SPREHOD PO JUGOSLOVANSKIH genij slovenskega jezika, in to na naj- IN TUJIH REVIJAH višji ravni klasične poezije, je s svojo vrednostjo zaznaven samo v originalu. Milanska literarna revija Uomini e To je razlog, da ni njegova cena v libri nadaljuje svojo predstavitev slo- Evropi zablestela prek dolžnega lite- venskih pisateljev. V letošnji prvi dvoj- rarnozgodovinskega in informativnega ni številki, januar-februar, je urednik priznanja. Za Cankarjevo prozo in teh pogovorov Arnaldo Bressan dal be- dramatiko takšnih ovir ni; da se s sedo Janku Kosu, ki se najprej ustavi ob svojimi pripovedma ni uveljavil ob pomenu slovenske komparativistike za Gorkem, Hauptmannu ali Hamsunu slovensko kulturo, nato pa podrobneje kot njim enakovreden, v marsičem pa pojasnjuje svoje poglede na možnosti tudi prodornejši sodobnik, je razlog »vstopa« slovenskih pesnikov in pisa- v tem, da je bil avtor male literature, teljev v širši evropski prostor: ». . . Za poleg tega njegovo delo pripada ob- Prešerna in Cankarja je seveda razum- dobju fin de siecla, impresionizma, ljivo, da lahko najbolj adekvatno po- dekadence in simbolizma, ki jih je v sredujeta evropskemu bralcu najvišje okusu poznejših bralcev preglasil mo- vrednote starejše slovenske književno- dernizem. Toda kolikor se dandanašnji sti. Toda s Prešernom je pač tako kot umetnostni okus ponovno odpira tudi z vsemi največjimi liriki — ker je posebnim literarno-umetnostnim vred- 460 461 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah notam tega časa, se odpirajo tudi nove možnosti za Cankarjev vstop v krog velikih evropskih ustvarjalcev na prelomu stoletja. Precej lažji je v tem pogledu položaj moderne slovenske lirike, začenši s Kosovelom in vse do naših sodobnikov, ki ni samo raznovrstna, ampak predvsem izjemno bogata. Toda prav to velja tudi za moderno slovensko prozo in dramatiko, ki sta se povzpeli zlasti v šestdesetih letih, a sta izoblikovali nekaj svojih najboljših del šele zadnja leta — res nenavadno, da nista v svet prodrli veliko bolj, kot se da sklepati po njunem doslejšnjem odmevu . ..« A. Bressan: In še zadnje vprašanje, ki pa ga ne imejte za »hudobnega«: zakaj bi se italijanski ali, v širšem smislu, evropski bralec moral zanimati za slovensko literaturo? J. Kos: »Razlogi za predstavljanje osrednjih del slovenske literature onstran jugoslovanskih meja so seveda za koga lahko tudi nacionalni, pač kot nujna oblika samopotrditve malega naroda. Toda po svojem bistvu morajo ti razlogi biti — in tudi so — predvsem duhovni, umetniški, in če hočete, estetski, kar pomeni, da se utemeljujejo iz prepričanja, da se v slovenski literaturi odkriva izjemen, specifičen in prav zato bistven del evropske kulture, duha in etosa, s tem pa je potreben njihovi ohranitvi in prihodnjem razvoju.« V prvi številki bratislavskega časopisa Slovenske pohl'ady objavlja Ka-rol Rosenbaum uvodnik z naslovom Literatura — pradomovina in območje miru. V njem opozarja, da je bila v slovaški literaturi daleč nazaj, tja od prihoda slovanskih blagovestnikov Cirila in Metoda težnja po miru izražena v številnih delih. Iz pregleda o potovanjih slovaških pisateljev v tujino izvemo, da se je Dalimir Hajko mudil na oktobrskem srečanju knji- ževnikov v Beogradu, Peter Andruška (namestnik urednika tega časopisa) se je mudil na uredništvu revije Novy život v Novem Sadu, Libor Knezek pa je obiskal beograjski knjižni sejem. Šele v tej številki je zapis o Struških večerih poezije. J. Z. piše, da je lani na njih sodelovalo okoli 250 pesnikov in literarnih kritikov iz 40 držav. Stru-ški večeri poezije so bili tokrat že dva-indvajsetič, pa ni na njih sodeloval noben slovaški pesnik. Festival traja šest dni. Zadnji dan odpotujejo udeleženci v glavno mesto Makedonije Skopje, kjer priredijo sklepni literarni večer. V okviru prireditve že več kot deset let podeljujejo mednarodno nagrado Zlati venec Struških večerov poezije. Doslej so jo dobili Wystan Hugh Auden (ZDA), Eugenio Mon-tale (Italija), Pablo Nerada (Čile), Fa-zil Gisni Daglarca (Turčija), Leopold Sedar Senghor (Senegal), Eugene Guil-levic (Francija), Artur Lundkvist (Švedska), Rafael Alberti (Španija), Miroslav Krleža (Jugoslavija), Hans Magnus Enzensberger (ZRN), Blaže Koneski (Jugoslavija) in Nikita Stane-scu (Romunija); lani so podelili Zlati venec indijskemu pesniku Sachidanan-du H. Vatsjajanu — Agjeju. Ob tej priložnosti je bil v cerkvi sv. Sofije na Ohridu slavnostni večer z naslovom Pesnikov portret, posvečen dobitniku nagrade. Poleg te nagrade podeljujejo tudi Zlati venec za najlepšo pesem — prejeli so ga Robert Roždestvenski in Bulat Okudžava iz Sovjetske zveze, Laszlo Nagy iz Madžarske ter Mak Dizdar in Miodrag Pavlovič iz Jugoslavije. Eden najlepših dogodkov na Struških večerih poezije je mednarodno pesniško srečanje, ki se simbolično imenuje Most. Prireditve potekajo v struškem Domu poezije. Lani je bil en večer posvečen sodobnemu pesništvu Venezuele in Češkoslovaške, piše z zamudo med drugim J. Z. * 462 A. A. Beograjska Književna reč objavlja v 227. številki več prispevkov in prevodov v spomin lani umrlega romunskega pesnika Nikita Stanescuja. Poseben razdelek s prevodi in kratkimi predstavitvami je posvečen mlademu valu vojvodinske madžarske književnosti. Staniša Nešič je zabeležil odločitve s škofjeloških srečanj, ki za-• devajo pobudo o ustanovitvi Književne mladine Slovenije. Poroča tudi o nameravani pomoči, ki naj bi jo dodeljevali mladim avtorjem pri tiskanju njihovih knjig. Na prvi strani pa Slo-bodan Blagojevič piše o poeziji in zgodovini Edvarda Kocbeka. Daljši zapis je izšel ob knjigi Kocbekovih Izbranih pesmi, ki jo je izdal beograjski Nolit. Kocbekove pesmi so v srbohrvaščino prevedli Marija Mitrovič, Tatjana De-tiček Vujasinovič in Franc Zagoričnik, Andrej Inkret pa jih je izbral in jim napisal spremno besedo. Ko spremljamo Kocbekovo pesništvo, piše med drugim Slobodan Blagojevič, lahko vse od pesniške zbirke Zemlja (1934), prek Groze (1963) in Poročila (1969) do Zbranih pesmi (1977), v katerih so se znašle še tri dotlej neobjavljene pesnikove zbirke, govorimo o pesniku z visoko zgrajeno zavestjo o razpetosti človeškega zgodovinskega bivanja od njegovega ničnega izvora v »Niču«, a tudi o pesniku, ki ne sprejema tiste odločitve, ki se nam vsiljuje sleherni dan: za zgodovino ali za etiko. Tudi ne sprejema poezije primitivnega duha, ki ne razpoznava nikakršnih delitev in še deluje kot ujetnik zgodovine, ki ga ona sama ustvarja in pokončuje, ne sprejema pa tudi sofisticiranega dog-matičnega duha, ki svet nespravljivo reže na njegova pola materializma in idealizma. Pesnik kot samostvarnik, ne pasivno izločen ne aktivno uvrščen, pač pa pasivno uvrščen, prenaša stanje delitve kot naravno, ga ne razrešuje niti s pozabo niti s prevzetnostjo domišljavega razuma; v svoji individualni eksistenci prevzema splošno odgo- vornost zanj, je med drugim zapisal Slobodan Blagojevič. * V šesti številki krakovskega časopisa Žycie Literackie so na prvi strani objavljeni nagrajenci uredništva. Za kritiške knjige sta bila nagrajena Aleksander Jackievvicz in Leszek Bugajski (član uredništva). Nagrade za publicistična in reportažna dela pa so prejeli Jan Ptasinski, Wieslaw Gornicki, An-drzej Mularczvk in Ewa Owsiany. Časopis objavlja tudi pisma, ki jih je v letih 1948 in 1949 pisala iz izgnanstva pesnica in dolgoletna tajnica maršala Pitsudskega Kazimiera Ittakowiczowna umetnostni zgodovinarki in polonistki Leokadiji Rzepecki. Maciej Chrzanovv-ski je prispeval zapis Eksperimenti in nadaljevanja (o pesniku Stanislawu Czvczu). * V drugi številki makedonskega časopisa za literarno teorijo Spektar, ki je začel izhajati v Skopju, predstavlja Vladimir Cvetkovski antologijo jugoslovanskih pogledov na ameriško književnost (Yugoslav Perspectives on American Literature), ki je izšla v Združenih državah v uredništvu Jamesa Thorsona. V njej sta tudi dva prispevka slovenskega znanstvenika Janeza Stanonika. Ekaterina Babamo-va je v Spektru priobčila razmišljanje Konkretna poezija kot možnost za nadnacionalno pesniško govorico. Na podlagi posameznih primerov iz svetovne književnosti skuša ugotoviti, ali ima besedna umetnost s konkretno poezijo priložnost, da se približa univerzalnosti v sporočilu, kot jo imata glasbena in likovna umetnost. Vančo Tuševski išče vzporednice med Grigor-jem Prličevom in Ivom Andričem. Grigor Prličev je umrl leto dni po Andričevem rojstvu. ¦ 463 Sprehod po jugoslovanskih in tujih revijah V sedmi številki krakovskega časopisa Zycie Literackie je v rubriki Vesti iz tujine natisnjeno poročilo rimskega časnika Unita o nastopu člana predsedstva centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije Dušana Drago-savca na znanstvenem posvetovanju o vlogi Socialistične zveze delovnega ljudstva Jugoslavije v samoupravni družbi. V uredništvu tednika Žycie Literackie so bili pozorni na tisti del Dragosavčevega govora, ki zadeva razmerje države do Cerkve oziroma »Cerkve kot političnega tekmeca vladi ali družbenopolitičnim organizacijam«. Iz različnih kratkih izvlečkov Dragosavčevega prispevka in iz vrstnega reda, kako so navedeni, bi mogli sklepati, da se uredništvo ograjuje od tistih Dragosavčevih poudarkov, ki Cerkvi kratijo povezanost z narodom. Pomenljiv pa je — seveda za razmere na Poljskem — že sam ponatis takega poročila iz glasila, ki ni jugoslovansko. * Pozno je prispela prva številka vzhodnoberlinskega časopisa Neue Deutsche Literatur. Besede o svobodi je naslov prispevka Jiirgena Kuczvn-skega, v katerem napoveduje izid cvet-nika Golobja peresa — književniki sveta za svobodo sveta, ki jo v nemščini pripravljajo Eberhard Gunther, Brigitte Bottcher, Ingrid Engler, Katarina Moschner in Martin Reso. V prispevku je navedenih nekaj imen, katerih pesmi ali odlomki iz pripovednih del bodo objavljeni v cvetniku. Zanimivo bi bilo videti, kako se je izbor dotaknil književnosti jugoslovanskih narodov. Rolf Floss objavlja odlomek z naslovom Zamenjava tapet iz istoimenskega romana, ki je v tisku. Uwe Griining je napisala novelo Pot v Leiningen. * V februarski številki novosadskih Polj zasledimo štiri pesmi Tomaža Šalamuna iz zbirke Glas s skupnim naslovom Črno sonce. Pesmi sta prevedla Jaroslav Turčan in Jovan Zivlak, prejšnji in sedanji glavni urednik lista. Med knjižnimi ocenami najdemo pisanje Denisa Poniža o knjigi Dvojčka Žarka Petana. O Adornovem poskusu priznavanja estetike piše Danko Grlic. * Prva številka novosadske Scene je v celoti posvečena lutkovni umetnosti. To je eden redkih primerov, da literarne revije odstopajo prostor lutkarjem, saj ti v vsej državi nimajo svojega glasila. Prispevki, ki so jih podpisali Radoslav Lazič, Luka Hajdukovič, Miroslava — Mirna Jankovič, Luko Paljetak in drugi, skušajo omogočiti lutkovnemu umetniku pri nas stik s sodobno teoretično in praktično mislijo o najpomembnejših vprašanjih lutkovne umetnosti in kulture ter ga spodbuditi k še višjim dosežkom na tem področju. Tej številki je dodan poseben zvezek, v katerem je Emilija Cerovič mlajša zbrala bibliografijo časopisa Scena od leta 1965, to se pravi od prvega letnika do leta 1981. S prispevki je v teh šestnajstih letih sodelovalo tudi 49 slovenskih gledaliških kritikov in teatrologov.