"MAMA ME JE S POLICIJO GNALA NAZAJ, KO SEM DOBILA SINA" ali O nezakonskih otrocih in njihovih starših na Koroškem v 19. in prvi polovici 20. stoletja Mojca Ramšak IZVLEČEK Avtorica na podlagi obdelanih in objavljenih zapisnikov duš z avstrijske in slovenske Koroške, ki sta jih obdelala predvsem etnologinja Marija Makarovič in socialni zgodovinar Michael Mitterauer (in drugi, ne tako temeljiti avtorji), ter na podlagi izsekov 76 življenjskih zgodb iz zbirke petih knjig Tako smo živeli. Življenjepisi koroških Slo- vencev, analizira fenomen izjemno visokega odstotka nezakonskih rojstev v prejšnjem in v 20. stoletju. Pri tem življenjske zgodbe služijo kot nepogrešljiv kvalitativni dopolnilni vir, kjer pripovedovalci na subjektiven način zrejo na vzroke in posledice svoje ali tuje nedovoljene ljubezni. Zunanji vzroki za število nezakonskih otrok - ki varira med 40 in več kot 60 odstotki v različnih delih Koroške in predstavlja najvišji odstotek sploh od vseh slovenskih pokrajin - se izkažejo za odločilne. Tu so pomembne predvsem posestne razmere in dedovanje, pogoji dela in vloga kmečkih poslov, vplivi verskih faktorjev, sorodstvena razmerja in oblika družine, snubitev in pomen devištva, splošna zdravstvena ter spolna razgledanost. ABSTRACT The article is based on edited and published records of souls from Austrian and Slovene Carinthia, edited in particular by ethnologist Marija Makarovič and social historian Michael Mitterauer (as well as by other, less thorough authors), and on life- stories taken from a collection of five books entitled "That's how we lived, the bio- graphies of the Carinthian Slovenes". The article analyses the phenomenon of the particularly high percentage of illegitimate births in the 19"' and 20"' centuries. The life-stories are indispensable qualitative complementary sources in which the narrators reflect from a subjective point of view on the causes and consequences of their own forbidden love or that of others. External causes for the number of illegitimate children - the percentages vary from 40 to 60 per cent in different parts of Carinthia and are the highest percentage of all Slovene provinces - proved to have a decisive impact. Among them prevail property conditions and heritage customs, labour conditions and the status of farm-hands, the influence of religious factors, family relationships and family units, courting customs and the importance of virginity, general health and sex education. 289 Mojca Ramšak VIRI Koroška je imela vse 19. stoletje največ nezakonskih rojstev med vsemi avstrijskimi deželami. Na primer leta 1880 je bil tako rekoč vsak drugi koroški otrok nezakonski. Medtem ko je bilo avstrijsko povprečje 14,99 %, je bilo na Koroškem leta 1890 kar 44,48 % nezakonskih otrok. V okrajih, kjer so prevladovala zelo velika posestva, se je delež nezakonskih otrok povzpel krepko čez polovico. Veliko teh otrok so matere - dekle takoj po porodu oddale v rejo starim materam ali drugim sorodnicam, ki zaradi starosti ali bolezni niso več prišle v poštev kot najemna kmečka delovna sila. Če pa so ostali pri materah, so večino časa preživeli sami doma, v varstvu drug drugega, ali pa so - redkeje - odhajali z njimi na dnino. Doma niso ostajali dolgo. Pri sedmih, osmih letih so veljali za dovolj stare, da si začnejo sami služiti za življenje. Odhajali so v bližnje ali daljne vasi za pastirje, pastirice ali pestme, kar je bila najnižja stopnja na hierarhični lestvici kmečkih poslov. Za plačilo so dobili hrano, zasilno ležišče, enkrat na leto obleko in obutev.^ Za 20. stoletje statistični podatki kažejo, da je bila v znani veliki ekonomski krizi v času od leta 1929 do 1933 v Evropi občutno povečana izvenzakonska nataliteta, ki je potem spet upadla. Čeprav zaenkrat še ni raziskav o vplivu ekonomske krize na pojav izvenzakonske natalitete, pa lahko domnevamo, da je gospodarska nestabilnost vplivala na nezakonsko rojevanje otrok. Nezaposleni so iskali zaposlitev in v veliko večji meri so se poskušali izogniti poroki.^ Glavni viri za preučevanje nezakonskih rojstev so rojstne matične knjige, v statističnih popisih pa nezakonski otroci poslov niso posebej navedeni .-^ Fenomen koroških nelegitimnih otrok pri kmečkih poslih je najbolje preučil dunajski socialni zgodovinar Michael Mitterauer.* Po kategorizaciji zakonskih tipov po rezidenčnem vzorcu je po zapisnikih duš - družinskih knjigah (status animarum) iz druge polovice 18. in začetka 19. stoletja iz trinajstih far v dolinah rek Gline, Krke in Metnice (severozahodno od Celovca) ugotovil, da je bila Koroška poseben primer, kjer so poročeru hlapci in dekle v veliki meri živeli ločeno in delali kot posU na različnih kmetijah. S proučevanjem zakonov poslov je naletel na problem ilegitimnosti otrok. Pokazalo se je, da se je v tistih predelih Koroške, kjer so poročeni posli živeli ločeno, pojavljal izredno visok delež nezakonskih otiok, ki je bil precej višji, kot drugod v Evropi. Da je med posli ogromno nezakonskih otiok, je ugotovila in statistično dokazala tudi Marija Makarovič v monografijah o Strojni, Črni in Selah, torej naseljih iz geografsko 1 Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Zagreb 1982, str. 35,36. 2 Prim.; Milan Bosanac, Vanbračna porodica. Zagreb 1976, str. 167. 3 Marija Makarovič, Kmečki posli. Slovenski etnograf 33-34/1988-1990, str. 448. ¦* Michael Mitterauer, Gesindeehen in ländhchen Gebieten Kärntens - ein Sonderfall historischer Familienbildung. Historisch-anthropologische Familienforschung. Fragestellungen und Zugangsweisen. Wien, Köln 1990, Str. 233-256; Ledige Mütter: zur Geschichte illegitimer Geburten in Europa. München, Beck, 1983. 290 "Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina' 291 jiižnejše Koroške. Od tam tudi omemba podobnega podatka, a brez številčne navedbe iz krstnih knjig Polone Sketelj za naselje Globasnica.' Sicer pa je bila Koroška v drugi polovici 19. stoletja na zadnjem mestu po števuu porok med sedemnajstimi avstrijskimi deželami. Kranjska pa na štirinajstem.*" Za obdobje od leta 1850/51 do 1910 Mitterauer navaja, da je število nezakonskih otrok na Koroškem močno presegalo povprečje v drugih avstrijskih deželah in celo povprečje v ostalih evropskih državah. Tu povzemam njegov (za našo rabo skrčen) tabelarični pregled števila nezakonskih otrok v omenjenem obdobju. Na 100 živorojenih otrok odpadejo naslednji odstotki za nezakonske živorojene otroke za izbrane dežele habsburške monarhije:^ Tabela prikazuje število nezakonskih otrok v izbranih avstrijskih deželah po Michaela Mitterauerju. Če pogledamo še primere rojevanja nezakonskih otrok na južnem Koroškem, se moramo opreti vsaj na tri etnološke pilotske študije Marije Makarovič. Ta je denimo za Sele pod Košuto v današnji Avstriji izračunala, da je bilo v letih 1791- 1800, ko se je rodilo 320 otrok, med njimi le 5 (ali 1,5 %) nezakonskih. Največ nezakonskih se je rodilo med letoma 1921 in 1930: od 313 novorojenčkov je bilo 93 (ali 29,6 %) nezakonskih. Leta 1925 se je rodilo 14 nezakonskih otrok ali 40 % od skupnega števila 35 novorojenčkov. Med nezakonskimi materami so v 19. stoletju prevladovale kajžarske in gostaške hčere, kmečke hčere so bile izjeme. Tudi očetje nezakonskih otrok so bili pretežno iz vrst nekmečkega prebivalstva. V 20. stoletju so med nezakonskimi materami pogosteje navedene poleg kajžarskih tudi kmečke hčere.* 5 Polona Sketelj, Na stičišču dveh kultur. Med delovnim in prostim časom v Globasnici. Celovec, Ljubljana, Dunaj 1995, str. 62. 6 Alenka Puhar, Prvotno besedilo življenja. Oris zgodovine otroštva na Slovenskem v 19. stoletju. Zagreb 1982, str. 259. ^ Prim.: Birgit Bolognese-Leuchtenmüller, Bevölkerungsentwicklung und Berufstruktur, Gesundheits- und Fürsorgewesen in Österreich 1750-1918. Materialien zur Wirtschafts- und Sociazgeschichte 1/1977, tabela 44, Str. 126. Cf.: Michael Mitterauer, Gesindeehen in ländlichen Gebieten Kärntens - ein Sonderfall historischer Familienbildung. Historisch-anthropologische Familienforschung. Fragestellungen und Zugangs weisen. Wien, Köln, 1990, Str. 249. Ostale dežele, ki jih navaja tabela so: Avstrija južno od Ennsa, Avstrija severno od Ennsa, Salzburg, Tirolska s Predarisko, Češka, Moravska, Šlezija, Galicija in Bukovina. 8 Marija Makarovič, Sele in Selani. Narodopisna podoba ljudi in krajev pod Košuto. Celovec 1994, str. 72, 73. Mojca Ramšak Za Strojno, ki je na meji s Podjuno, pa so navedeni naslednji podatki o številu nezakonskih rojstev na 1000 prebivalcev: 1761-1770/51 (5,1 %) nezakonskih rojstev, 1771-1780/17 (1,7 %), 1781-1790/59 (5,9 %), 1791-1800/86 (8,6 %), 1801-1810/192 (19,2 %), 1811-1820/309 (30,9 %), 1821-1830/280 (28 %), 1831-1840/324 (32,4 %), 1841-1850/396 39,6 %), 1851-1860/170 (17 %), 1861-1870/ 382 (38,2 %), 1871-1880/310 (31 %), 1881-1891/372 (37,2 %), 1891-1900/398 (39,8 %), 1901-1910/214 (21,4 %), 1911-1920/311 (31,1 %), 1921-1930/303 (30,3 %), 1931- 1940/202 (20,2 %), 1941-1950/333 (33,3 %), 1951-1960/412 (41,2 %), 1961-1970/ 119 (11,9 Vidimo, da je bil na Strojni skokovit pore st nezakonskih otrok od leta 1800 naprej in da se največji porast števila nezakonskih otrok začne od dvajsetih let 19. stoletja, od 1861 do preloma stoletja pa ne pade pod 30 %. Do druge svetovne vojne doseže višek od leta 1911 naprej, ko število nezakonskih otrok spet preseže 30 %. Ti podatki vsekakor govorijo, da ne gre za redke in osamljene primere, pač pa potrjujejo pravilo o "koroškem sindromu". Zanimivo bi bilo izvedeti, zakaj se je število nezakonskih rojstev konec 18. in v začetku 19. stoletja povečalo za več kot 100 %. Takih sprememb verjetno ne moremo razlagati "samo" s splošnim propadom moralnih vrednot, kakor so želeU prikazati katoliški predstavniki cerkve,^" pač pa jih moramo iskati širše, predvsem pa v gospodarski podlagi, organizaciji dela, posestni pravici in zgodovinsko mentaUtetnih vzrokih. Za Črno so o nezakonskih rojstvih podatki vsaj od leta 1616. V obdobju 1719-1752 se je rodilo 33,50 % nezakonskih ohok, v obdobju 1784-1949 pa 20,51 %. Edino v letih 1812, 1824, 1827, 1829, 1874, 1891 in 1917 ni bilo nobenega nezakonskega rojstva. Večina nezakonskih mater je bila zaposlena kot delavke, nekaj pa je bilo tudi kajžarskih in kmečkih hčera in gostačk." Za nezakonske otroke v Djekšah v letih od 1620 do 1732 je zbrala in obdelala podatke Christine Gigler in ugotovila, da je bilo njihovo število najvišje leta 1670 - 40%, najnižje pa leta 1732 - 11,1%}^ Iz delavskega okolja na Prevaljah piše o bridkosti nezakonskih mater leta 1927 Karel Doberšek.^^ Tega leta naj bi bilo v Prevaljah od 309 šoloobveznih otrok 63 nezakonskih, za leto 1928 pa od 80 vpisanih otrok 17 nezakonskih novincev. Meni, da je "tolikšno število te dece povzročil propad industrije, vojna in obče življenjske razmere." Ob tem ošvrkne državo in cerkev, ki da bi "temelje za legitimno deco morali prevzeti tisti, ki vidijo v nezakonski materi še danes 9 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982, str. 473. v odstotke preračunala M. R. 10 Npr. v stilu "Nesramno ženstvo in razbrzdano moštvo sta najemnika pekla" (Anton Martin Slomšek, Od sramežljivosti. Drobtinice 1851), ipd. 11 Marija Makarovič, Ivan Modrej, Črna in Črnjani. Narodopisna podoba koroškega delavskega naselja do druge svetovne vojne. Črna 1986, str. 20,21. 12 Christine Gigler, Die Pfare St. Martin in Diex im 17. und 18. Jahrhundert. Diex. Sonnendorf auf der Sauaipe. Von der mittelalterlichen Kirchenburg zur modernen Tourismusgemeinde. Ur. Robert Wlattnig. Celovec 1996, Str. 93-94. 13 Vpliv socialnih razmer na razvoj otroka na Prevaljah. Ljubljana 1929, str. 49-50. 292 "Mama me je s policijo gnala nazaj, ko sem dobila sina" poosebljen greh. Narava ne vprašuje, kaj je po človeških zakonih legitimno in kaj ne, nravnost pa ne uspeva v siromaštvu. Ker je deca pač tu, je treba poskrbeti vsaj to, da bodo sodišča rigorozno izterjevala alimente. Samo za eno petino vseh gori omenjenih nezakonskih otrok dobivajo matere določene alimente." O usodi nezakonskih otrok govori brez statističnih podatkov, a nič manj prepričljivo: "Ti otroci, prepuščeni sami sebi, se dostikrat smrtno ponesrečijo; matere jih morajo ostaviti, da lahko gredo za svojim opravilom. Kje naj vzamejo za varstvo svojih otrok varuhinje, ko mezda ne zadošča niti za hrano! Poleg tega pa so take matere prikrajšane, ako so delavke, tudi pri stanovanju." Odnos okolja do nezakonske matere v delavskem okolju se Doberšku v poznih dvajsetih letih ne zdi obsojajoč, zdi se mu celo, da delavci take matere včasih pomilujejo. Zaradi te strpnosti, ki zraste iz težkih razmer, tudi med delavskimi otroki ni razlikovanja, česar pa ne trdi za kmečko okolje: "Enakopravnega se čuti nezakonsko dete v družbi ostalih otrok, česar navadno ne opazimo med otroki v docela kmečki okolici." Pri tem navaja tudi drastičen primer dekle, ki je služila pri posestniku in imela z njim otroka. Čeprav je bil kmet dvojni posetnik, ni niti enega posestva izročil odraslemu sinu, ker bi moral le-ta sicer plačati alimente. Tudi na dediščino ni dal nobenega predujema v ta namen. Mati je morala otroka sama oskrbovati in v najtežjih pogojih delati za življenje obeh. O povezavi števila poslov in nezakonskih otrok na avstrijskem Koroškem je pisal tudi Luka Sienčnik. Pri tem omenja, da je v okraju Št. Vid," kjer so bila večinoma veleposestva s 50-60 posli, število nezakonskih otrok poraslo med leti 1865-74 celo na 60 %.'^ Sprva se zdi, ne glede na visok odstotek nezakonskih rojstev otrok poslov drugod na Koroškem, da gre pri tem podatku vendarle za napako. Če je poročilo temeljilo na zapisnikih duš (kar pa ni nikjer omenjeno), je možno, da je poročevalec štel vse posle, ki so kdaj delali na kmetiji oziroma veleposestvu v tem obdobju. Praviloma v zapisnikih duš namreč ne piše, da je posel odšel na drugo delovno mesto, zapisniki beležijo samo njihove prihode. Tako bi napaka lahko nastala zaradi nepoznavanja tega dejstva in bi bili vsi posli, ki so kdaj delali na enem posestvu enostavno sešteti. Po drugi strani pa, če ne gre za napako (to bi pač morali preveriti v zapisnikih duš šentviške fare), moramo pomisliti, da posestva s toliko posli niso mogla biti kmečka, saj so največje kmetije na Koroškem imele največ do 20 poslov." Če niso bila kmečka, česar tudi Sienčnik ne trdi, so bila veleposestva grajska. In če pogledamo Št. Vid v Podjuni (v občini Velikovec), tega ne moremo potrditi. Iz virov pa vidimo, da je vojvodski grad v Št. Vidu ob Glini (do leta 1518 je bil tu sedež koroških vojvod) služil le kot arzenal, torej ni mogel imeti toliko poslov. Ostane nam še impozantna trdnjava na 160 metrov visoki skali Ostrovica, kakih deset kilometrov vzhodneje, 14 Sienčnik ne omenja ali gre za Šentvid v Podjuni aH Šentvid na Glini, toda iz podatkov drugih avtorjev, ki sledijo, lahko sklepamo, da gre za Šentvid na Glini. 15 Luka Sienčnik, Umrljivost dojenčkov v Celovcu v letih 1865 do 1874. Zdravstveni vestnik, 46/1977, št. 2, str. 134. Ustai vir Marije Makarovič. 293 Mojca Ramšak ki je še danes zasebna last knežje družine KhevenhüUer in v kateri je danes zbirka srednjeveškega orožja.^^ Tu bi lahko živelo toliko poslov in se morda rodilo tolilco nezakonskih otrok, kakor navaja Sienčnik. Toda ali lahko to dejstvo dvigne število rojstev nezakonskih otrok za celih dvajset odstotkov, za kolikor presegajo siceršnje koroško povprečje iz prejšnjega stole^a? Ali imamo še kak drug podatek o tem? Poglejmo, kaj o Št. Vidu ob Glini govori že omenjeni Michael Mitterauer. Po pregledih zapisnikov duš v farah porečij rek Gline, Krke in Metnice je v pregledu nezakonskih rojstev v Evropi na prvem mestu z najvišjim odstotkom navedel prav okraj Št. Vid, kjer da je bilo med leti 1870-74 povprečno rojeno 68,1 % otrok izven zakona, v istem času pa v deželnem mestu Celovec 68,9 %! V večih farah okrajev treh omenjenih koroških porečij pa je po podatkih iz krstnih knjig iz druge polovice 19. in začetka 20. stoletja naštel celo več kot 80 % evidentiranih nezakonskih rojstev! Tako je bila Koroška v tem pogledu očitno prava Jamajka Evrope.^*^ In omenjeni šentviški presežek "koroškega sindroma" je razrešena uganka, ki ga samo s pomočjo življenjepisov in drugih omenjenih etnoloških virov na to temo nismo mogli rešiti. Luka Sienčnik pa na istem mestu navaja tudi podatke o veliki umrljivosti nezakonskih otrok na Koroškem. Pravi, da so v letih 1865 do 1874 za mesto Celovec izvedli točno statistiko o rojstvih, kakor tudi o umrljivosti otrok. V omenjenem desetletju je v teku prvega življenjskega leta umrlo najmanj 490 otrok več, kot jih umre v krajih z normalno umrljivostjo. Normalna umrljivost je pri dojenčkih tedaj znašala 20 % (avstrijsko povprečje), v Celovcu 30 %, torej za 10 % več. Teh 10 % je realno 50 otrok. Ker pa je v Celovcu umrlo 30 % otrok, je to na leto 150 mrtvih dojenčkov. Dojenčki, ki so tako zgodaj pomrli, so bili v veliki večini nezakonski otroci, v polehiih mesecih je na primer pomrlo petkrat toliko nezakonskih otrok za dizenterijo kot zaradi bolezni dihal. Nezakonske otroke so imela predvsem dekleta, ki so, kot v vseh mestih, prišla iz okolice. Ker je bil v tistem času Celovec sredi slovenskega ozemlja, so dekleta, ki so v Celovec prišla iskat službo, bila slovenska dekleta. Torej so bili tudi otroci, ki so v Celovcu tako zgodaj pomrli, večinoma otroci slovenskih mater. V Celovcu je torej vsako leto pomrlo blizu 150 slovenskih dojenčkov. Umrljivost dojenčkov je bila visoka tudi izven glavnega mesta; predvsem zaradi slabih higienskih razmer. To je nazorno tudi iz tega, da je naravni prirastek znašal samo 5,42 %, medtem ko je bil v državnem merilu 11,64 %P Tudi Marija Makarovič navaja območja, konkretno Strojno, kjer je bila umrljivost otrok poljedelskih delavcev, zlasti nezakonskih otrok dekel v 19. stoletju ena največjih.^" lî" Janko Zerzer, Po koroških poteh. Kultumo-zgodovinski turistični vodnik. Celovec 1997, str. 34-35. 18 Michael Mitterauer, Ledige Mütter. Zur Geschichte illegitimer Geburten in Europa. München 1983, Str. 23. W Luka Sienčnik, Umrljivost dojenčkov v Celovcu v letih 1865 do 1874. Zdravstveni vestnik, 46/1977, št. 2, str. 133-134. 20 Marija Makarovič, Strojna in Strojanci. Narodopisna podoba koroške hribovske vasi. Ljubljana 1982, Str.388. . ;:r-f