247 Prikazi in ocene Filozofska historiografija ob koncu razsvetljenstva To je tema obsežnega dela, ki se uk-varja z dokazovanjem razvoja zvrsti »filozofska historiografija«, pravzaprav natančneje z njenim statu- som na prehodu od poznega razsvet- ljenstva do kantovskega obdobja, če- prav pod nadvse ohlapnim naslovom Zgodovina splošnih zgodovin filozo- fije1. Iz produkcije na področju filozof- ske historiografij e torej, ki ni ne modna in ne privlačna v očeh sodobnikov in zato ne opažamo, koliko je v njej izzi- vov za aktualno teoretsko rabo, bi radi opozorili na veliko kolektivno delo italijanske filozofije z gornjim naslo- vom, posebej na zadnjo, tretjo knjigo (v dveh delih), ki sicer tudi ni več čisto nova, vendar obravnava »drugo raz- svetljenstvo in kantovsko obdobje« in je s tem blizu temam, s katerimi se ukvarja Filozofski vestnik. Gre pa se- veda tudi za obdobje, kije posebej po- membno za razvoj zgodovine filozofije, čeprav prav s tega gledišča ni bilo de- ležno (dolžne) znanstvene pozornosti. Tojemogočna knjiga, nabita z informa- cijami in kondenziranimi ocenami in zaneslj ivo je ni mogoče dovolj ustrezno predstaviti: poskusimo iz nje povzeti le kakšen izziv. 1. Storia delle storie generali dellafdosofia, ur. G. Santinello. vol. 3 (v 2 delih): II secondo Illuminismo e Teta Kantiana, ed. Antinore, Padova 1988. Temelj n i predmet raziskovanj a so obče zgodovinefilozofije, razdeljene v štiri poglavja, ki »pokrivajo« štiri geo- grafska oziroma geografsko kulturna območja: prvi del je namenjen fran- coski filozofiji (avtor G. Piaia), drugi se nanaša na Italijo (avtor I. Tolomio), tretji se ukvarja z angleškimi filo- zofijami (F. Bottin), najobežnejši del paje namenjen nemški filozofij i (avtor- ji I. F. Baldo, M. Longo in G. Micheli). V italijanskem teoretskem prostoru so to znana in uveljavljena imena, še posebej urednik in pisec uvodne študij e G. Santinello. Le-ta v uvodu ugotavlja, d a j e toliko manj mogoče uporabljati »zunanji in mehanski« koncept obče zgodovine kolikor bolj se približujemo devetnajstemu in dvajsetemu stoletju, ko seje samo teoretsko umevanje kon- cepta zgodovine filozofij e—predvsem pa način, kako se je strukturirala kot obča zgodovina idej — začelo preveč tesno povezovati z deli, ki vsekakor niso obče zgodovine. S predhodnim (drugim) delom je knj iga zelo ustrezno opravila analizo izvorov filozofske historiografij e v modernih časih, prav do točke, ko je prišlo do teoretizacije tako prakse kot »kritične zgodovine« filozofije; sredi 18. stoletja sta Bruckerjeva in Deslandesova »kritična zgodovina« zaznamovali najbolj pomembno točko filozofske 248 Prikazi in ocene historiografije prvega razsvetljenstva. Tudi vanalizi razvojatezačetne stopnje filozofske historiografije so avtorj i zgo- dovinsko gradivo razdelili po geo- grafskih območjih, kar je ponudilo do- volj izčrpen evropski pogled in pregled moderne kulture, razčlenjen po bolj ali manj »vrhunskih« dosežkih, znanih iz procesa uveljavljavljanja te nove filo- zofske zvrsti. V obravnavani, torej tretji knjigi, je natančno razgrnjen razvojni proces zgodovine filozofije v postopku prido- bivanja statusa koncepta zgodovine kot zgodovine esprit humainv francoskem področju; dalje v poglabljanju tega koncepta v tisti teoretski smeri, ki vpisuje zgodovinska dejstva v razvoj človeške misli in mentalitete kot theo- retical (ali philosophical) history v angleškem prostoru in, končno, kot prispevek tretjega rodu razsvetlj encev, zlasti v Nemčij i , k prehodu od »kritične« zgodovine k »filozofski« zgodovini, ki se začne z Herderjem in Kantom. Kronološki mejniki so precej labilni in se z posameznimi avtorji pomaknejo včasih časovno naprej, odvisno pač od obravnavanega geografskega prostora — takšen je primer za Italijo, kjer so zgodovinsko filozofski spisi ali religi- ozno apologetske ali pa šolske narave, torej ocenjeni za primer revne filozof- ske kulture; v tem primeru so avtorji vključili tudi kakšnega filozofa, ki je sicer že dodobra v devetnajstem stoletju. Tudi za Anglijo ugotavljajo, da prav na tem specifičnem področju filozofske historiografije vtem obdobju ni bila izraziteje produktivna, čeprav je z drugimi filozofskimi vplivi, torej bolj od daleč, močno oblikovala tudi historiografijo; zato namenjajo pozor- nost manjšim avtorjem, včasih tudi pretirano pozornost, saj, če bi sodili po številu strani, ki so namenjene neka- terim, bi jih utegnili izenačiti z zna- ninimi velikimi. V tako bogatem prostoru kot je bil nemški — kjer je prevlada znanosti o človeku na vseh kulturnih področjih in preplet raz- svetljenstva, kantovstva in idealizma globoko zaznamoval prehod stoletja —pajetudihistoriografskaprodukcija bogata in razvejana — zato se lahko vprašamo, kako da ni vklj učena analiza Tennemannovega dela Geschichte der Philosophie (Leipzig 1789-1819), ki sicer prav toliko sodi k vzdušju časa kot Buhle (Lehrbuch der Gescichte der Philosophie, Gôttingen 1796- 1819), kateremu pa je namenjeno celo enajsto (zadnje) poglavje. Poleg Tennemanna je v tem delu izpuščen tudi De Gerando (Histoire comparée des systèmes de philosophie), kar so avtorj i vsaj deloma opravičili s tem, da so poudarili njuno kantovsko pripad- nost, zaradi česar sta časovno lahko umeščena nekoliko naprej glede na sodobnike. Vsekakor je pomembno zagotovilo, da bodo pozneje obravnavani tudi takšni avtorji, saj so za zgodovino filozofske historiografije pomembni vsaj po svojih ocenah historiografske prakse vse do sodobnikov; kot takšni se še vedno uporabljajo (to počne obilno tudi obravnavano delo!) kot primarni vir za natančnejšo presojo usode in 249 Prikazi in ocene recepcije te zvrsti. Vsekakor paje treba poudariti, da je zdaj na voljo urejena, izčrpna, tematsko dobro organizirana, recimo filološko utemeljena filozofska historiografija, ki omogoča, da se zastavljajo prava, teoretsko utemeljena vprašanja ne več zunaj historiografije, ampak iz nje same. Že Santinello v uvodni študiji predlaga branje takšne filozofske historiografije evropskega poznega osemnajstega stoletja po treh načelih: po načelu teoretizacije zgodo- vinskosti filozofije, po načelu, ki te- melji na kategoriji napredka in po tis- tem, ki elaborira kategorijo sistema. Razsvetljenske črte imajo svoje kore- nine tudi v zgodovini tistega esprithu- main, ki gaježeDeslandes hotel uvajati v Francij i in seje z različnimi poudarki potem razvijal v vsej Evropi skozi celo stoletje; tako je zvrst »zgodovina filozofije« filozofsko dozorevala, po- sebej še v znamenju vse bolj uveljavlja- jočega se idealizma. Premišljena in izrazito konsekventa organiziranost gradiva v tem delu tudi omogoča, da se brez težav razkrije jasna črta kontinuitete in razvoja filozofske historiografije med osem- najstim in devetnajstim stoletjem. Ko stafilozofska teorija in praksa dozoreli do popolne ozaveščenosti o lastni zgo- dovinskosti, so se pojavila dela, ki že kažejo nasprotje med tako rekoč ohla- pno ali razširjeno koncepcijo in med teoretsko-aprioristično koncepijo zgo- dovine filozofije. Prva koncepcija je prav zaradi svoj ohlapnosti odprla polje historično-filozofske prakse različnim in mnogim področjem vedenja, druga paje neposredneje peljala v idealizem in k drugim filozofijam zgodovine. Obe sta vsebovali priložnosti in tve- ganja, ki so se potrdila v devetnajstem in dvajsetem stoletju: že iz same de- finicije zgodovine esprit humain sta izšli dve težnji. Zgodovina filozofije začeja po eni strani s svojim tako rekoč nikoli končanim določanjem — ki jev resnici predvsem razširjanje—lastnih mejah in zajema vse elemente, ki pomagajo dokazovati napredovanje človekovega duha: nekateri, šteti med minorne avtorje, posebej pozorno obravnavajo »znanosti o človeku« in izvore jezika, Meiners in Tiedemann v Nemčiji pa, na primer, razprostirata svoje filozofiranje na vso zgodovino kulture in civilizacije. Zanimiv se zdi primer abbéj a Raynalda, kije predlagal antropološko obravnavanje evropske kulture z referenco na kolonializem; nanj sicer redno naletimo v zgodovinah utopij in pregledih mesianističnih piscev, tokrat pa je obravnavan kot primer zgodovine filozofije širokega spektra. Na drugi strani pa je spekulativna usmeritev, brez vsakršnega smisla in spoštovanja za pragmatično historio- grafijo; izteče se v kantovstvo in jo najbolj klasično predstavljata prav Buhle in Tennemann. Dejansko je ta smer skozi vse razsvetljenstvo dozore- vala v težnj i, da bi postala spekulativna podlaga za historiografski diskurz, ki se hoče organizirati v smislu sistemov. Dovolj je, če se spomnimo Condil- lacovega Traité des systèmes ali pa Condorcetovega načrta za filozofijo zgodovine, pa tudi tega, kako sophilo- sophical historians na idej i o enotnosti 250 Prikazi in ocene človeške narave in uniformnosti njenih ponašanj utemeljevali možnost teo- retskega posega v in na zgodovino. Nemara je uporabnost in koristnost tega dela omejena na akademsko rabo; kar je seveda tudi prav. Menim, da je ena poglavitnih zaslug in celo novosti tega obsežnega dela prav v tem, da trdno stoji in funkcionira kot zanesljiva referenčna točka, ki se bo v času obdržala, saj so podatki in dejstva stro- go preverjena in razgrnjena na način, ki ne dokazuje lastne erudicije samemu sebi. Neda Pagon