Pripovedke iz zgodovine avstrijskih vladarjev. YII. Cesar Rudolf I. in Jakob Mtiller. Predno je še grof Rudolf Habsburški cesar postal, bil je Jakob Miiller njegov odločen in hud sovraSnik. Nekaterega je že izmej Rudolfovih Ijudi napadel na cesti, ga otolkel, na ta ali oni način poškodoval in vznemirjal, kadar in kjer je koli mogel. Bil je velik in močen. Nekoč pa se primeri, da ugleda z več jezdici Rudolfa nasproti priti, on pa je bil sam — bilo je v Draždanih na polji pri reki Elbi; takoj skoči pod most, hlače potisne doli na pete, kakor bi hotel opravljati — potrebo. Rudolf jezdi naravnost proti njemu in mu zakliče: ,,Zdaj se pa le pripravi, tebi zdaj velja, brani se kakor veš in znaš!" Miiller pa mu na to pravi: ,,Če ste vrli vitez, tak me v tem stanu ne napadajte, počakajte vsaj, da si hlače gor potegnem!" Ko mu Rudolf obljubi, da mu prej nič ne stori, da se napravi, mu odvrne Muller: nNo, tak naj mijihpale sv. Velten gor potegne, jaz si jih ne bom". Ko je Rudolf videl, da v tem stanu nemore nič žnjim začeti, ga vzame domov, kjer ga v kratkem tako za sebe pridobi, da je b'\ v bodoče njegov najboljši, najrabljivejši in najzvestejši služabnik. Ko se je Rudolf v nekem boji z Regensberškim sam predaleč mej sovražnike spustil, so ga ti tako močno obsuli in vstrajno napadali, da mu je že za življenje trdo šlo; ko so mu že konja izpod sedla ub'li, je še sklenil se boriti do zadnjega zdihljeja. Branil se je res prav junaško, pa ker je bil sam proti tolikim, ga je le bran močno utrudila in skoraj bi bil že obnemagal. Na jedenkrat prileti J. Miiller in se sž svojim konjem zažene mej tropo sovražnih nasprotn;kov, kateri so Rudolfa obdajali; seka na levo in desno, da si napravi pot do Rudolfa, vzame ga na svojega konja in žnjim odjaha, ter ga tako reši smrtne nevaniosti. Ko je Rudolf cesar postal, bil je Jakob Miiller mej prvimi, ki jih je povzdignil, v viteški stan; obdaroval ga je s posestvi in mu dal visoko službo. Ko so knezi, čudeči se temu odlikovanju, povpraševali po vzrokih, jim Rudolf pripoveduje o tem slučaji v boji z Regensberžani in jim še dostavlja: nKer mi je zdaj Bog dal oblast milosti deliti, delim jih najprej onim, ki so si prvi zame zaslug pridobili; in to naj bo diugim v vzgled, kako jaz poplačujem zveste in spretne sluge."*) VIII. Kak6 malo je Rudolf I. čislal nališpano obleko. Ko je češki kralj Otokar prišel k cesarju Rudolfu I., da bi mu pokorščino in zvestobo prisegel ter od njega fevde vzprejel, bil je sila drago opravljen sč sijajnim spremstvora. Rudolf pa je te obrede hotel opraviti v svoji navadni sivi suknji. Ko so mu njegovi prijatelji prigovarjali, naj se vsaj enako bogato obleče, kakor je Otokar, da ne bode on kot fevdni gospod slabše oblečen od svojega podložnika (vazala), jim Rudolf odvrne: nOtokar je češče zasmehoval mojo sivo suknjo, a zdaj je prišel čas, in obrnilo se je, da bode moja siva suknja zasmehovala njega. Bojevnikova čast je v tem, da ima dobro opravo in da jo ume hrabro rabiti, ne pa v prevzetnih, gizdavih oblačilih". **) Da bomo Rudolfove besede, zgoraj uavedene, lože umeli, naj navedem še nekatera pojasnila. *) Erzahlungen und Anekdoten etc. Pis. **) Fngger's Spiegel der Ehreu dea Erzliauses Oesterreich. Nttrnberg, 1 "68. Kakor nam poroča neka pripovedka iz druzega v;ra*), je bil grof Rudolf, predno je cesar postal, dvorski maršal pri eeškem kralji Otokarji od 1255. 1. počenši, in se je žnjim bojeval zoper Pruse; Prusi so bili v tej vojski preraagani. Takrat se je sezidalo tudi mesto Konigsberg. Pozneje se je Rudolf bojeval kot dvorski maršal zoper kralja Belo IV. na Ogerskem 1260. 1. Ko je pa Rudolf cesar postal, se je Otokar ustavljal, da bi ga pripoznaval v tej časti, katero pridobiti si je on zastonj prizadeval; jako težko je bilo Otokarju pokorščino obljubiti in zvestobo priseči Rudolfu, kateri je bil prej njegov služabnik, zdaj pa naj bi bil njegov gospod, in od njega naj bi on fevde vzprejel! Posebno pa je še Otokarja jezilo to, da je Rudolf kot ubogi grof prišel do cesarske časti, a on imoviti kralj je ni mogel doseči. Po tej raztolmačbi se bodo prej navedene besede Rudolfove lože umele. Rudolf se je bajde samo jedenkrat dragoceno oblekel in sijajno opravil, in to takrat, ko je šel k papežu Gregorju X. Takrat je uporabil 18.000 gld., da je sebe, svojo soprogo in otroke dostojno oblekel. Drugače pa je svoja oblačila le malo izpreminjal; v kaki dolgotrajajoči vojski se ni sramoval nositi zakrpane spodnje suknje. IX. Gesar Rudolf I. moder sodnik. Neki trgovec iz Bukovca (Liibeck) da nekemu krcmarju v Erfurtu precejšnjo svoto denarja spraviti brez pisem in brez prič. Ko se trgovec čez nekaj časa povrne in od krčmarja shranjeni denar nazaj zahteva, krčmar vso stvar taji, in noče o shranjenem denarji ničesa vedeti. Trgovca je to mo&no jezilo in spravil je tožbo pred cesarja Rudolfa, ter krčmarja obdolžuje sleparije, in ga prosi v tej zadevi sodnijske pomoči. Rudolf zatoženca pred se pokliče, ta pa nasprotno toži trgovca, da ga obrekuje, da on trgovca še ne pozna, da ga še nikoli ni videl in da torej od njega on nikoli nobenega denarja vzprejel ni. PoslednjiČ krčmar prosi cesarja, naj tožilca obsodi k primernemu zadostenju. Cesar pa je po svoji navadi izprašal vse okolščine ter vedno iz obraza bral notranje občutke tožitelju in točencu. Pri trgovcu je opazoval neko notranjo tužnost med tem ko je na krčmarjevem obrazu zasledoval neko sumljivo predrznost. Iz tega je sklepal, da bi utegnilo le nekaj biti na stvari. Da bi pa zanesljiveje do resnice mogel priti, in to je bilo tem teže, ker trgovec ni imel niti prič niti druzih dokazov, se je posluževal nekega posebnega sredstva, katerega mu je ravno slučajnost nanesla. Krčmar je imel namreč na svojem pasu obešen lep mošnjiček se svilniini kocami obšitega in bogato se srebrom obkovanega. — Ko je Rudolf med tem nekega druzega došlega poslanca poslušal, zrl je neprestano na krčmarjev mošniček. Krčmar pa je bil ponosen na to in si je mislil, da Rudolfu gotovo ta mošnjič močno dopada, zato ga sname in ga mu pokloni. Cesar vzame darilo in ga v6n odnese. Ta mošnjiček pošlje po svojem slugu krčmarjevi ženi z naročilom, da naj rau tisti trgovcev denar izroči. Žena spoznavša mošnjiček svojega moža, ni slutila nič hudega, prinese omenjeni denar in ga izroči strežaju. Rudolf pa je mej tem, dokler se je sluga vrnil, velel tožitelju, kateri je že svojo tožbo izgubljeno mislil, ves dogodek vnovič povedati in ravno tako tudi ponoviti njegove ugovore tožencu, kateri si je svojo pritožbo že dobljeno mislil. Ker krčmar še vedno noče obstati in trdovratno laže, pokaže Rudolf mošnjič z omenjenim denarjem, katerega je trgovec kot svojega spoznal. Tako je prišla krčmarjeva prevara na dan. Rutlolf potem trgovcu njegov denar vrne, krčmarja pa izroči mestni sodniji, katera ga je baje obsodila na vešala. *) Sc_midt's Geschichte der Deutschen. Wien, 1785. B. V. Na str. 31. Pis. S tem dogodkom si je Rudolf pridobil izvanredno zaupanje in spoštovanje svojih podložnikov. *) V. Jarec. (Glej ,,Vrtec" 1878. leta, ter primerjaj ravno to pripovedko, katera jc pa posneta po nekem drugem viru. Pis.)