./. x . («4]

flemški SchulVerein in Slovenci
na Kočevskem.

D o 60. let preteklega stoletja so živeli nemški
Kočevarji skoraj neopaženi v svojem kotu.
Malokdo, ki je živel dalje od Ljubljane, je imel
kaj več znanja o tem ljudstvu, ki životari na sko*
pih kraških tleh sredi ogromne gozdne veleposesti
kneza Auersperga. Šele študije njegove govorice
po prof. K. J. Schroeerju 1. 1867. so opozorile nem*
ški svet tudi na mali otoček tedaj vsemogočnega
nemškega naroda. To odkritje je bilo tembolj do*
brodošlo, ker so se začela ob istem času kranjske*
mu nemštvu, ki je dotlej slonelo zgolj na malo*
številnih veleposestnikih in plemičih, po napredu*
joči demokratizaciji izmikati tla; saj je število
preprostih kočevskih kmetov dalo kar dve tretjini
vseh Nemcev na Kranjskem.

Nemški liberalizem, ki je odrekal nenemškim
narodom v Avstriji enakopravnost v vseh pano*
gah javnega življenja, samo da zasigura Nemcem
vlado v državi za vselej, si je odslej z vso vnemo
prizadeval, da pomore preko Kočevarjev nemški
oligarhiji na Kranjskem zopet na noge. Okvir tega
koledarja bi bil prekoračen, ako bi se hoteli ustav*
Ijati na vseh poljih, ki so prišla pri tem v poštev.
Pomuditi se hočemo le ob eni panogi, to je šolski,
ki je v njo morala — na kranjskih tleh — poseči
tudi naša Družba sv. Cirila ih Metoda, katere du*
ševni oče, gospod Ivan Vrhovnik, župnik v poko*
ju. je dosegel letos 75 let z delom in uspehi obilno
blagoslovljenega življenja. Ta enostranska slika pa

2

bo vendar toliko jasna, da bo mogoče spoznati v
vse potankosti način in pota, ki se jih je posluže«
valo nemštvo.

Prvi lepi dar je prišel mali peščici Kočevarjev
v obliki državne nižje gimnazije v Ko&vju. Dobili
so jo leta 1872., ko je bilo nemštvo na vrhuncu
svoje moči in je zapostavljanje Slovanov doseglo
najvišjo mero. Kaj je pomenila za Kočevarje, ki
jim je dotlej primanjkovalo duševnih delavcev, bi
bilo odveč razpravljati. Na to gimnazijo je prišla
službovat iz nemške Avstrije vrsta profesorjev, ki
si je pridobila za obči podvig kočevstva nemalih
zaslug. Omeniti hočemo le troje glavnih imen:
B. Knapp, J. Obergfoll in P. Wolsegger. Velenem?
ško prenapetost prvega nam je klasično opisal
Janez Trdina v s/ojih »Bahovih huzarjih« z reške
gimnazije pod imenom Bena Hukepak. Na predlog
Benedikta Knappa je bil v kočevskem mestu usta?
novljen otroški vrtec z nalogo, da pripravlja deco
slovenskih delavcev za nemške šole, pod njegovim
vodstvom je v tujini obogateli Kočevar Janez
Stampfl leta 1880. izdal ustanovo za 47 kočevskih
srednješolcev in visokošolcev. On je tudi bil, ki je
uvedel bojno društvo »Deutscher Schulverein« na
Kočevsko. Obergfoll in Wolsegger sta si pridobila
mnogo zaslug tudi v raziskavanju kočevske zgo?
dovine.

Kakor povsod na Kranjskem, tako so tudi
redko naseljeni kočevski kraji imeli tedaj še prav
malo osnovnih šol, saj je bila šele 1869 upeljana
splošna šolska obveznost. Težak je bil ta prehod
od duševnega varuštva do smotreneča razmaha
prave ljudske prosvete in vzgoje, zato so šole v
okviru deželnega gospodarstva a državnega stro?
kovnega nadzorstva rastle kaj počasi. Leta 1870.
je imela Kranjska skupaj 204 javne osnovne šole
z 276 razredi, do leta 1880., torej po desetih letih
nove šolske ere, pa se je število šol dvignilo za 50,
število razredov pa za 138; poleg tega je bilo še 10

3

zasebnih in 25 zasilnih šol, torej skupaj 289 šol.
Kljub temu so kranjski Nemci, ki so tedaj po
uradnem ljudskem štetju šteli 6.2% vsega prebi*
valstva dežele, že imeli 17 šol z nemškim učnim
jezikom ali 6.6% vseh osnovnih šol.

Ta tempo pa Nemcem ni bil po godu, Zato so
z velikim veseljem sprejeli leta 1880. vest o po*
sebnem nacionalnem šolskem društvu. Čim je bil
»Deutscher Schulverein« ustanovljen, že je obrnil
svojo pozornost na jezikovni otok Kočevarjev. V
avgustu 1881 je po prizadevanju B. Knappa dobilo
kočevsko mesto že svojo podružnico tega bojnega
društva. V prihodnjem letu pa je Schulverein naj¬
prej ustanovil v Kočevju lesno*obrtno šolo, ki je
bila kmalu podržavljena, a svojega namena ni mo*
gla doseči v najmanjši meri: en strokovni učitelj
je imel po dva učenca, medtem ko je sosednja
Ribnica s svojo svetovnoznano suho robo ostala
brez take šole.

Istočasno si je stavil Schulverein nalogo, da
zatakne sicer prostranemu, a redko naseljenemu
kočevskemu jezikovnemu otoku mejne kole čim?
dalje ven na slovenska tla.Vrgel se je na točke,
kjer ni bilo zakonito predpisanih pogojev, da bi
zrastle deželne osnovne šole nemškega učnega je*
zika, in tam s svojimi društvenimi šolami razpre*
del kakor velika hobotnica lovke proti slovenskim
hišam in družinam.

Leta 1881. je Schulverein kupil hišo na vino*
rodnem Maverlenu, jo preuredil in otvoril s pri*
hodnjim šolskim letom prvo društveno nemško
šolo na Kočevskem. Kako daleč je bila ta šola iz*
postavljena na slovenska tla, nam priča dejstvo,
da ni mogla biti nikoli podržavljena, ker kljub sil*
nim naporom ni nikdar dosegla predpisanega šte*
vila otrok. Na sosednjem Ovčjaku je zrastla 1885
druga schulvereinska šola; ker je najvišji prispe*
vek zanjo prišel iz daljnega mesta Mainza, je fio*
sila ime »Mainzer Hof«. Stavbišče za šolo v Grča*

4

ricah je 1883. kupil J. Stampfl, poslopje je sezidal
Schulverein. Na Škrilu je društvo ustanovilo šolo
leta 1888., da germanizira kraje nad Kolpo. Pred
vojno je tu n. pr. služboval učitelj S., ki je pri«
segel, da v svojem življenju ne zine slovenske be?
sedice in če so slovenske matere hotele vpisati
svojo deco v to šolo, so si morale poiskati nem?
škega tolmača. Temu primerno se je razšopirila
nemščina tudi v župni cerkvi na sosednjem Zdiš
hovju.

Drugačen je bil postopek Schulvereina tam,
kjer so šolo že imeli. Na meji Suhe Krajine stoječa
mešana vas Smuka se je 1879. v šolskem oziru od?
cepila od Starega loga, lastno šolsko poslopje pa
je dobila letal882.; dočim je dežela prispevala 400
goldinarjev, je pa dal Schulverein tisočak pod pos
gojem, da bo učni jezik izključno in vedno nem?
ški. V Poljanah blizu dolenjskih Toplic so dali
Schulvereinovci iz kočevskega mesta pobudo, da
se šolsko poslopje predela. »V ta namen je dal
Schulverein 1000 gld., ki jih občini ni treba vrniti,
niti plačevati obresti, dokler ostane učni jezik izs
ključno nemški«, tako piše o. Florentin Hrovat.
Posledice te schulvereinske politike so se kmalu
pokazale tudi v cerkvi: še 1885. so bile v Poljanah
pridige vsako drugo nedeljo slovenske, pred vojno
pa se je slišala slovenska beseda le še ob Mariji?
nih praznikih v božjepotni podružnici na Griču.

Tudi v notranjosti kočevskega jezikovnega
otoka je bilo opažati po ustanovitvi Schulvereina
v šolski politiki veliko živahnost. Kjerkoli se je
kak del občine odločil, da si ustanovi šolo, vselej
se je sezidalo poslopje ali na stroške ali vsaj ob
izdatni podpori Schulvereinovi. Mnogokje so bile
občine deležne celo osebne podpore avstrijskega
cesarja samega, saj je ta vselej rad poudarjal, da
je nemški knez. Mnoge šole so zvišale število raz?
redov; pri razširjenju prostorov v ta namen je bila
sehulvereinska podpora vselej na razpolago. Pa

5

tudi sami Kočevarji so pokazali včasi mnogo po*
žrtvovalnosti: v Svetlem potoku je n. pr. obstojala
ustanova nekega domačina, iz katere so dobivali
šolarji vsa potrebna učila.

Važno razdobje v zgodovini šolstva na Kočev*
skem pomeni leto 1890., ko je zadeva šole v Dragi
zainteresirala i nemški Dunaj i slovensko Ljubija*
no (deželni zbor). Leta 1880. so ugotovili v Bajtah,
to je v občinah Dragi in Travi, le 16,2 % ljudi nem*
škega občevalnega jezika, in vendar se je radi te
male manjšine morala v dobi 1879—1883 vsa žup*
nija podvreči skoraj čisto nemškemu šolskemu
pouku. Ko so potem hoteli šolo razdeliti na sloven*
ski in nemški oddelek in se je pokazalo, da nem*
ških otrok ni dovolj, so napravili slovenski nižji,
a nemški višji oddelek. Seveda učni uspehi v taki
šoli niso mogli biti povoljni. Zato je 1. 1886. ime*
novani okr. šolski nadz. Josip Komljanec, profesor
slovenščine in katehet na kočevski gimnaziji, vpe*
ljal pretežno slovenski učni jezik. Toda nastopil
je nemški bojni aparat in nadzornik je bil 1. 1889.
nenadno odstavljen na direkten ukaz naučnega
ministra z Dunaja. (Glej članek »Boji za Drago«.)
Tudi učitelj v Štalcarjih, ki se je hotel ozirati na
velik del nemščine nezmožnih otrok, bi bil kmalu
odpuščen iz službe.

Doslej je bilo vse šolstvo kočevskega politič*
nega okraja, kakor drugod, v rokah enega okraj*
nega šolskega nadzornika. Leta 1890. pa je zadeva
dragarske šole dala vladi povod, da je okraj razde*
lil na dvoje nadzorništev, slovensko in nemško;
leto pozneje se je delila tudi okrajna učiteljska
knjižnica.

Šola v Dragi je prišla s tem z dežja pod kap;
bila je razdeljena na slovenski in nemški oddelek
z obligatnim poukom drugega deželnega jezika,
imela pa je za oba oddelka enega učitelja, a — dva
nadzornika. Spočetka so bili učitelji Slovenci, po
silni gonji, ki jo je vprizorilo nemštvo, pa je postal

6

položaj vsakega Slovenca nemogoč, umaknili so se
od Schulvereina podpiranemu Nemcu. Ko pa je
stopilo na dan vprašanje, da se šola razširi na dva
razreda in dobi za učitelja tudi enega Slovenca,
tedaj so si po nemških mahinacijah Travljanci
ustanovili brez oblastnega dovoljenja brž lastno
enorazrednico in s tem odvrnili »slovensko nevar*
nost« v Dragi. Naščuvani od učitelja so otroci
nemškega oddelka slovensko deco vedno pretepa-
vali, odraslim pa kričali »Heil«. Da, par let pred
vojno Nemci tudi z deželno nemško šolo niso bili
več zadovoljni in so otvordi v Dragi poseben schub
vereinski razred; 1. 1913. je bila v pripravi tudi
schulvereinska šola v Srednji vasi pri Travi. Silni
pritisk vladnega, schulvereinskega in Auersperg
govega aparata na »Bajtarje« se kaže posebno
jasno v tem, da so leta 1910. našteli med tamoš*
njim našim ljudstvom 52,8 %  ljudi nemškega obče*
valnega jezika. Ker pa nemščine v resnici le ni bilo
mogoče udomačiti, je dragarska cerkev ostala ven*
dar vedno slovenska. Pač pa se je posrečilo Nem*
cem dobiti v roke obe občini in jih držati s po*
močjo vinarskih davkoplačevalcev*volilcev iz ko*
čevskega mesta vse do poloma.

Že slučaj odstavitve nadzornika Komljanca
leta 1889. je pokazal, da je imela dunajska vlada s
kranjskimi Nemci prav tesne neposredne zveze.
To razmerje med uradno Avstrijo in bojnim nem*
štvom je postalo od leta do leta intimnejše in tako
je rastel našim Nemcem vedno večji pogum. S
podvojenimi silami SO' se vrgli na germanizatorno
delo posebno znamenitega leta 1908., ko so si dne
4. januarja ustanovili Nemški narodni svet za
Kranjsko. In avstrijska vlada je vsa stremljenja
krepko podpirala (20. IX. 1908); z vso uslužnostjo
je rešila vsak predlog, ki je prišel iz nemških vrst.

Ker se je sistemiziranje posebnega nemškega
okrajnega šolskega nadzornika 1. 1890. prav dobro
obneslo — prvi nadzornik je bil ravnatelj Wolseg*

7

ger, kot eden zadnjih je tod paševal Rudolf E.
Peerz — so 1. 1909. dobile kranjske nemške šole
celo posebnega deželnega šolskega nadzornika v
osebi profesorja dr. Albina Belarja. Oba nadzori
nika sta bila zvesta, od države plačana izvrševalca
vseh teženj nemških bolnih organizacij. Pred im
teresi njune germanizujoče šolske politike so mo*
rali slovenski šolski nadzorniki, oziroma šolski sveti
vselej upogniti hrbet. Kako daleč je segalo njuno
delo, nam kaže vprašanje slovenske šole na Uršnih
selih pri Toplicah, ki ni moglo priti do rešitve. Da
je šlo to zaviranje tem lažje izpod rok, je imela
sosednja slovenska šola na Šici za nadučitelja
Nemca R. Medtem pa se je prav natihoma ugnez*
dila v sosednjih kočevskih Lazih nemška šola z
blestečim napisom: »Rosegger*Schule«. Slične po*
nemčevalnice so dobile nezakonitim potom tudi
Rodine in Vrčice in odtegovale sosednjim sloven*
skim šolam same slovenske otroke kljub ponovnim
obljubam prof. drja. A. Belarja, da te šole sloven*
skih otrok ne bodo sprejemale. Obstojala je že
nevarnost, da dobijo nemške šole tudi še zidanice
v Kotu nad Semičem kakor tudi krošnjarske vasi
okoli nekdanjega gradu Kostela; agitacijo za tako
šolo v Kostelu so čutili naši krošnjarji tam v nem*
škem Gradcu, kjer so se od njih zahtevale kar
članske legitimacije Schulvereina.

Medtem, ko so bogato založena nemška dru*
štva Schulverein, Roseggerjev dvomilijonski fond,
ljubljanski Schulkuratorium, Krainischer SchuL
pfennig in ne med zadnjimi Kranjska hranilnica,
pridno sipala denar po kočevskih krajih — v le*
tih 1880—1890 je n. pr. Schulverein samo za Maver*
len in Ovčjak izdal preko 60.000 kron- denarja,
1. 1913. pa je imel v 12 krajih svoja poslopja in zem*
Ijišča — so pa mogle 1. 1885. ustanovljena naša šob
ska Družba sv. Cirila in Metoda in njene okoli
Kočevja ležeče podružnice (Črnomelj, Novo mesto,
Ribnica) s svojimi skromnimi sredstvi prav redko*

8

kje poseči, da zajezijo prodiranje nemštva: 1. 1909.
je CMD sezidala šolo v Rožnem dolu, 1. 1910. pa
podprla zidanje v Čepljah, kamor se je moral pre*
seliti iz Nemške loke slovenski oddelek. (Bližnji
Spodnji log je že 1. 1893. prešel iz področja sloven*
skega šolskega nadzornika v oskrbo nemškega.)
Dijaštvo Ribnice, Ljubljane in Novega mesta pa
je odprlo v kočevskem mestu, v Loki in Novem
kotu, pa v Zagozdcu in Dobljičih javne ljudske
knjižnice.

Tudi znotraj samega kočevskega jezikovnega
otoka so radi izseljevanja Kočevarjev in podviga
industrije (premogovnik) slovenske narodne manj*
šine čedalje bolj rastle — 1. 1908. je bilo v Dolgi
vasi že preko 35 slovenskih posestnikov, a v Livol*
du 27 — in prihajale z zahtevami po' slovenski šoli
in pridigi. Prošnje za slovensko šolo za mesto in
okolico, ki so jo podpisali starši dobre stotine
otrok, je okrajni glavar vzel iz rok slovenskega
okrajnega šolskega nadzornika in porabil vse nas
čine moralnega pritiska, da bi akcija zastala. K
uradnemu zasliševanju je prišlo vendar 18 strank,
ki so zastopale 38 otrok; v oktobru 1. 1913. je bila
zadeva na dnevnem redu deželnega zbora (A. Rib*
nikar). Glede Roga, kjer se je sredi Auerspergovih
gozdov naselilo okoli velike parne žage številno
ljudstvo, je prišla na pobudo Schulvereinovo sama
vlada na misel, da se ustanovi nova šola. Ko so pa
tamošnji delavci izrekli željo, da bodi šola sloven*
ska, jim je novomeški okrajni glavar odgovoril, da
potem sploh ne dobijo nič; in pri tem je tudi osta*
lo, samo da ni dobil kočevski otok »madeža« v
obliki slovenskega otočiča.

Ob dragarski zadevi je bil 1. 1890. stavljen v
deželnem zboru predlog, naj se na Kočevskem
preišče, koliko slovenskih otrok je všolanih v nem?
ške šole. Nemci so seveda glasovali proti. Ob za*
htevi po slovenski pridigi v kočevskem mestu je
kočevarska nejevolja narastla tako daleč, da je

9

sprožila prestopanje v evangeljsko cerkev. V Dolgi
vasi ustanovljeno slovensko prosvetno društvo so
onemogočili na ta način, da so uprizarjali cele
poboje. Rezultat te združene nemško*nacionalne
in vladne politike na Kranjskem je bil, da je 1. 1916.
prišla na vsakih 872 Nemcev na Kranjskem po ena
nemška šola, a slovenska šele na vsakih 1288 Slo*
vencev. Ob prevratu 1. 1918. je stalo na Kočevskem
37 nemških šol s 66 razredi, od tega 6 privatnih z
12 razredi. Znatne tamošnje manjšine Jugoslove*
nov pa so bile prisiljene pošiljati svojo deco v
nemške šole; da slovenščina in slovenski človek
tudi v uradih nista imela nikakih pravic, ni potreb*
no dalje razlagati. Na vsem je ležal kakor mora
avstro*nemški sistem, seveda ob nemali krivdi naše
nesložnosti

Ob priliki dragarske debate je izrekel dr. Ivan
Tavčar dne 4. novembra 1890 v deželni zbornici
med drugim te*le besede: »Takega deželnega pred*
sednika, kakor bi si ga mi želeli, do sedaj zemlja
še ni rodila in ga morda v petdesetih letih še ro*
dila ne bode!« Nato je vodja Nemcev odvrnil: »Če
g. poslanec veruje, da se bo v 50. letih pojavil na
sedežu deželnega predsednika Mesija, kakršnega si
on želi, se po mojem mnenju moti.« Tu se je
dr. Tavčar svojega prorokovanja ustrašil in ga po*
pravil z medklicem: »Recimo v 100 letih!«, nakar
ga je zavrnil govornik: »Jaz sem prepričan, da se
tc ne bo nikoli zgodilo.« Ni pa minilo polnih 28 let
in isti dr. I. Tavčar se je kot mestni župan ljub*
Ijanski dne 29. oktobra 1918. v seji občinskega
sveta poklonil pravkar rojeni državi svobodnih
Slovencev, Hrvatov in Srbov, dva dneva pozneje
pa je celo sam v svoji osebi sedel v palači bivšega
deželnega predsedstva kot poverjenik Narodne
vlade SHS za Slovenijo.

Z enim udarcem je bil zdaj presekan tudi boj
slovenstva z nemštvom na Kočevskem. Naše ljud*
.stvo, ki se je udajalo strahovanju Auerspergovih

la

logarjev in prilizovanju schulvereinskih učiteljev,
se je oddahnilo za vselej: dobilo je tudi ono, kar
mu gre po božjih in človeških postavah.

Porabljeni viri: Florentin Hrovat, Novomeško okrajno
glavarstvo, M. 1885. —Št. Tomšič. Fr. Ivanc, Kočevsko okraj¬
no glavarstvo, Lj. 1887. — Slovenski branik. — A. Beg, Ko¬
čevski jezikovni otok, Lj. 1911. — Laibacher Schulzeitung. —
Deutscher Kalender fiir Kram. — Gottscheer Kalenjder. —
Obravnave dež. zbora 1. 1890. in 1. 1913. — Avstrijska uradna
statistika.

Ponatis ii

NARODNA IN UNIVErBM

KNJILNICA :

1030, 6L-73.

00000476873