0 cerkvcui glasbi. Petje in godba inia svoje korenine v človeškem sercu; — podlaga vse glasbe pa je petje. Ker ima sv. vera na človesko serce naj večo moč, tedaj je tudi naravno, da kristijan ne po- vzdiguje svojih misli in želja k svojemu Bogu samo le v serčni molitvi, nego časti svojoga stvarnika tudi rad v pobožnib pesmib. Kcr je sv. kere. kat. vera veličastna in resnobna, moralo bi biti tudi cerkveno petje resno, skladno, zmerno in veličastno, ker Ie tako petje nagiblje k pravi pobožnosti, zbuja neizmerno željo po združbi s svojim stvarnikom, ter kaže pristno voljo, s ktero pobožna duša zatajuje samega sebe, da zaničuje prazni svet in da stavi svojo sverho v večnost in njeno radost. Spoznavši veliko važnost cerkvenega petja je že v4. stoletji vredil sv. Ambrozij cerkveno petje, ler ga je primerjal z veličastnim surnenjem kipečega morja. V 7. stoletji je sv. Gregor Veliki osnoval cerkveno petje, ktero bi moralo biti za vselej podlaga vsemu cerkvenemu petju, in po kterem se še sedaj pojo Davidove pesmi. Pozneje se je cerkvena godba ee dalje bolj razvijala, dokler ni dospel Giovanni Pierlugi d a Palestrina v tej reči najviši stopnjo. Od njega pravijo sv. oče papež Piji IV., da je vpeljal glasove iz nebeškega Jeruzalema (skr. razod. 15.) v začasni Jeruzalem, v kat. cerkev. Ako pa išrenio pri sedanjem cerkvenem petji pravih laslnosti, moramo spoznati, da jih, žalibože, ne najdemo. Naše cerkveno petje, kakor je namreč Ijudstvo peti vajeno, se giblje skoro naj več po posvetnem značaji, in le malo starejib, manj nnvejsih napevov imamo pristojnib pobožnim besedam cerkvenib pesmi. Da spričam, kar terdim, dopuščam si naznaniti kupico le naj večib napak, ki nam kazijo pobožno petje na Slovenskem, jemaje mu vso vrednost za božjo službo. 1. Rabijo se namreč mnogokrat slabi, pobožnim pesmam celd nepristojni napevi po 3/i- a" %¦ nierilu, okrogli in poskočni, kterim uianjka vsa zmernost, da so res primerniši izra/J za plesišče, nego za hišo božjo. — Ta napaka se je Ijudem že tako priljubila, da ne poju voč radi zmernili, pobožnim pesmam pristojnili napevov. Posodil mi je nedavno slovenski orglavec svojo cerkveno pesmarico, in našel sem v nji opazko: ,,Die Melodien zu diesen Kircbenliedern lindet man in den — Marien\valzern!" — *) 2. Orglavci rabijo za cerkvene pesmi napeve posvetnih slovenskih in nemškib pesmi, a poslužnjejo se tudi melodij iz kterib koli muzikalnih del. Pravili so mi nedavno čast. slovenski •) Res prav spodbudljiva cerkvena godba! Vredn. duhoven, da je orglavec za posebno peseni pri sv. darilu pel napev nemški ,,Was kommt von der Hoh'"! — Za blagoslovno pesem ,,Naj svetejši itd/< nam rabi nemški napev ,,Weint mit mir ihr nachtlich stillen Haine". — Na svoja ušesa sem čul v neki poddružnici blizo Maribora peti pesem po napevu wJaz pa 'no ljubico 'mam" —, a drugo po napevu ^Senica na košali lipici sedela". — Pesem od Marijnega serca se poje v nekterih krajih ptujske okolice po napevu Vilharjeve ,,Na jezeru itd.", ali celo po napevu ,,Naša mačka mlade 'mela" — ! Skorej neverjetno, vendar resnično! 3. Godi se tudi, da orglavci skladajo pesmi in napeve za posebne cerkveno godove sami, kaj pa, da so takošnje pesmi naj več brez vse pesniške in muzikalne veljave. Tudi pogrebne so Ijudem zelo po godu, samo hvaliti ino povzdigovati se mora rajnki, naj si je bil poštenjak ali zločinec, — in take pesmi se prav drago plačujejo po nekterih krajih. 4. Napačno je tudi, da se cerkveno petje na Slovenskem navadno giblje po naj viših stopnjah glasbine lestvice; po takem zmanjkuje pevcem sape, odstavljajo tedaj sredi verstic, tergajo besede in kvarijo napev. Tako petje ni več petjp, marveč divje tulenje, odurno vekanje, ki moti pobožnost in poslušalca gluši; — a vendar ugaja marsikomu, čes, da je lepo, če od petja klepečejo okna. 5. Zelo ovira enakost cerkvenega petja tudi ta napaka, da imajo orglavci za tisto pesem po več in skoro pri vsaki fari drugih napevov, ali pa, da se ravno še tisti napev zavija takd, da ni več podoben izvirnemu, in skladatelj na zadnje lastnega dela več ne pozna, kakor je slavnoznani g. Rihar poslušaje svoj napev rekel: ,,To ni več moje!" Na zadnje naj še omenim, da nekteri orglavci med beriloin ali povzdigovanjem sv. daritve ali po službi božji igrajo tudi polkc, popotnice itd., kakor bi Ijudstvo vabili na ples, ali kakor bi sprevajali pivce iz kerčme; — a taki orglavci slovijo za izvrstne meštre umetnike! Kaj je tedaj storiti, da doseže cerkveno petje stopnjo, na koji bi morala biti cerkvena glasba? a) Vsak orglavec naj se uri v cerkveni godbi, naj posluša in posnema izurjene organiste, in naj išče dobrih cerkvenib melodij, ter naj si nikar ne pridobuje iskati za svoje igrače stranke med Ijudmi, da bi takn oviral dober namen in prizadevanje pridnih organistov. Pravi se, da je slabo znamenje, ako unini Ijudje pri kaki stvari migajo z ramami, — pa je tudi treba pobegniti, ako neumneži hvalijo stvar. — b) Orglavec naj nikar ne hrepeni le po novini, in naj ne zanietuje dobrih napevov in pesmi, akoravno so stari. Kar je dobrega, naj ostane, saj se naj več še s slabejimi rečmi namestuje. c) Silno potrebno je, da bi Slovenci iraeli zbirko dobrih cerkvenih peseni za vse nedelje ino svetke vsega leta z napevi vred, to je, poterjeno cerRveno pesmarico, po kterej naj bi se ravnali vsi orglavci in se je že naučili pripravniki v priprani.štvu, da bi bili sposobni služiti za farnega orglavca, kamorkoli dojdejo na službo. *) d) Da se osnova in spravi na dan dobra, obširna pesmarica, naj bi se zbrali inožje, ki so dobro izurjeni v domači cerkveni godbi; naj bi se v tej reči pogovarjali, ter volili odbor, ki bi prevzel delo, da bi nabiral po vsi vladikovini pesmi in napeve; orglavci naj bi pošiljali svoje dobre pesrni temu odboru, ker se povsod tudi klero dobro zerno najde; umetni skladatelji naj bi st; trudili, da bi izdelali eno ali drugo lepo cerkveno pesem, ter jo poslali oraenjenemu odboru, da se vvrsti pesmarici; in da se tudi podpira napredek v tej važni umetnosti, naj se dobre pesnii in napevi naprej pošiljajo odboru na pretres, da se odobrene ali dostavijo pesmarici v drugem natisu, ali posebno priporočajo in zapovedujejo orglavcem za rabo i. t. d. e) Prosi naj se potem prečast. knezoškofijstvo, da blagovoli pregledati in poterditi osnovano pesmarico za cerkveno rabo pred tiskom, in da ukaže vsakemu orglavcu ali vsaki cerkvi, da si jo omeni, in da se po nji ravna. f) Cena postnarici naj bi bila taka, da jo vsakdo lahko kupi, tedaj naj bi pesniki in skladatelji delali za božjo časl. To je moj nasvet; a več glav, več misel; zato naj svoje mnenje v lej zadevi še tudi kdo drugi naznani. F. V., učitelj in orglavec. •) To željo je nTov." ie večkrat izrekel, in rcs je, dokler ne bomo imeli na Slovenskem ali saj po škofijah svoje pesmarice, bo naša cerkvena godba na vedno slabši stopnji. timveč ker po nekterih pripravnicali tuji kulturonosni učitelji zatirajo edino lepo, narodno cerkveno petjc. Vrcdn.