Povest starega vrabca (Spisal ~'° ||O|Laj takega pa še niste slišali svoj živ dau ne, prijateljeki inoji! Iu vender - %:A^je prava gola resnica, le verujte mi! Zanesete se lehko na-me, ker sera slišal to povest iz neposrednega vira, iz ust starega vrabea, kateri me je obiskal nekega dne. A to je bilo tako-le: Nekega dne zjutraj sem zraeil svojo zaduhlo sobico, stal v toplem kožuščeku pri odprtem okiiu in gledal na vrt, ki se je razprostiral pred mojim stanovanjem. Goste snežinke so naletavale in padale tja, kjer je ležalo vže toliko njihovih zvez- dastih sestric, katere so natkale maten zeralji prekrasuo, sneženo odejo. Drevesa so žalostno povesila svoje gole veje, katere so se šibile pod težkim bremenoin. Bilo je vse tako mirno, tako mrtvo okolo mene. Takrat je priletel od nekod vrabček in se oglasil: živ, živ! — Živ si, živ. — dejal sem jaz — in vender nimaš kaj jesti. Tojehudo! ¦ Nu, strpi se malo. morda se vender dobode tudi zate kaj, bedni beraček — mislil M sem si in odhitel po posodico, v katerej imain vedno kaj malega pripravljenega ¦ za take nepričakovane goste. Zagrabil sem krušnih drobtinie in prosa in je posipal po oknu. Eazumel rae je moj gost. Nič se ni branil tega zajutreka, priskaketal je ua I okence in zaeel spravljati zrnce za zrncem, drobtinico za drobtinico v svoj gladni I želodček. In dišalo mu je, ker drugače ne bi tako veselo majal z repkom in se I mi zahvaljeval za vsako zrnce. priklanjevaje se rai z glaveo. 1 — Hvala vara, dobri gospod. ustregli ste mi zelo — dejal mi je laskavo, ko je potolažil pr?o potrebo. — Sedaj sem zopet malo živ, živ, živ! -- — Saj se vatn vrabeem po zimi ves nič kaj posebno dobro ne godi. Mraza in gladu se navžijete do sita! — — Prav taka je, gospod! — odgovoril mi je vrabeek. — In če se k tema dvema nadlogama pridruži šo starost. potem pa je res huda siromašnemn vrabeu. Jedva ostane živ. živ. živ! — — Nu, to vaše kosilee rai je privezalo zopet malo moje življenje! — nada-Ijeval je za nekaj časa zopet moj gost. — Kako naj se vatn zahvalim"? Ali se vatn morda poljubi poslušati povest raojega življenja, bodete saj znali kaj siromašni vrabec vse doživi in prebije na tem božjem svetu! — — Veselilo me bode! — odgovorim jaz. — Poslušajte toraj! — dejal je in začel tako-le: Zagledal sem beli svet pod streho sv. Martina. Bilo nas je otročičev šest na številu, sami raali razposajenci in nagajivci. Roditelja sta nam jedva nanosila za-dosti gosenic in drugega rarčesa. To je bilo čivkanja, ruvanja in drenja. ko se je kateri od njiju vračeval z gosenieo v kljunu. Vsak je hotel, da bode njegova in v svojo sramoto moram priznati. da sem najveekrat jaz, prvorojenec in najmocnejši. rael svojim mlajšim bratcem niasten zalogaj6ek. Ej, bilo je vesclo življeiije, tam pod streho sv. Martina. Streha nad cerkvieo je dokaj prostorna in ranogo vrabeevih rodovin se je nastanilo tamkaj. čivkanje glasilo se je od jutra do mraka. A ko —¦*< 35 >¦»—- so nam peroti nekoliko vzrastli, takrat je bilo še le veselo! LetaJi smo k svojim sorodnikom, poraenkovali se, čivkali in pregledali vse podstrešje. In ko smo prviž vzleteli na bližnje drevo in iz tega na drugo in tako naprej od drevesa do drevesa od grmička do grmička, takrat sera mislil. da je ves svet moj. S prva sem še nekoliko poslušal svoja roditelja. katera sta nas z glasnim eivkanjem opominjevala in svarila, ali skoraj mi je to presedalo in postal sein sam svoj gospod. Letal sern do mile volje, veselil se svoje svobode in glasno čivkal. Le na večer povrnil sem se domov, tja na podstrešje k sv. Martimi. a pozneje je tudi to izostalo. In kaj bi še, saj sem bil mlad in živ! Ko sem bil še v svojem roduem guezdu in začel skakati po podstrešji sv. Martina, vže takrat sem se nekoliko seznanil se sosedovo Oivko. Bili smo si nekaki daljni sorodniki. In ko mi pozneje ni več ugajalo brezskrbno. nerodno po-hajkovanje. raislil sem si: Hm. kako bi bilo, 6e bi se ti nerodni rogovilež oženil? Bilo je lepo poletje, vsakovrstnega živeža dosti in jaz lehkomislenec nisem mislil na prihodnost in — oženil sem se. Nihče drug nego sosedova Oivka postala je moja ženica in to ni, kar si bodi! Bila je bogata, znamenite rodovine in imela snubačev na izbero. Ali bil sem jaz tudi brdak in korenjašk, pa sem jo naposled vender le dobil. In tako sem postal mož ter si nakopal na glavo ninogo nepotrebnih skrbij. To je bilo veselja, ko sva si prvič spletala gnezdece v starej jablani, in kaj še le tedaj, ko je v njem čivkalo petero nagajivčkov. In vender ni dolgo trajalo to moje veselje. čivko raztrgal rai je nekega due, ko je brezskrbno pobirala zrnca na županovem dvorišču, oni veliki, marogasti maček, a otročiče so mi nekoliko dnij pozneje pometali iz gnezdeca hudobni otroci in jim zavili tenke vratove. A jaz sem ostal sam iu žalosten na tem božjera svetu. Nič več nisein bil vesel. Letal sem žalosten okrog in zobal le toliko, da nisem poginil od gladu. Vender maščevati sem se hotel onerau raačku, kateri je uničil mojo srečo. K župauovim je hodila lisiea po kokoši. Jezilo je to starega župana in na-stavil jej je ne daleč od kokošinjaka železno past. eeš, naj se nlovi zvita tatiea. Ogledaval sem jaz dolgo časa tisto nevarno pripravo, uazadnje sem si pa rnislil, da bi ne bilo napačno. če bi tudi hudobni maček rnalo poskusil, kako zagrabi tista huda železna past, saj nosi stari grešnik dovolj grehov na svojem marogastem lirbtu, a za lisico je še zmirom dovolj easa. Kar sem raislil, to sem zvršil. Priletel sem ravno takrat, ko se je maček po dvorišči sprehajal in si izmišljeval nove pre-grehe, na županovo dvorišče, začivkal in brskal sem kakih deset korakov od mačka po pesku. Hitro me je zapazil stari hinavec in se potuhneno plazil proti meni. A tudi meni niso vrane možgan izpile, da bi ne bil toliko razumen, in ne odletel še za časa ter se zopet ustavil kakih deset korakov od mačka, vedno bliže proti pasti. To se je ponavljalo, dokler se nisem ustavil prav tik nastavljenega železa. Hudobneža je seveda pamet zapustila, a gospodarila je v njem le pregrešna slast po mojej pečenki. Njegove ognjive oSi so videle le mene, a ne železa in plazil se je, ko sem jaz le navidez brskal okolo železa, tiho, tiho vse bliže k meni. Nii sedaj nii ne pobegneš, mislil si je in skočil divje na mene, a jaz — frk na streho. železo čap! in stari grešnik se je zvijal v železnej pasti in drl na vse pretege svoj grdi: mijav, mijav! — Bodi ti to v plačilo, stari hudobnež! ¦¦••¦< 36 >~— In tudi otroci, ki so pomorili moje otročiče, prejeli so zaslužeuo plačilo. Dobra Anica, mala, pridna deklica videla je hudobneže, ko so baš zvrševali grdo dejanje, povedala to njihovim starišem ia še onega popoludne je pela brezovka vsem razposajencem, da ne smejo trpineiti drobnih ptičkov in jih neusmiljenopobijati. Marsikaj sem vže prebil na tem božjem svetu in star sem vže. Po leti vže še, ali po zirai je trda. Kožušeek je prelahak, želodček prazen. in tako prebije dokaj bede siromašni vrabec. Kdo bi mu potem zameril. ee je časih res malo drzovit in če ukrade kdaj kako zrnce? Saj povrnemo stokrat Ijudem take malen-kosti! Otroeiči bi ne jedli dobrih jabolk, sladkih hrušek in češpelj, če bi nii dreves ne čistili kvarljivih mržesov. Eoliko gosenic, hroščev in drugib. kvarljivih žuželk podari vrabec v vzpomladi. Zatorej usmilite se nas! Vže ranogo zimo sein preživel, zmrzoval in gladoval, da je bilo joj. A letos je pa še posebno huda nam ptičicam, iu kdo ve, če preživim še to zimo. Sneg je pokril vsako stvarco, a mraz je, da mi udje otrpujejo. Pač ne vem, kako dolgo bodem še nosil po tem božjem svetu svoje stare kosti! Vender dosti, gospod. hvala varn za okusni zajutret. ee dovolite, pa še pridem! Sedaj sem zopet malo živ, živ. živ! — začivkal je stari vrabec in odletel. In Jiodil je vsakega dne k raeni na zajutrek. Predvčerajšnjem pa je bil zelo hud mraz in ni ga bilo, mojega gosta. Morda ga tudi več nikdar ne bode'3