----- 294 -----
. Narodne pripovedke.
v
Se ena pravljica o Rojenicah.
Imela je mati sina. Ponoi, ko je bilo dete rojeno, je sliala babica zvunaj pod oknom pogovor treh belih ensk, kaj bo dete. Ena je rekla: Manik bo." Druga: Ubil ga bo sovranik v vojski'* in tretja je rekla najglasneje: 55Ubila ga bo strelja, ko bo osemnajsto leto spolnil.u
Ko so prinesli dete od svetega kersta, so bili pri bo-trinji vsi veseli, samo babica, sicer silno zgovorna, je bila zoper navado klaverna in govorila je le, kar je mogla. Kaj Vam je, Marua praa oe boter babico da se derite, kakor da bi vam bil volk mlade pojedel?" E, kaj bi ne bila alostna odgovori natihoma, da ni otro-nica sliala Dete, ktero so danes kerstili, bo strelja ubila, ko bo 18. leto spolnilo. Tako sem sliala nocojno no se pogovarjati Rojenice pod oknom."
Ostermeli so vsi nad to novico in alostno so se razli. Detetov oe je kmalo potem hudo zbolel. Ko uti, da mu bolezen gre na smert, razodene svoji eni, kar mu je babica pri botrinji povedala. Umeri je in ena si je to dobro v glavo vtisnila. Lepo je redila in uila edino dete, ktero je rastlo, da so bili vsi veseli.
Rajni je zapustil vdovi veliko premoenje. Ko je bil sin sedemnajst let star in berhek mladene, je dala mati velik hram zidati. Globoko in globoko so kopali delavci v zemljo in ko so temelj (grunt) vloili, so zaeli zidati obok nad obokom, tako, da so naredili devet obokov.
v
Ko je vidil sin tako silno zidovje, praa mater: Cemu zidate toliko ter d en in globok hram?" Mati se ni mogla premagati in s tekim sercom pove svojemu sinu, da zida to njemu. Sin je bil poboen. Dela! in pomagal je svoji materi, kolikor je mogel, pa tudi molil je rad Ne dele od hie je dala mati znamenje zidati v spomin svojemu rajnemu mou. K temu znamenju je hodit sin vsak veer in molil je za svojega oeta in za svojo ljubo mater.
Bolj ko se je blial osemnajstemu letu svoje starosti, tem bolj je njegova mati alostna prihajala. Spolnil je osemnajsto leto. Zidarji so dodelali hram s deveterimi oboki. Ree tedaj mati sinu: Preljubi sin! teko, teko, silno teko me stane, te ivega v jeo zapreti; saj si mi moje edino veselje, moje edino upanje, saj si mi moje vse! Pa kar so Rojenice prerokovale, se ima zdaj zgodili, ko si osemnajsto leto spolnil. Pojdiva e k znamenju Bogu se priporoit, potem pa pojdi v hram, kjer sem ti vsega pripravila, esar ti bo treba."
Le pojdiva, mati, k znamenju molit, pa rei vam moram, da imam preivo vero v Boga, kakor da bi misliti mogel, da mu morem uiti. Le poj tliva. Silno soparno je iu
zgodi se Boja volja !u
Gresta k znamenju, mati s tekim, sin pa z mirnim in veselim sercom in z ivo vero v Boga. Ne molita e dolgo, kar potamne erni oblaki obnebje, hud vihar pribui,
zabliska se in v tem hipu tudi zagromi, da se zemlja zmaja in oj udo! v hram z deveteiimi oboki je treilo in ga razdjalo, da ni bilo druzega ko sip in razvaline!
0 mati! Boja mogoost je neizmerna'4, ree sin materi, v mojo smert bi mi bili zidali hram; strelja ga je raznesla. Bodi Bogu ast iu hvala! njegove dela so velike la
Zahvalila sta se e goree modremu Stvarniku in mnogo let sta e ivela srena v pobonosti in ivi veri v Boga! Zapisal Fr. Malavai.
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si