Mitja Reichenberg
Skozi besede sto in enkrat odsanjani
HUTAH, DUsAN: SHECANJA, samozaložba, Ljubljana 2GGG, 120 str.
Srečanje je del srečevanja in hkrati absolutno več, je čas neskončne zavesti. Lahko se zgodi kadarkoli in kjerkoli, ali pa se sploh ne zgodi. V absolutnem kontinuumu časa je možno postaviti neskončno število točk, kjer se srečanje lahko dogodi. Pa vendar je na koncu samo ena točka izbrana. Samo v eni, kot naprej določeni, se srečanje res zgodi. Pravo srečanje. Kot prapok, ki odmeva v neskončnem času vse do danes, zvok, ki ga je slišal pračlovek, nastajajoče zvezde in ozvezdja, sonce, nebo in zemlja. Srečanje kot stalnica, kot pantha rei, kot neustavljivo kolo, pripeto na os neskončnih spoznanj, sanj in svobode. Svobode duha. Zvok se tako ujame v mrežo neskončnih kombinacij in struktur, se zatrese od ustvarjalne groze in se z veseljem poda v galaksije nezavednega, delno struktu-riranega, vsekakor pa do neskončnosti osmišljenega in poetičnega bistva. Kamorkoli se v takšnem srečanju obrnemo, zmeraj naletimo na izredno as-kezo uma, na strukturo brez kompromisov, na ostrino.
Poglejmo podrobneje: v knjigi gre vendar za sto srečanj z različnimi osebami. V bistvu pa gre za tri osnovne koordinate srečevanj, o katerih bomo govorili v nadaljevanju. Prva koordinata je truplo, druga je pastorala in tretja pa smrt. Ob prebiranju te knjige pa se bomo srečali še s tremi telesi. Eno telo
bo nedvomno Rutarjevo, naslednje telo pa si bomo izposodili za medpojmovno branje knjige. Imenujmo ga Drugo telo. Pred nedavnim je postalo truplo. Ko je to Drugo telo še živelo, je imelo ime in priimek, tako kot ga ima večina teles. Imenovalo se je Carl Sagan. Za nas bo v tem razmišljanju pomembno srečanje, ki ga je Sagan opisal v knjigi z naslovom Contact. Tretje telo bo ostalo neimenovano. Zato ga imenujmo kar Tretje telo. In Tretje telo bo ostalo skrito v prepletu srečanj. Tretje telo je nekakšen nevidni pripovedovalec. Poseduje le svojo zgodbo. Je kot junak iz filma, kajti junak iz filma je pripovedovalec zgodb.2 Ne moremo z gotovostjo trditi, kaj v resnici pripoveduje: ali svojo edino zgodbo, ali samo eno od možnosti svoje zgodbe. Prehod med realnim in filmsko fikcijo je enak prehodu med dejanskim in virtualnim svetom, zato pa je lahko le nomad-ptica filozof in prijatelj, ki ljubi resnico prav tako, kot ljubi prijatelje in prijateljstvo.3 In tako ne vidimo same poti, vidimo njeno smer in slutimo premike. Spoznavamo lahko samo v prehodih, shizah, ki nastanejo, ko se odtujimo od sebe in tega, kar najbolj ljubimo in česar se najbolj oklepamo.4 Premislimo slednje skupaj z Rutarjem in Saganom: ali ni dr. Arroway odšla in hkrati ostala, ali ni ukrivila čas v nespo-znavno krivuljo, katero ni bil nihče na tej strani pripravljen niti sprejeti, kaj šele razumeti? Sploh pa je za samo dejstvo pomembno tudi in predvsem to, da je bila ženska. Kajti: emancipacija je, ko heteroseksualci občudujejo homoseksualce zaradi njihovih načel.5 V tem je temelj srečanj.
In ker obstaja mnogo tradicij in ne samo ena, je seveda bistveno sprejemanje preteklosti kot nekakšnih vrinje-
Rutar, Dušan: Srečanja, Ljubljana 2000, str. 7.
2	Ibid., str. 17.
3	Ibid., str. 18.
4	Ibid., str. 19.
5	Ibid., str. 20.
6	Ibid., str. 21.
nih dogodkov v sedanjosti. Skrivnostno potovanje na Vego je skrivnostno samo za tiste, ki se ga niso udeležili. To skrivnostnost hočejo prikazati kot nemož-nost za tiste, ki so pa to vendar doživeli.
Raziskovalec resnice je zavezan sa-mopremagovanju? I n tako pride, pa če hočemo ali ne, do konfliktov in nenehnih razhajanj. Ob rob povedanemu: saj je na koncu koncev tudi popolnoma vseeno, ali smo budisti, kristjani, vegetarijanci ali komunisti. Na koncu šteje samo skupek posameznikov, ki se zazira v neko točko: v Budo, rabina, papeža, Vego, Stalina, Marxa, Kristusa. Kristus je z navdušenjem prebral Nietzsche-jevega Antikrista.8 Kako lahko potem sploh dvomimo, da bog obstaja. Obstaja Descartes. In obstaja dvom. Tako kot norost in molk. Resnica, kot nekateri zatrjujejo, ni zunaj, zunaj je samo Drugi. Ta pa ni le resnica, temveč je lahko le končna Resnica. Je to možno dojeti? Za to pa potrebujemo pastoralce in raztegljiv IQ. Vendar: IQ so si izmislili rasisti. V resnici sploh ne obstaja.9 Kaj pa sedaj? Ostaja nam samo še drobna, čisto drobna možnost za pobeg ali pa ustvarjanje novih svetov. Namišljenih. Ne tistih, ki so resnični - na Vegi ali Marsu. Tam so resnični svetovi, bolj resnični kot Združena Evropa ali pa Bush in Putin skupaj, ki si prijateljsko segata v roke in globoko gledata v oči sredi prelepe slovenske dežele. Kot trije možje v čolnu, da pa o psu niti ne govorimo.
Venomer se nekako zdi, da Marsovci potrebujejo Zemljane, ti pa potrebujejo norce, čudake in utrgane genije1 Do sem je seveda še vse prav. Samo mnogokrat pride do nelogičnih zamenjav in ljudje raje zaupajo lastni neumnosti kot pa deklariranim norcem. To je čuden paradoks: v nobeni šoli ne govorijo o tem. Množično šolstvo je pač narejeno za
povprečje in za množičnost.11 Povprečje pa je tisto, kar vzbuja ugodje za oblast, saj se ni potrebno ukvarjati z ničemer novim. Tako ni stresov, ni infarktov, ni ciroze jeter, ni kratkovidnosti, ni debelosti, ni hemofilije, ni hendike-pa, ni homoseksualcev, ni filozofov, ni umetnikov, ni Rutarja, ni Sagana, ni morja, čričkov in ni vetra. Je samo tetrapak, so reciklirani časopisi, horoskopi, prijazna šola, papež, mir, policija, velika mati Cerkev, bratstvo in enotnost, pa-stirstvo in ovčereja. Ljudje so vedno poznali bogove pa tudi supermane, saj so jih potrebovali.12 Zgodovino je potrebno nenehno ponavljati. Obnavljati in perpetuirati v neskončnost, saj tako postane in ostane resnična. Toda: kaj od nje ponavljati? Vse. Ne samo parole vernikov in kapitalistov. Ponavljati tudi ostale resnice: holokavst in inkvizicijo, vojne, genocid, jedrske poskuse, trgovino z genetiko in človeškimi organi, sprevrženost oblasti, pedofilijo, pregone intelektualcev, zatiranje žensk, vse, vse, vse. Pripovedujmo si vse. S pripovedovanjem se ne realizira samo zgodovina, ampak tudi svet.13 Ali lahko na tem mestu postanemo sarkastični? Lahko bi celo pričeli iskati boga. Samo v dvomu, v lastnem razcepu bi lahko spregovorili o iskanju boga, lahko bi prisluhnili njegovim sporočilom, toda premočni so napotki tistih, ki z njim trgujejo, preglasni so njegovi trgovci na prižnicah, ki mislijo na globalizacijo Enega boga in ne boga v razcepu, ne boga duha: hočejo namreč boga v svetu malikov in prikazni. In ti nikakor ne oznanjajo ljubezni, kajti očitno je, da je ljubezen tudi bolečina.14 Te bolečine pa ne oznanjajo. Nikoli je niso. Kajti bogovi so, ker je narava sama vtisnila pojem o njih ljudem v glavo, kot pravi Plutarh v razpravi o naravi bogov. Ali lahko pomislimo, kaj bi Palmer Joss
7	Ibid., str. 22.
8	Ibid., str. 23.
9	Ibid., str. 24.
10	Ibid., str. 25.
11	Ibid., str. 26.
12	Ibid., str. 27.
13	Ibid., str. 28.
14	Ibid., str. 29.
videl na Vegi; ali lahko sploh pomislimo, da bi karkoli videl? Lahko bi srečal edino samega sebe v razcepu in odgovoril bi si v dvomu, povedal bi si, da je to edina resnica o njem in njegovem bogu. Spoznal bi Descartesa. Ali kot pravi Rutar: če sledimo duhu, bomo prej ali slej trčili na razcep v telesu.15 Toda kaj je ta razcep? Nikakor ni razcep telesa, temveč v njem. Razcep v telesu samem. To razmišljanje pa nas pelje v neskončne širjave svobodnega duha, v asano neulovljivih idej in le tako postanemo popotniki, nomadi v lastnih svetovih. V najlepših svetovih. Toda pozor: svobodni duhovi z neupogljivo hrbtenico niso bili nikoli dobrodošli.16 S tem se moramo pač sprijazniti. To je drža, ki spremlja ostrino misli, kot mistično kopje, ki edino lahko zaceli rano, katero zada.
Dr. Ellie Arroway je znala ločiti beli šum od Sporočila in v njem tudi našla odgovor med 0 in 1. Vprašanje, če je to sploh želela, je tukaj in vselej popolnoma odveč. Naredila je nekaj drugega, izjemnega: prekoračila je namišljeno črto enkratnosti Zemlje in ljudi. Ni pomagala nikomur, s tem pa je seveda izstopila iz množice znotraj C3I in se pognala mimo tega, kar revni kapitalisti v resnici želijo. Spektakel lastne moči in kapitala, blišč v zlagani pomoči vsem, ki to navidezno pomoč potrebujejo. Povejmo z Rutarjem: če pomagamo ubogim, še ne pomeni, da smo dobri.17 To je tako kot s stvarmi. Zakaj imajo stvari vrednost? Zaradi duha, seveda.18 Vsekakor lahko na tem mestu tvegamo trditev: če je etika izziv, je odgovor nanjo drugačnost.19 Vsekakor pa se še naprej obnašamo, kot da smo ujetniki namišljene svobode. V bistvu smo ujetniki telesa, pravijo krščanski. Toda telo je zapletena
zgodba, pripoved.20 O izginulem raju, nam pravijo, pa ni tako. Eden nosimo vedno s seboj in to je vsa zgodba. Ampak takrat, ko napišemo zgodbo, še nismo opravili vsega.21 Takrat se stvar šele dobro prične. To je šele ekspozicija kreacije. Ekspozicija stvarjenja: bodi svetloba, bodi zemlja, kot bi to počeli v nekem nedeljskem, dolgočasnem popoldnevu. In zraven malo tudi uničevali. Na nek način je smisel tudi nenehno uničevanje.22 Tako pač je.
Ellie je morala zapustiti očeta dvakrat. Dvakrat je morala tudi umreti. Obakrat simbolno seveda, sicer pa je tudi očetovo slovo bilo le simbolno. Tudi oče je, kot vemo, lahko le simbolno bitje, zato je slovo pomembno. Slovo je kot majhna smrt.23 Na Vegi je nekoliko drugače. Na to se moramo zelo dobro pripraviti. Ko se (človek) ustavi, se obrne k sebi in spozna, da je živel tako hitro, da je prehitel življenje in ga pustil za seboj.24 Kot tekma z želvo. Lahko jo pre-hitimo, ne moremo je dohiteti. Človek kot svobodno bitje lahko zamenja ideologijo ali vero, verjetje ali prepričanje.25 Nikakor pa ne Drugega. Kot možnost, seveda. O tem, kako in zakaj sploh pride do tega razcepa, pa je druga zgodba. Seveda zgodba dolgega molka.
Del vsake zgodovine je zato tudi zarota molka, zato bi morali v šole poleg uradne zgodovine vpeljati še predmet o zgodovinskih zarotah molka.26 S tem zamolčanim, s tem prikritim bi lahko opredmetili znamenito misel: največje laži so izrečene z molkom. Toda: kaj je z enakostjo, če peščica najmočnejših in najbogatejših kroji usodo vseh drugih, ki nimajo nobenih možnosti?27 To je to.
15	Ibid., str. 30.
16	Ibid., str. 31.
17	Ibid., str. 32.
18	Ibid., str. 33.
19	Ibid., str. 34.
20	Ibid.,
21	Ibid.,
22	Ibid.,
23	Ibid.,
24	Ibid.,
25	Ibid.,
26	Ibid.,
27	Ibid.,
str. 35. str. 36. str. 37. str. 38. str. 39. str. 40. str. 41. str. 42.
In kako to videti? Z molkom. Z molkom velikih in bogatih. Pa ne, ker nočejo uporabljati besed, ampak ker nimajo več kaj povedati. To je to. Bog je lahko samo eden, samo Eden.28 In iz tega izhaja, da je tudi človek lahko samo eden. Eden kot Drugi. Poglejmo zakaj: celo krščanski priznavajo, da je bog človeka upodobil po svoji podobi. Bog je tako ustvaril tisto, kar je potreboval za obstoj: svojega Drugega. In ga poslal v samoten, neskončen svet, v popotovanja, v srečevanja, v vojne, v zablode, v bolezni, v pogubo, v spletke, v smrt. Samo zato, da je ohranil svoje Eno. Eno kot večno, ker se zmeraj zanj žrtvuje Drugi. Zato zapiše Rutar: človek je samoten popotnik, ki se drugemu približa tako, da ostaja zvest Drugemu.29 Ni druge možnosti. Je samo varianta al, a2, a3, a4 ... Ampak mirno lahko priznamo, da to ne pelje nikamor. Sicer pa življenje ni namenjeno temu, da bi sploh kam peljalo.
Ignoranca je hujša od preganjanja, kajti preganjalci morajo vsaj prebrati, kar je nekdo napisal.30 S tem potrjujemo inkvizicijo, ki je večna. Spreminja le metodologijo, s katero zaustavlja intelektualce. Inkvizitorji so seveda preoblečeni v marsikaj in marsikoga. Tudi v oblastnike. Oblastniki vedno samo opravljajo svojo službico.31 Tako kot inkvizitorji. Agree? Uporniki so glasni in brezkompromisni, kajti njihova naloga je nadvse težavna: povedati morajo, kar mislijo.32 To pa je več kot težko. Predvsem zato, ker je težko razumeti. Na drugi strani ni ušes, temveč recikliran razum. Marsikdaj in marsikje. Invalidnost v resnici ne obstaja.33 Obstaja samo želja. Pa še ta je neizrekljiva. Ali se lahko preselimo v film, v Big brother
28	Ibid., str. 43.
29	Ibid., str. 44.
30	Ibid., str. 45.
31	Ibid., str. 46. j 32	Ibid., str. 47. | 33	Ibid., str. 48.
soap? Seveda, toda film ni fikcija.34 Kajti če bi bil, bi prikazoval popolnoma drugačne svetove. Vego na primer. Ampak temu bi se uprla predvsem Ellie. Človek dela dobro šele tedaj, ko se upira.35 Pa tudi če od tega umre. Saj je smrt vedno ironična.36 Carl Sagan je postavil znanstvenico v ospredje svojega romana Contact. Ženski je torej dana možnost, da razreši enigmo Sporočila in odpotuje z Napravo. Ženska je novo počelo. Rutar zapiše: avtorice se morajo bojevati proti predsodkom, nev-zgojenosti in nevednosti, potem pa še za pravico do nerazumljenosti in drugačnosti.37 In s tem potrdi Sagana. V trenutku, ko pa pride do presežka, do nečesa več od dovoljenega ali predvidenega, nastane katerakoli oblika vojne. Toda: v vojni nihče ne more ostati nevtralen.38 In ne samo to. Katastrofično je predvsem človeško sprenevedanje nad dejanji, ki jih oblikuje njegov mr. Hyde v vojni. Adorno je imel prav: človek se ne sme sprenevedati - holo-kavst ni nikakršno nesrečno naključje.39 In zato krik: po holokavstu kultura praktično ni več možna! Po holokavstu ni več nobene tančice, za katero bi se lahko človek skril. Po holokavstu ni več ničesar. Niti želje.
Najprej je delo, potem pa sproščajoča zabava. Kultura pa je nekako za zraven.40 Kakor kisle kumarice v sendviču, da o umetnosti niti ne govorimo. Umetnik je sicer že po definiciji bojevnik za demokracijo, vendar s svojimi deli ne more prepričevati ljudi in jih spreminjati.41 Ko enkrat sprejmemo to dejstvo, gledamo na umetnike popol-
34	Ibid., str. 49.
35	Ibid., str. 50.
36	Ibid., str. 51.
37	Ibid., str. 52.
38	Ibid., str. 53.
39	Ibid., str. 54.
40	Ibid., str. 55.
41	Ibid., str. 56.
noma drugače. Kot na nekakšne trans-miterje. Marsovce, bi lahko rekli. In to tudi so.
Vera v boga gotovo ni preprosta.42 Tudi Palmer Joss je to vedel, zato je verjel Ellie, da je na Vegi srečala svojega očeta in da je Naprava v resnici delovala. Sicer pa: naprava zmeraj deluje, zmeraj je možna Vega, ki pa prav tako ni preprosta. Resnica je, da skuša človek na naiven način razumeti vrhovno resnico sveta, vendar sta naivnost in resnica nezdružljivi. Vera kot politična sila in vednost poseže vmes in ponudi spravo, zato je manipulatorska in nevedna.43 S tem nam Rutar razkrije drobne, a pomembne resnice. Bogovom smo kot muhe za objestnike - po mili volji nas pobijajo; je rekel skozi usta kralja Leara dobri stari William. William Shakespeare seveda. In kdo so mrtvi osli? Oblastniki, seveda. Ti so različnih oblik, vonja in okusa.44 Zato se lahko skrijejo kamorkoli. Tudi med jagode. Je že kdo videl oblastnika med jagodami? Seveda ne. Ker se je dobro skril: morda so pa zato vsi rdeči in malo zeleni. Nezavedno je v resnici možnost oblikovanja drugačnosti in drugačnega.45 Rutar je prav gotovo gledal film "To Have and Have Not" iz leta 1945. Prav gotovo. Sicer pa to lahko izrečemo z Rutarjem in Freudom v enem stavku: Ein Kind wird geschlagen, mar ne? Javnost ima svoja merila, ki niso nujno povezana s kvaliteto ustvarjenega.46 Jean Baudrillard pove po resnici: "Umetnost je torej mrtva, in ne samo zato, ker je mrtva njena kritična transcendenca, temveč ker se je resničnost spojila s svojo lastno sliko." Potrebno je le še umreti, dodajamo. Rutar pritrjuje: šele sodobno kapitalistično tržišče je dvig-
nilo ceno delom umrlih umetnikov.47 To je C3I. To je to. Saj v boju praviloma zmagajo tisti, ki zmorejo biti bolj brezkompromisni.48 To pa je lahko le vojska. Ne posameznik, ampak celota. Ne vojak, temveč stroj. Aparat. Naprava. Edino to ima svoj smisel, Nihče pa ne more osmisliti življenja drugega človeka.49 Enako je ugotovila majhna in pametna Alice, ki oznani starejšim: če bi vsi govorili le takrat, ko so kaj vprašani, bi vsi zmeraj molčali. Tako pa imajo vsaj starejši možnost klepetati. Za njih to pravilo ne velja. Za njih veljajo druga pravila. Oni lahko kadijo, kar hočejo, pijejo, kar hočejo, in delajo, kar hočejo. Mnogi priznavajo, da je to brez veze. Mnogi priznavajo, da je vse en sam biznis. Mnogi priznavajo, da brez poživil ne bi bilo niti spektakla niti rekordov.50 Ampak nam ni nujno, da se z njimi strinjamo, četudi je to res. Mnogi tudi priznavajo, da jim nagrade nič ne pomenijo. Ali je smiselno, da gospodarji nagrajujejo odpadnike? Ne, to je samo cinično. Z nagradami je očitno križ.51 In to je res, ampak resnica ni narejena zato, da bo komu všeč, toda svoboda prav tako ni ustvarjena zato, da bi jo zlorabljali.52 Zato se je potrebno upirati. Da bomo morda le dobili javne hiše, čista stranišča in vesele muzikante. Slednje že imamo, zato nismo več tako pesimistično razpoloženi - bi rekel tisti, ki verjame, da knjiga 1984 nikoli ni bila nikoli napisana. Da se 1984 ni zgodilo in da je Orwell utopija. Investicije v vojno so potrebne, da bi bil človek še naprej naravno bitje.53 Kaj pa globa-lizacija? To je ideologija za kruha lačne v Afriki in resnice žejne angele. Fašizem
42	Ibid., str. 57.
43	Ibid., str. 58.
44	Ibid., str. 59.
45	Ibid., str. 60.
46	Ibid., str. 61.
47	Ibid., str. 62.
48	Ibid., str. 63.
49	Ibid., str. 64.
50	Ibid., str. 65.
51	Ibid., str. 66.
52	Ibid., str. 67.
53	Ibid., str. 68.
nadvse ljubi globalizacijo. Preproste ideologije, med katerimi prednjačijo fašistične, so neposredno povezane z množičnostjo kapitalističnega trga, ki je že davno prerasel vse meje in samo še patetično in bebavo obljublja blagostanje za vse.54 Razprodaja idiotov. Pa ne tistih, ki jih ljubi Dostojevski. On ljubi v resnici le ideale. Ideali niso koristni, zato jih ljudje ne marajo. Odrečejo se jim.55
Resnica je svet, svet pa so ljudje, ki nočejo ničesar vedeti o resnici.56 Zato je Ellie odgovor sestavila iz enic in ničel. Enico najdemo povsod, vprašanje je ničla. Ničla je najsijajnejše znamenje človeške inteligence.57 Ce pa že hočemo ljubiti življenje, moramo vzljubiti tudi smrt. Brez nje ni nobenega veselja, brez nje ni sreče, brez nje ni lepote minljivega in enkratnega. Ljubiti smrt, ljubiti jo bolj kot samega sebe. Ljubiti jo kot Drugega, kot pogovor, srečevanja, spoznavati jo črko za črko. Rutar nam zato razkrije: Ali je smrt igralka T58 Odgovor je popolnoma jasen in logičen. Razsvetljevanje je torej odgovorno početje.59 Tega se ne zavedajo mediji, niti globalizanti, niti nekdanji revolucionarji in uporniki, zavedajo se ga le katoliški moralisti. Crnobeli moralisti in njihove ovce. In ker se tega popolnoma zavedajo, zelo dobro pazijo, da do razsvetljevanja ne pride. Giordano Bruno je dokaz, kaj se zgodi tistim, ki se črnobelim moralistom uprejo. Postanejo prah in pepel na trgu sredi večnega mesta. Ce je smrt igralka je papež žongler v isti maneži. Toda smrt je več kot igralka - je akrobatka. In tako je papež več kot žongler. Mladosti in ljubezni je vedno manj, drog pa vedno več.60 In k temu ni mnogo dodati. Rutar
ugotavlja in opozarja na navidezni paradoks. Poudarjamo: navidezni. Mladost in ljubezen nista več povezani. Droge so zamenjale obe. Z zmanjševanjem drog se mladosti in ljubezen le še bolj zreducirata. Ali je to dobro? Dobro se določa šele z odmikom od centra sveta.61 To pa mora biti tam, kjer iščemo resnico. V odmiku seveda. Načelo množičnosti je neposredno povezano z načelom združevanja.62 Kultura in umetnost sta tako le popačeno zrcalo stanja pop umetnosti v pridelovanju denarja in lepšanja življenja menedžerjev na kvadrat. Glasba v vsak fitness klub in kavarno, literatura v vsako revijo za lažje čakanje pri frizerju, Kant, Hegel, Adorno, Lacan in Freud v žepni izdaji priročniške oblike, da bodo gospodinje in taksisti lažje komentirali pot v Evropo in približevanje Natu. Spektakel namreč ne pozna vrednot, saj pozna le vred-nosti.63 Tako je to. Saj je edino loboto-mija kot zdravilo.64 Resnično: nikoli še ni bilo tako smešno ustvarjati vrednot, kot je to danes in tukaj. Resnično: cerkev uvaja eksorcizem kot bi se pisalo leto 1400, droge in alkohol osrečujejo marsikaterega kapitalista, telekomunikacije pa se obnašajo, kot da na njih svet stoji. Ostali so bebci. Resnično: v duši vsakega človeka je prepad, ki vzbuja tesnobo, negotovost in bolečino.65 Izganjalci hudiča se sklanjajo nad obsedenci in obsedenkami in ukazujejo hudobnemu duhu, naj jih vendarle zapusti in prepusti njim. Kot bi gledali film. Zlo je neznosno samo takrat, ko ga ne prepoznamo, ker se obnašamo kot lepe duše, ki ne vemo, da je vir zla v nas samih.66 S tem samo še razpolavlja-mo pogled na bistvo. In kaj je bistvo?
54 Ibid., str. 69.
55 Ibid., str. 70.	61	Ibid.,	str. 76.
56 Ibid., str. 71.	62	Ibid.,	str. 77.
57 Ibid., str. 72.	63	Ibid.,	str. 78.
58 Ibid., str. 73.	64	Ibid.,	str. 79.
59 Ibid., str. 74.	65	Ibid.,	str. 80.
60 Ibid., str. 75.	66	Ibid.,	str. 81.
Velekapitalizem na svetovnem spletu z obljubo zmage v enem samem znamenju.
Značilen je dvojni odnos do resnice: hlepenje po njej in odvračanje od nje.67 V hlepenju po njej je poguba, ker je nikoli ni mogoče doseči. V odvračanju od nje je poguba, ker ji nikoli ni mogoče uteči. Logika vladanja je očitno nedotakljiva in se deduje.68 Vsakokrat, ko prižgemo televizijo, radio, internet ali prisluhnemo vladarjem. Tistim za dušo in tistim za telo. Predvsem slednji so podobni zaščitnim kremam z UV faktorjem in vodoodporno emulzijo. Slednji so vodoodporni. Humanistični ideali o pravičnejšem svetu in varovanju človekovih pravic so bržkone samonikli refleks vsakega človeškega bitja, saj zadošča, da izhaja iz sebe in svojega položaja v svetu.69 Pa tudi nič drugega. Upirati se pa pomeni se nenehno spraševati, kaj bo naredil nasprotnik, kakšna bo njegova naslednja poteza, če sploh bo, in kam bo tokrat postavil kmeta. Pred kralja seveda. Kralj namreč ni upornik. Uporniki in svetovljani so nesmrtni svobodni misleci. Nič več in nič manj. Morda še najbolj spominjajo na Marsovce.70 Carl Sagan bi jih uvrstil še bolj natančno. Znanstveniki, filozofi in umetniki se namreč razlikujejo od sploščenih birokratov in počesanih poslovnežev po preprostem receptu: nimajo dobrega krojača in zato nosijo konfekcijo. Tako prvi vedo, da mislijo. Drugi le mislijo, da vedo.
Feminizem je boj proti okostenelosti in stereotipnosti, pisanje pa je lahko podobno obrednemu plesu.71 Pomladanskemu. Nabitemu s prebujajočim erotizmom in močjo elementarnega zanosa, iz katerega se lahko rodi le Kaos. In pa Tartaros seveda. Vsak človek ima namreč pravice. Ima pa tudi dolžnosti.72
67	Ibid., str. 82.
68	Ibid., str. 83.
69	Ibid., str. 84.
70	Ibid., str. 85.
71	Ibid., str. 86.
72	Ibid., str. 87.
Iz slednjega izhaja Rutar: piše takšne knjige, kot so Srečanja. Je to tudi del umetnosti? Da. Kajti umetnost ni niti umetnost možnega niti umetnost pri-lagajanja.73 Je le umetnost ustvarjanja. Neskončnega, nenehnega in brezkompromisnega. In nima prav nobene veze z demokracijo. Resnično, boj za demokracijo ni kakor nakupovanje na tržnici.74 Na tržnici namreč točno ločiš krompir od solate, solato od paradižnika, paradižnik pa od lubenice. Krompir je lahko star ali mlad, solata je zmeraj zelena, pa naj bo kraljevina ali demokracija. Paradižnik je bil vedno rdeč, lubenica pa je od zunaj solatasta, notri paradajzasta. Takšne so lubenice. Ali ljudje na splošno vedo, kako naj se vedejo do drugih ljudi?75 Seveda. Brezbrižno in arogantno. Tako kot so se zmeraj: še s posebnim veseljem do umetnikov in filozofov ter do njihovih del. Ti so bili in bodo paraziti vsakega kapitalističnega trga, saj iz njih ne pade prav nič, kar bi imelo pomen na borzi, v banki ali na trgu vrednostnih papirjev. So za v kot, na grmade ali za na drevo. Kupčujejo namreč z iluzijami. Kako nenavadno: šele iluzije nam zares pomagajo živeti v miru, ne da bi za to potrebovali sedative.76 S tem pa gredo psihologi lahko saditi krompir, prodajati solato, paradižnik in lubenice. Norišnice bi bile tako enakovredne z javnimi hišami. Toda prve podpira država, druge se podpirajo same. Pa s sponzorji seveda.
Kaj storiti v simuliranem svetu, ki terja samo še hiperprilagojenost?77 Rutar ne želi od nas odgovora. Vsi ga vemo. To = 42 + 1. Seveda pa šele po tem, ko smo sprejeli lastno vrednost, ki je n-1. Resnično, kajti učinke je mogoče nadzorovati samo na kratki rok, na dol-
73	Ibid., str. 88.
74	Ibid., str. 89
75	Ibid., str. 90.
76	Ibid., str. 91.
77	Ibid., str. 92.
gega pa ne.78 Resnično, vera v vrednote je lahko odlična krinka za egocen-trizem.79 Resnično, vrednost življenja ne moremo izraziti z dolarji.80 Resnično, zakon časti je lahko tudi temelj najbolj primitivnih oblik nasilja.81 Resnično, spomeniki so pogosto perverzni.82 Resnično, morda prihaja čas, ko bo smiselno preiti od besed k dejanjem.83 In vse to je Resnično. In kako je s tistimi, ki ne tulijo z volkovi? Z njimi je največkrat zelo slabo in žalostno končajo.84 Se spominjate Tita? Pa 007, Majakov-skega, Sartra, Mohameda, Kristusa in Billa Gatesa? Ali jih ljubite? Da. Kaj pa Brahmsa? Ti so ustvarjali iluzije, ampak v preteklosti. Zato se vprašajmo z Ru-tarjem: ali imajo iluzije preteklost?85 Imajo jo. Lastno. Potrebno je brati, brati, brati in brati. Dobre stare. In se z njimi učiti. Toda učitelji ne berejo Platona.86 Če bi ga, bi ne razlagali, da so šole narejene zato, da se v njih izobražuje. Resnično, govorili in delali bi popolnoma drugače: imeli bi glavo za razmišljanje, ušesa za dojemanje in jasne ter bistre oči. Resnično, oči so narejene za razumevanje.87 Berite Marxa. Kjer je denar, ni kulture, kajti denar pozna samo eno merilo: množičnost. Kjer je množica, pa je že prepozno. Za kulturo, seveda, ki se v hipu prelevi v poceni potrošno blago.88 Seveda pa tega nikomur ni prav posebno mar. Deleuze in Shakespeare sta preteklost. Zgodovina. Vendar sveta in ljudi brez najstarejše
78	Ibid.,
79	Ibid.,
80	Ibid.,
81	Ibid.,
82	Ibid.,
83	Ibid.,
84	Ibid.,
85	Ibid.,
86	Ibid.,
87	Ibid.,
88	Ibid.,
str. 93. str. 94. str. 95. str. 96. str. 97. str. 98. str. 99. str. 100. str. 101. str. 102. str. 103.
izkušnje ne moremo razumeti.89 In če ga ne razumemo, ga ne moremo sprejeti. Celo domišljija je bolj klavrna zaveznica, toda brez domišljije pa kajpak ni užitka.90 Brez užitka pa ni veselja in če bi ne bilo veselja, bi tudi nas ne bilo. Imaginariji? Resnično, morda je prišel čas, ko bi se morala moški in ženska enakopravno upreti imaginarijem, ki izkoriščajo oba.91 To pa je že druga zgodba. Televizija enakovredno prenaša dirko formule 1, izbor za miss sveta, pornič in dnevne novice. Resnično enakovredno. Saj je to v bistvu vse isto. Samo umetnost je nekaj drugega, ker je narejena za Druge. In prav zato gejše ljubijo umetnost.92 In tudi sama umetnost neizmerno ljubi njih, kajti One so ena sama umetnost: umetnost ljubezni same.
Zelo visoka starost (sto in več) je breme, ki ne more biti prijetno.93 Živeti večno? Da, z veseljem. Samo naj ne traja predolgo. Naveličali bi se. Zdravniki nam želijo že kar preveč zdravja: zato se moramo nazadnje tudi temu upreti. Saj Rutar zapiše, da se celo lepota ne rodi iz bolečine, ampak iz upora do nje.94 In lepota je večna, ker ne potrebuje zdravnikov. Ne potrebuje dušnih pastirjev in ne potrebuje blefirane skromnosti v kapitalizmu. Skromnost v kapitalizmu kajpak ne more biti vred-nota.95 Pa tudi zabava ne more biti, ker ni namenjena ničemur. Je samo blef po-božnjakarskih farizejev, ki malikujejo zlate svetnike, skromnost pa pridigajo ob nedeljskih shodih, medtem ko v delovnih dneh neskromno gospodarijo s svojim velekapitalom tako spretno, da niti davka ne plačujejo. Ne državi in ne bogu. Daj cesarju, kar je cesarjevega:
89	Ibid., str. 104.
90	Ibid., str. 105.
91	Ibid., str. 106.
92	Ibid., str. 107.
93	Ibid., str. 108.
94	Ibid., str. 109.
95	Ibid., str. 110.
toda na drevesu nikjer ne piše, da je farško. Popotovanje po glasbenem svetu pa ni beg, ampak so poti, po katerih pridemo k sebi.96 Izjemna misel. Žal pa je to popotovanje največkrat pot osamljenih in razžaljenih. Ampak le ti pridejo k sebi. In tam se srečajo. Tam so srečanja še možna, toda človek, s katerim se srečamo, ima zmeraj ime in priimek.97 Tako mora biti. Tako je prav in če je vse prav, če je vse na svojem mestu, potem je mir. Ampak gibalo razvoja ni v tem, da vse miruje. Resnično, s tem nismo prav daleč od resignacije, brezbrižnosti in navidezne prijaznosti za vsako ceno, karitativnosti in smehljaja, ki nič ne stane. Resnično, nismo daleč od večnega življenja v kibernetičnih svetovih, katerim eni pravijo pekel, drugi nebesa. Med vero in brezbrižnostjo moramo izbrati demokracijo in ne večno življenje na tem ali onem svetu.98 S tem morda še rešimo nekaj intelektualcev in intelektualk. Morda. Da pa o umetnosti sploh ne govorimo. Ta je že zdavnaj prestopila bregove občega. Umetnost je več, kot oblika zabave, sproščanja in preživljanja prostega časa.99 Toda tega se zavedajo le redki, zato pa je danes ukvarjanje in prodajanje umetnosti v bistvu razprodaja pop-umetnosti in je nadvse popularen šport med polpismenimi mešetarji, katerih želje in potrebe ne sežejo dlje od najcenejše publike, od bebavih najstniških trendov do irhastih valčkov in polk takoj po nedeljski pridigi.
Bolje je biti vsiljivec kakor čuvar svetinj.100 Toda trenutek zatem si na cesti: obrcan, razžaljen, popljuvan, neuporaben, izvržen in sam. Takrat se spoznaš. Takrat se srečaš in srečaš tudi drugega. Tako v sebi kot izven sebe in veš, da si na to čakal milijon let. Nedaleč
od tebe se prebuja ženska, v tebi bog. In obsediš z Johnom na zgodnjem dopoldanskem soncu, poslušaš škržate, razmišljaš in mežikaš v prihodnost ter počasi razumeš, zakaj Rutar zapiše zadnji stavek srečevanj: sedim, poslušam blues in razmišljam. Čutim, da bi potoval. V mojem umu sta bog in ženska.101 In temu sledi pravo srečanje.
96	Ibid., str. 111.
97	Ibid., str. 112.
98	Ibid., str. 113.
99	Ibid., str. 114.
100	Ibid., str. 115.
101 Ibid., str. 116.