1093
LIKOVNA  UMETNOST RAVENSKI MOZAIKI
Nemara smo mi vsi, ne da l)i za to vedeli, prvikrat imeli pred očmi mozaike iz Ravene,* ko smo — davno je že tega — na začetku gimnazije ali pa še v osnovni šoli prvič dobili v roke Finžgarjev roman »Pod svobodnim soncem«: ?!. . . Justinijau — slok in suh, v težkem škrlatu, ob njegovi strani Teodora, ovenčana z diadcmoni. Preko žlahtne tunike, v katere rob so bili uvezeni sveti trije kralji z zlatimi frigijskimi kapami na glavah, je imela težak palij, ves posut z žlahtnimi kameni. Krog nje zbor dvorjanic, krog carja vrsta dvor-jiih ljubljencev.« To je sprevod Justinijana in Teodore v San Vitalu, ko se bližata z darovi, obdana od dvora, k prestolu božanstva, da se tako poveliča tudi njuna zemeljska oblast — pantokrator in avtokrator morata biti združena v ideji in življenju. To je ideja cezaropapizma. ki je imela svoje korenine že v predkrščanski antiki, a se je izrazito manifestirala v krščanstvu od Konstantina preko Justinijana in dalje. Avguštinova »Božja država« ji je postavila teoretičen spomenik, Dantejeva »Božanska komedija« jo je kasneje literarno oblikovala, ravenski mozaiki pa so njen najlioljši iii najbolj adekvatni likovni izraz.
Toda potolikih stoletjih je ta ideja v svoji krščanski obliki mrtva. Justinijana se ni posrečilo niti, da bi bistveno vplival na zgodovinski razvoj sred-
* Razstava kopij v Moderni galeriji od 6. do 26. decembra 1955.
njega veka — njegova osvajalna politika v Italiji je pomenila samo pot na staro, na antični imperij rimskih Cezarjev, ki je bil takrat že pokopan. Razvoj je pokazal, da so pridobitve v Italiji enodnevnega značaja, kajti Langobardi in Franki so že pripravljali pot Karlu Velikemu. Justinijanova reconcjuista se jo z njim zrušila v grob.
Ni pa umrla umetnost Justinijanovega Bizanca. Sveta Sofija je na srečen način združila monumentalnost Panteona s pridobitvami arhitekture Diokle-cianove palače in cerkvenih zgradb v vzhodnih provincah. Dala je osnovo za tip centralne stavbe slovanskemu Vzhodu, Islamu in zahodni Evropi. Manj je pomenila v mozaiku. Sveta Sofija pred ikonoklazmom ni imela figuralnih mozaikov, stene stavbe so bile obložene z raznobarvnimi marmornimi ploščami, oboki in kupola pa z mozaikom, v katerem je prevladovalo zlato ozadje, ki so ga tu in tam prekinjali veliki, dekorativno naneseni križi. Treznost in zadržanost te dekoracije je ustrezala idejam bizantinskega glavnega mesta. V nasprotju z razkošnimi posvetnimi scenami mozaikov v cesarski palači — mozaikov še iz IV. stoletja — vlada tu najbolj subtilna odličnost. Kakor silen-eiariji, ki hodijo pred avtokratorjem z neslišnim korakom in s pokritimi dlanmi in ki s svojo brezspolno naturo skopljenccv predstavljajo angele na zemeljskem dvoru zemeljskih božanstev cesarja in cesarice, tako se ti mozaiki dvigajo nad ogromnimi prostori kakor nestvarna, neizdelana, nerazpršena vizija, skrepenela na svodih, kamor se za kadilom in psalmi gubi omamljeni pogled. Umetnost, ki hodi po prstih in s priprtimi očmi sanja zlate sanje.
Laže je bilo dihati v Raveni. Tu je bila dvorjanska šega nekoliko bolj razrahljana- Ta mala prestolnica je bila nekam svobodnejša in pravkar prestane vojne s Teodorikovimi nasledniki so dajah; mestu bolj vojaški kot dvorjanski značaj. Zato so se verske forme mogle razvijati samostojneje, izrazito verska struja je bila večja kot v Bizancu, pred očmi cesarja ter po-božnjaške in poželjive cesarice. K temu je treba prišteti še tradicijo petega stoletja, od Honorija do Galle Placidije. ko je umetnost mozaika še pila od naivnega realizma poganske in najzgodnejše krščanske umetnostne kulture. Tako imenovani mavzolej Galle Placidije prihaja našim čustvom še zelo nasproti. Majhne dimenzije, pokojno modre barve s čudovitimi zvezdami in cvetovi — zlato in belo, diskretno, redkokdaj rdeče — in scene idilične narave •s kar se da zadržanim zelenilom trave in z izmito sinjino neba so blizu občutku našega, človeškega pokoja, kot ga je občutil pesnik:
»Je to smrti tiho domovanje? So to groba stene, so le sanje? So neba zožili se oboki? So tu zvezd njegovih zlati loki? Jutro tu je, zarja je večerna, noč pokojna, svetla, tiha, mirna.«
Nato je Raveuo zasedel Teodorik, nibelunški Dietrich von Bern. Vladar iz barbarskega, germanskega plemena, ki pa je sprejelo že v južnoruski stepi nekaj prvin civilizacije od skitosarmatskega izročila in od Bizanca preko Ulfile arijansko krščanstvo, pisavo in biblijo. Vladar, ki je znal pritegniti na dvor Cassiodora, a si je omadeževal spomin z eksekucijo Boetija. Vladar, ki je v Raveni gradil kakor njegovi rimski predniki, ki pa se v splošnem stilnem razvoju ni mogel odtegniti vplivom vedno bolj sovražnega Bizanca. V cerkvi San  Apollinare  Nuovo  imamo  najlepši  primer  njegove  dvorske  umetnosti:
1094
zlato ozadje nadomesti prejšnjo sinjino, modrikasti toni pa se umaknejo živo-zelenim, med katere se vedno izraziteje vsiljuje rdeča barva krvi in škrlata. Scene postajajo bolj skrepenele, postave bolj toge, kompozicije izgubljajo dinamiko. Realizem se umika monumentalnosti. Ta Teodorikova epoha je ustvarila v Raveni skladnost, ki je prekosila preveč intimno fazo Galle Pla-cidije in je bistveno pripomogla k temu, da je Justinijanova epoha v San Vitalu manj hieratična in dvorjanska, manj pompozna in bliže življenju, kakor bi bila nemara sicer. Teodorik je bil vladar med dvema poloma — med visoko antično civilizacijo in komaj začeto barbarsko kulturo srednjega veka. To je pokazal tudi v smrti s svojo grobnico. Na descterokotni osnovi iz rezanih kvadrov se dviga zidana, precej visoka rotunda — vse to so poznoantični arhitekturni elementi. Namesto kupole pa počiva na vencu zgradbe en sam velikanski blok, kakor na grobu kakega germanskega kneza iz davne prazgodovine na mračnem in meglenem severu.
Po Teodorikovi smrti sta Belizar in Narses v težkih borbah strla gotsko državo v Italiji in na zahodnem delu Balkana. Triumf predstavlja v Raveni San Vi tale s portreti Justini jana in Teodore ter njunih spremljevalcev med bibličnimi osebami, ki se vrste v procesijah in scenah pred oltarjem. Kakor je kompozicija mozaikov monumentalna, pa vendarle ni patetična. Nobenega baročnega elementa nima ta disciplinirana umetnost. Stil izvedbe je presenetljivo živ, obrazi oseb izrazito teže k portretni obdelavi, detajli obleke so kom-ponirani v dekorativno drznih barvah, ki ponekod dobivajo skoraj pastelni značaj. Take so na primer svetlosive barve na belem ogrinjalu dvorjanke levo od Teodore, vijolične nianse na Justinijanovem plašču in mlečnobele, v zelenkasto prehajajoče barve na plaščih Justinijanovih spremljevalcev. Dekoracija dobiva svoj dokončni smisel v igri luči na neravnih ploskvah celot in na po-' sameznih, neravnih ploščicah mozaičnih kamenčkov. Vedno bolj se umetnost dematerializira, iluzija je popolna, beg od resničnosti dosežen in — za to dvomljivo ceno — svet notranje harmonije ustvarjen.
Ko si ogledaš še mozaike v San Apollinare in Classe, kako uro hoda iz središča Ravene, nekoč ob morju, kjer je bilo pristanišče za znamenito rimsko in kasneje bizantinsko floto — »classis« —, te že lovi noč. Samotna tiha pokrajina ti kliče v spomin razpoloženje, ki ga je pred sto leti opisal Ferdinand Gregorovius v »Italijanskih popotovanjih«: »Vse okrog širna, deloma zamočvirjena ravnina resno-melanholičnega značaja . • - Pred teboj starinska bazilika z okroglim rjavim zvonikom posebej, v popolni samoti.« Tako je utonila v zgodovini Ravena, ki je mogla biti kasneje samo še grobnica, toda nikomur manjšemu kot Danteju.
Razstava v Moderni galeriji vsebuje izredno dovršene kopije v mozaični tehniki enega celega prizora iz San Vitala (Teodora v procesiji) ter večjo •skupino detajlov iz ravenskih cerkva in kapel. Y posebnem prostoru je prikazana tehnika kopiranja in fotografije ravenskih stavb. Tu bi bilo želeti, da bi prireditelj predložil bolj izbrane fotografije in dodal še tlorise arhitektur, ki so za Raveno tako značilne. Kopije predstavljajo večinoma izreze iz posameznih skupin mozaične dekoracije, kot drugače tudi ni mogoče. Toda s tem je žal vzeta tem umetninam tista bistvena poteza monumentalne logike, ki nas prepričljivo premaga pred Teodorino procesijo. Poleg tega je široka svetloba
1095
v razstavjiili dvoranah Moderne galerije preveč hladna in jjrozaična za barvo in kompozicije mozaikov. Temnejše razstavne dvorane in osvetlitev posameznih mozaikov ali pa skupin mozaikov na primernih ozadjih bi ustvarila šele pravi učinek teh slik. ki sijejo v polmraku cerkva, a zbledevajo pri trezni lučj dneva. Barve kopij so v delikatuih tonih primerno zadržane in razen pri zlatu iii bisernini nimajo tistega neprijetnega bleska, ki ga imajo navadne barvne reprodukcije v knjigah. Vendar pa je prav, da opozorim na barvne posnetke ravenskih mozaikov v knjigi: Andre Grabar, La Peinture Bvzantine (Les Grands Siecles de la Peinture, čdition Skira, Geneve 1955), str. 52—75. Kajti razstava bo iz Ljubljane spet odšla, včasih bi si pa človek v megleni zimi le zaželel ravenskega žarenja. Lahko si ga bo pričaral s to knjigo. Namesto v Raveno pa bo spomladi potoval pač v Poreč.
Jože Kastelic
1096