A. Prijatelji zdravja
1.   Zrak.
Spominjate se, kako slednji izmed vas težko čaka tople pomladi. Ali pa si oglejte bolj natanko tiste mlade jokavce in vekavke, ki jih včasih pestujete! Govoriti še ne znajo, a s solzami v očeh in z giba-njem rok in vsega života vam kažejo in dopovedujejo, da hočejo ven, ven, ven ... Kam? — Na zrak, na solnce! Tam je prijetno, tara je zdravo. Ven pohitite z otročičem na zrak, pa potihne njegov jok, in solze se posuše.
2
Zrak je jako poceni. Zlasti na kmetih je zelo dober kup. Meščani nas zavidajo zanj. Ko bi se dala ta reč prodajati kakor sol ali olje ali jesih in druga drobnjava, kmalu bi podjetni Ijudje napravili zračne trgovine.
A vendar je tudi v marsikateri hiši na kmetih tak zrak, da Bog pomagaj! To ni zrak, to je gniloba, trohnoba, smrad kakor v grobu.
Stanovanja premalo ali nič ne zračite. V toplih dneh pač še marsikje odpro tu in tam okna, a pozimi? In ravno pozimi, ko bivamo večinoma v sobah, je treba, da pridno zracimo stanovanja, da vsaj vsako jutro odpremo okna.
Kokoši so podložili račja jajca. Kokoš vali in vali, pa izleže čudne piščance: mlade racke. Koklja jih vodi, kakor bi bil njen kurji rod. A kaj se zgodi? Pripelje jih do vode. Račke brž v vodo! Joj, to je zanje veselje! Kako se zibljejo po vodi! Skrbna koklja pa vpije vsa zbegana, kliče na pomoč, teka sem in tja in sama ne ve, kaj bi vse storila. Kdo bi zameril račkam, kdo koklji?
Tako tudi marsikatera preskrbna mamica ne ve, kaj bi pocela (in nekateri dobri oče ne ve, kako bi dovolj obgodrnjal »to neumnosk), če svetujejo učeni in modri Ijudje, da treba tudi pozimi odpirati okna in zračiti stanovanja.
»To se pravi denar ven metati, to se pravi v zakurjeni sobi zmrzovati.«
A vendar je stara resnica (preizkusi jo!), da se dobro prezračena soba veliko bolje in prej segreje kakor zatohla koča.
Ubogi bolniki zdihujejo marsikje v takdh za-prtih in zatohlih sobah. To so reveži! Ali je čudno, da si kar ne morejo opomoči? Zato tudi njim pri-
3
voščimo to dobroto nepokvarjenega zraka. Le večkrat jim odprite okna! Seveda ne za dolgo časa. Sveži zrak jih ne bo umoril. Če jih kaj mrazi, jih za tisti čas malo bolj pokrijte z odejo. Seveda je pa mogoče, da bo bolniku celo čisti zrak škodoval, če ga komaj vsak mesec enkrat dobi v svojo sobo. Vsaka nena-vadna izprememba kolikor toliko vpliva na zdravje in na bolezen. Zato pa dajajte bolnikom vsak dan le pravo mero čistega zraka. Dober zrak pa ni še niko-gar umoril.
Skrbite, otroci, da boste dobro prezračili — in to slednji dan! — tudi svoje spalnice. Storite to vsako jutro! Če greste pa pozno spat, lahko to storite tudi na večer. Tudi svojo posteljno opravo vsak dan pre-zračite! Pa vso! Videli boste, koliko bolj sladko in globoko bo vaše spanje.
V toplih mesecih se gibljite kolikor mogoče obilo na svežem zraku!   To velja zlasti za mestno deco.
Uboga mestna deca! Tovarniški dimniki, želez-nica, avtomobili, cestni prah: vse to vam kvari sveži zrak. Pa še marsikaj drugega. Torej vsaj v jutranjem hladu poskrbite, da pride v vaša stanovanja nekaj svežemu zraku podobnega. Ti mladina po kmetih pa, če imaš sorodnike in znance po mestih, z veseljem sprejmi te revčke, če se odtrgajo za kakšen teden mestnemu prahu in pohite med vas, v vaše vrtove in logove okušat dobroto svežega zraka! Vedite, da je sveži zrak kmetiških domov zanje to, kar je za vas presno maslo na kosu črnega kruha.
Pazite pa še na eno: da znate zrak prav vdiha-vati. Zdravniki nas uče, da je bolje vdihavati zrak skozi nos kakor skozi usta. Verjemirao jim to! Saj so zdravniki naši priiatelji in prijatelji naiega zdravja. Zlasti rarzli zimski zrak je naravnost škod-
4
ljiv, če pride do pljue skozi usta. Če ga pa pošiljamo pljučam skozi nos, se pa mrzli zrak mimogrede toliko ogreje, da pljučam nikakor ne more škodovati.
Ne bojmo se torej svežega zraka in ne zapirajmo oken pred njim! Da od zraka ne moremo živeti, je res; res je pa tudi, da ni veselega življenia brez svežega zraka.