Jernej Popotnik Nad zmaja! ri dni in tri noči je jezdil dečko Žarko, da bi prišel do zmaja ter ga ubil. Reke šumeče, ob njih visoki topoli, nad topoli oblakj, v belih nahuljkih razpotegnjeni nad njivami in travniki, nad vso neizmerno pokrajino. Jezera bleščeča, iz kotanj proti solncu strmeča, med stisnjenimi gorami izvirki bistrih studencev, Tam vrbe in jelše, v njihovih sencah sanjajoča voda, iz vode štrleče bičje in ločje, nad zelenkasto gladino v vetru pozibavajoče se srobotje. Kjer plapolajo ob vodi rdeči ognji in ovija dim kosmate obraze raz-bojnikov, se razlegajo ponoči zategli glasovi nerazločnih pesmi. To so • pesmi o zmaju, ki živi nepremagan in nepremagljiv v gori. Mimo rdečih ognjev pelje v goro cesta. Do rdečih ognjev prijezdi Žarko, sliši pesmi razbojnikov, pa ustavi svojega konja: »Kaj prepevate, bratci? Da je zmaj v gori nepremagljiv?« z dima kosmati obrazi, momljajoči glasovi: »Tako prepev^mo mi, junaki, ki se nikogar ne bojimo. Kaj vohaš tu okrog nas ti, dečko?« In iz dima bliskajoče oči. A s konja Žarko, odločen in pogumen: »Tako prepevate vi, bratci, Kako prepevam pa jaz, me poslušajte- Tri dni in tri noči že jezdim, a nič nisem truden in nič zaspan. Sestrico mi je ugrabil zmaj in odnesel v svoj grad. Zato tja jezdim, da ubijem zmaja ter rešim sestrico suženjstva. Taka je moja pesem, bratci.« Iz dima krohot: »Kakor miš si majhen, dečko! Komaj te vidimo, kako čepiš na konju — zmaj je pa velik in strašen, Sedem glav ima, sedem zevajočih žrel, sedem strupenih jezikov, Če ne zadeneš pošasti na srednjo glavo, bo po tebi, miško majhni!« Na konju Žarko smejoč se: fl »Ej, bratci, nisem plašljivec! Po srednji glavi bom zamahnil in zadel bom, pa rešil sestrico, Zdaj pa mi povejte, bratci: Kako dolgo mi je treba še jezditi, da pridem do zmajevega gradu?« Rečejo razbojniki: »Tri dni in tri ngči že jezdiš, dečko. Še eno noč bo tvoja postelja konjski hrbet, tvoja blazinica konjska griva, Ko pa te bo pozdravila izza gora zlata zora, se bo posvetil pred teboj grad in pred teboj bo hrumel zmaj. Tvoj pogum nam je všeč, zato poslušaj, kaj ti povemo, junak: Na poti v goro srečaš troje črnih gospodov, troje preoblečenih pošasti. Vsaka bi te rada dobila v svoje kremplje, da te zmelje v prah vsaka te bo vprašala: ,AH hočeš z menoj? Kad cekinov imam zate/ Prvemu črncu odgovori: .Najprej moram še večerjati, potem pridem.' Drugemu: .Najprej moram še konja napojiti,' Tretjemu: ,Najprej se moram še naspati.' In pošasti te bodo pustile, da boš nadaljeval pot.« Na konju Žarko vriskajoč: »Pa zbogom, bratci, in hvala za nasvete!« Za njim razbojniki: »Srečno pot, junak mladi!« Na zemljo je legla noč, mladega jezdeca je pa zagrnil gozd. Gozd široki — hooooj! Gozd temni — bavbav! — Žarko se te nič ne boji. Po gozdu jezdi Žarko. Pa se vstopi predenj črn gospod, preob-lečena pošast: »Ali hočeš z menoj? Kad cekinov imam zate,« Žafko takoj: »Najprej moram še večerjati, potem pridem.« Pošast Izgine v gošči. Žarko jezdi dalje. Pa se ga dotakne dremavica in mu položi glavo na blazinico, na konjsko grivo.- Žarko reče: »Konjiček moj, kadar se prikaže pred teboj črn gospod, tedaj za-prskaj, da se zbudim!« In Žarko zaspi. Sladko spanje sredi gozda, sredi noči. Postelja mu je konjski hrbet, blazinica konjska griva, Streha temno vejevje bukev in hrastov. Pa ta postelja ne stoji, ta postelja se premika, naglo, brez prestanka, blazinica se giblje. Spanje polno sanj, polno jadrajočih luči. Tc Kiči so zvezde, utrinjajoče se skozi vejevje. Konj zaprska. Iz noči pobliskavajoče oči druge pošasti: »Ali hočeš z menoj? Kad cekinov imam zate.« Žarko iz sanj, z blazinice: »Najprej moram še konja napojiti.« Pošast utone v noč. Žarko jezdi dalje in se pogovarja s konjem: »Moj pridni konjiček! Ko ubijem zmaja in se vrneva domov, dobiš ovsa polne jasli. Samo nekoliko še potrpi!« : Pred konjem zrastc tretji gospod, zavit v črno haljo, tretja pošast: »Ali hočeš z merioj? Kad cekinov imam zate.« Žarko smehljaje: »Najprej se moram še naspati.« In pošasti ni nikjer več. ZTata zora sine izza gora — po vejah cekiričkov milijon. Zlata zora, dobro jutro! Pred Žarkom preddvorje gradu, pred gradom zmaj. Zmaj s sedmerimi glavami — Žarko na konju se ti zdaj bliža s svojim mečem! »Gospod zmaj, dobro jutro! Po svojo sestrico sem prišel. Odpri mi vrata v grad!« Zmaj sikne: v »Zastonj si prišel, dečko moj — vrat ti ne odprem!« Žarko z dvignjenim mečem: »Zmajček, poglej ključ, ki mi bo odprl vrata v grad!« Zmaj se zakrohoče: ' - ' »Dobro zaklenjeno imam tvojo scstrico, dečko moj — tvojega ključa se nič ne bojim.« Žarko se nasmehne, Zdirja proti zmaju. Pa zamahne z mečem. Zamahne prvič — zmaj zatuli. Zamahne drugič — zmaj pada. Zamahne tretjič — zmaj se zgrudi. Na tleh leži srednja glava, na tleh v mlaki krvi premagani zmaj. Žarko se napoti v grad, Tisoč solnc — lepote v gradu za tisoč solnc in še več. Stene od srebra blesteče, okna od demantov vzžarevajoča. Dolgi hodniki, na vsaki strani sobe, v sobah nakopičeno zlato. Bogastva toliko, da medlč v njegovem sijaju žareči lestenci kakor zvezdc pred jutranjo zarjo. Žarko zavzdihne: »Kaj mi vse to zlato, vse to bogastvo! Samo da bi našel sestrico — drugega ne maram.« In Žarko zakliče: »Sestrica Danica, oglasi se mi!« Dolgo hodi Žarko po hodnikih, iz sobe v sobo, dolgo kliče. Se-strice nikjer. Sredi gradu zavzdahne Žarko: Stran 60 ___________________VRTEC_______________________Leto 53 __________________VRTEC Stran 61 »Zmaja sem ubil, v grad sem prišel — a sestrice nikjer. Ali je Zasedeta konja in zdirjata skozi gozd. ^| kdo na svetu bolj nesrečen kakor jaz?« Ob rdečih ognjih ustavi Žarko: ^M Srcdi gradu blisk in grom — v blisku in gromu pa proti Žarku »Bratci, nič več ne prepevajte o zmaju neukročenem/ Jaz sem letcča kača z demantno krono na glavi: ga ubil.« »Žarko bratec, reši me — s svojo roko se me dotakni!« Iz dima razbojniki osupli: Žarko se dotakne z roko leteče kače — in kača se izpremeni v »Če se šališ z nami, ti bo slaba pela, dečko. Če si pa zmaja zares Danico, Žarkovo sestrico. ubil — dokaži, junak!« Žarko zavrisne: | Žarko, junak na konju: »Zdaj si rešena, Danica, sestričica!« I »Semkaj poglejte, bratci: Tu moja sestrica, ki sem jo reših In tu Danica veselo: | glava, ki sem jo odsekal zmaju — vaša je!« »Zmaj me je začaral — tvoja roka, bTatec, me je odčarala! Na- In med začudene razbojnike prileti s konja zmajeva odsekana glava. bašiva si žepe s cekini. Jaz vzamem s seboj demantno krono, ti pa ž njo vred pa tudi perišče cekinov. , vrečo zlata preko rame — in pojdeva!« »Da boste vedeli, kdaj je premagal Žarko zmajal« ^| Nabašeta si žepe s cekini, Danica vzame s seboj demantno krono, Tri dni in tri noči — konj peketajoč preko ravni, mimo rek mimo Žarko si vrže preko rame vrečo zlata, na meč pa si natakne zmajevo jezer. Na konju Žarko junak, njegova sestrica rešena, oba vriskata, oba glavo. prepevata — saj domov k mamici jezdita.