------    113    ------
Dopisi.
Na Dunaji 31. sušca. H. B. — Prav imajo, ki pravijo in molijo: ^Obvaruj nas Bog naših prijatlov, očitnih sovražnikov se bomo že sami varovali!'4 To tudi pri nas na Slovenskem velja. Očitnih sovražnikov čedalje manj prihaja, ker spoznavajo, da že zdrava pamet najhuje naska-kovanje na našo narodnost, na naše pravice obsodi in obsoditi mora, in da se le terde buče na skalnati steni slednjič razbiti morejo, tedaj raji prej pojenjujejo — al tolikanj veča nam je nevarnost po tako imenovanih ^dozdevnih pri-jatlih" , ki na eni strani ližejo, na drugi pa grizejo. Tacih je še na kupe. Eni se skrivajo pod kriuko mogočne edine Avstrije, s ktero, češ, se ne ujema po njih mislih ravno-pravnost narodska, in da bi lože kratkovidneže preslepili, ne uehajo trobiti , da je tudi vlada višja nemška , — ergo vse mora nemško biti. Drugi čenčajo: Mi spadamo pod ^nemški bund", tedaj moramo češ ali nečeš, tudi Nemci biti, posebno ker bi se potem, odpadši iz ožje zveze z Nemci in njihovo omiko, zamogli poverniti v neko sirovost, ker kdo ni Nemec, ni omikan ali saj se ne more omikati! Se več pa jih je, ki pri vsaki slovenski besedici že „pan-slavizem" vohajo ali pa odpad od vere, kakor da bi bili Nemci sami katoličani in bi neko vesoljnost v vseh rečeh „v štantuu imeli. Eno kakor drugo terditi je neumno, še boij pa, da bi se strahu, ker je eno ali drugo mogoče in se pri najboljih, najsvetejših rečeh tudi napčnosti gode, že samo za volj tega svojim pravicam se odrekli in se duševno in telesno umorili, samo da bi drugim ugodno bilo. Čudno, pa vendar le res! Ne moremo si misliti, da je to po naravni poti mogoče, ampak da jih le strast in hudo-voljnost k temu žene, torej da nočejo mogočne Avstrije, ker se protivijo krepčanju posameznih delov. Kdor hoče cilj iu konec doseči, se mora tudi pripomočkov poslužiti — kdor hoče mogočno Avstrijo, mora tudi po zmožnosti delati, da se posamezni deli ukrepijo. Vsak pa je sovražnik, izdajavec Avstrije, če tudi še tako lepo od nje govori, kdor narodom njih pravice krati in zabranjuje. Iz verskega ozira pa mislimo, da že prav nič ni treba se temu protiviti in Slovane sploh na sumu imeli, kakor se navadno godi in dela. Vera nas uči zmernost, nam kaže tudi slabe zglede; al zavolj tega nas nikdar ne sili, svoje pravice z nogami teptati, se zatajiti in izroditi, da bi le drugemu všeč bilo; marveč je človek po veri še bolj dolžan, samega sebe spoštovati in svoje braniti ter človeku spodobno živeti, iu če to od posameznega že velja, kolikor bolj pa še mora oveljati pri narodih, da ne nastane dušni in telesni " samomor. Tako vidimo vse le količkaj veljavne narode delati. Le birokratično samosiije iu njega kreature, bodi si vedno ali nevedno, so v stanu pravičnemu početju nasprotovati in ljudstvo popolnoma vsužiti, ker mislijo, da so si sami sebi zadosti, in ker v človeku druzega ne spoznajo, kakor le ponižnega sužnjika. To pa je ravno nape no in nič ne velja. V takem duhu, s takim nevrednim namenom so delali zadnje dni posebno na Stirskem, Koroškem, Dalmatinskem itd.,   da   so doinorodne može  odpravili   ter jih s
takimi in enakimi kosmopoliti nadomestili. Slovenskemu narodu ne pomaga samo od „ valute" govoriti, ali od svobode, kako je lepa, če tistega ne dobi in nima, ki mu je podlaga svobode. Lahko se sicer vnc najbolj pravične terjanja začasno poraze; al ni jih mogoče za vselej, in kolikor dalje se zaderzujejo, toliko huje bo maščevanje in težje poravnanje! Tedaj je skerb modre ne pa zvijačne politike, prave pravične pota nastopiti, srečo in blagostanje napraviti, ne pa ljudstva od brezna do brezna poditi in slednjič nesrečno končati, kar se žalibože večkrat tako rado zgodi! Da je nam Slovanom sosebno nemška politika veliko veliko škodovala, da nas je po veri in deržavi razkosljala in tako rekoč v nejedinost obsodila, kdo more to tajiti? Cesar naš je avstrijansk cesar, ne nemšk, vladar in oče vseh narodov brez razločka — druzega ne potrebujemo, in nihče ga ne sme in ne more druzega terjati, ker bi bil le poguba avstrijanske deržave. Zato je pa tudi slovenskih poslancov sveti namen, pazljivim biti za domačo politiko in za stalno podlago prave svobode, in nikdar prezreti narodnosti, ker Je na tej zori bomo spoznali, da so nam dnevi ustavnega življenja napočili in bomo potem z veseljem se dela poprijeti in če Bog da, tudi srečno dokončali!
Iz Zagreba 31. sušca. X. — Komaj se je razprostirala po zagrebškem mestu vesela novica, da so Nj. Veličanstvo izvolili žl. gosp. Kari na Ulepiča, predsednika višje urbarske sodnije v Zagrebu, za deželnega poglavarja v Ljubljani, so brez poprejšnega dogovora danes snidili se vsi tukaj bivajoči krajuski Slovenci, želeči pervi pozdraviti novega našega deželnega poglavarja in mu srečo vošiti k novemu visokemu poklicu. V imenu vseh nazočih je besedo poprijel gosp. fmancialui prokurator dr. Regnard, in govoril je tako serčno, da so novi g. deželni poglavar kakor vsi nazoči živo ginjeni bili. Opomnil je gosp. govornik, kako srečne se čutijo sinovi pieljubljene naše domovine, da pervi morejo novega njenega poglavarja pozdraviti ; omenil je potem mnogoverstnih zaslug novega deželnega poglavarja, kteri je pervi rojeni Krajnc. ki je do časti prispel, poglavar biti svoji ljubljeni domovini. Dostavil je potem gosp. govornik, da je to izvoljenje tudi živ dokaz ljubezni našega cesarja do naše mile domovine, in da to tudi nas zunaj naše domovine služeče Krajnce tolaži, ker to sjajno dokazuje, da vlada svojih vernih služabnikov tudi zdaj in nikdar ne pozabi. Nazadnje je opomnil, da-krajnska dežela za gotovo se more nadjati, da bode njeni novi poglavar vse svoje moči daroval pridu in napredku domovine, in sklenil je svoj govor s serčnimi željami v slavo domovine in njenega poglavarja. Blagi deželni poglavar je z ginjenimi besedami se zahvalil za serčni pozdrav in obljubil . vse svoje moči žertovati v prid svoje krasne domovine, ktero iz serca ljubi, in obljubil je, da bo vsakemu, kteri se bo na-nj obernil, karkoli bo mogoče, pripomogel; pristavil pa je še, da so tudi težave in visoke dolžnosti njegovega novega poklica mu dobro poznane, da pa vendar upa, vse zapreke premagati v korist domovini. Bog daj srečo! Dostavim vam pa še to, da vaš novi poglavar v narodnih rečeh najboljše namere ima in da morete vsi, ki se potegujete za pravice slovenske narodnosti,  rnu s polnim zaupanjem in poverenjem naproti priti.
Celovec. Po cesarskem sklepu od 29. sušca bo dobila koroška dežela spet samosvojno c. k. deželno poglavarstvo in deželni poglavar nam bo baron Franc Sluga, dosihmal dvorni svetovavec pri gornje-avstrijanskem poglavarstvu.
Y                                                                                                   V
Iz slovenskega Stajarja 29. sušca. „Ze dve celi uri premišljujem — je rekel Ludevik XVI., francozki kralj, ko je leta 1793 prišel njegov dobri prijatel Malesherbes k njemu v ječo in mu prinesel strašno novico, da so ga na smert obsodili, — premišljujem, je rekel, ali sem ves čas svojega kraljevanja podložnim svojim po svoji volji storil jkako  krivico; al najmanjšega kaj   mi   ne   pride   na pamet."
—     114    ----
Pravičnega in nedolžnega so vlekli lastni podložni na mo-rišče in ga djaii ob glavo. Resnično žalosten spomin! Kar se je Ludeviku XVI. zgodilo pred 68 leti, se je nam šta-jarskim Slovencom dogodilo pred malo dnevi. Volitve po štajarskih slovenskih hribih in dolinah so končane; al Bog se usmili! kako so iztekle? Ves svet se nam mora smejati — v našo žalost, nevoljo in kvar! Tudi nas nedolžne so lastni domačini zaterli in obsodili, in za prena-petneže in rogoviležc razglasili nehvaležni nemškutarji, ki so otroci slovenske matere in radi lovijo kruh po nlovenskih miznicah. Kruh slovenski jim je dober in prijeten, beseda in narodnost slovenska pa tern v peti! Kdaj srna jim kaj zalega storili, nam ne vejo in ne morejo povedati. Naši volivci so večidel bili medene mehke hruške, iz kterih so gladovne ustnice uemškutarskib škricov poserkali sledno kapljico lastovoljnosti in svobodnega prevdarjanja. Od vseh krajev je takih strupenih čmerlov med volivce priletelo, in kako so malopodučene in nevedne volivce pregovarjali, silili, da volijo po njihovih željah, mi je povedal priča in deležnik neke volitve. Tudi iz terga sv. Lenarta v Slov. gor. sta pribučela seršen in osa med volivce in sta pačila prostovoljnost volitve. Zijali in rogovilili so, da je bilo groza; uapi-sane imena so za herbtom volivcem potikali, da nek prost volivec ni vedil, kde mu glava stoji, ko je prišel na versto za voliti. „Nesem se upal koga drugega voliti — so pravili nekteri — saj ste vidili, kako meje ker-vavo gledal". Ako bi ptujci, Angleži ali Francozi do nas toliko sovražni bili, bi se ne čudili, — pa ker so otroci slovenske matere, in ktere redijo persa slovenske zemlje, toliko uehvaležni, je to tako gerdo, nepošteno, nečloveško, da raji pero od sebe veržem, ko da bi nadalje popisoval to početje.    ^                                                                   F. Š.
Iz Štajerskega. 30. sušca. — i — Veseli smo dobrega uspeha volitev za kranjski deželni zbor; mi nismo popolnoma srečni bili, kakor smo smeli pričakovati po razvitju uarodne svesti. Slovenci so nekaj preveč, nekaj pa premalo zaupni in le razbistrenje uma jih more spraviti na pravo pot, od kodar se ne gleda ne na desno ne na levo. Bog daj nevtrudjivo delavnost našim rodoljubom in dobro voljo vsem rojakom! — Narodi zdaj kaj hitro živijo, in če pomislimo, kam smo v poslednjih 20 letih prišli v narodnem razvitju, nas bode upanje krepčalo še za daljši napredek v prihodnjih letih. Torej Bog in matka! — Prošnjo do g. deržavnega ministra je pri nas v nekterih krajih ves možki narod podpisal, v Gradcu pa razun družin imenitnih in učenih gospodov vseh stanov tudi c. k. deržavni nad pravnik g. dr. Jožef vitez Waser. Smešno je tedaj, da so na slovenskem Stajerju nekteri uradniki se napenjali zoper raz-širavce pohlevne prošnje. Gospod, odpusti jim, saj ne vejo, kaj delajo! — Naj nam ^Novice" naznanijo dobo, kdaj pojde slovensko poslanstvo s to prošnjo na Dunaj, ker se mu hoče tudi iz Štajerskega več gospodov in kmetov pridružiti; tudi bi še se do zadnjega dneva podpisi nabirali. Naša reč ne stoji na tako slabih nogah ; le odvažnosti nam še manjka, da stopimo t is t i m, kteri po d k o p uj ej o vedoma ali nevedoma srečo in celo obstanek naše drage ranogoje-zične Avstrije, krepko nasproti; oni še skoro povsod zvonec nosijo v Frankobrod se oziraje, — cesarski hiši vsigdar zvesti Sloveuci pa so preponižni in prekrotki. — Mi štajarski Slovenci vsi zaupamo gospodu knezovladiku Slomšeku in gosp. dr. Janezu Mortel-nu, rojenemu Slovencu iz Koroškega in drugim pravičnim poslancom, ki imajo serce za pravo narodno srečo. Naloga naših novinarjev pa naj bode, pripravljati pot našim deželnim zborom, da se zvejo naše vroče želje. Naj se toraj loti peresa vsak domorodec, saj imamo „Novice" in wOst und West*. Solidarnosti nam je treba avstrijanskim Slavenom. to je, da stojimo eden za vse in vsi za enega, potem bode tudi naša reč obveljala.
Iz Gorice 28. sušca.    Za nadomestovavce sloveuskih
-----    115
dežel na Goriškem so izvoljeni v deželni zbor naslednji gospodje: A. Winkler, uraduik v Gorici, in dr. A. Žig:o a, posestnik v Humskem, za goriško okolico, F. J. Kafol, kaplan na Pečinah, za Tominsko, J. Fabiani, uradnik v Bovca, za Bovčansko, Čeme, posestnik v Tomaji, in Pola j, uradnik v Komnu, za Kras. Zadnjih treh gospodov ne poznamo; milo pogrešamo med njimi verlega domoljuba gosp. Petra Kozler-ja. Bog daj, da bodo za pravično reč in za slovenske okrajne, ktere nadomestujejo, uneti možje! Perve tri pa dobro poznamo, zato lahko rečemo, da okrajne, ki so jih izvolile, morajo zadovoljne biti. So gospodje, za domačo reč in za Avstrijo skoz in skoz uneti, kterim narodnost slovenska ni prazna beseda. Slava jim in hvala vsem volivcom! Prepričani smo tedaj, da se bodo v zboru krepko potegovali za vse to, kar nam gre, da se ne bodo premotiti dali od Laškonov, kterih prislovica, bi rekel, je: -.Meni vse, tebi — niča. Pri tej priložnosti ne smemo zabiti, se spodobno oberniti do našega svitlega knezo-nadškofa in milega očeta Andreja Gollmajer-ja s pregorečo prošnjo, da bi tudi oni, ki so z nami, svojimi ovčicami, enake kervi, nas pod svoje krilo vzeli, in kolikor jim bo moč, branili naše domače pravice, naše domače svetinje. Zato Jim bomo gotovo vsi Slovenci na veke hvaležni.
Iz Krasa.
Josipu Samsu na Kozini.
Bog te živi ciški steber,                 Glej! Poreč se ti odpira.
Korenika korenik!                           Čaka te veljavni zbor!
Bog te živi bramba naša.                Tam govori, tam beseda
Dika najcvetejsih dik!                     Bodi sužnosti upor!
Tebi znano je življenje.                  Vse oblake, ki nad nami
Ki ga tukaj vživarno!                      Zagrinjevajo nebo,
Zatajilo serce tvoje                         Spodi čez domače gore,
Domovine oh ne bo!                        Da nas solncc grelo bo!
Znane so ti naše rane,                   Kakor jetnik po dolini
Pazi, da jih celil boš!                    Po planini hrepeni,
Nate upa rod slavenski,                 Tako tudi naše serce,
Ti si skušen, krepek mož!             Svete svobode želi.
Bog te živi!  oj branitelj!
To je naš edini glas! Blagra zdaj je zadnja doba,
Delaj mož! ne žali nas!        Tvoji prijatli.
Iz Tomovega na Notranjskem 29. sušca. Treba se mi zdi, obdolženje v poslednjem listu razjasniti, in ker gre za moje poštenje, mi „3Vovicea ne bojo zavergle mojega odgovora. Tako-Je je ta reč: Lansko leto mi je gosp. dopisnik iz Suhorja obljubil, da bo celo leto zmiraj pri meni meso jemal. To pa je le poleti storil, zakaj ko je prišla jesen in zima, in so začeli ljudje po vaseh krave pobijati, ni bilo nobenga Suhorca več k meni po meso. Zdaj pa, ko so jenjali ljudje po vaseh krave klati, se je zopet na-me spoloil. Vsak pa lahko ve, da ima mesar po okolišinah v gorkih.letnih časih zgubo pri mesu, ker je živina dražja kakor zimske čase. To toraj je bil vzrok, zakaj mu nisem hotel mesa dati. Mesar bi rad tudi takrat meso sekal, kadar ima dobiček, ne samo takrat, kadar mu zguba kaže. Gosp. dopisnik iz Suhorja si je vedil na svoj dobiček gledati, al tudi jaz,   oče več otrok,   nisem dolžan  zapravljati svojega.
M. Krajnc, mesar.
Iz Krope na Gor. 29. sušca. — Gosp. Lovračov je v zadnjem listu popisal našo volitev županu, pa skor tako, kakor da bi ga ne bilo zraven bilo. Ako bi ne bilo vse v redu bilo. bi bila okrajna gosposka gotovo novo volitev ukazala; to spričujejo volitni zapisniki; ravno tako spriču-jcjo zapisniki, do kterega moža so imeli volivci zaupanje, ki je največ glasov dobil, kteri pa so le po srečkanji bili izvoljeni kakor v lote rti. Zakaj gosp. dopisnik ni tudi povedal, kdo je bil kriv nespodobnost, ako so se res ktere zgodile. Da se je komu kaka resnična beseda povedala, je res; le to želimo, da bi si jih vsak dobro zapomnil; tako bo prav fia vsako stran. Toliko v razjasnjenje — pa brez zamere!
— Srenjčan.  —
Vi Ljubljane. K volitvam poslancov v deželni zbor imamo še dostaviti, da so volivci iz Eadolce, Teržiča in Kamnika volili gosp. Brolich-a, c. k. svetovavca deželne sodnije, — Kočevje in Ribnica gosp. Janeza Kozle rja, posestnika grajšine ortneške, — Ljubljana gosp. dr. Ni k. Recher-ja, tergovca, in gosp. Janeza G ut t man-a, župana-uamestnika. Grajsaki, kterim je po volitni postavi dana samosvojna volitev, so se snidli 28. dan p. m. v Ljubljani in sledečih 10 poslancov po večini glasov tako-le izvolili; gosp. barona Otona A p l'a 11 er n-a , gosp. dr. Karo I a žl. Wurzbach-a, gosp. barona Antona Cojz-a, gosp. J ulija Jo m ba r t-a, gosp. barona Antona Kode 11 i -1 a , gosp. grofa Antona Auersperga, jrospoda Jožefa Rudeš-a, gosp. Edvarda žl. 8 t r a h 1 - a , gosp. grofa Gustava Auersperg-a in gospoda Antona žl. Langer-ja. Danes (v torek) imate še 2 volitvi biti na deželi in sicer za dotične soseske v Kranji in v Kamniku. Ce bomo tu izvoljena dva poslanca še pred natisko-vaujem „Novic" zvedili, ju bomo naznanili na koncu današnjega lista. In tako bojo naše volitve za deželni zbor danes končane, s k te rimi moremo v obče prav zadovoljni biti, akoravno milo pogrešamo kake 3 ali 4 može, ki bi bili v deželnem zboru gotovo na pravem mestu. Ako se ozremo na agitacije preteklih tednov in bi hotli popisati vse priza-deve in vcse zvijače, s kterimi se je očitno in skrive rav-ualo, bi popisali lahko cele bukve. Al taka je pri takih volitvah po celem svetu, in drugikrat bo menda še vse bolj viharno.  Deželni zbor se menda bo začel prihodujo saboto.
Iz Ljubljane. Spet je „Laibachercau v 67. listu prinesla dopis, s kterim očitno kaže, da res misli, da cesarski diplom od 20. okt. 1860 in ustavni patent od 26. svečana 1861 je za vse druge narode, le za slovenski narod ne, in to si priderzne izreči pri uas doma! Ljubez-njivi nje dopisnik iz „KIageufurt-a" napada gospod prof. Ei nš p i el er-j e v spis, ki ga je v nemškem jeziku pod naslovom „Karntens Selbststandigkeit" kot obrambo zoper neko dr. Husatovo psovko v „Kiagenfurterci" spisal. Gosp. Eiušpieler je tako jasno dokazal, kaj terja pravica za Slovence na Koroškem, in je vse tako mirno razložil, da le človek, kteremu je strast ves um posmodila in vse poštenje zaterla, se ne sramuje oglasiti zoper resnico, ki je jasna kot beli dan. Mi se ne moremo spušati tu v pre-tresovanje te pravde; naj bere vsak sam in sodi sam, kaj je pisal prof. Eiušpieler, kaj pa dr. Husa, in naj primeri potem, kaj „Laibacherčni dopisnik" v gori omenjenem listu blodi; le edino to hočemo v karakteristiko „Laibachercea povedati, da ona s posebnim veseljem odpera svoje liste takim dopisunom, kteri, ako se zdaj tudi Slovenci oglašajo za svoje pravice vsled oktoberškega ces. diploma, imenujejo to Wuiit Gewalt(!!j an die Oberflache ge-zerrte (J!) Fragea, ktero pa hoče s tem zadušiti, da, kakor slišimo1, noče Einšpieler-jevega odgovora vzeti v svoj list. Ako je to res, se vidi spet, da „Laibachercau baudero „Gleiches Recht fiir Alleu ravno tako visoko nosi, kakor dunajska „Presse". Al počasi! to ni res! „Lai-bacherca" v 73. listu že narodom velike „koncesijeu dela — tedaj tudi slovenskemu narodu, rekoč: „Wir sind diesen Bestrebungen keinesvvegs feind — obgleich man es vott gevvisser Seite behauptet — wenn sie in den nothigeo Schranken sich bevvegen und nicht im Dunkel der Anonv-mitat betrieben werdenu. — ,5Welche Grossmuth! die muss man Joben!" — moramo reči in vprašati le: kdo da so tisti „Wir" ali, kakor pri nas pravijo, tiste wvaše gnade", ki nam hočejo kakor beračem mil oš njo deliti iu po svoji samojednosti krajšati cesarski diplom, ki nam je, kakor vsem avstrijanskim narodom, slovesno zagotovil pravico? Slovenci in Slovani avstrijanski so v djanji pokazali, da jim je obstoj Avstrije živo pri sercu, in to tudi takrat, ka jo je neka nemška stranka hotla razrušiti v Fraukobrodu. Dobro si zapomnite to vi „wiru! Pojte tedaj rakom žvižgat
8 svojim natolcevanjem ravnopravnih narodov in nikar ne mislite, da ne vemo, da vam je ravnopravnost, če tudi se tako pohlevna, tem v peti. In kar Slovenci zahtevajo o narodnih pravicah, je odkrito v „\ovicahu, v ^Slov. Prijatluu in v „Glasuikuu. Da je vam to ?5Anonymitata, to pač cela dežela dobro ve, zato pa tudi vi veste tako malo od nje, da Bog pomagaj.
Iz Ljubljane. Dunajski uradni časnik je prinesel za našo, kakor tudi za koroško, salcburžku in sležko deželo veselo novico, da po cesarskem sklepu od 29. p. m., bojo vse te dežele spet dobile svoje samostojne deželne poglavarstva nazaj, ki so jirn bile lani vzete. V Ljubljani bo po tem takem spet za krajnsko deželo sedež c. k. deželnega poglavarstva, kakor je popred bil, in rojak naš gospod dr. Kari Ulepič žl. Krainfels, bivši predsednik c. kr. urbarske nadsodnije zagrebške, je izvoljen za deželnega poglavarja. Novi deželni poglavar je celi deželi slavno znan, pa tudi on pozna deželo dobro; svest si tedaj more biti, da mu bo ves naš slovenski narod s polnim zaupanjem naproti pritekel, nadjaje se, da bo tudi on tisto zaupanje skazal narodu in njegovim željam, ki je sedanji čas najpotrebniša vez med vlado in vladanci. Veliko veliko mu bo pomagalo že to, da bo mogel z vsakim človekom po domače se pogovoriti in zvediti od vsakega, kaj mu serce teži. Rečemo mu tedaj s tem zaupanjem scrčni: Dobro došel!
v
— Gosp. dr. Cuber je bil danes za odbornika mestne žopanije izvoljen.
Iz Ljubljane. Kdor želi še podpisati večkrat omenjeno peticijo, naj stopi v pisarnico kmetijske družbe v Salendrove ulice.
—  116 —