Risanje brez stigem! Konferenčno poročilo. (A. Sitsch.) ilavni zbor! — Dana mi je naloga, predavati danes o predmetu, kateri je povsern potreben teraeljite preobrazbe, t. j. o risanji. Gradiva za to predavanje mi je dala največ praksa. Dovoljujem si torej slavnemu zboru to gradivo podati v kratkih potezah v prerešetavanje, da zboljšamo sedanjo raetodo ter omogočimo v resnici doseči zaželene uspehe. Risanje je umetnost, katera nam čestokrat služi v popolnitev naše besede in je kot taka jeden najmlajših predmetov, kateri so kot ueni predmeti predpisani za ljudsko šolo. Kakor za druge predmete, treba je tudi za risanje postaviti otroku trden in pravilen temelj, kateri naj mu bo opora pri nadaljnem izobraževanji. Da je pa ta temelj v resuici trden in pravilen, posluževati se nam je posebne, dobre raetode. Metode, po katerih se je poučevalo risanje do danes, pa so toli mnogobrojne, da mi ne dopušča čas* jih tu navajati. Pač pa se hočem pomuditi pri zadni raetodi, katere smo se posluževali malone do danes t. j. pri stigm ografični raetodi. Ne posebno ugodni učni uspehi v risanji so dali povod, da se je pojavilo vprašanje, ako bi ne bilo bolje, da se vpelje risanje šele po dokoneanera tretjem šolskem letu. Temu vprašanju so se pridružili tudi prav znameniti metodiki in učitelji risanja, a odgovor je bil ta, da je sicer verojetno, da iraajo odraslejši otroci boljše uspehe, a da so uspehi tudi mlajših otrok lahko ugodni, ako je raetoda dobra. Ker se je pa trdilo, da otrok še ne more prosto delati, marveč da potrebuje posebnih pripomočkov in opore, vpeljala se je kot najboljša metoda dr. Hillard-ova (1846) stigmografična metoda. Tudi ta metoda je doživela do danes veliko premernb in zadnja je ta, da rišejo otroci v zvezke s stignami in sicer po 1 cm, 2 cm in 4 cm dolgo razdaljo posameznih stigem. Stigme so v resnici opora otroku; a do česa privede ta opora otroka? — Najveokrat do malomarnosti in lahkomišljenosti v izvrševanji risarskih izdelkov. Ce pregledujemo risanke posameznih učencev, našli boderao sicer simetrične podobe, katere so na prvi pogled prav lične in ugajajo našim željam. Ako pa kak risarski izdelek natančneje opazujemo in opazujemo tudi posamezne dele t. j. njega posamezne črte, iz katerih je nastal, bodemo takoj videli, da je bil izgotovljen brez posebnega duševnega napora učenčevega. Učenec je stvarjal prerae crte zvezavši dve, tri ali več v isti vrsti ležečih pik in to prav raehanično. Pri tej operaciji ni mislil otrok, kako naj črto potegne, da bo lepa, ravna, raarveč je vezal piko s piko brez vsakih posebnih mislij in brez vsakega estetičnega čuta, kakor je to videl na tabli, in risarija je bila izgotovljena. Prav radi tega, ker je izdelal učenec različne, na šolski tabli predrisane ornamente ali druge vaje po predtiskanih stigmah, bile so črte, iz katerih je dotični ornament obstal, najpogostejše krive; torej je tako lahkomišljeno risal, da se čestokrat še pik, po katerih naj bi potegnil premo črto, niti dotaknil ni, raarveč se jih na tej ali oni strani naravnost izognil. Izdelek pa je bil vendar na prvi pogled še nekako ličen, kajti predtiskarie stigme so se svetile iz njega kakor zvezde na nebu, in kjer stoje v ravnih vrstah, tudi pomagale varati opazovalčevo oko. Če je pa učenec vezal vendarle posamezne pike drugo z drugo tako, da jo je tudi v resnici zadel, vlekel je stigme vezalno črto od jedne stigme le do prihodnje, je odstavil in zopet svojo pot nadaljeval, dokler ni dospel do zahtevane stigme. Tako napravljena prema črta je sestavljena iz posameznih kratkih, stikajočih se črt in nima za praktično življenje prav nobene uporabne veljave. Ne bodem odrekal, da si je učenec s takim risanjem pridobil nekoliko oblikočustva in spretnosti, a veliko gotovo ne. Pravega estetičnega čuta pa si vendar ni mogel vzbuditi, ker je tako risanje popolnoma mehanično. Kar se pridobljene spretnosti tiče, je ta gotovo mala, ker učenec ni potreboval nikake sigurnosti, da potegne v resnici lepo, dolgo, prerao črto. Najraanj pa se mu je vadilo oko posebno v merjenji, ker je irael s stigmami že itak vse preraerjeno. Risanje s stigmarai je vezano risanje, a ne vezano radi tega, ker učenec veže posamezne pike drugo z drugo, marveč vezano, ker je učenec vezan t. j. primoran se ravnati po predtiskanih stigmah. Duh ucenčev se pri takem risanji nikakor ne razvija in učenec je naravnost suženj dotičnih stigem. Vsi predmeti, koji se poučujejo na ljudski šoli, poučujejo se tako, da je učenec primoran misliti. Pri tem se mu krepi in razvija duh. Zakaj pa bi se ravno pri risanji zanemarjala vzgoja tega glavnega faktorja in ne delalo se na njega razvoj ? Mehanično branje, pisanje, računanje i. dr. je že davno izpodrinila nova metoda; zakaj pa naj bi ta mehanizem ravno pri risanji, tako važnem ucnera predraetu, se še vedno dopušcal? Tu je treba konsekvenoe. Vsi predraeti naj se poučujejo tako, da se pospešuje duševni razvoj in s tem doseže zmoter, katerega doseči si mora šteti vsaka šola v svojo dolžnost. Kar se tiče ročnosti in vaje očesa, sera ravno že omenil, da ni posebno sijajna ona, kojo si pridobi učenec pri risanji s stigmami, vendar pa iraamo učence s precejšnjo spretnostjo zbog te metode. Od kod torej ta? Ge stvar natančneje preiskujemo, prišli boderao takoj do rezultata. — Vsak otrok ima že iz narave mnogo veselja do risarija in se peča s tem v svojem prostera času. Tu nariše na navaden popir sedaj kako hišo, sedaj cerkev, konja i druge reči. Pri tem prostem risanji si je pridobil dotični otrok sam to spretnost in pomagala mu je bujna otroška fantazija. Vadil se je sam predmete natančneje opazovati, jih primerjati z druzimi in meriti razne razdalje na oko. Stigme pa rau tega gotovo niso dale. Da pa doseže šola tudi v risanji one uspehe, katere doseže v vseh drugih predraetih, treba je reforrae in ta reforraa obstoji v metodi z risanjem brez stigem. Kakor se je priučil otrok pisave brez pik, tako se bode priučil tudi risanja. Kakšni bi bili pač uspehi, ako bi se učili otroci pisati po stigmah? Preverjeni srao lahko, da bi imeli učenci četrtega razreda komaj tako pisavo, kakoršno iraajo sedaj koncera šolskega leta v prvem razredu. Isto velja tudi za risanje. Res je, da postane po tej metodi risanje mnogo težavneje ko je bilo do sedaj, posebno težavno pa za učitelja, a uspehi bili bi gotovo ranogo ugodnejši, ko do sedaj. Sicer je napredek po tej metodi počasnejši nego po stigmografični, na vsak način pa bolj gotov. S to preosnovo si nalaga učiteljstvo novo breme. Ker je pa naša dolžnost, se potruditi, da vzgajamo mladino tako, da doseže šola svoj naraen, smetno upati, da s svojo požrtovalnostjo, katere nara pač nikdo ne more odrekati, tudi to novo breme še prenesemo v blagor nam izročene mladine. Da si pa to breme kolikor mogoče olajšamo, 20* treba se je s to novo metodo prostega risanja seznaniti in delo nara ne bode več težavno. Ta metoda obstoji kratko le v tem, da se vse Srte, potegnjene na vse različne strani, potegnejo raahoma in sicer vedno z lahko roko. Dobro je, da se potegne črta najpreje v zraku, in ko dobi roka pravo lego, pa se potegne orta v resnici po popirju, tam koder jo je treba potegniti. Vse črte pa je treba narisati vedno le z jedno potezo. Pripravljen sem to metodo s praktičnim vzgledi pojasniti. Pri tem prostem risanji vzgaja se učenec vsestranski. Ker se giblje prosto, razvija se mu duh, vzbuja fantazija in množi se spretnost v p r avilnem opazovanji, merjenji na oko in sigurnoročnost katera ga usposobi, potegniti Črte na vse mogoče strani. Glede na prednosti, katere iina prosto risanje pred stigmografičnim, bi bilo le želeti, da se kaj kraalu tudi v našein šolskem okraji vpelje.