Kako je učiteljem delovati v večrazrednicah? Večrazredna šola prispodabljati se da sestavljenemu stroju. Ta svojcga dela nikakor dostojno in pravilno izvčsti ne more, ako mu kateri njcgovih delov sodclovanje odreče, ali pa, če mu le površno pomaga. Jednako je na večrazrednici. če se tu hoče doseči kaj povoljnega vspeha t. j. ako ji je mar, da svoje gojence dovcde do jednakomernega izobraženja; potem je pred vsem potrebno, da se učitelji, delajoči na večrazrednici, vseskozi sporazumijo, da je vse njih delovanje jednotno, harmonično, skratka, da jedna učna moč drugej kolikor toliko pomore v dosego nameravanega cilja. Mogoče, da se učitelji na večrazrednici v političnih in drugih zasebnih nazorih ne zlagajo, da so torej raznih misli zunaj šole, v šoli pa ta raznomišljenost pogubonosnega svojega vpljiva imeti ne sme. V delokrogu svojem naj bodo zmerom taktnega, složnega delovanja! — Pri težavnera svojem delu pa naj uporabljajo vsako sredstvo, ki bi utegnilo jim zboljšati vspeb, olajšati delo samo. 1) Pred vsem imajo se obhajati postavno zaukazane mesečne konference. V teh se učitelji posvetujejo o rabi učnih in odgojilnih pripomočkov itd. 0 čem vse da se tii razgovarja, pač ni treba na drobno še posebej poudarjati, ker to itak natančno določuje naša šolska postava. V teh mesečnih skupščinah upoznajo se učitelji mej sabo in v inejsebojnem prijateljskem pomenkovanji ojačijo se za mučni svoj posel, ter se tako tim veseleje lotijo dela v zavesti skupnosti, katero vzbujati in vtrditi je ravno glavna naloga mesečnih konferenec. 2) Nadalje naj se potrudi vsak učitelj — kolikor le mogoče, — da se bode ravnal pri pouku po učnem črtežu. Učitelj višjega razreda naj se briga za to, kar obdelava oni v nižjem, in nižjega razreda učitelj naj pa postavi onemu v višjem dostojno podlogo; da bode ta pričeto lahko nadaljeval, na temelju uže postavljenem labko naprej zidal, a ne da bi moral temelj si postaviti še-le sam. Utegnilo bi se ugovarjati: nVsak učitelj je odgovoren za svoj razred". Istina to. A pri večrazreduicah velja pa tudi še izrek: nVsi učitelji pa so odgovorni za vso šolo!", kajti ta se ne sodi le po vspehu posaranih razredov ozfroma učiteljev, — ampak po vspehu v obče: zato naj pa vsi delujejo na to, da bo vsak v svojem razredu lahko neovirno in sigurno mogel poučevati. Da se pa to zgoditi more, zavladati morata složnost in mejsebojna pomoč raej učiteljstvom! 3) Naravna posledica prejstoječe točkeje, da naj vsak učitelj vestno in resnično vselej vknjižuje v tednik, kar je predelal učne tvarine. čejetednik pri vseh učiteljih resničen in natančen, potem bode gotovo vsak učitelj v svojem razredu ložeje poučeval, kajti vedel bo, kaj ima opustiti, kaj dopolniti, kaj manj obširno razpiavljati itd. 4) Ako učitelji drug drugemu zaupajo, potlej je tudi zelo koiistno, ako časi — kadar pač ravno nanese prilika — jeden učitelj dvugega posluša pri poučevanji (hospitfra). Nihče preveč ne zna, a nobeden tako malo, da bi se od njega kaj ne naučil. 5* Učitelj, kojemu je resno mar za svoj posel in nadaljno svoje naobraženje, bode tako poslušanje le odobraval. Upoznauja je treba, vaestrauskega upoznauja uiej delavci iia istem polji! Sploh naj uporabljujejo učitelji na takih šolah vsa sredstva, ki bi jim rnogla kaj koristiti pri njih vkupnem delu. Prava bratovska ljubezen naj zavlada niej njimi. Vedno naj bode si v svesti učiteljstvo na večrazrednici pomenljivih besed dr. Karola Scbmidta: ,,Smoter, ki ga ima doseči odgojnik, je velik in vzvišen; pot do tega pa je trnjeva in polna muk. Nasprotno pa je njegovo delo višje cene, nego vse drugo, po čeniur hrepeni človek, kar si sicer osvoji". Složno tedaj se mora hoditi po trnjevej poti, ako se hoče dospeti do zaželjenega smotra! nSloga jedino pravo moč rodi". —k.—