_mV svojo lastnino f^ prlšel" (Jan. 1, 11). Ilrepenenje po Mesiji je ležalo globoko v srcu izraelskcga Ijudstva, iz čigar srodinc so vsta-* jali največji in najplemenitejši možje kot oznanjevalci njegovcga prihoda in napovedovalci njegovega zveličavnega dela. Pa tudi iz poganskih src so sc kakor globoki vzdihi dvigali klici po luči, ki jo more samo Bog prinesti na svet. Eden najvcčjih grških duhov, modrijan Platon, je v svoji knjigi (»Obramba Sokratova«) zapisal te le pomenljive besede: »Čakati moramo, da kdo pride ter nas pouči o načinu, ikako naj ravnamo napram Bogu in ljudem; samo Bog nara to more razodeti.« In Bog je izpolnil željo človcštva. Prišel je na svet ter privzel podobo človeka. Ob svojem vstopu na svet je prinesel s seboj nebeško svetlobo, iki je zablestcla nad Betlehemom, ko je bilo rojeno božje Detc. Radosten je bil ta trenutek za vse ljudstvo in za vse narode. »Oznanjam vam veliko veselje, iki bo za vse ljudstvo«: tako je sporočil božji angel to vse ljudi vzradoščujo.o inosrcčujo-o vest. Prišel je 'kot božji Učenik, da izpolni po Platonu izraženo željo človeštva: da nas pouči, ikako moramo ravnati napram Bogu in ljudem. Prišel je kot naš Posvetitelj: kot Jagnje božje, ki odjemlje grehe sveta. Mar so ga vsi spvejeli? Mar ga danes sprejemajo? Sv. apostol Janoz izpovedujc kar v 1. poglavju svojega evangclija: »Beseda (Sin božji) je v svojo lastnino prišla in njeni je niso sprcjeli.« Komaj 40 dni je preteklo po Jezusovem rojstvu, že je pravi.ni Sime_n v preroškem duliu o njem izjavil: »Glej, ta je postavljen v padec in vstajenje mnogrh v Izraelu in v znamenje, lcateremu se bo nasprotovalo« (Luk. 2, 34). Judovsko ljudstvo kot tako ni hotelo sprcjeti Kristus a-Odr ešenika tor ga tudi danes noče sprejeti. Zato je padlo ter se še danes ni moglo dvigniti iz tega padca. Kot Ahasver tava okoli po svetu, nikjcr doma, nikjer priljubljeri., v mnogih državah preganjano, povsod samo tolerirano (se samo trpi). '' .,, Kar se je zgodilo ikolektivno z judovskim ljudstvom, to se na poedinski način dogaja s tistimi posamezniki, ki Kristusu nasprotujejo. Posledica se glasi: padec v pogibolj. Prvi je preganjal bp.žje Detc kralj Herod, ki jc dal usmrtiti botlehemske otvoke. Padel je za ikazen v strašno bolezen, ki mu je spremenila živo telo v kup gnilobe in smrada. Drugi Herod (Antipa), l.i je zasm.ehoval Kristvisa med trpljenjem, je umrl kot prognanoc v Spaniji v veliki bedi. Pilat, krivični obsoditelj Zveličarjev, je izgubil službo ter taval od mesta do rtiesta, do.kler si ni z lastno roko končal življenja. Izdajalski apostol Judež se je v obupu obesil. Rimski cesarji, 'ki so preganjali Kristusa in njegovo cer.kcv, so povečini umrli nasilne smrti, kakor to spričuje pisatelj Laktancij v svoji knjigi »Smrt preganjalcev«. Cesar Kaligula jc bil ubit,Neron si jc sam pognal meč v srce, tko je videl pvihajati vojake, da bi ga ubili. Domieijana so ubili njegovi domaci. Komoda so zadavili. Heliogabala so razme.arili. lastni vojaki, Valeiijanu so odrli kožo. Dioklccijan je v obupu skočil v morje in utouii. Julijan Odpadnik je smrtno ranjen zagrabil iz rane šako krvi, jo vrgel proti nebu in vzkliknil: »Zmagal si, Galilejec!« Ako se ozremo po modernem-brezverstvu, se ustavi naše oko ob francoskem filozofu Voltaire-ju, 'l.i se je bahal, da bo sam uničil krščan3tvo, ki ga je 12 ljudi (apostolov) razširilo po svetu. Dne 28. februarja 1758 je pisal svojomu pvijatelju D'Alembertu: »Čez 20 lct ne bo vec Boga.« Ob dvajsetletnici te izjave, 28. februarja 1778, se je Voltaire-ju.udvla kri. Težko bolan je zahteval duhovnika, njegova okolica pa mu ni dovolila vstopa. Voltaire je obupno vzkliknil: »Zapušcen sem od Boga in-Ijndi!« V največjem obupu je izdihnil. V najnovejši dobi je Lenjin, oče ruskoga brezbožnega boljšcvizma, proglasil geslo: »Vera je opij (strup) za ljudstvo.« V naporu in obupu je izgubil živco. Omračil se mu je um. Zgodovina spričuje to le-nepobitno dejstvo: Kdor Kristusa nc sprejmc, marvec mn. nasprotuje, pade v nesrečo in pogubo. Spomnimo se te velike zgodovinske resnicc te dni, ko stojimo pred betlehcmskimi jaslicami, slaveč na svet rojonega božjega Zveličarja. Betlehemsko Dete trka na vrata našega srca, da bi mu jih odprli ter mu v njom pripravili jaslicc. Smo li za to pripravljeni? Bomo božjc Detc sprejeli? Odločilno vprašanjc, ^j fea božični prazniki stavijo vsakcmu! Tištim, ki ga sprejmejo, daje pravico, »da postanejo otroci božji« (Jan. 1, 12). Otrok božji, brat v Betlehemu rojenega Sina božjega: ali ni to tisto božično vcseije> ^j ga je sam angel božji sporočil vsemu Ijudstvu?! Ljudjc — otroci božji, ki morajo med seboj živeti v miru in ljubezni: ali ni to tista.blagovest, iki jo je svetu prineslo božjc Detc, včlovečeni božji Sin?!