f Drofenik Josip in t * Likar Ladislav. Koncem februarja je odšel prvi, začet= kom marca je legel drugi v hladni grob. Prvega krije domača ruša, drugi počiva v bratski hrvatski zemlji. Prvoimenovani je bil sin bivše »z e 1 e n e« Štajerske, drugi pa doma iz solnčne Gorice. Nista bila reformatorja, njiju ime ne bo ovekovečeno v analih slavnih velmož. a vendar zaslužita nekoliko pozornosti. Bila sta učitelja, bila sta vzgojitelja, ki sta delo* vala med našim rodom ob Soči. Drofeniku je posvetilo »Jutro« 9. marca t. 1. pod naslovom Učitelju^trpinu v spomin nekaj toplo pisanih vrstic iz Poljčan, -priob^ čivši tudi njegovo sliko. O Likarju pa poroča isti list 7. marca, da je umrl in koncem lista nas obveščajo žalujoči ostali o njegovi smrf.i 6. marca t. 1. To je vse. Pijeteti je zadoščeno, svet hiti dalje po svojih potih. Ne morem pa molčati jaz ki sem ju pi>znal, k;. sem ž njima študiral na proslulem učiteljišču v Kopru in jima bil tovariš in \)rjatclj. Razmišljal sem, in čakal. Kaj naj pišcm, kako naj se jima oddolžim za leta srečc iiiharmonije, ki smo jih prebili ob obrežju na«še tako lepe Adrije. Čas je potekal, nepri« jetno mi je bilo ob misli, da jima doigujem prijateljsko besedo, v deželo je prišla Velika noč. In ravno na ta dan skušam izpoiniti svo« jo dolžnost in obljubo podano znancem in prijateljem. Tri desetletja so prešla, odkar smo sc prvič videli v Kopru. Nesrečno mesto, ka^ mor so pošiljali premnoge za kazen »Refu; gium peccatorum« za dijake, a tudi za profe= sorje. Kako pomilovalno so gledali na nas tpvariši iz Ljubljane in od drugod. A vendar je bilo to učiteljišče najbolj slovensko najbolj slovansko. Na njem so študirali sinovi solnčne Goriške. tu sc b:li tužni Istrani, sem so se zatekali tudi Kranjci in veseli Štajerci. Kolikim je bil ravno Koper zadnje za* vetišče pred popolnim duševnim polomom. Pometala je silna Avstrija po raznih za* vodih in odstranjevala z njih »pokvarjene elemente«, katerih edina napaka je le pre= mnogokrat bila ljubezen do rodne grude, do jezika »majke Slave«. Pa bodi to ali drugo, Koper je sprejemal v svoje stare zidine nesrečneže, žrtve lastne ali tuje zablode, ravno tako one, ki jim av< strijski birokratizem ni dovoljeval razmaha v narodnem in kulturnem smislu. Bil je zato tam konglomerat značajev, bil je to Babilon, v katerem smo životarili Slovenci, Hrvati in Italijani. Navezani sami nase smo harmonizirali in se ljubili, skuša^ joč se obdržati na površini v močvirju tu= jega nam miljeja, polnega moralnih prepa* dov. Mnogo je bilo žrtev, a še več zmago= valcev. Kdor je vzdržal, ta je bil mož. Kdor ni utonil, ta je bil ojeklenel in življenje ga ni moglo pofreti. Tak ojeklenel značaj je bil pokojni Jože Drofenik, naš ljubi »Trof«, ki je po dovršenih študijah leta 1902. nastopil službo v Bi^ ljah pri Gorici. Bil je siromak kakor ogrom^ na večina sošolcev; katere je tudi revščina silila. da so prišli na jadransko obalo študirat, ker so bilc tam razmere primitivnejše kot kjerkoli drugod. Samostana oo. kapucinov in frančiškanov, a tudi kaznilnica so dajali kruha in bornih kosil siromakom. Iz iRenč je našega Jožeta pobrala vojna vihra. Denuncijacija ga je spravila v zapor in mu po 18 mesečni temnici razrahljala zdravje. Rehabilitiran ni dolgo več služboval. Bil je na Koroškem po prevratu. Po ples biscitu je bil upokojen. Dokler ga ni bolezen priklenila na smrt« no postelj, je kupčeval z lesom in parkrat sva se v tem času srečala — v Celju in v Grobelnem. Bil je še vedno naš Jože — lep mož uglajenih manir — eleganten in veder ;to* variš. Dober glasbenik je v mlajših letih silno ljubil gosli in bil eden izmed redkih glasbe« nikov med nami, ki smo imeli tako malo smisla za lepo umetnost. Značajnemu prijatelju, vrlemu tovarišu bodi ohranjen blag spomin. Likar Ladislav, učiteljev sin iz Gorice, kjer je imel njegov oče upokojenec malo trgovino, je prišel leta 1899. v Koper in je leta 1903. maturiral. Bilo nas je pri ma= turi 14. Izmed teh je padel sošolcc Pernič Adolf v Karpatih, ostalim je angel smrti pri= zanašal do letos, ko nam je pobral našega Ladislava. Razkropili smo se po maturi po bivšem Primorju in drugod, Ladislav je nastopil učiteljsko službo v Ozeljanu pri Gorici. Naj^ več časa.je služboval v Števerjanu v Brdih. Izbruhnila je svetovna vojna. Začel se je krvavi ples z Italijo. Italijanska vojska je zasedla Brda in Furlanijo. O Likarju zmanj* ka poročil. Čez dolgo časa se oglasi iz Fi* rence v »Slovencu«. To je bil znak. da je še živ. Poraz pri Kobaridu je potisnil fronto na Piavo. Naš Ladislav je bil zopet v Števerjanu, kjer je za okupacije po vrnitvi iz Firance bU val in deloval za Ifudstvo. Prišlo je do poloma in zasedbe dežele po Italiji. Likar je bil občinski gerent, bil je učitelj, dokler ni bil primoran vse popustiti in priti v Jugoslavijo. Tu se ni več posvetil vzgoji mladine, postal je trgovec in prepotoval slovenski del Jugoslavije, a tudi nižje dol je šel z avtom v zastopstvu raznih tvrdk. Ustvarjal si je novo bodočnost in le malokdaj nam je bilo dano sniti se ž njim in obnoviti spomine na davno minule dni. Sredi tega del^, sredi naporov za bodoč= nost. ga je pograbila smrt in danes zremo ostali na njegovo svežo gomilo. Raztreseni smo, saj so nekateri še v Ita* liji, toda vez, ki nas je družila v 1. 1899. do 1903., je trdna in ni popustila niti danes po tolikih letih ločitve. Žal, da ničesar ne vem za pet sošolcev Italijanov; izmed obeh Hrvatov je tudi eden mrtev. Izmed 21 maturantov ravno sed« m i n a. Kdo bo prvi na vrsti. Blag Ti spomin dragi Ladislav! Bil si veseljak, bil si kavalir, bil si praktik, ki si se znal uveljavljati v življenju. Naj Ti bodo te skromne vrstice vsaj boren spomenik našega prijateljstva in harmonije izza štu* dijskih let. Anton Mervič.