Osnovni nauki
iz
fizike in kemije
za meščanske šole.
V treh stopnjah.
Spisal
Andrej Senekovie
e. kr. gimn. ravnatelj.
Cena vezani knjigi 60 kr.
V Ljubljani.
Tiskala in založila Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.
1894.
Kazalo.
A. Pizika.
I. Iz nauka o toploti.
1.	Žarjenje toplote .... 1
2.	Izvori toplote.....3
§ 3. Vrednost različnih goriv
H. Iz nauka o magnetizmu.
4. Magnetni odklon. Magnetni	§ 5. Zemlja kot magnet .
naklon......9 < § 6. Astatične igle . .
11 12
III. Iz nauka o elektriki.
§ 7. Elektrofor ili elektronos .	12 § 8. Elektrika vzbujena po dotiki .......13
§ 9. Galvanski člen ....	15
§ 10. Galvanska baterija . .	16
§ 11. Različni galvanski členi .	17
§ 12. Svetlobni in toplotni učinki
galvanskega toka . . 18 § 13. Fizijologični učinki galvanskega toka ... 19 § 14. Kemijski učinki galvanskega toka.....20
§ 15. Galvanoplastika .... 22
IV. Iz nauka o mehaniki.
§ 16. 0 gibanju sploh		23
§ 17. 0 silah sploh .		24
§18. Težišče . . .		27
§ 19. Položaj teles		27
§ 20. Stalnost položaja	teles.	
(Stojalnost) ,		29
§ 21. Stroji . . . .		30
§ 22. Vzvod ali navor		30
§ 23. Uporaba navorov	pri teht-	
nicah		33
§ 24. Škripec......35
§ 25. Kolo na vretenu ...	38
§ 26. Delo sil......39
§ 27. Sestavljanje in razstavljanje sil.....41
§ 28. Jednakomerno gibanje .	45
§ 29. Nihalo .......	46
§ 30. Ovire gibanja . . . .	51 § 31. Določevanje gostote trdnih
in kapljivo tekočih teles	53
		Stran			Stran
§ 32.	Navadna sesalka. Tla-		§ 34. Zračne sesalke ....		58
	kovna sesalka . . .	55	§	35. Koliko izgubljajo telesa	
§ 33.	Heronova buča. Vozna			v zraku na svoji teži.	
	brizgalnica ....	57		(Zrakoplavi) ....	61
	V. Iz	nauka o zvoku.			
§ 36.	Višina tonov ....	63	§	41. Ustnične piščali . . .	68
§ 37.	Lestvica tonov	64	§	42. Piščal z jezičkom . .	69
§ 38.	Zveneče strune	65	§	43. Jakost zvoka ....	70
§ 39.	Zveneče palice	66	§	44. Sozvočenje. Resonanca .	71
§ 40.	Zveneče plošče . . .	67	§	45. Odboj zvoka. Jek. Odmev	72
	VI. Iz nauka o			svetlobi.	
§ 46.	Vdrto ali jamasto zrcalo	73	§ 51. Lom svetlobe v sredstvih,		
§ 47.	Izbočeno zrcalo	76		z vzporednimi ploskvami	
§ 48.	Razmet svetlobe . . .	78		omejenih.....	82
§ 49.	Lom svetlobe ....	78	§	52. Optične leče ....	82
§ 50.	Popolni odboj svetlobe .	81			
	B.	Kemija.			
§ 53.	Kemijske prvine .	89	§	67. Natrij in nekatere njegove	
§ 54.	Kemijski osnovni zakoni	89		spojine......	108
§ 55.	Atomi......	90	§	68. Steklo......	111
§ 56.	Atomske teže ....	91	§	69. Aluminij .....	112
§ 57.	Kemijska pisava . .	93	§	70. Glina.......	113
§ 58.	Kisline. Osnove. Soli	94	§	71. Železo......	114
§ 59.	Žveplene spojine .	95	§	72. Baker.......	116
§ 60.	Fosforova kislina . . .	97	§	73. Cinek.......	117
§ 61.	Dušikove spojine .	97	§	74. Kositer ali cin ....	117
§ 62.	Ogljikove spojine . . .	99	§	75. Svinec......	118
§ 63.	Klor in nekatere njegove		§	76. Živo srebro.....	118
	spojine......	101	§	77. Srebro ......	119
§ 64.	Brom. Jod. Fluor . . .	103	§	78. Zlato.......	120
§ 65.	Silicij (kremik)	103	§	79. Platin......	120
§ 66.	Kalij in nekatere njegove		§	80. Kovinske zlitine	121
	spojine......	104			
A. Fizika.
I. Iz nauka o toploti.
(Glej I. stopnjo § 21,—35.)
§ 1. Žarjenje toplote.
Stojiš li blizu zakurjene peči, čutiš vročino le na oni strani telesa, ki je obrnena proti peči; ta vročina pa tek6j neha, če postaviš pred se kak zaslon, če tudi je le papirnat. Vročino pa čutiš tek6j z nova, če odstraniš zaslon. — Toplota prehaja skozi zrak do tebe, ne da bi se zrak pri tem izdatno segrel, kajti sicer bi toploto moral čutiti tudi zadaj za zaslonom.
Toploto prehajajočo z jednega toplega telesa na drugo, mrzlejše, skozi tretje telo, katero se pri tem ne segreje, imenujemo žarečo toploto (strahlende Warme). Natančneja opazovanja uče, da se žareča toplota širi istotako premočrtno, kakor se širita premočrtno svetloba in zvok, ali, da topla telesa iz-ž ari vaj o toploto v premih merili v mrzlejšo svojo okolico.
Preme kažoče meri, v katerih se širi žareča toplota, imenujemo toplotne trakove ali žarke (Warmestrahlen).
Zadenejo li toplotni žarki ob površje kakega telesa, odbijajo se deloma na tem isto tako, kakor svetloba, deloma pa prodirajo v to telo, katero jih potem več ali manj propušča skozi svojo tvarino, kakor prozorna telesa svetlobo, ali pa jih vsrkava ter se potem segreva. Neprozorna telesa jo navadno odbijajo, prozorna pa propuščajo.
Glede na to, ali telesa nanja vpadajoče toplotne žarke propuščajo ali pa vsrkavajo, so telesa toploti prehodna (di-atherman■) ali neprehodna (atherman).
Seneko vič, Fizika in kemija. II.	1
Najbolj prehodni telesi sta suh zrak in kamena sol.
Poskusa: a) Vzemi kovinsko posodo kockaste oblike, jedno stran jej ugladi, drugo razpraskaj, da dobi prav hrapasto površje, tretjo stran prevleči s svinčeno beljo, četrto s sajami. V tako pripravljeno posodo nalij vrele vode ali vrelega olja. Ako postavljaš potem občutljiv termometer v jednakih razdaljah zdaj pred to, zdaj pred drugo stran, kaže ti termometer najvišjo temperaturo, ko je stal sajasti strani nasproti, najnižjo pa, ko je dobival izžarjene toplote od uglajene strani. — b) Vzemi dve steklenici jednako veliki in popolnem si podobni, jedno počrni od zunaj s sajami, druge pa ne; potem napolni obe posodi s toplo vodo iste temperature ter ju postavi na kak hladen prostor. Čez nekoliko časa najdeš, da se je voda v počrnjeni steklenici dosti bolj ohladila kakor v drugi.
Izmed več teles, ki imajo isto temperaturo, izžarivajo nekatera v istem času več toplote nego druga; — telesa imajo torej različno ž arij i vos t (Ausstrahlungsvermdgen). Jedno in isto telo pa izžariva v istem času temveč toplote, čim večjo ima temperaturo.
Največjo ž arij i vos t imajo črna in na površju hrapava telesa, najmanjšo svetla in uglajena.
Poskus: Dve jednako veliki stekleni posodi, kojih jedna je zunaj s sajami prevlečena, napolni z vodo ter ju potem izpostavi solnčnim žarkom. V istem času se segreje voda v počrnjeni posodi do višje temperature nego v drugi.
Žareči toploti neprehodna telesa vsrkavajo žarečo, nanj a vpadajočo toploto v različni meri; naj več j e v srka vaj o ona telesa, ki ima j o t u d i v ečjo žarlj i vos t.
Saje vsrkavajo malo ne vso nanje vpadajočo toploto; telesa temne barve, posebno če so na površju hrapava, vsrkavajo dosti več toplote nego svetla in gladka.
V poletnem času nosimo obleko bolj svetle, v zimskem času bolj temne barve. — Sneg skopni hitreje nego sicer, če ga posujemo s pepelom ali
sajami. — V belih in leskih posodah ostajajo jedila delj časa gorka nego v temnih ali sajastih. — Listje in drugi deli rastlin so na strani, proti nebu obrneni, gladki, spodaj pa bolj hrapavi. To jih varuje po dnevi prevelike vročine, po noči, ko izžarivajo toploto, pa mraza. (Zakaj ?) — Kako varujemo v zimskem času pohištvo blizu peči, da od prevelike vročine ne razpoka? — Železne peči nam sobo sicer hitreje segrejejo nego prstene, pa se tudi hitreje ohlade.
§ 2. Izvori toplote.
1.) Največji izvor toplote je solnce. Ono nam pošilja svetlobo in toploto ob jednem; brez njega bi imeli večno temo in večen mraz. Zrak je solnčni toploti zel6 prehoden, to nam pričajo visoke gore, ki so leto in dan pokrite s snegom, to so dokazali tudi zrakoplovci, ki so našli v ozračju tem večji mraz, čim više so se dvignili.
Zemlja pa vsrkava od solnca prihajajočo toploto ter se tako segreva; svojo toploto podeljuje zračnim plastem, ki se je neposredno dotikajo. Te se razredčijo, vzhajajo kvišku, na njih mesto pa prihajajo zopet druge, mrzlejše, ki se isto tako segrevajo. Zrak torej dobiva svojo toploto neposredno od zemlje, a ne od solnca. Grejoča moč solnca je tem večja, čim bolj navpično vpadajo solnčni žarki in čem več časa zadevajo ob zemljo.
Ker je solnce v primeri z našimi zemeljskimi daljavami od nas zelo, zelo oddaljeno, smatramo solnčne trakove medsebojno vzporedne. Posledek tega pa je ta, da zadeva isto ploskev največ trakov takrat, ako vpadajo nanjo pravokotno, tem menj pa, čim bolj je proti meri vpadajočih trakov naklonjena. Na strehah in rebrih proti solncu obrnenih skopni sneg preje, nego drugod, v prisolnčnih krajih zoreva sadje hitreje nego v odsolnčnih. Tudi kakovost zemeljskega površja vpliva zelo na to, ali se zemlja bolj ali menj segreje. — Gola, peščena tla se v istem času in na istem kraju dosti bolj segrejejo, kakor s travo obrastena.
Na ravniku vpadajo solnčni žarki sploh bolj navpično, kakor na krajih proti tečajema, torej je ob ravniku sploh tudi
i*
višja temperatura nego v krajih proti tečajema. - - Na jednem in istem kraju zadevajo solnčni žarki zemljo v poletnem času v bolj navpični meri nego po zimi, torej imamo poletu tudi višjo temperaturo.
Od solnčnega vzhoda do poludne narasta temperatura, od poludne naprej pa pojema. Najnižja temperatura je ob času solnčnega vzhoda, najvišja pa v zimskem času ob dveh, v poletnem času pa med 3. in 4. uro popoludne. — V naših krajih je meseca januvarija največji mraz, meseca julija ali avgusta pa največja vročina.
2.)	Zemlja. Zemeljske tvarine so sploh slabi prevodniki toplote; v poletnem času ne prodere toplota globoko v zemljo in isto tako ne mraz v zimskem času. V globočini približno 20 m nahajamo leto in zimo stalno temperaturo; do sem ne sega torej niti mraz niti vročina na zemeljskem površju. Ako od te plasti stalne temperature kopljemo 25 —30 m globokeje, najdemo temperaturo stalno za 10 C višjo, nego je v plasti stalne temperature. V globočini 50—60 m pod plastjo stalne temperature poviša se temperatura že 20 C i. t. d. Ta okolščina, dalje ognjeniki in toplice opravičujejo misel, da je zemlja znotraj zelo vroča, in sicer toliko vroča, da je v globočini kacih 10 milj že vse kamenje raztaljeno.
V kletili Pariške zvezdami:;, 27'5 m globokih, kaže termometer od leta 1783. stalno 11-8° C. — V zimi so kleti toplejše, po letu hladnejše, nego je zunaj. — Kmetovalci čuvajo repo, krompir i. t. d. mraza s tem, da ga precej globoko v zemljo zakopljejo. — Izmed toplic omenjamo: Karlove vare s temperaturo + 75° C, Wiesbadenske s temperaturo + 70° C i. t. d.
3.)	Mehanični izvori toplote, a) Razvoj toplote z drgne njem. Ako dva lesa drugega ob drugem drgnemo, segrejeta se oba, časih celo toliko, da se užgeta. Svedri, pile, žage segrejejo se z drgnenjem bolj ali menj. Užigalne klinčke užigamo s tem, da jih drgnemo ob hrapavi ploskvi.
b) Razvoj toplote z udarom in pritiskom. Ako kovač železo dolgo jednakomerno kuje, segreje se mu; more
ga na ta način celo razbeliti. — Pod konjskimi Slika 1. kopiti se iskri, ako s podkovami ob kamenje udar- ^^T" jajo. •— Vzemi močno stekleno cev, kakeršno vidiš v sliki 1.; na spodnji konec bata deni košček kre-silne gobe. Ako potisneš bat naglo v cev, torej močno stisneš zrak v cevi, segreje se toliko, da užge kre-silno gobo. Taka priprava se zove zračno uži-galo (pneumatisches Feuerzeug).
Ako se plinasta telesa naglo raztezajo, nareja se mraz; n. pr. vodene pare velike napetosti odhajajoče skozi ozko cev so zunaj cevi tekoj izdatno ohlajene.
4. Kemijski izvori toplote. Gorenje. Ako
poliješ žgano vapno z vodo (ga gasiš), dobi veliko toploto; isto tako se čista žveplena kislina izdatno segreje, ako ji priliješ nekoliko vode. Sploh se razvija vsaki-krat toplota, kedar se tvarine kemijsko spajajo. Največ toplote pa se razvija takrat, kedar se kisik spaja z drugimi prvinami in se ob jednem razvija tudi svetloba — pri gorenji (Ver-brennung).
Pri gorenji jemljemo v poštev: a) gorivo ali kurivo (Brennstoff), t. j. tvarino, ki se spaja s kisikom, b) netivo (Ziindstoff), tvarino, ki pospešuje gorenje in c) izgorine ( Verbrennungsproducte), to so tvarine, ki se pri gorenju razvijajo. Navadna goriva so ogljik, vodik, žveplo in njih spojine.
Pogoji gorenju so:
1.) Gorivo mora imeti določeno temperaturo. Treba ga je prižgati, t. j. segreti do neke temperature in ga potem vzdržati pri tej temperaturi. Uže prižgano telo razvija navadno samo toliko in še več toplote, kolikor je treba, da ima gorivo stalno višjo temperaturo nego je 6na, pri kateri se užge. Razmaljeno gorivo se užge laže nego nerazmaljeno. Različna goriva se užigajo pri različnih temperaturah. (Zveplenke ali užigalni klinčki se užgejo z malim drgnenjem, še laže se užge fosfor.)
2.) Gorivo mora dobivati zadostno množino kisika. Tega dobiva navadno iz zraka, večkrat ga daje tudi samo, namreč takrat, kedar ga ima samo v sebi, n. pr. solitar. Cim več dobiva gorivo kisika, tem živahneje je gorenje.
Kisik privajamo gorivu s tem, da skrbimo za dober prepih, ki donaša na jedni strani čistega zraka, na drugi strani pa odpravlja izgorine.
S plamenom gore tvarine, katere se pred zgoretjem pretvarjajo v pline, n. pr. sveče, olje, petrolej, premog; druge pa le žare, n. pr. železo, baker.
Slika 2. predstavlja plamen goreče sveče. Raz-Slika 2. topljeno gorivo prilazi po stenju do plamena, tukaj se razkraja in pretvarja v svetilne pline. Ti plini tvorijo teman prostor a okoli stenja (jedro plamena). Jedro obdaje okoli in okoli zelo sveteči plašč b. V tem gori vodik, ker v ta kraj prihaja premalo kisika, ogljik v njem le žari in daje plamenu svetli-vost. Plašč b je obdan od drugega plašča c, v katerem tudi ogljik popolnem zgoreva, ker dobiva zadosti kisika. Modri rob na spodnjem koncu plamena nastane od gorečega ogljikovega okisa.
Svetlivost dobiva plamen od trdnih, v njem žarečih tvarin. Svetlivost je tem večja, čim več je trdnih tvarin v plamenu in čim višja je njih temperatura. Nobene svetlivosti nimajo one goreče tvarine, pri katerih se ne razvijajo nobena trdna telesa, n. pr. goreč vinski cvet, vodik. Ako dobiva gorivo toliko kisika, da izločeni ogljik tek6j zgoreva ter ne žari, ne sveti se plamen; vender ima zelo veliko temperaturo. (Svetilni plin gori navadno s svetlim plamenom; ako mu primešamo dovolj zraka, rekše kisika, izgubi vso svetlivost, dobi pa visoko temperaturo [Bunsenov gorilni k]). — Gorivo more dobivati tudi premalo kisika; v tem slučaju se ne spaja ves ogljik s kisikom, — plamen dela saje ali gorivo se kadi (petrolejska svetilnica, ako nima steklene cevi).
Barvo dobiva plamen od tvarin, katere se v plamenu pretvarjajo v žareče pare. (Kuhinjska sol daje plamenu rumeno, bakrov klorid zeleno barvo i. t. d.)
Gorenje moremo ustaviti ali gorečo tvarino ugasniti: a) ako gorivo pod temperaturo ohladimo, pri kateri se je užgala; h) ako zaprečimo zraku, rekše kisiku, pristop h gorivu.
Goreča drva z vodo polita ugasnejo. — Velicega ognja z malo vode ni m6či ugasiti. Velika toplota razkraja vodo v njeni sestavini; kisik pospešuje gorenje, vodik pa sam gori, torej postane ogenj še hujši. Gorečo svečo ali svetilnico ugasnemo, ako dovolj močno nanjo pihnemo; dovolj silen puh ohladi plamen. — Ogenj ugasne tudi, ako gorivo zakrijemo, n. pr. s prstjo, pepelom i. t. d. — Gorečih tolšč z vodo gasiti ni varno. Voda je težja od tolšč, pade torej na dno, tam se segreje in izpariva. Vodene pare odhajajoče na piano razmetavajo tolščo na vse strani.
5.)	Životna toplota. Podobne pojave, kakor pri gorenju, opazujemo pri delovanju živalskega ustroja. S hrano donašamo telesu ogljičnate tvarine, kisika pa vdihavamo. Kisik se spaja v telesu z ogljičnatimi tvarinami; pri tem pa se razvija toplota kakor pri navadnem gorenju. Životna toplota se razvija v večji množini, ako prihaja več kisika. (Pri delu se segrejemo, ker hitreje dihamo.) Pri hlapenju vode skozi kožo se utaja toplota in to učini, da ostaja temperatura našega telesa stalna. Zdrav človek ima stalno temperaturo —|— 370 C. Otrok diha hitreje in ima nekoliko višjo temperaturo. Ptiči imajo temperaturo 40—41» C.
6.)	Konečno nam je kot izvora toplote omeniti tudi še elektrike.
§ 3. Vrednost različnih goriv.
Gorenje je našemu življenju zelo velike važnosti, kajti toploto, s katero si prirejamo jedila, s katero v zimskem času varujemo svoja stanovanja mraza, s katero pretvarjamo v parnih kotlih vodo v pare, da nam gonijo različne parne stroje, dobivamo potom gorenja. Za goriva nam služijo drva, premog, šota in še druga telesa.
Poskusoma so učenjaki dognali, da se razvija pri zgoretju, recimo jednega kilograma jednega in istega telesa ista množina toplote, bodi si, da telo zgoreva počasi ali hitro, v čistem kisiku ali v navadnem zraku; razloček je le ta, da počasi goreče telo razvija to toploto bolj polagoma in da se je vsled tega precej mnogo izgubi v okolico, ne da bi povišala temperaturo gorečega telesa samega. Pri hitrem gorenju se vsa toplota razvija kar na mah ter vsled tega prouzročuje višjo temperaturo.
Poskusoma je dognano, da razvija jeden kilogram spodaj navedenih goriv ali kuriv pri popolnem zgoretju toliko toplote, da more ta toplota zraven pristavljeno število kilogramov ali litrov vode segreti od 0°—100° C
64 60 40 30 30 15
vodik .......230
petrolej.......117
loj . ........ 80
lesni ogelj..... 73
vinski cvet..... 68
črni premog . . 66—70
Iz teh podatkov se razvidi ličnih kuriv, njih praktično vzamemo v poštev tudi ceno, za katero si moremo priskrbeti to ali ono kurivo. V poštev jemati moramo tudi to, da ima kurivo manjšo vrednost, če je vlažno ali pa če pušča veliko pepela. Vlažna goriva gore le takrat, ako so izgubila potom izparivanja svojo vlago, k čemer se potrebuje več ali menj toplote, ki gre na ta način v izgubo.
svetilni plin . .
koks......
rujavi premog . suh les (poprek) šota (najboljša) šota (navadna) .
absolutna vrednost raz-vrednost pa dobimo, ako
II. Iz nauka o magnetizmu.
(Glej I. stopnjo § 36.-39.)
§ 4. Magnetni odklon. Magnetni naklon.
Poskus: Določi natančno mer od juga proti severu, t. j. poldnevno črto, ter si jo zaznami na kaki mizi ali drugem horizontalnem predmetu.* Ako na to mizo postaviš magnetno iglo, vrtečo se okoli vertikalne, skozi njeno težišče idoče osi (slika 3.), opazuješ, da njen severni pol ne kaže natančno proti severu, ampak nekoliko v stran na levo, južni pa nekoliko na desno.
Poldnevna črta in magnetna os mirujoče magnetne igle se ne ujemata, marveč oklepata kot, katerega imenujemo magnetni odklon (magnetische Declination).
* Poldnevno črto dobiš najlaže na ta način, da načrtaš na horizontalni deski več koncentričnih krogov (slika 4 ) in postaviš v njih skupnem središču kratko palico vertikalno ali navpično na desko. Ako desko in palico obseva solnce, opazuj dopoludne točke a, b, c, v katerih se palična senca vrstoma dotika več krogov. Ravno tako opazuj popoludne točke a', b', c', v katerih se palična senca dotika ravno istih krogov. Razpoloviš li potem po vrsti kote aOa', bOb', cOc', najdeš, da imajo vsi jedno in isto razpolovnico ON; ta je poldnevna črta, v to mer kaže palična senca točno ob poludne.
Slika 4.
N
Magnetna igla, ki se more v horizontalni ravnini vrteti okoli vertikalne osi, imenuje se odklonska igla ali od-klonenica (Declinationsnadel).
Magnetni odklon ni povsod jednak ; v Evropi, Afriki in zahodnem delu Azije kaže severni pol odklonske igle nekoliko proti zahodu (zahodni odklon), v vzhodnji Aziji in v Ameriki pa nekoliko proti vzhodu (vzhodni odklon). V nekaterih krajih pa se magnetna os odklonske igle in poldnevna črta natančno ujemata (odklonski kot je jednak ničli). Tudi na istem kraju se odklonski kot polagoma nekoliko izpreminja. — V Ljubljani n. pr. znaša magnetni odklonski kot približno 10 a zmanjšuje se vsako leto približno za tri minute.
S pomočjo odklonske magnetne igle določujemo strani sveta. Odklonske igle, ki so nalašč v to zvrho narejene, imenujemo busole (Bussolen), če so bolj majhne, ali pa kompase (Compasse), če so bolj velike. Pri obojih je odklonska igla spravljena v posebni medeni okrogli ali štirioglati, s stekleno ploščo pokriti škatljici. Pod iglo pa je načrtana vetrovnica ali časih samo v stopinje razdeljen krog, katerega središče se ujema z iglino osjo.
Kitajci so kompas poznali neki že 1. 1100. pr. Kr.; Evropci so ga začeli rabiti v 12. stoletju. Kompas je neobhodno potrebno orodje mornarjem in rudokopom, služi pa tudi na kopnem, posebno v nepoznatih krajih.
Poskus: Jekleno iglo, katera tiči v
Slika 5. medenih vilicah tako, da se more vrteti okoli horizontalne, skozi njeno težišče idoče osi, obesi na tanko svilnato nit (slika 5.). Dokler igla ni magnetna, ostane mirna, spravi jo v katero koli ležo.
Ako pa iglo omagnetiš, umiri se sama ob sebi le tedaj, ko stoji njena os v meri odklonske igle in je njen severni pol nekoliko navzdol naklonjen. Spraviš li potem iglo iz te njene ravnotežne leže, umiri se le tedaj, ko se je vrnila v to svojo ležo nazaj.
Kot, katerega oklepata magnetna os tako pripravljene in mirujoče magnetne igle in
horizontalna ravnina, imenujemo magnetni naklon (mag-netische Inclination); na opisani način prirejene magnetne igle pa naklonske igle ali naklone niče (Inclinationsnadeln).
Na severni zemeljski polukrogli je severni pol naklonske igle naklonjen proti zemlji, na južni polukrogli pa južni. — Magnetni naklon ni povsod jednak, ob ravniku je jednak ničli, to se pravi, naklonska igla stoji v horizontalni meri, od ravnika proti tečajema pa polagoma narasta: največja njegova vrednost je 90°.
§ 5. Zemlja kot magnet.
Poskusa: a) Na mizo položi magnetno palico, nad njo pa drži naklonsko iglo tako, da stoji os, okoli katere se vrti, pravokotno na magnetni osi palice. Ako držiš naklonsko iglo nad središčem palice, postavi se magnetnica horizontalno; ako potem iglo polagoma premičeš proti severnemu polu magnetne palice, naklanja se nje južni pol proti palici, in sicer tem bolj, čim bliže prihajaš koncu palice; nad južnim polom se postavi igla vertikalno. Na severno magnetni strani palice se naklanja proti njej južni pol magnetnice ter se postavi nad polom vertikalno. •— b) Dolgi železni drogi, ležeči v meri mirujoče naklonske igle, postanejo nekoliko magnetni, o čemer se prav lahko prepričaš z občutljivo iglo magnetnico.
Primerjamo li ta poskusa s pojavoma magnetnega odklona in naklona, smemo sklepati, da ima zemlja svojstvo magnetnega telesa, da je torej velik magnet. Njena magnetna pola sta v 6nih dveh točkah, kjer se postavi naklonska igla vertikalno, kjer je torej magnetni naklon jednak 90°; magnetna razmeja pa je blizu ravnika, ondu, kjer miruje naklonska igla v horizontalni meri. Zemeljska magnetna pola se ne ujemata z zemljepisnima poloma, marveč sta od teh nekoliko oddaljena. — Zemlja kot magnet deluje na jeklo, železo in magnetna telesa, kakor vsak drug magnet.
§ 6. Astatične igle.
Dve magnetni na tanki svilnati niti viseči igli, ki sta jednako dolgi in tako zvezani druga z drugo, da sta njuni magnetni osi vzporedni in raznoimenska pola drug nad drugim, imenujemo astatično dvojico igel ali kratko as tati čn o iglo (astntische Nadel). — Ako imata obe igli jednako magnetnost, nima zemeljski magnetizem na nji nobenega vpliva, ker hoče jeden konec igel zavrteti z isto silo proti jugu kakor drugi proti severu. Astatična igla ostane mirna v vsaki leži, ne da bi se zavrtela v mer odklonske igle. — Astatične igle uporabljamo posebno pri nekaterih električnih pripravah.
III. Iz nauka o elektriki.
(Glej I. stopnjo § 40,—52.)
§ 7. Elektrofor ali elektronos.
Za vzbujanje torne elektrike služi nam poleg električnega kolovrata tudi elektrofor. Ta je tako-le sestavljen:
V okroglo plitvo posodo od pločevine je vlita zmes od kolofonija, terpentina in šelaka, ki je na površju prav gladka in se zove smolna pogača (Harzkuchen). K tej pripada
nekoliko manjši okrogel pokrov od pločevine, katerega moremo s steklenim držalom osamljenega nanjo pokladati in isto tako od-vzdigovati (slika 6.). — Tepeš li smolno pogačo z lisičjim repom ali s kako drugo kožuhovino, postane negativno električna. Ako položiš potem pokrov na
Slika 6.
pogačo, deluje elektrika pogače nanj razdelilno in razsebuje nekoliko elektrike v pokrovu; pozitivno pi-ivlači na spodnjo stran ter jo veže, negativno pa odbija na gornjo stran pokrova. Negativna elektrika v pokrovu je prosta in odvodna; odvedeš jo tako, da se pokrova dotakneš s prstom. Vezano pozitivno elektriko pa oprostiš, če pokrov s steklenim držalom od-vzdigneš; potlej jo lahko preneseš na druga telesa, n. pr. na lejdensko steklenico. Ker s tem postopanjem smolni pogači ne jemlješ njene negativne elektrike, moreš pokrov na pogačo večkrat z istim uspehom kakor prvikrat pokladati in zopet od-vzdigovati. Paziti pa moraš, da se vsakikrat dotakneš pokrova, ležečega na smolni pogači, popreje s prstom, nego ga od-vzdigneš z držalom, kajti sicer bi se po razdelbi vzbujena pozitivna in negativna elektrika tekoj zopet združili, ko privzdigneš pokrov in ne dobil bi nobene proste elektrike.
§ 8. Elektrika vzbujena po dotiki.
Poskus: Na bakreno ploščo elektroskopa z zlatima listkoma (slika 7.) položi tanko stekleno ploščo b, na robih po-mazano s šelakom, raztopljenim v vinskem cvetu; na ploščo pa košček papirja, namočenega v zelo razredčeni žvepleni kislini a. Ako zvežeš za hip bakreno ploščo s kapljevino po osamljeni bakreni žici cd, in ako potem žico odstraniš in stekleno ploščo odvzdigneš, ne da bi se bakra dotaknil, kažeta listka razhod; ona sta torej električna. Z drugim elektro-skopom se lahko prepričaš, da sta listka negativno električna.
Baker, dotikajoč se razredčene žveplene kisline, postal je torej negativno električen; ker kažeta listka večji razhod še le takrat, ko stekleno ploščo odvzdigneš, moraš sklepati, da je postala razredčena žveplena kislina, dotikajoča se bakrene žice, istotoliko pozitivno električna
in da se elektriki bakra in razredčene žveplene kisline deloma vezeta, dokler je steklena plošča na elektroskopu. Ako vzameš namesto bakrene plošče na elektroskopu ploščo od cinka, in namesto bakrene žice cd cinkovo žico ter jednako postopaš, kakor poprej, prepričaš se, da postane cinek, dotikaje se žveplene kisline, negativno električen, in sicer v večji meri nego baker, kajti zlata listka kažeta v tem slučaju večji razhod.
Jednako postopaje moremo dokazati, da postajata sploh po jedna kovina in elektriko vodeča kapljevina električni, ako se dotikata. Jedno telo dobiva pozitivne elektrike, drugo pa isto toliko negativne elektrike.
Po dotiki dveh teles vzbujeno elektriko imenujemo tično, galvansko ali časih tudi voltovsko elektriko (Be-riihrungs-, galvanische oder voltaisclie Elektricitat). Uzrok elek-tričnosti dotikajočih se teles je elektrobudna sila (elektro-motorische Kraft) ali galvanizem (Galvanismus). (Cim več elektrike dobivata dotikajoči se telesi, tem jačjo si moramo misliti med njima delujočo elektrobudno silo.) Telesa, katera postajajo po dotiki električna, imenujemo elektrobudnike ( Elektromotor en).
Raznovrstni poskusi uče: 1. Elektrobudna sila se vzbuja tudi po dotiki dveh različnih kovin, ali jedne kovine in oglja, vender je slabša nego elektrobudna sila, ki se vzbuja po dotiki po jedne kovine ali oglja s kako kapljevino, elektriko pre-vajajočo. Posebno jaka elektrobudna sila se vzbuja po dotiki kake kovine ali oglja z razredčeno kislino ali z raztopino kake soli. - 2. Elektrobudna sila deluje le na mestih, kjer se dve telesi dotikata ter je nje jakost zavisna od tvarine dotikajočih se teles, a nezavisna od kolikosti tične ploskve.
Galvanska elektrika je bistveno ista kakor torna, razlika med njima je le ta, da ji vzbujamo na različna načina.
Galvani je (1. 1789.) prvi opazoval, da se po dotiki teles vzbuja elektrika, vender je mislil, da vzbuja to elektriko živalsko življenje, a ne samo dotika. Volta je (1. 1793.) opazoval, da se vzbuja sploh elektrika, ako se dotikata dva dobra elektrovoda.
§ 9. Galvanski člen.
V stekleno posodo, napolnjeno z razredčeno žvepleno kislino, postavi plošči od bakra in cinka tako, da se v kaplje-vini nikjer ne dotikata in nekoliko centimetrov iz nje molita (slika 8.). Preiskuje iz kapljevine moleča konca plošč najdeš baker pozitivno, cinek negativno električen.
Baker, dotikajoč se razredčene žveplene kisline, dobi vsled delovanja elektrobudne sile negativne elektrike, kapljevina pa pozitivne. Kapljevina je dober elektrovod, torej podeli tudi cinku pozitivne elektrike, da je električna gostota na obeh, na cinku in kapljevini, ista. Cinek, dotikajoč se razredčene žveplene kisline, dobi vsled delovanja elektrobudne sile med njim in kapljevino, isto tako kakor baker, negativne elektrike, kapljevina pa pozitivne. Kapljevina podeli zopet toliko svoje elektrike bakru, da je električna gostota na obeh jednaka. Med cinkom in razredčeno žvepleno kislino delujoča elektrobudna sila pa je jačja nego je elektrobudna sila med bakrom in razredčeno žvepleno kislino, torej mora biti na cinku več negativne nego pozitivne elektrike, na bakru pa več pozitivne nego negativne, ali: iz kapljevine moleči cinek mora imeti proste negativne, iz kapljevine moleči baker pa proste pozitivne elektrike.
Ako zvežemo iz kapljevine moleča konca bakra in cinka z bakreno žico, teče po tej pozitivna elektrika od bakra proti cinku, negativna pa nasprotno od cinka proti bakru. Jednake množine raznoimenskih elektrik se uničujejo. Elektrobudna sila,
Slika 8.
ki neprestano deluje, nadomestuje tek6j odteklo elektriko. Torej mora po žici neprestano teči pozitivna elektrika k negativni in nasprotno negativna k pozitivni, dokler se ne začn6 vršiti na kovinah ali kapljevini kake izpremembe.
Tako gibanje elektrike imenujemo galvanski tok (galvanischer Sirom). Samo ob sebi je umevno, da imamo dvojni tok, pozitivni in negativni. V sledečem bodemo govorili navadno le o meri pozitivnega toka.
Vsako pripravo, v kateri zlagamo dve kovini ali sploh dva dobra trdna elektrovoda s kapljevino, ki prevaja elektriko, v to zvrho, da dobivamo galvanski tok, imenujemo galvanski ali v o 11 o v s k i člen (galvanisches Element).
Iz kapljevine moleči konec trdnega telesa, na katerem se zbira prosta pozitivna elektrika, imenujemo pozitivni pol. iz kapljevine moleči konec drugega trdnega telesa, na katerem se zbira prosta negativna elektrika, pa negativni pol. V opisanem členu, ki se imenuje posebej tudi Voltov člen, je baker pozitivni, cinek negativni pol.
Galvanski člen je sklenen (geschlossen), ako sta oba pola zvezana z dobrim elektrovodom, da more teči elektrika od jednega k drugemu. Žica, s katero vežemo oba pola, imenuje se polarna žica (Polar- oder Schliessungsdraht). Galvanski člen je odprt ali prek in en (offen), dokler pola nista zvezana s polarno žico.
§ 10. Galvanska baterija.
Ako zvežemo več galvanskih členov tako, da je pozitivni pol prvega kovinsko zvezan z negativnim drugega, pozitivni pol drugega z negativnim tretjega, i. t. d., imenujemo tako sestavo galvansko baterijo (galvanische Batterie). Slika 9. kaže galvansko baterijo ali galvanski lanec, zložen iz petih členov; baker prvega Člena je zvezan s cinkom drugega, baker drugega s cinkom tretjega, i. t. d. Iz kapljevine moleči
cinek prvega in baker zadnjega člena imenujemo pola galvanske baterije.
Pozitivna elektrika bakrene plošče v prvem členu se razprostira čez vse elektrovode sledečih členov; pozitivna elektrika bakrene plošče v drugem členu se razprostira čez elektrovode sledečih
Slika 9.
členov, negativna elektrika cinkove plošče drugega člena pa čez elektrovode pred njim stoječega člena. Pozitivna elektrika tretjega, četrtega, . . . člena se razprostira čez elektrovode vseh sledečih členov, negativna elektrika tretjega, četrtega, . . . člena pa čez elektrovode pred njim stoječih členov. Iz povedanega torej sledi, da sta električna gostota in električni napon na cinku prvega člena in na bakru zadnjega člena petkrat večja nego na cinku in bakru posameznega člena.
Ako zvežemo pola galvanske baterije s polarno žico, kroži po njej dosti jačji galvanski tok, nego je tok v sklenenem posameznem členu.
§ 11. Različni galvanski členi.
Razven opisanega Voltovega člena rabijo fiziki še celo vrsto drugih členov; v sledečem hočemo nekatere našteti.
1.)	Daniellov člen (slika 10.). V stekleni valjasti posodi V stoji odprt cinkov valj Z, v njem luknjičast prsten valj (dia-fragma) D, v lonec pa je postavljen odprt bakren valj C. V prstenem loncu je nasičena raztopina modre galice, zunaj njega pa razredčena žveplena kislina. Cinek je negativni, baker pozitivni pol.
2.)	B un s eno v člen se razločuje od Daniellovega v tem, da je baker nadomeščen z ogljem, raztopina modre
Senekovič, Fizika in kemija. II.	2
Slika 10.	galice pa z nasičeno solitarno kislino.
Ogelj je pozitivni pol.
3.)	Gr o veje v člen ima isti kapljevini kakor Bunsenov, le da namesto oglja stoji v solitarni kislini plošča od platina.
4.)	Smeejev člen. V štiri-oglati stekleni posodi visita dve cinkovi plošči medsebojno kovinsko zvezani, med njima pa srebrna plošča s platinom na površju prevlečena tako, da se cinka nikjer
ne dotika. Posoda je napolnjena z razredčeno žvepleno kislino. Srebro je pozitivni, cinek negativni pol.
5.) Leclanchejev člen. V stekleni posodi stoji prstena in luknjičasta valjasta posoda, v tej pa ogljena plošča v zmesi od ogljenega prahu in rujavega manganovca. Zunaj prstene posode tiči cinkova palica. Posoda je polna salmijakove raztopine. Ogelj je pozitivni, cinek negativni pol.
V vsakem imenovanih členov je cinek amalgamiran ali prevlečen z živim srebrom.
Iz posameznih členov sestavljamo baterije, kakor smo učili pri Vol-tovem členu.
§ 12. Svetlobni in toplotni učinki galvanskega toka.
Poskus: a) Ako pritrdiš na vsak pol galvanske baterije precej debelo bakreno žico, vidiš v hipu, ko spraviš konca polarnih žic v dotiko, da nastane na dotikališču svetla iskra. Druga iskra nastane, ko polarni žici ločiš, ali galvanski tok prekineš. Ta iskra je bolj živahna, ako postaviš jedno žico v živo srebro, drugo pa vtikaš vanje, a zopet izvlačiš. —-Ako pritrdiš jedno žico na pilo, z drugo pa vlačiš po njej, siplje pila iskre.
Poskus: b) Ako zvežeš polarni žici s tanko in kratko železno žico, razgreje in razbeli se in tudi stali, ako teče po njej precej jak galvanski tok. Isto opazuješ tudi na drugih kovinah. Čim slabši elektrovodje kovina, čimtanša in krajša je, čim jačji je po njej krožeči galvanski tok, tem bolj se segreje.
Poskus: c) Na konca polarnih žic pritrdi priostrena oglja. Ako spraviš njijini osti v dotiko, a ji potem zopet nekoliko oddaljiš, opazuješ med njima zelo bliščečo luč, izvira-jočo iz plamena, ki šviga od osti do osti. To luč imenujemo električno luč; nje svetlivost je za solnčno najjačja. Oglja se pri tem na osteh razbelita in ob jednem krajšata. Električni tok odtrguje namreč ogljene delke, ki prevajajo potem elektriko z osti na ost. Najhitreje se krajša pozitivni ogelj, t. j. ogelj, s katerega prehaja pozitivna elektrika na drugega; ta ogelj ima tudi višjo temperaturo nego drugi. Plamen med ogljema ima toliko temperaturo, da se v njem tale vse kovine, tudi platin. Luč ugasne sama ob sebi, če sta se oglja preveč oddaljila. Da jo zopet prižgeš, moraš ogljeni osti spraviti v dotiko.
Da dobiš električno luč, moraš imeti prav jako baterijo, sestoječo iz mnogoštevilnih galvanskih členov. — Orodja, služeča v to zvrho, da ostaja razdalja med ogljema delj časa neizpremenjena, imenujemo električne svetilnice. Dandanašnji so izumili veliko število takih svetilnic. — Davy je (1. 1813.) prvi prirejal električno luč, in sicer z 2000 Daniell-o v i mi členi.
§ 13. Fizijologični učinki galvanskega toka.
Poskus: Na konca polarnih žic pritrdi kovinska valja. Ako'vzameš valja v mokre roke, čutiš po udih nekak pretres, ko galvanski tok skleneš ali prekineš. Dokler teče tok neprenehoma z isto jakostjo skozi tvoje telo, ne čutiš nobenega posebnega pretresa.
Za hitro prekidanje galvanskega toka služi Neefovo p reki dalo (Neefscher Stromunterbrecher) (slika 11.). Kovinski kotač, vrtljiv s pomočjo ročice okoli horizontalne osi, ima na obodu celo vrsto zarez, katere so izpol-
Slika 11.
njene s slonovo kostjo ali z drugim slabim elektrovodom. Na kotačev obod se naslanja prožno pero tako, da se ob njem nekoliko drgne; na drugem koncu tega peresa je pritrjena v pritiskalnem vijaku žica z valjem n. Drugi valj m je po žici zvezan z jednim polom galvanske baterije; drugi pol baterije pa je po žici zvezan s kotačevo osjo. Galvanski tok je sklenen, ko leži pero na kovini, prekinen pa, ko leži na slonovi kosti. Kotač okoli njega osi hitro vrteč moreš galvanski tok prav hitro sklepati in prekidati.
§ 14. Kemijski učinki galvanskega toka.
Poskus: a) Skozi dno steklene posode A (slika 12.) sta napeljana dva pla-tinova listka, imajoča na zunanjih koncih pritiskalna vijaka ff. V posodi je voda, kateri je primešanih nekoliko kapljic žveplene kisline, da dobi večjo prevod-ljivost. Nad platinova listka sta povezneni stekleni cevi h in o polni vode. Ako pritrdiš polarni žici galvanske baterije v vijakih ff, da kroži galvanski tok skozi okisano vodo, vzhajajo nad listkoma plinavi mehurčki, kateri izpodrivajo vodo iz cevij. V cevi nad listkom, kjer vstopa pozitivni
tok v vodo (nad pozitivnim polom), razvija se le polovica toliko plina, kakor nad cevjo, kjer vstopa negativni tok (nad negativnim polom). Preiskujoč plina v ceveh h in o najdeš, da je plin v cevi nad pozitivnim polom čist kisik, kajti tleča trska vzplamti v njem ravno tako kakor v čistem kisiku; plin v cevi nad negativnim polom pa je vodik. Poskus uči:
Galvanski tok, tekoč skozi vodo, razkraja jo v njeni sestavini: v kisik in vodik.
Poskus: b) V posodo, katera je napolnjena z raztopino modre galice, obesi dve platinovi ploščici toliko vsaksebi, da se nikjer ne dotikata; jedno teh ploščic zveži s pozitivnim, drugo z negativnim polom galvanske baterije. Ako je galvanski tok nekoliko časa tekel skozi raztopino, postane negativna ploščica, to je 6na, po kateri vstopa negativni tok v raztopino, rudečkasta ter se prevleče s skorjo, ki se da z nožem odluščiti in spoznati za čisti baker; pozitivna platinova ploščica pa ostane svetlo bela. — (Modra galica je kemijska spojina bakra in žveplene kisline.) Poskus torej kaže: Galvanski tok, krožeč skozi raztopino modre galice, jo razkraja ter izločuje iz nje čist baker.
Dokazati moremo, da razkraja galvanski tok celo vrsto kemijskih spojin. Takšen razkroj imenujemo električni razkroj ali elektrolizo (Elektrolyse); kemijske spojine, ki so razkrojne po galvanskem toku, imenujemo elektrolite (Elektrolyte). Konca žic, v katerih vstopa in izstopa galvanski tok v elektrolit, imenujemo elektrode (Elektroden), in sicer je anoda (vhod, Anode), kjer vstopa pozitivni tok, katoda (izhod, Kathode), kjer vstopa negativni tok v elektrolit. Izkušnja uči med drugimi ta-le zakona:
1.) Kemijske spojine so električno razkrojne le takrat, ako so dobri elektrovodi in njih molekuli zelo gibljivi; trdna telesa le takrat, ako so raztopljena ali staljena.
2.) Sestavine elektrolita se izločujejo samo na elektrodah, in sicer v istem težinskem razmerju, v katerem se nahajajo v elektrolitu.
§ 15. Galvanoplastika.
Na poskus b), opisan v poprejšnjem paragrafu, se opira galvanoplastika (Galvanoplastik), to je ponarejanje plastičnih predmetov v bakru s pomočjo galvanskega toka. To se vrši tako-le: Od predmeta, katerega hočemo v bakru ponarediti, napravimo si najprej negativni odtis od voska ali druge plastične tvarine s tem, da predmet prav močno n&njo pritiskamo. Površje tega odtisa posujemo s kovinskim prahom ali grafitom, da postane prevodno. Tako pripravljeni odtis obesimo potem v kadičko od slabega elektrovoda na drog B (slika 13.),
Slika 13.
kadičko pa napolnimo z nasičeno raztopino modre galice. Na drugi drog D obesimo v raztopino večjo bakreno ploščo. Drog B zvežemo potem z negativnim, drog Z) pa s pozitivnim polom galvanske baterije. Na negativnem odtisu se izločuje čist baker v obliki skorje, katera je tem debelejša, čim delj časa kroži galvanski tok po raztopini. Ta skorja se da odluščiti ter je predmetu v vsem podobna; zove se pozitivni odtis.
Z jednim in istim negativnim odtisom moremo si narejati po več pozitivnih odtisov.
Galvanoplastiko sta 1. 1838. izumila Jakobi v Petrogradu in Anglež Spencer.j— Predmete od kovin moremo na podoben način s pomočjo galvanskega toka tudi posrebriti in pozlatiti.
III. Iz nauka o mehaniki.
§ 16. O gibanju sploh.
Telo se giblje, ako izpreminja svojo ležo glede teles v svojem obližju, sicer pravimo o njem, da miruje.
V železniškem vlaku sedeč človek miruje gledo rečij na vlaku, a z vlakom vred se vender giblje; gora miruje gledč predmetov na zemlji, a glede nebeških teles se giblje z zemljo okoli zemeljske osi in okoli solnca. Ker se gibljejo tudi nebeška telesa, smemo reči, da mirovanje ni nikjer popolno, ampak le primerno.
Gibanje teles more biti časih le navidezno. Če se peljemo n. pr. na ladji, dozdeva se nam, da miruje ladja in mi na njej ter da se gibljejo predmeti ob obrežju v nasprotni meri.
Pri vsakem gibanju je treba v poštev jemati:
1.)	Gibljivo (das Bewegliche), t. j. tvarino, katera se giblje. Gibljivo more biti veliko ali zelo majhno telo, tvarna točka (materieller Punkt).
2.)	Mer gibanja, t. j. premo črto, po kateri se telo giblje, ako ga nič ne ovira, ali v kateri se vsaj hoče gibati.
3.)	Obliko poti. Vse točke v prostoru, skozi katere je teklo telo v nekem določenem času, tvorijo črto, katero imenujemo pot. Pot more biti premočrtna ali krivočrtna. Pri krivočrtnem gibanju je mer gibanja v vsaki točki poti drugačna; določujemo jo po tangenti, katero potegnemo na pot v tej točki.
Dolžino poti merimo z dolgostno mero: z metri, kilometri i. t. d.
4.)	Čas, v katerem se telo giblje. Merimo ga z jed-notami časa, navadno s sekundo.
5.)	Hitrost. Isto pot more narediti jedno telo v krajšem času nego drugo; pravimo torej, da se giblje hitreje ali z večjo hitrostjo. Primerjajoč dolžino poti s časom, v katerem telo naredi kako pot, dobimo hitrost gibanja.
Ako je gibanje tako, da so poti v jednakih časovnih delih vedno jednako dolge, imenujemo gibanje jednako-merno (gleichformig). (Jednakomerno se giblje n. pr. kazalec na uri ali pa zemlja okoli svoje osi.)
Gibajoče se telo more narediti v jednakih časovnih delih različno dolge poti, n. pr. železniški vlak; gibanje takih teles je nejednakomerno (ungleichformig).
Nejednakomerno gibanje je pospeševano (beschleunigt), ako nareja gibajoče se telo v naslednjih časovnih delih vedno daljše poti, in pojemalno (verzogert), ako nareja v naslednjih časovnih delih vedno krajše poti. Pospeševano, oziroma pojemalno gibanje je jednakomerno pospeševano, oziroma jednakomerno pojemalno, ako poti v istih časovnih delih jednako narastajo, oziroma jednako pojemajo, se krajšajo.
6.)	Uzrok gibanja, t. j. gibajoče sile.
§ 17. O silah sploh.
Vsako telo ima svojstvo vztrajnosti, t. j. ono ne more samo iz sebe svojega stanja preinačiti; mirujoče telo se ne more samo ob sebi začeti gibati, gibajoče se pa ne samo ob sebi se umiriti. Vsakikrat more nanje delovati kak vnanji uzrok. Uzroke izpremembam v stanju teles gledč mirovanja ali gibanja imenujemo sile (Krafte). (Take sile so n. pr. prožnost, težnost, magnetizem, elektrika, prožnost plinov, mišične sile ljudij in živalij i. t. d.) Grlede na to, ali sile prouzročujejo gibanje ali je ovirajo, delimo sile v gibajoče in uporne sile.
Pri vsaki sili treba v poštev jemati:
1.) Prijemal išče (Angriffspunkt), t. j. točko, v kateri sila neposredno deluje in telo prijema.
2.)	Mer sile, t. j. 6no premo črto, v kateri sila giblje telo ali je vsaj teži gibati, ako se telo v meri sile ne more gibati.
Leži li v meri delujoče sile več s prijemališčem nepre-trgljivo zvezanih toček, ne izpremeni se učinek sile, če tudi preložimo nje prijemališče v katero koli teh toček.
Sila ne more prouzročiti gibanja, ako je prijemališče ali kaka druga v meri sile ležeča in s prijemališčem trdno zvezana točka nepremakljiva.
3.)	Kol i kost sile (GrdJJe der Kraft). Sile same ob sebi so nevidne; meriti jih moremo jedino le po njih učinkih. Delovanje sil pa se nam javi kakor gibanje ali kakor tlak ali te g. (Kamen n. pr. pade, ako ga spustimo, ali tlači svojo podlago, ali nateza nit, na katero smo ga obesili. Vsi trije pojavi so učinki jedne in iste sile, težnosti.) Čim večji je učinek kake sile, tem večjo si moramo misliti silo samo. Izmed dveh sil je 6na 2, 3, 4, . . . m krat večja nego druga, katera v svoji meri 2, 3, 4, . . . n krat jačje tlači ali vleče. Za jednoto sile jemljemo kilogram, t. j. tlak jednega kubičnega decimetra kemijsko čiste vode pri temperaturi 4» C na horizontalno podlago.
N. pr. Hočemo li zvedeti, kolike sile je treba, da se kaka nit pretrga,
treba, da obesimo na nit polagoma večje uteži, dokler se nit ne pretrga. _
Ako na prožno pero položimo utež, upogne se toliko, da je vzbujena prožnost jednaka tlaku uteži na pero.
Za merjenje sil služijo nam	Slika 14.
silomeri (slika 14.), katere smo natančneje opisali v I. delu.
Glede j a k o s t i (Inten-sitat) so sile ali stal ne (con-stant) ali izpremenljive (variabel); stalne sile delujejo ves čas z isto jakostjo, i z p r e m e n 1 j i v e so časih jačje, časih slabše.
Ker moremo sile po njih jakosti meriti, moremo jih tudi načrtovati ; treba le, da vzamemo neko daljico za jednoto sile. Vzemimo, da zaznamlja (slika 15.) črta mn jednoto sile kg, potem zaznamljajo daljice: aa' = 3 mn, bb' = bmn, cc' = 6 mn tri druge sile, katerih prva ima 3, druga 5, tretja 6 jednot.
Načrtuje sile moremo ob jednem zaznamovati prijemal išče, mer in kolikost sile. Začetna točka preme, koja predstavlja silo, zaznamlja prijemališče, mer te preme zaznamlja mer, v kateri deluje sila, in dolžina preme kolikost sile. V sliki 15. zaznamlja daljica aa' silo 3 kg, prijemajočo v točki a in delujočo v meri ax, bb' zaznamlja silo 5 kg, prijemajočo v točki b in delujočo v meri by i. t. d.
Ako delujeta na isto telo dve sili istočasno, more biti njijin učinek dvojen: a) da se stanje telesa ne izpremeni, t. j. da prej mirujoče telo ostane tudi še dalje mirno, ali da se prej gibajoče se telo z jednako hitrostjo in v jednaki meri giblje kakor poprej; b) da se stanje telesa izpremeni, t. j. da se prej mirujoče telo začne gibati, ali da že prej gibajoče se telo menja svojo hitrost ali mer svojega gibanja.
Dve sili sta si ravnotežni (halten sich das Gleich-geivicht), ako obe istočasno na telo delujoči ne izpreminjata njegovega stanja. Za osnovni resnici smemo jemati ta zakona:
1.)	Dve jednako veliki, v isti točki, a v nasprotnih merih delujoči sili sta si ravnotežni.
2.)	Vsaka sila prouzročuje gibanje, ako jej ni nobena druga sila ravnotežna.
Govoreči o silah in njihovih učinkih, moramo se ozirati na to, ali so si ravnotežne ali prouzročujejo gibanje. Nauk o silah in njih delovanju se zove mehanika; deli pa se v dva dela: v nauk o ravnotežju sil, stat.iko (Statik), in v nauk o gibanju, dinamiko (Dtjnamik).
Slika 15»
§ 18. Težišče.
V vsakem telesu najdemo poskusoma točko, v kateri jedini je treba telo podpreti, da ne pade, da ostane mirno in horizontalno. Ta točka je težišče (Schwerpunkt)\ v tej si smemo misliti maso vsega telesa združeno, to točko smemo smatrati kot prijemališče njegove teže.
Vsako skozi težišče potegneno premo imenujemo težiš-nico (Schwerlinie)\ težišnico, katera je ob jednem tudi vertikalna, pa črto namernico (Richtungslinie), ker nam kaže mer prosto padajočega telesa.
Težišča teles določujemo na dvojen način: a) s tem, da telo obešamo zaporedoma v dveh različnih točkah; b) s tem, da telo v dveh različnih merih polagamo na oster prem rob, n. pr. na ravnilo. V prvem slučaju imajo težišnice mer napete niti, na kateri telo visi; v drugem slučaju pa mer ostrega premega roba, na katerem ostane telo mirno. Težišče leži vsakikrat v presečišču dveh tako določenih težišnic. (Primerjaj I. stopnjo, str. 9.) Težišče preme, povsodi jednako debele in jednako goste palice se nahaja v njenem razpolovišču; sploh imajo pravilna in na vse strani jednako gosta telesa težišče v svojem središču. V telesih nepravilne oblike se težišče premakne bolj na ono stran, kjer se nahaja največja masa. — Težišče otlih teles se nahaja v njih otlini, torej izven njih tvarine.
Poskus: Iz tanke deske ali iz lepenke izreži pravilen kolobar ter ga prevrtaj na mestu izven njegovega središča. Ako nasadiš ta kolobar na horizontalno os, n. pr. na premo žico, da se more vrteti okoli nje, in ako za vrtiš kolobar okoli te osi, umiri se vsakikrat tako, da pride njegovo središče, kjer se nahaja ob jednem tudi težišče, vertikalno pod os. Iz tega poskusa povzameš, da sili težišče vsakega telesa vedno na najnižje mesto.
§ 19. Položaj teles.
Telo je v ravnotežju, t. j. ne pade, ako je njegovo težišče ali katera druga v namernici ležeča in ž njo nepretrgljivo zvezana točka nepremična. Okoli horizontalne, izven težišča
ležeče osi vrtljivo telo more biti v ravnotežju le takrat, ako leži os v meri nainernice. Pri tem more bili težišče ali pod osjo ali nad njo.
Recimo, da se nahaja težišče pod osj6. Ako tako telo nekoliko zasukneš okoli osi, pride njegovo težišče nekoliko više ter se bolj oddalji od zemeljskega površja. Spustiš li telo, vrne se samo ob sebi zopet v svojo prvobitno ležo, kajti pri tem pride njegovo težišče zemeljskemu površju kolikor največ blizu. Tak položaj teles imenujemo stalen (stabil) . . . i.).
Ako se nahaja težišče nad nepremično osj6, spravi vsaka še toli majhna vrtnja težišče zemeljskemu površju nekoliko bliže. Telo se ne vrne več v svojo poprejšnjo ležo, marveč se zavrti toliko, da pride njegovo težišče vertikalno pod os. Tak položaj je padljiv (labil) . . . 2.).
Recimo, da gre horizontalna os neposredno skozi težišče, potem ostane težišče pri vsaki poljubni vrtnji na istem mestu in telo je v vsaki leži v ravnotežju; položaj takega telesa je nerazločen (indifferent) . . . 3.).
Slika 16.	Položaj na niti visečega kamena je stalen. —
Položaj stožca na vrhu stoječega je padljiv, na osnovnici stoječega stalen, in ob strani ležečega nerazločen. (Zakaj ?) — Lesen kolobar, ki ima na eni strani vlitega svinca, teče nekoliko po poševni ravnini navzgor. — Kupica z okroglim in debelim dnom se stavi sama po koncu. — V sliki 16. vidiš lesen stožec B, skozi njega je potegnena ukrivljena žica, imajoča na koncih uteži PP. Ako to pripravo postaviš na stojalo A, moreš jo nagibati in vrteti, a vender ne pade. Njen položaj je torej stalen. (Zakaj ?)
O telesu pravimo, da je podprto (unterstiitzt), ako leži nepremična os ali točka pod težiščem, in da visi (ist aufyehangt), ako je nepremična os ali točka nad težiščem.
§ 20. Stalnost položaja teles. (Stojalnost.)
Da je položaj podprtega telesa stalen, ne zadostuje telo podpreti samo v jedni ali v več premo ležečih točkah, ampak najmenj v treh točkah, ki se ne nahajajo v premi črti. Ploskev, katero oklepajo skozi skrajna podporišča potegnene preme, imenujemo podporno ploskev (Unterstutzungsflache). Položaj podprtega telesa je le tedaj stalen, ako seče namernica podporno ploskev; postane pa padljiv, ako leži težišče nad robom podporne ploskve.
Podporna ploskev mize je četverokotnik, njegovi vrhi leže ob skrajnih robih n6g. — Podporna ploskev na obeh nogah stoječega človeka je trapec i. t. d.
Zakaj pošev stoječa stolpa v Pizi in Bolonji ne padeta? — V levi roki breme noseč človek se nagiblje nekoliko na desno; na hrbtu breme noseč pa nekoliko naprej. (Zakaj?) — Gredoči premičemo težišče svojega telesa od podporne ploskve pod jedno nogo na podporno ploskev pod drugo nogo
Vsako telo, čeravno je v stalnem položaju, rl& se vender podreti, treba, da ga n. pr. v horizontalni meri delujoča sila ob robu njegove podporne ploskve toliko zavrti, da namernica ne seče več podporne ploskve. Zato pa so pri raznih telesih potrebne razno velike sile. Telesu prisojamo večjo stojalnost (Standfestiglceit), ako je treba večje sile, da ga podere.
Izkušnja uči:
Telesa imajo večjo stojalnost, ako imajo: a) širjo podporno ploskev; b) večjo težo; c) ako je njih težišče blizu podporne ploskve; d) ako prijema njih podirajoča sila blizu podporne ploskve.
Stolom in mizam dajemo na zunaj ukrivljene noge, da stoje bolj stalno. — Svetilnice, svečniki i. t. d. so spodaj široki in s svincem ali peskom obteženi. — Vozovi s slamo ali senom visoko naloženi se kaj radi vzvra-čajo. — Kamenit steber podereš najlaže takrat, ako ga kolikor najviše na stran pritiskaš. — Ako v čolnu stojiš, je nevarnost, da se čoln vzvrne, dosti večja, kakor če v njem sediš. — Na ladjah nakladajo najtežje blago vedno na dno, ne pa na krov.
§ 21. Stroji.
Stroj (Maschine) imenujemo vsako orodje, na katerem se javi učinek delujoče sile na drugem mestu in v drugi meri, kakor deluje sila. Upor, kateri se stavi delujoči sili nasproti in katerega hočemo zmagovati s pomočjo sile, imenujemo breme (Last).
Težek kamen moreš nekoliko privzdigniti, ako pod njega od strani zabijaš klin. — Da premagamo zveznost teles, rabimo nože, škarje, za-gvozde i. t. d. — Klin, nož, škarje, zagvozda so torej stroji.
Stroji so ali jednostavni (einfach) ali sestavljeni (zusammengesetzt). Prvi sestoje iz delov, katerih ne moremo smatrati za stroje; drugi pa iz delov, ki so sami ob sebi že stroji.
§ 22. Vzvod ali navor.
Vzvod ali nivor (Hebel) imenujemo vsak okoli nepremične osi vrtljiv drog, katerega težita dve sili vrteti v nasprotnih merih. Mesto, v katerem je navor podprt in vrtljiv, zove se podpor išče (Unterstiitzungspunkt). Ona sila, katero hočemo z drugo premagati, je breme (Last). Razdalja prije-mališča vsake sile od podporišča je navorova rama (Hebel-arm), in sicer je rama bremena razdalja med bremenskim prijemališčem in podporiščem, rama sile pa razdalja med prijemališčem breme zmagujoče sile in podporiščem. Navor, katerega težišče je v podporišču, imenujemo jednostaven ali matematičen, vsak drugi pa fizičen. Navod je dvo-ramen (ztveiarmig), ako je podporišče med prijemališčema bremena in sile; jednoramen (einarmig) pa je oni navor, pri katerem sta prijemališči bremena in sile na isti strani podporišča.
Ravnotežje na navoru.
Poskusi: Drog AB (slika 17.) je vrtljiv okoli osi C, idoče skozi njegovo težišče, ter ima v jednakih razdaljah kljukice, da moreš nanje obešati uteži. Ta drog je jednostaven navor ter ostaje sam zase v vsaki poljubni leži v ravnotežju.
Ako obesiš na levi strani	»Slika 17.
v razdalji 6 utež 4 dg, zavrti se drog na levo. Da ostane v ravnotežju, moraš obesiti na desni strani v razdalji 6 ravno toliko utež, namreč 4 dg. (Razdalje štej vedno od podporišča.)
Isto tako je utež 4 dg viseča na 7., 8. . . . kljukici ravnotežna j ednaki uteži viseči na drugi strani podporišča na 7., 8. . . . kljukici. Iz tega izvajamo: Jednakoramen navor, to je navor, pri katerem je rama bremena jednaka rami sile, ostane v ravnotežju, bremenu . . . 1.)
Na 6. kljukico na levi strani obesi utež 24 dg. Da dobiš ravnotežje, obesi na desni strani ali 12 dg na 12. kljukico ali pa 48 dg na tretjo kljukico. S tem si dobil nejednakoramen navor. Ako smatraš utež 24 dg za breme, potem je razdalja 6 njegova rama. V stanju ravnotežja imaš silo 12 dg in njeno ramo 12, ali pa silo 48 dg in nje ramo 3. — Iz tega izvajamo: Na n ej ednakoramn em navoru je jednemu in istemu bremenu ravnotežna 2, 3, 4 . . . krat manjša sila, ako je njena rama 2, 3, 4 . . . krat večja, ali: Na nejednakoramnem navoru sta si sila in breme ravnotežni, ako sta si kakor obratno njijini rami . . . 2.)
Ker je 24 X 6 = 12 X 12 = 48 X 3 = 144, moremo navedeni zakon izraževati tudi tako-le:
Na navoru je ravnotežje, ako je produkt sile in njene rame jednak produktu bremena in njegove rame . . . 3.)
iko je sila jednaka
Produkt sile in njene rame imenujemo statični moment (statisches Moment). Oziraje se na to, slove zakon 3.) tudi takole:
Na navoru je ravnotežje, ako je statični moment sile jednak statičnemu momentu bremena . . . 4.)
Poskus: Na dvo-ramen jednostaven in v
Slika 18.
točki m vrtljiv navor
A i	si A ii (slika 180 obesi na levi
.1	UH	Lil strani v razdalji 3 utež
II	5	10 dg in v razdalji 4 utež
3 dg\ na desni strani v razdalji 2 utež 5 dg, v razdalji 4 utež 2 d g in v razdalji 6 utež 4 dg. Te uteži so si ravnotežne.
Vsota statičnih momentov dveh sil, ki težita navor zavrteti na levo stran, je 10 X 3 + 3 X 4 = 42; vsota statičnih momentov drugih treh sil, ki teže navor zavrteti na desno, je o X 2 + 2 X 4 + 4 X 6 = 42. Iz tega izvajamo:
Ako deluje na navoru več vzporednih sil, ravnotežne so si, ako je vsota statičnih momentov sil v istem smislu delujočih jednaka vsoti statičnih momentov sil v nasprotnem smislu delujočih . . . 5.)
Vsi ti zakoni veljajo tudi pri jednoramnem navoru.
Pri fizičnem navoru je treba ozirati se tudi na njegovo težo, to je silo, prijemajočo v težišču vertikalno navzdol. Ravnotežje na fizičnem navoru določuj po zakonu 5 )
Zaporna ranta pri železnici ali mitnici je dvoramen navor, isto tako so navori: klešče, škarje, vile, motika, podnožki pri brusih, kolovratih i. t. d. Imenuj še drugih navorov ter povej, kdo daje silo, kdo breme!
Na drogu, podprtem v njegovem težišču, leži v razdalji 40 cm 400 kg težek kamen; v kateri razdalji na drugi strani podporišča je utež 15 kg temu kamenu ravnotežna? — Jedna rama jednostavnega navora meri 24 cm. druga 54 cm; kolika sila je ravnotežna bremenu 20 kg, ako visi breme a) na
koncu krajše; b) na koncu daljše rame? — Zakone o ravnotežju pri navorih je spoznal Grk Arhimedes (287—212 pr. Kr.).
Ravnotežje na navoru se poruši, ako je jedna izmed sil večja ali manjša nego mora biti za stanje ravnotežja. Potem nastane gibanje v meri večje sile. Spoznavši zakone o ravnotežju poznamo tudi pogoje, pod katerimi se navor začne gibati v meri delujoče sile.
§ 23. Uporaba navorov pri tehtnicah.
I. Trgovska tehtnica (Kramerwage), (kakeršno rabijo v prodajalnicah, lekarnah i. t. d.) je jednakoramen navor AB (slika 19.), narejen od kovine — prečka ali gredelnica (Wagebalken). Ta se vrti v škarjah E okoli horizontalne osi C. Na koncih prečke visita skledici; v jedno devamo telesa, katera hočemo stehtati, v drago pa uteži. Pravokotno na prečki stoječi jeziček D kaže, kedaj da stoji tehtnica horizontalno t. j. kedaj je uravnana.
Pri kemijskih tehtnicah (slika 20.) sestoji os iz ostrega jeklenega klina, ležečega s svojim ostrim
robom na vertikalnem stebru v jamičastem valju od jekla ali ahata. Jeziček kaže navzdol, in njegov konec se giblje pred krožno delitvijo, kaž6č na ničlo, ko stoji prečka horizontalno. Skledici visita na kljukicah, vrtljivih okoli ostrih robov.
Senekovič, Fizika in kemija. II.	3
Slika 19.
Slika 20.	Od vsake tehtnice ter-
jamo, da je:
1.) njen položaj stalen, t. j. da se vrne, nekoliko v stran odklonena, sama v horizontalno ležo (težišče navora mora biti pod podporiščem); 2.) točna ali pravična; 3.) občutljiva.
Tehtnica je točna (richtig), ako se vsakikrat postavi v ravnotežje, ko sta sila in breme jednaki, ako je torej neobtežena ali obtežena z jednakimi utežmi v ravnotežju. Da je tehtnica točna, treba, da sta: a) oba dela prečnice jednako dolga in jednako težka; b) da sta njijini težišči od osi jednako oddaljeni; c) da imata skle-dici sami zase jednaki teži.
Je-li tehtnica točna ali ne, o tem se prepričamo, če skledici zamenimo; — ako po zameni skledic tehtnica ni več v ravnotežju, daljši je jeden del prečke od drugega in težja jedna skledica od druge.
Občutljiva (empfindlich) je 6na tehtnica, katere prečka se izdatno uklone, ko je jedna skledica le nekoliko bolj obtežena od druge. Tehtnica je zelo občutljiva, ako ima: a) dolgo prečko, b) malo težo, c) težišče blizu osi in d) ako so v skledicah male uteži.
Da so tehtnice občutljive in da morejo nositi precejšnje teže, sestavljene so prečke iz štirioglatih medenih palčic v obliki trapeca (glej sliko 20.).
Težo kakega telesa določujemo s pomočjo tehtnice s tem, da položimo v jedno skledico dotično telo, v drugo pa toliko utežij, da se postavi tehtnica v ravnotežje — da se uravna — kar spoznamo iz tega, da stoji jeziček pred določenim znamenjem; te uteži določujejo potem težo tega telesa.
Z dvakratnim tehtanjem, kakeršno je izumil Borda, moremo teže teles natančno določevati tudi na netočnih tehtnicah. V jedno skledico se položi telo, katero treba stehtati, v drugo pa toliko kamenčkov ali šiber i. t. d., da se tehtnica uravna. Potem se odstrani telo in nadomesti s toliko utežmi, da se tehtnica zopet uravna. Uteži mesto dotičnega telesa v skledico položene kažejo natančno njegovo težo.
II. Rimska tehtnica ali tehtnica s kembljem (romische oder Schnell-Wage) je
nejednakoramen navor AB (slika 21.), vrtljiv okoli osi C. Telo, katero treba stehtati, visi na kljuki A; na drugi rami pre-miče se pa določena utež O, kembelj (Laufgeivicht) od osi C proti B za toliko, da ostane prečnica horizontalna, kar kaže jeziček nad C.
Ako je tehtnica sama ob sebi v ravnotežju, torej njeno težišče v točki C: tedaj je teža telesa P tolikokrat večja nego teža kemblja O, kolikorkrat je A C krajša od CD.
Navadno pa tehtnica sama ob sebi ni v ravnotežju. V tem slučaju se deli prečka CB poskusoma. Na kljuko A se obesi utež 1 kg, kembelj se pa premakne toliko, da se tehtnica uravna. Na mestu, kjer visi kembelj, naredi se zareza z napisom 1 kg. Isto treba ponavljati z utežmi 2, 3, . . . nkg.
Tehtnica s kembljem ni niti zelo občutljiva niti točna; uporabljamo jo takrat, ako hočemo telesa stehtati hitro in z malimi utežmi.
§ 24. Škripec.
Škripec (Bolle) je okrogla plošča v škarjah vrtljiva okoli osi, idoče skozi njeno središče; na obodu pa ima žleb, okoli katerega se vije vrv. Škripec je nepremičen (unbeweglich, fix), ako je njegova os v prostoru nepremakljiva; a premičen
3*
\ /		
A ..... C r\i		B a
Sllka 22-	(beweglich), ako se njegova os more
gibati v prostoru, ko se vrti škripec okoli svoje osi.
Na nepremičnem škripcu (slika 22.) visi breme Q na jednem koncu vrvi, na drugem koncu deluje sila P, hoteča breme dvigniti. Ta škripec je prav za prav dvoramen navor; A O in BO sta njegovi rami.
Ker je AO — BO, velja zakon:
Nepremični škripec ostane v ravnotežju, ako je sila jednaka bremenu.
Nepremični škripec je zaradi tega priročen, ker more na njem sila delovati v meri, zanjo najpripravnejši. Uporabljamo ga, da vzdigujemo bremena (sila more delovati navzdol ali pa pošev); da se zapirajo duri same ob sebi; da narejamo viseče predmete premične, n. pr. svetilnice, svečnike i. t. d.
Na premičnem škripcu (slika .23.) je jeden konec vrvi pri A trdno privezan, od tod se vije vrv po žlebu premičnega škripca BD in po žlebu nepremičnega škripca. Na drugem njenem koncu prijema sila P.
Breme Q visi na škarjah premičnega škripca. Ako sta oba dela vrvi vzporedna in vertikalna, nosita oba vse breme jednakomerno, torej nosi vsak le polovico bremena. Da ostane premični škripec v ravnotežju, treba vrv pri
D iiatezati s silo P — —.
2
Premični škripec ostane v ravnotežju, ako je sila jednaka polovici bremena; toda vrv mora biti vertikalno napeta. Prav za prav se mora bremenu prištevati še teža premičnega škripca.
Slika 23.
Slika 24.
LV
Premični škripec moreš smatrati za jedno-ramen navor, ki je vrtljiv okoli točke B. Rama sile je dvakrat daljša nego rama bremena.
Sestavljeni škripci (Flasclien-zug) sestoje iz več premičnih in nepremičnih škripcev, zvezanih z jedno samo vrvjo. Pri navadno sestavljenih škripcih (slika 24.) so po trije škripci v jednih škarjah. Zgornji trije škripci so nepremični, spodnji trije pa premični. Slika kaže, kako se vije vrv čez vse škripce. Breme visi na škarjah premičnih škripcev. V tem slučaju visi vse breme na šestih delih vrvi. Da si postaneta sila in breme ravnotežni, treba oni del vrvi, kateri se vije čez zadnji zgornji škripec, natezati s silo, ki je jednaka šestemu delu bremena.
Pri navadno sestavljenih škripcih je ravnotežje, ako je sila jednaka tolikemu delu bremena, kolikor je škripcev. Bremenu je prištevati tudi teža vseh pre-	-
mičnih škripcev.
Ako sestavimo več nego šest škripcev, potrebujemo še manjše sile, da je ravnotežna danemu bremenu; ali potem postane tudi trenje (o katerem bodemo pozneje govorili) večje in prijemališče sile mora narediti daljšo pot, da vzdignemo breme v določeno višino.
Kolika sila je ravnotežna bremenu 80 kg, visečemu na premičnem škripcu, ako teže škripca ne jemljemo v poštev? — Koliko ljudij more vzdržati s pomočjo sestavljenih 6 škripcev ravnotežje bremenu 1420 kg, ako je teža premičnih treh škripcev = 20 kg in ako vsak mož vleče s silo 40 kg? — Koliko je breme na premičnem škripcu, kateremu je sila 16 kg ravnotežna, ako tehta škripec 0'4 kg?
f
N
§ 25. Kolo na vretenu.
Kolo na vretenu ( Wellrad) je sestavljeno iz valjastega, okoli svoje osi vrtljivega telesa, vretena (Welle), in iz pravokotno na vreteno, a sosredno z njim, nabitega kolesa (slika 25.).
Breme Q visi na obodu vretena, sila P deluje pa na obodu kolesa. — Breme in sila delujeta sicer v raznih ravninah; ker pa je vreteno v trdni zvezi s kolesom, smatrati smemo brez razločka v učinku obe sili v isti ravnini delujoči. Potem pa je ta stroj dvoramen navor. Rama bremena je jednaka polumeru vretena AO, rama sile je jednaka polumeru kolesa BO.
Kolo na vretenu je v ravnotežju, ako sta si sila in breme kakor polu mer vretena in polumer kolesa.
Mesto celega kolesa je na vretenu dostikrat jedna ali več ročic (slika 26.). Sila prijema potem na koncu ročice.
Kolo na vretenu, čegar os je horizontalna, imenuje se moto vilo (Haspel); ono, čegar os je vertikalna, pa vitel (\Vinde).
Kolika sila mora delovati na obodu kolesa s polumerom 14 m, da je ravnotežna bremenu 200 kg, visečemu na vretenu s polumerom 7 cm ? — Vitel ima 4 ročice 60 cm dolge, te vrtijo 4 možje, vsak s silo 10 kg ; koliko sme biti breme na vretenu, čegar polumer je 20 cm, da sta si sila in breme ravnotežni ?
Slika 26.
§ 26. Delo sil.
Da dvigneš kamen na določeno višino, zmagovati moraš ves čas dviganja njegovo težo; ako cepiš drva, zmagovati moraš molekularno zveznost. Da se telo po horizontalni ravnini giblje, zmagovati treba trenje med njim in podlago. Da se telo po toploti razteza, zmagovati mora toplota molekularne privlačne sile in zračni tlak.
Vsakikrat, ko vidimo učinek kake delujoče sile, zmagovati mora sila neki poseben upor na določeni poti. S tem, da zmaguje sila kak upor, opravlja delo (leistet Arbeit).
Ako nese jeden izmed dveh delavcev 50 kg težko breme 20 m daleč, drugi pa isto breme 40 m daleč, potem je drugi delavec opravil dvakrat večje delo.
Isto tako opravi delavec dvakrat večje delo, ako nese 50 kg težko breme 20 m daleč, kakor takrat, ko je nesel ravno tako daleč breme 25 kg.
Iz tega izvajamo:
Delo dane sile'je 2, 3, 4 . . . krat večje, ako je pot, po kateri je delujoča sila zmagovala isti upor, 2, 3, 4 . . . krat večja . . . 1.).
Delo dane sile je 2, 3, 4 . . . krat večje, ako zmaguje sila na isti poti 2, 3, 4 . . . krat večji upor . . . 2.).
Da moremo delo sil medsebojno primerjati in izraževati s števili, jemljemo zajednoto dela (Arbeitseinheit) delo 6ne sile, katera more jeden kilogram težko breme dvigniti jeden meter visoko, in imenujemo to jednoto kilogrammeter (kgm).
Ako dvignemo 1 kg težko breme 5 m visoko, opravimo po 1.) delo 5 kgm, če pa dvignemo 10 kg težko breme 5 m visoko, opravimo po 2.) delo 50 kgm.
Delo, katero je opravila kaka sila, dobimo, ako množimo premikano breme (zmagani upor) z dolžino poti ... 3.)
Zmagani upor moramo v račun jemati v kilogramih, pot pa v metrih.
Da ne pade telo, mora nanj delovati v vertikalni meri navzgor sila, ki je jednaka teži tega telesa, torej jednaka bremenu, katero zmaguje. Ako to silo nekoliko povečamo, nastane gibanje v njeni meri, t. j. telo se premika vertikalno navzgor. Pot delujoče sile je jednaka višini, do katere je sila vzdignila telo (breme). Zakon 3.) moremo torej tudi izraziti tako-le:
Delo sile je jednako produktu delujoče sile in dolžine poti, katero naredi njeno prijemališče . . . 4.).
Mereč delo večjih sil, n. pr. pri parnih strojih, uporabljamo večje jednote nego je kilogrammeter, namreč konjsko silo (Pferdekraft); ta je določena na 75 kgm. Izkušnja namreč uči, da more navaden konj v vsaki sekundi opravljati delo 75 kgm.
Da prav ocenimo delo sil, treba se ozirati tudi na čas, v katerem ta ali 6na sila kako delo opravi, posebno pri mišičnih silah ljudij in živalij. Primerjavna števila dobivamo, ako jemljemo v poštev pote narejene v jednakih časih, n. pr. v jedni sekundi.
Konjsko silo moremo potem imenovati delo sile, katera dvigne v sekundi 75 kg težko breine 1 m visoko.
Jasno je, da mora biti sila večja, ako ima v določenem času opraviti večje delo. Kar popelješ z jednim konjem dvakrat, lahko popelješ z dvema jedenkrat.
Koliko delo si opravil dvignivši 8 kg težko breme 4 m visoko ? — Človek, 70 kg težek, zleze v 4 minutah 15 m visoko; koliko delo je opravil ? — Iz studenca je treba v vsaki minuti 30 m visoko dvigniti 800 l vode; koliko delo je za to potrebno, in kolika sila je more opraviti?
Opazujoč pogoje ravnotežja pri premičnem škripcu smo našli, da mora biti sila jednaka polovici bremena. Recimo, da je breme = 40 kg; njemu je ravnotežna sila 20 kg. Ako silo 20 kg nekoliko povečamo, nastane gibanje v njeni meri, breme se vzdiguje kvišku, prijemališče sile pa pada, in sicer vedno dvakrat toliko, za kolikor se je vzdignilo breme, o čemer se uverimo, ako obe poti zmerimo.
Produkt iz dvignenega bremena in njegove poti je jednak produktu iz sile in poti, narejene od njenega prijemališča.
Isto najdemo pri navoru, kolesu na vretenu in pri sestavljenih škripcih, ako pri teh nastane gibanje, da so breme za določeno višino vzdigne.
Iz tega izvajamo:
Ako s pripomočjo strojev dvignemo kako breme, naredi prijemališče sile tolikokrat daljšo pot, kolikorkrat je sila manjša od bremena, da mu je ravnotežna.
Na stroju glede dela nimamo nobenega dobička; delo je isto, ako dvignemo n. pr. 40 kg neposredno 3 m visoko, ali pa s pomočjo stroja; kar na stroju prihranimo sile, izgubimo na poti (torej tudi na času).
Ker imamo na vsakem stroju še trenje, katerega doslej nismo jemali v poštev, treba je za zmagovanje tega tudi posebnega dela. Pri strojih imamo še po tem takem izgubo na delu. Navzlic temu uporabljamo jih zategadelj, ker moremo z njihovo pripomočjo opravljati dela, katerih drugače ni možno. Nobeden človek ne vzdigne neposredno 1000 kg težkega bremena; s pomočjo strojev mu je to prav lahko.
§ 27. Sestavljanje in razstavljanje sil.
Poskusi: Kamen, katerega vzdigneta dva dečka, more vzdigniti jeden sam krepak mož. — Jeden konj vleče na vozu toliko breme, kakor pet močnih ljudij. — Dva slaba konja moreš pri vozu nadomestiti tudi z jednim samim, se ve da močnejšim.
Na jedno in isto telo more istočasno delovati več sil, bodi si v isti ali nasprotni meri, ali tako, da tvorijo njih meri oster, prav ali top kot; učinek njih delovanja more biti, da so si ravnotežne, ali da nastane gibanje. Ako nastane gibanje, more se telo gibati le samo v jed ni meri. Potem pa more
biti tudi možno dve ali več sil nadomestiti z jedno samo, katera v meri gibajočega se telesa nanje deluje z istim uspehom kakor vse druge sile.
Dve ali več sil z istim uspehom nadomeščajoča sila se zove njih poslednjica (Resultierende); nadomeščene sile pa sile sestavljače (Componenten).
Ako iščemo poslednjico dveh ali več sil, imenujemo to postopanje sestavljanje sil (Zusammensetzung der Krafte).
Nasprotno moremo tudi jedno silo nadomeščati z dvema drugima z istim uspehom delujočima. Tako postopanje je razstavljanje sil CZerlegung der Krafte).
a) Sestavljanje sil s skupnim prij e mali ščem in v isti meri delujočih. Poskus: Ako položiš v skle-dico navadne tehtnice dve uteži 2 kg in 3 kg, uspeh je ravno tisti, kakor če položiš vanjo utež 5 kg.
Poslednjica v jedni točki istomerno delujočih sil je jednaka vsoti sestavljač ter ima isto mer in isto prijemališče . . . 1.).
Obratno moremo jedno silo nadomeščevati z več drugimi istomernimi silami, katerih vsota je jednaka dani sili.
V točki 0 (slika 27.) prijemata v nasprotni meri dve sili; v meri Ox sila 70 gr, v meri Oy sila 30 gr. Da najdemo
Slika 27.
njijino poslednjico, razstavimo silo 70 gr v dve sestavljači 30 gr in 40 gr. Po zakonu 1.) se uničujeta sila 30 gr na desno in sila 30 gr na levo, ali oni sta si ravnotežni; ostane torej še sila 40 gr. Točka O se mora v meri Ox tako gibati, kakor takrat, ko bi delovala nanjo jedino le sila 40 gr v meri Ox.
Poslednjica dveh v isti točki, a v nasprotnih meri h delujočih sil je jednaka razliki sestav ljač in deluje v meri večje sestavljače . . . 2.).
Obratno moremo jedno silo razstaviti v dve v nasprotnih merih delujoči sili, ako je njijina razlika jednaka dani sili in mer večje sile ista, kakor je mer dane.
Ako deluje v isti točki več sil na jedno in več sil na nasprotno stran, dobimo poslednjieo vseh sil s tem, da sestavimo najprej vse istomerno delujoče sile v po jedno silo. Poslednjica teh dveh je poslednjica vseh danih sil.
b) Sestavljanje sil s skupnim p r ij em a 1 i šč em in v kotu delujočih. Poskus: Na lepenki si načrtaj paralelogram abcd (slika 28.), tako da je ah = 3 dm, ac = 2 dm,
Slika 28.
diagonala ad = 4 dm. Paralelogram postavi med stebroma, nosečima škripca g m k tako, da stoji diagonala vertikalno. Cez škripca g in k ovij vrvico in obesi na levem koncu utež P — = 2 dg, na desnem koncu utež Q = 3 dg\ pri o pa skušaj obesiti toliko utež R, da ostaneta dela vrvi og in ok vzporedna
s stranjo ar, oziroma ab. Da se tQ zgodi, mora biti utež R = — 4 dg. Ako vzameš R manjšo kot 4 dg, dvigne se o, ako pa vzameš R večjo kot 4 dg, pade o nekoliko; dela vrvi og in ok nista več s stranema vzporedna.
Ker na vrvi ne opazuješ gibanja, mora biti poslednjica sil P in Q jednaka sili R in delovati s to v nasprotni meri.
Načrtaj še druge paralelograme in ponavljaj to postopanje! Vsakikrat bodeš našel, da se imata v stanju ravnotežja vzporedno s stranema delujoči sili proti vzporedno z diagonalo delujoči poslednjici kakor do-tični strani paralelo gram a proti diagonali od n j i j u ok 1 e p a ni.
Iz tega pa sledi ta-le zakon:
Poslednjico dveli v točki A (slika 29.) delujočih sil AB in AC dobimo, ako načrtamo pa-ralelogram nad premama AB in BC, pred stavljajočima dani sili, in ako potegnemo v tem diagonalo AD. Prema AD predstavlja kolikost in mer po-slednjice danih sil.
Tak paralelogram se imenuje paralelogram sil (Kraftenparallelogramm).
Ako sta sestavijači jednako veliki, razpolavlja diagonala kot, katerega oklepata meri sil; ako sta razno veliki, leži poslednjica bliže večji sestavljači. (Dokaži to z načrtovanjem!)
Čim večji kot oklepata sestavljači, tem večja je poslednjica. — Kolika je poslednjica dveh sil, kateri oklepata kot 0° ali 180°?
Poslednjico več v isti točki prijemajočih in v raznih merih delujočih sil I\, jP2, P3, . . . dobimo sestavljajoč po zakonu o paralelogramu sil najprej sili P, in P1, zatem poslednjico teh s silo P3 i. t. d.
c) Razstavljanje sil. Vzemimo, da je AD (slika 29.) dana sila, katero nam je razstaviti v dve sestavljači, ki prijemata v isti točki A, pa oklepata kot.
Slika 29.
A	B ,
\	n\
	
■riMfl	
Skozi točko A potegnimo dve poljubni premi Ax in Ay; zatem pa načrtajmo paralelogram ABC D, ki ima dano silo za diagonalo. Stranici AB in A C sta iskani sestavljači, kajti njijina poslednjica je = A D.
Nad dano premo AD moremo načrtovati brezkončno veliko paralelogramov, torej jedno silo razstavljati na brezkončno veliko načinov. Ako pa je dana mer vsake sestavlja č e , ali mer in kolikostjedne sestavljače, moremo razstaviti dano silo le na j eden način.
§ 28. Jednakomerno gibanje.
Vsako telo ima svojstvo vztrajnosti (je vztrajno), t. j. ono ne more samo ob sebi predrugačiti stanja, v katerem se nahaja; gibajoče se ne more samo ob sebi ustaviti, mirujoče se ne more samo ob sebi začeti gibati.
Telo, katero je spravilo nanje delujoča sila v gibanje, ne umiri se, ako sila neha delovati, marveč se mora gibati naprej v meri sile z isto hitrostjo, katero je imelo v trenutku, ko je sila nehala delovati.
Ako na gibajoče se telo ne deluje nobena sila, mora se gibati jednakomerno in premočrtno.
Pot, katero naredi jednakomerno gibajoče se telo v jedni sekundi, imenujemo njegovo hitrost (Geschivindigkeit).
Ako naredi jednakomerno gibajoče se telo v prvi sekundi pot 10 m, naredi v dveh sekundah pot 20 m, v treh sekundah pot 30 m i. t. d.
Pot jednakomerno gibajočih se teles je jednaka produktu hitrosti in časa . . . 1.).
Ako naredi jednakomerno gibajoče se telo v 20. sekundah pot 100 m, potem je pot v jedni sekundi (hitrost) jednaka 100 : 20 = 5 m.
Hitrost jednako m ernega gibanja je jednaka kvocijentu iz poti in časa . . . 2.).
Če ima kako telo hitrost 5 m in je naredilo pot 100 m, potrebovalo je za to pot toliko sekund, kolikorkrat je 5 m v 100 m; t. j. 20 sekund.
Čas jed n ako mer nega gibanja je jednak k v o -cijentu iz poti in časa . . . 3.).
Železniški vlak teče jednakomerno s hitrostjo 9 m, koliko pot naredi v pol uri? — Pešec stopa v minuti llOkrat, srednja dolžina jednega koraka je 70 cm; koliko dolgo pot naredi v 4 urah? — S koliko hitrostjo mora stopati pešec, da prehodi v eni uri 5 bn?
§ 29. Nihalo.
Poskus: Na tanko nit 0A (slika 30.), ki je pritrjena v točki 0, obesi v točki A kovinsko kroglico. Da miruje kroglica, imeti mora nit vertikalno mer tako, da se nahaja težišče kroglice vertikalno pod nepremakljivo točko 0. Ako potegneš kroglico v loku Ab v stran tako, da ostane nit vedno napeta, ter jo potem prepustiš samo sebi, giblje se v loku bA proti svoji ravnotežni leži; v tej se pa ne ustavi, ampak dvigne se na nasprotni strani v loku Ab' do točke b'. Od te točke se vrne proti A in čez to točko proti točki b kvišku; od te pa zopet nazaj proti A in od tod proti b'.
Kroglica se giblje v loku bA in Ab' okoli svoje ravnotežne leže; višina, do katere se vsakikrat dvigne v stran, se polagoma zmanjšuje tako, da se kroglica čez nekoliko časa vender zopet umiri, ter obstoji v točki A. Opazuješ li kroglico prav natančno, spoznaš, da se giblje proti ravnotežni leži vedno
Slika 30.
hitreje, od te v stran pa vedno bolj počasno. Gibanje kroglice torej ni jednakomerno.
O telesu, katero se na tak način giblje okoli svoje ravnotežne leže, pravimo, da niha (pendelt, macht Pendel-schwingungen).
Viseče telo, ki se more vrteti okoli točke ali horizontalne osi, imenujemo nihalo (Pendel). Tvarna točka, viseča na niti brez teže, je jednostavno ali matematično nihalo (ein-faches oder maihematisch.es Pendel). Takega nihala v resnici ni, ker ima vsaka bodi še tako tanka nit vender le neko, če tudi zelo majhno težo. Približno jednostavno nihalo pa dobimo, ako obesimo na tanko nit drobno svinčeno ali medeno kroglo. Vsako drugo nihalo je sestavljeno (zusammengesetzt).
Slika 30. predstavlja nam jednostavno nihalo, ako si mislimo nit O A brez teže, v točki A pa obesimo drobno kovinsko kroglo.
Uzrok nihanju je težnost.
Ako spravimo nihalo O A v ležo Ob, postala je razdalja med težiščem krogle in zemeljskega površja nekoliko večja. Ker pa sili težišče vsakega telesa vedno na najnižje mesto, mora kroglica, ako jo v točki b spustimo, padati proti zemlji; v vertikalni meri pa ne more padati, ker jo nit nepretrgljivo veže z osjo O; zemeljskemu površju pa se tek6j bliža, ako se giblje v loku bA proti točki A. Vsled vztrajnosti se v točki A ne more ustaviti, marveč se giblje na nasprotno stran, in sicer ker je z O zvezana, v loku Ab'. A dvigajoča se v loku Ab', oddaljuje zopet svoje težišče od zemeljskega površja, vsled česar teži težišče zopet nazaj v ravnotežno ležo. Nihalo se mora torej v neki leži Ob' za trenutek ustaviti in potem vračati zopet proti svoji ravnotežni leži.
Natančneje razmotrivanje nas uči, da se dvigne nihalo, ako ga spustimo iz leže Ob, na drugi strani ravno toliko, da je lok bA jednak loku Ab'. Da se nihalo čez nekoliko časa
vender ustavi in umiri, prouzročujeta zračni upor in trenje ob osi.
Pot, katero naredi nihalo od b do b', ali kar je isto, od A do h in od tod do A nazaj, imenujemo jeden nihaj (eine Schivingung)-, čas, v katerem nihalo jedenkrat nihne, je čas nihaja (Scliwingungsdauer)\ kot bOA — b'OA je kot nihaja (Elongationsivinkel) in O A dolžina nihala (Pendel-lange).
Kako se giblje nihalo okoli svoje ravnotežne leže, spoznamo po naslednjem razmotrivanju:
Ako spravimo nihalo O A v ležo Ob, deluje v tej leži nanje teža tvarne točke v meri preme bg. Njeno kolikost načrtajmo si s premo bg ter jo razstavimo v dve sestavljači: v bh, delujočo v podaljšku niti Ob, in v bf, delujočo v meri tangente bf, katero potegnemo v točki b na lok Ab. Trdnost niti uničuje učinek sestavljače bh, delavna ostane jedino le sestavljača bf, katera vleče nihalo v njegovo prvobitno ležo ter prouzroči v tej meri gibanje, ako spustimo nihalo v točki b. Da zvemo, kakšno gibanje prouzročuje tan-gencijalno na lok bA delujoča sestavljača nihalove teže, moramo nje kolikost določevati tudi v drugih točkah loka bA. — V točki a deluje na nihalo njega teža ac = bg. Isto tako, kakor v b, razstavimo jo v sestavljači ae, v podaljšku niti Oo, in v ad tangencijalno na lok bA. Gibanje prouzročuje sestavljača ad, prvo pa uničuje trdnost niti. — Primerjajoč paralelograma bfgh in adce vidimo, da je ad manjša nego bf. Iz tega pa sledi:
Ako nihalo v točki b spustimo, postaje gibanje prouzročujoča in tangencijalno na lok bA delujoča sestavljača nihalove teže tem manjša, čim bliže je nihalo svoji prvobitni leži O A; v točki A je = 0. — Izpremenljive sile, delujoče v meri gibanja, prouzročujejo nejednakomerno pospeševano gibanje. Hitrost s točke b proti A gibajočega se nihala mora torej na-rastati nejednakomerno. — V točki A ima nihalo največjo hitrost; vsled vztrajnosti se v tej točki ne more ustaviti, ampak se mora gibati na desno stran v meri loka Ab'. Ko dospe n. pr. v ležo Oa', deluje nanje njegova teža v meri a'c'. Razstavivši silo a'c! v sestavljači a'd' in a'e' vidimo , da vleče tangencijalno na lok a'A delujoča a'd' nihalo nazaj proti A, da deluje torej protivno meri gibanja. V točki b' je sila b'f, katera vleče nihalo nazaj v njega ravnotežno ležo, večja nego v a'. Nihalo se mora od A proti b' gibati pojemalno, in sicer nejednakomerno pojemalno, ker gibanje ovirajoča sila ni stalna. Nasledek tega je, da se mora nihalo v neki točki, recimo v točki b', za hip ustaviti. Od tod se giblje iz istega uzroka, kakor pri b, nazaj proti A nejednakomerno pospeševano in od A proti b nejednako-
merilo pojemalno. Ker so gibajoče sile v jednakili razdaljah od točke A jednako velike in si nasprotne, mora hitrost od A do b' v isti meri pojemati, v kateri meri je narastala od b do A ; nihalo se mora na desni dvigati do iste višine b', iz katere je od b do A palo, ali lok hA mora biti jednak loku V A. Ako se ne oziramo na uporne sile: na zračni upor in trenje niti ob osi O, mora tako gibanje, jedenkrat začeto, trajati ves čas.
Poskus: Na horizontalen steber obesi na jednako dolgih tankih nitih kroglice od raznih tvarin, n. pr. od medi, svinca, lesa. Ako šteješ število nihajev vsakega teh nihal v določenem času, n. pr. jedno minuto, najdeš število nihajev pri vseh nihalih jednako veliko, dokler kot nihaja ni večji nego 5°. Iz tega razvidimo:
Cas nihaja je nezavisen od nihalove tvarine . . . 1.).
Nihaji jednako dolgih nihal so istodobni, dokler so njihovi koti majhni, brez ozira na to, ali so večji ali manjši . . . 2.).
Poskus: Vzemi tri nihala, od katerih je drugo štirikrat daljše, tretje devetkrat daljše ko prvo in štej število nihajev vsakega zase v določenem času, n. pr. jedno minuto. Število nihajev najkrajšega nihala je največje, in sicer najdeš:
4, 9, 16 , . . krat krajše nihalo nego drugo ni h ne 2, 3, 4 . . . krat, ko nihne daljše jedenkrat . . . 3.).
Nihalo, katero nihne v vsaki sekundi po jedenkrat, imenujemo sekundno nihalo (Secundenpendel). Dolžina takega nihala je približno jeden meter.
Sestavljenemu nihalu dajemo navadno obliko tankega štirioglatega prota, kateri je na jednem koncu vrtljiv okoli horizontalne osi in nosi na drugem koncu težko lečasto telo (AB v sliki 31.).
Sestavljeno nihalo smemo smatrati za sestavo velikega števila jednostavnih različno dolgih nihal. Vsaka tvarna točka sestavljenega nihala tvori sama z&se jednostavno nihalo. Ker
Senekovič, Fizika in kemija. II.	4

Slika 31.
so pa vse tvarne točke nepretrgljivo zvezane, mora biti čas nihaja vsem jeden in isti. Krajša nihala se morajo v tej sestavi gibati bolj počasno, daljša nihala pa bolj hitro, nego bi se gibala sama zase. V neki razdalji od osi mora biti točka, katera v tej sestavi ravno tako niha, kakor jednostavno nihalo, katerega dolžina je jednaka razdalji te točke od osi. Razdaljo te točke od osi imenujemo prevedeno dolžino sestavljenega nihala (reducierte Pendellange). Prevedena dolžina potem ni nič druzega nego dolžina jednostavnega nihala, katero v istem času po jedenkrat nihne, kakor sestavljeno.
Poskus: Na sestavljenem nihalu potisni lečo nekoliko bliže osi in štej število nihajev, katere stori nihalo v določenem času in katere je poprej storilo v istem času. Našel bodeš, da je število nihajev v istem času večje, ako je leča bliže osi.
Ca s nihaja se poveča ali zmanjša, ako večjo maso od osi oddaljimo, oziroma osi približamo.
Uporaba nihala. Ker potrebuje nihalo za vsak svoj nihaj jeden in isti čas, najpriprav-nejše je za merjenje časa. Nihalo samo ob sebi se kmalu ustavi, ker ovirata njegovo gibanje zračni upor in trenje na osi. Da se giblje dolgo časa, treba ga je vedno toliko poganjati, za kolikor se ustavlja zaradi upornih sil. To se godi pri urah z nihali. Slika 31. kaže sestavo nihala z urnim kolesjem. AB je sestavljeno nihalo viseče pri A na tankem prožnem peresu. Z nihalom je zvezana kotvica (Hemmung, Echappement) CFGE, vrtljiva okoli horizontalne osi tako, da se mora gibati ob jednem z nihalom. Kotvica ima dve kljukici, kateri sežeta med zobe stopnja-tega kolesa (Steigrad) H. Ob vreteno Q tega kolesa je ovita vrvica noseča utež P.
Utež P spravila bi kolesje, ko bi ne bilo nihala in kotvice, v jednakomerno pospeševano vrtnjo; nihalo ima nalogo, da pretvarja to gibanje
v jednakomerno. Ko nihalo niha, grabita kljukici kotvice vrstoma med zobe kolesa //; ko nihne nihalo na desno, grabi leva kljukica med zobe; ko nihne na levo, pa desna. Ko stori nihalo jeden nihaj, premakne se kolesce za jeden zob dalje; nihalo pa dobiva tolike udarce, da se more gibati neprestano.
Posebno kolesje prenaša jednakomerno gibanje kolesa H na urine kazalce.
Mesto padajoče uteži uporabljamo kot gibajočo silo tudi prožnost navitega prožnega peresa.
V toploti se nihalo razteza, torej niha počasneje; v mrazu pa se krči, torej niha hitreje. Ako ura uhaja, treba je lečo nekoliko niže spustiti, ako ura zaostaja, pa nekoliko dvigniti. (Zakaj ?)
§ 30. Ovire gibanja.
Vsaka na kako telo delj časa delujoča sila spravi telo v pospeševano gibanje; ko pa sila neha, moralo bi se telo vsled vztrajnosti gibati jednakomerno z 6no hitrostjo, katero je imelo v hipu, ko je sila nehala nanje delovati. Izkušnja pa nas uči, da se giblje vsako telo, izimši nebeška telesa, pojemalno, ako delovanje sile neha. Torej morajo biti ovire, katere ustavljajo gibanje. Take ovire so: trenje in upor sredstva.
I. Trenje (Reibung) imenujemo one ovire gibanja, katere se javijo, ako se giblje telo na površju drugega.
Vsa telesa so na površju bolj ali manj hrapava. Ako se giblje telo na površju drugega, morajo se povišbe jednega dvigati čez povišbe drugega, ali pa je treba povišbe jednega ali drugega odkrhati in zlomiti. Za to delo uporabi se večji ali manjši del gibajoče sile. Trenje more biti dvojno: a) trenje pri drsanju ali drsno trenje (gleitende Reibung), ako se jedno telo po drugem drsa, n. pr. sani po snegu; b) trenje pri valjanju ali takanju (walzende oder rollende Reibung), ako se okroglo telo po drugem valja ali taka, n. pr. vozno kolo po cesti.
Z raznimi poskusi so dognali o trenju te-le zakone:
1.) Trenje pri drsanju je zavisno od tvarine teročih se teles in je večje, ako so telesa bolj hrapava.
2.)	Trenje je tem večje, čim večji je tlak v pravokotni meri na ploskve, katere se tr6.
3.)	V začetku gibanja je trenje večje nego pozneje, a nezavisno od hitrosti gibajočega se telesa.
4.)	Trenje pri valjanju ali tikanju je sploh manjše od trenja pri drsanju in je tem večje, čim večji je tlak na podlago, a tem manjše, čim večji je polu mer tikajočega se telesa.
Trenje pri drsanju pretvarjamo po gostem v trenje pri valjanju Da trenje zmanjšujemo, mažemo stroje; s tem izpolnjujemo dupline in jih uglajamo.
Trenje je časih škodljivo, časih koristno. Škodljivo je pri strojih, ker zaradi trenja potrebujemo večjih sil, da prouzročimo gibanje, nego bi bile potrebne, ko bi trenja ne bilo. Zaradi trenja se tudi strojevi deli radi ogolijo in pokvarijo. — Brez trenja na tleh ne mogli bi ne varno stati ne hoditi; brez trenja ne držal bi ne vijak ne klin i. t. d. — Železniški vlak se more pomikati le takrat, ako je trenje med kolesi lokomotive in šinami dovolj veliko. — Po strmini navzdol leteče vozove zaviramo, da pretvorimo trenje pri takanju v drsno trenje. — Imenuj še drugih primerov, kjer je trenje ali škodljivo ali koristno!
Pri vsakem trenju se razvija toplota.
II. Upor sredstva (Widerstand des Mittels). Telesa se gibljejo ali v zraku ali v kaki kapljevini. Ta telesa so potem sredstva gibanja. Najnavadnejše sredstvo gibanja je zrak.
Poskus: Po zraku moreš z roko bolj hitro in z manjšim naporom mahati nego v vodi. Vlečeš li razpet dežnik navzdol, čutiš precej velik upor; ta upor je nekoliko manjši, ako dežnik z izbočeno stranjo naprej porivaš. Upor je večji, ako dežnik hitro giblješ.
V sredstvu gibajoče se telo mora sredstvo izpodrivati, da more naprej; za to pa je treba posebne sile.
Upor sredstva je večji, ako ima sredstvo večjo gostoto, ter zavisi tudi od velikosti in oblike gibajočega se telesa.
Da zmanjšujemo upor sredstva, priostrujemo telesa na onih straneh, s katerimi se naprej gibljejo, n. pr. ladje, čolne, leče pri nihalih, izstrelke i. t. d. — Upor sredstva nam koristi pri plavanju, veslanju i. t. d. — Ali bi mogle tiče po zraku letati, ko bi ta njih letanju ne stavil nobenega upora?
§ 31. Določevanje gostote trdnih in kapljivo tekočih teles.
Telesa od različne tvarine a iste prostornine imajo sploh različno težo. Število, katero pove, kolikokrat je kako telo težje nego isto toliko telo vode (pri -j- 4° C), imenujemo gostoto tega telesa.
Gostoto teles določujemo ali s pomočjo hidrostatične tehtnice ali s pomočjo gostomerov.
a) Hidrostatična tehtnica je zelo občutljiva navadna trgovska tehtnica, katere jedna skledica visi na krajši niti ter ima spodaj kljukico. Da določimo gostoto trdnega telesa s pomočjo te tehtnice, položimo košček tega telesa v krajšo skledico ter ga stehtamo navadnim potom. Potem obesimo to telo na tanki niti na kljukico te skledice ter ga spustimo v kemijsko čisto vodo, da visi prosto v njej. Po Arhimedovem zakonu izgubi v vodi viseče telo na svoji teži ravno toliko, kolikor tehta od njega odrinena voda. Da se ravnotežje na tehtnici ne poruši, treba v krajšo skledico položiti nekoliko utežij. Te uteži povedo nam težo od telesa od-rinene vode, ali težo toliko vode, kolikoršna ima s tem telesom isto prostornino. Izračunimo li potem, kolikokrat je absolutna teža telesa večja nego teža odrinene vode, ali kar je isto, nego je njegova izguba na teži, ako visi v vodi, pove nam to število, kolikokrat je telo gostejše od vode.
Gostoto trdnega telesa dobimo, ako delimo njegovo absolutno težo z njega izgubo na teži v vodi.
Gostoto kapljivo tekočih teles določujemo tako, da določimo, koliko izgubi kako trdno telo, n. pr. kos svinca, na svoji teži v kemijsko čisti vodi in v dotični kapljevini ter
potem delimo tega telesa izgubo na teži v tej kapljevini z izgubo na teži v vodi.
Kolika je gostota cinka, ki tehta v zraku 144 2 gr, a v vodi izgubi na svoji teži 20 grl (144 2:20 = 7'21.) —• Kos svinca izgubi na svoji teži v vinskem cvetu 4 gr, v vodi pa 5 gr; kolika je gostota vinskega cveta? (4:5 = 0'8.)
Gostote nekaterih teles: alkohola 0 79, bakra 8'9, jekla 7"8, kositra 7 3, platina 21'5, srebra 10'5, svinca 114, zlata 195, kovanega železa 7 79, živega srebra 1359, morske vode (v srednjem) 104, čiste sladke vode (pri +4" C) 1.
Težo telesa, katerega prostornina je jednaka jednoti, imenujemo specifično težo. Ker jemljemo težo kubičnega centimetra kemijsko čiste vode (pri + 4° C) za jednoto teže (gram), je očividno, da sta gostota in specifična teža istega telesa izraženi po jednem in istem številu. Pomniti pa je treba, da je število, ki pove gostoto, kot kvocijent dveh števil brezimensko število; specifična teža pa imensko število (grami ali kilogrami, kakor je prostornina izražena v kubičnih centimetrih ali kubičnih decimetrih). Ker je specifična teža zlata 19"5, tehta vsak kubični centimeter zlata 19 5 gr in je ob jednem tudi 19'5 težji, kakor kubični centimeter čiste vode; gostota zlata je torej tudi 19'5.
si;ka 32	h) G o s to m e r i z lestvico (Scalenaruometer)
so steklene cevi (slika 32.), ki so spodaj in zgoraj zavarjene; v spodnjem delu so širje, bodi si kroglaste ali valjaste, v zgornjem delu X pa pravilno valjaste. Na dnu imajo toliko živega srebra ali šiber, da stalno plavajo v kapljevinah. V cevi X je posebna lestvica ali skala, t. j. na poseben način razdaljena papirna proga.
Uporaba gostomerov z lestvico se opira na zakon, da se potaplja jedno in isto telo v kapljevini tem globokejše, čim manjša je gostota kapljevini. (Da telo mirno plava v kapljevini, mora biti njegova teža jednaka teži odrinene kapljevine, torej je izvestno, da mora odriniti več redkejše kapljevine nego gostejše.)
Na nekaterih gostomerih je lestvica tako narejena, da beremo gostoto kapljevine naravnost v
točki, do katere se gostomer v tej kapljevini potopi. Gostomere s tako lestvico imenujemo sploh gostomere (Dichtigkeitsmesser). Na takih gostomerih se določi lestvica poskusoma s tem, da jih pri izdelovanju potapljamo v različne kapljevine, katerih gostote so že znane, ter zaznamujemo točke, do katerih se potapljajo, z dotičnimi števili gostote.
Druga vrsta gostomerov so odstotni gostomeri (Pro-centaraometer). Ti imajo tako prirejeno lestvico, da se tckoj zve, koliko prostorninskih ali utežnih delov kake kapljevine je v zmesi dveh kapljevin. Lestvice se urejajo poskusoma in za različne zmesi kapljevin posebej, n. pr. za alkohol, vino, pivo, mleko, lug i. t. d.
Alkoholometri naznanjajo, koliko odstotkov alkohola je v vinskem cvetu. — Mlekomeri (Galaktometer), koliko čistega mleka je v mleku z vodo pomešanem. — Sladomeri (Saccharimeter), koliko utežnih delov sladorja je v sladorjevi raztopini i. t. d.
Odstotni gostomeri niso popolnem zanesljivi, ker se da gostota zmesij umetno preinacevati. N. pr. ako mleku primešamo vode, razredči se, s tem pa, da mu primešamo nekoliko moke, moremo mu dati prvobitno gostoto.
Časih rabimo tudi gostomere s poljubno deljeno lestvico. Taki kažejo jedino le, ali je jedna izmed dveh kapljevin gostejša od druge ali ne.
Ker se kapljevine v toploti precej močno raztezajo in vsled tega menjajo gostoto, veljavna je delitev na gostomerih le pri določeni temperaturi, katera je na cevi sploh tudi označena (15 0 — 200 C).
§ 32. Navadna sesalka. Tlakovna sesalka.
Navadna sesalka (Saugpumpe) (slika 33.) sestoji iz dveh stikajočih se cevij ab in c; v širji cevi ab (škornjici, Stiefelrohre) tiči bat, ki se da v njej premikati neprodušno ali vsaj tako natančno, da ne propušča vode; na tanši cevi c (sesalni cevi, Saugrdhre) je spodaj sito h. Pri b je zaklop-nica f in v prevrtanem batu zaklopnica e- obe se odpirata navzgor. Pri d je cev za iztok (iztočilna cev, Ausflussrohre).
Slika 33.
Ako s pomočjo dvoramnega navora kvišku potegneš bat, razredči se zrak v škornjici pod njim ter dobi manjšo napetost nego je 6na zunanjega zraka. Vsled tega se zapre zaklop-nica e, tlak zunanjega zraka pa dvigne vodo v škornjico. Ko gre bat zopet doli, zapre se zaklopniea f, skozi zaklopnico e pa teče voda v škornjici nad bat. To se ponavlja pri vsakem vzdigu bata. Dvigaš li bat večkrat gori in ga spuščaš zopet doli, nabere se v škornjici toliko vode, da začne iztekati skozi iztočilno cev d.
Navadne sesalke rabimo pri vodnjakih. — Kakor smo učili v I. stopnji str. 63., je zračni tlak ob morski gladini ravnotežen 76 cm visokemu vertikalnemu živosrebmemu stebru ali, ker je živo srebro 13 59 težje od vode, 13'59krat višjemu, t. j. približno 10 m visokemu vertikalnemu vodenemu stebru. Zaradi tega zaklopniea / ne sme biti nad površjem vode v vodnjaku 10 m oddaljena, sicer bi voda ne vzhajala v škornjico. Ker prostor nad batom ni nikdar brezzračen, nareja se zaklopniea / po največ blizu 6 m nad površjem vode v vodnjaku.
b) Tlakovna sesalka (Druck-pumpe) (slika 34.) se razločuje od navadne sesalke v tem, da bat A ni prevrtan in da je na škornjico pritrjena kvišku idoča cev D z zaklopnico B. Ko potegneš bat A kvišku, zapre se zaklopniea B, zrak v škornjici pod batom se razredči, in
zunanji zrak potisne vodo skozi zaklopnico C. Ko gre bat doli, zapre se zaklopnica C, bat pa potiska vodo mimo za-klopnice B v cev D.
§ 33. Heronova buča. Vozna brizgalnica.
a) Heronova buča (Heronsball) (slika 35.) je steklena posoda malo ne do polovice z vodo napolnjena; v grlu pa ne-
Slika 35.
Slika 36.
produšno zamašena. V zamašku tiči cev, ki sega blizu dna posode. Ako povečaš zračno napetost v buči s tem, da ali pihaš skozi cev v bučo, ali da jo segrevaš, priteče precej visok curek vode skozi cev. Čim večja je zračna napetost v buči, tem više skoči vodeni curek.
To bučo je izumil Heron iz Aleksandrije 1. 210. pr. Kr.
b) Vozna brizgalnica (Feuerspritze) (slika 36.) je sestavljena iz dveh tlakovnih sesalk C, C in Heronove buče W, vetrenik (Windkessel) imenovane. Sesalni cevi r in r sta po cevi R zvezani z vodovodom ali sploh z veliko posodo polno vode. Bata k in k se gibljeta menjavno s pomočjo dvoramnega navora. Ko gre bat k na levi strani doli, pritiska sprva zrak,
pozneje vodo skozi levo zaklopnico v vetrenik; bat k na desni strani gre takrat gori, zrak pod njim se razredčuje, tlak zunanjega zraka pa pritiska vodo skozi sesalno cev r v škornjico pod bat. Ko gre desni bat doli, tlači vodo v vetrenik, škor-njica na levi pa se polni z vodo. S tem, da dvigamo bata menjavno gori in doli, prihaja v vetrenik vedno več vode, katera stiska ondotni zrak ter povečuje njegovo napetost.
V vetreniku zgoščeni zrak tira potem vodo skozi cev a na piano, in sicer s tem večjo silo, torej tudi tem više, čim večja je njegova napetost.
Vozne brizgalnice rabijo gasilci pri požarih.
Slika 37.
§ 34. Zračne sesalke.
Zračne sesalke (Luftpunipen) so orodja, s katerimi moremo v kakem prostoru zrak ali razredčevati ali zgoščevati.
a) Zračna sesalka za razredčevanje (Verdiinnungs-Luftpumpe) (slika 37.) je podobna navadni sesalki, kakeršno smo opisali v poprejšnjem paragrafu. Prevrtan bat se da v stekleni cevi A — v škornjici — premikati gori in doli, prilegajoč se cevi tako dobro, da ne propušča nikjer zraka. Batov predor zapira zaklopnica a, ki se odpira navzgor. Sesalna cev B veže škornjico A s prostorom R, v katerem hočemo zrak razredčevati. Cev B se končuje v ravno ploščo, krožnik (Teller)• na tega pa stavimo steklen zvonec, povezni k (Recipient) tako, da ne propušča nikjer zraka. Kjer se stičeta škornjica in sesalna cev, tiči stožkovit čep b, pritrjen na tanko, skozi bat idočo palico c.
R

Ako potegnemo bat v škornjici kvišku, dvigne se čep b iz luknjice, vender ne veliko, ker je njegovo gibanje s tem omejeno, da udarja palica c na zgornjo steno škornjice. Pri tem se zrak v škornjici nekoliko razredči; vsled tega pa priteče vanjo iz poveznika nekoliko zraka. Ko pritiskamo bat navzdol, zapre čep b tek6j cev B, zrak pod batom se zgoščuje in odpre vsled svoje napetosti zaklopnico a, skozi katero potem odhaja. Gibajoč bat gori in doli odstranjujemo torej zrak iz poveznika B. Vsega zraka iz R vender ne moremo odstraniti. — Ko je bat na najnižjem delu škornjice, ko se dotika njenega dna, ne izpolnjuje vsega prostora; ostanejo še večje ali manjše luknjice, v katerih ostaja zrak iste napetosti, kakeršno ima zunanji. Ko se giblje bat navzgor, razširi se ta zrak po škornjici; kadar ima, razširivši se po vsej škornjici, isto napetost, kakeršno ima zrak v povezniku, dosežena je meja razredčeranja.
Prostor, v katerem še ostaja zrak, ako je bat na najnižjem mestu škornjice, imenuje se škodljivi prostor (schadlicher Raurn).
Iz povedanega pa sledi: Zrak v povezniku moreš bolj razredčiti: a) ako je škodljivi prostor manjši, b) ako je prostornina škornjice večja.
Nad sesalno cevjo B je pri zračnih sesalkah pod posebnim povez-nikom dostikrat še okrajšan dvokrak barometer, preskusni barometer (Barometerprobe) imenovan, s katerim merimo zračno napetost v povezniku.
Poveznik preskusnega barometra se da zapirati s posebno pipo.
Višino živosrebrnega stebra merimo kakor pri barometru sploh od gladine živega srebra v odprti cevi do gladine v zaprti cevi. Ako je n. pr. razdalja obeh gladm = 1 mm in ako je zunanji zračni tlak = 740 mm: potem je zrak v povezniku 740: 1 = 740krat redkejši nego zunaj.
Delo razredče vanja si zmanjšamo in skrajšamo, ako rabimo namesto jedne škornjice dve: S in D (slika 38.). Na vsakem batu je zobast drog, katerega zobje sezajo med zobe
zobastega kolesa. To kolo je z dvoramnim navorom vrtljivo in dviga jeden bat, ko gre drugi doli.
Slika 38.	Slika 39.
Prvo zračno sesalko je izumil Otto Guericke (l. 1650.). Bat pri tej sesalki ni bil prevrtan, in mesto čepa je bila posebno prevrtana pipa.
Poskusi z zračno sesalko.
1.) Poveznik se prime krožnika, da ga je težko odtrgati, ako je zrak pod njim le nekoliko razredčen. — 2.) Kovinski polukrogli (Devinsk polukrogli, Magdeburger Halbkugeln) (slika 39) imata široke in gladko zbrušene robove. Položeni druga na drugo se ujemata tako dobro, da ne prepuščata zraka. Ako te polukrogli priviješ na sesalno cev B in iz njiju izsesaš ves zrak, ni moči ji narazen potegniti. — 3.) Kovinski valj je prevezan na jednem koncu z mehurjem, na drugem pa je obrušen, da postavljen na krožnik zračne sesalke ne propušča zraka. Ako izsesaš zrak iz tega valja, upo-giblje se mehur bolj in bolj in konečno razpoči. — 4.) Iz vode, piva, mleka i. t. d. vzhajajo mehurčki, ako jih postavimo pod poveznik in razredčimo zrak v njem. — 5.) V kozarec vode potopi kos lesa, kateremu si privezal svinca, da ne more plavati; kozarec pa postavi pod poveznik. Iz lesa vzhajajo mehurčki, ko v povezniku zrak razredčiš. Ako spustiš čez nekoliko časa v poveznik na novo zraka, in ako preiskuješ iz vode vzet les, najdeš
ga tudi znotraj mokrega. (Najprej je zrak iz luknjic odšel, in potlej je vtisnil zračni tlak v nje vode.) — Na podoben način napajajo les s kapljevinami, gnjitje ustavljajočimi, z raztopino modre galice, n. pr. droge, kateri nosijo brzojavne žice i. t. d. — 6.) Iz H er ono ve buče začne voda curkoma teči, ako jo postaviš pod poveznik in razredčiš v njem zrak. — 7.) Do 60 ali 70" C segreta voda zavre pod poveznikom. — 8.) Pod poveznik postavi porcelanasto posodo s čisto žvepleno kislino, nad to v mali stekleni skledici nekoliko kapljic vode. Ako izsesaš, kolikor moreš, zrak iz poveznika ter nekoliko počakaš, zmrznejo vodene kapljice. (Pod manjšim tlakom voda hitro izhla-peva, pri hlapenju pa se utaja toplota. Zveplena kislina vpija nastale vodene hlape.) — 9.) V zraka praznem prostoru ugasne goreča sveča, živali pa poginejo. — 10.) Zavita natega neha pod poveznikom teči, ako je zrak iz njega izsesan.
b) Sesalka za zgoščevanje (slika 40.) ima v škornjici neprevrtan bat; posoda F, v kateri se zrak zgoščuje, pritrjena je na škornjico z vijakom ter ima zaklopnico, katera se odpira na znotraj (B). V škornjici navzdol gibajoči se bat zgoščuje zrak pred seb6j; ta odpre potem zaklopnico B in odhaja v posodo F. Ko gre bat v škornjici kvišku, zapre se zaklopnica B. Ko pride bat mimo stranske cevi A, pristopi v škornjico nov zrak. Čim več časa giblješ bat gori in doli, tem večjo napetost dobiva zrak v posodi F.
Tudi ta sesalka ima škodljivi prostor, kateri prouzročuje, da ni moči zraka zgoščevati do poljubne meje.
§ 35. Koliko izgubljajo telesa v zraku na svoji teži. (Zrakoplavi.)
Zrak je težek kakor vsako drugo telo in razvaja nanj delujoči tlak na vse strani ter je v tem čisto podoben kaplje-vinam. Torej je očividno, da velja zanj Arhimedov zakon isto tako, kakor za kapljevine.
Slika 40.
Vsako telo izgubi v zraku na svoji teži ravno toliko, kolikor tehta od njega odrineni zrak.
Težo po kakem telesu odrinenega zraka, ki je jednaka izgubi tega telesa na njegovi teži, imenujemo zračni vzgon ali nosilnost zraka (Auftrieb, Tragfahigkeit der Luft). Ima li katero telo večjo težo nego je 6na od njega odrinenega zraka, pada v njem na dno, a plava v njem, ako sta obe teži jednaki; dvigati pa se mora navzgor, ako je njegova teža manjša nego zračni vzgon. Ker je zrak v višavah redkejši, najdemo za vsako še tako lahko telo mesto, kjer je teža odrinenega zraka jednaka njegovi teži; v tej višini mora potem to telo mirno plavati, ne da bi padalo ali se dvigalo.
Na tem pojavu so osnovani zrakoplavi (Luftballone).
Zrakoplavi so baloni sploh jajčaste oblike od svilnate robe, prevlečene s firnežem, da ne propuščajo zraka, napolnjeni pa s plinom, redkejšim od obkrožnega zraka. Pod balonom visi ladjica na vrvicah, katere preprezajo kakor mreža ves balon. V to ladjico spravljajo orodja in sedajo osebe, katere hočejo v zrak splavati.
Da se more zrakoplav dvigniti, mora biti njegova teža z vsem, kar ima v sebi in kar visi na njem, manjša od teže odrinenega zraka. Cim večji je razloček obeh tež, s tem večjo silo se dvigne zrakoplav navzgor.
Brata Montgolfiera sta izumila prvi zrakoplav 1. 1783. in ga polnila s segretim zrakom. Balon je bil spodaj odprt, pod odprtino pa je gorel ogenj z velikim plamenom. Segreti zrak vzhaja v takem balonu kvišku, razteza se in iztira iz balona nekoliko mrzlejšega zraka. Da tak balon pada, treba ogenj nekoliko časa ugasniti ali odstraniti. Charles je polnil svoj zrakoplav z vodikom, Green (1. 1836.) pa s svetilnim plinom. Zrakoplavom z vodikom ali s svetilnim plinom treba djati v ladjico vreče s peskom kot pritežek, da se s prva ne dvigajo prehitro. Ako tak zrakoplav v kaki višini mirno plava in hote zrakoplavci še više, izmečejo le nekoliko pritežka; plina pa izpuščajo, ako hote, zopet na zemljo.
IV. Iz nauka o zvoku.
(Glej I. stopnjo § 66. in 67.)
§ 36. Višina tonov.
Zvenk, ki nastane po pravilnih in redno ponavljajočih se tresih, imenujemo zvenk (Klang), oziroma ton (Ton), če jemljemo ob jednem v poštev tudi njega višino.
Da zvemo, od česa zavisi višina tonov, najpripravnejša je Seebeckova sirena (Sirene von Seebeck), to je okrogla plošča, ki ima osem sosrednjih ali koncentričnih vrst lukenj, drugo od druge jednako oddaljenih. V prvi vrsti je 24, v drugi 27, v naslednjih pa po vrsti: 30, 32, 36, 40, 45 in 48 lukenj. Ta plošča je nasajena na os, ki gre skozi njeno središče in stoji pravokotno na njej. Vrtiš li to ploščo jednako-merno okoli te osi ter pihaš skozi stekleno cev zdaj na jedno, zdaj na drugo vrsto lukenj, slišiš zvenk različne višine, — različne tone. Nastali ton je višji, ako je več lukenj v vrsti, na katero pihaš.
Ton nastane vsled zračnih udarov na ploščo. Zrak, katerega pihaš skozi stekleno cev proti plošči, odhaja skozi ploščo, ako pride pod cev luknja; udarja pa na ploščo ter se zgoščuje na njej, ako pride pod cev neprevrtan del plošče. Ko se plošča zavrti jedenkrat, udarja in zgoščuje se zrak tolikokrat, kolikor lukenj je v 6ni vrsti, katera se nahaja pod cevjo. Ako se plošča zavrti v sekundi trikrat in ako je v vrsti pod cevjo 24 lukenj, udarja zrak na ploščo 24 X 3 = 72krat, isto tolikokrat odhaja tudi skozi ploščo. Vsak takšen udar na ploščo prouzročuje v obkrožnem zraku tresenje, ki se potem postopno širi na vse strani. Ker imajo luknje iste vrste jednako razdaljo, vrste se zračni tresi pravilno drug za drugim, ako se plošča vrti jednakomerno. — Poskus torej kaže:
Višina tonov zavisi od števila tresajev v jedni sekundi.
Število, katero pov6 število tresajev v jedni sekundi, imenujemo absolutno višino tona (absolute Tonhohe).
Ton je 2, 3, 4, . . . krat višji od drugega, ako ga je prouzročilo 2, 3, 4, . . . krat več tresajev v jedni sekundi nego drugega.
§ 37. Lestvica tonov.
Pihaš li, sireno jednakomerno vrteč, zaporedoma na vseh osem vrst lukenj, počenši od znotranje s 24 luknjami, dobiš vrsto osem tonov, kateri posebno prijajo ušesu sledeč drug drugega. Vrsta teh tonov se imenuje lestvica tonov ali škala tonov (Tonleiter). Tonete lestvice štejemo od najglobokejšega do najvišjega ter jih imenujemo: primo, sekundo, terco, kvarto, kvinto, seksto, septimo in oktavo, ali 1., 2., 3., 4., 5., 6., 7. in 8. ton. Prvi ton lestvice se imenuje tudi osnovni ton (Grundton). — Število, katero pove, kolikokrat več tresajev v jedni sekundi pripada jednemu tonu nego drugemu, imenujemo primernovišino tona (relative Tonhohe).
Deleč število lukenj vsake vrste s številom lukenj (24) notranje vrste dobimo kvocijente, kateri zaznamujejo primerne višine vseh tonov glede osnovnega tona. — Torej imajo:
osnovni ton, sekunda, terca, kvarta, kvinta, seksta, septima, oktava, 1	9	5	i.	»	A	L?	2
1	¥48288
za primerne višine.
Iz tega spoznamo, da stori sekunda devet tresajev, ko stori prima ali osnovni ton osem tresajev; terca stori v istem času pet tresajev, ko stori prima štiri i. t. d. Ako znamo primerno višino dveh tonov in absolutno višino jednega teh tonov, lahko izračunimo tudi absolutno višino drugega. Ako je n. pr. absolutna višina osnovnega tona 260, potem je absolutna višina kvinte 260 X f = 390, absolutna višina sekste 260 X f = 433 i. t. d.
V fiziki zaznamljamo posamezne tone lestvice tonov s črkami C, D, E, F, G, A, H m c. Ton c more biti zopet osnovni ton druge višje lestvice tonov, katero zaznamljamo potem s črkami c, d, e, /, g, a, h. c'. Oktava tona c' je c" i. t. d.
Od tona C globokejše oktave imajo znake: Ci, C2, i. t. d.
Da moremo katerikoli ton navedene lestvice jemati za osnovni ton posebne lestvice, potrebno je, da nekoliko znižamo ali pa povikšamo nekatere tone navedene lestvice. Ti novo dobljeni toni se imenujejo polu t o ni (Halbtone). — (Natančnejši pouk o tem spada v nauk o glasbi.)
Dva tona imenujemo z glasna (consonierend), ako istočasna ušesu prijata, nasprotna sta nezglasna (dissonierend). — Več zglasnih in istočasnih tonov tvori akord (Accord).
§ 38. Zveneče strune.
Da preiskujemo zakone zvenečih strun, v to nam služi samostrun (Monochord), t. j. otla Skrinjica od prožnih desk, čez katero moremo napeti jedno ali več strun (slika 41.). Jeden
Slika 41.
konec strune je pri b privezan, drugi pa se vije čez škripec ter nosi večjo ali manjšo utež. Pri a in b se struna opira na kobilici ali sedli; tretjo kobilico moremo postaviti med a in b na katerem koli mestu ter tako skrajšati zveneči del strune. Poskusi:
1.) Potezaj z lokom ob struni tako, da se cela trese in zveni, ter določi višino njenega tona. — Potem postavi premakljivo kobilico v središče med a in b, potezaj z lokom ob prvi polovici ter določi zopet višino tona. — Isto ponavljaj za tretjino, četrtino strune. Našel bodeš, da je drugi ton dvakrat, tretji trikrat višji od prvega. Ako skrajšamo isto struno na polovico, tretjino, četrtino njene dolžine, daje 2, 3, 4krat višje tone.
Senekovič, Fizika in kemija. II.	5
2.)	Izmed dveh jednako dolgih in jednako napetih strun od iste tvarine daje 2, 3, 4, . . . krat debelejša 2, 3, 4, . . . krat nižji ton.
3.)	Izmed dveh jednako dolgih in jednako napetih strun od različnih tvarin daje višji ton tista, ki ima manjšo gostoto.
Strune od črev dajejo višje tone nego strune od žic.
4.)	Ako obesiš na isto struno 4, 9, 16, . . . krat večjo utež in torej struno tolikokrat bolj napneš, postane njen ton 2, 3, 4, . . . krat višji.
Poskusi: a) Struno ab razdeli s kobilico na dva jednaka dela; na jedno polovico obesi papirne odrezke kot jahalce; ob drugi pa potezaj z lokom. Skakljajoči papirčki na drugi polovici ti kažejo, da se tudi ona trese. — b) Struno razdeli v tri jednake dele, kobilico postavi v prvo razdelišče, na drugi dve tretjini pa obesi zopet papirne jahalce, med temi jednega v drugo razdelišče. Ako potezaš z lokom po prvi tretjini, kažejo papirčki, da se treseta tudi drugi dve tretjini; a drugo razdelišče je mirno. — c) Isto ponavljaj, ko si postavil kobilico v prvo četrtino strune. Ako potezaš z lokom po prvi četrtini, tresejo se tudi ostale tri četrtine; le točke koncem prve, druge in tretje četrtine ostanejo mirne. — Take mirujoče točke tres6čih se teles imenujemo vozle (Knoten).
Dva sosedna in po vozlu ločena dela se treseta v nasprotnem zmislu; ko se gibljejo točke na levi od vozla navzgor, gibljejo se točke na desni od vozla navzdol in obratno.
Strune uporabljamo na citrah, glasovirih , goslih, tamburici i. t. d. — Zakaj na glasoviru niso vse strune jednako debele, in katere so najdebelejše ? Pri brzojavnih žicah slišimo časih različne tone; kdo jih proizvaja?
§ 39. Zveneče palice.
Opazovanja uče, da dajejo prožne palice iste oblike in od iste tvarine višje tone, ako so a) debelejše, h) krajše.
Izmed zvenečih palic so najbolj	Slika 42.
poznate glasbene vilice (Stitnm-gabel) (slika 42.). To je črki U podobno ukrivljena prožna jeklena palica, katera ima na ukrivljenem mestu držalo. Navadno so glasbene vilice pritrjene na otlo Skrinjico od zelo prožnega lesa (resonančno dno ali donišče). Glasbene vilice zazvene, ako lahko ob nje udarimo ali pa z lokom po njih potezamo.
Za ubiranje godbil običajne glasbene vilice dajejo ton s 435 tresaji v jedni sekundi.
§ 40. Zveneče plošče.
Poskus: Središče štirioglate ali okrogle medene plošče utrdi v precepu z vijakom, ploščo pa posuj z drobnim peskom. Ako ob robu plošče potezaš z lokom, zazveni plošča; pesek na plošči pa odskakuje ter se zbira v nekih črtah, kjer ostane potem miren, dokler plošča daje isti ton. — Ista plošča more dajati različno visoke tone.
Črte, v katerih ostane pesek miren, imenujemo črte vozlovke (Knotenlinien). One tvorijo posebne like, Chlad-nijeve zvočne like (Chladnische Klangfiguren).
Zvočni liki so raznovrstni (slika 43.).
Slika 43.
Potezaš li z lokom ob štirioglati prožni plošči v točki b in držiš li ploščo v točki a, da se v njej ne more tresti, dobivaš like, kakeršne kaže slika.
Oblika zvočnega lika je zavisna od tega, ali ima plošča na vse strani jednako gostoto ali ne, v katerih točkah je utrjena in v kateri točki potezaš ob njej z lokom. Sploh je zvočni lik sestavljen iz več vozlovk, ako daje ista plošča višji ton.
Zvočne like je prvi opazoval in opisal Chladni (1. 1787.). — Zvonove si moremo misliti nastale iz ravnih plošč, katere so toliko upognene in zavite, da so dobile dotično obliko. Na zvonu se tvorijo najmanj štiri vozlovke, ki dele zvonov obod v štiri jednake dele ter gred6 od roba proti točki, v kateri je zvon utrjen. Tvoriti se jih pa more tudi 6, 8, 10 i. t. d.
Okrogle napete opne (Membranen), kakeršne imamo Slika 44.	na bobnih, tresejo se ali cele ali v oddelkih z vozlovkami,
ki se tvorijo v sosednih krogih, ako udarjamo ob opno v /^^^Kkm	njenem središču.

§ 41. Ustnične piščali.
Ustnična piščal (Lippenpfeife) sestoji iz štiri-oglate ali okrogle cevi R (slika 44.), ki ima na spodnjem delu ob strani ozko odprtino c, usta (Mund) imenovano. Gorenji rob te odprtine je pri-ostren ter tvori zgornjo ustnico ab (Oberlippe)■ spodnji nje rob je spodnja ustnica (TJnter-lippe). V isti višini s spodnjo ustnico tiči v cevi R tristrana prizma d — jedro (Keni) tako, da pušča pri c ozko špranjo. Cev R stoji na drugi, manjši cevi — podnožju (Pfeifenfuss) in je na vrhu ali odprta ali zaprta. Z ozirom na to se zove piščal ali odprta (offen) ali zaprta (gedeckt).
Ako pihamo v podnožno cev, odhaja vpihani zračni tok skozi špranjo med jedrom in spodnjo ustnico, pri tem pa udarja ob zgornjo ustnico. Ti zračni udarci spravijo zrak v cevi R v tresno gibanje; — piščal zapiska, ako je zračno tresenje dovolj jako, sicer pa slišimo šum.
Poskusi: a) Ako pihamo z isto silo v dve jednako dolgi piščali, katerih jedna je zaprta, druga pa odprta, daje odprta piščal za oktavo višji ton.
b)	Da dajeta ob6 piščali jednako visoka tona, mora biti zaprta piščal za polovico krajša nego je odprta.
c)	Izmed več odprtih piščalij daje tista, ki je
2,	3, 4 . . . krat krajša, 2, 3, 4 . . . krat višji ton.
Isto velja tudi za zaprte piščali.
d)	Ista piščal daje razno visoke tone, ako v nj6 bolj ali menj močno pihamo.
Tvarina, iz katere je piščal narejena, in širina piščalne cevi ne vplivata na višino tona.
Ton odprte piščali se nekoliko zniža, ako se cev na vrhu nekoliko zakrije. — Da se zrak v piščali trese, o tem se osvedočiš, ako majhen okvirček, prepet s tankim papirjem, posuješ z drobnim peskom ter ga na niti spustiš v piščalno cev; — pesek na papirju odskakuje. V odprti piščali ostane pesek miren, ako visi okvirček v sredi cevi, kar kaže, da se nahaja ondi vozlovna ploskev.
Ustnične piščali v tej obliki, kakeršno kaže slika 44., rabimo pri orgijah. Žvegle in pastirske piščali so tudi ustnične piščali.
§ 42. Piščal z jezičkom.
Piščal z jezičkom (Zungenpfeife) (slika 45.) sestoji iz treh delov: 1.) Iz otle štirioglate ali okrogle cevi, v katero se piha zrak skozi njeno podnožje. 2.) Iz manjše cevi, ki tiči v prvi in je zgoraj odprta, a na jedni strani tako zarezana, da nastane štirioglata podolžna odprtina. To odprtino zapira prožna kovinska ploščica, jeziček, ki je na zgornjem koncu utrjena, a drugače prosta. Jeziček more biti nekoliko manjši od odprtine, da se giblje skozi nj<5 prav natančno, vender ne dotikaje se obstranja; — ali pa večji, da ne more skozi odprtino.
3.)	Iz nastavne cevi (Ansatzrohre), katera je livniku podobna in stoji na cevi z jezičkom.
Skozi podnožno cev vpihani zrak odhaja mimo jezička in skozi nastavno cev na piano. Ta zračni tok spravi jeziček v tresno gibanje; tresoči se jeziček pušča zrak le vrstoma v nastavno cev. Tresenje jezička in zraka v nastavni cevi pa proizvaja ton. Višina tona je zavisna od prožnosti in dolžine jezička in od dolžine nastavne cevi.
Nastavna cev znižuje sploh nekoliko piščalin ton ter mu podeljuje večjo jakost.
Piščalke z jezičkom so: klarineta, fagot, otroška trobica, lovski rog, troba i. t. d. Pri lovskem rogu in trobi nadomeščujejo trobčeve ustnice jeziček, ker se začnejo tresti, ko se zrak s silo med nje piha.
§ 43. Jakost zvoka.
Pok topa je dosti silnejši nego pok pištole. — Velik in težek zvon zveni jačje nego mali in lahek; slišimo ga tudi v večje daljave. — Ako potegneš z lokom ob napeti struni, daje sprva krepek ton, ki pa pojema, ko se struna trese v manjših razmahih. — V daljave kličemo z višjim glasom, da se nas more slišati. — Govornika bolje slišimo blizu njega stoječi nego v večji oddaljenosti. — V zimskem času slišimo zvonjenje v večje daljave nego v poletnem času, ko je zrak bolj topel in vsled tega tudi bolj redek.
Zvokjejačji: a) ako ima zvočeče telo večjo maso, b) ako se trese v večjih razmahih, c) ako je število tresajev vjedni sekundi večje . . . 1.).
V	2, 3, 4, . . . krat večji razdalji od zvočečega telesa postane zvok 4, 9, 16, . . . krat slabejši . . . 2.). _
V	isti razdalji od zvočečega telesa je zvok jačji, ako ima sredstvo zvoka večjo gostoto . . . 3.).
Slika 45.
§ 44. Sozvočenje. Resonanca.
Poskusa: a) Na mizo postavi dvoje takih glasbenih vilic na resonančnih dnih, ki dajejo popolnem jednako visoke tone. Potegneš li z lokom ob jednih vilicah, da dajejo krepek ton, zazvene tudi druge ter zvene tudi dalje, čeravno ustaviš prve, doteknivši se jih. — b) Zapoješ li v odprt glasovir s krepkim glasom, zazvene vse strune, ki dajejo uprav tako visok ton, kakeršnega si zapel.
Zvočeče telo more v drugem prožnem telesu vzbujati tresenje, da proizvaja to samo zise uprav tako visok ton, kakor prvo zvočeče telo. — Ta pojav imenujemo sozvočenje (Mittonen). — Telo sozvoči z drugim zvočečim telom le takrat, ako se more z jednako hitrostjo tresti kakor prvo.
Poskusi: Prosto v zraku razpeta struna daje prav slab ton, katerega v večje daljave ne moreš slišati; njen ton se izdatno ojači, ako jo napneš čez otlo Skrinjico od prožnega lesa. — Ton glasbenih vilic brez resonančnega dna je prav slab; ojači se pa, ako postaviš držalo zvenečih vilic na mizo. Otip te uveri, da se miza trese istočasno z vilicami in da se tekoj umiri, ko vilice utihnejo.
Zvočeča telesa priobčujejo svoje tresenje tudi drugim prožnim telesom, katerih se dotikajo, tako, da se ta z njimi istočasno tresejo in s tem zvok prvih ojačujejo. — Ta pojav imenujemo resonanco (Resonanz). — Resonanca traja le toliko časa, dokler zvoči prvo telo.
Glasbene vilice in struna imajo same zase premalo mase, da bi mogle v obdajajočem jih zraku vzbujati krepko tresenje. — Zakaj imajo godbila s strunami otle skrinjice od prožnega lesa, resonančna dna (Resonanzboden) ?
§ 45. Odboj zvoka. Jek. Odmev.
Sprožiš li pištolo v primerni razdalji od kakega zida ali skalovja ali gozda, slišiš pištolin pok še jedenkrat, časih celo še večkrat. Pri tem se ti dozdeva, kakor bi sprožil nekdo drugo pištolo zadaj za steno, skalo ali v gozdu.
V jednem in istem zvokovodu se širi zvok v premih črtah, zvočnih trakovih. Zadene li zvočni trak ob kako steno, odbija se ob njej ravno tako in po istih zakonih, kakor se odbija svetloba ob zrcalih. Odbiti zvočni trak, dospevši v tvoje uho, proizvaja ravno takšen, le nekoliko slabejši občutek, kakor neposredno od zvočila prihajajoči. Pri odboju (Reflexion) zvoka veljajo isti zakoni, kakor pri odboju svetlobe, namreč:
1.)	Odbojni kot je jednak vpadnemu.
2.)	Vpadni trak, vpadna navpičnica in odbiti trak 1 e ž 6 v jedni in isti ravnini.
3.)	Odbiti trak leži gled6 vpadnega na nasprotni strani vpadne navpičnice.
Zvok se odbija sploh vsakikrat, ako se zvokovodu menja gostota.
Odbiti zvok prouzročuje jek (Echo), ali pa odmev (Nachhall).
Pride li odbiti zvok v takem času do našega ušesa, da ga moremo razločiti od prvobitnega, nastane jek; pride li odbiti zvok v takem času do ušesa nazaj, da ga ne moremo natančno razločiti, ampak da nam le nekoliko podaljša prvobitni zvok, nastane odmev.
Prav lahko je določiti pogoje, kedaj nastane jek , kedaj odmev. Človeško uho more v jedni sekundi le devet zvokov natančno razločevati; vsak zvok sam zase more torej v ušesu biti ^ sekunde. Hočemo li slišati jek, mora odbiti zvok do ušesa priti najmanj A sekunde pozneje nego prvobitni. V A sekunde nareja zvok približno 37 m dolgo pot. Stena od nas najmenj 18'bjn oddaljena more prouzročevati jek, ako vpadajo zvočni trakovi nanjo pravokotno. V tem slučaju slišimo jednozložen jek (einsilbiges Echo).
Ako je stena, ki odbija zvok, 2, 3, . . . krat 18 5 m oddaljena, pro-uzročuje 2, 3, ... zložne jeke; t. j. jek ponavlja od kakega govora zadnje 2, 3, . . . zloge.
Več sten tako razvrščenih, da moremo od vsake stene odbiti zvok posebej razločevati, prouzročuje večkratne jeke (mehrfache Eclios).
V Adersbachu na Češkem ponavlja jek sedemzložne besede po trikrat; na dvorišču palače «Simonetta» v Milanu ponavlja jek pištolin pok po 50 krat.
Odmev opazujemo prav lahko v vsaki večji prazni dvorani ali cerkvi. Odpravimo ga vsaj deloma, če ne popolnem, ako naredimo stene grbaste. Na takih stenah se odbija zvok nepravilno na vse strani ter izgublja na svoji jakosti; v polnih cerkvah n. pr. odmev ni toliko čuten, kakor v praznih. — Vsakikrat, ko se zvok odbija, oslabi tudi nekoliko; nekoliko zvoka prehaja namreč tudi v novo sredstvo — v zvok odbijajoče telo. Skozi dvojna okna ropota z ulic ne slišiš tako močno kakor skozi jednojna. — Po razno gostih zračnih plasteh razširjajoči se zvok zelo oslabeva. V noči se nam dozdeva vsak ropot jačji nego po dnevu.
Na odboj zvoka se opira uporaba doglašala (Sprachrohr) in slu-šala (Horrohr). Doglašalo je stožkovita 1 do 2 m dolga cev od kake trdne tvarine. Govorimo li v doglašalo na ožjem koncu, odbijajo se zvočni traki na obstranju doglašala tako, da izstopajo vzporedno iz cev{. Ker se potem zvok ne more širiti na vse strani, tudi v daljavo ne oslabi toliko. — S1 u -šalo je sploh podobno doglašalu, samo da služi v nasprotnem zmislu. Na široko odprta cev prestreza zvočne valove, zbira jih ter vodi bolj zgoščene do ušesa.
V. Iz nauka o svetlobi.
(Glej I. stopnjo § 68.-73.)
§ 46. Vdrto ali jamasto zrcalo.
Kroglin odsek, katerega vdrta ali jamasta stran je tako gladka in leska, da pravilno odbija svetlobo, imenuje se vdrto ali jamasto zrcalo (Hohl- oder Concavspiegel).
Vzemimo, da je AB (slika 46.) jamasto zrcalo, da je točka C središče one krogle, od katere je zrcalo odsek, in da je D točka v središču zrcalne ploskve, optično središče (optischer Mittelpunkt) imenovana. Prema DC se imenuje optična os, lok AB širina ali otvor zrcala.
Slika 46.	Kroglini polumeri
stoje pravokotno na zrcalnem površju, torej določujejo ob jednem tudi
vpadne navpičnice. — Svetlobni trakovi, idoči skozi središče C, vpadajo v pravih kotih na zrcalo, torej se odbijajo v isti meri. Taki svetlobni trakovi so glavni trakovi (Hauptstrahlen).
Poskusi: Jamasto zrcalo drži proti solncu tako, da vpadajo solnčni trakovi vzporedno z njegovo osj6, odbite trakove pa prestrezaj na malem koščeku prozornega papirja.
Odbiti solnčni traki se stičejo v točki F (slika 47.), ležeči med točkama — C in D. V tej točki se užigajo lahko vžE gorljive reči, n. pr. kresilna goba, uži-—: galni klinčki; svetloba v njej je zelo — jaka. Točka F se imenuje gorišče (žarišče, Brennpunkt), nje razdalja od točke D (slika 46.) je daljina gorišča (Bremmeite). Kakor uče natančna opazovanja in računi, razpolavlja točka F premo CI).
Vzporedno z osjo na zrcalo vpad a j oči, a na njem odbiti svetlobni traki se sečejo vjedni točki — v gorišču, katero razpolavlja zrcalni polumer . . . 1.).
Postaviš li gorečo svečo ali kako drugo majhno svetlo telo v gorišče F ter prestrezaš na zrcalu odbite trake, najdeš jih z osjo vzporedne.
Iz gorišča na j amasto zrcalo prihajajoči svetlobni traki se odbijajo na zrcalu v takih merih, da so po odboju z optično osjo vzporedni . . . 2.).
Pravokotno na os postavi med točkama F in C gorečo svečo, pred zrcalom pa premikaj prosojen papirnat zaslon v taki
meri, da prestreza iz sveče izhajajoče, a na zrcalu odbite svetlobne trakove. V neki razdalji od zrcala dobiš na zaslonu večjo in vzvrneno sliko goreče sveče.
Svetel predmet, stoječ med goriščem in središčem j amastega zrcala, daje zadaj za goriščem večjo in vzvrneno sliko . . . 2.).
Ta slika se imenuje objektivna ali fizična, ker jo moremo na papirju prestrezati. Na zrcalu odbiti svetlobni traki se v resnici stičejo v točkah te slike.
Kako nastane ta slika, o tem se prepričaš lahko z načrtovanjem. — Vzemi, da je AB (slika 48.) svetel predmet, stoječ pred zrcalom VW pravokotno
Slika 48.
V t fS		l	i v
o ■ ^^^			
		a	
IV			
na njegovi osi. — Svetlobni trak An, katerega podaljšek meri skozi središče C, vpada na zrcalo pravokotno ter se odbija v svoji meri. Svetlobni trak Ae, ki je vzporeden z osjo Co, odbija se (po 1.) skozi gorišče F ter se seče z odbitim trakom An v točki a. V tej točki se stičejo tudi vsi drugi iz točke A prihajajoči in na zrcalu odbiti svetlobni traki; torej je a slika točke A. Iz istega uzroka je b slika točke B. Slike drugih predmetovih toček slede isto tako, kakor slede točke na predmetu druga drugo, ab je torej slika predmeta AB; večja je nego predmet AB, vzvrnena in od zrcala bolj oddaljena nego točka C.
Isto tako se prepričaš s poskusi o pravosti teh zakonov:
Slika v središče jamastega zrcala postavljenega svetlega predmeta leži tudi v središču, vzvrnena je in ravno tolika, kolik je predmet . . . 4.).
Svetel predmet, kateri je od zrcala bolj oddaljen nego zrcalno središče, daje med goriščem in središčem vzvrneno in zmanjšano sliko . . . 5.).
Čim bolj oddaljuješ predmet od zrcala, tem bolj se zmanjšuje njegova slika in tem bolj se bliža gorišču.
Svetel predmet, stoječ med goriščem in zrcalom daje zadaj za zrcalom povečano in po koncu stoječo sliko . . . 6.).
Ta slika se ne da prestrezati, torej je le geometrijska ali navidezna.
Z načrtovanjem dobivaš to sliko tako-le:
Vzemi, da je AB (slika 49.) svetel predmet, stoječ med zrcalom VIV in med goriščem F, in da zaznamlja C središče zrcala. Glavni trak AC se
Slika 49.
odbija v svoji meri, vzporedno z osjo vpadajoči trak Ae se odbija skozi go-rišče F. Ta dva odbita svetlobna traka se sečeta zadaj za zrcalom, ako ju le zadosti podaljšaš. Slika točke A je torej v točki a zadaj za zrcalom. Iz istega uzroka je b slika točke B in ab slika predmeta AB.
Jamasta zrcala uporabljamo: da majhne predmete povečujemo (pri drobnogledih), da kak majhen prostor razsvetljujemo, da užigamo lahko gorljive reči i. t. d.
§ 47. Izbočeno zrcalo.
Kroglasto telo, katero je na svojem zunanjem, izbočenem površju lesko in tako uglajeno, da odbija svetlobo, imenujemo izbočeno zrcalo (Convexspiegel).
Poskus: Gledaš li v izbočeno zrcalo, n. pr. v stekleno kroglo, katera je znotraj obložena s cinkovim amalgamom, vidiš v njem po koncu stoječe in zmanjšane slike 6nih predmetov, ki stoje pred zrcalom. Predmeti, ki so od zrcala bolj oddaljeni, dajejo manjše in od zrcalne ploskve bolj oddaljene slike, nego predmeti, blizu njega stoječi.
Solnce daje v izbočenem zrcalu sliko, ki je jednaka točki in izmed vseh slik od zrcalne ploskve najbolj oddaljena. — Na zrcalo vpadajoči vzporedni svetlobni traki se odbijajo na zrcalu tako, da se stičejo po odboju njih podaljški v jedni točki zadaj za zrcalom. To točko imenujemo navidezno ali geometrijsko gorišče izbočenega zrcala. Gorišče razpolavlja polumer zrcala. Z načrtovanjem dobivaš pri izbočenem zrcalu slike tako-le : Vzemi, da je VW (slika 50.) del izbočenega zrcala in da zaznamlja AH svetel predmet, od katerega izhajajo svetlobni traki. Iz točke A v meri
Slika 50.
preme AC prihajajoči svetlobni trak vpada pravokotno na zrcalo, odbija se torej v svoji meri. Svetlobni trak Ae, ki je vzporeden z osjo AC, odbija se v meri ey tako, da gre njegov podaljšek skozi gorišče F. Premi ey in AC se sečeta zadaj za zrcalom v točki a, ki je slika točke A. — Iz istega uzroka je b slika točke B, ab slika celega predmeta AB Slika ab se nahaja med točkama F in O in sicer je zrcalu tem bliže, čim bliže mu je predmet, in obratno.
Izbočena zrcala razpršujejo vzporedne svetlobne t rake; imenujemo jih tudi razmetna zrcala (Zerstreuimgsxpiegel).
§ 48. Razmet svetlobe.
Površje hrapavih teles je sestavljeno iz brezštevilnih, razno naklonenih malih ravnin; svetlobni traki, vpadajoči na taka telesa, ne odbijajo se več pravilno. Vsak snopič vzporedno vpadajočih svetlobnih trakov se razpršuje na vse strani v uprav toliko odbitih trakov, katerih vsak zase prav slabo sveti. Tak odboj svetlobe se imenuje razmet (Zerstreuung des Lichtes). Pri hrapavih ploskvah ne morejo nastajati slike predmetov, razpršena svetloba pa dela posamezne dele površja vidne.
Popolnem gladke ploskve bi ne mogli videti, ker bi pravilno odbijala vso svetlobo. Takih ploskev vender ni. Zrcala še toliko uglajena imajo vender le majhne jamice in grbe, na katerih se svetloba razpršuje ter dela zrcala vidna.
V zraku plavajoči prah nam dela solnčne svetlobne trake vidne. — Solnčna svetloba se razpršuje tudi na zračnih molekulih, meglenih mehurčkih in prašnih delih v zraku; torej je lahko razvidno, da imamo razsvetljene tudi prostore, v katere neposredno ne dohaja solnčna svetloba. — Jutranjemu in večernemu svitanju uzrok je razmet solnčne svetlobe v višjih zračnih plasteh. Zjutraj, ko je solnce še pod obzorom, in zvečer, ko je že zatonilo, dohajajo njegovi traki v višje zračne plasti ter se na teh razpršujejo na vse strani. Ta razpršena svetloba dela nam zgornje zračne plasti vidne. Svitanje neha ali se začenja, ko je solnce 180 pod obzorom. Na ravniku je svitanje najkrajše, proti tečajema pa traja delj časa. Po letu traja v naših krajih skoro vso noč; meseca marca in oktobra pa le dve uri.
§ 49. Lom svetlobe.
Poskus: Polukrožna otla posoda (slika 51.) ima steno ab neprozorno, v središču polukroga je prirejena in s stekleno ploščico zakrita ozka špranjica. Polukrog je razdeljen na ločne
stopinje in središče polukroga za-Slika 51.	znamovano z 0. Posodo napolni do
polovice z vodo; skozi špranjico spusti snopič solnčnih trakov tako, da jih vpada nekoliko na vodo, nekoliko pa jih gre po zraku. Na razdeljenem polukrožnem obodu vidiš razsvetljeni
Slika 52.
dve mesti; jedno (60°) je razsvetljeno od svetlobnih trakov, prihajajočih skozi zrak, drugo (40°) je razsvetljeno od svetlobnih trakov, prihajajočih skozi vodo.
Poskus kaže, da menja svetloba svojo mer, ko prehaja iz zraka v vodo; — pravimo, da se svetloba lomi.
Svetloba se širi premočrtno le v jednem in istem sredstvu; ako pa prehaja iz jednega sredstva v drugo, deli se na površju novega sredstva v dva dela. Jeden del svetlobe se odbija po zakonih, ki so nam že znani, drugi del pa prehaja v novo sredstvo, pri čemer se lomi ali menja svojo poprejšnjo mer.
Vzemimo, da je n (slika 52.) vpa-dišče iz zraka na vodo vpadajočega svetlobnega traka In ter da ima ta trak v vodi mer ns.
Prema dn, stoječa v padišču pravokotno na površju novega sredstva, je vpadna navpičnica, kot i, katerega oklepata vpadni trak in navpičnica , je vpadni kot, kot r, katerega oklepata
trak ns in vpadna navpičnica, je lomni kot (Brechungswinkel), trak ns pa lom lj en i trak (gebrochener Str a hI); ravnina Ind je vpadna ravnina (Einfallsebene), ravnina snf lomna ravnina (Brechungsebene). — Ako je lomni kot manjši od vpadnega, pravimo, da se svetloba lomi proti vpadni navpičnici (zum Einfallslothe); ako je lomni kot večji od vpadnega, lomi se svetloba od vpadne navpičnice (vom Einfalltslothe). — Pri gori popisanem poskusu znaša vpadni kot 60°, lomni kot 40°. V vodi se Ionu svetloba proti vpadni navpičnici. — Sploh velja pravilo: Svetlobni t rak i se lomijo proti vpadni navpičnici, ako prehajajo iz redkejšega sredstva v gostejše; od vpadne navpičnice pa se lomijo, ako prehajajo iz gostejšega sredstva v redkejše.
Ako zasukneš pri poskusu (slika 51.) posodo toliko, da razsvetljujejo skozi zrak idoči svetlobni traki točko 0°, razsvetljujejo skozi vodo idoči traki ravno isto točko.
Pravokotno na površje novega sredstva vpa-dajoči svetlobni traki se ne lomijo, ampak imajo v novem sredstvu isto mer.
Ako sukaš posodo tako, da se izpreminja vpadni kot svetlobe, izpreminja se tudi lomni kot; ako se je povečal prvi, povečal se je tudi drugi, in obratno.
Svetloba se lomi po teh dveh zakonih:
Lomljeni svetlobni trak ostaje v vpadni ravnini . . . 1.).
Napišeš li iz vpadišča n (slika 52.) s poljubnim polumerom krog, kateri seče vpadni in lomljeni trak v točkah a in b, in potegneš iz teh toček na vpadno navpičnico pravokotnici ad in b/, ostane razmerje teh pravokotnic (ad:bf) ne izpre me nj e no, naj si bode vpadni kot tolik ali tolik, dokler ne izpre menita svetlobni sredstvi svoje gostote . . . 2.).
Prehaja li svetloba iz zraka v vodo, znaša to razmerje prehaja svetloba iz zraka v steklo, znaša % i. t. d.
Da se svetloba tudi lomi, ko prehaja iz vode v zrak, kaže ta le p o s k s:
V posodo z neprozornimi stenami položi kak denar a (slika 53 ), oko pa nastavi pri točki 0 tako, da denarja ne vidiš. Naliješ li v posodo vode,
Slika 53.
postane ti denar tek6j viden. — Od denarja v meri preme ab prihajajoči svetlobni trak se lomi na površju vode od vpadne navpičnice ter prihaja v tvoje oko v meri preme bO.
Astronomijski lom svetlobe (astronomische Strahlenbrechung). Zrak je navzgor bolj redek kakor
blizu zemeljskega površja Svetlobni traki, prihajajoči od nebeških teles, lomijo se na svoji poti proti zemlji vsakikrat proti vpadni navpičnici, ko prehajajo iz menj gostih zračnih plastij v gostejše. — Nasledek tega loma je ta, da vidimo nebeška telesa nekoliko bliže svojemu temenišču nego so v resnici. Telesa stoječa v našem temenišču vidimo ondu, kjer so v resnici, ker vpadajo od njih izhajajoči svetlobni traki na posamezne zračne plasti pravokotno ter se vsled tega ne lomijo. Druga nebeška telesa pa so proti temenišču tem bolj vzdignena, čim bliže so obzoru. — Astronomijski lom svetlobe nam podaljšuje dan približno za štiri do šest minut.
Ako je zrak nemiren, lomijo se svetlobni traki v vedno drugih merili, kar prouzročuje, da se nam predmeti dozdevajo nemirni, tresoči se.
§ 50. Popolni odboj svetlobe.
Poskus: V temni sobi napelji s pomočjo ravnega zrcala snopič solnčnih trakov proti štirioglati posodi, polni vode, toliko pošev od spodaj navzgor, da vpadajo na gladino vode približno v kotu 49°. Ako si vodi primešal nekoliko kredinega prahu, postane ti pot solnčnih trakov v vodi vidna. Ako gledaš na površje vode od zgoraj, ne vidiš solnčne svetlobe v nobeni meri, kar kaže, da ne izstopa čez gladino iz vode. Nasprotno pa vidiš vodo razsvetljeno proti drugi strani posode, kar kaže, da se vsa svetloba na površju vode odbija.
Svetlobni traki se lomijo na poti iz vode v zrak od vpadne navpičnice, lomni kot je večji od vpadnega. Ako vpadni kot povečujemo, narasta tudi lomni kot, in na vsak način najdemo tolik vpadni kot, da je njemu pripadajoči lomni kot jednak 90°. Za vsak večji vpadni kot moral bi biti lomni kot večji nego 90°, kar pa ne more biti. Svetloba se potem več ne lomi, ampak se popolnem ali vsa odbija v prvo sredstvo nazaj. Vpadni kot, pri katerem je pripadajoči mu lomni kot prav kot, imenuje se mejni kot (Grenz-winkel), ker tvori mejo med lomom in popolnim odbojem svetlobe.
Senekoviž, Fizika in kemija. II.
Slika 54.
		/	
A	n	/A	
n	1>	B	m •
f
A /i"'
/ I
§ 51. Lom svetlobe v sredstvih, z vzporednimi ploskvami
omejenih.
Vzemimo, da je BB (slika 54.) prozorna plošča, omejena z vzporednima ploskvama AA, in da je gostejša od zraka.
Vpadajoči svetlobni trak In se lomi pri n proti vpadni navpičnici, pri ri pa od vpadne navpičnice. Vpadni kot pri n' je jednak lomnemu kotu pri n (ker sta izmenična kota), torej se mora izstopivši trak ril' pri n' toliko odkloniti od vpadne navpičnice, kolikor se je pri n tej priklonil; ali In !! ril'. '	Gledajoč pošev skozi steklene plošče vi-
dimo predmete nekoliko v stran potisnene, vender ostane njih medsebojna leža neizpremenjena. Gledajoč skozi tanko prozorno ploščo navadno še ne čutimo, da vidimo predmete nekoliko v stran potisnene.
§ 52. Optične leče.
Vsako prozorno telo, katero je omejeno od dveh kroglastih, ali od jedne kroglaste in jedne ravne ploskve, imenuje se optična leča (optische Linse).
Leče v sredini debelejše nego ob robih so izbočene ali zbiralne (Convex- oder Samtnel-linsen); leče v sredini tanše nego ob robih so jamaste ali raz-metne (Concav- oder Zerstreuungs-linsen) (slika 55.).
Izbočene leče so: 1.) Dvojnoizbočena (bicon-vex) a, omejena od dveh kroglastih ploskev, kateri obračata izbočeni strani nazven; 2) ravnoizbo-čena (planconvex) a', omejena od
Slika 55.
jedne ravne in jedne kroglaste ploskve; 3.) jamastoizbočena (roncavconvex) a", omejena od jedne izbočene in jedne jamaste ploskve; izbočena ploskev je bolj ukrivljena nego jamasta.
Jamaste leče so:
1.) D v o j n o j a m a s t a (biconcav) b, omejena od dveh kroglastih ploskev, kateri obračata jamasti strani navzven; 2.) ravnojamasta (planconcav) b', omejena od jedne ravno in jedne jamaste ploskve; 3.) izbočenojamasta (convex-concav) b", omejena od jedne izbočene in jedne jamaste ploskve; jamasta je bolj ukrivljena nego izbočena.
Prema, idoča skozi središči mejnih ploskev, zove se lečina os (Axe der Linse); točka na osi od obeh mejnih ploskev jednako oddaljena je optično središče leče (optischer Mittel-punkt der Linse).
I. Lom svetlobe v izbočenih ali zbiralnih lečah. Poskus: Lečo AB (slika 56.) drži proti solncu tako, da vpadajo solnčni traki nanjo vzporedno z njeno osj6. Na drugi
■ •	oliK<i OD.
strani leče pa premikaj papirnat zaslon. Zadaj za lečo najdeš mesto, v katerem dobiš točki podobno, zelo svetlo sliko solnca. V bolj oddaljenih ali leči bolj bližnjih mestih nego je to, razsvetljen je zaslon v večjem krogu. V točki F, v kateri se stičejo solnčni traki, prihajajoči iz leče, je tudi največja toplota; lahko gorljive reči, n. pr. kresilna goba, žveplenke i. t. d., se užigajo. Točka F se imenuje gorišče (žarišče, Brennpunkt); njena razdalja od lečinega središča pa daljina gorišča (Brennweite).
Ker moremo zdaj to, zdaj ono stran obrniti proti solncu, razvidno je, da ima vsaka leča dve gorišči: jedno na levi, drugo na desni strani; obe imata isto daljino.
Izbočena leča lomi vzporedno s svojo osj6 n&njo vpad a j oče svetlobne trake v takih mer i h, da se na drugi strani leče sečejo vjedni točki — v gorišču . . . 1.).
Poskus: Ko si na tak način določil ležo gorišča, postavi v temni sobi v jedno gorišče gorečo svečo, zadaj za lečo pa papirnat zaslon. Zaslon je v raznih razdaljah za lečo v jednako velikem krogu razsvetljen; iz leče prihajajoči svetlobni traki so torej vzporedni.
Iz svetle točke v gorišču skozi lečo prehajajoči svetlobni traki izstopajo iz nje vzporedno z osj6 . . . 2.).
Leča lomi vsak nanjo vpadajoči svetlobni trak dvakrat, pri vstopu proti vpadni navpičnici, pri izstopu od vpadne navpičnice. Polumeri mejnih ploskev so ob jednem tudi vpadne navpičnice. —- Načrtaj pot vzporedno z osjo vpadajočih trakov!
Za druge poskuse služi ta-le priprava: Na deski, v centimetre razdeljeni (slika 57.), postavljeni so po vrsti: goreča sveča, izbočena leča in papirnat zaslon. Ko si s pomočjo solnčnih trakov določil daljino gorišča, moreš s to pripravo dokazati tudi te-le zakone:
Slika 57.
dvakratna daljina gorišča, daje predmet na drugi strani leče vzvrneno in zmanjšano fizično sliko, ležečo med jedenkratno in dvakratno daljino gorišča . . . 3.).
Slika se zmanjšuje in bliža gorišču, ako se predmet oddaljuje od leče. Predmet v neskončni oddaljenosti daje sliko v gorišču, in sicer je slika le točka.
V dvakratni daljini gorišča stoječ predmet daje na drugi strani leče v isti razdalji vzvrneno, fizično in isto toliko sliko . . . 4.).
Ako je razdalja svetlega predmeta od leče manjša nego dvakratna daljina gorišča, a večja nego jedenkratna, tedaj je njegova slika na drugi strani leče povečana, vzvrnena, fizična in v večji razdalji, nego je dvakratna daljina gorišča . . . 5.).
Slika postaja vedno večja in se od leče bolj oddaljuje, ako se predmet bliža gorišču; stoji li predmet v gorišču, leži njegova slika v neskončni oddaljenosti — iz leče prihajajoči svetlobni trakovi so vzporedni.
Predmet, stoječ med goriščem in lečo, daje na isti strani po koncu stoječo povečano in geometrijsko sliko . . . 6.).
Cim bliže je predmet leči, tem manjša in tem bliže leči je njegova slika.
O pravosti navedenih zakonov se uverimo lahko tudi z načrtovanjem. Vzemimo dvojnoizbočeno lečo O (slika 58.) in pred njo pravokotno na osi
Slika 58.
stoječ predmet AB ter recimo, da je F gorišče leče. Da določimo sliko točke A, treba je preiskovati pot najmenj dveh iz njč izhajajočih svetlobnih trakov. Svetlobni trak, na lečo prihajajoč v meri preme AO, vpada na lečo v tako
malem kotu, da ga smemo smatrati za pravokotno vpadajočega. Torej se na desni mejni ploskvi ne lomi; iz istega uzroka se ne lomi tudi na drugi strani leče. — (Svetlobni traki, mereči skozi središče leče, se v njej ne lomijo, imenujejo se glavni traki.) Drugi iz točke A prihajajoči svetlobni trak, kateri je zelo pripraven za določevanje slike, je z osjo vzporedno vpadajoč; ta meri prihajajoč iz leče skozi gorišče F in seče glavni trak A O v točki a. Točka a je torej slika točke A, in sicer fizična slika, ker se svetlobna traka v njej v resnici sečeta. Iz istih uzrokov je b slika točke B in ah slika predmeta AB. ab je večja nego AB in leži izven dvakratne daljine gorišča. — Ko bi bil ab svetel predmet, bila bi AB njegova slika. (Zakaj?)
Vzemimo, da je svetel predmet AB (slika 59.) leči O bliže nego gorišče /, in da sta F in / gorišči leče. Jednako postopajo , kakor poprej, dobimo na tisti strani leče, kjer je predmet, večjo in po koncu stoječo sliko. Glavni trak A O in vzporedno z osjo vpadajoči trak se po izstopu iz leče ne sečeta na levi strani, pač pa njijina podaljška na desni. Slika je torej geometrijska ter se ne da prestrezati.
Navedeni zakoni so veljavni za vse tri izbočene leče; vender daljine gorišč niso pri vseh treh lečah jednake, čeravno so polumeri mejnih ploskev jednaki. Največjo daljino gorišča ima jamastoizbočena, najmanjšo dvojnoizbočena leča. Izbočene tri leče se imenujejo zbiralne, ker zbirajo vzporedno vpa-dajoče svetlobne trake v gorišču.
Zbiralne leče rabimo za zažigalna in povečalna stekla in za veliko vrsto optičnih orodij, o katerih bodemo pozneje govorili.
„,., „„	II. Lom svetlobe v ia-
Slika 60.	■, , •	., , ,
mastih ali razmetnih lečah.
Poskus: Dvojnojamasto lečo
(slika 60.) postavi proti solncu
tako, da vpadajo solnčni trakovi
Slika 59.
		
		
nanjo vzporedno z njeno osjo. Za lečo pa premikaj papirnat zaslon. Iz lečo prihajajoči svetlobni traki razsvetljujejo zaslon v vedno večjih krogih, ako ga oddaljuješ od leče; razsvetljena ploskev na zaslonu ima v središču najmanjšo, ob obodu največjo svetlost. Iz tega razvidiš, da izstopajo svetlobni traki iz leče razhodno in da imajo takšno mer, kakor bi prihajali iz svetle točke F, ležeče pred lečo. Točka F se imenuje raz-metišče (Zerstreuungspunlct) ali umišljeno gor išče (ima-ginarer Brennpunkt); njena razdalja od središča leče je daljina razmetišča ali gorišča.
Tudi ta leča ima dve jednako od središča oddaljeni gorišči, ker moreš vsako stran obračati z istim uspehom proti solncu.
Vzporedno z osj6 vpadajoči svetlobni traki se lomijo v dvojnojamasti leči tako, da izstopajo v merih, kakor bi prihajali iz gorišča pred lečo.
Poskus: Ako gledaš skozi dvojnojamasto lečo kak večji predmet, vidiš ga na isti strani, kjer je v resnici, zmanjšanega po koncu in leči nekoliko bliže stoječega.
Z načrtovanjem dobiš prav lahko slike, ki jih narejajo jamaste leče. — Vzemi, da je AB svetel predmet pred lečo O (slika 61), pravokotno na osi stoječ. Trak AO je glavni trak ter se v leči ne lomi. Vzporedno z osjo FO vpadajoči trak izstopa iz leče v meri, kakor bi prihajal iz gorišča F, njegov
Slika 61.
podaljšek pa seče glavni trak v točki a, katera je slika točke A. — lz istih uzrokov je ab slika predmeta Ali; manjša je, po koncu stoječa, navidezna ter bliže leči nego gorišču.
Kar smo povedali o dvojnojamasti leči, velja tudi o drugih dveh jamastih lečah.
Zakaj imenujemo jamaste leče tudi razmetne leče? — Pokaži z načrtovanjem, kako lomi katera koli jamastih leč nanjo vpadajoče svetlobne trake. — Preiskuj z načrtovanjem, kako se izpreminjata veličina in leža slike pri isti leči, ako se predmet leči bliža ali od nje oddaljuje!
B. Kemija
§ 53. Kemijske prvine.
S pomočjo toplote, svetlobe, elektrike in kemijske sorodnosti sploh moremo marsikatero telo razkrojiti v dve ali več različnih tvarin, n. pr. vodo v vodik in kisik. Izkušnja pa nas uči, da so tudi taka telesa, katera se doslej z nobenim izmed poznanih pripomočkov niso dala razkrojiti v druge tvarine. Taka telesa imenujemo kemijske prvine (chemische Elemente oder Grundstoffe).
Kisik, vodik, dušik, ogljik, žveplo in fosfor, o katerih smo govorili v I. stopnji §§ 75—86., so kemijske prvine.
Prvine, katerih je doslej znanih 64, delimo v kovine (Metalle) in nekovine (Ametalle oder Metalloide). Kovine so, izimši živo srebro, pri navadni temperaturi trdna, neprozorna, v vodi neraztopna in vlečna telesa, dobri prevodniki toplote in elektrike, imajo tudi neko posebno svetlost (kovinsko svetlost, Metallglanz). Kovine so lahke, če imajo manjšo specifično težo nego pet, sicer so težke. Nekovine so nekatere trdne, nekatere plinaste, ali časi kapljivotekoče.
§ 54. Kemijski osnovni zakoni.
a) Ako razvročimo v epruveti zmes, sestoječo iz 7 gr železnih opilkov in 4 gr žvepla, dobimo kemijsko spojino železni sulfid (glej I. stopnjo § 74.), ki tehta natančno 11 gr. —• Ce pa zmešamo n. pr. 9 gr železnih opilkov s 4 gr žvepla ter razvročimo to zmes, dobimo tudi le 11 gr železnega sulfida, poleg tega pa ostaneta 2 gr čistega železa, katero moremo z
magnetom ločiti od sulfida. — Železo se torej spaja z žveplom le takrat, ako sta si teža železa in teža žvepla kakor 7 proti 4. — b) Goreč magnezij se spaja s kisikom v bel prah, magnezijo ali magnezijev okis, in sicer vedno le tako, da nastane iz vsakih treh gramov zgorelega magnezija pet gramov magnezije. Obratno moremo magnezijo razkrojiti v magnezij in kisik, katerih teži sta si kakor 5 proti 3. — c) Galvanski tok razkraja vodo v njeni sestavini, v kisik in vodik tako, da se razvija vsakikrat dvakrat toliko vodika kakor kisika, in da ima razvijajoči se kisik osemkrat večjo težo kakor vodik. Obratno se spajata vodik in kisik v vodo, ako znaša prostornina vodika dvakrat toliko, kolikor prostornina kisika; nastala voda pa tehta ravno toliko, kolikor tehtata vodik in kisik skupaj.
Iz teh poskusov, kakor tudi iz brezštevilnih drugih, katere so narejali kemijki, izvajamo ta velevažna zakona:
1.)	Kemijske prvine se spajajo le v stalnih utežnih razmerjih; plinaste tvarine se spajajo tudi v stalnem razmerju prostornin.
2.)	Teža vsake kemijske spojine je jednaka vsoti tež njenih sestavin.
V prirodi ostane torej množina tvarine neiz-premenjena, jedna in ista.
Števila, katera povedi, v katerem razmerju se prvine medsebojno spajajo, imenujemo njih spojinske teže (Ver-bindungsgetoichte).
§ 55. Atomi.
Najmanjše dele, v katere moremo z mehaničnimi sredstvi razdeliti kako telo, imenujemo molekule. (Glej I. stopnjo § 3.). Molekuli sestoji iz iste tvarine, iz katere je sestavljeno vse telo. Kemija pa nas uči, da molekuli ne morejo biti najmanjši deli tvarine, kajti vsak molekul vode sestoji iz vodika in kisika, vsak molekul železnega sulfida iz železa in žvepla. Najmanjše dele prvin, ki se nahajajo v molekul i h
spojeni, katerih ne moremo ne mehaničnim ne kemijskim potom dalje deliti, imenujemo atome (Atome).
Vsako prvino si mislimo sestavljeno iz atomov, kateri so v jedni in isti prvini vsi jednako veliki in jednako težki, pri različnih prvinah pa glede teže in velikosti sploh različni. Atome plinastih prvih smatramo pri jednaki temperaturi in pod jednakim tlakom vse jednako velike.
Jeden atom sam zase ne more ostati, ampak pritegne k sebi še najmenj jeden atom ter tvori ž njim molekul. Silo, katera molekule združuje in priteza, imenujemo kemijsko privlačnost ali kemijsko sorodnost (chetnische An-ziehung oder Afjinitat).
Kemijske spojine se vrše jedino le med atomi. Najprej razpadejo molekuli spajajočih se tvarin v atome, potem pa se združijo v nove molekule atomi 6nih prvin, med katerimi je največja sorodnost. Pri kemijskih presnovah ima toplota zelo važno ulogo, bodi si, da jih prouzročuje, bodi si, da se pri teh razvija.
§ 56. Atomske teže.
Tudi atomi morajo imeti svojo težo; katere pa ne moremo določiti neposredno, ampak le posredno.
Z natančnimi poskusi so učenjaki dognali, da tehta pod tlakom jedne atmosfere in pri temperaturi 0° C jeden liter vodika 0'09 gr, jeden liter kisika 1"44 gr, jeden liter dušika l-26 gr. Jeden liter kisika ima torej 16krat, jeden liter dušika 14 krat večjo težo nego jeden liter vodika.
Ker pa smatramo atome plinastih teles pod istim tlakom in pri jednaki temperaturi jednako velike, mora biti v jednem litru vodika ravno toliko atomov, kolikor je atomov v jednem litru kisika ali v jednem litru dušika; radi tega mora biti jeden atom kisika 16 krat, jeden atom dušika pa 14 krat težji kakor jeden atom vodika. Vzamemo li težo jednega vodikovega atoma za jednoto teže, potem je teža jednega kisikovega atoma =16, jednega dušikovega atoma =14.
V	magnezij i sta si teža magnezija in kisika kakor 3 : 2 ali 24:16. Ker je dokazano, da sestoji molekul magnezije iz jednega atoma magnezija in jednega atoma kisika, očividno je, da je jeden atom magnezija 24krat težji od jednega vodikovega atoma.
Na podoben način so spoznali kemijki utežna razmerja med atomi vseh prvin in pri tem našli, da je teža vodikovega atoma najmanjša. Vzeli so jo za jednoto teže ter izračunali, kolikorkrat so težji atomi drugih prvin. Našli so pa tudi, da so utežna razmerja atomov ista, kakor utežna razmerja, v katerih se prvine spajajo.
V	naslednji tabeli so naštete najvažnejše kemijske prvine; pristavljeni so jim kemijski znaki in atomske teže.
I m e
Atom. teža
Ime
Atom. teža
Nekovine.
Bor.....
Brom.....
Dušik (Nitrogenium)
Fluor.....
Fosfor (Phosphor) .
Jod.....
Kisik (Oxygenium). Klor (Chlorum) . . Kremik (Silicium) . Ogljik (Carbonium) Vodik (Hydrogenium) Žveplo (Sulfur) . .
Kovine.
Aluminij . Antimon (Stibium) Arzen (Arsenicum) Baker (Cuprum) Barij ....
Al Sb As Cu
11
80 14 19
31 127
16 35-5 28 ■ 12 1
32
274 122 75 63-4
B„ 137
Bismut (Bismuthum) Cinek (Zineum) Kalcij (Calcium) .
Kalij.....
Kobalt (Cobaltum) . Kositer (Stannum) . Krom (Chromium) . Magnezij .... Mangan ....
Natrij.....
Nikelj.....
Platin.....
Srebro (Argentum). Stroncij .... Svinec (Plumbum) .
Uran.....
Volfram (Wolframium) Zlato (Aurum) . Železo (Ferrum) Živo srebro (Hydrar gyrum) ....
Bi Zn Ca K Co Sn Cr Mg Mn Na Ni Pt 4 9 Sr Pb U w
Au Fe
Hg
210 65 40 39 58-8 118 52 24
55 23 58
197-4 108 875 207 120 184 197
56
200
V prvem vertikalnem razredku stoji slovensko ime prvine, pri nekaterih tudi latinsko, in sicer pri onih, katerih latinsko ime se drugače glasi ali z drugimi črkami začenja kakor slovensko; v drugem razredku je kemijski znak prvine, v tretjem atomska (ob jednem tudi spojinska) teža. Znaki prvinam so začetne črke njih latinskega imena, n. pr. znak za vodik (Hydro-genium) je H. Izmed dveh prvin z isto začetno črko dobiva pozneje poznata k prvi črki še drugo; n. pr. žveplo (Sulfur) ima znak S, kositer (Stannum) pa Sn i. t. d.
§ 57. Kemijska pisava.
S kemijskimi znaki, katere smo navedli v poprejšnjem paragrafu, ne zaznamljamo samo prvin, ampak ob jednem tudi utežna razmerja, v katerih se prvine spajajo. Tako pomenja H j e d e n atom vodika z atomsko težo 1, N pomenja j e d e n atom dušika z atomsko težo 14 i. t. d.
S temi znaki si predstavljamo ob jednem tudi sestavo molekulov iz atomov s tem, da stavimo znak k znaku. Kemijski znak ali formula za železni sulfid je FeS ter pomenja, da je molekul tega sulfida sestavljen iz jednega atoma železa (Fe) in jednega atoma žvepla (S), da sta si v vsakem molekulu teža železa in žvepla kakor 56 : 32, naposled da ima molekul železnega sulfida težo 56 32 = 88.
Ako je molekul kake spojine sestavljen iz več atomov jedne prvine, zaznamljamo to s tem, da pridenemo znaku te prvine spodaj na desni še kazalec.
Znak ogljikove kisline je: C'02 ter pomeni, da sestoji molekul ogljikove kisline iz jednega atoma ogljika (C) in dveh atomov kisika (02) ter ima težo 12 -}- 16 X 2 = 44.
Več molekulov kakega telesa zaznamljamo s koeficijentom \ n. pr. 3C02 pomeni tri molekule ogljikove kisline.
Kemijske presnove (Processe) zaznamljamo z jednač-bami. Pred jednačaj stavimo prvine ali njih spojine pred medsebojno zvezo, za jednačajem pa proizvode njih spojitve. Take jednačbe imenujemo potem črteže kemijskih presnov. N. pr.
Fe, + S, = FeS -f FeS = 2 FeS
pomeni, da se spajata po jeden molekul železa (Fe2) in jeden molekul žvepla (S2) v dva molekula železnega sultida (2FeS').
2 H20 — 2H2 + Oa pomeni, da se razkrojita dva molekula vode (H20) v dva molekula vodika (H2) in v jeden molekul kisika (02).
CCa03 = CaO + COa pomeni, da se razkroji jeden molekul marmorja ali kalcijevega karbonata (CCaOJ v jeden molekul kalcijevega oksida ali žganega vapna (CaO) in v jeden molekul ogljikove kisline (COJ.
V utežnih razmerjih pomeni:
CCaO, = CaO + C02 12 -f 40 -f 3 X 16 = (40 + 16) + (12 + 2 X 16) 90 = 46 44, t. j.: iz 90 utežnih delov marmorja dobimo 46 utežnih delov žganega vapna in 44 utežnih delov ogljikove kisline.
§ 58. Kisline. Osnove. Soli.
Kisik se spaja z vsemi prvinami, izimši fluor. Spajanje kisika s kako drugo prvino imenujemo o k i sanje ali oksi-dacijo COxydation); proizvode okisanja pa okise ali okside ( Oxyde).
Nekateri okisi so v vodi raztopni, kislega okusa in po-rudečijo modro lakmusovo tinkturo, n. pr. ogljikov dvokis. Take okise imenujemo kisline (Sauren).
Druga vrsta okisov je v vodi raztopna, pa lužnatega okusa in pomodri rudečo lakmusovo tinkturo, n. pr. žgano vapno. Take okise imenujemo osnove (Basen).
Tretja vrsta okisov se ne topi v vodi, nima nobenega razločnega okusa in ne izpreminja lakmusove barve; — to so nerazločni okisi (indifferente Oxyde).
Jednaka svojstva kakor okisi imajo tudi nekatere druge spojine. Splošno imenujemo kislino vsako spojino, ki je kislega okusa in porudeči modro lakmusovo tinkturo; —- osnove pa
so vse spojine, ki so lužnatega okusa in pomodri rudečo lakmusovo tinkturo.
Kisline in osnove se čestokrat spajajo v nove spojine, katere imenujemo soli (Salze).
§ 59. Žveplene spojine.
Žveplo se kaj rado spaja' s kisikom, z vodikom in s kovinami. Žveplene spojine s kovinami imenujemo sulfide
(Sulfide).
1.)	Žvepleni dvokis (Schwefeldioxyd, SOt) se tvori, ako gori žveplo v zraku ali v kisiku; izbruhajo ga po nekoliko tudi nekateri ognjeniki.
Žvepleni dvokis je plin brez barve, kislega okusa, rezen in sili h kašlju. Živali poginejo v njem, goreča trska pa ugasne; torej ne služi ne dihanju ne gorenju. Voda je tega plina zelo pohlepna in dobi, ako se ga je nasrkala, isti vonj in okus, kakeršnega ima plin. Na zraku si privzame taka raztopina kisika ter se spaja z njim v žvepleno kislino.
Ako postavimo kako rudečo cvetlico v posodo polno tega plina, izgubi cvetlica svojo barvo ter popolnem obledi. — Žvepleni dvokis rabimo za beljenje slame, volne, svile, slonove kosti i. t. d.
2.)	Žveplena kislina (Schwefelsaure, ff2SOJ. Cista žveplena kislina je brezbarvena, oljasta tekočina, jako jedka, kisla in vode pohlepna. Ako jej prilijemo malo vode, spoji se z njo, pri tem se zelo močno segreje, časi celo toliko, da se pretvarja v pare, katere razprše tekočino vsled svoje raz-penjavosti. (Kedar hočeš žvepleno kislino razredčiti z vodo, prilivaj kislino vodi, a nikoli narobe.)
Žveplena kislina odteguje zraku vodene hlape, jemlje rastlinskim in živalskim tvarinam vodo, oziroma kisik in vodik, ter jih razdene in zogleni. Nje gostota je 1"84; pri 326° C zavre ter pušča na zraku megle.
S kovinami se kaj rada spaja, posebno če je nekoliko razredčena z vodo. Proizvode take spojitve imenujemo sulfate. Ako polijemo v stekleni posodi drobne kose cinka z razredčeno žvepleno kislino, začne v posodi močno šumeti, na piano pa uhaja plin — čist vodik. (Glej I. stopnja § 76.) Pri tem pre-snavljanju zgineva in razpada cinek ravno tako, kakor raz-topna telesa, kedar se tope v kaki kapljevini — zaradi tega časi tudi pravimo, da se cinek topi v razredčeni žvepleni kislini, ali daje v njej raztopen.
V resnici pa se cinek ne topi, marveč vrši se posebna kemijska presnova, kajti izparivajoč tekočino, ki je v posodi ostala po zvršeni presnovi, ne dobimo več cinka, ampak čisto novo, belo in kristalasto telo, ki se imenuje bela galica ali cinkov vitrijol.
Crtež tej kemijski presnovi je
Zn + H2SOt = ZnSOi + ll2.
Cinek (Zn) in žveplena kislina (H.,S()i) se spojita v belo galico (ZnSOt) in vodik (Hodhaja.
Drugi sulfati so n. pr. zelena galica ali železni sulfat (Eisenvitriol, FeSOl), modra galica ali bakrov sulfat (Kupfer-vitriol, CuSOi), mavec ali kalcijev sulfat (Gyps, Calcium-sulphat, CciSOi ), G1 a u b e r j e v a sol ali natrijev sulfat (Glauber-salz, Natriumsulphat, NaiSOl).
Dobitev žveplene kisline je precej sestavljena kemijska presnova. Dobiva se s tem, da izgoreva žveplo v zraku, dotikaje se vode in solitarne kisline (HNOs). Pri zgoretju žvepla nastali žvepleni dvokis jemlje solitarni kislini kisik in vodik ter se pretvarja v žvepleno kislino. To je tako imenovana angleška žveplena kislina.
Razven te je običajna v trgovini tudi še kadeča se žveplena kislina, Nordhausenska ali češka žveplena kislina (hudičevo olje). Ta se dobiva s prehlapanjem suhe, brezvodne železne galice; oljasta je in rujava ter pušča na zraku megle. Kadeča se žveplena kislina ni čista, primešan ima žvepleni trokis (SOs), ki na zraku odhaja ter se spaja z vodo v pare žveplene kisline. Uporaba žveplene kisline je zelo mnogovrstna, tudi v obrtstvu.
3.) Vodikov sulfid (Wassersto_ffsulfid, Schwefelwasser-slo/f, II2S). Poskus: V stekleni posodi polij železni sulfid
(FeS) z razredčeno žvepleno kislino ter segrevaj to zmes. Razvijajoči se plin prestrezaj v posodi nad živim srebrom ali nad toplo vodo. Ta plin je vodikov sulfid ali žveplo-vodik. Grtež presnovi je:
FeS + H2S0i = FeSOt -f Ht8
železni žveplena železni vodikov sulfid kislina	sulfat sulfid.
Vodikov sulfid je plin brez barve, smrdeč po gnilih jajcih, plučam škodljiv in čist silno otroven. V zraku izgoreva z modrim plamenom v vodo in žvepleni dvokis.
Voda ga vpija velike množine ter dobiva neprijeten, smrdljiv okus in porudečuje modri lakmusov papir.
Veliko kovin se počrni v vodikovem sulfidu; tvorijo se namreč kovinski sulfidi. Vodikov sulfid se razvija tudi ondii, kjer gnij6 žveplenate rastlinske in živalske tvarine, n. pr. na gnojiščih in straniščih. V žveplenih toplicah ga je precej, po smradu ga tek6j spoznaš.
§ 60. Fosforova kislina.
Ako gori fosfor na suhem zraku ali v kisiku, tvori se bel prah, anhidrid fosforove kisline (P206), kateri je vode zelo pohlepen in se spaja z njo (po črtežu P206 -j- 3H20 = 2HiPOl) v fosforovo kislino (H.iPOl). Ta kislina je brez barvena in neotrovna tekočina ter se rabi v zdravilstvu; pri višji temperaturi izgubi vodo ter se pretvori v steklasto fosforovo kislino (HPO3).
Spojine fosforove kisline s kovinami imenujemo fosfate ali fosforovokisle soli. —- Najimenitnejši izmed vseh fosfatov je kalcijev fosfat ali fosforovokislo vapno (phosphor-saurer Kalk, CasP2Os), ki je glavna sestavina kostij.
§ 61. Dušikove spojine.
Dušik sploh nima velike sorodnosti z drugimi prvinami, najmanjšo pa s kovinami.
Seneko vič, Fizika in kemija. II.	7
Slika 62.	1.) Solitarna kislina
(Salpetersdure HNOs). Dobite v: V retorti a (slika 62.) segrevaj kalijev solitar (KNOs) in čisto žvepleno kislino. Razvijajoči se plin prestrezaj v predčrepini b, na katero pada curkoma mrzla voda. Z ohlajenjem se zgoščuje plin v kapljevino in ta je solitarna kislina.
Ortež presnovi je:
KNO„ + H2S04 = KHSOt + HNOs kalijev žveplena kalijev solitarna solitar kislina liidrosulfat kislina kalijev sulfat ostane v retorti.
Cista solitarna kislina je pri navadni temperaturi podobna vodi, zelo kislega okusa in jedka. Nje gostota glede vode je l-5, pri 860 C zavre; na zraku pušča bele megle. Z vodo se rada meša v vsaki meri. Navadno se ne prodaje čista, ampak z vodo pomešana. Na solncu se polagoma razkraja v kisik in dušikove okise, ki se v njem raztope in jo orumene.
Rastlinske in živalske tvarine, n. pr. les, kožo, lase, rogovino i. t. d., najprej orumeni, potem pa razje, ker jih okisuje.
V prodajalnicah se prodaja tudi kadeča se solitarna kislina, to je zmes čiste solitarne kisline in solitarne okisline (NOi). Ta zmes je rumenkasto rudeča ali rumena in pušča na zraku rujavkaste megle; sicer pa deluje še bolj močno kakor čista solitarna kislina.
Solitarna kislina se spaja z vsemi kovinami, iziraši zlato in platin, v solitar no kisle soli ali nitrate. Take soli so: srebreni nitrat ali peklenski kamen (AgN03), kalijev nitrat (kalijev solitar, KN03), natrijev nitrat (čilski solitar, NaN03) i. t. d.
Z vodo pomešana solitarna kisina se zove ločnica (Scheide-ivasser), ker se v njej topita baker in srebro, zlato pa ne.
Solitarna kislina se rabi kot zdravilo, za izjedanje in ločitev kovin, zlasti srebra in zlata, za prirejanje strelnega bombaža i. t. d.
2.) Amonij a k (NHS). Dobi te v: V trgovini običajni salmijak pomešaj z jedkim vapnom ter segrevaj to zmes v retorti. Razvijajoči se plin je amonijak, prestrezati ga moraš nad živim srebrom.
Amonijak je plin brez barve, zelo bodečega vonja in peče v očeh. Sam ne gori, in goreče tvarine ugasnejo v njem. Specifična teža glede zraka mu je 059. Pod tlakom 6ya atmosfere ali pri temperaturi — 400 C postane kapljivo tekoč, pri — 800 C se strdi. Voda ga vpija prav pohlepno ter dobiva potem vsa svojstva amonijakova. Liter vode more pri temperaturi ■15° C vpiti 700 litrov amonijaka. Z amonijakom nasičena voda se imenuje salmijakovec ali vodeni amonijak (Salmiak-geist, Atzamoniak). Ako kapljivo tekoči amonijak izhlapeva, utaja se zelo veliko toplote, radi česar se temperatura njemu in njegovi okolici izdatno zmanjšuje. Tolšče se tope v amonijaku.
Amonijak se razvija v obili meri po gnojiščih in straniščih, posebno ob vlažnem vremenu, sploh vsakikrat, ko gnij6 dušičnate tvarine.
Rabi nam v zdravilstvu, za pranje in odstranjevanje tolšče v oblačilih, pa tudi za umetno prirejanje ledu.
§ 62. Ogljikove spojine.
Ogljik je bistvena sestavina vsake organske tvarine; zato se nahaja v prirodi brezštevilno ogljikovih spojin. Največjo sorodnost ima s kisikom, z vodikom in žveplom. O dveh ogljikovih spojinah, namreč o ogljikovem okisu (CO) in ogljikovi kislini (C03), smo govorili že v I. stopnji §§81. in 82. Ogljikova kislina se kaj rada spaja s kovinami; take spojine imenujemo karbonate ali ogljikovokisle soli (Carbonate, kohlensaure Salze). N. pr. kalcijev karbonat ali ogljikovokislo vapno (kohlensaurer Kolk, CaCO%)\
7*
soda ali natrijev karbonat (kohlensaures Natron, Na3C03 kalijev karbonat ali pepelik (.kohlensaures Kali, Pott-asche, K2C03), i. dr.
Omeniti hočemo še nekaterih posebno važnih ogljikovih spojin.
1.)	Lahki oglj ikovodik ali močvirni plin (leiehter Kolilenivasserstoff, Sumpf- oder Grubengas, CHl). Ako s palico ruješ po blatu na močvirnatem kraju, vzhajajo posebni mehurčki. Ce prestrezaš te mehurčke v posebni posodi, dobiš močvirni plin. Ta plin je brez barve in vonja, gorenju ne služi, a sam gori s slabo svetečim plamenom, lažji je nego zrak, razvija se povsod, kjer rastline pod vodo počasno gnijo. Pomešan s kisikom in užgan razpoltne s silnim treskom. Velike množine tega plina se razvijajo po nekaterih rudnikih. Rudarji ga imenujejo treskavi plin (schlagendes Wetter).
2.)	Težki ogljikovodik, oljetvorni plin ali e ti len (schwerer Kohlenwasserstoff, olbildendes Gas oder Ath/jlen, C2 Hj. Do bi te v: V retorti segrevaj alkohol (jedno prostornino) z žvepleno kislino (tri prostornine). Pri tem se razvija plin — oljetvorni plin, prestrezaj ga nad vodo.
Zveplena kislina odvzame alkoholu nekoliko vodika in kisika v istem razmerju, v katerem sta v vodi spojena.
črtež presnovi je:
C^HeO — HsO = CtHl alkohol voda oljetvorni plin.
Oljetvorni plin ali težki ogljikovodik je plin brez barve, slabega vonja in otroven. Gorenju ne služi, sam pa gori s svetlo svetečim plamenom, gostoto ima manjšo nego zrak. Z zrakom pomešan in užgan razpokne še s hujšo silo nego močvirni plin. S klorom se spaja v neko posebno oljasto tekočino, od tod njegovo ime: oljetvorni plin.
Ogljikovodik je glavna sestavina svetilnega plina.
Svetilni plin je zmes raznih gorljivih plinov, namreč močvirnega plina, etilena, ogljikovega okisa in vodika. Delajo
ga dandanes na veliko destilujoč črni premog v posebnih tvornicah, plinarne imenovanih. V ta namen se premog razžariva v zaprtih glinastih posodah. Pri tem razžarivanju razvijajoči se svetilni plin ima v sebi še kotranove pare, ogljikovo kislino, amonijak in žvepleni sulfid. Te tvarine deloma niso gorljive, deloma pa zmanjšujejo njegovo svetlivost. Zato ga je treba še očistiti. To se vrši tako, da se plin napelje skozi več posod, napolnjenih z različnimi tvarinami, katerih vsaka vsrkava to ali ono tvarino, ki bi zmanjševala njegovo svetlivost ali bila zdravju škodljiva. Očiščeni svetilni plin nabiramo potem v plinohranu ali gazoraetru. Odtod ga napeljujemo po železnih ceveh na različne kraje, kjer ga rabimo v razsvetljavo. — Po dovršeni destilaciji ostaje v glinastih posodah neko sivkastočrno in luknjičasto oglje, koks, katero je prav dobro kurivo.
Svetilni plin je brez barve, nekega posebnega neprijetnega vonja, malo ne polovico lažji od zraka in zdravju škodljiv ali otroven. Z zrakom pomešan daje zelo razpokljivo zmes. — Razvija se tudi pri vsaki goreči sveči, oljnati ali petrolejski svetilnici.
§ 63. Klor in nekatere njegove spojine.
Poskus: Naredi si zmes iz dveh delov kuhinjske soli, dveh delov rujavega manganovca, petih delov žveplene kisline in dveh in pol delov vode. Ako to zmes polagoma segrevaš v retorti, razvija se plin, klor, katerega moreš prestrezati v pokončni posodi.
Klor je plin rumenkasto zelene barve in posebnega vonja. Ako ga dihaš, sili h kašlju in k pljuvanju krvi, torej je otroven. Ker ga moreš prestrezati v posodah, po koncu stoječih, težji je nego zrak (2'44krat).
Goreča trska ugasne v kloru, svetilni plin pa gori v njem isto tako, kakor v zraku. Voda ga vsrkava precej pohlepno.
Voda, s klorom nasičena, se imenuje klorovnata voda (Chlorwasser) ter ima svojstva klora.
V	prirodi nahajamo klor le v spojinah; največ ga je spojenega s kovinami, posebno pa z natrijem (NaCl, kuhinjska sol). S kovinami se spaja klor v kovinske kloride (Chlor-metalle).
Posebno rad se spaja z vodikom. Zmes jednakih prostornin obeh plinov razpokne, svetlobi izpostavljena, z glasnim pokom; plina se spojita v vodikov klorid ali klorovodik (Chlorivasserstoff). Organskim tvarinam jemlje klor vodik, spajajoč se ž njim.
Rastlinske barve, smrdljivi in škodljivi plini imajo več ali manj vodika v sebi; klor jim ga jemlje, s tem pa uničuje barve in škodljive pline. S klorom belimo platenine; s klorov-natim vapnom, t. j. z žganim vapnom, skozi katero je krožil klor, razkužamo zrak.
Klorovodik (HCl) dobivaš med drugim tudi tako-le:
V	stekleno posodo daj zmes kuhinjske soli in žveplene kisline. Zmes se začne peniti in razvija se plin, katerega moreš prestrezati v pokončno stoječi posodi.
Črtež presnovi je:
2 NaCl + H2SOi = jVa2S04 + 2 HCl kuhinjska žveplena natrijev klorovodik sol	kislina sulfat
Klorovodik je plin brez barve, bodečega vonja in zelo kislega okusa ter porudeči modro lakmusovo tinkturo. Dihanju in gorenju ne služi, specifično težo ima večjo nego zrak. Voda ga vsrkava zelo pohlepno; jedna prostornina vode vsrka pri temperaturi 15° G 480 prostornin klorovodika. Voda, s kloro-vodikom nasičena, imenuje se solna kislina (Salzsaure).
Cista solna kislina je brezbarvena, jedka in na zraku kadeča se tekočina. Ako jo segrevaš, oddaje svoj klorovodik. Solna kislina, kakeršna se dobiva navadno v prodajalnicah, ni čista, ampak ima v sebi nekoliko organskih tvarin, žveplene
kisline in železnega klorida ter je rumene barve. Solna kislina raztaplja malo ne vse kovine; pri tem se spaja klor s kovino, vodik pa uhaja.
Zmes dveh delov solne kisline in jednega dela solitarne kisline se zove zlatotopna voda (Konigswasser); v njej se topita tudi zlato in platin.
Solna kislina služi nam mnogovrstno: v zdravilstvu, bar-varstvu, da narejamo klor in razne njegove spojine i. t. d.
§ 64. Brom. Jod. Fluor.
Brom je rujavkasto rudeča in otrovna tekočina zelo neprijetnega okusa. Pri navadni temperaturi izhlapeva, torej ga treba hraniti pod vodo. Rabi nam ali sam ali v spojinah v zdravilstvu in fotografiji. — Jod je pri navadni temperaturi trden, grafitu podoben in otroven; vonja pa bromu podobno. V vodi je slabo, v alkoholu pa zelo raztopen. V alkoholu raztopljen se zove jodova tinktura in služi v zdravilstvu. Škrob dobiva od njega posebno vijoličasto barvo. — Fluor je plin, kateri se samočist v prirodi ne nahaja. Največ ga je v fluoritu ali jedavcu. Ako v svinčeni posodi poliješ nekaj nadrobno stol-čenega jedavca z žvepleno kislino ter to zmes polagoma segrevaš, razvija se poseben brezbarven in zelo škodljiv plin, ki razjeda steklo in dela na koži hude mozole. Ta plin je vodikov fluorec (FIH, Fluor ivasserstoff). Voda ga zelo pohlepno vsrkava in se imenuje potem jedavčeva kislina (Flussaure).
Vodikov fluorec rabimo za pisanje v steklo. V ta namen prevlečemo steklo z voskom, potem pa načrtamo z jekleno iglo v vosek to, kar bi radi napisali v steklo. Ko se je to zvršilo, izpostavimo steklo v zaprti svinčeni posodi param vodikovega fluorovca; ta razje potem prosta mesta. Ako potem odstranimo vosek, javi se na steklu to, kar smo bili načrtali v vosek.
§ 65. Silicij (kremik).
Silicij ali kremik (Kiesel) je prvina, ki se v prirodi ne nahaja samorodna, ali njegove spojine so zelo razširjene. Dobivamo ga iz njegovih spojin ali v drobnih, temnosivkastih,
svetlih, luskavih in zelo trdnih kristalih, ali pa kot brezlik rujavkasto siv prah, ki se spoji, razvročen na zraku ali v kisiku, s kisikom v s i 1 i c i j e v d v o k i s ali kremenico (Siliciumdioxyd oder Kieselerde, SiO
1.)	Kremenica je ali kristalizovana ali brezlika, sedaj več, sedaj menj čista. Cista kremenica se nahaja v kremenj&ku (Quarz) v mnogih različkih, kakor: kamena strela (Bergkrgstall), ametist, čadavec, citrin, ahat, kalcedon, kresilnik i. dr. Zdrobljen kremenjak imenujemo pesek. Brezlika kremenica se nahaja v opalu in v kremenovi sigi (Kieselsinter). Kremenica ima veliko trdoto in se tali jedino le v plamenu gorečega pokalnega plina. Izimši jedavčevo kislino se ne spaja z nobeno drugo kislino. Ako se tali skupno ali z jedkim kalijem ali z jedkim natrijem, tvori se steklu podobna tvarina, ki se topi v vroči vodi in se imenuje vodeno steklo (Wasserglas).
Kremenica se rabi v obliki kremenjaka ali peska pri izdelovanju stekla, porcelana, za opeko in za malto; v obliki lepih kristalov pa služi kot lišp.
2.)	Kremikova kislina (Kieselsaure, HlSiOl). Ako vodeno steklo polijemo z nekoliko solne kisline, naredi se neka nova, žolči podobna tvarina, kremikova kislina. Ta kislina se posuši v zraku v bel prah, v vodi in kislinah pa se raztopi. Ako jo razžarimo, razpade v kremenico in v vodo, ki tek<5j izhlapi. S kovinami se spaja v razne kremikovokisle soli ali silikate.
Kremikova kislina se nahaja v mnogih vrelcih in vodnjakih. Z vodo prihaja tudi v rastline in celo v živalska telesa. Nekatere rastline je imajo zelo veliko v sebi.
§ 66. Kalij in nekatere njegove spojine.
Kalij je svetla, lahka, pri navadni temperaturi kakor vosek mehka kovina, ki se pri 0° C otrdi in postane krhka. Pri temperaturi 620 C se tali, pri višji temperaturi tudi zavre
ter pušča zelenkaste pare. S kisikom ima posebno veliko sorodnost. Na zraku izgubi kmalu svojo sijajnost ter se prevleče s sivo mrenico (kalijevim okisom, K20), prisvajajoč si iz zraka kisik. Če ga razvročimo tako, da ima zrak do njega pristop, užge se in gori z vijoličastim plamenom. Tudi v vodi se užge sam ob sebi. Kalij razkraja namreč vodo, kisik in kalij se spajata, vodik pa postane prost. Pri tem razkrajanju se tvori tolika toplota, da se vodik užge. Kalij moremo shranjevati pod kamenim oljem ali petrolejem, ki nima v sebi kisika.
V prirodi se nahaja kalij jedino le v spojinah.
1.) Ogljikovokisli kalij ali pepelik (kohlensaures Kali oder Pottasche, K2C03). Poskus: V navadni posodi polij lesni pepel z vodo. Čez nekoliko časa precedi to zmes, precedino pa pusti mirno stati, da se popolnem sčisti. Čista precedina ima lužnat okus in porumeni rudečo lakmusovo tinkturo. Segrevajoč jo v porcelanasti posodi, da izhlapi vsa voda, dobiš sivo tvarino, ki se imenuje surova lugova sol ali surovi pepelik (rohe Pottasche). V njej se nahajajo one sestavine pepela, ki so v vodi raztopne = katere je voda izlužila (ausgelaugt). Natančna raziskovanja uče, da ima surovi pepelik v sebi največ oglj ikovokislega kalija (kalijevega karbonata), poleg tega pa še tudi drugih solij, kakor klorkalija, žveplenokislega kalija in nap6sled še ostanke organskih tvarin, ki niso popolnem zgorele. Organske tvarine odstranimo s tem, da žgemo surovi pepelik v posebnih pečeh, dokler ne postane malo ne čisto bel. Žgani surovi pepelik na-zivljejo v prodajalnicah kalcinovan pepelik (calcinierte Pottasche).
Za nekatere namene je treba žgani pepelik očistiti še drugih mu primešanih solij. To pa se zvrši tako, da se na pepelik ulije 2— 3krat toliko mrzle vode, kolikor znaša njegova prostornina. V tej vodi se raztopi le pepelik, druge soli pa ne, ker so precej menj raztopne nego pepelik. Ako se potem raztopina odlije in izpariva, dobi se čist pepelik.
Pepelik se rabi pri izdelovanju stekla, galuna, solitra in mila, pri pranju i. t. d. — Dobiva pa se sploh od lesnega pepela s tem, da se pepel luži v velikih lesenih posodah (lužnjakih), in da se čisti lug potem izpariva do suhega.
2.) Jedki kalij, kalijev hidroksid (Atzlcali, Kalium-hydroxyd, KOH). Dobi te v: V železni posodi kuhaj raztopino od jednega dela pepelika v 12 delih vode, kateri si polagoma dodal 2/s gašenega vapna. Čez nekaj časa precedi za pre-skušnjo nekoliko te tekočine in jej prilij par kapljic solne kisline. Ako tekočina več ne vzkipi, odstavi posodo od ognja za toliko, da se tekočina sčisti; s pomočjo natege odtoči potem očiščeno tekočino od usedline.
Ako to tekočino izpariš v srebrni posodi do suhega in jo potem še žariš, dobiš kakor kamen trdo tvarino, jedki kalij ali kalijev hidroksid.
Pri kuhanju pepelikove raztopine in gašenega vapna odtegne vapno pepeliku ogljikovo kislino, spajajoč se z njo v ogljikovokislo vapno, jedki kalij pa se oprosti in raztopi v vodi. črtež presnovi je:
Kt COs + CaOH2 = CaCOa + 2 KO I I pepelik gašeno ogljikovokislo jedki vapno vapno	kalij
V mirno stoječi posodi se usede ogljikovokislo vapno na dno, jedki kalij pa ostane raztopljen.
Jedki kalij je bela, neprozorna tvarina, lužnatega in zelo jedkega okusa. Ako ga toliko segrejemo, da postane temno-rudeč, tali se in tvori brezbarveno, olju podobno tekočino; v veliki vročini pa se pretvarja v pare in se tudi razkraja sam ob sebi. Na zraku se polagoma razmoči, prisvajajoč si vodenih hlapov. V vodi se kaj rad topi, pri čemer se razvija toplota; topi se tudi v vinskem cvetu. V vodi raztopljeni jedki kalij imenujemo kalijev lug (Kcdilauge).
Jedki kalij (ravno tako tudi kalijev lug) razjeda steklene in prstene posode, posebno pa organske tvarine (kožo, tolščo, volno) in je radi tega zelo nevarna tvarina.
Trden jedki kalij služi v zdravilstvu, v vodi raztopljen (kalijev lug) pa marsikaterim obrtnikom, vzlasti milarjem za izdelovanje mila, in pericam, da iz perila odstranijo tolščnate pege.

Milarji pridelujejo kalijev lug neposredno iz lesnega pepela. V to zvrho nakopičijo na kamenitih tleh kup pepela, na vrhu mu narede jamo, katero izpolnijo z gašenim vapnom. Ko je čez nekoliko časa vapno razpalo, pomešajo vse vkupe, spravijo to zmes v lužnjake in jo polijejo z vodo. V 24 urah dobe dober lug.
3.) Kalijev solitar, kalijev nitrat (Kalisalpeter, Kaliumnitrat, KN0s).
Kalijev solitar je bela sol, slanega in ob jednem tudi hladečega okusa ter tvori prozorne stebričaste kristale. Pri temperaturi 350° C se tali v tanko tekočino, ki se pri višji temperaturi razkraja, oddajajoč kisik. V vodi se precej rad topi, posebno, ako je gorka. Solitar je zelo krepko okisilo; fosfor, ogelj in žveplo zgorč s silnim pokom in razpuhnejo, ako jim primešamo solitra in jih užgemo.
Solitar se dela povsod, kjer na zraku gnijejo živalske tvarine, n. pr. na gnojiščih, živalskih stajah i. t. d. V takih krajih se pokaže na zidovih in po kamenih kot bel prah ali tanka skorja. V nekaterih toplih pokrajinah na Ogerskem, v Vzhodnji Indiji in Egiptu cvete po deževnem vremenu iz zemlje kot bel prah. Največ solitarja pa izdelujejo v tvornicah iz njegovih spojin, posebno iz čilskega solitra.
Solitar nam služi pri izdelovanju solitarne kisline, umetalnega ognja, v zdravilstvu in kot dober gnoj; z njim solimo svinjino, predno jo prekajamo. Največ pa se ga porabi za smodnik ali strelni prah.
Smodnik je zmes od 75 delov solitra, 12 delov žvepla in 13 delov oglja. Izdelujejo ga v smodnikarnah ali v stopah za smodnik. Najprej zmeljejo vsako tvarino zase v posebnih mlinih ali stopah v droben prah. Potem zmočijo ta prah z vodo in zmešajo vse tri reči; zmes pa stlačijo skozi sita, da se narede zrna. Ta zrna še zbrusijo in ugladijo v vrtečih se sodih ali bobnih.
Ako smodnik segrevamo, užge se najprej ogelj, od njega pa žveplo, ob6 telesi dobita od solitra toliko kisika, da hipoma zgorita in razpuhneta. Pri tem se razvija velika vročina (približno 2000° C) in poleg nekega trdnega telesa množina plinov:
ogljikova kislina, dušik i. dr. Ti plini so sprva stisneni na majhen prostor, katerega je zavzemal smodnik, torej imajo zelo veliko razpenjavost, ki se v nastali vročini še izdatno poveča. Ta razpenjavost je ona sila, ki meče iz topov in pušek izstrelke v ogromne daljave, ki trga in lomi najtrše skale, ako jih s smodnikom razstreljujemo.
4.)	Klorovokisli kalij ali kalijev klorat (chlor-saures Kali oder Kaliumchlorat, KCIO.J jc svetlo bela, kri-stalasta tvarina, hladečega in malo ne takega okusa kakor solitar. Tali se pri nizki temperaturi, ne da bi se razkrajal; pri višji temperaturi pa se razkraja in oddaje kisik. Zmes od klorovokislega kalija in žvepla ali oglja razpokne že vsled kakega udarca.
Klorovokisli kalij rabimo v zdravilstvu, da narejamo umetalni ogenj, užigala, da dobivamo kisik i. t. d.
5.)	Kremikovokisli kalij, kalijev si likat (kiesel-saures Kalium, Kaliumsilicat). Kremikova kislina in kalij se spajata v različnih razmerjih. Ako stalimo kristalizovano kre-menico (pesek) s pepeliko in lesnim ogljem, dobimo prozorno, steklu podobno tvarino, ki se topi v vreli vodi in se imenuje kalijevo vodeno steklo (Kaliwasserglas).
Kalijev silikat se nahaja kot sestavina mnogih rudnin, posebno obilo ga je v živcu.
Kalijevo vodeno steklo se rabi kot firnež. Lesena roba, katero smo pomazali z raztopino tega stekla, prevleče se s tanko stekleno skorjo. Ta skorja jo varuje, da se ne užge z lahka.
§ 67. Natrij in nekatere njegove spojine.
Natrij je srebrno svetla, pri navadni temperaturi kakor vosek mehka kovina, ki se na zraku okisuje in vodo isto tako razkraja kakor kalij. Sploh je kaliju zelo podoben; tali se pri višji temperaturi (95'6° C) kakor kalij; v vodi pa se ne užge kakor kalij, ampak poskakuje sem ter tje, dočim se razvija prost vodik. Na zraku gori natrij z rumenim plamenom in se
spaja s kisikom v natrijev oksid. Tudi natrij treba hraniti pod kamenim oljem.
V prirodi nahajamo natrij jedino le v spojinah.
1.)	Natrijev karbonat ali soda (Natriumcarbonat, Soda, Na2COs) je sol močno lužnatega okusa in pepeliku zelo podobna; razločuje pa se od njega posebno v tem, da se ne razmoči na zraku. Dobiva se v kristalih, ki imajo 63 odstotkov kristalne vode. V vodi se kaj rada topi. Na zraku hitro pre-pereva in razpada v bel prah, ker izgubiva svojo kristalno vodo. Ako sodo segrevamo, stali se sprva v svoji kristalni vodi, potem pa izpariva ta voda tako, da dobimo naposled sodo brez vsake vode — žgano ali kalcinovano sodo (calcinierte Soda).
Soda se nahaja samorodna ali pa v spojinah. Na nekaterih krajih Ogerske pricvete po letu iz tal kot bel prah. Nahaja se tudi v nekaterih vodah, posebno v tako zvanili natronovih jezerih v Egiptu in Mehiki. Soda je glavna sestavina morskim halugam in drugim v morju rastočim dračam. Iz pepela takih rastlin se dobiva na podoben način kakor pepelik.
Soda se rabi pri izdelovanju stekla in mila, v barvarstvu, za beljenje tkanin, pri pranju i. t. d. Sploh služi istim namenom kakor pepelik, a je cenejša.
2.)	Natrijev hidroksid ali jedki natrij (Natrium-hydroxyd oder Atznatron, NaHO) se dobiva iz sode in gaše-nega vapna na isti način kakor jedki kalij. Jedki natrij je bela in krhka tvarina, ki se v vročini tali in pretvarja v pare. Sploh ima ista svojstva kakor jedki kalij in služi ravnoistim namenom; v vodi raztopljen se imenuje natrijev lug (Natronlauge).
3.)	Klornatrij, natrijev klorid ali kuhinjska sol (Chlornatrium, Kochsalz, NaCl) je najbolj razširjena in ljudem kakor živalim najbolj koristna natrijeva spojina. Nahaja se samorodna kot trd kamen, ali popolnem čista (k&mena
sol), ali pomešana z ilovico, vapnencem in sadro; naposled se nahaja tudi raztopljena v morju, solinah in po nekoliko tudi v jezerih, vodnjakih in vrelcih.
Čisto kameno sol kopljejo in lomijo kakor druge rude. Kjer pa je pomešana z drugimi tvarinami, raztope jo v vodi, pri čemer se usedejo primešane neraztopne tvarine na dno. Iz čiste raztopine se dobiva sol potom izparivanja. Iz morske vode se dobiva sol v posebnih gredicah (Salzgarten). Morsko vodo napeljejo v plitve jame, kjer potem voda izhlapeva, sol pa ostane. Čisti klornatrij kristalizuje v kockah, ima značilno prijeten okus, topi se v vodi, v veliki vročini se tali in pretvarja v pare. Na zraku ostane suh; navzame se tekoj vlage, če ima primešanih količkaj drugih solij.
Kuhinjska sol je potrebna začimba našim jedilom, jako dobro tekne tudi živalim; z njo solimo meso, da si je delj časa ohranimo. Služi pa tudi obrtnikom pri izdelovanju sode, solne kisline i. t. d.
4.)	Dvojno ogljikovokisli natrij (doppeltkohlen-saures Natrium, liNaCOJ se dobiva v obliki drobnih, brez-barvenih in prozornih kristalov, ki se v vodi precej neradi tope. Nahaja se v mnogih mineralnih vodah (slatinah). Rabi se posebno v zdravilstvu ter je dobro sredstvo proti mnogim kislinam, ki se časi tvorijo v želodcu. V lekarnah se imenuje ta spojina «Bicarbonas Sodae».
5.)	Ž veplenokisli natrij, natrijev sulfat ali Glauberjeva sol (schwefelsaures Natrium, Natriumsulphat oder Glaubersalz, Na^SOJ se prodaje v obliki debelih, prozornih kristalov, v katerih je do 55 odstotkov vode. Na suhem zraku izgubivajo kristali svojo vodo ter razpadajo v bel prah. V vodi se Glauberjeva sol rada topi. Nahaja se v mnogih mineralnih vodah in solinah, po nekoliko tudi v morski vodi in krvi. Rabi se pri izdelovanju sode in stekla, pa tudi kot zdravilo.
6.)	Kremikovokisli natrij, natrijev silikat (kiesel-saures Natrium, Natriumsilicat) ima podobna svojstva kakor
kalijev silikat. Vodena raztopina natrijevega silikata se imenuje natrijevo vodeno steklo (Natronwasserglas).
§ 68. Steklo.
Steklo je zmes dveh ali več skupno staljenih kremikovih spojin ali silikatov. Cisto steklo je brezbarveno, popolnem prozorno, trdo in zelo krhko. Ako se toliko segreje, da žari v rudeči barvi, zmehča se kakor testo. Takrat se da napihniti, razvleči, zvaljati ali stiskati v kalupe. V veliki vročini se stali; takrat se da vlivati. V kislinah in sploh v kapljevinah se ne topi, jedina jedavčeva kislina je nekoliko razjeda.
Glede na sestavine, iz katerih sestoji steklo, razločujemo štiri vrste stekla, namreč: kalijevo steklo, natrijevo steklo, svinčeno steklo in navadno steklo.
1.)	Kalijevo steklo (Kaliglas) se izdeluje od ogljikovo-kislega kalija (pepelika), vapnenca in kremikove kisline, ki se nahaja v prirodi kot kremenjak, kreselnik, pesek i. t. d. To steklo je popolnem čisto in težko raztalno. Od tega stekla izdelujejo najboljšo stekleno robo in steklenovino za kemijske in fizikalne posode, ki se morajo močno razgrevati, ne da bi se stalile. Največ takšnega stekla izdelujejo na Češkem; zatega del se imenuje tudi češko steklo.
2.)	Natrijevo steklo (Natronglas) sestoji iz ogljikovo-kislega natrija (sode), vapnenca in kremikove kisline; zelenkasto je in se laže tali nego kalijevo steklo. Od tega stekla izdelujejo šipe za okna ali zrcala in raznovrstne namizne steklene posode.
3.)	Svinčeno steklo (Bleiglas) se izdeluje iz svinčene gladkine, vapnenca in kremikove kisline. To steklo je zelo mehko, brezbarveno, močno sijajno in se najlaže tali. Odlikuje pa se posebno v tem, da lomi svetlobo tako močno, kakor nobeno drugo steklo. V nekaterih kislinah se nekoliko topi. Takšnega stekla razločujemo glede na množino v njem na-hajajočega se svinca tri vrste. Najmanj svinca ima v sebi
kristalno steklo (Krgstallglas), največ pa stras (Strass flint ali kremikovo steklo (Flintglas) pa menj nego stras a več nego kristalno steklo. Od flinta se izdelujejo optične leče, od strasa pa posnemki dragih kamenov.
4.) Navadno steklo za buteljke (Bouteillenglas) ima najmanjšo vrednost. Dobiva se iz najnavadnejših tvarin, iz vapnenca, gline, sode, pepelika, peska i. t. d. Časih ima v sebi železnega okisa in celo neke hribine (basalta in trahita). Barva mu je različna, n. pr. rujava, zelena, rumena i. t. d., ter je zavisna od železnih spojin, nahajajočih se v tvarinah, ki se rabijo za izdelovanje stekla.
Od takega stekla se izdelujejo steklenice za kislo vodo, za vino, pivo, zdravila i. t. d.
Barvano steklo se dobiva s tem, da se steklovini primešajo razni kovinski okisi. Kromov okis daje steklu smaragdno-zeleno barvo, bakrov okis zeleno, antimonov okis rumeno, manganov okis vijoličasto barvo.
§ 69. Aluminij.
Aluminij je svetlo bela, srebru podobna, vender od tega precej lažja kovina, kajti ima specifično težo 2-6. Zelo vlečna je in se da razkovati v prav tanke ploščice. Debelejši kosi aluminija se ne spajajo s kisikom niti pri navadni temperaturi, niti pri žareči vročini; tanki listi ali drobne žice od aluminija pa gore v kisiku s svetlim plamenom. Tudi z razredčenimi kislinami nima posebne sorodnosti.
V prirodi se nahaja aluminij jedino le v spojinah, a v teh je v rudninstvu zelo razširjen. Aluminijev okis ali glini ca (Aluminiumoxyd, Thonerde oder Alaunerde, Al203) se nahaja čist in kristalizovan kot korun, rubin in safir, nečist kot smirek (Schmirgel). Največ aluminija pa je spojenega s kremikovo kislino (v aluminijevih silikatih), n. pr. v živcu, sljudi, glini in ilovici.
§ 70. Glina.
Glina (Tlion) je jedrnata, gručava in krhka prst, ki se čuti med prsti opolzla, kakor bi bila mastna. Suha se prileplja na jezik in pušča neki poseben vonj, ako nanjo hukamo, ali ako se je navzela nekoliko vlage. Vodo vpija hlastno, pa je ne propušča. Ako se je z vodo nasitila, umeči se in postane vlečna in gnetna kakor testo. V ognju odda vsrkano vodo, skrči se in otrdi tako, da zveni; ob jednem pa postane tudi luknjičava.
Glina se tvori povsod, kjer prepereva in prhni ali sam živec (Feldspat) ali živčnato kamenje. Zrak, voda in mraz delujejo na kamenje tako, da polagoma razpada v drobne kose in ti nap6sled v prah, pri čemer se vrše tudi kemijske presnove. Pravimo, da kamenje prepereva ali prhni (ver-unttert) ali: da oprstenuje ali se pretvarja v prst. Prhle-nina (Verwitterungsproduct) ostane časi na mestu, največkrat pa jo voda odnaša in naplavlja drugje v nižavah.
V kemijskem oziru je glina zmes aluminijevih silikatov, vapnenca in raznih spojin od magnezija, kalija, natrija in železa. Časi se nahajajo v njej tudi trohneče organske tvarine.
Glede na to, koliko ima glina v sebi jedne ali druge teh tvarin, razločujemo več vrst glin. Porcelanka (Porzellanerde) ali kaolin (Kaolin) sestoji malo ne iz same kremikovokisle glinice. Ta je najbolj čista glina, barve je bele, v ognju se ne tali, tudi v najhujši vročini ne. Iz porcelanke se izdeluje najlepša in najboljša lončena roba. — Porcelanki zelo podobna je glina za pipe (Pfeifenthon), ki je bele ali rumene barve. — Lončarska in suknarska glina (Topferthon und Walkererde) imata v sebi vapnenca in železnega okisa. V ognju se porumenita ali porudečita. Suknarska glina ima tudi to svojstvo, da vsrkava maščobo iz tolstih tvarin, ako jih nama-žemo s to glino, v vodi namočeno. Iz lončarske gline se izdelujejo in žg6 navadne glinene posode; suknarska pa se rabi
Senekovič, Fizika in kemija. II.	3
posebno v suknarnah. — Ilovica (Lehm) je zmes rumene gline z vapnencem, peskom in organskimi tvarinami. Iz ilovice se izdeluje in žge navadna opeka.
Ker je žgana glina precej luknjičava in torej propušča kapljevine, treba je glineno posodo, v kateri hočemo shranjevati kapljevine, na površju postekleniti ali loščati (glasieren). Navadno se to godi tako, da se žgana posoda namaže z zmesjo od kremenjaka in svinčene gladkine, potem pa se žge še jedenkrat. Pri žganju se loščevina raztopi in prevleče posodino površje kot tanka steklena skorja.
§ 71. Železo.
Kemijsko čisto železo je bela, po barvi nekoliko srebru podobna, raztezna, žilava, trdna in lepo sijajna kovina. Na prelomu je zrnkasta, d& se kovati in dobro ugladiti, tali se v veliki vročini; razbeljena se nekoliko omehča. Ako položimo dva razbeljena kosa železa drug na drugega ter ju tolčemo s kladvom, poprimeta se tako, da njiju ne moremo več ločiti — pravimo, da sta se zvarila.
Na suhem zraku se železo ne izpremeni; na vlažnem pa se prevleče z neko temnorujavo skorjo — rjo, ki je spojina od železa in kisika. V razredčenih kislinah se topi. Staljeno železo topi v sebi ogljik, meša pa se tudi z drugimi prvinami, n. pr. z dušikom, fosforom, silicijem in z žveplom. Potem pa dobiva drugačna svojstva, namreč drugačno taljivost, trdoto in prožnost.
Navadno razločujemo tri vrste železa, namreč surovo ali lito železo, kovno železo in jeklo.
Surovo ali lito železo (Roh- oder Gusseisen) ima v sebi 2 — 5 odstotkov ogljika, ki je deloma z njim spojen, deloma pa nespojen v obliki drobnih luskinic. Časi ima v sebi tudi še nekaj silicija, fosfora, mangana, žvepla i. dr. tvarin. Krhko je in zrnato, ne da se niti kovati niti variti. Tali se pri dosti nižji temperaturi kakor vsako drugo železo. Glede barve je sivo ali belo. V sivem ogljik ni spojen z železom, marveč mu je primešan le v obliki drobnih luskinic. Sivo lito
železo je precej mehko, da se vrtati, piliti in stružiti. Od tega se ulivajo različne reči (ulitine, Gussivareri), n. pr. peči, razne posode. — V belem litem železu je ogljik z železom spojen; trdo je tako, da se ga pila ne prime. Tudi za ulitine ni kaj prida. Od tega se izdelujeta kovno železo in jeklo.
Kovno železo (Schmiedeeisen) ima v sebi prav malo ogljika (0 5 °/0), časi tudi malce mangana in silicija. Tali se le v zel6 veliki vročini (1600° C), vlaknato je, na prelomu rog-ljasto in sivo, odlikuje pa se po veliki vlečnosti in žilavosti. Da se dobro kovati in variti. Od kovnega železa izdelujejo razne žice, pločevino in vsakovrstne kovane železne reči.
Jeklo (Stahl) ima v sebi ogljika jeden do dva odstotka, poleg tega tudi nekoliko dušika, časi tudi malce mangana in silicija. Dobivamo je ali od surovega železa, če temu odvzamemo nekoliko ogljika, ali od kovnega, ako temu dodamo nekoliko ogljika. Jeklo je sivobele barve, zrnasto in mehko, da se kovati, variti in lepo izgladiti; gled6 trdnosti pa prekaša vsako drugo železo. Od drugih kovin se odlikuje posebno v tem, da mu moremo zelo močno izpreminjati trdoto in prožnost. Razbeljeno jeklo postane mehko, raztezno in zvarno, kakor železo, če se ohlaja prav počasno, — postane pa krhko in trdo kakor steklo, ako je hitro ohladimo s tem, da je pogreznemo v mrzlo vodo — ukalimo (abloschen). Cim bolj je jeklo razbeljeno in čim hitreje se ohladi, tem bolj postane trdo. Ukaljeno jeklo menja svojo barvo, ako je segrevamo; najprej porumeni, potem postane zaporedoma zlatorumeno, škrlatasto, vijoličasto, modro in naposled črnkasto sivo. Pri vsaki teh barv menja tudi trdoto in prožnost; najtrše in najbolj krhko je, kedar je rumeno, najbolj mehko in prožno, kedar je modro.
Jeklo služi za izdelovanje vsakovrstnega orodja, n. pr. nožev, sekir, škarij, britev, pil, žag, svedrov, prožnih peres i. t. d.
Samorodnega železa je v prirodi zelo malo, zelo razširjene pa so železne spojine. Največ kemijsko spojenega železa je v tako zvanih «železnih rudah
Najbolj imenitne železne rude so: magnetovec ali magnetni že-lezovec (Magneteisenstein, FesOi} 72 "/„ železa), rusi železovee (Rotheisen-stein, Fes03, 70°/u železa), jeklenec {Spateisenstein, FeC03, 40—48% železa), železni kršee (Schivefelkies, FeS2).
Nekoliko kemijsko spojenega železa se nahaja tudi v rastlinah, v živalski krvi in v nekaterih vodah. Železo dobivamo na veliko od železnih rud v posebnih talilnicah ali plavežih (Hochofen).
§ 72. Baker.
Baker se odlikuje po posebni barvi, ki se po njem imenuje bakrena; jako raztezen je in žilav, da se dobro kovati, ne pa variti. Na zraku izgubi polagoma svojo lepo barvo in svetlost ter potemni; na vlažnem zraku pa se prevleče z zeleno pre-vlako — bakreno rjo (Griinspan) ali ogljikovokislim bakrovim okisom (kohlensaures Kupferoxyd, CuC03), ker se nekoliko spaja s kisikom in ogljikovo kislino, nahajajočo se v zraku.
Ako baker žarimo na zraku, okisuje se v bakrov okis (CuO), ki se tvori kakor črna skorja in odpade, ako po njej tolčemo s kladvom.
S kislinami se spaja baker precej rad, posebno, če ima do njega pristop ob jednem tudi zrak. Vse bakrove spojine so otrovne in, če so v vodi raztopne, tudi zopernega in gnjusnega okusa.
Baker se nabaja v prirodi samoroden in v raznih rudah spojen z drugimi prvinami. Dobiva se po največ iz bakrenih rud, n. pr. iz rudečega bakrenca (Rothkupfererz, Cu^O), bakrenega sijajnika (Kupferglanz, Cv2S), bakrenega kršca (Kupferkies, Cu2F2Si).
Zelo važna bakrova spojina je bakrov sulfat ali modra galica (CuSOt), ki se rabi kot sredstvo proti strupeni rosi, pri galvanoplastiki, v barvarstvu in zdravilstvu.
Od bakra se izdelujejo razne posode, kuje se denar, vlečejo se žice za elektrovode i. t. d. Bakrene posode za jedila ali sploh takšne posode, ki pridejo v dotiko s kislinami, treba je znotraj pociniti, ali pa kar največ snažiti, kajti sicer se dela bakrena rja ali zeleni volk.
§ 73. Cinek.
Cinek je bel, a nagiblje malo na modro. Kovinsko je svetel, na prelomu zrnat; pri navadni temperaturi malo upogljiv in krhek. Pri temperaturi med 120 -150° C postane raztezen, v višji temperaturi pa zopet krhek; pri 4120 C se tali, pri 1000° C se pretvarja v hlape. Ako staljeni cinek na zraku raz-vročimo do 500° C, užg6 se in zgori s svetlim, belomodrim plamenom v cinkov okis (ZnO). Na suhem zraku obdrži dolgo svojo svetlost, na vlažnem pa kmalu potemni in se pre-vleče s sivo prevlako, ki se ne topi v vodi in varuje pod njo ležeči cinek daljšega okisanja. S kislinami rad vstopa v kemijske spojine. Cinek sam kakor tudi njegove spojine so otrovne.
V prirodi se nahaja le v spojinah. Dobiva se po največ iz dveh rud: iz kalamine (Galmei, ZnCOs) in cinkove svetlice (Zinkblende, ZnS).
Uporaba cinka je mnogovrstna. Od cinkove pločevine izdelujejo razne posode, žlebove pri strehah, ž njo pokrivajo strehe i. t. d. Dosti cinka se porabi pri galvanskih baterijah
§ 74. Kositer ali cin.
Kositer ima belo barvo, ki se nagiblje nekoliko na modro, in lepo svetlost. Ako ga izprevijaš, škriplje. Mehkejši je nego zlato, tudi zelo raztezen, vender od njega ne moremo delati žic, ker ima zelo majhno trdnost. Dokler njegova temperatura ne presega 100° C, moreš ga razkovati v ploščice, tanke kakor papir, koje imenujemo stanijol. Pri 200° C postane zelo krhek, pri 228° C se tali, v veliki vročini zavre. Če ga na zraku segreješ do razbeljenosti, užge se in gori z belim plamenom. Na zraku ali v vodi se ne izpremeni. S kislinami nima velike sorodnosti.
Samorodnega kositra ne nahajamo v prirodi; dobivamo ga iz njegovih spojin, sosebno od kositrovca (Zinnerz, SnOa).
Od kositra izdelujejo razne posode, igrače, nekatera cerkvena orodja, piSčali za orgije; kujejo ga v štanijol. Marsikatere bakrene, medene ali
železne posode imajo tanko prevlako od kositra , da ostanejo svetle in se ne spajajo s kisikom.
V	kositernih posodah se nahaja sploh tudi nekoliko svinca, to pa radi tega, da so bolj trde in se hitro ne obrusijo.
§ 75. Svinec.
Svinec je sivkastobela, zelo raztezna, kovna, malo trdna in tako mehka kovina, da jo moreš rezati z nožem. Pravo svetlost kaže le na novih ploskvah; na zraku pa kmalu potemni, spajajoč se s kisikom v svinčev sokis (Bleisuboxyd Ph„_O). Tali se pri temperaturi 3350 C. V mehki ali destilovani vodi, ki ima v sebi kaj zraka, topi se nekoliko, pri čemer se tvori svinčev hidroksid (PbH^O^)- ne loti se ga pa voda, v kateri so raztopljeni karbonati ali sulfati (trda voda). Z razredčeno solitarno kislino se spaja kaj rad, spaja se tudi polagoma z očetovo kislino in z drugimi organskimi kislinami, ako je ob jednem v dotiki tudi z zrakom. Z žvepleno kislino, s solno kislino in z jedavčevo kislino pa nima skoro nobene sorodnosti.
Svinec sam je zdravju škodljiv in otroven, isto tako tudi vse njegove spojine.
V	prirodi je samorodnega svinca kaj malo, a množine svinca se nahajajo v spojinah z žveplom v svinčenem sijaj-niku (Bleiglanz, PbS), poleg tega tudi v raznobarvanih svin-čencih (v belem, rumenem in zelenem svinčencu). Dobiva se sploh le iz jedne teh rud.
Od svinca se izdelujejo razne plošče za kemijske tovarne, vodovodne in plinovodne cevi, ulivajo se svinčenke (za puške) in šibre. Za izdelovanje kuhinjskih posod pa zaradi svoje otrovnosti ni poraben.
§ 76. Živo srebro.
Živo srebro je jedina kovina, ki je pri navadni temperaturi kapljivo tekoča; pri temperaturi — 400 C se strdi, pri 360° C pa zavre in se pretvarja v pare, ki so zdravju škodljive
in torej otrovne. Tudi pri navadni temperaturi nekoliko iz-hlapeva. Belo je kakor srebro, svetlost pa mu je živo kovinska. Cisto živo srebro je 13*6 krat težje kakor voda. Po steklu, porcelanu i. dr. teče v okroglih kapljicah; ako ima primešanih drugih kovin, teče v podolgastih kapljicah ter pušča tanko sivo kožico. Na zraku dolgo časa ne izpremeni svoje barve.
V	solni kislini in razredčeni žvepleni kislini se ne topi, a precej rado se topi v solitarni kislini in v vreli žvepleni kislini.
Z mnogimi kovinami, n. pr. z zlatom, srebrom, cinkom, se kaj rado pomeša, in tvori ž njimi zmesi, katere imenujemo amalgame.
V	prirodi se nahaja nekoliko kot samorodno, po največ pa spojeno z žveplom, v cinobru (Zinnober, HyS). Največ se ga dobiva iz njegovih spojin. Najbogatejši rudniki za živo srebro so v Idriji, potem v Almadenu na Španjskem in v Kaliforniji v severni Ameriki.
Z živim srebrom polnimo termometre in barometre, ž njim se loči zlato in srebro iz stolčenega zlatonosnega in srebronosnega kamenja ; s cinovim amalgamom se zastirajo steklene plošče, da služijo potem za zrcala. Z zlatim amalgamom se v ognju pozlačujejo druge kovine.
§ 77. Srebro.
Srebro se odlikuje po svojem lepem zvenku, po krasno beli barvi in močni kovinski svetlosti. Zelo raztezno je in pri tem tudi žilavo, da se raztezati v drobne žice ali z valjati v pločevino tanko kakor papir. Kubični centimeter srebra tehta 10'5 gr. Tali se v zelo veliki vročini (1000° C). V ognju in v čistem zraku se ne izpremeni. S solitarno kislino se kaj rado spaja v srebreni nitrat ali peklenski kamen (AgNOs). Velika mu je sorodnost s klorom, bromom, jodom in žveplom. Dotikajoč se žveplovodika prevleče se s črno kožico, ker se spaja z žveplom v žvepleno srebro (Schwefelsilber, Ag^S).
Srebro se nahaja v prirodi samorodno ali pa v srebrnatih rudah, spojeno z drugimi prvinami. Najbogatejša srebrnata ruda je srebrni sijajnik (Silberglanz, Ag^S). Tudi nekateri svinčeni sijajniki imajo v sebi precej veliko srebra.
Od srebra izdelujejo razne posode, lepotičja, svečnjake, kujejo se novci i. t. d.
Ker je srebro samo ob sebi mehko, primeša se mu navadno več ali menj bakra, da dobi večjo trdoto.
§ 78. Zlato.
Zlato, najbolj dragocena kovina, ima čislano rumeno barvo in krasno svetlost, katere ne izpremeni niti v vodi niti v ognju. Mehko je kakor svinec in izmed vseh kovin najbolj raztezno. Jeden gram zlata se da raztegniti v 2400 m dolgo žico, ali pa razklepati v tako tanke listke, da znaša debelina le 0'0001 mm. Taki tanki listki so prosojni in propuščajo zeleno barvo. Topi se v zmesi od solne kisline in solitarne kisline (v zlatotopki, Kdnigstoasser); druge kisline se ga pa ne lotijo.
V prirodi se nahaja samorodno, a povsod le v majhni množini. Največ ga je nadrobljenega v raznem kamenju, posebno v kremenjaku. Dobiva se iz zlatonosnih rud tako, da se take rude stolčejo in potem izpirajo ali z vodo ali z živim srebrom, s katerim se zlato amalgamuje. Iz takega amalgama se živo srebro izhlapi v vročini, zlato pa ostane. Ako zlato-nosne rude razprhnejo in razpadejo, pride zlato v pesku in ilovici tudi v reke, ki je neso dalje.
Od zlata se izdelujejo razne posode in lišpi, kuje se denar. Druge kovine se ž njim pozlačujejo. Ker je samo premehko in se hitro porabi, pomeša se navadno s srebrom.
§ 79. Platin.
Platin je izmed vseh kovin najtežja kovina (specifična teža mu je 21-5), ima belo barvo kakor kositer in močno svetlost. Raztezen in žilav je kakor srebro, vender izgubi svoje žilavosti, ako so mu primešane druge kovine, n. pr. iridij.
Tali se le v največji vročini (2000° C); razbeljen se zmehča ter se da variti in kovati kakor železo. Na zraku se ne iz-premeni, ker s kisikom sploh nima sorodnosti; topi se jedino le v zlatotopki.
Platin ima to posebnost, da na svojem površju vsrkava in zgoščuje razne pline, to pa posebno takrat, kedar se nahaja v obliki drobnega praha — platinske gobe (Platinschivamm). Taka goba zgoščuje vodik s tako silo, da se vodik užge in goreč razbeli gobo.
Platin se nahaja sicer samoroden, pa vender je sploh po nekoliko pomešan z drugimi kovinami.
Od platina se izdelujejo ponajveč le kemijska orodja ; za izdelovanje druge robe mu je cena previsoka.
§ 80. Kovinske zlitine.
Kovine imajo to posebnost, da se v raznem razmerju pomešajo ali zlijejo, ako jih skupaj stalimo. Take kovinske zmesi imenujemo zlitine (Legierunyen). (Zmesi živega srebra z dru-g'imi kovinami se zovejo amalgami [Amalgame]).
Zlitine imajo sploh nekoliko druga svojstva nego njih sestavine. Njih trdota je navadno večja, tališče pa nižje nego pri posameznih sestavinah. Barva jim je različna in zavisi od razmerja, v katerem so kovine zlite.
Najbolj navadne zlitine so:
1.)	Med ali mesing, t. j. zlitina bakra in cinka. Rumena med ima okoli 30°/o cinka in 70°/0 bakra, rudeča med pa 85 °/0 bakra in 15% cinka.
2.)	Baker in kositer se mešata v zlitine v različnem razmerju. Zvonovina (Glockenmetall) sestoji iz 78°/o bakra in 22% kositra, topo vina (Kanonenmetall) iz 90°/0 bakra in 10% kositra.
3.)	Bronovina, iz katere se vlivajo razni spomeniki, okraski i. t. d., je zlitina bakra s cinkom in kositrom. Gasi ima v sebi tudi nekoliko svinca.
4.)	Britanska kovina ali novo srebro je zlitina jednega dela bakra, treh delov cinka, 86 delov kositra in 10 delov antimona.
5.)	Pismeno vina, iz katere se ulivajo črke, je zlitina svinca in antimona.
6.)	Rose-jeva kovina (Rose'sches Metali) je zlitina jednega dela kositra, jednega dela svinca in dveh delov bis-muta. Ta zlitina se topi pri temperaturi 94° C.
7.)	Z a varila ali loti (Lothe) so razne zlitine kositra in svinca, ki služijo kleparjem in sploh delavcem s kovinami v to, da zavarjajo ali lotajo (lothen) z njimi različne kovine.