Vojeslav Mole:
Beneški nokturno.
V es tih skoz vrt je veter strepetal, iz sanj je lavor zašumel zeleni, zapljuskal pod stopnicami je val — in ti prišla si k meni.
In tih je govor se med nama vžgal; bila dve pesmi sva, ki prepojeni od bleska zvezd in šuma morskih dalj sta zlili se v koral.
In slušale cvetoče so granate, v polnoč so najine besede zlate cvetele ko raskošni sni.
Odtrgal cvet se z veje je prepolne in zdramil sem se v vrtu duše bolne in vedel sem, da daleč si.
¦---------------------» ¦*¦-------------------
Bizantinska Madona.
Murano. Mozaik v apsidi.
Med mano in Teboj je ves Tvoj raj in vendar Ti oko sledi v višine, kjer so v trenotek strnjene davnine in vse je eno: jutri in sedaj.
.Ljubljanski Zvon" XXXIII. 1913. 4.                                                                                    13
170
Vojeslav Mole: San Marco. — Lazar.
Med mano in Teboj je Tvoj sijaj in vendar še med moje je temine iz Tvoje nedoumljene daljine razlil se žarek kakor tih smehljaj.
Med mano in Teboj je ves moj greh in vendar v nepremičnih Ti očeh ljubezni plamen skoz somrak leskeče.
Med mano in Teboj je ves Tvoj Bog — in vendar, vendar si ko šumen log, ki o počitku potniku šepeče.
San Marco.
Benetke.
1 am zunaj je pomlad. Cvetoče veje vzbrstele so v vrtovih vsepovsod, čez vse lagune se modrina smeje in slednje jadro je blesteč labod.
A tu nikogar ni. Le kot da veje neskončnost sama skoz ognjeni svod, tako strmi tišina vsa brez meje v skrivnosti diha Tvojega, Gospod.'
In potnik skril se je v somrak dolbine, z dlanmi zaslonil trudni je obraz in prvikrat pokleknil tisti čas. —
Tam zunaj je pomlad. A iz tišine
srca so tudi rože zažarele,
nebo in zemljo s cvetjem so objele.
Lazar.
Bn mrtev je. Iz grobne je tišine priklical glas ga vseobvladen v svet, in ko je v luč spet stopil iz temine, ko mrzel sneg mu bil obraz je bled.