Spisal Ivan Lapajne, meščanske šole ravnatelj. S podobami okrasil Srečko Magolic. Krško 1894. Založil »Odbor za olepšanje mesta* v Krškem />IS Tiskal Dragotin Hribar v Celj 4 (D 4 ★ H ★ H ★ II I I JI - X 'ČJS' Preblagorojeni gospej Josipini Hočevar-jevi, veleposestnici, odlikovani z zlatim križem za zasluga veliki dobrotnici in podpornici v Krškem, poklonil v znamenje velike hvaležnosti 14 in visokega spoštovanja „0dbor za olepšanje krškega mcsta“ Ivan Knavs, načelnik. Ivan Lapajne, tajnik. rSa) ' Prečastita gospa! Preblaga dobrotnica! JJepe čednosti krasijo človeško dušo tako, kakor cvet in sad bujno rastoče sadno drevo. K najlepšim krepostim spada hvaležnost. Ta čednost je naklonila podpisani odbor, da se je pred leti sešel, sestavil in svoje delovanje pričel. Dal si je sicer ime c odbor za olepšanje mesta», boljše bi mu vendar pristajalo ime c odbora, ki se hoče skazati hva¬ ležnega, hvaležnega v lastnem in v imenu celega krškega mesta in okraja«. Krško mesto je ponosno, da je pred 200 leti bival v njem zadnje dneve svojega življenja slavni Valvazor, ta du¬ ševni velikan in domoljub kranjski. Krško je hvaležno, da je Vaš pokojni gospod soprog toliko za mesto storil. Krško mesto ne more tudi Vas, milostljiva gospa, nikoli dovolj za¬ hvaliti, da ste po prerani smrti blagega ranjkega dobrodelnost njegovo neprenehoma v ednaki meri nadaljevali, in da ne prenehate, naše mestece z darovi osrečevati in obsipati. Ko smo si dovolili po lastnem nagibu in v smislu sklepa občinskega odbora vzidati v tukajšnjo hiralnico, v smrtno hišo dičnega Valvazorja, spominsko ploščo slavnemu našemu kronistu, ko smo si dalje upali, postaviti v znamenje velike hvaležnosti mal spominek nepozabljivemu Vašemu pokojnemu gospodu soprogu, premišljevali smo še, kako bi pri tej priliki še Vam, velecenjena gospa, odkrili hvaležno srce. Sad tega premišljevanja je pričujoča knjižica. Izvolite jo sprejeti blagohotno in z našim iskrenim zagotovilom, da je ona le mal izraz velike Vam dolžne hvaležnosti vsega kraja in okraja, v katerem je izišla in kateremu je namenjena. V Krškem, po leti 1894. Odbor za olepšanje mesta". Ivan Knavs, načelnik. Ivan Lapajne, tajnik. Predgovor. 'Vo knjižico pošiljamo med svet kot potni list malima spominkoma, katera smo postavili slavnima Krčanoma, od ka¬ terih eden že 200 let, drugi še le osem let v naši hladni zemlji počiva. Da bi se bili na primeren način spominjali Valvazorja ob priliki 2001etnice njegove smrti, o tem se je bilo pomenkovalo že prav mnogokrat v Krškem. Po smrti ranjkega Hočevarja se je pa kmalu začelo govoriti: Ko bodemo temu našemu velikemu dobrotniku spominek stavili, ne zabimo še Valvazorja, ki je umrl baš v tisti svoji hiši, ki je čez 200 let postala lastnina bogatega Hočevarja, lastnina našega velikega dobrotnika, kateri jo je mestni občini podaril za hiralnico. V ta namen sestavil se je iz naše inicijative takoj podpisani odbor, v katerem so bili poleg podpisanih najodličnejši gg. meščani, recimo: prejšnji in sedanji župan, gosp. poslanec V. Pfeifer in gosp. Karol Ženar, podžupan g. Gregorič, g. odvetnik dr. Mencinger, g. nadzornik Gabršek, inženirja g. Vašič in njegov naslednik g. Žužek, trgovec g. Engelsberger in dr. Naloga tega odbora je bila, da je pobiral za olepšanje našega mesteca, osobito za Hočevarjev spominek in Valvazorjevo spominsko ploščo prostovoljne doneske. V ta namen ni javno nastopil. Pisal je le prošnje do sorodnikov, prijateljev in znancev našega dobrotnika. S kakošnim povoljnim vspehom, to kaže izkaz v dodatku te knjižice. Poleg našega odbora je nabral tudi odsek mestnih zastopnikov pri krških meščanih precejšnje darove. Med nabiranjem darov je odbor, osobito njegov načelnik, prostor pred solskim poslopjem in pred cerkvijo zagradil in v drevored spre¬ menil, ker je ta prostor z dovoljenjem c. kr. okrajnega šolskega sveta, ki je njega lastnik, odločil za najprimernejše stališče spominka. Ko je še občinski odbor v Krškem sklenil, naj se Valvazorju postavi spominska plošča in naj občina pri postav- .ljenju Hočevar-jevega spominka sodeluje, naročil je podpisani odbor spominek pri kiparju Josipu Miillner-ju v Salcburgu, kranj¬ skem rojaku (rodom iz Žužemberka). Z omenjenim gospodom je bilo dogovorjeno, da ga dovrši že lansko leto. Ko je bilo delo že naročeno, nam je nekaj mesecev po tem došlo v naš namen še od slavne kranjske hranilnice nepričakovano darilo 1000 gld. Vsled tega se je naročil le nekoliko večji monument, kakor prvotno; ker kipar brez velike škode ni mogel od prvot¬ nega načrta odstopiti, čeravno je bilo tudi mesto samo priprav¬ ljeno darovati ednakc veliko svoto. Spominek kaže prsni kip ranjkega Martina Hočevarja iz brona; steber in podstava sta pa iz najboljšega granita Schiir- dingskega. Na sprednji, proti cerkvi obrnjeni strani ima napis : MARTIN HOČEVAR * Vit, 1810 f 17 / 4 1886 Valvazorjeva spominska plošča je pa iz repentaborskega mramorja in ima na daljšem pročelji hiralnice napis : V tej hiši je umrl 19. septembra 1693 Janez Bajkort Valvazor. Spominek Hočevar-jev izročamo v varstvo v prvi vrsti tukajšnjim šolam, ker one vživajo največ dobrot ranjkega in ker stoji na šolskem zemljišči. Izročamo ga pa tudi slavnemu mestnemu zastopu in občini krški ter vseskupnemu mestnemu prebivalstvu, naj ga čuvajo in varujejo s tako veliko pozorno¬ stjo, kakor je bila ljubezen ranjkega do krškega mesta velika in neprecenljiva. V Krškem, po leti 1894. „0dbor za olepšanje mesta. 11 Ivan Knavs, načelnik. Ivan Lapajne, tajnik. Uvod. I"yaše mesto ni v sedanji svoji obliki niti veliko niti pre¬ več lepo. Ima pa romantično lego; tudi je sedež c. kr. okrajnih uradov, leži ob Savi in železnici. Vrh tega ima znamenito zgo¬ dovino. Zato se sme primerjati s starčkom, ki se po svoji zunanjosti svetu nasproti ne more odlikovati z živahnostjo in lišpom, ki pa ve iz svojega življenja povedati veliko zanimivega in poučnega. Krško je okoli 1000 let star kraj in uživa že čez 400 let mestne pravice. Odlikuje se poleg drugih ne majhnih zgo¬ dovinskih znamenitosti zlasti z zgodovinskimi osebami, ki so bile v veliki zvezi ž njim. Dalmatin in Bohorič imata za slovensko slovstvo pri njega porodu veliko važnost. Valvazor je počastil Krško mesto s tem, da je v njem zadnje mesece svojega slav¬ nega življenja prebil in se tukaj k večnemu počitku vlegel. Krško mesto je pa v najnovejšem času okrasil Martin Hočevar in ga materijelno dobro podprl. In še zdaj ima Krško mesto srečo, da v njem prebiva med kranjskim ženstvom naj¬ večja dobrotnica, edna najblažjih Kranjic. Ko se je letos naše mestece ob slovesni priliki spomnilo teh svojih prednosti, obleklo je praznično krilo, da se svetu po¬ kaže dostojnejše, da dela čast sebi in deželi Kranjski. S to knjižico sem pa hotel krškim prebivalcem, med kate¬ rimi že 15 let zadovoljno živim, spisati spominek na praznik, ki ga je obhajalo Krško mesto, ko se je 1. 1894. spomnilo svojih slavnih mož in svojih blagih dobrotnikov. Porabil sem za to delce, kar so pisali o Krškem mestu: Valvazor, Dimitz in Sumi. Nekaj sem še iztaknil v mestnem arhivu in drugod. Veliko pa se opira le na ustno pripovedovanje starih meščanov, in marsi¬ kaj vem iz lastne izkušnje in lastnega opazovanja. Da se je v to delce tudi kaka pomota vrinila, to rad pripoznam že naprej. Naj si jo izvedeni čitatelji izvole sami popraviti, meni pa ne odrekati dobre volje, s katero sem jo sestavljal s svojim in svojih sotrudnikov trudom. Zahvaljujem se vsem sotrudnikom, zlasti gosp. nadučitelju Ravnikarju v Mokronogu, ki je spisal od priobčenih životo- pisov štiri, gosp. prof. I. Vrhovcu v Novem mestu, ki je na podlagi osebno pregledanega mestnega arhiva pregledal nekaj poglavij in korekturo te knjižice, gosp. Fl. Rozmanu, ki je preskrbel več fotografij za slike, gosp. S. Magoliču v Celji, ki je risal slike, g. J. Božiču v Krškem, ki je zapisoval pripovesti starih ljudi o krških zgodbah in drugim, ki so me na to ali ono opozorili in marsikaj zanimivega povedali. V Krškem, o novem letu 1894. Pisatelj. K® Stari in srednji vek. starem veku krško mesto najbrže ni stalo, ‘A?~*L čeravno je ljudstvo v teh krajih naseljeno bilo. Zakaj bi v tako lepih krajih tudi ne bilo! Rodovitni solnčnati hribi, obširno polje, plovna Sava — vse to je mikalo kakšno starodavno ljudstvo, da si je te kraje za svoje biva¬ lišče izbralo. Plovna Sava je že v starodavnih časih kupčevalnim narodom služila v promet ter vezala jugovzhodne dežele z zapadnimi pokrajinami. Saj že pripovedka o Jazonu, ki je baje prišel s svojo ladjo Argo iz Črnega morja do nekdanje Emone, ne priča druzega, kakor to, da so bili narodi v vzhodnih in zahodnih deželah že v najstarejših časih, v letih 2000 do 1000 pred Kr. v kupčijskih zvezah. Kjer je pa že kupčija, mora biti p tej kolikor toliko poljedeljstva in obrta, ki sta prva podlaga omike. In nekaj omike je pač bilo v teh krajih že nekaj stoletij ali celo tisoč let pred Kristo- vim rojstvom. Pisanih zgodovinskih dokazov zato seveda nimamo. 16 Dosta jasno pa nam pričajo mnogobrojne izkopanine po solnčnatih hribih krške okolice na obeh bregovih Save. To so namreč izdelki domače obrtnosti, hišno in lovsko orodje, lončenina, priprave iz kovine in druge reči, katere so po mnenji učenjakov počivale dvetisoč ali več let pod zemljo, in katere nam pričajo, da je domača obrtnost po teh krajinah in sploh po alpinskih deželah cvetela že pred rimljansko dobo. Kakošnega plemena je bilo to ljudstvo, ali so bili to Kelti ali že Slovani, tega vprašanja učenjaki še niso rešili. Le to vemo, da je prišel ta narod v te pokrajine v dobi našega Zveličarja pod rimsko oblast. Da so Rimljani v teh krajih gospodovali, in njihovi uradniki in vojaki tukaj bivali, o tem nas prepriča mnogo stvari. Saj se je v teku let izkopalo mnogo rimskih novcev, kamenov z latinskimi napisi in rimskih mejnikov. Jako ver¬ jetno je, da je bila v Krškem ladjestaja in da je rimska cesta vodila od Nevijoduna do Radeč, kjer so imeli Rimljani ladje- stajo. Nevijodun sam, ki je stal na mestu sedanje vasi Drnovo, priča najbolje, na kako visoki stopinji je stalo takrat ljudstvo (keltsko ali slovensko), stoječe pod rimsko oblastjo. Nevijodun je bilo cvetoče in obširno mesto z lepimi hišami, v katerih so bila tla iz mozaike. Mesto je imelo svoj vodovod, po katerem je bila čista studenčnica napeljana z Gorjancev pod Krko do sedanjega Drnovega. Pripoveduje se celo, da je v Nevijodunu vladal Konstanc, sin cesarja Konstantina. V prvih stoletjih po Kristu je bilo povsodi še poganstvo. Le v večjih krajih oglašalo se je tudi krščanstvo. Ali krist¬ jani so bili od rimskih cesarjev preganjani. Tudi v Nevijodunu je mučeniška kri močila zemljo. V tem mestu je za [ezusovo vero kri prelil 251etni mladenič Pelagij, ki se je porodil v Emoni. Tudi sveti mučeniki Heradij, Pavei in Akvilin z dvema drugima tovarišema so dali v Nevijodunu za sveto vero svoje življenje. Njih spomin se v cerkvi goduje 17. maja. 17 To imenitno mesto v naši bližini se je držalo le nekako do konca 4. stoletja. Ker nimamo o njegovem daljšem ob¬ stanku nikakoršnih gotovih poročil, sme se soditi, da so to mesto v dobi preseljevanja narodov razdejali divji Huni ali katero drugo ljudstvo. Bogate ostanke pa izkopljujejo že več stoletij. Težko bi bilo našteti, koliko zlatega, srebrnega in bakrenega denarja iz rimske cesarske dobe se je tu izko¬ palo. Našlo se je vse polno orodja in orožja ter raznovrst¬ nega lišpa. Največ takih dragocenih najdeb so dobili v gro¬ bovih, ki so bili večinoma zidani in obokani, nekateri celo slikani; mrliče so pokopavali ali sežigali, pepel pa shranje¬ vali v posebnih lončenih posodah, «urne.? imenovanih. Te imenitne starodavne novijodunske izkopanine so sicer raznesli zelo po svetu, hranijo jih učenjaki in prijatelji rimske starodavnosti, največ je vender zbranih po raznih muzejih v Ljubljani, na Dunaji in drugod. Začetek krškega mesta je iskati v srednjem veku, in najdemo ga v zgodovini že precej zgodaj, in sicer prej, kakor začetek drugih krajev na Kranjskem. Že 1. 895. se Krško (Gurckuelt) v zgodovini imenuje. Oblast takratnega nemškega kralja Arnulfa je segala do pokrajine Savske (Marchia juxta Sowam). S pismom z dne 29. septembra 895. 1. je podaril namreč omenjeni kralj zvestemu Valtunu (Waltunus) dve ka- meralni (cesarski) posestvi Reichenburg (Richenburg) in Krško. Pred tisoč leti je bil torej že govor o teh krajih. More¬ biti je stal grad že takrat, ali si ga je pa Valtun ali njegovi naslednik sezidal. O vsem tem in o kraju samem pa zopet zgodovina molči, molči dolgih 200 let. Do 12. stoletja nam ne pove, kdo in kdaj je imel v lasti grad in graščino. Pa še ta zgodovina 12. stoletja je jako borna in pomanjkljiva. Kolikor so mogli zgodovinarji dognati, so imeli 1. 1154. krški grad v lasti grofje Bo gen, kajti v neki listini tega leta so omenjeni Perhtold in njegov sin Walter, Regimar in njegov sin Swiker, ministerijali (grofovski služabniki) krškega 2 18 grofa Bogena. Ti graščaki so morebiti bili v sorodstvu (svaštvu) s kranjskimi (gorenjskimi) grofi in so prišli znabiti po ženitvi do krškega posestva, kajti grof Bertold II. Bogenski je bil vzel za soprogo Seuhardo, sestro gorenjskega grofa Popo-ta. Leta 1189. je zastavil Adalbert Bogen krško graščino salcburškemu nadškofu, sorodniku svoje soproge za 800 (mark) brežkega denarja (Breze — Friesach na Koroškem, kjer so takrat denar kovali). Zgodovinar Sumi meni, da je grof Bogen potreboval ta denar morebiti za udeležbo križarske vojske, za katero se je pripravljal takrat cesar Friderik I. Rudečebradec. Udeležili so se je mnogi plemenitaši s Kranj¬ skega; morebiti je bil tudi grof Bogen 1. 1189. v 3. križarski vojski. Da je potreboval denar ravno v ta namen, je vendar Šumijeva z nobeno stvarjo podprta zasebna misel, torej brez vrednosti. Sicer pa je za Krčane prav vse jedno, za kaj je Bogen rabil denar, dosti je, da je graščino zastavil. Sicer pa takrat ni bilo treba, da je bil dotičnik v de¬ narnih zadregah, marveč je bilo zastavljenje dostikrat, če ne največkrat čin prijaznosti do tistega, ki je graščino v zastavo vzel, tako n. pr. 1. 1286. zastava Koroške in Kranjske grofu Meinhardu. Ravno tako je zastavil n. pr. cesar Friderik IV. malo da ne vse graščine celjskih grofov, pa ne zato, ker mu je bilo to treba, ampak v plačilo zvestih mu kranjskih, štajerskih in drugih velikašev. Tudi Bogeni so najbrž tako storili, kajti 1. 1202. so jo sinovi celo prodali ter jo dobili od nadškofa, kakor so si bili izgovorili, zopet nazaj v fevd. Razloček je bil sedaj le ta, da so bili Bogeni prej lastniki krške graščine, sedaj pa samo nje uživalci. Reklo bi se morebiti lehko — da za 800 mark brežkega denarja, to je za tiste čase jako velika vsota, kar priča, da je bila krška graščina zelo velika. Bogen je bil prisiljen, izposoditi si ta denar, katerega je morebiti v ta namen potreboval, da se je, kakor smo že omenili, udeležil s cesarjem Friderikom I. 19 tretje križarske vojske. Izgovoril pa si je, da ima čez dve leti pravico rešiti graščino. Ko pa tega ne bi hotel ali mogel storiti, imel naj bi jo nadškof toliko časa, dokler bo on ali kdo njegovih naslednikov vrnil posojilo, vender mu bo moral nadškof plačevati mej tem po 180 mark na leto. Bogen res ni mogel vrniti posojila; umrl je prej, umrl pa je tudi nadškof Albert. Njegovemu nasledniku so prodali Bognovi sinovi Albert, Berthold in Leopold krško graščino proti temu v last, da jim je plačal še 800 mark (torej je veljala 1600) ter jim jo vrhu tega dal v užitek. Tako so postali gospodarji krške graščine salcburški nadškofje. Koliko časa pa so jo Bogni za tem uživali, se težko pove. Iz poznejših časov nam je znanih le par imen —• ne posestnikov krške graščine, ampak «■ gospodov na krški gra¬ ščini », oskrbnikov in ministerjalov bogenskih grofov. Kdo je dobil graščino za njimi, ne vemo. V 14. stoletji jo je imel neki «avstrijski gospod», pravi Valvazor, «ein Herr v. Oster- reich» (gotovo ni bil kak Habsburžan), ki jo je zastavil mogočnemu celjskemu grofu Hermanu. Med tem se je bilo seveda na podnožji grada naselilo s časoma več in več ljudi, zlasti rokodelcev, ki so imeli v nevarnih časih varno zavetje v utrjenem gradu. Začetkoma je bil kraj seveda zelo majhen, vendar je morebiti že 1. 1288. dobil tržne pravice, kajti v 14. stoletji se Krško imenuje še trg. Leta 1373. je prišel grad s trgom vred v last mogočnih celjskih grofov. Takrat je vladal grof Herman I. (j- 1385). Njegova sinova grofa Herman II. in Viljem I. sta se posebno zanimala za krški grad. Ustanovila sta leta 1391. v sporaz- umljenji s takratnim krškim župnikom Gregorjem kapelanijo v kapeli sv. Nikolaja v gradu samem in določila dohodke za grajskega kaplana. To latinsko pisano ustanovno pismo se je še ohranilo, natisnjeno je v Valvazorjevi knjigi in mi ga bodemo omenili še pozneje v naši knjižici. V tem ustanovnem pismu je dobil 2 20 grajski kaplan razna zemljišča in nagrade za užitek. Za krško zgodovino je tudi važno pismo celjskega grofa Friderika II. iz 1. 1421. V tem nemško pisanem pismu je govor o usnjarjih in krčmah v Krškem, kar kaže, da je bilo Krško takrat že precej razvito. Ob enem grof s tem pismom natančneje oproščuje kaplana, kaplaniji podložne kajžarje in obrtnike (Hoffstetter). Ta Friderik je tisti celjski grof, ki je bil v Krškem ali na krapinskem gradu umoril svojo soprogo Elizabeto, ter zatem vzel v zakon hrvatsko deklico Veroniko Deseniško. To je bil Friderik storil zoper voljo svojega očeta Hermana. Zato ga je bil dal zapreti v poseben stolp na starem celjskem gradu. Veroniko Deseniško je pa obdolžil, da je čarovnica. Če¬ ravno je bila nedolžno spoznana, vender jo je dal vtopiti v ječi v kopeii. Njeno truplo so bili pokopali v nekdanjem kartuzijanskem samostanu v Jurkloštru pri Laškem trgu. Vdova poslednjega celjskega grofa Ulrika III. (umorjen 8. ali 9. novembra 1. 1456. od ogerske Hunyadove stranke v Belemgradu), Katarina, hči srbskega kneza Jurija Brankoviča, bivala je tudi nekoliko časa v Krškem. Po smrti Ulrikovi pripustiti je morala cesarju Frideriku IV. vse svoje graščine in posestva. Zadovoljiti se je morala samo z 200 gld. letnih dohodkov in s krškim gradom, katerega si je bila iz¬ brala za svoje udovsko življenje; Krčani pa so postali prvi¬ krat avstrijski podložniki. Čez tri leta je prodala ta poslednja celjska grofica tudi še vse graščine ogerske ter šla v Du¬ brovnik (Ragusa) v samostan. Drugi pa trde, da je živela pri svoji sestri Mariji, vdovi sultana Murata II. Po njeni smrti je pa pripadla cesarju Frideriku IV. tudi še krška graščina. Nova in boljša doba za Krško je nastopila pod cesar¬ jem Friderikom IV. Do sedaj je bil ta kraj samo trg'. Ta cesar pa ga je povzdignil v mesto, namreč s pismom z dne 5. maja leta 1477. Mesto je dobilo svoj grb (Wappen) in mestne pravice. Grb kaže na višnjevem polju v končnem 21 delu zeleno gorovje, v sredini na jedni polovici sv. Janeza, držečega v roki kelih s tremi kačami, a na drugi polovici podobo mesta. Kako se je v takratni nemščini govorilo, naj pokaže sledeče dotično dobesedno mesto iz cesarskega dekreta: «Wir haben auchda- zu denselben unsern Burgern daselbst zu Gurkfeld von Romi- schen kaiserlichen Macht und als Lan- desfurst zu derselben unser Stadt ein Wap- pen und Kleinod mit Namen ein Schild von Lazur in das Grund ein griins Gebirge stehund in den bessern Theile eine Figur der Bild- nis sankt Johanns *) des heil. Evangelisten in Roth bekleidet, haltend in seiner Hand ein golden Kelch daraus entspringende Figur dreier Schlangen und in dem andern Theile des Schildes eine Figur einer Stadt mit Thiirmen, weissen Gemauer und rothen Dache.» V ustanovnem pismu je povedan vzrok, zakaj je cesar povzdignil Krško v vrsto mest, — zato, ker so ga Turki v jednomer napadali. (Als die Tiirken und Unglaubigen etliche Jahr her mit Heerkraft gezogen und noch fiir und fiir . . . . unsere Herrschaft Gurkfeld mit Raub und Brand und Hin- fiihrung der Leut und in anderweg schwerlich verderbt und beschadigt haben und je liinger je mehr verderben und be- Prvotni pečat in grb krškega mesta. ‘) Iz tega sledi, da je cerkev sv. Janeza že takrat stala. 22 schadigen, darum wir dana furgenommen und geordnet haben, unsern Markt daselbst zu Gurkfeld zu der Wehr zuzurichten und zur Aufhaltung unserer Burger und Leut daselbst eine Befestigung zu bauen und zuzurichten.) Ustanovno pismo pripoveduje naravnost, da Krško takrat ni imelo ozidja in da so se ga lotili še le tedaj. Mestne pravice Krškega so bile posnete po pravicah celjskega mesta ( . . . verleihen . . . wir alle und jegliche Genad, Rechte und Freiheiten, Privi- legien, alle lobi. Gewohnheiten und Herkommen, damit andere unsere Stadt und Markte daselbst in Steier und namentlich unsere Stadt Cilli und unsere Burger daselbst begabt sein) in so vživali krški trgovci pri mitnicah in na sejmih tiste pravice, olajšave in prednosti, kakor celjski, toda samo na Štajerskem, ne pa tudi na Kranjskem. Iz tega sledi, da je cesar ravnal ob tej priliki s Krškim, kakor bi spa¬ dalo k Štajerskemu, ne pa h Kranj¬ skemu, to pa gotovo zato, ker je Krško že po svoji zgodovinski pre¬ teklosti kot nekdanja graščina celj¬ skih grofov gravitiralo bolj na Šta¬ jersko, kakor pa na Kranjsko. Star pečat krškega mesta. y ustanovnem pismu j e cesar zaznačil tudi oni prostor, ki bo spadal pod sodsko oblast krškega sodnika, namreč le najbližja okolica do Leskovca (soweit ihre Aeker zunachst um dieselbe Befestigung gelegen und auf den Wirmstein und von dem VVirmstein auf den Thretter zu der Pfarrkirchen und soweit dieselbe Befestigung angefangen etc.). Cesar je dal Krčanom takrat tudi jedno najimenitnejših pravic, dva sejma, jednega po leti, sv. Urha dan, drugega pa v jeseni, sv. Lukeža dan; vsak je imel trajati po 14 dni. Cesar je nove meščane odvezal dalje od vseh onih bremen, ki so jih imeli nositi dotlej kot grajski podložniki, ostala jim je edino le še tlaka za popravljanje 23 mestnega ozidja, kar pa je bilo seveda le meščanom v prid. Potrjene so bile pozneje te mestne pravice leta 1495. (Maksimilijan I.) v Vormsu v soboto po sveti Marjeti, potem 20. avgusta leta 1523. v Dunajskem Novem mestu (Ferdinand L je dal Krčanom še tretji semenj o sv. Florijanu [5. nov. 1530] in k jednemu tržnemu dnevu, ki so ga že imeli [na nedeljo] še jeden tržni dan na sredo (Dunaj, 20. avg. 1563. leta, Gradec, 13. marca 1567. leta, 31. marca 1600. leta, 13. marca 1706. L, 10. septembra 1757. 1. in zadnjič 24. maja 1784. 1.) Več kakor grb in pečat so bile vredne mestne pravice, katere je bil cesar Friderik podelil. Meščani so postali sedaj svobodni, bili so podložni le cesarju samemu in sodniku ali županu, katerega so si sami volili; imeli so torej pravico lastnega sodstva. Kako ponosni so bili Krčani na to in kako bogati so morali biti, nam spričuje znamenje samosvoje pravice v sod¬ niških rečeh, namreč srebrna sodniška palica krškega me¬ sta. Dolga je 30 palcev, ši¬ roka 6 / 8 palca, na konci je pozlačena, in tudi nje olep¬ šave (arabeske) so pozlačene. Na sredi ima trak z dvema grboma (mestnim in cesar¬ skim) in napis: «Stat — 1628 Gurkfelt*. (Dimitz, II, 291, pravi da: <-Statt 1526 Gurkhfeldt). Na sprednji plošči ste urezani črki «M. P.«, ki pomenjati gotovo ime umeteljnika, morda Martina Porobello, ki je bil kipar v Celovcu. Drug star pečat krškega mesta. •• Sodniška palica. 24 Za te pravice je bilo pa mesto prevzelo tudi dolžnosti. Moralo se je utrditi in obdati z zidovjem, da se je z večjim vspehom moglo braniti Turkom, ki so v tistih letih v naših krajih razsajali. Takrat beremo prav pogostoma o turških napadih, na pr. 1. 1463., 1475., 1476., 1477. V teh letih so bili napravili Turki mnogo škode krškemu mestu in okolici. Krškemu župniku Primožu so bili farovž zažgali. Zato mu je bil cesar 1. 1478. vse davke popustil, da si je bil sezidal novo župnišče. V tistem letu je Krško imelo že oskrboval- nico za meščane (Hospital) poleg pokopališča, ki je bilo okolo sedanje vikarjatske cerkve sv. Janeza. Bila je tudi bolnišnica. K tej bolnišnici so bili darovali župnik Martin hišo, celjski grof Friderik in grofinja Katarina pa zemljišče in desetino. V zvezi z ustanovitvijo krškega mesta je tudi unifor- movana meščanska garda, kajti takrat, ko so dobili Krčani mestne pravice, so se morali zavezati, da se bodo sami bra¬ nili sovražnih napadov. Zato so se s potrebnim orožjem pre¬ skrbeli, morebiti že v srednjem veku, ali vsaj v početku no¬ vega veka. G. prof. Vrhovec pa nam piše: «V zvezi z ustano¬ vitvijo krškega mesta so samo mestni strelci (Biirgerschiitzen), iz katerih se je proti koncu 18. stoletja, v Marije Terezije ali pa Jožefa času, najbrže pa še le v dobi francoske prekucije razvila meščanska garda. Pred 18. stoletjem niso bili unifor- movani niti vojaki, kaj še le meščanska garda.» Novi vek. Protestantska doba. šestnajstim stoletjem se prične novi vek. V tem veku je delala tudi v Krškem Lutrova vera velike zmešnjave. Na Krčane je vplival gotovo najprvo že Primož Trubar sam, ki je služboval nekaj časa v Laškem trgu, v Loki pri Zidanem mostu in v Sent Jarneji. Raz- širjeval je novo vero s pomočjo dežel¬ nih stanov (grofov, graščakov, duhov¬ nikov in zastopnikov mest) in s tem največ dosegel, da je za njeno razširjenje pisal in tiskati dal mnogo slovenskih knjig. Kakor v Ljubljani, v Kranji, v Metliki, v Radečah in v drugih krajih, naselil se je tudi v Krškem protestantski pridigar (predikant), in sicer mož z imenom Ivan Weyxler (1. 1567.). Poslala ga je deželna gosposka sama Krčanom (Valvazor XI, p. 241). Ta je zbiral okolo sebe navadno kacih 200 ljudi, po¬ sebno ženske so ga rade poslušale. Ali skoraj je bil zatožen, baje po duhovniku, ki je navadno mašo zornico bral, in sicer 26 po novem jako znamenitem krškem župniku Polidoru pl. Montagnani. Ta pride v Krško ravno takrat, ko je Weyxler v cerkvi pridigoval, ter ga hoče odpraviti. Ali Weyxler mu odgovarja, da ima pravico pridigati od Krista in od deželnih Stanov. Nato je baje nastal v cerkvi nemir in prepir, zlasti ženske so bile na katoliškega župnika srdite in bi mu bile skoraj strgale njegovo cerkveno oblačilo. Po drugem poro¬ čilu je župnik v cerkvi ostal, in protestantski pridigar pete odnesel. Valvazor (XI, 241) pravi celo, da bi ga bili Krčani celo potolkli, če bi jim ne bil ušel o pravem času. Drugi dan po tem dogodku so se podali k župniku mestni sodnik z dvema meščanoma ter pridigar Weyxler, ki so vprašali župnika o njegovem včerajšnjem postopanji v cerkvi. Župnik odgovori, da je delal po povelji nadvojvode, kateri mu je bil naročil, da nima trpeti v svoji fari krivo¬ vercev ali jim celo božjo službo dopuščati. Sodnik se je sicer zahvaljeval o tem razjasnilu ali tudi se potezal za pridigarja, rekoč, da ni ničesar govoril, kar bi bilo protivno božji res¬ nici. Prav tako se je hotel Weyxler braniti, ali ž njim se katoliškemu župniku ni ljubilo prepirati. Ker so naposled še meščani se zlagali s protestantskim pridigarjem, dovolil jim je župnik vender, da so smeli opravljati svojo protestantsko službo božjo jedino v bolnični cerkvi (Hospitalskirche) kakor Ljubljančani, samo, da je moral pridigar, kadar je ljudstvo obhajal, v popolni mašni obleki biti, kakor pridigarji v Gradci. Weyxler ni hotel teh pogojev sprejeti. Katoliški župnik je sicer mestnemu sodniku naročil, naj Weyxlerju pridiganje prepove, ali ta mu je odgovoril, da tega on ne more in tudi noče storiti. Meščani so bili že tako zavzeti za protestantskega pridigarja, da so mu hoteli nakloniti dohodke zemljišč, s katerimi so plačevali duhovnika za zorno maševanje. (To zemljišče ima mesto še dandanes v Žadovinjku, imenujejo ga «Frimež», kar prihaja od nemške besede «Friihmessj>. Sicer so 27 iz dohodkov teh zemljišč duhovnika <-fruhmesserja» plačevali še v 17. in 18. stoletji.) Krčani so se bili tako zelo poprijeli nove vere, da so- se hudo upirali vsem opominom katoliškega župnika. Ko je to zvedel nadvojvoda Karl v Gradcu, takratni vladar notranje¬ avstrijskih dežel (Štajerske, Kranjske, Koroške), pozval je kot zagovornik katoliške vere krškega mestnega sodnika in dva meščana, katera sta se najbolj potezala za protestantskega predikanta, v Gradec, kjer jih je vtaknil v ječo. Pa tudi luteranski pridigar je moral kmalu pobrati kopita in se umakniti v Novo mesto, od koder je bil pregnan že nasled¬ nje leto (1568). Luteranske vere še vender v Krškem ni bilo konec. Za mestne sodnike so volili može nove vere. Ker jim je pa deželni knez to prepovedal, izvolili rajši niso nobenega, kakor katoliškega. Vicedom, cesarjev namestnik v Ljubljani, jim je žugal, da bo nadvojvoda vzel mestu mestne pravice, če ga ne izvolijo. Krčani so se izgovarjali s slabimi časi in velikimi homatijami, ki jih povzročujejo vojaki. Že pet tednov — so tožili •— leži v njih mestu nad 800 štajerskih in ko¬ roških vojakov, ki jim delajo silno škodo; zraven njih pa prehajajo še drugi skoro dan za dnevom skozi mesto. To je vzrok, da Krčani ne morejo izvrševati svojih pravic in tudi ne v miru voliti mestnega sodnika, storili pa bodo to precej, ko odidejo vojaki. K onim važnim pogovorom o verskih stvareh 1. 1582. v Gradci Krčani tudi niso poslali nobenega zastopnika. Tudi v imenitnem deželnem zboru kranjskem krškega sodnika ali ni bilo, ali pa je vlekel s katoličani. Ravno tako tudi ni najti med predikanti krškega predikanta.. Vender je bilo še v začetku 17. stoletja v Krškem nekaj ljudi luteranske vere, kajti bere se, da je moralo nekaj Krča¬ nov iti v Ljubljano in se zagovarjati radi protestantske vere. Najbolj trdovratne so bile ženske; med zadnjimi protestanti v Krškem je bilo namreč največ žensk. 26. oktobra 1615. 1. 28 je poklicala reformacijska komisija te protestantovke v Ljub¬ ljano na odgovor, toda bilo ni niti jedne. Komisija je uka¬ zala krškemu mestnemu sodniku kaznovati jih takoj in brez vsakega ugovora z 100 cekini. Na odgovor pa bodo morale priti vkljub temu 24. novembra t. 1.; ako jih ne bode, bodo kaznovane še z 200 cekini. Te protestantovke so bile: Gold- schmidtovka, Kramariča, Ferganka, Okornovka in Kroba- tovka; poslednja najtrdovratnejša od vseh. Da se je bilo krivoverstvo tako vkoreninilo, je gotovo pripomoglo tudi to, da sta bila dva luteranska učenjaka s Krčani v zvezi, to sta bila Jurij Dalmatin in Adam Bohorič, o katerih se bode še govorilo. V. Kmetski upor leta 1573. \) začetku 16. stoletja so graščaki veliko davka in tlake terjali od kmeta, ker so sami veliko potrebovali, da so se branili silovitemu Turku. Ali ker so nekateri le preveč ne¬ usmiljeno ravnali z ubogim kmetom, ki je bil sužnik — med temi je bil na pr. Jurij Thurnski pri Krškem — začel se je naposled kmet sam upirati ter tirjati svojo staro pravdo ali pravico. V začetku 16. stoletja so bili štirje mali in večji kmetski upori (1. 1515.). Takrat so bili poškodovani tudi ne¬ kateri gradovi v naši bližini, na pr. Srajberski grad (Thurm am Hart), Boštanj, Raka, Mokronog, Tariška vas (Rucken- stein) in drugi. Veliko hujši je bil upor hrvatskih in štajerskih kmetov 1. 1573., od katerega je bilo krško mesto hudo prizadeto. Ta veliki upor je bil največ zakrivil graščak Tahy v Pod- susedu na Hrvatskem. Ta je s svojimi podložniki prav ne¬ usmiljeno ravnal; vse jim je vzel, kar mu je bilo po volji: živino, vino, ženo, otroke. Zato so se uprli hrvatski in potlej 29 štajerski kmetje. Iz hrvatskih vasi so pošiljali mešetarje na vse strani, zlasti v slovenske kraje, in ti so jim prigovarjali, naj pristopijo k upornikom. Kdor je pristopil, moral je pri¬ seči, da bode namene mešetarjev pospeševal; v znamenje pristopa vtaknil je zimzelen za klobuk. Večkrat so katerega privabili s tem, da so mu pokazali cesarski grb. To pa tudi dokazuje, da so od cesarja pomoči pričakovali in želeli priti pod njegovo oblast. Dogovorjeno je bilo, da se imajo dvig¬ niti začetkom februvarja. Vseh ustajnikov je bilo 20.000 mož. Pred vsem so vzeli Brežice, kjer ni bilo nič vojakov in se mesto ni moglo braniti. Ko so uporni kmetje ondotnemu županu popili nekaj vina, gnal jih je poveljnik dalje proti Vidmu. Tam so se zvečer dne 5. februvarja 1. 1573. všotorili in prenočili. Drugi dan je šel jeden oddelek proti Reichenburgu in Sevnici; glavna truma pa se je namenila kreniti jo v Krško. To je bilo mogoče, ker so Krčani izročili upornikom brod čez Savo. Tako je prišlo 5. februvarja 1573. 1. kacih 2500 kmetov v Krško. Večina upornikov se je mirno držala, ker so bili jednih misli s Krčani, in so jim ti za dober denar prodajali kruha, vina in smodnika. Nekateri uporniki so pa vender razsajali nad dacarskimi hišami, katerim so razbili okna, stene in peči. Graščaki v okolici so bili v velikem strahu. Turnški graščak je kar pobegnil. Zdaj pošljejo deželni stanovi zoper kmete Jošta Thurna, vojaškega kapitana, ki je prišel s 500 Uskoki nad upornike, s katerimi so bili tudi Krčani potegnili. Kmalu jih je v mestu zalotil, boj se prične. Vojaki na konjih so streljali na kmete, kakor na divjo zver. Le malo jih je ubežalo, mnogo pa uto¬ nilo v Savi. Morebiti je do tisoč kmetov našlo smrt. (Val¬ vazor ima o tem žalostno-imenitnem dogodku celo sliko). S tem, da smo opisali protestantovsko gibanje in kmet¬ ske upore, povedali smo najimenitnejše dogodke iz 16. stoletja. Dostaviti moramo le še nekatere nesreče iz tega stoletja. 30 Leta 1542. so prišle kobilice v te kraje, kar ni bila takrat tako redka prikazen, in so polje popolnoma pokončale. Vsled tega je nastala grozovita lakota. Leta 1578. je bila kuga, ki je pomorila veliko ljudi. Turki so tudi v 16. stoletji razsajali v teh krajih; tako beremo, da so 1. 1545. požgali več vasi v krški okolici. Kakor smo že poročali, je bil postal krški grad cesarska lastnina. Toda cesar ni dal te graščine svojim uradnikom v oskrbovanje, marveč jo je proti gotovemu plačilu zastavil bogatašem. Take graščine so se takrat imenovale "Pfand- schilling» (zastavina). Tako je imel tudi Jurij Turnški v 16. stoletji krško graščino; o njem smo že povedali, da je kmete zelo tlačil. Od tega graščaka jo je bil kupil neki Janez Babtista Valvazor, od katerega jo je podedoval nje¬ gov stričnik Maškon (Maschon). Ljudskih pripovedek se ni mnogo ohranilo. Jedna od njih se naslanja na skalo, «Jungfernsprung» imenovano, češ, da je s te skale skočila v Savo grajska hči, ker ji je bil odločil oče drugega ženina, kakor si ga je želela sama. A ta pripovedka je malo verjetna. Saj je mnogo krajev, zlasti na Štajerskem, kjer se slične skale imenujejo »Jungfernsprungs'. O lastnikih krškega gradu in krške graščine nam je sestavil g. prof. Vrhovec sledeči pregled: Graščino je cesar Ferdinand I. izročil s svibensko graščino vred Janezu Ungnadu. Pozneje jo je dobil grof Jurij Thurn, čegar dediči so jo bili prodali Janezu Valvazorju, kateri jo je po svoji oporoki za¬ pustil baronu Inocencu Maškonu. Leta 1671. je prodal Janez Jurij Moskon (Orteneški) to graščino vdovi grofinji Magdaleni Strassoldo. Njen sin Orfeo Strassoldo si je pridržal le neka¬ tera posestva; večji del je pa prodal grofu Volku Jakobu Turjačanu (Auerspergu), čegar brat je krško graščino s turn- sko združil. Leta 1798. je vsled kupčije še ostali del Strassol- dovih (krških) posestev prišel v last turnske graščine (Valvazor 31 ga imenuje «Šrajberski grad»), ki ga je bila na dražbi kupila od gospe grofinje Alojzije Strassoldo, rojene grofinje Lamberg. V gradu je bila, kakor smo že omenili, kapelica sve¬ tega Miklavža. Bivanje v gradu so opustili morebiti že pred 200 leti; pred 100 leti je pa grad še stal, a je potem od leta do leta bolj razpadal. Znamenitosti iz '/• Ir 3- " Mesto v Valvazorjevi dobi. _ € fif eselih dogodkov nam zgodovina le malo 430ve. Morebiti se nič veselega prigo- dilo ni, ali pa se ni zapisalo. Slabih poročil pa nahajamo veliko. Leta 1628. in 1632. so bili veliki potresi, ki so naredili mestu mnogo kvare. L. 1628., v soboto po binkoštih, je nastal med 6. in 7. uro zvečer neizmerno hud potres, ki se je ponavljal vso noč do druzega dne. Dotično sporo¬ čilo pristavlja, da so zvonovi cerkve «naše ljube Gospe» v Leskovci sami zvonili. Porušilo se je mnogo gradov, cerkva in drugih poslopij. Štiri leta pozneje je jedno noč in dan po¬ navljajoči se potres napravil mestu zopet mnogo kvare. Ljudje so kar omedlevali od strahu. Leta 1629. so bili nalivi in povodnji, 1. 1630. draginja in lakota, 1. 1626., 1634., 1646. je razsajala huda kuga. Da bi se Krčani te nadloge iznebili, sezidali so takrat cerkev sv. Rozalije. Kapucinski samostan s cerkvijo vred postavljen je pa bil 1. 1640., kar bodemo vse še obširnejše razložili pri oddelku cerkvene zgodovine. Krško v Valvazorjevi dobi. 35 Kar je pa najimenitnejše iz 17. stoletja, je to, da je v Krškem kratek čas živel slavni kranjski zgodovinar Valvazor, o katerem bode itak še več govora. Za zdaj naj nas zanima to, kakšno je bilo Krško v Valvazorjevi dobi, torej pred 200 leti. Mesto je nam slavni kronist v jednajsti knjigi svojega najslavnejšega dela «Die Ehre des Herzogthums Krain» ob¬ širno opisal in narisal. Slika nam kaže še celi grad, ki je bil mogočno in raztezno zidovje. Mesto je bilo, kakor slika kaže, še z zidovjem obdano. Zid je šel na severni strani mesta od Save proti gradu navzgor. Enak zid je bil na južni strani mesta v «Zatonu». Na ostanke tega zidu so še večkrat naleteli. Slika kaže še jedno zidovje, potegneno bolj po sredini mesta proti Žviki. V 18. stoletji je še stal tak zid v sredi mesta, tam, kjer je sedaj poslopje okrajnega glavarstva.*) Imel je tri stolpe. Ti stolpi so stali tako: prvi na sredi, drugi pri Savi in tretji pri bregu. Srednji je stal na štirih stebrih, pod njim je bila lopa, v kateri je visel kip Matere Božje. V drugih dveh stolpih so bile ječe za meščane. Na sliki je zapaziti obojna mestna vrata, jedna iz mesta na Stari grad, druga v Zatonu, kjer je zraven stolpa videti poslopje; to so bila mestna vrata; mestna vrata so bila vedno kakšno trdno zidanje. Tudi na obeh konceh mesta sta stala stolpa; stolp na severni strani je bil že za Valvazorja menda brez strehe, oni na južni strani pa je videti še dobro ohranjen. V ta slednji stolp so baje čarovnice ali copernice metali in jih v njem sežigali, kar vedo še stari ljudje pripovedovati. Kdaj so mestno zidovje opustili, nam ni znano. Ker je bilo že konci 18. stoletja brez pomena, opustili so ga pač; saj je bilo nazadnje menda že bolj plotu podobno kakor trdnjavi. *) Ta zid je obdajal mesto, dokler je bilo še majhno; ko so pa še druge hiše zunaj zidovja proti «Zatonu» postavili, naredili so še v «Zatonu» jedno obzidje. 3 ' 36 Zato so okoličani Krčanom menda rekli «zaplotnikih, kadar so jih hoteli smešiti. Ker so pa take zgodovinske psovke malokdaj tudi zgodovinsko utemeljene, zato tudi mi ne mo¬ remo jamčiti, ali je ta psovka zgodovinsko opravičena. Krčani že ne vedo nič o njej. Na sliki se razločno vidijo štiri cerkve in samostan. Cerkev sv. Rozalije pri Valvazorju ni postavljena na pravo mesto, risar jo je namreč pomaknil pod Stari grad. Cerkev sv. Janeza Evangelista kaže stolp jednake oblike, kakor še dandanes. Kapucinska, bolnišna in sv. Florijana cerkev pa imajo tako male stolpe, da jih je težko najti. Okoli cerkve sv. Janeza Evan. je bilo takrat pokopališče, toda slika nam ne kaže tega. Predstavlja nam kacih 40 hiš, a bilo jih je gotovo 60 do 80. Precej na samem stoji velika hiša na severni strani, ta menda predstavlja sedanje župnišče, kajti ta utegne biti najstarejša hiša v Krškem. Rabili so jo menda že celjski grofje kot lovsko hišo. Sicer pa je bila takrat menda največja hiša sedanja št. 85., to je mestna hiralnica. Leta 1693. je Valvazor sam to hišo kupil. Sezidana pa je bila ta hiša 1. 1609., kar kaže njen napis. (Glej pri Valvazor¬ jevem životopisu.) Okoli samostana je bil že takrat zid kakor dandanes. Samostanu nasproti so stale nekatere boljše hiše kakor še zdaj. Valvazor končuje opis krškega mesta na sledeči način: «Im November 1686sten Jalirs ist obgedachten Ilerrn Orpheo Grafen von Strassoldo, als jetzigen Inhabers dieses Orts, Ca- pelan, dessen Aufsicht sonst Alles allhier regierte, in dem Saustrom sammt seinem Pferde ertrunken.» Sežiganje čarovnic stk¬ ali copernic. ^ . t 7 vera v prazno vero, Vv\ rednji vek se imenuje dostikrat « temna s doba. Pa tudi novi vek večkrat ni zaslužil boljšega imena. Res se je bil po dokončani protireformaciji povrnil nekakošen pobožen duh. Vse Valva- > zorjevo delo kaže veliko moralnost, postavljeno na versko podlago. Le nekaj dela tisti dobi nečast, namreč vera v vraže, duhove, v skrivnosti in čarovnije. Teh krivih nazorov je bilo takrat po končani tri¬ desetletni vojski vse polno. Ti nazori so bili njeni nasledki. Proti koncu 17., posebno pa v začetku 18. stoletja — tedaj že po Valvazorjevi smrti — se je bila po Štajerskem in Kranjskem in sploh po vsej srednji Evropi razširila posebno vera v čarovnice (oopernice, Hexen). Bila je tako trdna da so se cele knjige spisale o moči teh nesrečnih žensk. Ženskam, katere je ljudski glas za to odločil, so pripisovali razne nesreče: točo, bolezni pri ljudeh in živini. Take sirote so preganjali, trpinčili, zapirali in celo na smrt obsojali. 38 Tudi v Krškem se je bila ta prazna vera tako vkore- ninila, da so bili veliki procesi radi čarovnic. O njih poroča latinska kapucinska kronika v Krškem, najstarejši letopis krškega mesta, tako-le: «Začetkom 18. stoletja spravilo je sramotno copranje krško mesto na slab glas, kajti za časa župnikovanja Ivana Jurja Tratnika se je 20 do 30 oseb, po drugih poročilih celo 40 oseb, kojim so copranje dokazali, v ogenj vrglo, in med temi nahajale so se celo hčere in soproge meščanov in mestnih svetovalcev; posebno se omenja soproga Matije Juriše, katero so vsmrtili 1. 1709. in o kateri so pravili, da je bila duševna voditeljica ali «mater spiritualis* očetov kapucinov; potem njena hčerka Marija Colnarič, ka¬ tero so iz ječe spustili, potem pa obsodili ter jo v dnevih, ko je bil njen oče Matija Juriša mestni svetnik okoli 1. 1714. sežgali na grmadi. Ravno tako so vsmrtili žene Jurija Mez¬ nariča in Jurija Kolariča in neko Kodelko Hribovko, nato soprogo Andreja Glaytscha okoli 1. 1709. v družbi z drugimi neimenovanimi copernicami. Kriminalni sodnik bil je doktor Weinacht iz Ljubljane. Ko so jih v smrt peljali, spremljala sta jih spovednika o. Jurij iz Ljubljane in o. Angelik od sv. Vida. Poroča se naslednje: Coprnija se je najprvo iz Laškega po neki copernici v Krško zatrosila, kajti mnoge copernice so pri mučenji priznale, da so bile zapeljane od gospe Sido- nije Mussegerice, neke bogate predstojnice (praefectissa), ka¬ tera je napravila 1. 1695. dve ustanovi (beneficia), in sicer jedno za krškega, drugo za videmskega (Videm, vas poleg Krškega) župnika, s tem, da je podarila vsakemu jeden vino¬ grad, za kar naj bi se po dve maši brali na teden. Umrla je mirne 'smrti. V zadnji uri ji je stregel o. Jurij iz Ljubljane, zatem so jo pokopali na pokopališči. Pripoveduje se, da jo je hotel domači župnik, gospod Lorene Rome, zopet izko¬ pati, kar se pa ni zgodilo. Sodnijske izvršitve so se opustile radi mestnega uboštva, kajti 1348 gld. se je bilo za to izdalo edino le v dobi jednega 39 samega mestnega sodnika, Luke Sogar-ja, čeravno se pre¬ moženju bogatih čarovnic ni prizanašalo. Različnih stroškov, ki so jih imeli drugi sodniki, nečemo niti omenjati. Stari ljudje so nam pa pravili tudi mnogo prigodb o zgoraj omenjeni gospe Juriše, katera je bila baje celo naša duševna voditeljica. Ta je neki večkrat jedila v refektorij poslala, vendar še le po obedni molitvi. Ko pa je neki frater (morda pater) pozneje k obedu prišel (nego drugi), zvedel je, da so raki in tudi ptiči, koje je poslala omenjena gospa, ostali s skledo pokriti na mizi. Predno se je vsedel za mizo, molil je za svoj obedni blagoslov in ko je skledo vzdignil, glej, našel je mesto rakov —• žabe, in krastače mesto ptičev. Ravno tako pripovedujejo, da jo je neki naš kapucinski tovariš, morda o. Antonij iz Novega mesta (Neostadiensis), ki je 11. sušca 1. 1710. umrl baš o času, ko so v Krškem obsojali copernice, s svojimi pridigami zoper copernijo raz¬ srdil, in ta je skrivši svoj srd večkrat na videz radi spovedi in radi duševne tolažbe propovedovalca obiskala in ga ne- kolikokrat pred samostanska vrata pozvala. Dokler je ome¬ njeni oče kapucin svoj amulet, malo svetinjico, nosil na obleki, ni trpel nikake škode. Zgodilo se pa je, da je redovnik ne¬ koč amulet zgubil, ali pa v celici ali spalnici po neprevid¬ nosti pozabil; in ko ga je k samostanskim vratom pozvala, zgrudil se je nenadoma. Čisto sključenega prenesli so ga bratje redovniki v bolnišnico, na kar je omenjena žena po¬ slala vprašat, jeli hoče zopet ozdraveti. Ta pa pošlje poro¬ čevalca nazaj z vprašanjem, jeli se more to zgoditi brez greha. Ko je zvedel, da brez greha ni mogoče, rekel je, da hoče rajši umreti, kakor ozdraveti in vsled greha živeti. Nato je pobožno umrl. Pripoveduje se nadalje, da se je copernica Juriša sme¬ jala v pričo svojega spovednika', ko so jo mimo kapucin¬ skega samostana peljali k smrti. Na vprašanje, zakaj se smeji, odgovorila je, da je bila med kosilom in tudi med 40 počitkom za pečjo v jedilnici samostanski. In ta spomin jo sili na smeh. Copernice so tudi priznale, da zvonenje naših zvonov odpravlja nevihte še najboljše. Zato so očete kapucinske večkrat prosili, da so ukazovali pred hudo uro zvoniti. (Vsaj po nekaterih krajih, po hribih ljudje še dandanes zvonijo zoper točo.) Leta 1717., ko je župnikoval Franc Lorene Rome, ni bilo o copernicah več slišati. Copernice so devali ob glavo na krškem polji ob Savi proti Leskovcu (ob potoku Zlapovec). Vsled teh pravd je bilo mesto tako obubožalo, da je poro¬ čalo cesarskemu namestniku (vicedomu) leta 1711., ko je terjal nadaljevanje procesov zoper copernice, da ni denarja več. Potlej se je odgovorilo, naj se te pravde ustavijo ali vsaj prenehajo.* I Mestni sodniki in mestni arhiv. ažne so bile pravice, katere je bilo dobilo Krško od cesarja Friderika IV. (1477.). S tem, da je Krško postalo mesto, dobilo je tudi pravico, voliti si svojega sodnika in svoje svetovalce. To ni bila majhna pravica. Vsaj sodnik ni bil morebiti le to, kar je dandanes župan, ki ima skoro le dolžnosti in le \[ t ' r '' f ' malo pravic. Mestni sodniki so bili v resnici sodniki, ki so vladali in sodili meščane. Morebiti so imeli sodniki glede svojih someščanov večje pravice, kakor jih imajo dandanes c. kr. okrajna sodišča ali c. kr. deželne sodnije; imeli so celo pravico na smrt obsojati pod pred¬ sedstvom cesarskega sodnika. Seveda je obsodba veljala še le, ko jo je cesar potrdil. Kako so izvrševali v Krškem svoje pravice, o tem nam zgodovina ne poroča. V obče so bile seveda vse razmere neugodne; kajti malomestni sodniki niso imeli dosti izobraženosti in ne dosti avtoritete; seveda ker so bili od someščanov prosto voljeni * ... m M %%Jr ' " \-f-m 42 in ne od deželnega kneza imenovani; deželni knez si je pri¬ držal le pravico novoizvoljenega sodnika potrditi. Kako slabo so sodniki s svojimi svetovalci vred gospodarili, to nam svedočijo pravde s copernicami, katere je imelo mesto v početku osemnajstega stoletja. Da se je sploh v te pravde spuščalo (kar se je godilo sicer tudi po drugih krajih), to nam kaže, kakošne nerazvite so bile takrat sodne in pravdne razmere. Vsled pravdanja s čarovnicami je bilo mesto tudi mate- rijalno zelo opešalo. Veljava samouprave krškega mesta je vedno bolj in bolj pešala; zato je pa graščak Turnški vedno več veljave pridobival in si znal pridobiti naklonjenost Krča¬ nov v taki meri, da se je deloma vsled cesarskih ukazov, deloma prostovoljno podvrglo županstvo Turnškemu gradu 1. 17Q5., kakor poroča kapucinska kronika, ki ima najstarejše zgodovinske podatke o našem mestu. Sicer je že cesar Jožef II. vzel mestnim sodnikom pravice sodnijske, najbrže kriminalne in tudi civilne. V katerih rečeh se je županstvo odreklo svojih pravic in jih izročilo graščinski gosposki, o tem nam ne poroča kronika. Morebiti se je to zgodilo glede gruntnih knjig, katere so Krčani sicer sami vodili po svojem pisarju, ki pa je smel v nje zapisati le to, kar je naročila graščinska gosposka. Slabo sporazumljenje je moralo biti takrat (1795.) med me¬ ščani, kajti še celo kapucinska kronika poroča o takratnih razporih. Sodnik Nikolaj Fabian je bil tisti mestni predstojnik, ki se je bil udal Turnški graščini. Da se pa vendar mesto ni bilo še odreklo vsem pravicam, to posnamemo iz tega, da je isti mestni sodnik 1. 1799. (26. marca) slovesno še ob¬ hodil mesto v dokaz, da je v njem le on gospodar s svojimi someščani. Kapucinska kronika naznanja ta skoro gotovo zadnji obhod s sledečimi nemškimi besedami (sicer je kronika latinsko pisana): «1799. am 26. Marž hat er die Burgfrids- bereitung gehalten.* To je verjetno, vsaj so Novomeščani 43 še 1. 1808. imeli zadnji slovesni obhod, kajti potem je na¬ stopila francoska doba, ki je prekucnila veliko zastarelih običajev. Kapucinska kronika ima imena vseh mestnih sodnikov od 1. 1543. do 1. 1799., ta so: «Niclaus Lappaher 1543. — Petrus Wrumbnig 1558. — Andreas Janežič 1561. — Petrus Wrumbnig 1563. — Mathias Božič 1577. — Georgius Ložič 1579. — Joannes Kaaffet 1581. — Lucas Kmug 1601. — Gasparus Kurin 1603. — Jacob Strniša 1605. — Viljem Troyer 1611. (odstavljen). — Laurentius Wobuoschek 1620. — Georgius Kurin 1621. — Andreas Kopriva 1622. — Georgius Kurin 1625. — Joan. Paul Kalin 1626. — Michael Quartuh 1628. — Joan. Paul Kalin 1630. — Georg. Kurin 1631. — Lucas Jurečič 1634. — Michael Kopriva 1636. — Michael Quartuh 1639. — Casparus Kurin 1641. — Joanes Adam Krkopolitan 1643. -—■ Caspar Kurin 1645. — Michael Quartuh 1647. — Georg Quartuh 1649. — Joan. Adam Krkopolitan 1651. — Andre Jaromin 1652. — Adam Fisher 1657. — Andreas Sopar 1662. — Blasius de Urbani 1668. — Joan. Adam Krkopolitan 1669. — Andreas Kovačič 1679. — Matheus Riedlegger 1707. — 1708. — Lucas Soger 1711. — Mathias Juriša 1714. (cujus uxor qua saga combusta) — — Joan. Michael Ledi 1715. — Magnus Dominicus Knoper 1716. — Michael Morautsher 1718. — Mathias Mikulitsch 1719. — Michael Kovazhizh 1721. — Mathias Gabritsch 1723. — Antonius Spiller 1725. — Carolus Joseph. Jereb 1726. — Mathias Gabritsh 1729. — Ant. Spiller 1732. ■— Ant. Oster¬ man 1733. — Antonius Moriiutshar 1735. — Franc. Seraph Obratshar 1739. — Ant. Osterman 1741. — Ant. Spiller 1743. — Franc. Seraph. Obratsher usque 1759. — Gaspar Mauhar 1762. — Ant. Soger 1765. — Adam Osterman usque 1766. — Dominicus Motshiller 1769. — Kalhgrueber 1772. — Dom. Motshiller 1775. — Jos. Hofshmid 1789. — Thomas Pelz 1792. — Joan. Wanitsh 1795., hoc anno subjecta est 44 civitas arci Thurnamhartensi, judex tamen electus est Nico- laus Fabiani pro componendis minoribus litibus.» Mestni predstojniki so se še sodniki imenovali do leta 1848. menda. Potlej so se cesarski uradi prenaredili in tudi nove občine z novimi, večinoma manjšimi pravicami vpeljale. H krškemu mestu se je pozneje tudi več vasi pridružilo k jedni občini.*) Mestu samemu se je prepustilo upravljati le njegovo lastno premoženje, t. j. njive v Zadovinjku, ki so znane pod imenom «frimož» in «paradiš». Te njive je mesto od nekdaj v najem dajalo Krčanom, kateri imajo sicer malo ali nič zemlje. Mestna last je bil brod, morebiti le v starih časih, po¬ zneje prilastili so si ga bili že lastniki Starega gradu, vendar so Krčani imeli pri prevažanji predpravice. Pa te predpravice so bili Krčani svoje dni (menda v 19. stoletji še le) za malo odškodnino (za gozde v Žviki) izročili Turnški graščini. Po ustnem izročilu so imeli Krčani svojo mestno sve¬ tovalnico v nekem stolpu, kjer so tudi svoje stare listine in stara pisma, torej svoj arhiv shranjevali. Kakor posnamemo iz neke listine iz 17. stoletja so bili Krčani stolp s svetoval¬ nico vred prodali graščaku — za živež, žito in vino. Dan¬ danes se pa o mestnem arhivu — piše g. prof. Vrhovec, ki ga je pregledal, ne more več govoriti, ker ga več ni; kajti onih par listin, se ne more imenovati "arhiva; jedino, kar bi bilo vredno, da se omeni, je žezlo in k večjemu še pečatniki. O stanji krškega arhiva je poročal 1. 1860. Plermanns- thal v "Mittheilungen des historischen Vereines fiir Krain-> tako-le: «Den triibsten Anblick bot dem Berichterstatter das stadt. Archiv in'Gurkfeld, welches fast nur mehr Triimmer *) Za prvega župana so bili volili nekega kmeta, Pirca, v Leskovcu (menda v letih 1850.—1860.), potem pa je dolgo Gross (prej logar na Turnu) župani), za njim V. Pfeifer. 45 zeigte und dessen Charakter ein rein stadtischer ist. Von Interesse diirften noch bis ins 15. Jahrhundert zuriickgehende Jahresrechnungen und alte Rathsprotocolle sein, welche des- halb ausgeschieden wurden. Indessen gelang es, aus dem Wuste noch 16 regestenartig verzeichnete Urkunden von einigem Interesse zu Tage zu fordern, worunter auch zwei auf die Reformations-Commission beziigliche vom Jahre 1615 und 1641, dann Privilegienbriefe von 1600 bis 1784. Noch wird erwahnt ein slavisches Schreiben des Bischofs Petrus von Agram von 1621 und das Protocoll iiber die Municipa- lisierung der Stadt.» Toliko je mogel Hermannsthal poročati 1. 1860., zdaj pa še tega ni nič več. Kar se tiče drugih virov, bi bili za¬ nimivi morebiti ti-le: 1. Malefizprotokoll vom J. 1628. (1846); 2. Schreiben der Ilerrschaft Gurkfeld wegen gefanglich angehaltener, der Zauberei beschuldigter Individuen 1701 (1846). 3. Schreiben des Landvicedoms an die Biirgerschaft von Gurkfeld, betreffend das durcli die Sichelburger began- gene Raubattentat; 4. Schreiben wegen der Verpllegung der Truppen gegen die Tiirken. 5. Vertrag zwischen Stadt und Plerrschaft hinsichtlich der Procedur mit den der Zauberei Angeklagten 1709. 6. Betreffend den Ilandel auf den Jahrmarkten 1748 (1848). 7. Freimanns Gerichtsordnung 1773 (1847). 8. Beitriige zur Geschichte der Stadt Gurkfeld (1851). Ti-le akti so bili vsi darovani ljubljanskemu muzeju in so kot taki oglašeni v letnikih «Mittheilungen», kojih letnice sem djal v oklep. Vrhu tega je tudi še v nedeljo, t. j. nedelja po svetem Rešnjem telesu (od latinske besede •?oktava» —• osmina), ko se v Krškem od starih časov praz¬ nuje še le ta največji cerkveni praznik s slovesno procesijo, pri kateri je mestni starešina (rihtar) nosil mestno žezlo, in je nastopila garda ali uniformovani meščanski kor ter s streljanjem povekšaval slovesnost. Mestna garda je sicer stara, silno stara predpravica, iz dobe, ko se je meščanom dovolilo nositi orožje. Vender niso imeli Krčani svoje vojaške monture; še v dobi franco¬ skih homatij jih niso bili po vojaško organizovali, marveč dobili so svojo sedanjo vojaško uniformo še le 1. 1838. pod načelnikom Brodmanom. Prej so imeli kaj raznovrstne puške, vsak drugačno. Na glavi so imeli le navadne klobuke, pa so nanj zatikali šopke ali puranova peresa; škrice (dolge suknje) so zavihali in mesto usnjatih jermenov so na debeli papir obešali svoje sabljače, — bili so torej kaj siromašno oblečeni naši nekdanji meščanski vojaki ali vojaški meščani. Sicer jih pa tudi nikoli ni doletela kaka naloga, razun te, da so pa¬ rado delali pri kakošnih slovesnostih; še leta 1848. niso bili rabljeni kot «nacijonalna garda». Ali s tem so se vedno 53 odlikovali in ponašali, da so odločno povdarjali zvesto avstrij- sko-cesarsko mišljenje in udanost. Sedanji rod pomni sledeče načelnike: Jan. Zenar, Sarlah, Brodman, Margoni, Šilinger (Nemec, umirovljen častnik), Zorič, vitez Franken, Peter Delorenco in sedanji Karol Zenar. Stari Krčani so proti koncu prejšnjega in menda tudi v začetku tega stoletja imeli ^pasijonske igre/>, kakor je bilo to v drugih mestih v navadi. Na sedanjem šolskem prostoru so bili postavljeni trije križi; med hišami ob trgu, in sicer med številkami 81. in 82. stalo je drevo, namreč sliva, in na to slivo se je za časa pasijonskih iger obešal Iškarjot. Te igre so trajale navadno po dva dni; prvo dejanje se je pričelo pri sedanji sodnijski hiši in sprevod se je pomikal dalje do današnjega šolskega prostora, in tu se je pričelo bičanje in križanje. Ker so pa enkrat človeka, predstavljajo¬ čega Kristusa, preveč bičali, tako da je umreti moral od presilnih ran, zato so baje tudi opustili te pasijonske igre. Druge zabave so imeli Krčani na prostem, in sicer na javnem prostoru, na veliki skali, katera je molela do Save.*) To skalo ob Savi imenovali so «Jungfernsprung» • o njej se govori, kakor smo že omenili, da je nekoč grajska devica skočila z vrha v Savo, pa to ne bode res, temveč le pravljica. Drugi tolmačijo besedo «Jungfernsprung» na ta način: Na skali je bil lep kraj, pripravljen v zabavišče, in tja gori so hodile zabavat se tudi deklice. Ob praznikih in nedeljah so rajali in skakali mladi ljudje na skali, seveda tudi deklice; ker so pa v prejšnjih časih Krčani nemškutarili, so devicam tedaj rekali «Jungfraue». *) V tem skalovji je gnezdil svoje dni znani pevec slegur (Stein- rothel). Od kar so pa skale razsekali za grajenje Save, tudi slegurjev ni več. 54 Kakor smo že omenili, se je krška mladina dobro za¬ bavala na trati nad skalo. Mladina je jedva pričakovala lepih spomladanskih dni, da se je šla potem igrat in zabavat na «Jungfernsprung». Z veliko nočjo pričeli so igre; najpripro- stejše so bile «vrtec» in «brusj. Nestrpno so pričakovali mladenči kakor tudi dekleta velikonočni pondeljek. Veliko je bilo že prej govorjenja, kako bodo ta dan igrali vrtec itd. Ako je bilo le vreme ugodno, zapustili so popolu- dne po večernicah stari in mladi mesto in se podali na «Jimgfernsprung». Tu so igrali vrtec mladenči in dekleta. Igra se je vršila tako-le: Mladina podala si je roke, da so napravili kolo ali krog, in v krogu je stal tudi jeden mla¬ denič ali jedno dekle. Ta v krogu stoječi izbral si je iz kroga še jednega tovariša, tako da sta bila dva, in ta dva sta se skušala v tekanji, ali kakor se pravi, lovila sta se. Ako je prvi, že v krogu stoječi ujel svojega tekmeca, tedaj ga je moral drugi nadomestovati. Pri tej igri je bilo dosti smešnega, ali da je kdo oslabel pri tekanji, ali da je pre¬ stopil krog ali tudi, da je svojega rojstva kosti položil lepo na zeleno trato; to vse je mladini povzročilo veliko smehu. Druga igra je bila «brusec». Pri tej igri si je vsak igralec zaznamoval svoj prostor; le jednega so si izvolili, kateri je bil brez prostora ter je moral vedno okolo*onih hoditi in govoriti nemške besede: <-Vater, Mutter, schleif mir Scher’U Ali vsak mu je kazal dalje, da on sam jih neče brusiti, ampak sosed mu jih bode, tako je ta letal od jed¬ nega do druzega. Drugi igralci pa niso stali na svojih pro¬ storih trdno, temveč menjavali so, kakor hitro mogoče s svojim sosedom stališče. Igralec pa, ki ni imel svojega pro¬ stora in je prosjačil vedno, naj mu nabrusijo škarje, gledati je moral, da zasači prazen prostor, kjer ni bilo igralca. In ako ga je dobil, moral ga je igralec brez stališča nadome¬ stovati. Tako se je igra vedno nadaljevala, dokler se je ljubilo mladini. 55 V Krškem so imeli včasih tudi gledališče. Prišli so tuji glumači ali tudi telovadci, kateri so ali na prostem ali pa v krčmi kazali svoje umetnije. V novejših časih so pa tudi že napravili diletantje svoje gledališče, katero je bilo Krčanom v kratek čas, osobito v novi čitalnici (Leseverein), kjer so igrali najprvo samo nemške, potlej tudi slovenske igre. Pred kakimi 50 leti imeli so Krčani tudi svojo godbo, še celo uniformovana je bila. Ta godba je štela do 30 mož, katerim je bil kapelnik nek Salmič. A žal, samo deset let je obstala ta godba v Krškem; bili so godci namreč sami mladi ljudje, kateri so se kmalu razšli po širnem svetu. Stari Krčani so bili med svetom na dobrem glasu. Kmetje iz okolice so zelo radi hodili h Krčanom po dober svet ali pomoč, saj so bili Krčani tudi prijazni in ljubeznjivi, le preradi so nemškutarili. Zato so jih bližnji sosedi kaj radi dražili: «Bodemo šli ribce fongat>, «bos bermar essen», «karuzni močnik » itd. Krčani so bili sploh miroljubni, in nikoli ni bilo nobenega zločinca med njimi. A Krčani, namreč stari, niso bili krivi, da so tako nemškutarili, marveč šole, v katerih se je učilo le nemško. Dobro je bilo seveda, da so tudi nemški jezik znali zaradi tujcev, ali nemškutariti jim ni bilo sile. Čeravno so po ne¬ katerih hišah med seboj govorili le nemško, a pisati in brati tega jezika vendar niso znali. Sicer se je pa nekaj tujcev z nemškim občevalnim jezikom naselilo v Krškem. Stari meščani so bili tako-le oblečeni: Imeli so širok klobuk, do kolena kratke hlače, rudeč telovnik, kratki bodi si rokodelskih, bodi vk si kakih . drugih, oglasil se je sčasoma poziv: «združenja je treba», in prej ali slej odstopil je vsak mojster od svojih zastarelih nazorov osamljenosti ter po¬ skusil v družbi z drugimi delovati. Stopil je v tako imenovano zadrugo (ceh, Zunft, Genossenschaft). Kot ud take družbe imel je mnogo predpravic; dovoljeno mu je bilo voliti načel¬ nika zadrugi, svetovati o važnih stvareh i. t. d. Velikega po¬ mena so bile zadruge posebno za razvoj mestnega življenja, v katerem so se nahajale; povzdignila se je kupčija in trgo¬ vina, otel blagor ubogemu rokodelcu, kateremu po društvenih pravilih nihče ni smel kupcev odvračati. Ker so se te za¬ druge najprej snovale na Nemškem in to že od 12. stoletja naprej, imele so tudi pri nas nastale zadruge le nemški karakter; v nemar pustila se je narodnost, o kateri se ve da 68 ni bilo ne duha ne sluha. Zastave, pečati in druga za¬ družna znamenja imela so le nemške napise. V Krškem razvijala so se najbolje sledeča rokodelstva: usnjarsko, krojaško in čevljarsko rokodelstvo, pa tudi druga so bila kolikor toliko zastopana. Vsa rokodelstva so bila po svojih zadrugah zastopana. Najimenitnejša je bila bratovščina kro¬ jaških mojstrov in pomočnikov. Se je shranjen (zdaj v ljublj. muzeji) zapisnik pravic in navad te zadruge. Iz tega zapisnika jc razvidno, da je ceh — tako se je tudi zadruga imenovala — obstal že 1. 1399. Njegove pravice, katere so krškim kro¬ jačem potrjevali razni vladarji avstrijski, so bile v tem, da so samo udje te bratovščine smeli izvrševati to rokodelstvo v Krškem in še precej daleč na okrog v okolici. V tem za¬ pisniku so obširno opisane navade in dolžnosti krojačev, ki so imeli svoje altarje v cerkvah. Bratovščina sv. rožnega venca je vzdrževala levi stranski altar v vikarijatni cerkvi, kjer so za sveče zlagali vosek in pobirali za svojo kašo («lot- lade») nekaj denarja i. t. d. Krški krojači so v ta svoj nemški zapisnik od 1. 1399 in nekako do leta 1730. zapisovali imena živih in umrlih krojačev, zapisovali vsakoletno izvolitev novega blagajnika (cehovskega mojstra) ali prošta; zapisovali kdaj se je nov pomočnik izučil ali učenja oprostil. Prav zanimiv je ta zapisnik, ki ima sledeči napis : »Register. Einer Ehrsamen Bruderschaft des Schneider Handwerch zu Gurgkg- fcldt, alt abschriftcn irer Briefflichen Vrkhunden, Loblichen gcbrauch vund 1 tcrkoinen so zu Lob vud Ehre der Hochgelobten Jungfratvcu Maria ircs Alters in S. Johans ICirhen alhie zu Gurgkgfeldt angefangen worden Nach geschri (tu je raztrgano, menda nachgeschriben) vnscrs ainigen Hevlandts vnd Seeligmacliers Gcburde im 1399 Jar.» Tudi usnjarska zadruga je bila pač imenitna, kajti v ustanovnem pismu za kapelana v cerkvi svetega Nikolaja v Krškem gradu omenja se usnjar «Filip». Pri usnjarski zadrugi so se načelniki pogosto menjavali; vsako leto so imeli novega leta dan skupni shod, kjer je cehovski mojster račune položil; 69 učenci so se ta dan oproščali, in volitev novega cehovskega mojstra se je vršila. Usnjarjev je bilo v Krškem mnogo, ki so se večinoma za Baniče pisali, torej je bil eno leto Jože Banič, drugo leto zopet Pavel Banič in tretje leto zopet Janez Banič za «cehovskega mojstra* izvoljen. Cehovski mojster je bil tudi večkrat Franc Klemenčič. Usnjarska zadruga je imela svoje znamenje, namreč majhno kadico, v kateri je stal mož, po us¬ njarsko opravljen ; to znamenje je viselo pri vsakem cehovskem mojstru na stropu. Kadar je bil nov cehovski mojster iz¬ voljen, je bilo to znamenje prenešeno k temu. Hudomušni ljudje so pa raz okna kričali, da nesejo «umazanega Miho«-. Potem so se zabavali in popivali do ranega jutra. — Imenitna je bila tudi čevljarska zadruga. Njen pečat iz 17. stoletja je še ohranjen. Ima znamenja čevljarskega stanu: čevelj z ostrogo in dva noža in napis: Er(same) — Such — (Schuh) — Macher — Handwerg — Gurkfelt 1679 (Nerazločne so črke ME I R. M I T. — Morda pomenijo besedo: «Meister Mittel». Krepko so se razvijale te zadruge povsodi, dokler je bilo jedro zdravo. Toda marsikateri mojster pri¬ lastil si je sčasoma preveč pravic, katere je zlorabil v pogubo pomoč¬ nikov. Tako so večkrat prosili po¬ močniki za prostost, da bi začeli svojo lastno obrtnijo; toda tega jim ^/gvgfei \ >*/r - - -jz-j gr J ^3H JV Čevljarski pečatnik, niso pripustili načelniki zadrug, dobro vidoč, da zgubi njih obrt na veljavi. Veliko škodo so tako trpeli podložniki, do¬ kler ni segla vmes država. Država odpravila je vse zadruge, in v sredi 19. sto¬ letja smešili so vsi prebivalci take zadruge. Zastav in bander ni bilo videti več pri procesijah in sprevodih, in le še pečati so se ohranili kot trajni spomeniki nekdanje slave in moči obrtnih «zadrug*. 70 Res! odpravile so se prvotne zadruge, a kmalu se je uvidela z nova njih potreba, in ni dolgo, kar so sc na novo ustanovile tri nove zadruge: rokodelska, trgovska in gostil¬ ničarska, kakor je terjala nova obrtna postava od 1. 1883. /ena zgodovina. KpM rška cerkvena zgodovina se začne z zgo- dovino fare ali župnije. Fare pa Krško še dandanes nima in spada pod Les- kovec, vtegne jo pa dobiti v kratkem; ker je gospa Josipina Hočevarjeva v ta namen 20.C00 gld. odločila in vložila ter se je fara letos (1894) od visokega naučnega in bogočastnega ministerstva dovolila. Ali mar Krško poprej nikoli ni bilo sedež fare? Sedež fare Krško res ni bilo, pač pa je v srednjem veku in tudi pozneje in še celo v tem stoletji bil v Krškem sedež župnikov; kajti v starih pismih je večkrat govor o župniku in župniji v Krškem, (zdaj Leskovec) ki je bila vstanovljena 1. 1274. Prvotno je bival župnik tudi radi tega v mestu, ker je bilo mesto ob¬ zidano in zavarovano pred sovražniki. V novem veku so bivali župniki tudi v Leskovcu; zato se je imenovala ta fara zdaj leskovška, zdaj krška. Pri našem pripovedovanji držali se bodemo kronolo- gičnega reda. Najstarejša cerkev v teh dveh krajih je cerkev 72 I Matere Božje. Katera je ta? Leskovška ali kapucinska? Obe sta posvečeni Materi Božji. Leskovška je zelo stara; pr¬ votna farna cerkev je stala v Leskovci že 1. 1274. Imeno- Vikarijatna cerkev. valo jo je ljudstvo cerkev «Matere Božje na jezeru», kajti pod to cerkvijo je nekedaj voda stala. Hrvatje še menda dandanes to cerkev tako imenujejo. Ali v ustanovnem pismu 73 kaplanije svetega Nikolaja v krškem gradu od 1. 1391. je govor o župniku Gregoriju svete Matere Božje v Krškem. Vsebina tega latinsko pisanega ustanovnega pisma (v Valvasorju) je, da sta tu kaplanijo v kapeli sv. Miklavža v gradu vstanovila celjska grofa Herman in Viljem s pomočjo svojih zvestih podložnikov Ortina in Vartuana ter z ženo Nežo v sporazumljenji s krškim župnikom Gregorijem. S tem pismom ste bili mesti za dva kaplana (kaplan s svojim to¬ varišem presbiterom) ustanovljeni, in določena posestva za užitek. Ta posestva so bila menda večinoma na Štajerskem, pri Planini in v Pišecah. V vicedomskem arhivu v Ljubljani (fasc. 12), se namreč čita, da so se poznej in sicer L 1562. vsa ta na Štajerskem ležeča posestva krške kaplanije ji vzela in sicer zato, ker jih niso imeli zaznamovanih niti pri štajerski niti pri kranjski deželni gosposki. Celjski grofje jih niso imeli zapisanih, saj so bila vender ta posestva vseh davkov in takih tež prosta. Da pa bo rodovina tako hitro izmrla, kdo bi bil to mislil! Pa še v tem slučaju težko, da bi bili ta v ustanovnem pismu imenoma imenovana posestva še posebej zapisali. Vrh tega so pa pač od vsacega svojih pravnih na¬ slednikov pričakovati smeli, da se ne bodo dotikali njih po¬ božne ustanove. Ko so celjski grofje izmrli, pripadla so vsa posestva Habsburžanom, izvzemši seveda kaplanijska. Ko so poznej prehajala obila celjska posestva iz rok v roke, so se kaplanijska popolnoma pozabila. Ker niso bila zapisana niti pri kranjski niti pri štajerski gosposki in so jim o priliki prišli na sled, ravnali so ž njimi, kakor z utajenimi posestvi sploh, — prodali so jih. Štajerska gosposka jih je prodala sev- niškemu oskrbniku leta 1526 za 800 gld. A krški kaplani so poznej iztožili svojo" pravico do teh posestev ter prisilili štajersko gosposko, da jim jih je vrnila. Cenili so jih za «15 Pfund Herrengilt». Glede krajev, ki so navedeni v tem pismu, je težko iz¬ dati pravo tolmačenje. Ložje je umevno od tega latinsko 74 pisanega ustanovnega pisma nemško ustanovno pismo celjskih grofov Hermana in Friderika od leta 1421. Tukaj so na¬ vedena vsa posestva, katera so bila grajskemu kapelanu v Pokopališče s cerkvijo in mavzolejem rodbine Hočevarjeve. 75 užitek dana. To pismo in prejšnje ste natisnjeni v Valvasor¬ jevi knjigi pri oddelku, kjer se krško mesto opisuje. Z zad¬ njim pismom je bil grajski kapelan oproščen vseh davkov in Pokopališka cerkev sv. Križa. bremen, tako da njemu niso smeli zapovedovati ne grajski oskrbnik ne krški sodnik. —■ Prvotno ni bila krška župnija podložna ljubljanski škofiji, ker te takrat še ni bilo, saj je 76 bila še le v 15. stoletji ustanovljena. Krška fara je bila pod¬ ložna marveč oglejskemu patrijarhu. O krško-leskovški župniji je n. pr. govor tudi leta 1370., ko je bilo določeno, koliko davka mora župnik papežu plačevati. O krškem župniku z imenom Primož je govor 1. 1488. Temu župniku je bil namreč cesar Friderik IV. odpustil vse davke za novi farovž, kajti starega so mu bili Turki požgali. — Iz male farne cerkve v Leskovcu so bili kranjski deželni stanovi 1. 1500 sezidali sedanjo cerkev v spomin dobljene zmage nad Turki. V cerkvi je znamenita prižnica, izsekana iz jednega samega kamna, ki je bil izkopan v starem Neviodunu. Služila je morebiti že Rimljanom za govorniški oder. Iz 16. stoletja pa nam o cerkveni zgodovini druzega ni znano, kakor protestantsko gibanje, o katerem smo že govorili. Patronat čez cerkev so dobili cesarji kot dediči celjskih grofov, ki so ga prej imeli, /upnikov krških ali leskovških je veliko po imenu znamenitih. Bili so večjidel odlični možje, začetkoma z nemškimi, pozneje tudi z laškimi in slovenskimi imeni. Več župnikov je imelo druge časti. Bili so prvi dijakoni v slovenski krajini, prošti v Rudolfovem, župniki v Laškem trgu i. t. d., z eno besedo, veliko časti in velike dohodke so uživali. Bili so tudi vneti za katoliško reč, za učenost in za drugo. Samostan v Krškem je bil dogotovljen leta 1640. Te¬ meljni kamen je bil postavljen v navzočnosti novomeškega prošta Nikolaja Mrava. Mesto je plačalo za stavbo po¬ trebno zemljišče, darovalo 400 in posodilo 1200 goldinarjev. Vikarijat v Krškem je bil vstanovljen leta 1768.*) Pred *) Pred ustanovitvijo vikarijata je bil v Krškem od mesta samega vzdržavan zorničar — »Friihmesser«, in to menda v 17. stoletji in v prvi polovici 18. stoletja. — O ustanovitvi «zornice» (Friihmesse) vemo to-le: Za Krčane je bilo gotovo neprijetno, da niso imeli svojega duhovnika, če prav so bili »meščani«; hoditi so morali k službi božji »na kmete« v Leskovec, kajti kaplana na »Gradu« nista imela pravice izvrševati zanje duhovskega pastirstva. V ustanovnem pismu leta 1391. si je leskovški župnik izgovoril to izrečno. Smela nista niti nikogar spovedovati niti obha- 77 200 leti so bile v krški ali leskovški župniji tiste podruž¬ nice, kakor so skoro brez izjeme še dandanes. V Krškem te-le: kapela sv. Nikolaja v gradu s tremi altarji, sv. Va¬ lentina in žalostne Matere Božje. Cerkev sv. Jožefa na Krški gori je bila pogorela menda 1. 1686. Potem so še drugo se¬ zidali, ki še dandanes stoji. Cerkev sv. Janeza Evangelista je stala že 1. 1573, pa je bila v tem letu radi kmetskega upora do tal pogorela. V Valvasorjevi dobi je imela štiri altarje, Sv. I. E., sv. Rešnjega telesa (zdaj ga ni več), sv. Nikolaja in Matere Božje. Cerkev sv. Florijana na pokopa- jati, niti krščevati, niti blagoslavljati itd. Jedino izvzeti so bili iz te prepo¬ vedi celjski grofje, če so se mudili na gradu, pa kastelan in njegova rodo¬ vina. Krčani so mogli torej, če so jim seveda grofje to dovolili, hoditi v grad samo k maši, katero je kaplan tudi lehko pel, če je hotel, toda ne tisto uro, o kateri se je maša pela ob jcdnem tudi v farni (leskovški) cerkvi. Samo dva dni v letu jo je smel peti tudi istočasno: sv. Miklavža dan in ob obletnicah posvečenja kapelice. — Za Krčane je bilo to gotovo neprijetno, zato so se prizadevali dobiti svojega duhovnika, kar pak ni bila lahka stvar. Temu je pač tudi pripisovati, da so Krčani luterskega predikanta Weyxlerja z veseljem sprejeli v mesto. Da bi se luteranstvo lože odpravilo, dovolil se je najbrže v tej dobi Krčanom zorničar, «Frtihmesser», duhovnik, ki je opravljal službo božjo po zimi ob 8. uri, po leti ob 7. uri; ob nedeljah in praznikih je smel tudi pridigovati, veliki teden opravljati vse one sv. obrede, kakor se vrše pri farnih cerkvah ter naposled tudi umirajočim deliti sv. po¬ slednje olje. Da so si priborili Krčani to v protestantski dobi, smemo skle¬ pati iz pritožbe, ki jo je poslal Marko Khun 30. marca 1621 vicedomu. Pri¬ tožil se je zavoljo Krčanov, češ, da so brezbožneži, da ne izkazujejo nje¬ govim duhovnikom dolžne časti; jednega so se lotili kar na cesti, drugega pa vrgli celo v ječo. Taka je njihova zahvala, ko vendar sami dobro vedo, da se jim je »zorničar dovolil« le iz posebne milosti ranjkega cesarja in patrijarha oglejskega (nur aus besonderer Gnade weiland Ihrer Majestat und Herrn Patriarchen zu Aglar). Ta ranjki cesar je mogel biti le Ferdinand I., kajti ta je bil pred tedanjim cesarjem Ferdinandom II., zadnji cesar, kateri je neposredno vladal Kranjsko. — Ustanovili pa so Krčani zorničarjevo mesto iz svojega ter imeli zavoljo tega tudi pravico pred¬ lagati ga, potrdil pa ga je leskovški župnik. A ker Krčani sami niso imeli mnogo, bila je tudi ustanova kaj skromna. 7S lišči (pred tremi leti podrta in na njeno mesto postavljena cerkev sv. Križa) je imela tri altarje: sv. Florijana, sv. Barbare, sv. Lenarda. V Valvasorjevi dobi je stala cerkev sv. Duha ali bolniška cerkev z dvema altarjema, sv. Duha in sv. Ve¬ čerje (zdaj sv. Elizabete in sv. Mihaela). Ta cerkev je bila od meščanov sezidana; prej je tukaj stala sedlarska delav¬ nica. Bolnišnico pa so bili Rajhenburški graščaki ustanovili. Cerkev sv. Rozalije je bila sezidana 1. 1648. Bogu na čast, kjer je leto poprej tukaj huda kuga razsajala, pa je mnogim prizanesla; zato je še dandanes imenitna božja pot. V cerkvi so bili že takrat trije altarji: sv. Rozalije, sv. Nikolaja, sv. Roka (zdaj sv. Ane). Kapucinski samostan s cerkvijo je bil posvečen 1. 1718., kakor kaže letnica nad uhodom. Bol¬ niško cerkev, kakoršna je sedaj, so bili popravili grofje Tur¬ jaški 1. 1777. Ta ima kaj okusno predno stran in na čelu grb Turjaških grofov. — Vikarijatna cerkev ima od starinskih reči dve znameniti nagrobni plošči. Fina naznanja v nemškem jeziku, da je bil v tej cerkvi ali na tem pokopališči pokopan Andrej Kopriva 1640. 1. Drug spomenik je pa postavil z latinskimi napisi krški župnik Gaspar Dunkelsteiner svoji materi Marjeti Elizabeti, očetu Janezu, sestrama Mariji in Ani, bratu Frančišku. Prvi spominek se glasi v izvirnem jeziku: «0 Mensch, ich bin der gewesen, der du bist, den du eylst mir nach zu aller Frist.f Ilier liegt begraben der ehrenwert und wohlfyrnemb Herr Andre Khopriva, gewester Ratsburger und Handels- mann zu Gurkfeld, welcher ist gestorben den 22. December im Jahre 1648 und sein liebe Frau Helena, welche ist ver- storben den 17. September im Jahre 1654. sammt ihren ge- liebten Sohn Herrn Michaele Kopriva auch Ratsburger und Handelsmann Allhie welcher in Gott entschlafe den 16. August 79 — 1651 und seiner Hausfrau Margaretha und Khinderlein denen und uns allen Gott genedig sein welle. Amen.» Sorodniki tega Koprive — kakor se je nam pripovedalo — so imeli v tistih časih Rajhenburško graščino in posestva v Krškem, bili so doma s Furlanskega, kjer so v starih časih tudi slovenski plemenitniki in veleposestniki posestva imeli. Na Furlanskem so imeli tudi posestva predniki seda¬ njega nemškega kancelarja Caprivi. Ali ni torej to ime isto kakor Kopriva ? K pobožnosti je vedno Krčane vnemal poleg svet¬ nega duhovnika (vikarja) tukajšnji kapucinski samostan. Kr¬ čani, ki so bili veliko pripomogli, da se je samostan vsta- novil, so ga tudi po svojih skromnih močeh podpirali. K božji službi so vedno radi zahajali v samostan, kjer so bile, kakor ljudje pripovedujejo, od nekdaj ganljive molitve in druge po¬ božne vaje. Spoštovali so Krčani posebno gvardijane, a tudi patre in fratre. Nekateri kapucinski gvardijani so bili več ali manj uplivni možje. Kar stari ljudje pomnijo, je bil oče Wencel posebno častitljiv mož, drug gvardjan oče Placid, rodom Lah, pa strasten tičji lovec; lovil je same senice s koščeno piščaljo. Ker jih je znal izvrstno vabiti, in ker jih je bilo tisti čas mnogo, hodil je na vse zgodaj v hribe, kjer je nalovil dostikrat do 200 in tudi več teh prekoristnih živalic. Pri tem svojem poslu bi jo bil mož skoraj jeden pot skupil. Pri tičjem lovu se je bil skril v sušilnico, in ravno je ven kobacal, ko ga zapazi po naključju mimogredoči lovec, pa nameri s puško nanj, ker ga je imel za medveda. Vendar je bil še pravočasno zapazil, da je človek, da je kapucin. Za njim je prišel gvardjan Suppan, častitljiv in izobražen mož, bil je v šmihelski fari pri Novem mestu župnik, pa pre- 80 stopil v kapucinski red. Za njegovega bivanja je tukaj v sa¬ mostanu veliko popravil in prezidal, on je tudi sedanje orgije omislil. Gvardjan Inglič je bil strog in odločen mož, on ni hotel, da bi meščanska garda o Sv. Telesu samostansko pro¬ cesijo spremljevala. Ko je ista dospela, se je on v cerkev vrnil. Župnišče v Krškem. Zgodovina ljudske šole. (Iz letnega poročila te učilnice ob priliki njene stoletnice.) V^[{ nano je, kako malo ljudskih šol je bilo še pred sto leti na Kranjskem. Razven v Ljubljani se je poučevalo le še po ne¬ katerih večjih krajih. Med temi se na- ha J a vendar tudi krško mesto, kjer se že v 16. stoletji nahajajo sledi nekatere šole. Adam Bohorič, rojen Dolenjec, ustanovil je tukaj nekov zavod, v ka¬ terem je vzgojeval in poučeval sinove dolenjskega plemstva. A z njegovim odhodom v Ljubljano, kjer je bil od 1 1566. do 1. 1582. ravnatelj deželni protestantski šoli, ponehalo menda vse učenje ni, kajti krško mesto je imelo še sredi 18. stoletja svojo šolsko hišo. Ko so se pa začele za slavne cesarice Marije Terezije ustanovljati ljudske šole, tedaj tudi Krško ni zaostalo. Leta 1784. so krški meščani prosili novomeški frančiškanski kapitelj, naj jim pošlje patra, kateri bode javno poučeval krško mla¬ dino po normalni metodi, predpisani s cesarskim dekretom. Kapitelj jim pošlje p. Emanuela Loškega, kateri je prej v 6 82 Ljubljani bival in se v tej metodi poučil po Blaži Kumerdeji, ravnatelji normalne šole. P. Emanuel je začel poučevati dne 10. decembra 1786. 1. na veliko veselje vseh meščanov, kateri so ga imenovali profesorja. Učencev je bilo precej v začetku zelo veliko. Samostan je zato dobival od vlade letnih 50 gld. r. To je trajalo do 1. 1803. Tega leta se je imeno¬ vala mestna trivijalna šola. Prvi svetni učitelj je bil Anton Wresitz do 1. 1812. Od 1. 1812. do 1. 1825. je poučeval neki Sorič, leta 1825. in 1826. do 1. 1841. Matija Krištof, o ka¬ terem se bere, da je bil dober učitelj. Ta je iz službenih obzirov menjal s črnomeljskim učiteljem Palčičem, katerega je namestil Rupert Kapun od 1. 1843 do 1. 1844. Ta je postal uradnik, in na njegovo mesto je prišel 1. 1845. Jakob Goleš, ki je učil do 1. 1850. Za njim je učil 2 leti bivši tržiški učitelj g. Ivan Debelak (zdaj v pokoji), a od l. 1852. do 1. 1850. gospod Peter Kapun, ki je zdaj nadučitelj v Konjicah na Štajerskem. Namesto gosp. Kapuna je prišel 1. 1860. gosp. Blaž Tramšek, ki je 1. 1872. zapustil Krško, ko je postal učitelj videmski (na Štajerskem). Do 1. 1860. je imelo mesto svojo šolo v hiši št. 86. Tu je s prva stanoval tudi učitelj, potem pa v hiši št. 105. A 1. 1860. kupi mesto po posredo¬ vanji Martina Hočevarja večje šolsko poslopje hiš. št. 50 (se¬ danja stara šola) za 4000 gld.*); tu je bilo prostora tudi za učiteljevo stanovanje. Do nove šolske dobe se je poučevalo v dveh posebnih tečajih, v zimskem in poletnem. Učenci so bili razvrščeni v dva, pozneje v tri razrede z jednim samim učiteljem. Prvi razred je imel zopet dva oddelka. Zato so bili učenci razdeljeni po dveh malih sobah, in učitelj si je pri posrednjem pouku pomagal s starejšimi in boljšimi otroci, po¬ učni jezik je bil večinoma nemški; še le 1. 1869. se je vpeljal slovensko-nemški pouk. Všolani okraji so bili: Krško, Trška gora, Čretež in Gunte; 1. 1827. je bilo 135 za šolo ugodnih *) Da je občina ložje plačala to svoto, podaril jej je bil že takrat neko svoto ta blagi šolski prijatelj. 83 dečkov in deklic; šolo obiskovali so navadno le krški otroci, navadno le dečki. V novejšem času so se všolali še kraji: Spodnje Pijavško, Srednje in Zgornje Pijavško; šolsko ob¬ iskovanje je bilo od tedaj redno. Od 1. 1827. je bila vpeljana tudi ponavljalna šola za rokodelske učence ob nedeljah. Po¬ leg javne ljudske šole je bila od 1. 1855. tudi privatna dekliška šola, splošno privatni poučni in vzgojni zavod imenovana; in to v hiši št. 90 in št. 15; tudi tukaj je bil poučni jezik nemški. Učiteljice so plačevali stariši po dogovoru. Kot uči- teljilce se imenujejo: Krašnar (umrla 1. 1886. v Idriji), Konšek (pozneje omožena Lerchenfeld, zdaj učit. v Marenbergu na Štajerskem). Z novo šolsko dobo pa je šola nehala. Verouk so učili: preč. gosp. Matej Sore, beneficijant Simon Šink in zdanji g. vikar Ivan Knavs (od 1. 1868). L. 1872. je nastopil učiteljsko službo raški učitelj g. Gašper Gašperin, kateri je bil 1. 1875, ko se je šola razširila v dvorazrednico, imenovan nadučiteljem. Drugo učiteljsko službo je dobila gospica Emi¬ lija Gusl. Leta 1876. je bila šola razširjena v trirazrednico; sobo za III. razred je prepustil v svojem poslopji preč. gosp. vikar Iv. Knavs. Kot učitelj je bil imenovan g. F. Spintre (zdaj nadučitelj v Kočevji). Na njegovo mesto je prišel 1. 1877. Fran Gross iz Kamne gorice (zdaj nadučitelj v Vremah na Notranjskem). Istega leta se je odprl IV. razred, in četrto učiteljsko službo je dobila gospica Olga Rožnik. G. nad¬ učitelj G. Gašperin seje preselil 1. 1879. v Radeče; na njegovo mesto je prišel iz Jesenic g. Bož. Valenta, in za njim 1. 1885. zdanji nadučitelj g. Fr. Gaberšek iz Radeč. L. 1880. je prišel g. Jarn. Ravnikar iz Komende sv. Petra, 1. 1880. pa učiteljica gospica Maria Wessner iz Kostanjevice. Namesto gospice Olge Rožnik je prišla.,1. 1881. gospica Hermina Smole, potem še tistega leta gospica Avgusta Supan, potem za njo gospica Pavlina Goltsch, ki je postala 1. 1883. učiteljica v Boštanji, slednjo je namestila gospica Marija Marout, iz Rake prišedša, in ko je ta 1. 1885. odšla v Radovljico, dobila je službo 6 ' 84 1. 1886. zdanja učiteljica gospica Mar. Mihel (omožena Bezlaj) iz Mokronoga. Krajni šolski svet je štel v svoji sredi ves čas same take može, ki so bili za šolo vneti. To so bili naslednji: Martin Hočevar, veleposestnik, Ivan Knavs, vikar, Josip Vanič, meščan, Fran Cesar, trgovec, Avgust Pavlin, oskrbnik, Ivan Mahkot, c. kr. okr. komisar, Ludovik Semen, c. kr. sodnik, Frid. Bomhes, lekarničar, dr. Karl Koceli, odvetnik, Anton Lavrinšek, trgovec, V. Pfeifer, župan in poslanec, Anton Ju- goviz, pekar in meščan, Anton Rupert, gostilničar in meščan, Ivan Pavlin, posestnik, Ivan Vencajz, c. kr. okr. sodnik, dr. I. Mencinger, odvetnik, Ivan Lapajne, ravnatelj meščanske šole, Karol Schenner, župan, poveljnik meščanske garde in Rupert Engelsberger, trgovec. Krajni šolski nadzorniki so bili sledeči gg.: Martin Hočevar, V. Pfeifer, Ivan Vencajz, Maks Stepišnik, dr. Fr. Zupanc in Jos. Kersnik, c. kr. okrajna zdravnika, in dr. Mencinger, odvetnik. Razven višjih šolskih nadzornikov je šole počastil s svojim pohodom tudi c. kr. deželni predsednik visokoblagorodni g. baron Andrej Winkler dne 19. julija 1880. Da je krško prebivalstvo vneto za razvoj in napredek ljudske šole, pokazalo je večkrat z izdatnimi vsotami, katere je darovalo za uboge učence. Tako se je koncem lela 1876. nabrala vsota 76'26 gld. «Pevsko društvo* je ob priliki vese¬ lice nabralo 79 gld., veselica mešč. garde je donesla 19 - 36 gld., uradniški večer 24T6 gld., kegljanje na dobitke 42 gld.; vrhu tega se je nabralo precej obleke za revne otroke. L. 1882. je «Bralno društvo* ob priliki veselice nabralo 60-70 gld. in zopet drugikrat 33 gld. Posebna radodarnost se je pokazala 1. 1883., ko se je z nabranim denarjem na¬ pravila nova šolska zastava iz belega svilenega damasta z belo-rudečim in belo-zelenim trakom v znesku 108 gld. Vrhu tega je podarila visokoblagorodna gospa Josipina Hočevar, kumica zastavi, moder svilen trak z nadpisom v zlatu ve- 85 ženem: «Alles fiir Gott, Kaiser und Vaterland*! G. M. Ste¬ pišnik s svojo blag. gospo pa je podaril črno-rumen trak z nadpisom v zlatu in srebru: «V spomin 600letnice*. Slavnost blagoslovljenja te zastave se je vršila dne 11. julija 1883. L, na praznik 6001etnice združenja Kranjskega z Avstrijo v pričo mnogo odličnega občinstva s sv. mašo in potem v telovadnici z govori, s petjem in z deklamacijami. Tudi god sv. Alojzija se je večkrat slovesno praznoval. Dne 27. avg. 1882 je napravila ljudska šola vkupno z meščansko šolo razstavo šolarskih del. -— Na tak in jednak način se je v prvem stoletji, kar obstoji krška ljudska šola, mnogo zgo¬ dilo za razvoj splošne omike. Bog daj, da bi se šola tudi zanaprej tako lepo razcvitala in obilo sadu donašala! H koncu naj navedemo še iz »■zlate knjige/- (Ehrenbuch) krške šole, ki sega do 1. 1839., nekaj odličnih učencev, ki so zdaj odlični možje med svetom: Ferd. Krištof, zdaj dež. živinozdravnik in zdravstveni svetnik v Zagrebu (1. 1839); Karol Gracer, stotnik (1. 1839—1841); Karol Barbo, stotnik, (1. 1850 in 1854); Jos. Gomilšek, uradnik juž. železnice (1. 1857 in 1858); Vincencij in Fr. Vanič, lekarničarja (1. 1858, 1859, 1862 in 1863); Moric Tramšek, nadučitelj (1. 1867—1871); Fran Auman, c. kr. davkarski preglednik (1. 1867—1870) in Ignacij Mohorčič, c. kr. davkarski uradnik (1. 1872—1874). r ~),_ > Zgodovina meščanske šole. a se je ta učilnica, jedina te vrste na Kranjskem, ustanovila, to je najprvo U 'Z* pripisovati ugodnim državnim in de¬ želnim šolskim postavam, ki so radi večjega izobraženja poudarjale potrebo teh učilnic. Kranjska deželna postava z dne 29. aprila 1873 celo naravnost pravi, da mora vsak šolski okraj imeti meščansko šolo. V teku 20 let jo je dobil jedino le krški okraj. In ta pa že kmalu potem, ko je dobila šolska postava svojo veljavo. «D a se postavi ustreže* — sajjepri skle¬ panji v deželnem zboru sam sodeloval — odločil se je po lastnem priznanji ranjki M. Hočevar radi veselja, ker je bil pri denarnem polomu 1. 1873. veliko novcev srečno rešil, da sezida novo, lepo, veliko in prostorno šolsko poslopje v Krškem. Tudi 'razširjenje ljudske šole je bilo mogoče le vsled velikodušnosti in požrtvovalnosti tega nepozabnega meščana, državljana in dež. poslanca visokoblagorodnega g. Martina Hočevarja, ki je na lastne stroške (ok. 100.000 gld.) dal se¬ zidati prekrasno poslopje za ljudsko in meščansko šolo. Ze 17. sept. 1. 1874. je podpisal darilno pismo, in med tem, ko 87 se je ljudska šola lepo razširjevala, vzdigovalo se je tudi ve¬ ličastno poslopje od tal. Dne 15. okt. 1877. 1. se je poslopje izročilo šolskemu namenu*), in to v navzočnosti nj. prevzvi- šenosti c. kr. ministra za bogočastje in pouk, visokoblago- rodnega g. dr. pl. Stremayra in v prisotnosti c. kr. deželnega predsednika kranjskega, barona Widmanna, deželnega gla¬ varja , visokoblagorodnega g. Frid. Kalteneggerja pl. Ried- horsta, c. kr. deželnega šolskega nadzornika za ljudske šole preblagorodnega g. Rajm. Pirkerja in mnogo drugih dosto¬ janstvenikov, učiteljev i. t. d. Ob tej priliki je bilo mesto z zastavami okrašeno in na večer prelepo razsvetljeno. Slavnost je poveličevalo petje filharmoničnega društva iz Ljubljane. Od tedaj imata ljudska in meščanska šola jedno naj- krasnejših poslopij na Kranjskem. To velikansko šolsko po¬ slopje, s stanovanjem nadučiteljevim in ravnateljevim, je naj¬ večja hiša v Krškem, stoji samostojno tik mestne cerkve, ima dve nadstropji in obliko pravokotnika ter meri na severo¬ vzhodni, k cesti obrneni strani 36 metrov, na drugi k severu in na trg obrneni strani pa 38 metrov; širokost poslopja znaša 13 metrov, visokost od kapa do tal pa 13'8 metrov. Vsaka stran ima svoj posebni vhod. Vežna vrata so 4'28 m visoka in 1-84 m široka. Zidanje je vodil inžener E. Go s sle r in mojster K. Burger, črtež izdelal je inžener T. Ankerst, šolski vrt pa je po Machanekovi osnovi uredil inžener R. Waschica. Meščanska šola je v drugem nadstropji ter ima 11 pro¬ storov. Višina prostornih šolskih sob znaša 2’88 m, duri so 2-52 m in okna 2-05 m visoka. Na jednem konci v kotu je naravoznanski kabinet, ki ima tri prostore, v katerih je več omar z učili. Zraven-je knjižnica; pod temi prostori v prvem nadstropji je ravnateljevo stanovanje, obsegajoče tri sobe, kuhinjo in shrambo za jedila; v pritličji je nadučiteljevo *) Darilno pismo, sprejeto od c. kr. okraju, šolskega sveta v Krškem, ima datum od 29. dec. 1877. 88 stanovanje z istimi prostori. Poleg knjižnice je mala shramba za orodje, zraven pa tretji razred. V prvem nadstropji je na tem mestu ravno tako velika shramba in poleg nje pod tretjim razredom konferenčna soba; v pritličji pa je veža z vzidano spominsko ploščo in drugi razred ljudske šole. Na tretji razred se naslanja na oglu drugi razred meščanske šole s petimi okni. V prvem nadstropji je na tem prostoru tretji Šola v Krškem. razred ljudske šole in v pritličji prvi razred. ■—• Zraven dru¬ gega razreda v drugem nadstropji je prvi razred, naprej pa pisarna ravnateljeva; spodaj v prvem nadstropji je četrti razred ljudske šole in zraven nadučiteljeva pisarna. V pri¬ tličji je pod četrtim razredom manjša soba brez posebnega namena (sedaj stanovanje učiteljice) in veža, ozalšana s spo¬ minsko ploščo in mladini primernim napisi (reki); pod pisarno 89 je stanovanje šolskega sluge. Zraven ravnateljeve pisarne je v drugem nadstropji risarnica s šestimi okni; na prvem, vštric vrat imamo tudi meteorologično postajo za opazovanje vre¬ mena. Razen šolskega orodja vidimo tu na steni tudi podobi ranjkega gospoda Hočevarja in gospe Hočevarjeve. Na koncu vhoda vštric risarnice je shramba za risarsko orodje. Pod risarnico v prvem nadstropji je soba za učila in knjižnica ljudske šole, v pritličji pa telovadnica in shramba telovadskega orodja (sedaj pralna kuhinja). V posebnem prizidu so stopnjice in stranišča; spredaj pa povsod mal prostor za drva. Poleg stranišča so v drugem nadstropji stopnjice, po katerih pridemo v obširno podstrešje, ki je pripravno za sušenje perila po zimi. Pod pritličjem je velika klet. Drvarnice so pa v po¬ sebnem poslopji, prizidanem k telovadnici. Sola ima tudi obširno dvorišče in velik vrt (10 3 / 4 arov). Krška meščanska šola šteje že 16 let. Akoravno me¬ ščanske šole v prvi vrsti pripravljajo mladino za vsakdanje življenje ter so najbolj namenjene prihodnim obrtnikom, tr¬ govcem in umnim poljedelcem (krška šola ima v novejšem času tudi kmetijski značaj), vender prestopijo lahko učenci iz meščanske šole v učiteljišča, v državne obrtnijske šole, višje kmetijske šole in s preskušnjami tudi v višje razrede realk. Skoda torej, da mladina bolje ne obiskuje tega koristnega zavoda, posebno ker okraj vsako leto plačuje veliko svoto za vzdržavanje šole, in ker se pridnim učencem tudi dele šti¬ pendiji (podpore). Zlasti dandanes, ko so srednje šole povsod prenapolnjene, in že učeni včasih težko dobe službe, pri¬ poročati moramo le meščanske, obrtnijske in kmetijske šole. Mnogi mladenči, ki so krško meščansko šolo obiskovali, že delujejo v javnosti kot učitelji, izobraženi rokodelci ali pri trgovini. Z odlokom c. kr. deželnega šolskega sveta v Ljubljani z dne 22. junija 1877, št.. 1078, je bila sicer nemščina usta¬ novljena za učni jezik v vseh razredih in pri vseh predmetih; 90 vender je ravnateljstvo vpeljalo slovenščino kot predmet s slovenskim učnim jezikom v vseh razredih po 2 uri na teden, in učiteljstvo se je posluževalo in se še poslužuje slovenščine tudi takrat, kadar pri slovenskem otroku z nemščino nič ne more opraviti; kajti nad tem se višji šolski organi niso nikdar spotikali. Ko se je z ozirom na prenarejeno državno šolsko po¬ stavo z leta 1883. vpeljal nov učni načrt, po katerem je do¬ bila šola kmetijski značaj, odločilo se je na podlagi tega, dne 16. jun. 1885 od naučnega ministerstva potrjenega načrta v prvem in drugem razredu slovenščini še ena ura na teden več. Otvorila se je šola 1. 1878. (1. okt.) s prvim razredom in 18 učenci. Drugi razred se je otvoril še 1. 1880. in tretji 1. 1881. V prvem desetletji te učilnice je imela šola le 40 do 60 učencev na leto; v zadnjem petletji jih je pa sleherno leto od 60—80 in več. Več kakor polovica je Kranjcev, dobra tretjina je skoro vsako leto Štajercev; skoro vsi so slovenske narodnosti in znajo pri vstopu le malo nemškega. Leta 1878. sta bila nameščena Ivan Lapajne in Vinko Vidmar. Prvi poučuje in vodi zavod že 16 let nepre¬ trgoma (od 1. 1883. naprej v stalnem nameščenji, prej kot za¬ časni ravnatelj), drugi je umrl že 1. 1879. (meseca novembra) in počiva na tukajšnjem pokopališči. Na njegovo mesto je prišel 1. 1880. (meseca marcija) Josip Bezlaj, ki tudi od ta¬ krat neprenehoma deluje. Ko se je bil 1. 1881. otvoril tretji razred, nameščen je bil kot tretji učitelj J. Kwapil (Moravan), ki je služil tu le eno leto, preselivši se potem na Moravsko. Na njegovo mesto je prišel Ferd. Seidl, ki se je po jako zaslužnem 5 letnem delovanji preselil v Gorico kot c. kr. pro¬ fesor na realki. Na to mesto je prišel potem dr. Tom. Romih, ki sedaj nadomestuje na ljubljanskem učiteljišči. Na njegovo mesto je pa prišel nadomestovat nadučitelj in nadzornik Fr. Gabršek. 91 V Krškem se je pred štirimi leti tudi osnovala obrtno- nadaljevalna šola, obstoječa zdaj iz dveh razredov (poprej tudi iz pripravljalnega tečaja), v katerih je blizo 30 obrtnih učencev, ki se zvečer in ob nedeljah poučujejo po moških učnih močeh obeh šol pod vodstvom nadučitelja in nadzor¬ nika Fr. Gabršek a. V šolskem poslopji je že tretje leto tudi šolarska delarna pod vodstvom učitelja Flor. Rozmana. V njej dobe navode učenci tukajšnjih šol, osobito meščanske šole v prvotnih vajah mizarske in strugarske stroke ter foto- grafovanja. V risarski dvorani so stalno izložena razen ne¬ katerih učil meščanske šole tudi učila «ped agogiškega društva*, ki je literarno delujoče in je izdalo veliko spisov vzgojeslovne in metodične stroke. Krško, kakoršno je sedaj. Lega in podnebje. podnožju prijaznih z lesovjem in vino¬ gradi obraščenih hribov leži tik mimo šumljajoče Save na nižjem Dolenjskem prijazno mestece Krško. Njegovo lego moramo imenovati prijetno, kajti ravno pri Krškem začenja se Sava širiti in nas dovede v širno in prostrano ravan, nazvano «krško polje*, po katerem stanujejo Krkopoljci ali sploh le Poljanci zvani. Očividno je, da sta mesto in okolica dobila ime po bližnji, dobro uro oddaljeni reki Krki, ki pri Čatežu svojo počasno vodo izliva v Savo. Imenovali so pa s prva ljudje mestno naselbino skupaj z njeno okolico vred « Krško*, katero ime se je menda pozneje mesta samega prijelo. Zatorej so nemški grofje, ali kdorkoli že, v starih, časih dali mestu nemško ime III. Theil.) Po tem pogledu se razvidi, kako je bila Bohoričeva učilnica urejena za časa njegovega voditeljstva. Po vsej no¬ tranji uredbi jo lahko imenujemo nekak gimnazij, ker je na tem zavodu imela latinščina po tedanjem običaju prvo besedo. 118 Večina tedanjih deželnih Stanovnikov je bila za to, da bi se na deželni protestantski šoli za nemščino določilo več ur in časa. Sklenili so tedaj, vso šolo preosnovati in Bohoriča dejati v pokoj. Dalmatin o tem poroča pozneje profesorju Crusiju v Tubingi, da je deželnim stanovom nasvetoval Bohoriča namestiti z drugo in mlajšo osebo Jeronim M egi s er. Zadnji je res priporočal jezikoslovca Nikodema Frischlina. Stanovi poprosijo tudi pri vojvodi Ljudevitu virtemberškem za Frischlina, kar je ta dovolil blage volje. Bohoriču so pustili letno plačo 140 gld. ter ga ob jednem imenovali šolskim nadzornikom. Frischlin nastopi po dogovoru še tisto leto (1582) službo. Tu naj le toliko omenimo, da so stanovi tujcu Frischlinu veliko več dovolili, kakor bivšemu voditelju, domačinu Bohoriču. Za tedanje raz¬ mere je Frischlin dobival jako dobro plačo (z vsem skupaj 450 gld.). Bohorič je sicer prosil, da bi pred vpokojenjem še smel s svojimi učenci imeti zadnjo javno preskušnjo, da more stanovom pokazati, kako in v koliki meri so napre¬ dovali šolarji pod njegovim voditeljstvom — in da je svojo službo opravljal v resnici vestno do zadnjega časa. Niti tega, niti odlašanja preselitve iz šolskega poslopja, da bi bil Bo¬ horič svoje stvari uredil, niso stanovi dovolili — menda z ozirom na novega voditelja (Frischlina). — Zgodovina o Bo¬ horiču omenja, da je po Frischlitiovem odhodu zopet učite- teljeval (in sicer v letih 1586 in 1587); podučeval je namreč v aritmetiki, za to je dobival 100 Srebrnjakov. Kasneje je Bohorič kot nadzornik deloval v pokoji nekako do 1598. 1. O smrti njegovi se ne ve, kdaj je umrl. Bohorič je z ozirom na Krško znamenit posebno zato, ker je osnoval prvi lastni učni zavod v Krškem. Slava mu! 119 Baron Ivan Bajkart Valvasor, naš največji zgodovinar, je tretji teh imenitnih mož, ki so ■kdaj bivali v Krškem. Učeni dr. Jakob Zupan poje o tem kranjskem zgodovinopiscu jako primerno in resnično: Baron Ivan Bajkart Valvasor. «Za Krajno premožen, Za Krajno uČčn, Za Krajno ubožen, Za Krajno rojkn.» 120 In kateremu naobraženemu Slovencu ni znano Valvasorjevo najimenitnejše delo «Ehre des Herzogthums Kraiiu ? Gotovo vsaj nova izdaja, katero je pred par leti izdal po¬ žrtvovalni tiskar Krajec v Novem mestu! Na Kranjskem ne najdeš ne pred njim, ne za njim moža, kateri bi svojo ožjo domovino slikal in opisaval tako lepo in korenito! Prebiraje Valvasorja se postavimo v duhu nazaj v njegov čas, v ka¬ terem je to pisano, kajti vse, pisava, jezik, mišljenje nas do¬ vede v tiste čase nazaj, ko so se jeli rušiti gradovi, a med ljudstvom je še vladala vera na vraže in strahove, ko je prenehal strah pred turško vojsko in ko so še vse grozo¬ vitosti med ljudstvom v živem spominu. Vse to je zginilo, nas pa mika pogled v minulost, in hvaležni smo možem, ki so nam vse tako lepo opisali. — Krško sme biti ponosno na to, da je zadnje dni svojega burnega in trudapolnega življenja v svojem obzidji imelo najslavnejšega kranjskega zgodovinarja Valvasorja! O njem se je že pisalo mnogo. Dovoljujem si vender o tej imenitni zgodovinski osebi spre¬ govoriti na kratko ter omeniti najglavnejše poteze. Baron Ivan Bajkart Valvasor se je porodil 28. maja 1641. 1. v Ljubljani. Najprej je hodil v šole pri Jezuvitih v letih 1650—1660. Tu mu je bil učitelj tudi slavni zgodovinar Schonleben. Pozneje je mnogo potoval po tujih deželah: po Nemškem, Laškem, v Afriki — sosebno po Fran¬ coskem. To mu je veliko pripomoglo, da se je v raznih vednostih izomikal. Ko potovaje po drugih deželah vidi, kako malo je poznata drugod njegova lepa domovina, mu je hudo pri srcu; vžge se mu v notranjem iskreni namen, domačinom in tujcem pokazati njeno divno lepoto. Kar si je namenil, to je tudi kmalu vresničil; toda veliko delo nje¬ govo, domovini na slavo, povžije vse veliko njegovo pre¬ moženje tako, da prej jako imovit graščak umre ubožen v Krškem 19. septembra 1693. L, kjer si je bil meseca fe- bruvarja istega leta od necega Jakoba Vodnika kupil hišo 121 (sedanja hiralnica št. 85)*). Njegovo truplo so pokopali na starem pokopališči, ki se je poprej razprostiralo okoli stare vikarijatne cerkve. Zdaj na tistem mestu ni nobenega na¬ grobnega spomenika več. Najverjetnejše je, da se je radi ne- brižnosti — zgubil pri popravi in pri prezidovanji stare cerkve in pa pri preložitvi mestnega pokopališča. Da ne bi bil tako slavni mož, kakor je Valvasor, imel nikacega na¬ grobnega spomenika, ne moremo verjeti. Saj temu očitno oporeka slavnega zgodovinarja Ivana Gregorija Dolničarja (Thalnitscher v. Thalberg) n a gr o b n i napis, glaseč se: D. O. JOANI VAICHARDO VALVASORIO LABACO ORIUNDO INCLITI DUCATUS CARNIOLIAE COSMOGRAPIIO REGIAE SOCIETATIS ANGLIAE ACADEMICO ANTIQUITATUM STUDIO NULLI SECUNDO QUI DOMESTICA MUSIS AMICA Pl ETATI BELLI CA LITER IS ADJUNNERAT OB UNDIQUE STRENUE GESTA TACUNDUM HOC AD POSTE RO S MONUMENTUM S. P. QU. L. PONI CURAVIT III. ID. DECEMB. MDCXCIII. *) Ta hiša ima nad vratmi sledeči v kamen vsekan napis: «1609 Lukas Kunez gewcster Stat Richter Ud Handelsman Alhie hat das Havs Baven Lasn Gnad Im Got / Wcs Ists Gevvesen Ud Wes w r p s Noch Werden» — Da si je mogel to hišo kupiti, prodal je 10. febr. 1692 še svojo 122 O napisu, kakor o kakšnem nagrobnem spomeniku se mi navzlic skrbnemu povpraševanji in iskanji ni posrečilo kaj več poizvedeti. Mogoče pa je tudi, da so Valvasorjeve po- zemeljske ostanke prepeljali iz Krškega ter jih položili v rodbinsko rakev na Mediji (Gallenegg), kjer je počivala nje¬ gova prva žena. Pa tudi v Mediji ni nobenega napisa, no¬ benega spominka, kakor Hacquet poroča. Valvasor je bil dvakrat oženjen. Prva soproga Roza Grapenweigerica mu je umrla 25. aprila 1687. L; druga je bila Ana Maksimilijana baronica Zetschgerica. Iz prvega zakona je imel devet otrok (pet sinov in štiri hčere), iz drugega jedno hčer. Kakor smo videli, je prišlo tako daleč, da je ta učeni kranjski zgodovinar, ^tnajoč graščine: Medijo (Gallenegg), N ovi dvor (Neudor f)^ Svitla gorica (LTchtenberg) in Bo- gensperk (Wagensperg), zadnje čase celo trpel pomanjkanje, Po smrti Valvasorjevi zgodovina to i me imenuje še često in laskavo. Med drugim beremo, da je grof Valvasor, podpolkovnik 18. polka (Stuart) 1737. 1. naskočil prvi turško posadko Lesnico, kjer je vstrelil ago in 37 Turkov ter pri tej priliki pribojeval dva turška barjaka. Na gradu Bogensperk vidimo še dandanes sobo, v ka¬ teri je Valvasor deloval največ.* *) Posestniki te graščine so hišo v Ljubljani v G osposkih ulicah št. 12, poleg Auerspergovega dvorca in 23. febr. 1693 še drugo hišo pri zidu ob Ljubljanici svojemu svaku Fr. Engelbertu Zetsclikerju. *) Leta 1672. si je kupil Valvasor ta grad, v župniji šmartinski pjd Litiji — zdaj v lasti kneza Windischgraetza. Tukaj si je osnoval velikansko knjigarno dragih knjig in starih rokopisov, zbiral denarje v lepo zbirko, na¬ biral rudnine, matematiško in fizikalno orodje, kar ga je vse silno veliko stalo. Največ stroškov je pa imel z ustanovitvijo bakroreznice in balcro- tiskarne, s katerima je vrezoval in tiskal vse polno lepih slik, ki so v nje¬ govih knjigah. V ta namen je imel več let na Bogenšperku veliko imenitnih risarjev in bakrorezcev, katere je bilo treba drago plačevati. S temi sode¬ lavci sklenil je spisati in sestaviti obširno knjigo o svoji kranjski domovini 123 se menjavali pogosto. Še pred smrtjo slavnega zgodovinarja dobi to posestvo v last neki Ivan Andrej Gandini Lilienstein (8. oktobra 1692. 1.). Za tem pride po ženitovanjskem potu v roke Antona Aleksandra Hoefferna (1750. L). L. 1793., ravno ob stoletnici Valvasorjeve smrti, kupi grad Miha Skube, ki ga je kmalu prodal Ivanu Nep. Wagatheiju (1801); nasledniki tega posestnika so ga prepustili zdanjim lastnikom, knezom Windischgraetzom (1853. L, Dimitz). I. B. Valvasor sam laške krvi* *) je v duhu tedanje dobe pisal nekaj latinski, nekaj nemški, vmes malo slovenski, vender premnogo na slavo in korist ne le vojvodini kranjski, temveč Slovencem sploh in deloma tudi Slovanom. Med mnogimi književnimi proizvodi njegovimi so nam posebno znameniti n. pr.: «Topographia Ducatus Carnioliae modernae, Arcium Lambergianarum, castellorum et domi- norum in Carniolia 1679. 1.; «Archi-Ducatus Carinthiae mo¬ dernae, Carinthiae Salisburgensis 1681. l.» ; Charta Geogra- phica Carnioliae, Carinthiae, Croatiae 1685. 1.* itd. Največa slava Valvasorjeva pa je «Slava vojvodine kranjskes> s tem-le celim naslovom: «D ie EHRE des Herzogthums Crain, Na tujem, na Nemškem in Francoskem jc namreč videl lepe knjige o teh de¬ želah. Zavoljo tega je hotel jednako opisati svojo domovino, z jednako knjigo počastiti svojo ljubljeno kranjsko deželo. V ta namen je potoyal po Kranjskem in sam vse s svojimi očmi opazoval. Prehodil je križem vso deželo, splezal na visoke gore, katere je meril, spuščal se v globine in brezdna, jahal od mesta do mesta, z grada na grad, prebrskal knjižnice in stara pisma, risal stavbinske spominke, cerkve in gradove, mesta in trge, z eno besedo: Kranjsko deželo je Valvasor na vse strani preiskal, preučil in opisal. *) Predniki našega Valvasorja so živeli na Laškem, pa so se v za¬ četku 16. veka preselili na Kranjsko , kjer so si sčasoma pridobili več graščin, od katerih je bila Medija (Gallcnegg, v dandanašji župniji kolovraški pri Litiji) najimenitnejša. Medijo je bil Valvazorjev oče Jernej dobro oskrbel in kupil razen druzih posestev, tudi Stari grad pri Novem mestu. Ker je bila družina Valvasorjeva za blagor domovine zel6 vneta in tudi imovita, po¬ vzdignjena je bila od cesarja leta 1667, v baronski stan. Ivan Vajkard Val¬ vasor je bil torej 26 let star, ko je postal plemenitaš. čvLfv 124 VVahre, griindliche, und recht eigentliche Gelegen- und Be- schaffenheit dieses, in manchen alten u. neuen Geschicht- Biichern zvar riihmlich beriihrten, doch bishero nie annoch recht beschriebenen Romisch-Keyserlichen herr- lichen E rb lan de s, Anjetzo, Vermittelst ciner vollkom- menen und ausfiihrlichen Erzehlung aller seiner Landschaften, Boden, Felder, Walder, Berge, fliessenden und stehenden Hiralnica (Valvasorjeva smrtna hiša). Wassern , unterirdischer Berg-Seen, bevor aber dess Welt- beriihmten Cirknitzer Wunder-Sees, auch verwunderlicher Grotten, und viel andrer ungemeiner Natur - Wunder, im- gleichen der Gewachse, Mineralien, Bergwercke, Edelgesteine, alter Miintz-Stiicken, Thiere, Vogel, Fische etc.; iiberdas auch der Gebite, Herrschafften, Schlosser, Stadte, Marckten. 125 Grents-Hauser und Festungen, und deren so wol vormaligen, als heutiger Besitzer oder Vorsteher, Gebieter, Einwohner, Sprachen, Sitten, Trachten, Gewerben, Handthierungen, Re- ligion, Heiligen, Patriarchen, Bischoffen, Orden, Pfarren, Kirchen, Kloster etc.; Regiments-Wiirden, Aemter, Gerichten, Standen und Familien; wie auch der Lands - Fiirsten, Jahr- Geschichte, alter und neuer Denckwiirdigkeiten: Durch selbst- eigene ganzt genaue Erkundigung, Untersuchung, Erfahrung und Historisch-Topographische Beschreibung, In Funfzehen, wiewol in vier Haupt-Theile unterschiedenen Biichern, wie auch hauffigen Abrissen und ziarlichen Kupfer- Figuren ausgebreitet, von Johann Weichard Valvasor, Frey- herrn, Einer hochloblichen Landschafift in Crain Hauptmann im Untern Viertheil und der Koniglich-Englischen Societat in England Mitgliede; Aber In reines Teutsch gebracht auch auf Begehren mit manchen beyfugigen Erklarungen, Anmerck- und Erzehlungen erweitert durch Erasmum Francisei, Des hochgrafl, Hauses Hohenloh und gleichen Raht. Laybach, Anno MDCLXXXIX, Zu finden bei Wolfgang Moritz Endter, Buchhandlern in Niirnberg. Cum Privilegio Sacrae Majestatis.s Ta naslov kaže dokaj popolnoma vsebino vse te velike knjige, ki ima v čveterih debelih polovnih zvezkih 533 podob ter šteje 3320 strani. Viri, iz katerih je zajemal Val¬ vasor, so vsi naznanjeni; med njimi so Megiser, Schbn- leben, Bohorič, Kastelec etc. etc. V spisovanji podpiral ga je vzlasti Erazem Francise i, ki je pa delo v marsičem pokvaril in brez potrebe razširil, in nekoliko Pavao Vite- zovič. Čveteri deli se krojijo v XV. knjig in te v razne oddelke, katerim na čelu se nahaja označen kratek obseg, ob straneh pa so opomnje, ..katere jako olajšujejo prebiranje in umevanje pojedinih tvarin. Na notranjem listu kaže se v vi¬ teški opravi pisateljeva slika in krog te njegov podpis: Herr Johann Weyhart Valvasor Freyh. zu Gallnegkh und Neydorff, Herr zu Wagensperg und Liechtenberg etc. etc. Einer Lobi. 126 Landt. des Horzogthumbs Crain in untern Viertl des Fuess- uolkss Haubtman und ein Mitglied der Konglichen Societet in Engelland». — Pod njo opeva se v latinski čestitki mož: «Quem sat Stemma vetus: quem sat pulcherrima Virtus Illustrat meritis Marte et in Artc probis.» . . . Scripta lege, Acta vide 1 — Pač res, čitati in prebirati mora pisanja, videti in pre¬ gledovati dejanja, kedor hoče prav čislati —■ Valvasorja. Veliko delo svoje poklanja umetni pisatelj deželnim stanovom kranjskim, kateri so ga tedaj podpirali vrlo. V predgovoru omenja prelepo o slavni domovini svoji: «Crain hat sich daran begniigen lassen, dass es schreib-wtirdig ware, und hierauf mehr gesehen als dass viel von ihm geschrieben wiirde; in dem Es jederzeit die Ruhmwtirdigkeit hoher als das riihmen, und die Thaten viel edler als Worte geschiitzt ...» Opustivši obširniše pregledovanje vseh njegovih del, odprimo le veličastno knjigo «Ehre des Ilerzogthums Krain», natisnjeno v nemškem jeziku v Ljubljani 1689. 1. v štirih de¬ belih polovnih zvezkih, ter poglejmo jo natančneje, prepričali se bodemo, koliko neprecenljivega zaklada leži nakopičenega v njej, in še vedno čaka rodoljubov, da bi ga vzdignili tudi v domačem jeziku! Koliko znamenitih reči bi se dalo iz Valvasorja razodeti svetu! Ko pa naravnost rečem, da no¬ bena dežela se ne more ponašati s takim krajepisjem, kakor je Valvasorjeva «slava k r a n j s k e v o j v o din e», vender — tako nadaljuje dr. Janez Bleiweis v Koledarčku Slovenskem za 1853. 1. — ne zakrivam mnogih pomankljivosti, pomot in slabosti, ki jih najdemo v hvaljenem delu; toda katero delo tacega obsežka in tacega časa je popolno ? Njegovo popi¬ sovanje mest, trgov itd. s pridejanimi popisi zgodovinskimi, in popis šeg in običajev starih Jugoslovanov je pa tako iz¬ vrstno , da ga ni jednacega. Vedenja starih Kranjcev in mnozih njihovih sosedov ne najdeš nikjer tako natanko in zvesto opisanega, kakor ga je opisal naš Valvasor. Poglejmo še nekoliko v njegove knjige. 127 Prvi zvezek knjige »Ehre des Herzogthums Krain (Knjig. I—IV. str. LIV. 696) obsega popis starodavnih narodov, ki so bili po Kranjskem naseljeni, in opis mej stare, dokaj veče kranjske dežele, katero loči v pet delov: gorenjski, dolenjski, metliški, notranjski, istrski ali pazinski okraj. Sredino te¬ danjega Kranjskega stavi na Obloke . . . Dalje opisuje v I. zvezku, a le ob kratkem mesta, gradove, trge, župnije, vasi, gore in doline, reke in jezera, zrak in podnebje, vreme, rastline, rude, živali in prirodna svojstva kranjske dežele, katerim popisom dodaja mnogovrstne podučne in kratkočasne povesti, pripovedke, pa tudi debele vraže . . . Drugi zvezek (Knjig. V—VIII. str. 836) obsega opisovanje mnogovrstnih narodov (našteva jih 11), ki so se zaporedoma nastanili po Kranjskem. Slovenci so — po mnenji Valva¬ sorjevem — bili deveti narod, ki so se okoli 548. 1. po Krist, rojstvu naselili na Kranjskem. Tu omenja mnogo o Slovencih in Vendih (se ve, da tudi nekoliko napačnega), o slovanskem jeziku, njegovem razširjevanji po svetu, piše o cirilici in glagolici, katerih pismenke so natisnene. Gospodova molitev («Oče naš») je poleg latinskega natisnena v 13 slovanskih narečjih . . . Potem opisuje v tem zvezku nošo, šege, navade, razvade in običaje Kranjcev, Istrijancev, Hrvatov, Vlahov itd. V dodatku tega oddelka našteva Valvasor od sv. Cirila po- čenši do svojega časa vse imenitnejše pisatelje na Kranjskem. V sedmi knjigi razlaga vero na Kranjskem; začenja pri pa- ganih in njih bogovih; tolmači potem spreobrnenje starih Kranjcev h katoliški veri po sv. Marku in Mohorji; opisuje za tem razširjevanje luteranstva po Kranjskem in kako so ga zatrli; omenja prizadevanje sv. Metoda za vpeljavo slo¬ venskega jezika pri službi božji namesto latinskega na Kranj¬ skem in Koroškem, popiše nato dovolitev tega, kmalu pa natolcevanje in ovaduštvo pri papežu, da sv. Metod krivo vero uči ... in konečno opisuje še prepoved slovenskega je¬ zika pri sv. maši. — V tem zvezku Valvasor še omenja bla- 128 — govestnikov, očakov (patrijarhov), vladik, samostanov in župnij po Kranjskem. Tretji zvezek (Knjig. IX—XII. str. 612 + 62 = 647) obseza ravno po teh navodih tudi opise in obrise mnogih hrvatskih mest in gradov, opise turških stražnic, turških vojsk in poslednjič vseh vojsk na Kranjskem in po sosednih deželah od starodavnih časov do časa Valvasorjevega; bolj imenitne bitke so narisane v podobah. To, dragi čitalec, je vsebina znamenite knjige, katero smemo po vsej pravici imenovati slavo Valvasorjevo. Ko je prišla omenjena knjiga na dan, mu je zares od vseh strani donela čast in hvala, katero so mu spevali pesniki v latinskih, nemških, slovenskih, hrvatskih in dal¬ matinskih pesmih, kar je vrlega moža tako razveselilo, da jih je postavil na čelo prvega zvezka pozneje izdanih iztisov* (dr. J. Bleiweis).*) To torej so kratke zgodovinske črtice o slavnem Val¬ vasorji, ki je zadnje dni Svojega življenja preživel in umrl v malem dolenjskem. mestecu — v Krškem. In kakor smo *) Valvasorjevo življenje so bile same študije. Te so bile le tedaj pretrgane, če mu je domovina vojniške dolžnosti naložila. Valvasor je bil namreč vojniški poveljnik, stotnik za Dolenjsko. V tej svojej lastnosti je moral tudi nad Turka iti, a ne da bi mu bila prilika dana, na kakošen po¬ seben način se odlikovati. Znamenito je pa posebno to, da se je Valvasor udeležil vojske, ko so Turki drugič oblegali Dunaj 1. 1683. Za srečni izid te vojske je imel tudi Valvasor kolikor toliko zaslug, kajti tudi on je dobil svetinjo, katero je dala v ta spomin navlašč kovati štajerska dežela. — O tej vojski govori Valvasor sam v četrtem zvezku svoje kronike. Vrnivši se z vojnega polja domov, zamenjal je koj zopet meč s peresom ter pisal učene knjige, nabiral znanstvene reči in porabil za to, za svoja poto¬ vanja in za tisek svojih knjig vse svoje veliko premoženje. L. 1690. je moral prodati tudi svojo dragoceno biblijoteko zagrebškemu škofu Ignaciju Mikuliču. S tem je bil lep temelj položen tej imenitnej hrvatskej knjižnici, kjer še je lahko razločiti dandanes, kateri zvezki so bili v Valvasorjevi knjižnici, namreč po grbih Valvasorjevih, ki so vtisneni na notranji strani zvezkovih platnic vsake knjige. 129 pričeli z besedami dr. J. Zupana, tako tudi končamo z zadnjo Zupanovo kitico (Kr. Čbelic. I. str. 72 in 73): »Čast Krajne on trobi Po svetu okr6g: Čast njemu u grobi, Bod’ hvaljen za-nj Bogi« Četrti mož, ki smo ga uvrstili med slavne Krčane, se sicer ni odlikoval s peresom, kakor njegovi trije predniki, — a bil je krškemu mestu največji dobrotnik in ob jednem tudi prvi in najblažji mladinoljub na Kranjskem. Da našim slovenskim težnjam ni bil toliko sovražen, dokazuje to, da je bil s početka ustanovnik našega prvega književnega za¬ voda «Matice Slovenske*. Čitatelj je gotovo že uganil, da imam tu v mislih blagega Martina Hočevarja, ki se je porodil 7. novembra 1810. 1. v Podlogu pri Velicih Laščah na Dolenjskem. Njegov oče je kupčeval s konji, in sicer jih je po več skupaj kupil doma, potem pa poprodal na Laškem, zlasti na Vidmu (Udine), kamor ga je gotovo že spremljal mladi Martin. Ta se je šolal v Ljubljani, kjer je dovršil tedanjo normalko. V življenji se je bil pa sam dobro izuril v rabi nemškega jezika ustno in pismeno. Da je bil tudi dober računar, to vidimo iz tega, ker se je udeleževal pri tolikih in takih podjetjih, pri katerih je računstvo podloga vsemu vspehu. Bil je M. Iločevar zakupnik užitninskega davka, podjetnik stavb- pri Savi, podjetnik železniških stavb, udeleženec pri denarnih zavodih itd. Njega in njegovega starejšega brata Ivana nahajamo prvotno (nekako v letih 1836—1840) v službi prvega zakupnika užitninskega davka na Kranjskem, Viranta v Ljubljani. Začetkoma bil je torej 9 130 M. Hočevar samo dacar. Kmalo na to sta oba brata užit- ninski davek jela na svojo roko in po večih krajih jemati v zakup (najem). Vsled tega je Martin moral pogosto menjavati Martin Hočevar. bivanje. Tako n. pr. nahajamo Hočevarja 1836. 1. v Št. Jarneji na Dolenjskem, kjer se je že takrat pokazal velicega šolskega prijatelja. Pripoveduje se, da je večkrat obdaroval ondotno 131 šolsko mladino s šolskimi stvarmi (papirjem, peresi itd.). Za 1842. 1. se Hočevar naseli stalno v Krškem. V začetku je stanoval v hiši št. 111 (sedaj lastnina V. Aumana), kjer je pa le malo časa bival, kajti kmalo si je kupil svojo lastno hišo, v kateri še vedno prebiva njegova blaga soproga Jo- sipina. Prve čase je Hočevar imel gostilnico in pošto. Sploh pa je imel obilo podjetnega talenta — in poleg tega ga je spremljala vse življenje sreča. V Krškem si je Hočevar pridobil s pridnostjo, varčnostjo in srečnimi podjetji obilo premoženja, katero je blagodušno delil ubogim in sirotam. Posebno velik prijatelj je bil šolski mladini, kajti uvidel je, da se more le na podlagi prave omike doseči blagostanje in sreča narodova in pojedincev. Mladino je tako ljubil, da je vedno govoril: Lasset die Kleinen zu mir kommen! Zato svoje resnične, srčne ljubezni do nje ni razodeval le z be¬ sedami, temveč z dejanjem, sezidavši v Krškem monumentalno stavbo, krasno in uzorno šolsko poslopje za ljudsko in je- dino meščansko šolo na Kranjskem. Krško šolsko poslopje, katero je sezidal blagi Hočevar ob svojih stroških, stala ga je nad 100.000 gld., gotovo ve¬ likanska vsota za jedno samo osebo! Solarji in učitelji bivajo z veseljem v prijaznih svetlih prostorih, in še pozni nasledniki bodo slavili delo jednega samega moža ter hvaležnost iz¬ kazovali velikodušnemu dobrotniku. Prvotna Pločevarjeva misel je bila sezidati dve ali tri četverorazrednice, v Krškem, v Kostanjevici in Mokronogu, vse tri v krškem okrajnem glavarstvu, za kar ga je posebno vnemal bivši deželni šolski nadzornik, prečastiti g. dr. Anton Jarc. Pozneje je opustil to misel in se po prigovarjanji okraj¬ nega glavarja, ranjkega Schonwettra, odločil za meščansko šolo v Krškem z nemškim učnim jezikom. Ranjki Hočevar je bil mož, kakoršnih je prav malo. Saj je njegovo delo¬ vanje pripoznal naš svetli vladar sam, podelivši mu red železne krone III. vrste, po katerem odlikovanji bi bil 9 ! 132 lahko postal vitez. Ker ni imel nobenega otroka, zato tudi ni maral prositi za viteštvo. Pokojni Hočevar je bil svoje dni deželni in državni po¬ slanec , v Krškem več let predsednik krajnemu šolskemu svetu in krajni šolski nadzornik, dalje občinski svetovalec in zadnje čase načelnik imetju krškega mesta. Zbog hvaležnosti so ga Krčani imenovali častnim meščanom krškega mesta. Za Krško je bil Hočevar neprecenljive vrednosti, kajti ž njim je Hočevarjeva hiša v Krškem. pridobilo ono največ. Sezidal je več krasnih poslopij za c. kr. urade in za uradniška stanovanja. Potem takem je nekoliko on pripomogel do tega, da imajo v Krškem svoj sedež: okrajno glavarstvo in drugi c. kr. uradi. V svoji oporoki se je blagi dobrotnik krškega mesta v prvi vrsti spominjal krških re¬ vežev, zapustivši jim posebno hišo — hiralnico — in 30.000 gld.; 133 dalje meščanskih učencev, volivši jim tudi 30.000 gld. za letne ustanove.*); za popravila (v prvi vrsti za zvonove) krške vi- karijatne cerkve je zapustil 6000 gld.; filharmoničnemu društvu in za sirotišnico v Ljubljani po 4000 gld., za otroško hiralnico sv. Elizabete v Ljubljani. 1200 gld., obrtnemu društvu in si¬ rotišnici v Gradcu po 5000 gld.; konečno še za zidanje šole v Kostanjevici ali pa v Mokronogu 6000 gld. podpore. — Koliko dobrega je ranjki Hočevar storil v svojem življenji, pač ne moremo popisati, ker za to so naše moči preskromne. Martin Hočevar je ter ostane krškemu mestu največi dobrotnik in največi mladinoljub kranjske dežele; umrl je na veliko žalost revežev in šolske mladine dne 17. aprila ob polu deveti uri zvečer 1886. 1. na svojem domu v Krškem. Svojo žalost nad izgubo nepozabljivega dobrotnika izrazili sta obe krški šoli s tem, da se je razobesila iznad šolskega poslopja črna zastava in da sta na krsto položili krasna venca. Pogreba dne 20. aprila ob 10. uri dopoludne se je poleg mnogobrojnega ljudstva, razne gospode iz Krškega in drugih krajev — sosebno iz Ljubljane, vdeležila vsa šolska mladina s črno ovito zastavo. Truplo njegovo počiva na krškem pokopališči v posebni, krasno izdelani rakvi. Na grobnem spomeniku stoje pomenljive besede: Dal Bog, da bi izgled tega vzornega kranjskega šol¬ skega dobrotnika našel obilo posnemalcev. — *) Teh ustanov je 12 po 91 gld. na leto, do katerih imajo v prvi vrsti pravico dečki iz okrajev krškega okrajnega glavarstva. — Za svojih živih dnij je pa enako velike podpore dajal meščanskim učencem. «Hier ruhet Martin Hočevar«. Friede seiner Asche.» 134 Spomenik Martina Hočevarja v Krškem, * * 135 Gospa Josipina Hočevarjeva. Gospa Josipina Hočevar, roj. Mulej (Mulley) rojena je bila dne 6. aprila leta 1824. v Radovljici na Gorenjskem iz stare imovite rodovine. Njen oče Matija Mulej, kojega pra¬ dedje so se baje pred več stoletij s Koroškega v Radovljico preselili, bil je dvakrat oženjen. Imel je vsega skup 14 otrok, in sicer 6 iz prvega, 8 iz druzega zakona. Mati jej je bila Marija, roj. Globočnik, iz obče znane in jako razširjene go¬ renjske rodovine Globočnikove. Kakor rečeno, stariši Josipine bili so premožni gorenjski «patriciji», imeli so lepa posestva v Radovljici, v Lescah in v Vodežiču pri Bledu. V Radovljici so imeli gostilno, kuhali so milo, dalje so imeli kupčijo s Špecerijskim blagom in to¬ varno za sukno. Osobito s suknom so imeli lepo kupčijo in dober zaslužek, izdelovali so neke zimske suknje ali halje gotovega kroja, katere so obilo spečavali v Belokrajino, na Hrvatsko in v Trst. Oče Matija spočetka ni bil namenjen za to gospo¬ darstvo. Študiral je gimnazijo v Celovci in bil na univerzi v Gradci, kjer se je bil posvetil pravniškim vedam. Po dovr¬ šenih študijah bil je že komoralni praktikant pri komorni prokuraturi v Celovci, a na prigovarjanje svojih starišev po¬ pustil je uradniško službo ter se vrnil na svoj dom v Ra¬ dovljico, kjer je prevzel gospodarstvo in kupčijo. Bil je mož prebrisane glave, umen gospodar in podjeten, a previden kupčevalec. Zbog uljudnega vedenja, poštenega srca in moškega, odkritosrčnega značaja spoštovalo ga je zelo ta- mošnje ljudstvo, in radi so hodili k njemu po svet v pravnih in gospodarskih zadevah. Mati Josipine, Marija, bila je doma iz Stražišč poleg Kranja. Izšolala se je bila v Kranji in nunski šoli v Škofji Loki, kakor v istem času vse hčere iz premožnih hiš. Največ za svoje življenje potrebnega pa se je naučila doma pri 136 svoji materi. Omožila se je z Mulejem ter je bila pridna, varčna gospodinja in svojim otrokom dobra skrbna mati. Nje kuhinja in sploh vsa postrežba v gostilni je slula kot izvrstna daleč okolu, in zato so imeli tudi vedno polno gostov, zlasti iz boljših stanov. Med stariši vladalo je najboljše sporazumljenje, in mir in blagostanje in krščansko življenje je bilo v hiši. Rojenice so torej Josipini že v zibelj položile vse po¬ goje in lastnosti, koje so se potem v življenji tako lepo raz¬ vile. Toda nje življenje, osobito nje otroška in dekliška doba ni imela toliko prijetnega, kakor marsikatere druge. Na prošnjo in željo dali so komaj jedno leto staro Josipino k materinim starišem, namreč Josipini in Antonu Globočniku v Stražišče. Ti so bili tudi zelo premožni, bili so — zlasti pa stari oče Anton — poštene stare korenine, imeli so lepo posestvo in izdelovali so ter prodajali na vse strani sveta sita in mreže iz žime. Ta obrt ohranila se je še dozdaj v istem kraju kot domača obrt. Tu torej, v vznožji St. Joškega hriba, v svežem go¬ renjskem zraku, v prijazni hiši njenih starih starišev, ki so jo tako radi imeli, je prav za prav Josipina Hočevar vzrastla. Ostala je tam s kratkimi presledki do svojega 12. leta in se pozneje še večkrat in za dlje časa tja vračala. Stari stariši, osobito pa oče Anton, ljubili so jo kot lastno dete, jo skrbno čuvali in vzgojevali, jo varovali slabe družbe in jo navajali k resnicoljubnosti, usmiljenju in delu. Ce ni z lepa šlo, postopali so strogo, a tega jim ni bilo treba mnogokrat, ker jih je že kot otrok mala deklica rada vbogala. Razne dogodbice iz tega časa ostale so jej še do sedaj v živem spominu, a najhvaležnejše se spominja svojega starega očeta, kateri jej je koj iz mladih nog vcepil v srce ljubezen do resnice in stud nad lažjo. Ondi tedaj je preživela najlepšo dobo svojega življenja, otroško dobo. Cas brezskrbnega igranja, skakanja in rajanja prešel 137 je kmalu. Treba jej je bilo iti v šolo. In hodila je vsak dan v šolo v Kranji, skoro uro hoda, seveda peš in sama, le včasih, ob neugodnem vremenu dali so jo v šolo peljati. Da se je mala živahna unukinja pridno učila in da je redno svoje dolž¬ nosti spolnovala, na to je osobito pazil njen dobri skrbni ded Anton. Kdo je nje učitelj bil, pa mi žal ni znano, in tudi ona nima šolskih spričeval iz tistih časov. Med tem je odraščala, dovršila vse tri tedaj obstoječe razrede ljudske šole v Kranji, in je po svojih močeh že pomagala starej materi vedno pri raznih poslih. Spolnila je 12. leto. V večjo iz¬ obrazbo vzeli so jo nje stariši iz Stražišč in jo poslali v nunsko šolo v Škofji Loki. Ondi se je z veseljem poprijela učenja, bila je jako pridna, vedno prva med sovrstnicami, in ljubljenka tedanje učiteljice M. Benedikte pl. Renaldy, poznejše prednice samostanske. Ta je marljivo Josipino neiz¬ rečeno rada imela ter jej je do lani, ko je umrla, ostala zvesta prijateljica. — Gospa Hočevarjeva je pa tudi večkrat dobrote skazovala temu samostanu, zlasti je večje svote podarila, ko so nune kupile škofjeloški grad. — Samo dve leti ostala je v samostanu, a ta kratki čas bil je za njo odločilen za ves poznejši razvoj. Kajti tam je pod nad¬ zorstvom nje blage učiteljice to cvetje pognalo tisto uka- željnost, jekleno vztrajnost in pridnost ter usmi¬ ljenost, ki jo je vse življenje spremljala in bila temelj nje poznejšemu blagemu delovanju. Vr- nivša se iz Škofjeloke k starišem v Radovljico, pomagala je očetu in materi pri kupčiji in gospodinjstvu. Jedno leto potem so jo poslali v Ljubljano, da se je učila šivati in kuhati. To zadnje se je učila namreč v neki korarski hiši, in ne pri škofu Wolfu, h kateremu je le pozneje za par mesecev prišla, ko je bival na letovišči v Goričanah. Dobra kuharica je bila tudi nje mati, in se je Josipina že pri njej največ naučila. V Ljubljani ni ostala niti celo leto, ker je oče zbolel, poklicali so jo domov, da mu je stregla. Slednjič jej je oče zares tudi 138 umrl, menda na pljučnici. To je bilo leta 1839. Nje mla¬ dostna doba se je s tem končala, odzdaj naprej čakalo jo je obilo dela, žalosti in skrbi. Gospa Josipina Hočevarjeva. Po smrti očetovi ostala je jedno leto še doma ter je, ker so bili njeni bratje in sestre, mlajši v šolah, starejše pa deloma že omožene, pomagala materi in vodila vso 139 kupčijsko korespondenco. Ker očeta ni več bilo, opustili so zdaj polagoma trgovino in tovarno ter se le še bavili z go¬ stilno. Kmalu 1. 1840. zboli pa stara mati v Stražiščah. Na nje željo in prošnjo šla je Josipina, takrat že vscvelo dekle, k njej. Od tedaj se ni več za stalno vrnila domov. Ostala je v Stražiščah, stregla postrežljivo bolehajoči stari materi in oskrbovala vse veliko gospodinjstvo skoraj čisto sama. V tem delu in v skrbeh preživela je ne baš prijetno dve leti, to je do leta 1842. L. 1842. pa je postalo osodepolno. Ta¬ krat po leti jo je spoznal namreč nje ranjki mož Martin Ho¬ čevar, ki je imel v Kranji in okolici opravila radi zakupa dača. Čul je o njej že prej, a ko jo je osebno po nekolikih obiskih v Stražiščah spoznal, dopala mu je tako, da jo je takoj snubil. On je bil takrat 32 let star, ona je imela stoprav 18 let; zato se je sprva še branila, zapustiti stare stariše in tako mlada stopiti že v zakonski stan. Slednjič so jo le pregovorili, in tako je bila torej poroka dne 9. ok¬ tobra 1842. Otožen jesenski dan je bil in curkoma je lilo, ko sta mlada poročenca dne 13. oktobra 1842. prvič prestopila prag svojega novega doma v Krškem. Na istem mestu, kjer zdaj nje hiša stoji, bila je takrat neznatna hiša v slabem stanji. To in k njej spadajoči mali hlev in mali vrt in njivo ob hiši kupil je bil njen mož ravno pred poroko od gospoda Klem- basa, tasta ranjkega gospoda Lenčeka z Blance. Treba je bilo veliko veliko popravljati, očistiti in snažiti, predno jima je bilo bivanje v teh prostorih prijetno. Denarne razmere niso bile preugodne, on je razven tega posestva sicer še prav malo imel, ona pa mu je donesla dote kakih štiri tisoč. Za¬ četek je bil toraj težak, in živela sta skromno. A bila sta oba varčna, izredno pridna in vstrajna, in le tako je bilo mogoče, da so se njih skromne razmere počasi tako ugodno razvile. On je takrat v zakup vzel dac od Thurnamhartskega okraja, -—■ prvi okraj, kojega je on samostojno prevzel, — 140 in se bavil s kmetijstvom po le najetih njivah in travnikih. Ona pa je skrbela za gostilno, katero sta otvorila s 1. majem 1843. in jo imela do junija 1847. Starejši ljudje še vsi vedo, kako dobra postrežba je tam bila, in kako so vsled tega vedno polno imeli brodarjev in gospode. In takrat, dokler še ni bilo železnice onstran Save, je bilo v Krškem vedno dosti tujih ljudi, in sploh radi tega vse bolj veselo in živahno gibanje nego zdaj. Domačini so si lahko kaj zaslužili in si premoženja nabrali. Tudi Hoče¬ varjeva hiša je zbog pridnosti in previdnosti obeh prospevala. Popravljala sta hišo, nakupovala sosednja zemljišča. Po letu 1847. nista imela več gostilne. On se je bavil z vinsko tr¬ govino, z vinogradi, s kmetijo; vzel je v najem tudi posestvo Straža (Stražahof) pri Čatežu (nekdaj so imeli to posestvo kostanjeviški menihi) za celih 18 let radi tamošnjih vino¬ gradov, popravljal doma gospodarska poslopja in še poleg tega se čem dalje bolj poprijemal dačnega zakupa. Dalje je še prevzel veliko delo, katero mu je doneslo lep dobiček, namreč zidanje pri regulaciji Save, in slednjič dobili so še pošto v hišo. Prvo pošto v Krškem je dobil baš ranjki go¬ spod Martin Hočevar okolu leta 1846—1848. Pošto je imel do leta 1871—1872.; oskrboval jo je gospod Janc, ki je že okolu leta 1849—50. prišel k g. Hočevarju v Krško, najprvo kot dacar, potem pa je bil poštni upravitelj. Preskrbovali so s tem osobni, denarni in pismeni promet od Zidanega mostu do Novega mesta, oziroma do Samobora. Dela in skrbi je bilo v obilici v hiši noč in dan, skoraj več, kakor moreta dva človeka prenašati. In vse gospo¬ dinjstvo in vso reprezentacijo (sprejemanje gospode) je gospa Hočevarjeva sama preskrbljevala. Zavoljo pošte in del ob Savi in zakupa dača bilo pa je vedno dosti tujcev v hiši. In ker sta oba bila omikana, uljudna in prijazna, zahajali so tudi domačini radi v hišo; meščani in uradniki, vsi so bili jednako gostoljubno sprejeti. S kom je gospa do leta 1860. oso- 141 bito občevala, ne vem, imena mi niso znana. Zahajali so tja raznovrstni ljudje, povabljeni so bili v hišo na zabavne večere večkrat v letu in takrat so se vedno dobro imeli in zabavali ter še plesali do ranega jutra. Prav posebnih ljudi izmed uradništva takrat ni bilo v Krškem. Le toliko mi je znano, da so se z okrajnimi predstojniki dobro razumeli in sploh z vsemi uradniki. Iz poznejših let so pač najbolj v hišo zahajali glavar Schonwetter, marki Gozani, grof Cho- rynsky, dalje tudi Jeuniker (poznejši predsednik okrožnega sodišča v Rudolfovem) in drugi. Po letu 1870. dalje pak so hodili tjakaj članovi nemške stranke kranjske (Vesteneck, Dežman, dr. Schrey, dr. Schaffer itd.). Posebno zabavni so bili dnovi trgatve. Takrat sta povabila uradnike in meščane na trgatev v Stražo, kjer so dobro pili in jedli, janca pekli, popevali in plesali pozno v noč. Gospa je imela namreč dober glas in rada kako gorenjsko zapela. Hočevarjeva gospa je tudi prijateljica glasbe, ona jako ljubi petje, posebno pa ubrano cerkveno petje. V ta namen je dala napraviti v krški vikarjatni cerkvi nove orgije; ona pod¬ pira tudi orgljavca in spodbuja meščanske učence, ki pojo v cerkvi pri sv. maši, katero navadno ona posluša. Učenci, kateri se vadijo cerkvene pesmi peti, dobe običajno ob novem letu toplo zimsko obleko od gospe Hočevarjeve. — Socijalne razmere so bile takrat v Krškem še jako prijetne, in živeli so sporazumno. Takrat so celo bližnji aristokrati radi za¬ hajali v Krško med uradnike in osobito v Hočevarjevo hišo (razni grofi Turjačani itd.). Kljub ogromnemu delu in kljub večkratnim boleznim našla je gospa še vedno časa dovolj, če drugače ne, pa ponoči, da je čitala in se izobraževala. Čitala pa je razne gospodarske, gospodinjske in vrtnarske knjige, pre- čitala je skoro vse nemške klasike in se posebno rada bavila s prirodoznanskimi in filozofičnimi spisi. (Amersin, Zschokke, Hellvvald itd.) Gospa je pa zato tudi jako izobražena, govori in piše lepo in pravilno nemški jezik, pa tudi slo- 142 venščina teče jej gladko. Njeno kretanje je sploh tako, ka- koršno vidimo le pri gospeh najboljših stanov. Vsled velikega napora, pridnosti in varčnosti rastlo je blagostanje pri hiši. A Hočevarja nista imela zaprtih rok, že zgodaj sta podpirala ubožne Krčane in okoličane. V večjih razmerah se je to godilo že po letu 1850., zlasti pa od leta 1860—65. dalje. Solo začela sta že precej, seveda le v malih merah z denarnimi svotami podpirati. Pozneje dajal je gospod Hočevar nagrade učiteljem, a šolarjem je skrbel za hrano, obutalo in knjige in tudi v denarjih jih je podpiral. Ko se je otvorila privatna dekliška šola, bila je gospa nje največja podpornica, pomagala je gmotno ubožnim učenkam in dajala obleke, a učiteljico je sama podpirala z mesečno nagrado. Tudi so dobivali čestokrat ubožni šolarji kruha in kosila v njuni hiši. Leta 1860. je kupil ranjki gospod Martin Hočevar v Gradci «Hotel zur Stadt Triests, in sicer v precej zanemar¬ jenem stanu. Preselila sta se bila v Gradec, in tu je bila skrb gospe, da se je hotel (gostilna) ves prenovil, očistil in da je v vsakem oziru zadobil prejšnji dobri glas. To je trajalo dve leti, leta 1862. se je hotel zopet prodal in onadva sta se zopet za stalno v Krško povrnila. Ranjki g. Hočevar je zatem zopet združeval svoje delovanje v zakup dača po Kranjskem, Štajerskem in Hrvatskem, ona pa je skrbela za gospodinjstvo, katero v takej hiši z mnogimi posli ne daje nemalo posla in skrbi. Gospe Hočevarjeve življenje je bilo toraj od mladih nog težavno in polno truda. Toda imela je že od nekdaj čudo¬ vito eneržijo (mpč), zdrav razum in veliko veselje do dela, — in s temi lastnostmi jej je bilo mogoče, da je toliko pre¬ bila v svojem življenji, kakor malokatera ženska. Vsled dušnega in telesnega napora pa je večkrat in celo nevarno zbolela ter si potem iskala zdravja, in sicer 1847. leta v Rimskih toplicah, pozneje večkrat na Slatini pri Rogatcu, 143 leta 1880. in 1881. v Karlovih varih in leta 1884. v Pistyanu na Ogerskem, leta 1890. v Badenu pri Dunaji in v Išlu. Za razvedrilo in zabavo pa se je z ranjkim možem večkrat na tuje podala, na Avstrijsko ali na Solnograško, in tudi v Švico. Leta 1889. pa je potovala po Laškem in se z veseljem poklonila sv. očetu Leonu XIII. Njen blagi soprog je leta 1883. obolel, bolehal tri leta in dne 17. aprila 1886 umrl. To je bil zanjo čas britkega trpljenja. Stregla mu je za časa bolezni z vso ljubeznijo, kar se je dalo, a pomagati ni bilo. Že prej je marsikaj dobrega svojim ubožnejšim sorodnikom in tujim storila. Po soprogovi smrti pa je dobila lepo premoženje v roke, a to jej je bilo le sredstvo, da je dobrote delila še v tem večji meri. Koliko je v času po smrti svojega moža do zdaj dobrega v Krškem storila, to je znano vsem in mi ni torej treba omenjati. Cerkev, šola, občina, vse je izdatno podpirala. Z velikimi denarnimi žrtvami je sezidala cerkev sv. Križa na pokopališči, popraviti je dala vikarijatno cerkev od zunaj in znotraj, popraviti je dala pogorelo župnišče, ter hoče, ako jej Bog zdravje dodeli, tudi druge cerkve v okolici popraviti. Za ustanovitev samostalne župnije v Krškem je darovala 20.000 gld. Veliko koristnega je storil že gospod Martin Hočevar za šole, pa tudi njegova soproga blagohotno še dalje podpira vse zavode. Tako je v družbi s svojo sestro gospo Dralkovo v Ljubljani darovala hišo v Radovljici, učiteljem v stanovanje. In za ondotne učence je ustanovila podpore in darila, kar je vredno blizo 33.000 gld.*) Za šolo v Škocijanu pri Turjaku (v' tej župniji je vas Podlog in tu se tudi nahaja rojstna hiša gospoda Martina Hočevarja) je darovala visoko vsoto v popravek šolskega poslopja. Dalje podpira v Krškem meščansko in ljudsko šolo vsako leto z *) Te darove je bila naklonila mestu o priliki 401etnice vladanja na¬ šega cesarja; v znamenje hvaležnosti jo je radovljiško mesto odlikovalo lani s častnim meščanstvom. 144 raznimi darili. Tudi revnim učencem kupuje, kakor že ome¬ njeno, obleko in zdatno podpira šolarsko kuhinjo. Za mesto v Krškem je kupila hišo (za 3500 gld.) in darovala še toliko (2500), da jo je mesto lepo priredilo za občinsko pisarno in svetovalnico. Njeni darovi krškemu mestu presegajo veliko čez 100.000 gld. Razven tega podarila je tudi društvom ob¬ stoječim v Krškem sledeče vsote: gasilnemu društvu 500 gld., krški meščanski gardi 500 gld., krški godbi 200 gld., kme¬ tijski podružnici svoj vrt za trtnico in mnogo mnogo več. Ali kar je na tihem in skrivnem storila, tega nihče ne ve. Usmiljeno srce je od mladih nog že imela do siromakov in tako je tudi zadnja leta mnogo blagega storila svojim ubožnim sorodnikom, kakor tudi tujim ljudem, uradnikom, dijakom, visokošolcem, meščanom in sploh raznim ljudem vseh stanov, kateri koli so jo pomoči prosili. Po največ jim je seveda gmotno, v večjih ali manjših svotah pomagala; včasih tudi tako, da jim je kako službo ali drugačno podporo kje pre¬ skrbela. Podpirala je pa po vsem Kranjskem šole, dalje siro¬ tišnice in hiralnice v Ljubljani in v Gradci in sploh mnogo dobrodelnih zavodov v deželi in izven nje. V Ljubljani je ustanovila tudi »Josephinum«, zavod za onemogle služkinje, s tem, da je za ta namen bila po¬ darila 20.000 gld. Ali kakor za druga svoja dejanja, zahte¬ vala je tudi za to, da se ni razglasilo ter je vsikdar že¬ lela, da ostane tajno, če je kaj dobrega storila. Predaleč bi šel, da bi natančneje navedel vse nje do¬ brote, vse nje čine, s kojimi je izkazala svoje blago, usmi¬ ljeno srce, svoje plemenito mišljenje. Ona je drugim toliko dobrega storila, kakor malokateri človek, in naj si bo še v ugodnejših razmerah od nje. Sploh je ona skoro celo živ¬ ljenje za druge delala, skrbela in trpela, a sama si le skromno kaj privoščila. Njeno veselje je bilo delo, nje zabava čitanje in duševna in družbinska izobrazba. Po svojej mar- 145 ljivosti, varčnosti, ukaželjnosti in blagej porabi velikih sredstev si je priborila v Krškem in po Kranjskem in Štajerskem ugled in spoštovanje, katero sedaj uživa. Malo žensk je, ki bi se po lastnej eneržiji, po lastnej moči iz slabega težkega začetka vkljub preobilim opravilom povspele do tolike stopinje splošne in širše omike. Samozatajevanje, zadovoljnost z malim, žilava vstrajnost pri vsakem delu, resnicoljubnost in hrepenenje po višjem in boljšem je to storilo iz nje, kar je. In zdaj se lahko z mirnim in zadovoljnim srcem ozira na svoje plodovito in plemenito življenje. Kdor pa toliko dobrega stori, kakor je storil njeni ranjki soprog Martin, njegova dela ne morejo tajna ostati, če se tudi želi, da ne bi se na «velik zvon* obesila. Glas o njegovi dobrodelnosti se je bil razširil po vsej Avstriji; zato je pa tudi bil odlikovan ne samo od domače mestne občine, ki ga je bila z veseljem imenovala častnim meščanom, ampak tudi od presvetlega cesarja, ki ga je bil odlikoval, kakor smo že pri njegovem životopisu omenjali, s podelitvijo vitežkega križa železne krone III. vrste. Jednako je svet zvedel o do¬ brotah, katere je delila gospa Hočevarjeva najprvo v družbi svojega soproga, potem pa v jednaki ali še v večji meri tudi sama. Svet je tudi njo čislal, svet je tudi njo hvalil, tudi njej je bil hvaležen, kakor je zaslužila. Tudi njeno plemenito srce in njena darežljiva roka sta zasloveli do presvetlega našega vladarja, ki jej je podelil zlati križec za za¬ sluge s krono. •Ko jej je takrat izročil g. okrajni glavar H. W e i g 1 e i n ta znak zaslužene časti, bilo je vse krško mesto polno radosti; vse je hitelo čestitat blagej gospej, vse se ž njo vred radovalo. A ona ni hotela sama vesela biti, hotela je marveč, 'da so se še drugi ž njo vred veselili. Naklonila je takrat zopet vse polno dobrot revežem, društvom, šolski mladini itd. Malih odlikovanj je dobila gospa v teku let vse polno; vsaj jo je še le lani kmetijska družba v Ljub¬ ljani imenovala častnim članom. 10 146 — Teh skromnih nepopolnih životopisnih črtic ne moremo boljše skleniti, kakor da prosimo Vsemogočnega, da nam našo dobrotnico še mnogo let ohrani zdravo in zadovoljno. Mavzolej Hočevarjeve rodbine v Krškem. Drugih več ali manj imenitnih ljudi je v teku let vse polno 'bivalo v Krškem in v bližini Krškega. Pred vsem je bilo v Krškem in v Leskovcu več dekanov-župnikov, ki so se kot učeni bogoslovci in človekoljubi odlikovali, n. pr. grof PIohenwart, J. Svetlin, Edvard Poljak, neposredni predniki sedanjega dekana preč. g. J. Strbenca. Na krškem pokopališči počivajo nekateri velezanimivi možje, n. pr. notar 147 Ir kič (rodom Idrijčan), slovenski deželni poslanec (okolo 1. 1870—1873.), dr. K. K o celi in dr. Bratkovič, domo¬ ljubna in duhovita odvetnika v Krškem, Vinc. Vidmar, bivši meščanski učitelj (prvi učitelj te vrste), znamenit pa radi tega, ker je kot mornarski zastavnik potoval v letih 1874—1876 okolo zemlje z ladijo cnadvojvoda Friderik*. — Vrh tega počiva na krškem pokopališči veliko meščanov in uradnikov, ki so se na različne načine v življenji odlikovali. Pa tudi med živimi je v Krškem več tacih mož, ki še zdaj zaslužijo, da bi se o njih slični životopisi priobčili. 10 ' ' ■ . Dodatek. Poročilo o dohodkih za Martin Hočevarjev spomenik in Valvasorjevo spominsko ploščo. (Darovi došli do 6. junija leta 1894.) Darovati so bili blagovolili: Slavna kranjska hranilnica .gld. 1000'— Blagor, gosp. Anton Dekleva, hišni posestnik v Gradci.. 200' — Slavno filharmonično društvo v Ljubljani » 100'—• Preblagorodni gosp. J. Dr alk a, c. kr. vladni svetnik v Ljubljani . » 100’— Preblagorodni gosp. dr. Jos. S up a n, ravnatelj kranjske hranilnice. . 100-— Preblagorodni gosp. A. pl. Globočnik, c. kr. vladni svetnik in državni poslanec .... » 50’— Slavno štajersko obrtnijsko društvo v v Gradci.. . 50’ — Blagorodni gosp. Franc Lavrenčič, užitnin- skega zakupa ravnatelj in posestnik v Gradci » 50’ — Slavni mestni svet v Gradci.» 50-— f Gospa Terezija Stipišnik, lastnica mostu v Krškem.» 30; — Odnos . . . gld. 1730'— Vrh tega je bil odbor meščanov v Krškem nabral vsoto 144 gld., katero so darovali gg.: dr. J. Mencinger gld 50; Anton Rupert, Fr. Auman, Ivan Rumpert, Anton Jugovič, Anton Lavrinšek, Jan. Vanič, Fr. Gregorič po gld. 10; Fr. Rumpert, H. Stanzer po gld. 5; M. Kelher, A. Jurčec, F. Bomhes, K. Rumpert, po gld. 2; Jan. Lavrinšek, Fr. Lavrinšek, Ferd. Vanič, Ferd. Anžiček, č. kapucinski samostan, Edm. Soklič po gld. 1, vsi v Krškem. Vsem p. n. darovalcem se podpisani odbor še na tem mestu najtoplejše zahvaljuje. Račun o Hočevarjevem spomeniku in o slavnostih, ki se bodo o priliki njega odkritja vršile, ter o stroških te knjige, položil bode podpisani odbor v skupni seji ter njega potrdilo naposled razglasil v časniku «Domovina* v Celji. Ako bode kaj preostanka, naložiti se namerava na ime «ljudska in meščanska šola v Krškem* s tem razločnim na¬ menom, da se z obrestmi dotične vloge vzdržuje spomenik Martina Hočevarja. V Krškem, dne 15. junija 1894. Odbor za olepšanje mesta. I. Knavs. J. Lapajne. ' . . . KAZALO. Predgovor.9 Stari in srednji vek. 15 Novi vek Protestantska doba.25 Kmetski upor leta 1573. 28 Znamenitosti iz 17. stoletja Mesto v Valvasorjevi dobi.32 Sežiganje čarovnic ali copernic.37 Mestni sodniki in mestni arhiv.41 Življenje v 19. stoletji.47 Kako je bilo v Krškem leta 1848. .. 58 Kako so se imeli stari Krčani o pustu.65 Zgodovina rokodelskih zadrug v Krškem.67 Cerkvena zgodovina. 71 Zgodovina ljudske šole. 81 Zgodovina meščanske šole.86 Krško, kakoršno je sedaj Lega in podnebje.92 Mesto in prebivalci.94 Životopisi slavnih Krčanov Jurij Dalmatin.97 Adam Bohorič. ....113 Baron Ivan Bajkart Valvasor.119 Martin Hočevar. 129 Gospa Josipina Hočevarjeva.135 Dodatek. 149 Slike. Krško. 2 Prvotni pečat in grb krškega mesta.21 Star pečat krškega mesta..22 Drug star pečat krškega mesta .23 Sodniška palica .23 Krško v Valvasorjevi dobi .33 Čevljarski pečatnik .69 Vikarijatna cerkev .72 Pokopališče s cerkvijo in mavzolejem Pločevarjeve rodbine.74 Pokopališka cerkev sv. Križa . 75 Župnišče v Krškem.80 Šola v Krškem .88 Novi krški pečatnik .93 Pečatnik odbora za oskrbovanje mestnega imetja . 95 Valvasor .119 Hiralnica (Valvasorjeva smrtna hiša) .. . . 124 Martin Hočevar .130 Hočevarjeva hiša v Krškem. 132 Spomenik Martina Hočevarja v Krškem .134 Gospa Josipina Hočevarjeva.138 Mavzolej Hočevarjeve rodbine v I^rškem.146 Popravek tiskovne pomote: Na strani 20 naj se bere Ulrik II. in ne Ulrik III.