ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 3 514 OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 513–515 njevanje«. Pričakovati, da bo enako v nacionalnem (!) imaginariju, vsaj v kratkem, bi bilo seveda protislovno in deplasirano, čeprav kaže, da (ne le) Giesemannu to ni povsem jasno. Izvzemši slednje, je Giesemannov polemični ton pr- venstveno usmerjen zoper dojemanje Trubarjevih teolo- ških zapisov kot njemu lastne, sistematične in izvirne teo- logije, izšle iz spoznanj, do katerih naj bi se dokopal sam. Giesemann svojo zavrnitev tovrstne percepcije utemelji na natančni analizi Trubarjevih del (oba katekizma, predgo- vor k prevodu Nove zaveze, Cerkveni red itd.), v kateri upošteva zlasti besedilne strukture, razvrščanje teoloških spoznanj, način argumentacije na podlagi svetopisemskih citatov ter način obravnavanja ključnih pojmov, kot so opravičenje, postava in milost, izvirni greh, dvojna člove- kova narava, kristologija itd. Pri tem opozori, da je treba Trubarjeva učena opozorila, citate ipd., ki doslej naj ne bi bili kritično ovrednoteni, razumeti kot običajni in nujni instrumentarij, ki naj bi avtorju dal potrebno kredibilnost, denimo pred württemberškimi teologi, ne pa kot iskanje samostojne teološke poti. Na podlagi podrobne in primer- jalne analize Giesemann sklepa, da je Trubar po odhodu iz Notranje Avstrije leta 1548 prišel povsem pod vpliv lute- ranske teologije, pri tem pa je zajemal tako iz Luthrovega opusa kot iz del njegovih naslednikov, zlasti Melanchtho- na, Brenza in Veita Dietricha. Tudi tam, kjer naj bi ali je Trubar prevzemal od Bullingerja ali Vlačića, Giesemann ne vidi odklona od luteranske pravovernosti, saj naj bi šlo zgolj za takšna besedila in tolmačenja, ki so bila v njenem okviru nesporna. V nasprotju z nekaterimi slovenskimi raziskovalci Gie- semann zato pod vprašaj postavi domnevni vpliv cvingli- janstva in humanizma (vključno z njegovimi ideali indivi- dualizma) na Trubarja, vsaj po letu 1548. Kar je bilo pred tem, pa se mu za razumevanje Trubarjevega dela ne zdi potrebno »natančneje raziskovati«. Čeprav gre morda za sporno ali tendenciozno mnenje, drži, da je rekonstrukcija Trubarjevih teoloških pogledov pred letom 1550 zaradi po- manjkanja ustreznih virov onemogočena, saj zgolj njegovi spomini ne zadoščajo. Giesemann zavrne tudi tenden- ce, ki skušajo Trubarju pripisati teološko enakovrednost osrednjim osebnostim reformacije ali posredništvo v kon- fesionalnih sporih med cvinglijanci in luterani. Teološko Trubarja pojmuje kot lokalnega reproducenta pravoverne luteranske teologije, vendar mu pri tem ne zmanjšuje po- mena, ki ga je imel za vzpostavitev in razvoj slovenskega knjižnega jezika. Giesemann izvirnosti in pomena Trubarjevega opusa torej ne vidi v domnevno svojski in medkonfesionalno posredniški teologiji, temveč v njegovi sposobnosti, da je kompleksna teološka vprašanja, kot pronicljiv misijonar in pedagog, zmogel posredovati na nedogmatičen način. Pri tem v luteransko teologijo ni posegal vsebinsko in se je tudi vselej izrecno izogibal vsakršnemu disputu. Nje- govo poslanstvo je bilo drugje: svojim rojakom s »pravo vero« omogočiti zveličanje. Vendar je »preprostim Slo- vencem« odrešenjsko oznanilo lahko posredoval le v njihovem jeziku in primerno njihovemu mišljenju, zato je moral najprej »posloveniti« luteransko teologijo. Ker naloga ni bila zgolj jezikovna, je Trubarju pomagala tudi sposobnost, da se je znal vživeti v »vsakdanje skušnjave, stiske, oporekanja in strahove« svojih bralk oziroma po- slušalcev, pri čemer je nanje deloval tudi tolažilno, kot vsak dober dušni pastir. Zgolj kratka predstavitev Giesemannove knjige oziro- ma jedra njegovih tez je za razumevanje teh seveda nujno pomanjkljiva, vendar se glede na polemičnost monografi- je o kronološko prvem slovenskem kulturnem svetníku ni bati, da bi umanjkale tudi (nove) vsebinske, v protestant- skih teologijah ustrezno podkovane ocene dela. Paziti bo treba le, da ne bo zaradi kulture spomina ost kritike name- sto v bistvo zabadala v slamo. Žiga Oman Roland Kaltenegger: DIE OPERATIONSZONE 'ADRIATISCHES KÜSTEN- LAND'. DER KAMPF UM TRIEST, ISTRIEN UND FIUME 1944–1945. Würzburg, Flechsig Verlag, 2018, 444 strani Nemška založniška hiša Flechsig je leta 2018 izda- la novo monografijo Rolanda Kalteneggerja, nemškega vojaškega zgodovinarja, ki se ukvarja predvsem s pre- učevanjem zgodovine gorskih enot (primarno Tretjega rajha). Njegovo najnovejše delo je posvečeno zgodo- vini Operacijske cone Jadransko primorje (Operation- szone Adriatisches Küstenland; OZAK), ki se je razte- zala na območju severne Italije, zahodne Slovenije in severozahodne Hrvaške v času nemške okupacije med letoma 1943 in 1945. Avtor se, kljub naslovu, ne posveti sami ustanovitvi OZAK septembra 1943, ampak prične in media res, pri čemer se osredotoča na zgodovino 188. (rezervne) gor- ske divizije, ki je delovala na tem področju. V prvem poglavju dodatno predstavi ustanovitev 392. (hrvaške) pehotne divizije (znana tudi kot Vražja divizija), ki se je na tem območju znašla ob koncu vojne. Na kratko omeni še 237. in 278. pehotno divizijo, ter zgodovino kraških lovcev. Medtem ko je bila dotična divizija garnizirana v italijanskem delu OZAK, je vseeno delovala tudi na dana- šnjem slovenskem in hrvaškem ozemlju. V drugem poglavju se bralec seznani z zasedbo se- vernoitalijanskega ozemlja po kapitulaciji Kraljevine Italije v septembru 1943. Pri zasedbi je sodelovala tudi 188. rezervna gorska divizija, ki je imela v OZAK nalo- go, da nadaljuje z usposabljanjem pripadnikov gorskih enot ter preprečuje partizanske sabotaže na komuni- kacije. Objavljeni so še izvirni nemški dokument o ANNALES · Ser. hist. sociol. · 30 · 2020 · 3 515 OCENE / RECENSIONI / REVIEWS, 513–515 napadu bataljona Heine na partizansko zasedeno Cer- kno januarja 1944,1 ter o drugih akcijah tega bataljona (operacija Renate aprila 1944 in operaciji v začetku junija t. l.). Avtor se v tem poglavju dotakne še nemške gradnje fortifikacijskih linij na severu Italije (vključno s t. i. »Karststellung« med Polo, Reko in Trstom). Tretje poglavje je namenjeno predstavitvi nemške- ga varnostnega sistema v OZAK, natančneje varnostnih območij ter poveljnikov teh območij, kot tudi nemške- ga pogleda na (slovensko) partizansko politično in vo- jaško organizacijo (Avnoj, OF, NOV in POS). V četrtem poglavju avtor analizira operacijo Weldenstein (Unter- nehmen Weldenstein), ki je aprila 1944 potekala v če- povanski dolini proti partizanskemu 9. korpusu. Avtor se v petem poglavju razpiše o nemških pripra- vah na morebitno zavezniško izkrcanje v severnemu delu Jadranskega morja, kot tudi pripravam na obram- bo Trsta, glavnega mesta OZAK, za kar je bila marca 1944 ustanovljena »Bojna skupina Trst« (Kampfgruppe Triest). Pri tem je objavljeno izvirno nemško povelje o sestavi bojne skupine, njeni aktivaciji ter nalogah po- drejenih enot ob zavezniški invaziji. Šesto poglavje je namenjeno trem protipartizanskim operacijam (Prien, Zugspitz-Höllental in Dachstein), v katerih so v avgustu in septembru 1944 sodelovali deli 188. divizije. Avtor tudi tu v glavnem le povzame poro- čila vpletenih nemških enot oz. vodilne enote. Celotno sedmo poglavje govori o obalnem obrambnem podob- močju Trst-Jug (Küstenverteidigungsunterabschnitt Tri- est-Süd), ki ga je pokrival 137. rezervni gorski polk in je zajemal območje med Miljami in Trstom. Dotični polk je bil odgovoren tudi za pokrivanje Sermina in Izole. V osmem poglavju je predstavljen 47. gorski kor- pus, ki je združeval večino nemških enot na območju OZAK, vključno s 188. divizijo. Dalje avtor predstavi tudi odnose med nadrejenim poveljstvom (Oberbefehl- shaber Südost). Deveto poglavje je kronološko zame- jeno na začetek leta 1945. Temu sledi poglavje o bojih 47. korpusa na področju med Reko in Trstom, poglavje o nemški kapitulaciji na italijanskem bojišču (april-maj 1945), ter o zadnjih bojih za Trst. Trinajsto poglavje se posebej dotakne zadnjih bojev za Istro in Reko, kjer je delovala 392. (hrvaška) pehotna divizija in je prepre- čevala napredovanje jugoslovanske 4. armade. Na koncu knjige avtor sledi zadnjim bojnim dnem štirih gorskih polkov (901., 902., 903. in 904.). 18. poglavje je dejansko kratka predstavitev kraških lov- cev (Karstjäger). Temu sledi še poglavje o kapitulaciji armadne skupine E na jugoslovanskem ozemlju, ter o povojnih dogodkih (ujetništvo, poboji). Avtor je pri izdelavi knjige uporabil tako arhivsko gradivo (iz državnih arhivov ter lastnega arhiva) kot tudi širok nabor literature. Pri tem je potrebno izposta- viti, da v dotičnem gradivu ni virov s področja nekda- 1 Prim. Boris Mlakar, Tragedija v Cerknem pozimi 1944 (Gorica, Goriška Mohorjeva družba, 2000). nje Jugoslavije (Slovenija, Hrvaška) in Italije, kot tudi ne literature avtorjev, ki se ukvarjajo s preučevanjem zgodovine tega območja. Posledično je vsebina knji- ge napisana zelo enostransko, le na podlagi nemških virov, kar okrni pregled medvojnega dogajanja. To se najbolj vidi pri neidentifikaciji partizanskih enot, ki so se borile proti 188. diviziji in drugim nemškim enotam na območju OZAK. V knjigi se nahajajo tudi številne fotografije, ze- mljevidi, medvojni dokumenti, plakati, itd., ki pope- strijo branje, pri čemer so nekatere fotografije manj poznane oz. celo objavljene prvič. Knjiga bi bila bolj- ša tudi z vključitvijo (stvarnega) kazala, ki bi olajša- lo iskanje po samem besedilu. Kot že rečeno, knjiga primarno temelji na delovanju 188. (rezervne) gorske divizije in ne prinaša popolnega pregleda zgodovine OZAK (npr. popolnoma zanemari delovanje policij- skih sil, Rižarno, itd.). Vseeno je knjiga lahko uporab- na za preučevalce druge svetovne vojne na tem ob- močju, predvsem za tiste, ki se zanimajo za delovanje nemške 188. divizije. Klemen Kocjančič