TRI PESMI France  Vurnik
BALADA PRIČAKOVANJ
Žaga se zažira v deblo,
reže, vedno globlje reže.
Smreka pada —
čutiš bolečino padanja? —
in oklesti veje drevja,
kakor da bi mu iz nevoščljivosti,
da še ostane,
hotela prizadeti čim več škode.
Prijatelj stari si pomakne klobuk na tilnik,
za hip spet drobno zmagoslavje zatrepeče skozenj.
Samo ta čas,
ko v delovnem zavzetju
pozabi, da je tudi sam —
spodrezano drevo.
Kako sva se našla ob senčnih deblih
z enakomernimi kretnjami —
drug proti drugemu —
s skladnimi gibi?
Spodrezano drevo si:
vse je za teboj.
Kako moreš biti tako trdoglav?
1178
Vsi hočemo biti na varnem, tudi jaz bom moral pognati zanesljive, močne korenine!
Ti pa sredi dela
odvržeš žago, kramp, cepin
in greš
in tri dni piješ.
Z odprtimi dlanmi si slikam
jutranji privid.
Ti pa boš
ta hip odvrgel žago
in  s  hlačnicami,  nabreklimi  na  koleni
odšel s tega nikogaršnjega pobočja.
Vsi hočemo biti na varnem.
Ti pa takoj, ko se malo ustališ,
že rušiš
in ko si ruševina na kupu ruševin,
se ti spet zazdi,
da bi morebiti le kazalo
začeti znova.
Nevarno molčiš, prijatelj,
kolikokrat si že začel,
predolgo molčiš,
bova požagala še to drevo do konca?
Moram se nekje zakoreniniti, saj ne morem takole kot ti iz dneva v dan iskati in kar naprej razdirati komaj zastavljeni začetek.
Bodi vesel, da žaga ni počila, ko si jo treščil ob tlai
Utrinek iz blede neponovljivosti.
1179
Jutri te poiščem,
prijatelj stari,
ob primoledovanem dvadeciju.
Za sod vina ti dam.
če mi razkriješ,
kako zmoreš biti tako sam
proti vsem.
In  vendar mi neka slutnja pravi,
da  tisti kozarec  ni  več priiiioledovan.
Zato te raje ne poiščem.
Naj se razrašča gozdnato pobočje možnost
ki si ga nekoč upodobil.
ko si odvrgel žago
in odšel tja dol.
v dolino nesmiselnih pričakovanj.
V mislih imam tvoj molk
in na tilnik pomaknjen klobuk.
BREZ VZHODOV
Besno ste me raztrgale
na kosce,
ki jih zdaj iščem
v temačnih,
pustih,
muževnih krajih —
strašne sile časa,
pošasti zahtev,
ob katerih sem za lastno potrditev
počasi
zgubljal
samega sebe.
Strahotna proza mojih dni,
to so dnevi nas vseh, nima oken,
1180
nima juter,
nima vzhodov poezije, samo temo zahtev od zgoraj  navzdol
in ljubezen, srce in dobrota so prazni nesmisli prazgodovine.
Pa ne ponavljajte mi,
da sem sentimentalen,
sicer vas bom
udaril
(še vedno se znam spopasti).
morebiti bo zaleglo
ali vsaj meni —
odleglo.
Nič ne bo zaleglo:
svojih delov ne najdem več.
Ostane temačni brezup.
brez oken,
brez juter,
brez vzhodov
in večna veriga
od zdavnaj zakovanih odnosov.
UJETOST
Ta  trenutek je bil  dež  na   izsušeno  polje.
Nočem vedeti,
da je samo utvara
še vedno čutečih
in valujočih niti.
Verjeti hočem,
da si drugačna kot druge;
naj me trapi misel,
da sva se dolgo iskala.
i.
1181
Vse polno drugih bisernih zmot
in utvar
naj se nakopiči,
naj zaduši razsodno previdnost
in dvome
in zablode v nesmisle.
Ce se po naključju srečava, si reeiva,
da so naju pomenljive slutnje usmerile na isto pot.
Tvoji mehki igrivi prsti naj to potrdijo in njihov žar naj  otopi razsodnost izvito iz klavrnih zmot.
Ta trenutek tvoje navzočnosti, tvojega prešinjajočega zmagoslavja in moje ujetosti!
Kdaj že je to bilo:
izkopavanja
za spoznanje?
Kopiči zmagoslavje svojih las, oči in prstov. Obvladaj trenutek poraza prevar, teh trnov, ki me vežejo.
In če boš ta deževni hip podaljšala,
to zmagoslavje
las, oči in prstov,
boš povrnila mladost,
to samotno ptico
z zablodelimi,
iščočimi poleti
v pusta samovanja.
1182
In če mi ostane en sam žarek, četudi samo za utvaro, podaljšaj trenutek zmagoslavja las, oči in prstov.
Bogatejši bom za nov privid, za še en poraz.
1183