SOCIALNA MATICA REDOVITO IZDANJE 1913 0 BISTVU ŽIVLJENJA SPISAL IN GOVORIL NA PREDAVANJU „NARODNE PROSVETE" > V GORICI Dr. BORIS ZARNIK PRIVATNI DOCENT ZOOLOGIJE IN PRIMERJAJOČE ANATOMIJE NA VSEUČILIŠČU VVURZBURG S 6 PODOBAMI GORICA 1913 TISKALA ..GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. SOCIALNA MATiCA REDOVITO IZDANJE 1913 0 BISTVU ŽIVLJENJA SPISAL IN GOVORIL NA PREDAVANJU „NARODNE PROSVETE 11 V GORICI Dr. BORIS ZARNIK PRIVATNI DOCENT ZOOLOGIJE IN PRIMERJAJOČE ANATOMIJE NA VSEUČILIŠČU VVClRZBURG S 6 PODOBAMI GORICA 1913 TISKALA ..GORIŠKA TISKARNA" A. GABRŠČEK. 55916 o3 OD2&4S2- Predgovor. V nastopnih vrsticah podajam slovenskemu občinstvu vsebino poljudno-znanstvenega predavanja, ki sem ga priredil dne 19. oktobra lanskega leta v Gorici na poziv slavne »Narodne Prosvete«. Da sem si bil izbral ravno to snov za prvi spis, ki ga priobčujem v »Socialni Matici«, ima razen v uvodu očrtanih misli svoj vzrok tudi v tem, da se mi ravno ob taki snovi nudi prilika izraziti svoje na¬ zore o nekaterih vprašanjih, ki segajo deloma preko okvirja moje ožje stroke. Kar sem zadnja leta tu pa tam napisal v slovenskem jeziku, so bila ali razmotrivanja specialnih problemov ali pa članki informativnega zna¬ čaja in cul sem večkrat vprašanje, zakaj se več ne izra¬ žam o občnih problemih, kakor sem to storil v raznih člankih iz svoje dijaške dobe. Vzrok, da sem se od občnih problemov nekoliko odvrnil, leži v tem, da sem nekoliko izpremenil svoje mnenje glede vrednosti občnih in speci¬ alnih študij. Dočim sem preje najvišje cenil ravno posled¬ nje zaključke prirodoslovja, sem v zadnjih letih prišel do spoznanja, da ima glavno in največjo vrednost ono, kar s specialnimi raziskavami doženemo; čimbolj se oddalju¬ jemo od empirije, tem manj precizni in jasno očrtani so naši sklepi. Kakor je naporno specialno delo in kakor je vabljiv polet v abstraktne višave teorije, tako previdni moramo biti, ako hočemo slediti slednjemu nagnenju; 1 1 — 4 — nikdar ne smemo pozabiti, da je vsaka teorija vedno le nekaj začasnega, le neko našemu sočasnemu znanju adekvatno stališče, »ker, dragi, prazne vse so teorije, resnična le življenja je prelest«. Resnični so le neposredni rezultati eksaktne vede. Teo¬ rije so nekak odmor na potu k spoznavanju, kažejo nam, koliko pota smo že napravili. A smer pota nam je poznana in z veliko sigurnostjo zamore- mo reči, kaj leži na strani ob potu, katere ko¬ ličine nimajo s prirodo nobenega posla; ravno ti nega¬ tivni zaključki, ki so jako zanesljivi, so pa za življenjski problem največje važnosti. Zato upam, da more pregled, ki ga podajam v tej knjižici, kljub raznim teorijam in hi¬ potezam, ipak dokaj osvetliti razna vprašanja. V nastopnih vrsticah sem pridržal obliko predavanja, le da sem posamezne točke nekoliko širše obdelal; razun tega sem vstavil poglavje o praploditvi, ki sem ga pri predavanju radi pozne ure izpustil. Razne točke, ki bodo morda nekatere bralce posebno zanimale, skušam po¬ jasniti obširnejše v opombah, ki so pridejane na koncu pre¬ davanja. Številke v tekstu se nanašajo na te opombe. V opombah navajam tudi informativna znanstvena dela, ki se bavijo z raznimi panogami našega vprašanja in razun tega najvažnejše specialne razprave. V Wiirzburgu, dne 30. avgusta 1913. Pisatelj. Vsebina. Stran Uvod . 8 Težkoče razločevanja živega in neživega. 9 Glavni znaki življenja.. . 9 individualnost. si presnavljanje.10 dražljivost . ..11 plodi lev.11 Zakon ohranitve snovi .... .. > ..12 Zakon ohranitve energije.13 Snov živili bitij.14 Sinteza organiških snovi.10 Ohranitev snovi pri živih bitjih. 16 Poizkusi Lavoisier-ja in Laplace-a.10 Atvvaterovi poizkusi o ohranitvi energije pri človeku . . . 17 Kataliza.20 Encimi in njih delovanje ..• . 20 »Smotrenost« živih bitij.22 Neovitalizem.24 J. Reine . 24 H. D r i e s c h.25 Psiliobiologi.26 Analiza načela smotrenošti.27 Objektivna teleologija.29 Kritika neovitalizma.30 Fizikalična analiza življenjskih pojavov praživali.33 But selil ijeve umetne amebe ..Bt R h u m b 1 e r jevi poizkusi o hranitvi ameb in postanku lu¬ pinic talamofor . . ..36 O. Lehman novi živi kristali .41 Praploditev (generatio aequivoca).43 Pomen enotnosti žive in mrtve narave .46 — 6 - Opombe. Stran 2. Rouxova definicija živih bitij.48 3. Individualnost izraz ravnovesja.49 4. Analogija plamena in življenja.50 5. Mehaniški toplotni ekvivalent. R. Mayer, Joule, Helm- h o 1 t z.5t 3. Moderno naziranje o ustroju materije.52 7. Beljakovine in živa snov. 58 Koloidalno stanje žive snovi. .54 8. Sestavina beljakovin.55 Kemiška močnost (valenca).-.56 Struktura molekulov.57 Izomerija...•.58 9. Wohlerjeva sinteza scanine .. . 58 10. Sinteza beljakovin; Schiitzenberger.59 E. Fischerjeve aminokisline in polipeptidi.60 Število mogočih izomerov beljakovin.61 12. Energije živih bitij. Produkcija elektrike.62 Produkcija svetlobe.63 Postoji li kaka psihiška energija? ..04 Psihofizični paralelizem .65 13. Telepatija..66 14. Drugi glavni stavek termodinamike in njega veljavnost za živa bilja.67 15. Dvosmerno delovanje encimov.70 17. D r i e s c h ovi ..dokazi ' za avtonomijo življenja.72 18. A. Paulyevo naziranje ..75 20. Nazor o smotrenosti fizikaliških lastnosti vode.76 21. Teleologija : Mitološki pojmi in vulgarno naziranje o smotrih v svetu 76 Aristotel... .77 Descartes, Spinoza.78 Kant .78 22. Kako postopamo pri presoji smotrov v naravi.79 Lastnosti živih bitij, ki nimajo zanje nobene koristi ... 80 jNesinotrene- reakcije živih bitij.82. Stran Pomen D a r w i novega naravnega izbora za razlago ^mo¬ trenega' ustroja živili bitij.84 Načelo boja stanic v telesu .85 Načelo L e - C h a t e 1 i e r - jevo in njegove analogije pri živili bitjih .85 23. Smotri pri živalskih dejanjih. Čebele ne vedo čemu nabi¬ rajo med. Muhe si niso v svesti, čemu ležejo jajca na mr¬ hovino .86 24. Ekonomija mišljenja.87 25. Kritika D r i e s c h ovili , dokazov 1 *.89 29. Poizkusi o analogijah žive in nežive snovi.93 Butler-Burke, Kuckuck, Schroen .94 L e d u c, R h u m b 1 e r.. . ..95 30. Meje prirodoslovnega spoznavanja.96 Slavna gospoda 1 Dovolite mi, da se Vam najprvo zahvalim za čast, ki ste mi jo izkazali s pozivom, da Vam podam nekaj iz¬ kustev iz svoje stroke. Za tako predavanje gotovo nobena snov ni pripravnejša, kot oni problem, ki je v vsakem oziru kardinalna točka moje stroke, glavno in najvažnejše vprašanje cele biološke znanosti, vprašanje po bistvu živ¬ ljenja. Saj nam to vprašanje označuje oni glavni in naj¬ višji cilj, za katerim stremi vsa biologija; vsi drugi bio¬ loški problemi nas koncem konca privedo do tega glav¬ nega vprašanja. Popolna rešitev življenjskega problema leži seveda še v daljni prihodnosti, le tu pa tam se po¬ sreči povzpeti se do kakega vidika, iz katerega zamoremo v daljni daljavi zreti v obrisih zaželjeni cilj. Ne bom Vam torej mogel podati zaključene teorije, nego le očrtati Vam hočem glavne točke, v katerih se je znanost nekoliko pri¬ bližala temu temeljnemu vprašanju. (1.) Kaj je živo? Katere predmete v prirodi nazivamo žive? Kakor je odgovor na to vprašanje lahek, ako gre za navadne prirodne predmete, tako težko je pojmovati laiku življenjske prikazni nižjih organizmov. Ni toliko oblika, ki označuje živa bitja, kakor njih delovanje in izpremem- be, ki jih je na njih opažati. Ako pogledamo morsko spužvo ali gobo, bo treba že dolgo opazovati, da zamoremo spoz- — 9 nati, jeli to živo bitje ali ne, saj vidimo samo neko rujavo čudno oblikovano snov brez gibanja, brez vsakih vidnih izprememb, ki nas preje spominja na kako gnjilo in pre¬ perelo tvarino kot pa na žival. Še težje je spoznati živ¬ ljenjske pojave na najnižjih organizmih. Če premotrimo z mikroskopom malo one snovi, ki se včasih sesede na dnu pri motnem pivu, opazimo neštevilo malih krogljic, ki se ne gibljejo, ki ne kažejo nobenih posebnih organov, nego imajo popolnoma enotno lice. Še le daljše opazovanje nam zamore pokazati, da te krogljice počasi rasto in proizva¬ jajo nove krogljice, ki se najprvo pokažejo kot mali iz¬ rastki na večjih krogljicah, nadalje, da te krogljice na po¬ seben način delujejo ter povzročajo vrenje piva. da so to mala živa bitja, male glivice. Nasprotno pa opazimo pri mrtvih telesih večkrat prikazni, ki jih v navadnem, živ¬ ljenju vidimo le pri živih bitjih. Ako n. pr. fin zobni prašek pomešamo z vodo in to zmes pri zelo jaki povečavi pogle¬ damo, se nam pokažejo mala zrnca, ki neprenehoma ska¬ čejo in plešejo sem ter tja, vsakdo bi mislil, da je to živo, pa je v istini le pasivno gibanje, ki ga povzroči tresenje najmanjših vodnih delcev ali molekulov. Za navadno pojmovanje je pač v nrvi vrsti gibanje znak življenja, toda kakor navedena izkustva kažejo, stopi tudi ta znak pri finejši analizi precej v ozadje. Ako skušamo natančnejše označiti karakteristiko živih bitij, bi bilo omeniti pred vsem sledeče štiri lastnosti: indi¬ vidualnost, presnavljanje, d r a ž 1 j i v o s t in p 1 o j e n j e. (2.) Vsako živo bitje je i n d i v i d i j, nedeljiva celota. Ako skušamo kako živo bitje raztrgati ali raz¬ rezati na manjše dele, nastopi ali smrt, kakor je to opa¬ ziti pri višjih živalih, ali pa ostane organizem sicer pri življenju, toda funkcije niso več iste. kakor so bile preje, 10 — ali pa nastopi regeneracija, celo telo se zopet obnovi, od¬ trgani deli zrasto zopet na novo, tako da nastane zopet prejšni individij. Prikazen regeneracije je opažati pred vsem pri nižjih živalih; ako n. pr. male črve plo- ščarje, ki žive v naših vodah, razrežemo na pet, na šest kosov, nastane iz vsakega kosa sčasoma zopet nov črv, vse kar manjka, zraste zopet na novo. Torej le kot cela tvorba zamorejo živa bitja trajno obstajati. (3.) Presnavljanje nazivamo lastnost živih bitij, da svojo snov deloma razstavljajo in razstavine izločujejo, dočim na drugi strani zopet razne enotne snovi, ki jih na¬ zivamo hrano, vsprejemajo ter iz njih stvarjajo snovi enake telesnim sestavinam in tako nadomeščajo izločene spojine. Vsa živa bitja se torej hranijo in to hrano tako predelajo, da se izpremeni v telesu v živo snov. Ako po¬ samezni organi delujejo, n. pr. mišice pri hoji ali kakem drugem telesnem naporu, tedaj se snov mišic razkraja, te razkrojene snovi prehajajo v kri in se v ledvicah izloču¬ jejo; to vrsto presnavljanja zovemo disimilacijo. Z disimi- lacijo gre vedno vštric asimilacija, razkrojene snovi v mišici n. pr. se zopet nadomeščajo potom asimilacije iz krvi, ki jih je sprejela po posredovanju čreva iz zavžite hrane. Dokler živa bitja rasto, je asimilacija iačja od disimilacije, nabira se vedno več in več žive snovi; ko pa živo bitje doseže svojo normalno veličino, sta disi- milacija in asimilacija v ravnotežju. Snov živih bitij je torej v vednem toku, vedno se razkraja stara snov in ustvarja se iz sprejete hrane nova. Jako točna je primera živih bitij s plamenom. (4.) V plamenu se razkrajajo snovi, ki se vedno na novo nadomeščajo iz gorečega telesa, samo da je tok snovi v plamenu mnogo hitrejši kot v živih bitjih, toda oboje sta efemerni tvorbi, nestalni, dostopni vsakovrstnim vnanjim vplivom; izraz, da ugasne luč n življenja, torej ni zgolj površna analogija, nego se zelo približuje karakterizaciji bistva življenjskih pojavov. Kakor plamen, je tudi življenjsko presnavljanje do¬ vzetno za vsakovrstne vnanje činitelje. Živa snov odgovar¬ ja na vsak vnanji in notranji upliv s posebnimi reakcijami, ona je dražljiva. Cvetlice, ki so bile v temi, obrnejo, izpostavljene svetlobi, kmalu svoje glavice v ono smer, iz katere prihajajo svetlobni žarki; ako metulj zavoha vonj cvetličnega medu, nameri takoj svoj polet v dotični smeri, da poišče vabljivi cvet; ako se dotaknemo žabe, tedaj odskoči; ako pride hrana v želodec, tedaj začne že¬ lodec izločevati prebavni sok itd. Te reakcije ne stoje po svoji jakosti v nobeni zvezi z dražljejem, najmanjši dražljej zamore povzročiti silne reakcije, slično kakor zatnoremo z malo iskrico pognati v zrak celo zalogo smodnika. V smodniku je kemična energija vezana, vlada neka napetost in najmanjši povod zadostuje, da se ta na¬ petost izenači, pri čemur se energija, ki je preje tako- rekoč počivala, pojavi v obliki toplote in ekspanzivnosti nastalih plinov. Slično vlada tudi v kemičnih sestavinah živih bitij nekaka napetost in dražljej je sredstvo, ki za¬ more osvoboditi v organizmu nabrano silo, da se pojavi in deluje. Nadalje pa imajo živa bitja lastnost vstvarjati nova bitja enake vrste. Pri najnižjih živih bitjih, pri praživalih in pri najnižjih rastlinah, se razdeli cel individij, ko je zadosti dorastel, v dva enaka dela, pri višjih živih bitjih pa nastajajo v telesu posebne stanice, plodne stanice, jajca in semenska telesca, iz katerih se potem polagoma razvija novo bitje. Vse te lastnosti tvorijo oni kompleks prikazni, ki jih nazivamo življenje. Razlika med neživo ali neorgansko 12 prirodo in živimi bitji je torej jako precizno karakterizi- rana in najti ni nobenih prehodnih tvorb. Vprašanje je sedaj: postoji li načelna razlika med pojavi nežive narave in pojavi, ki jih je opazovati pri živih bitjih" Je Ii življenje posledica delovanja enakih sil, kakor jih je opažati tudi pri mrtvih telesih, ali pa so po¬ javi življenja pojavi svoje vrste, ki nimajo nobenega stika s silami v mrtvi naravi? Za pojave mrtve narave veljata dva važna zakona, zakon ohranitve snovi in zakon ohra¬ nitve energije. Množina vse snovi, kar je je v vsemiru, ostane vedno neizprernenjena; nikdar se ne dogodi, da bi v prirodi kaka snov v nič izginila ali pa se iz nič pojavila. Če zdro ¬ bimo kamen v prah, smo mu sicer vzeli njegovo obliko, toda ako ves ta prah stehtamo, vidimo, da ga je ravno toliko, kolikor je bilo preje teže kamna; prah se bo seveda razpršil v kratkem na vse kraje, toda niti najmanjši delec ne bo v nič izginil, nego bo pač kje nadalje postajal. Tudi, ako kako telo izgori, ne izgine v nič, njegova snov ostane, le izpremeni se v druge kemične spojine, pri go- renju pred vsem v razne pline. Slavni francoski kemik Lavoisier je to prvi s tehtnico dokazal. V zaprti po¬ sodi. ki je bila napolnjena s kisikom, onim plinom, ki vzdržuje gorenje, je pustil zgoreti telo. Daši so pri tem nastali sami plini in je torej telo za oko izginilo, je ostala teža posode s svojo vsebino preje in sleje ista, jeziček tehtnice se niti ganil ni. Snov se torej nikdar in nikamor ne more izgubiti, ona mora postajati v isti množini kot danes i no tisočih in tisočih let: Snov je večna. V prirodi pa je še neka druga količina, koje množina je vedno enaka, ki se nikdar ne more izgubiti in nikdar iz nič nastati: energija. Tako zovemo zmožnost kakega 13 telesa proizvajati delo, merilo energije je torej veličina dela. Telo, ki smo je dvignili, zamore, ako pade, pro¬ izvajati delo, ono ima v sebi gotovo množino neke ener¬ gije, ki jo zovemo potencialno energijo. Ako telo pada, tedaj prehaja potencialna energija v kinetično ali gibalno energijo. Razun mehaničnih energij so v prirodi še druge vrste energije: toplotna, električna, magnetska, kemična in žarna energija, najbolj poznana vrsta slednje je sve¬ tloba. Vse te energije zamoremo meriti po delu, katero proizvajajo. Vsi pojavi v prirodi postoje v izpreminjanju ene vrste energije v drugo, toda najsibodo te izpremembe še tako izdatne, delozmožnost celega takega sistema, na katerem se izpreminjajo energije, je v vsakem hipu ista, ne izgubi se nikjer nič energije in ne nastane nikjer nova. Vzemimo konkreten slučaj. Ako udarimo s kla- dvom na nakovalo, se nam sicer na prvi pogled zdi, da se je energija, ki ssmo jo uporabili, ko smo kladvo zavihteli, izgubila; toda ako stvar natančneje preiščemo, ni tako. Ko smo udarili na nakovalo, smo začuli udar: del naše ener¬ gije je prešel v kinetično energijo zraka, nastalo je tre¬ senje zraka, ki je zaznavamo kot zvok; naklo in kladvo sta se razgrela, drugi del naše energije je prešel v to¬ plotno energijo, ta toplota se polagoma porazdeli po vsej okolici. S finimj instrumenti bi zamogli pokazati, da so se pri udarcu pojavile tudi. neznatne električne in magnetske prikazni, tudi v te vrste energije se je izpremenila naša moč. Da bi zamogli vse te energije, ki so se pojavile pri udaru, natančno izmeriti, bi videli, da je njih množina do pičice enaka mehanični energiji, ki smo jo uporabili, ko smo kladvo dvignili. Robert M a y e r je prvi pokazal, da toplota, ki jo proizvajamo potom mehanične energije, zamore zopet proizvajati delo v množini, ki je enaka množini prvotno uporabljene mehanične energije. (5.) Isto 14 — velja za vse druge energije. To izpreminjanje energij v prirodi bi primerjali lahko z menjanjem denarja; ako iz¬ menjamo 100 kron v lire in lire v dolarje, dolarje v ši¬ linge, šilinge v rublje, rublje v marke in marke zopet v krone, dobimo naposled, ako nas menjalci niso opeharili in niso ničesar zase pridržali, zopet 100 kron. Stroji, ki jih uporabljamo, bi bili primerjati z menjalci. Vzemimo za primero proizvajanje elektrike. Najprvo se izpremeni pri izgorevanju kemična energija premoga v toploto, potem ta toplota povzroči ekspanzijo pare, ki goni parni stroj in sicer se pretvori pri tem le približno 15—20% toplote v mehanično delo, dočim druga toplota neizpremenjena vhaja s paro ali pa prehaja na hladilno pripravo. Parni stroj goni potom transmisije dinamostroj, kjer prehaja ta mehanična energija s posredovanjem magnetizma v elek¬ trično energijo. Pa bi vso to električno energijo zopet iz- premenili v toploto n. pr. v električni peči, bi bila množina te toplota k večjemu enaka 15—20% one toplote, ki se je pojavila, ko smo zakurili s premogom stroj v elektrarni, t. j. oni množini toplote, ki je prešla v mehanično delo par¬ nega stroja. V resnici bi bila nekoliko manjša, ker se v vsakem stroju pri trenju nekaj energije izpremeni v to¬ ploto, ki se razkropi v okolici. Menjalci si vzamejo tu vedno večjo ali manjšo provizijo; toda ako vse te »pro¬ vizije« upoštevamo, je končna množina energije ista, kakor je bila izpočetka. Vprašanje je sedaj, veljata li tudi za živa bitja zakon ohranitve snovi in zakon ohranitve energije? (6.) Kakšna je snov živih bitij? Najdemo li tu iste snovi kot v mrtvi prirodi ali pa so to snovi posebne vrste? Kemične spojine, ki sestavljajo organska telesa, so res spojine posebne vrste, glavno ulogo igrajo takozvane — 15 beljakovine. (7.) Te beljakovine so spojine dolge vr¬ ste prvin, ogljik, vodik, kisik, dušik, žveplo in železo so v prvi vrsti zastopani; vse to so snovi, ki.jih najdemo tudi kot glavne sestavine neorganiških teles. Prvine so torej iste, kakor v mrtvi prirodi. Kakor se je izrazil Dubois- R e y m o n d v lepi primeri, je železo isto železo, bodisi, da drdra kot parni stroj po tiru, bodisi, da se kot sestavina krvnih teles pretaka po žilah. Ako denemo seme v zemljo, vidimo, da se razvije iz njega rastlina, ki ima stokrat in ti¬ sočkrat več snovi od semena, vso to snov je prejela rastli¬ na iz zemlje in iz zraka, ona si jo je asimilirala iz mrtve prirode, enotnost snovi mrtve in žive prirode je torej po¬ polnoma nedvomna. Kako pa so sestavljene beljakovine, kako so tu raporedeni atomi v molekulu, tega znanost do danes še ni mogla natančno dognati, kajti beljakovine so pač najkompliciranejše kemične spojine. (8.) Poleg belja¬ kovin so v živih bitjih še razne druge snovi posebne vrste, v katerih igra ogljik glavno vlogo in ki imajo poleg ogljika še vodik in kisik v večji meri in včasih tudi dušik, kakor n. pr. sladkor, škrob, mast, razna izločila itd. Zovemo jih organske spojine. V početku preteklega stoletja so mislili, da se za- morejo vse take snovi, iz katerih sestoje živa bitja, ustro¬ jiti iz prvin mrtve prirode le v živem telesu, mislili so, da imajo živa bitja v sebi neko posebno silo, ki jih vsposobi k temu, takozv. življenjsko silo, vis vitalis, ki se drugje v prirodi nikjer ne pojavlja. Vitalizem so nazvali ta nazor. Toda že leta 1828 je zadal kerničar Wohler smrtni udarec temu naziranju. Posrečilo se mu je iz ne- organskih snovi sestaviti v retorti neko tako spojino, ki je bila preje poznana samo v živih bitjih, kot posledica de¬ lovanja izločilnih organov, takozvano scanino.(9.) V poz¬ nejših letih se je z napredkom kemije posrečilo sestaviti - IG — sintetiški iz mrtvili prvin dolgo vrsto drugih organskih snovi in ravno v zadnjih letih se je kemija že dokaj pri¬ bližala sintezi beljakovin. Emil Fischerje sestavil umetnim potom snovi, ki so zelo slične najenostavnejšim beljakovinam. (10.) Nikdo danes več ne dvomi, da bode na¬ posled mogoče sestaviti i beljakovine; to je le še vpra¬ šanje časa; treba se je še bolj poglobiti v študij ustroja teh snovi in fiziološka kemija kaže v tem oziru vsak dan nova zanimiva odkritja. Torej snov živih bitij je v vsakem oziru ista kot snov v mrtvi prirodi, iste prvine, isti atomi. Tudi ustroj organskih spojin je tak, da jih je mogoče sestaviti s pomočjo činiteljev, ki delujejo v mrtvi prirodi. Nešteto poizkusov kaže nadalje, da velja zakon ohra¬ nitve snovi ravno tako za živa kakor za neživa bitja. Če natančno izmerimo vse snovi, ki jih kako živo bitje zav- žije in vdiha, in snovi, ki jih izloči in izdiha, zamoremo videti, da sta obe količini enaki, izdatki se krijejo s pre¬ jemki. Ako so izdatki manjši od prejemkov, tedaj je opa¬ ziti, da se je teža telesa za toliko povečala, kolikor znaša diferenca obeh prvoimenovanih količin. Ako se je teža telesa pomanjšala, tedaj je telo več izločilo, kakor spre¬ jelo. Že Lavoisier in Laplace šta z jako lepim po¬ izkusom dokazala, da se dogajajo kemični pojavi v živih bitjih po istih zakonih kot v mrtvi prirodi, da velja za nje v polni meri zakon ohranitve snovi. Svoje poizkuse sta izvršila na morskem prašičku, da doženeta, jeli odgovarja množina izdihane ogljikove kisline isti produkciji toplote, kojo je opaziti pri gorenju oglja, kjer se tudi pojavlja ogljikov plin. Izmerila sta najprvo, koliko ledu se stopi s pomočjo toplote, ki jo proizvaja gotova množina oglja, ako zgori. Gorenje oglja ni ničesar drugega kakor tvorenje ogljikove kisline, oglje in kisik v zraku se zdru- — 17 — žita pri gorenju v ta plin. Nastala množina ogljikove ki¬ sline, ki jo je lahko izmeriti, je nekako merilo za množino izgorelega oglja. Množina pri gorenju stopljenega ledu stoji torej v gotovem razmerju z množino pri gorenju na¬ stale ogljikove kisline. Nato sta LavoiSier in La¬ pi a c e preizkusila, koliko ledu stopi v gotovem času morski prašiček s svojo telesno toploto. Izmerila sta tudi množino ogljikove kisline, ki jo morski prašiček v onem času izdiha. Našla sta, da stoji množina stopljenega ledu z množino izdihane ogljikove kisline natančno v istem raz¬ merju, kakor pri poizkusu z ogljem. Torej gre v živem te¬ lesu vse po istem tiru kakor v neživi prirodi, nikjer ni sledu delovanja kakega posebnega tajinstvenega živ¬ ljenjskega činitelja. Iz navedenega poizkusa že tudi sledi, da velja, vsaj za slučaj tvorbe ogljikove kisline, zakon ohranitve energije za živa bitja v isti meri kot za mrtvo prirodo; kajti tvorba ogljikove kisline je v zvezi s preminjanjem kemične ener¬ gije v toploto in omenjeni poizkus kaže, da sledi ta istim zakonom kakor v mrtvi prirodi. Natančne poizkuse o veljavi zakona ohranitve ener¬ gije pri živih bitjih sta v zadnjem času izvela L a u 1 a n i e in R u b n e r pri živalih in A t w a t e r pri človeku. (II.) Najvažnejša so Atwaterova raziskavanja. Bi¬ stvo teh poizkusov -je, natančno izmeriti množino energije, ki jo prejme telo v gotovem času, in množino energije, ki jo odda telo v istem času. Če se teža telesa v tem času ni izpremenila, morata biti obe množini ener¬ gije enaki, ako naj velja zakon ohranitve energije. A t - w a t e r je konstruiral posebno malo sobico, v katero je zaprl za več dni poizkusne osebe (bili so to izobraženi možje, doktorji in dijaki v dobi 21 do 34 let). Sobica je imela posebno ventilacijo, ki je omogočila natančno ana- 2 18 lizo in natančno merjenje vseh oddanih plinov, izdihanega zraka in izparivanja kože; potom posebnega vodovoda, ki je v tankih ceveh obkrožal sobico, je meril toploto, ki jo oddaje telo; izmeril je namreč, koliko se je voda pri obtoku skozi vodovod ogrela. Nadalje je natančno izmeril in analiziral vsa izločila in iztrebke. Da je zamogel upo¬ števati i delo mišic, so poizkusne osebe uporabljale bi- ciklu podobno pripravo, gonile so s pedali kolo, ki je bilo v zvezi z dinamostrojem, v katerem se je pretvorilo mehanično delo v elektriko in potom izžarivanja svetilke- žarnice se je ta energija zopet pretvarjala v toploto. Energija, ki jo telo prejema, je pred vsem kemična ener¬ gija hrane, izračunati jo zamoremo, ako določimo to¬ ploto, ki se pojavi pri sežigu teh snovi; nadalje toplota hrane. Energija, ki jo telo oddaje, je kemična energija iz¬ ločil in iztrebkov, toplota, ki odhaja v izdihanem zraku, pri izparivanju in v izločilih, ter mehanična energija delovanja mišic. (12.) Vse te energije zamoremo natančno izmeriti; kot enota služi navadno toplotna enota ali ka¬ lorija,*) kajti kemično energijo merimo po toploti pri se¬ žiganju in istotako zamoremo tudi mehanično energijo iz¬ raziti v toplotnih enotah. Rezultati, ki jih je dobil A t - w a t e r, kažejo v polni meri, da oddaje telo ravno toliko energije, kolikor je je prejelo. Naj navedem tu nekaj teh tali važnih številk At waterovih poizkusov, ki ka¬ žejo, koliko je telo povprečno na dan prejelo in oddalo: Prejemki Izdatki 12 poizkusov v 41 dneh pri navadni hrani in mirovanju mišic 2246 Kal. 2246 Kal. 20'poizkusov v 66 dneh pri navadni hrani in telesnem naporu 4682 4676 „ *) Kalorijo (takozvano veliko kalorijo) zovemo ono mno¬ žino toplote, ki segreje 1 kg vode za 1° C. 19 — Mala razlika med prejemki in izdatki odgovarja na¬ pakam, ki jih je pričakovati pri takih raziskavah, je torej brez pomena. ’ Torej tudi najvišje živo bitje, človek, sledi v polni meri zakonu ohranitve energije, nikjer se v človeškem telesu ne poraja iz nič kaka energija, ali pa izgine v nič, temveč vse gre po istem tiru, kot pri premirtjanju energij V mrtvi prirodi.^Iz A t w a t e r o Vih poizkusov sledi na¬ dalje, da so v živem telesu iste energije, kakor jih po¬ znamo v mrtvi prirodi, da so nazori o kaki posebni živ¬ ljenjski energiji ali živalskem magnetizmu, ki naj bi ga telo izžarivalo, le prosta fantazija; v Atwaterovi sobici ne more uiti ničesar in razun tega tudi ni nikjer mesta za kake posebne tajinstvene sile, kajti bilanca je popolna, nikjer ni nobene znatne razlike med izdatki in pre¬ jemki. ( 12 .) Živa bitja torej z vsem pravom nazivamo stroje, se¬ veda to niso stroji, ki bi delovali potom mehaničnega pre¬ našanja sil, kakor razni stroji v tehniki, nego živa bitja so kemični stroji, energija, ki jo živa bitja proizvajajo, pohaja od energije raznih kemičnih pojavov v telesnih stanicah. ( 13 .) Kako pa ta kemizem deluje v podrobnejšem, glede tega vprašanja je dandanes znanost seveda šele v prvih početkih. Saj niti ne poznamo še natančnega ustroja beljakovin, najvažnejše sestavine živih bitij, kako naj tedaj natančno pojmujemo kemične pojave, ki se dogajajo pri razkrajanju in asimilaciji teh spojin. Delovanje kemičnih strojev, ki jih nazivamo živa bitja, nam je danes pač še tako nejasno, kakor bi nam bilo nejasno delovanje kakega mehaničnega stroja, n. pr. rotacijskega tiskalnega stroja, ako bi poznali samo njegove vijake in kolesa, ne pa, kako 2 * — 20 so ti deli porazvrščeni, kako se oprijemajo in tarejo drug ob drugem. Vendar je že glede kemizma živili bitij zavzela zna¬ nost gotove smeri. Vse namreč kaže, da igrajo največjo ulogo pri življenjskih prikaznih takozvani k a t a 1 i t i č n i pojavi. Ako platino prav fino razdelimo, da nastane takozvana platinova goba, tedaj opazimo, da se vodik ali kaka druga plinasta ali tekoča gorljiva snov takoj vname, če jo spustimo na to platinovo gobo. Platin deluje tu v smislu, da silno pospeši spajanje plina s kisikom, platin se pa pri tem prav nič ne izpremeni. Tak pojav nazivamo katalizo, platin igra tu ulogo katalizatorja. V živih bitjih so našli nešteto snovi, ki delujejo v takem smislu. Te snovi zovemo encime. Skoro pri vsaki kemični izpremembi, ki se pojavlja v živih bitjih, so udeleženi taki encimi. Vsa prebava hrane, razkrajanje zavžitih beljakovin, škroba in sladkorja, je delovanje raznih prebavnih encimov, ki jih izločujejo žleze v svojih sokovih. Ravno tako pa vodijo tudi sestavo snovi živih bitij iz zavžitih in prebavljenih substanc posebni encimi. Posebni encimi pospešu¬ jejo tvorbo maščobe, drugi pospešujejo oksidacijo, zopet drugi tvorbo sladkorja itd. Encimi se pri tem nikakor ne izpremene, nego ostanejo vedno enaki, zato že silno male množine teh encimov zadostujejo za normalen tek pre¬ snavljanja. Encimi za tvorbo raznih telesnih snovi imajo svoj sedež v dotičnih organih; v mišicah so posebni en¬ cimi za mišično snov, v kosteh za tvorbo apna, v živ¬ čevju za tvorbo živčnih sestavin itd. ( 14 .) Tako je torej mo¬ goče, da vzamejo iz krvi, ki je edina redilna tekočina te¬ lesa, gotovi organi te snovi, a drugi zopet druge; potom dotičnih encimov se stvarja iz iste redilne tekočine tu mišična snov, tu maščoba, tam rogovina, drugje se izlo¬ čuje zopet apno in klej itd. Da so pojavi pri tem kemizmu — 21 res le posledica delovanja posebnih kemičnih snovi in ne morda kakih posebnih tajinstvenih življenjskih faktorjev, kažejo poizkusi z izoliranimi encimi. Da so encimi, ki jih izločajo razne prebavne žleze in ki vodijo prebavo, po¬ sebne snovi, da so pojavi prebavljanja posebne vrste ke¬ mične prikazni, je bilo že dolgo znano, saj zadostuje, da sok kake take žleze, n. pr. slino, pomešamo v retorti s snovjo, ki naj še razkroji; z lahkoto je tu opažati vse faze prebavnega razkrajanja, kakor se to vrši v telesu. Go¬ tovo vrsto sličnih pojavov, predvsem razne vrste vrenja (n. pr. vrenje mošta in raznih drugih sadnih sokov), ki ga povzročajo razne glivice, so pa preje drugače sodili; mislili so, da tu ne delujejo posebne snovi, nego da je vrenje posledica življenjskega procesa kot takega, da 1 e žive glivice — ali živi fermenti, kakor so jih nazivali — zamorejo razkrajati grozdni sladkor mošta. Posebno slav¬ ni francoski učenjak Pasteur je ta nazor vitalnega de¬ lovanja fermentov zagovarjal in ta nauk je imel občno veljavo do 1. 1897, ko je Buchner izvršil svoje epo¬ halne poizkuse s kvasom. Kvas žovemo male glivice, ki povzročujejo vrenje mošta, one razkrajajo grozdni slad¬ kor v alkohol in ogljikovo kislino in pretvarjajo tako mošt v vino. Buchner ju se je posrečilo napraviti iz mrtvega kvasa izvleček, ki je ravno tako razkrajal slad¬ kor, kakor žive glivice, jasen dokaz, da gre tudi tu za de¬ lovanje posebnega encima, ki ga je B u c h n e r imenoval c i m a z o. Dandanes poznamo že razne slične poizkuse z encimi, ki delujejo v raznih organih, encime iz mišic, encime iz masti. Ta izkustva pričajo, da gre tu vse kemičnim po¬ tom brez vsakih tajinstvenih hipotetičnih življenjskih či- niteljev. — 22 — Ti encimi, ki so torej posebne snovi, nastopajo le v tako minimalnih množinah, da se še do danes ni posrečilo- jih kemično analizirati. Kakor Spitzer in Frieden- t h a 1 sodita, so encimi posebne beljakovinam sorodne spojine, takozvani nukleoproteidi. Daši nastopajo encimi v tako malih množinah, je vendar njih delovanje ogrom¬ nega obsega. Najmanjša množina kakega encima zamore razkrojiti polagoma neomejene množine kake snovi. De¬ lovanje encimov si moramo predstavljati tako, da se encimi spajajo s snovjo, ki jo hočejo razkrojiti, v jako labilno kemično spojino, ki takoj po svojem postanku zopet razpade; pri tem razpadu pride zopet encim neizpreme- njen na dan. Tako je mogoče, da ostane množina encima koncem reakcije ista kakor je bila v početku. (15.) , Do sedaj smo torej dognali, da sicer natančni kemi- zem delovanja beljakovin v živih bitjih ni pojasnjen, da pa vemo, da se to delovanje vrši po istih zakonih, kakor v mrtvi prirodi, da vemo nadalje, da so živa bitja sestav¬ ljena iz istih prvin, kakor jih najdemo v mrtvi prirodi, da so energije v živih bitjih energije mrtve prirode, da znan¬ stvena raziskavanja ne dado nikjer v živih bitjih prostora kaki posebni skrivnostni življenjski energiji, f Ene točke se še nismo dotaknili, namreč takozvane smotrenosti živih bitij. Živa bitja so vsa tako ustvar¬ jena, vse reakcije živih bitij so take, da so ta bitja več ali manj usposobljena, da se zamorejo sama ohraniti, da se zamorejo braniti škodljivih vplivov in da zamorejo izko¬ ristiti vse ugodne življenjske pogoje, ki se jim nudijo. Vsa organizacija živih bitij meri na samoohrambo. Pri višjih organizmih je opažati tako dovršenih naredb, da se jim ne moremo zadosti načuditi. Vzemimo za primero naše oko s svojimi napravami, ki nam omogočijo, da prilago¬ dimo oko na bližino ali na daljavo, da je z razširenjem ali — 23 zoženjem zenice pripravimo za slabšo ali jačjo svetlobo, ali pa naše uho z bobenčkom, ki je ustrojen, kakor mem¬ brana pri fonografu, in z vsemi drugimi tako čudovitimi adneksi! Pa ne samo ustroj, tudi vsaka reakcija organiz¬ ma je taka, da mora i izkušenega naravoslovca osupniti. Naj navedem za primero zaceljenje zlomljene cevaste kosti n. pr. nadlehti. Kosti imajo le na površini masivno skorjo, v notranjosti imajo pa kosti luknjičav ustroj, fini koščeni loki ali trajektoriji se križajo na vse strani in si¬ cer so ti loki nameščeni vedno v smeri, v kateri vlečejo mišice ali pa v smeri v kateri tlačijo drugi deli na kost, slično kakor namestijo inženerji pri železnih konstrukci¬ jah razne vezi in prepone v mestih največjega tlaka in te- zanja. Ako se kost zlomi in se zopet zaceli, bi seveda, ker se je marsikaj premaknilo, stari loki v notranjosti kosti ne imeli nobenega smisla. Kaj se zgodi? Posebne stanice raz- denejo stare loke in zgrade nove na onem mestu, kjer so sedaj potrebni, kakor da bi v kosti deloval kak inžener, ki bi natančno izračunal, kje da je treba novih opor in prepon! Posebno čudovite so ravno reakcije živih bitij na take iz- premembe, ki jih v normalnem teku življenja ni pričako¬ vati in katerim se mora torej živa snov popolnoma na novo prilagoditi. Tudi razvijajoči se embrioni kažejo več takih reak¬ cij. Pri morskem ježu, "čegar jajca se razvijajo prosto v morski vodi in so radi tega posebno dostopna raznovr¬ stnim poizkusom, je opaziti v razvoju pri raznih poškod¬ bah vedno rekcije, ki poškodbe v kratkem izboljšajo tako. da se poznejši razvojni stadiji nič ne razlikujejo od nor¬ malnih. D r i e s c h naziva te pojave regulacije. Regulaci¬ jam slična je prikazen regeneracije, kjer pri razvitem orga¬ nizmu kak odtrgan ali odrezan organ na novo zraste. Naj- čudnejša je regeneracija očesa pri pupku ali povodnemu — 24 — močeradu. Ako pupku iztaknemo oko, se razvije na istem mestu novo oko z vsemi svojimi tako kompliciranimi na- redbami in sicer iz popolnoma drugačne staničevine, ka¬ kor pa v embrionalnem razvoju. Kako naj si predstavljamo, da zamore kemični stroj tako čudovito izravnati vse poškodbe? Taka in enaka vprašanja so rodila koncem preteklega stoletja novo biološko naziranje, ki zavrača nauk, da de¬ lujejo v živih bitjih zgolj mehanične in kemične energije, in trdi, da so v živih bitjih še posebni činitelji, posebna psihična načela, ki jih v mrtvi prirodi ni in ki uspospbljajo živa bitja k takim smotrenim reakcijam. N^eo vitali¬ zem zovemo ta nauk. Je li to naziranje res upravičeno? Oglejmo si nekoliko glavne zastopnike neovitalizma, da spoznamo, na kakih temeljih slone njihove podmene. Botaničar R e i n k e primerja živa bitja s tehničnimi stroji. Pri delovanju tehničnih strojev so sicer udeležene le energije mrtve prirode, toda pogoji delazmožnosti stro¬ ja, uredba njegovih,posameznih delov, so enako udeleženi pri njega delovanju kakor energije, učinek teh pogojev naziva Reinke sistemsko silo. Reinke tolmači to silo na ustroju ure; razporedba koles in kolesec pri uri je taka, da se z njo doseže vrtenje kazalcev; da bi te raz- poredbe ne bilo, bi ničesar ne koristila energija napetega peresa ali pa navite uteži; pri teku ure torej pogoji nje sestave delujejo po R e i n k ejevem nazoru kot neki po¬ sebni činitelj, ki sicer ni nobena energija, toda je vendar neobhodno potreben za normalni tek ure; ta faktor je takorekoč misel iznajditelja ure. Slične sistemske sile naj delujejo tudi v živih bitjih, ker tudi v njih opažamo isto harmonijo delovanja kakor pri kakem tehničnem stroju. Vsak stroj ima pa tudi svojega strojnika, ki ga je sestavil. Živa bitja se pa pri razvoju sama sestavljajo, zato sklepa R e i n k e, da so poleg sistemskih sil v živih bitjih še dru¬ ge sile, dominante jih imenuje, ki delujejo slično kakor mehanik, ki sestavlja stroj. Dominante in sistemske sile naj dado po R e i n k ejevem nazoru v živih bitjih energi¬ jam le posebno smer, v kateri se preminjajo, neposredno ne posegajo v tek energij, zato velja pač v polni meri i za živa bitja zakon ohranitve energije — one dominante in sistemske sile naj le določajo v katerem smislu naj se pri raznih procesih kemične energije žive snovi izpremene, tu v toploto, tam v večji množini v električni tok itd. Ker te sile niso energetične, ker niso posebna vrsta energije, nego neko psihično bistvo, jim nadeva fantazija iznajdlji¬ vega botaničarja še zmožnost, da se same iz sebe v po¬ ljubni meri razmnožujejo, da pa tudi lahko izginejo v nič. (16.) Mnogo bolj kritičen kot Reinke je H. Driesch, ki prihaja po analizi embrionalnega razvoja in raznih poizkusov, ki jih je izvel z razvijajočim se jajcem morske¬ ga ježa, do zaključka, da imajo živa bitja svoje posebne zakone, ki za mrtvo prirodo ne veljajo. Driesch raz- motriva razne prikazni pri živih bitjih, harmonijo v raz¬ voju, sposobnost že gori omenjenih regulacij pri embri- onih, nadalje akcije živčevja višje organiziranih živali in pride do sklepa, da si, stroja, ki bi vse to zamogel, ne moremo predstavljati, nego da je tu še neki posebni fak¬ tor udeležen, ki ga naziva e n t e 1 e h i j o. Bistveni znak entelehije je »znanje in volja«, entelehija je torej nekako psihično načelo, v entelehiji je dana ideja organizma in po tej ideji se prilagodi delovanje organizma in njega razvoj. Ta entelehija ni vezana na nobeno posebno snov, nego ona je delujoči princip v živem bitju in kot taka preveva vse delovanje organizmov. (17.) — 26 Druga šola neovitalistov, takozvani p s i h o b i o 1 o g i, Pauly, France, Fr. W a g n e r, ( 18 .) pripisujejo živi snovi sposobnost nekake primitivne sodbe in primitivnega sklepanja. Oni razmotrivajo pred vsem vprašanje, kako da so razni smotreni organi v teku descendenčnega raz¬ voja polagoma nastali. Ako si mi napravimo kako orodje, tedaj najprvo sodimo in sklepamo, kakšna priprava bi bila za gotov namen najboljša. Razni organi so ustrojeni nalik orodjem v dosego gotovih smotrov, iz tega sledi po na¬ zoru psihobiologov, da ima živa snov tudi neko sposobnost primitivnega mišljenja in zbiranja raznih izkustev. Ako se kost zlomi in se zopet zaceli, tedaj kostne Staniče preso¬ dijo, kje je največji tlak in tam na novo izločijo že gori omenjene prepone in trajektorije. V živih bitjih naj deluje torej razen energij mrtve prirode še neki psihični element, ki v vsakem slučaju samostojno razsodi, kaj je za bitje najbolj koristno. Poleg teh glavnih zastopnikov neovitalizma je še več drugih propagatorjev sličnih naukov, kojih nazori se de¬ loma več ali manj krijejo z očrtanimi, deloma najdemo tu še stari vitalizem — nauk o neki posebni življenjski sili, ki naj stoji v neki mistični zvezi z drugimi navadnimi si¬ lami — v novi obleki. ( 19 .) V vseh teh podmenah se zrcali nezadovoljstvo s po¬ časnim napredkom pojmovanja temeljnih bioloških pro¬ blemov, neka nestrpnost in obenem obup nad znanostjo, češ to je predolgočasno, saj ne moremo priti nikdar do cilja. Česar še ni mogoče razložiti, to podtikajo vitalisti raznim' svojim »iznajdbam«, dominantam in entelehijam. D r i e s c h to tudi sam odkrito priznava. »Odkodi ima entelehija vse zmožnosti«, vpraša, »ki smo jej jih pripi¬ sali? Ima jih, ker smo jej jih prideli —■ mi, in mi smo jej — 27 jih prideli, ker smo to morali storiti«. Torej vse te pod¬ mene so nakopičenje vsega, česar še ne moremo razložiti v enem samem fiktivnem pojmu, torej nobena razlaga, ne¬ go le zaznamovanje vsega onega, česar še ne vemo, z eno prazno besedo: »Encheiresin naturae nennt' s die Chemie Und spottet ihrer selbst und weiss nicht wie«. Temeljna točka vseh neovitalistovskih teženj je ta- kozvana smotrenostv živih bitjih. Ta pojem je treba natančneje premotriti. Kaj je smotreno? So-li živa bitja v istini smotrena ali je to morda le nepopolen izraz za razne komplicirane življenjske pojave? Izraz »srnot- r e n« uporabljamo v prvi vrsti za človeško delo in za človeška orodja. Pri smotrenem delu je cilj, ki ga hočemo doseči, uzrok naše akcije. Najprvo si mislimo cilj in ta mi¬ sel rodi naše delovanje, ki naj služi v dosego namišljenega cilja. Pri smotrenem delu je torej namen, neki psihični faktor, takozvana causa finalis prvo. Isto velja za orodje. Najprvo ima človek misel, da rabi pripravo, tako in tako, da bo zamogel z njo zabiti žebelj, ta namen je uzrok, da si napravi kladvo. Ako govorimo o smotrenosti v napravi, kaj naj to znači? Ali moremo reči, uzrok postanka očesa je bil namen videti, namen doznavati svetlobo? Ali pa namen zaceliti rakovo telo je povzročil regeneracijo odtr¬ gane noge? Ali moremo trditi, da je neka misel funkcije, ki naj jo kak organ izpolnuje, uzrok njegovega postanka? Kaj takega si gotovo ne bo upal nikdo dokazovati. Mi zamoremo le reči, organi zo ustvarjeni tako k o t d a j i h j e povzročil njih zamišljeni namen, oni so taki, kot da bi bili smotreni, ako torej govorimo o smotrenosti, je to le neka komodnost v izrazu; da se izognemo dolgim popisom, se poslužujemo tega izraza, v pravem pomenu — 28 - pa zamoremo smotrenost najti le pri svojih lastnih delih, torej tam kjer moremo dokazati, da je bil zamišljeni cilj uzrok akcije. Ako se hočemo eksaktno izraziti in nečemo pripustiti nobene nedokazane in nedokazljive trditve, ne smemo reči: živali imajo oči zato, da vidijo, nego: one vi¬ dijo, zato ker imajo oči. Mi damo lahko sploh vsakemu pojavu v prirodi smotren značaj, posebno v pesniški ob¬ liki večkrat najdemo tako opazovanje prirodnih prikazni tako poosobljanje, oduševljanje mrtve prirode; kolikokrat čujemo govoriti o želji rek, dospeti v morje, d pohlepnosti ognja, o sovraštvu solnca do snega itd. (20.)|Načelo smot- renosti je pač poseben način motrenja raznih prikazni in je ravno nasprotno kavzalnemu, vzročnemu opazovanju, ki je edina prirodoslovska metoda. Ako smotrenost po¬ lagamo v naravo, tedaj je to antropomorfizem, mi pro- iciramo naše duševno življenje, ki se za nas odigrava po načelu smotrenosti v prirodne prikazni. Da pri živih bit¬ jih posebno nagibljemo k takemu pojmovanju, je uzrok pač ta, da so njihovi organi posebno slični v svojem ustro¬ ju in svoji uporabi našim orodjem, da spominja njihovo delovanje in nehanje več ali manj na naše. (21.) Analiza načela smotrenosti nam torej kaže, da vpra¬ šanje »čemu?« sploh ni dopustno v prirodni znanosti, nego le vprašanje »zakaj?« vprašanje po vzrokih. | »Če¬ mu?« je tu sploh nesmiselno, ker ima to vprašanje vedno za premiso neki nam podoben faktor, ki je stvoril dotični prirodni predmet v kak namen. »Čemu je cinober rdeč?« »Čemu so vulkani?« To so vprašanja brez smisla, mi vemo da je tako, in prirodoslovje nam zamore pojas¬ niti. z a k a j je to tako. Cinober je pač rdeč, ker so njegovi delci tako razporedeni, da razen rdečih žarkov vse druge absorbirajo. To je edini odgovor. Le ako se postavimo na stališče, da je neka inteligenca stvorila cinober, zamore- - 29 — mo vprašati »čemu?«, toda to stališče je treba najprvo dokazati, česar pa ni mogoče. Brez dokazov pa prirodna veda nima nobenega uzroka priznavati tako stališče. Isto velja tudi za živa bitja, kajti v nobenem slučaju ne mo¬ remo dokazati, da je pri postanku kakega organa deloval neki posebni psihiški faktor. Tu povsodi je torej motrenje po načelu smotrenosti nesmiselno, nedopustno za resnega prirodosloven, ako ne gre zgolj za poetiško izražanje, da se s tem poživi stil, ali pa da se izognemo dolgim opiso¬ vanjem in le hočemo reči: »to je ustrojeno tako, kot da je smotreno«. (22.) Le v enem, toda precej omejenem o- krožju je teleologija ali motrenje po načelu smotrenosti opravičeno, namreč pri dejanjih visoko organiziranih ži¬ vali, ki imajo živčevje ustrojeno slično našemu. Tu zamo- remo po analogiji sklepati, da povzročajo dejanja slični pojavi kot pri nas, namreč živčni pojavi, ki se kombinirajo iz raznih utisov, katere so preje vnanji uplivi napravili potom čutnih organov na živčevje, ali da se subjektivno izrazimo, psihiški pojavi, pri dejanjih v prvi vrsti predstava cilja, ki ga naj dejanje doseže. Tu moremo govoriti o res¬ ničnih namenih in smotrih, povsodi drugje je pa teleolo¬ gija, ako naj ne bo zgolj prazen izraz, neutemeljena in nedopustna. (23.) Neovitalisti se pa navadno ne mude dolgo pri razmo- trivanju načela smotrenosti, nego njim je a priori vse smotreno, kar količkaj tako izgleda; to je seveda le po¬ božna želja; da naj ima to naziranje smisla, bi morali naj¬ prvo za vsak slučaj posebej dokazati, da je bil uzrok po¬ stanku kakega organa res neki psihiški faktor, namišljeni namen, kateremu naj organ služi. Kdor torej dokazuje; »Glejte, živa bitja so smotreno urejena, iz tega sledi, da delujejo v njih psihiški faktorji«, je to le znak, da ne zna logično misliti, to je navadna petitio principii, kajti v pr- 30 — vem stavku že trdi brez vsakega dokaza implicite isto, kar izreka v drugem stavku. Ali pa sploh razlaga, ki jo skušajo podati neovitalisti, v istini kaj razloži? Razložiti kako prirodno prikazen se pravi pokazati, kako izhaja ta prikazen iz drugih nam po¬ znanih enostavnejših činiteljev. Kako pa napravijo to neovitalisti? Za ogromno množino nepojasnjenih dejstev privlečejo kot uzrok neko izmišljeno količino, kateri na¬ denejo poljubno množino raznih lastnosti in zmožnosti; neka univerzalna formula za tisoče in tisoče različnih živ¬ ljenjskih prikazni, kakor so v srednjem veku iskali univer¬ zalnega leka za vse bolezni. To je postopanje, ki bije v lice vsem načelom prirodoslovja. Temelj vse prirodne znanosti je načelo, ki je danes mnogokrat nazivajo eko¬ nom i j o m i š 1 j e n j a, načelo ki ga je že N e w t o n jasno očrtal: Pripoznati kot uzroke prirodnih prikazni samo či- nitelje, ki so resnični t. j. ki jih je mogoče v prikaznih do¬ kazati, in pripoznati samo toliko uzrokov, kolikor jih je ne- obhodno potrebnih. (24.) Sedaj pa poglejmo R e i nkejeve dominante. R e i n k e jim daje zmožnost izginiti v nič in množiti se same iz sebe; to so torej lastnosti, ki jih še nik¬ jer nismo opazovali in ki poleg tega tudi zdravemu ra¬ zumu nasprotujejo. In ta gorostasni nesmisel naj bo raz¬ laga življenju! Ne mnogo srečnejša od R e i n k ejevih iz¬ mišljotin je trditev psihobiologov o zmožnosti žive snovi, da sodi in sklepa. Mi vemo, da je sodba in sklepanje ve¬ zana, bodisi že kakor koli, na možgane, na medsebojno delovanje toljko milijonov in milijonov živčnih stanic. Ločenih od možganov takih pojavov še nismo nikjer opazovali, torej ne glede na to, da taki vitalni faktorji sploh niso potrebni, ker ničesar ne razlože, je trditev, da ima vsaka stanica, vsaka močelka sposobnost soditi. 31 — sklepati in zbirati izkustva, v nasprotju z vsem, kar je do sedaj dognala fiziologija in patologija možganov. Drieschove entelehije naj bodo zopet radi tega po¬ trebne, ker ni mogoče si izmisliti stroja, ki bi imel vse lastnosti harmonije in regulacij. To je D r i e s c h ovo dokazovanje. No, temu je opomniti, da so drugi učenjaki, ki imajo malo boljšo fantazijo, pokazali, da je prav lahko si misliti stroje, ki bi imeli lastnosti, ki jih D r i e s c h zahteva. (25.) Seveda si ne moremo misliti šivalnega stro¬ ja, ki bi imel lastnost vsako poškodbo zopet sam iz sebe popraviti. Toda, da so živa bitja taki mehanični stroji, tega nihče ne trdi, živa bitja so kemični stroji, sistemi raz¬ novrstno nameščenih med seboj delujočih zelo komplici¬ ranih kemičnih spojin. D r i e s c hovo postopanje je torej, da pravi, teh in teh pojavov ne bode nikdar mogo¬ če mehanično-kemiški pojmovati, zatorej mora delovati v organizmih še neko drugo načelo. Ali je to postopanje sploh dopustno? Jeli res na ta način mogoče dokazati po¬ trebo, priznati neenergetične uzroke življenjskih prikazni? V početku sem očrtal, da je danes fizijološka kemija belja¬ kovin še le v povojih. Niti kemični ustroj snovi živih bitij nam ni poznan; mi vemo, le, da so tu iste prvine kot v mr¬ tvi prirodi. Kako naj zamore kdo o pojavih, ki se dogajajo na neki nam kemično še malodane popolnoma neznani sno¬ vi in ki so pred vsem kemične narave, o pojavih, ki so nam še le površno znani, o katerih pa vendarle točno vemo, da slede istim glavnim zakonom, kakor mrtva priroda, izreči trditev, da potrebujemo za njihovo razlago neke nove sile, ki je nikjer drugje v prirodi ni? To postopanje neovitalistov je slično mišljenju Indijancev, ki niso hoteli na noben način verjeti, da nimajo v avtomobilu skritega konja, ki goni voz. In morda vemo mi danes še manj o ustroju žive snovi, kot oni Indijanci o ustroju avtomobila. 32 — Dokler se držimo temeljnih načel prirodoslovja, ne more¬ mo in ne smemo priznati nobenih mističnih entelehij, kajti dokaz, da mehanično-kemiški činitelji ne zadostujejo v razlago.življenjskih prikazni, se ni v nobenem slučaju po¬ srečil. Nasprotno vsak dan vidimo, da le z metodami ek¬ saktne znanosti zamoremp napredovati v pojmovanju pri¬ rode, vsak dan nam prinese nova odkritja, ki nas poglob- ljajo v umevanju življenja, dočim so vsi vitalistovski po¬ izkusi popolnoma sterilni in ne prineso nobenega na¬ predka. Še eno glavno napako neovitalistov moramo omeniti. Neovitalisti izbirajo za svoja razmotrivanja vedno visoko organizirane živali in rastline, kojih življenjski pojavi so radi medsebojnega delovanja neštevilnih organov še po¬ sebno komplicirani, mesto da bi posegli po najnižjih živa¬ lih, onih malih praživalih in močelkah, ki sestoje iz ene same stanice. Najprvo moramo analizirati najenostavnejše življenjske prikazni, potem se še le zamoremo lotiti kom¬ pliciranih. Kaj bi porekli fizičarju, ki bi hotel študirati za¬ kone prostega pada na prodovju, usipajočem se v dere- čem hudourniku raz višav, mesto da se poslužuje napra¬ ve, ki mu omogoči opazovati najenostavnejši slučaj, pa¬ danje kroglje na strmini! Neovitalisti se pa osmele izreči po površni analizi nekaterih pojavov neke jim kemično še nepoznane snovi, ki je poleg tega še razdeljena v tisočih in milijonih stanic kakega višjega organizma, da tu delu¬ jejo neki povsem novi činitelji, katere si potem ad hoc izmislijo. Tako postopanje bi bilo konec vse znanosti. Toda dovolj o tej struji. Pomuditi smo se morali ne¬ kaj dalje pri teh hipotezah, kajti ravno te hipoteze zade¬ nejo kardinalno točko našega vprašanja, ravno vprašanje ali mehanizem ali vitalizem je najvažnejše v celem živ¬ ljenjskem problemu. - 33 — Kakor rečeno, je ravno glede razmotrivanja tega vprašanja treba pred vsem poizkusiti analizo življenjskih pojavov najnižje organiziranih živih bitij, enostaničnih praživali. Tu se nam kaže življenje v svoji najenostavnej¬ ši obliki, zato se tudi mnogo prirodoslovcev ravno v no¬ vejšem času neumorno bavi s študijem življenjskih poja¬ vov praživali. Najzanimivejši za naš problem so poizkusi, oponašati razne življenjske pojave praživali z enostavnimi fizikaličnimi sredstvi; ti poizkusi nam kažejo, kako oprez¬ ni moramo biti v presoji, jeli kako prikazen moči mehanič¬ no razložiti ali ne, kajti posrečilo se je oponašati baš pri¬ kazni, ki na prvi pogled napravijo utis silno smotrenih, malo da ne premišljenih dejanj. Najenostavnejše praživali so takozvane amebe ali menjačice. Te živalice obstoje iz male kapljice žive snovi ali protoplazme, ki je podobna kaki gosti tekočini. Nekje v sredini kapljice je še neka posebno oblikovana tvorba žive snovi, stanično jedro; cela ameba ima namreč vred¬ noto ene stanice. Življenjski pojav, ki ga je najprvo opaziti na menjačici, je gibanje. Telo menjačice je v vednem te¬ ku; vedno je opažati razne izrastke na površini, ki jih povzroči notranje pretakanje protoplazme. Ti izrastki ali psevdopodiji na eni strani rasto in se večajo, dočim na drugi strani izginjajo, in sicer gre to vedno v gotovi smeri, tako da leze potom tega neprestanega menjanja svoje oblike živa kapljica polagoma naprej. Seveda je to gibanje zelo počasno, menjačica, ki ima v premeru 0’1 mm, se pomakne v 1 minuti komaj 0’06 mm naprej; hitrost odvisi tudi od temperature, pri višji temperaturi (do go¬ tovih mej) je gibanje hitrejše, pri nižji počasnejše. To pre¬ takanje ali ameboidno gibanje, kakor je zovemo z znan¬ stvenim terminom, kaže nekako samovoljnost, brez vi¬ dnih vzrokov se pojavljajo nakrat tu nakrat tam psevdo- 3 — 84 — podiji, tako da dobiš utis, kakor da deluje v notranjosti te male kapljice neka posebna skrivnostna življenjska sila. Toda Ouincke in Btitschli (26.) sta nam po¬ kazala, da zarnore proizvajati enako gibanje — kapljica olja, ako jo denemo v raztopino mila. Posebno uspešni so bili B ii t s c h 1 ijevi poizkusi. Pomešal je navadno na¬ mizno olje s pulverizirano pepeliko (potašijem) in je del kapljico te zmesi v vodo. V olju porazdeljeni prašek pe- pelike je privlekel nase vodo, tako da je nastala kmalu penasta masa. Iz vsakega zrnca pepelike je- nastala majčkena kapljica pepelikine raztopine v vodi in te kap¬ ljice so bile obdane od olja, ki je zadobilo satovju po¬ dobno porazdelbo. Kakor je pokazal B ii t s c h 1 i, ima tudi protoplazma tako strukturo, prava živa snov je na¬ meščena v istem smislu kakor vosek v satovju, v no¬ tranjosti teh predalčkov so pa druge tekoče snovi. Toda ne samo, da je ustroj one oljnate zmesi isti kot pri proto- plazmi, kapljica one penaste snovi kaže, ako jo denemo v čisto vodo, popolnoma enako gibanje kakor ameba! Po celih šest dni so lezle Btitschlijeve umetne amebe na okoli! Kakor amebe so tudi one pospešile gibanje pri višji temperaturi. Pretakanje snovi v kapljici spenjenega olja je v vseh točkah popolnoma enako kakor pri menjačici: brez vidnih vnanjih uzrokov se pojavljajo tu pa tam psevdopodijem podobni izrastki, ki rasto in se večajo, dočim se drugi manjšajo, vse kakor pri amebi. Zanimivo je, da je neki posebni tok, ki gre na površini v nasprotni smeri kakor pa centralni tok, B ti t s c h I i najprvo opazil na oljnatih penah, iz tega je sklepal da mora biti tudi pri amebah enako in res se mu je posrečilo pri najrazličnejših vrstah menjačic dokazati ta vnanji tok. Da bi v oljnatih penah delovale kake mistične sile, tega gotovo ne bo nikdo trdil; tokovi se pojavijo tu vsled menjajoče se površinske napetosti, ki ima svoj uzrok v lokalnem spa¬ janju oljne kisline s kalijem, ki je glavna sestavina pe- peiike. Pretakanja protoplazme se poslužujejo menjačice tudi v svrho vsprejemanja hrane. Amebe žive na dnu naših voda v blatu, tu najdejo v raznih drugih malih or¬ ganizmih, posebno raznih malih zelenih algah obilo hrane. Ako zadene ameba na kakem svojem izprehodu na tako algo, tedaj psevdopodiji algo počasi oblijejo in nato potegne ameba algo vase, tako da je slednja kmalu ob¬ dana od vseh strani od protoplazme. Protoplazma začne izločevati prebavne sokove, ki v kratkem razkroje pre¬ bavljive snovi alge, ki potem polagoma pronicajo v telo amebe. Neprebavne dele pa ameba izvrže s tem, da jih polagoma odrine na površino. Pod. 1 nam kaže amebo, Pod. 1. Menjačica (peiomyxa palustris), ki je pogoltnila paličasto algo. Povečano 75:1. (Po Rli um bi er j u). ki je pogoltnila paličasto algo iz skupine diatomej; tako nazivamo alge, ki imajo neko rjavo barvilo v sebi in kre¬ menasto ogrodje. Ko je menjačica vsprejela prebavljive so¬ kove, izrine potem to paličasto ogrodje alge. Telo amebe žadobi nato zopet okroglo obliko. Amebe seveda ne vsprejmo vsake poljubne snovi vase. Neprebavljive snovi puščajo popolnoma v nemar, le raznih alg in drugih organskih snovi se lotijo. Gotovo silno čudno, da zamore vse to že mala kapljica žive snovi in kak entuzijast bo to 3 * 36 hranitev našel tudi silno smotreno. Toda genialni ekspe¬ rimentator Rhumbler (27.) je pokazal, da stori isto kapljica kloroforma s stekleno palčico, ki je prevlečena s šelakom. Pod. 2 nam predočuje posamezne faze tega Pod. 2. Kako vsprejme kaplica kloroforma stekleno palčico prevle¬ čeno s šelakom ter jo, ko je raztopila šelak, zopet izvrže Posamezne slike predočujejo od leve na desno razne stadije tega pojava, kakor se vrste drug za drugim. Povečano 75 : 1. (Po Rhumblerju). poizkusa. Kakor pride kapljica kloroforma, ki je suspen¬ dirana v vodi v dotiko s stekleno palčico, ki je prevlečena s šelakam, se kapljica nakrat podaljša v smeri palčice in jo polagoma potegne vase. Šelak se začne nato v kloro¬ formu topiti in sicer postane kloroform malo moten od raztopljenega Selaka, kakor to slika kaže. Ko se je na koncih palčice šelak že raztopil, postaja kloroformova kapljica zopet bolj in bolj krogljasta in začne odrivati pa¬ ličico na površino. Ko je ves šelak raztopljen, izloči kap¬ ljica stekleno palčico popolnoma enako, kakor stori to ameba z'neprebavnim ogrodjem alge. Kakor sprejema ameba samo gotove snovi v svoje telo, tako tudi kloro¬ formova kapljica potegne vase le snovi, ki se tope v klo¬ roformu, druge pušča v nemar. Torej vse isto kakor pri — 37 — amebi, znak, da nimamo uzroka sklepati iz takih pojavov na neenergetične činitelje. Sicer je jasno, da pri amebi delujejo druge snovi in da zamoremo tu govoriti le o ana¬ logiji, toda ta analogija nam ravno kaže, da ti pojavi kot taki nimajo nobenega znaka, ki bi nas osmelil, da izklju¬ čimo možnost zgolj mehanično-kemiškega pojmovanja. Toda amebe znajo še marsikaj drugega. Ako ameba pride v dotiko s kako nitasto algo, ki je ne more vse obliti, tedaj si pomore na jako praktičen način. Ameba prične na enem koncu vleči nitasto algo vase in jo navija v svojem telesu v klopčič. Tako zamore mala ameba nit, ki je 10 krat daljša kakor premer amebe, polagoma po¬ polnoma pogoltniti (Primeri pod. 3). To je gotovo zmož- Pod. 3. Menjačica (amoeba verrucosa), ki je po¬ goltnila nitasto algo ter jo navila v svitek. Povečano 270: 1. (Po Rhumblerju). nost, ki dela vso čast malim amebam, način, ki se ga tu ameba poslužuje, da pogoltne algo, je gotovo »najsmotre- nejši«, ki si ga sploh moremo misliti. Toda amebo v tem oziru osramoti kapljica kloroforma, ki vse to še mnogo boljše umeje, kot pa živa snov. Rhumbler je pokazal, da potegne kapljica kloroforma pod vodo še mnogo daljšo nit iz šelaka vase in jo jako lepo navija, še mnogo lepše kot ameba nitasto algo; zadostuje, da pride kloroform le malo v dotiko s šelakovo nitjo (prim. pod. 4). Toda Pod. 4. Kapljica kloroforma, ki je potegnila vase nit iz šelaka ter jo navila v svitek. Povečano 15 : L (Po Rhumblerju). Rhumbler (I. c.) je izvršil še mnogo čudovitejše po¬ izkuse. V naših vodah in predvsem v morju živi mnogo vrst amebam sličnih živalic, ki se pa od menjačic razlo¬ čujejo v tem, da si stvarjajo malo lupinico. Talamofore zovemo te praživali. Največ form ima lupinice in apna, in sicer izločuje protoplazma to apno na površini; naj omenim, da sestoji kreda iz samih lupinic izumrlih tala- mofor prošlih dob. Druge forme pa si tvorijo lupinice iz finega peska, ki so ga pogoltnile in ga potem izločujejo na površini protoplazme. Pod. 5 nam kaže lupinice dveh takih Pod. 5. Dve lupinici talamofor iz peščenih zrnc ; na levi centropyxis sp., na desni difflugia pvriformis. Pove¬ čano 16t) : 1. (Po R h u m bi er j u). - 39 — talamofor, centropyxis in difflugia. Te lupinice so ži- valicam gotovo zelo koristne, kajti varujejo jih pred vsa¬ kovrstnimi vnanjimi škodljivimi uplivi. Rhumblerju se je posrečilo v vseh točkah z jako priprostimi sredstvi oponašati tvorbo takih lupinic. Pod. 6 kaže dve taki Pod. H. Dve umetni lupinici, ki jih je proizvela kapljica olja pomešana z malimi peščenimi zrnci. Povečano 80 : 1. (Po Kb um b 1 e r ju). umetni lupinici, posebno podolgasta je tako podpbna lu¬ pinici difflugije, da bi je tudi najboljši poznavalec teh živalic brez natančnega študija ne mogel ločiti od pri- rodnih lupinic. Pri umetnih lupinicah vidimo ravno tako tesno razporedene posamezne delce, kakor pri prirodnih, vsaka najmanjša špranjica je izpolnjena, skoro bi rekel, da je umetna lupinica še popolnejša od prirodne. Rhumbler je postopal pri teh svojih poizkusih na ta način, da je pomešal v možnarju olje z belim peskom in to zmes krepko tri, da se je zdrobil pesek v najmanjše delce. S pomočjo fine pipete (tako zovemo male cevaste steklene brizgalke z elastično kapico iz kavčuka) brizgnil je male kapljice te zmesi v 70 odstotni alkohol. Po kratkem času so kapljice izločile na površini pesek v obliki lupinice. Sila, ki tu deluje, je predvsem površinska 1 1 \ \ - 40 - napetost. Oblika lupinice odvisi od oblike oljnate ka¬ pljice. Daši je pri teh umetnih proizvajanjih življenjskih po¬ javov končni rezultat isti kakor pri praživalih, vendar ne smemo precenjevati teh poizkusov, ne smemo pozabiti, da imajo jako različni uzroki lahko isti končni učinek. Ogenj n. pr. lahko zanetimo ali s kresilom, ali z žve- plenko, ali z električno iskro, ali s platinovo gobo in še z neštetimi raznimi drugimi pripravami; kljub različnosti teh činiteljev je končni rezultat do pičice enak, ogenj je vedno isti ogenj in prav nič se mu ne pozna, je li ga je povzročila švedska užigalica ali pa iskra električnega kolovrata. Isto velja tudi za Rhumble rjeve in B u t - s c h 1 ijeve poizkuse. Jako bi se prenaglili, ako bi sklepali, da delujejo pri enakih življenjskih pojavih iste sile kakor v kapljicah olja in kloroforma, j Važno na teh poizkusih je pa to, da je z njimi dokazano, da je mogoče pro¬ izvajati s pomočjo poznanih nam fizikaličnih činiteljev pojave, ki jih opazujemo drugače v prirodi le kot speci¬ fične učinke pač še nepoznanih nam življenjskih pro¬ cesov, pojave, ki bi jih utegnil marsikdo pri površni analizi smatrati kot izraz tajinstvenih vitalnih komponent. To je pa ravno točka, ki nas pred vsem zanima. Naj bodo že sile, ki povzročajo »smotreno« gibanje in vspre- jemanje hrane pri menjačicah kakoršne koli, Rhum¬ ble r jevi in B ii t s c h 1 ijevi poizkusi nam kažejo, da so ti pojavi mogoči kot posledica zgolj fizikaličnih či¬ niteljev in da torej kot prirodoslovci nimamo prav no¬ benega uzroka sklepati, da delujejo pri onih življenjskih pojavih razun mehaničnih momentov še kaki drugi ne- energetični, psihiški činitelji.jj Poleg teh poizkusov, ki gredo direktno za tem, opo¬ našati gotove pojave živih bitij, so za naše vprašanje še 41 — velikega pomena izkustva z raznimi kemičnimi pro¬ izvodi, ki kažejo v celem več lastnosti, ki smo jih v početku omenili kot karakteristiko živih bitij, nekako pri¬ mitivno presnavljanje in plojenje. V prvi vrsti je omeniti takozvane tekoče in polžive kristale fi- zičarja O. L e h m a n n a. (28.) Ti kristali se gibljejo kakor kače, rasto in se potom deljenja razmnožujejo slično kakor bakterije. Najlepše je opazovati te pojave na neki snovi, ki ima zanjo kemičar precej dolgovezno ime: etilester paraazooksicimetove kisline; to snov je treba malo po¬ močiti z monobromnaftalinom, neko tekočino, v kateri se ona snov topi, ter to zmes segreti. Z mikroskopom za- moremo opazovati nato v tej zmesi okrogle kapljice, iz katerih rasto tankim črvom podobne tvorbe, ki se zvijajo in stegujejo; ko so se zadosti podaljšale, se pretrgajo v sredini, ali pa tudi razpadejo v več delov in vsak teh delov raste zopet naprej. Ti »črvi« rasto na ta način, da se samo daljšajo, ne da bi se odebelili, oni vsprejemajo novo snov (»hrano«) na celi površini, toda molekuli se pri vsprejemu novih delcev vedno tako porazdele, da ostane širina enaka in se le na koncih kaže prirastek. Vsprejeti molekuli torej popolnoma pronicajo snov teh tekočih kristalov; tako rast zovemo intuscepcijo. Na ta način rasto tudi živa bitja, dočim objekti mrtve prirode, tudi trdi kristali, rasto le potom apozicije, novi delci se na¬ meščajo na površini. Dva živa kristala se zamoreta zliti v enega; ta pojav primerja L e h m a n n s kopulacijo raznih praživaii, kjer se tudi dva individija zlijeta v enega. Naj¬ bolj so te prikazni na Lehmannovih kristalih slične življenjskim pojavom raznih bakterij. Tudi te rasto le v dolžino in se dele počez. Najbolj čudno je gotovo plojenje pri »živih« kristalih, iz enega kristalnega ploda se kakor pri bakterijah v kratkem razvijejo nešteti novi individiji. — 4J Poleg teh kristalov je L e h m a n n opazoval še razne druge slične tvorbe, ki se razmnožujejo in rasto, nekatere imajo celo obliko primitivnih stanic, tanka kožica s te¬ kočo vsebino. V zmesi stearinove kisline, kolesterina, glicerina in vode so nastali pri ohlajanju podolgasti me¬ hurčki, ki torej tudi v morfološkem oziru več ali manj spominjajo na bakterije, in tudi te tvorbe rasto in se po¬ tom delenja razmnožujejo. (29.) . Ti čudoviti poizkusi so morda začetek nove faze bio¬ loške vede, morda imamo tu že prve početke sinteze živih bitij, vsaj vspehi, ki jih je dosegel Lehmann v zadnjih letih, dado nekaj upanja, da se morda le kedaj že posreči sestaviti umetnim potom tvorbe, ki zamorejo sa¬ mostojno vršiti vse funkcije primitivnih organizmov. Iz navedenih poizkusov je razvidno, da se je po¬ srečilo že več važnejših delovanj najnižjih živih bitij oponašati. Glede praživali je torej mistični nimbus, ki obdaje funkcije živih bitij, že precej izgubil na svojem po¬ menu. Po načelih prirodoslovne vede vsekakor tu nimamo nobenega uzroka več dvomiti, da gre vse zgolj po fizi- kaličnih in kemičnih zakonih. Od praživali do najvišjih živih bitij imamo pa celo vrsto prehodnih tvorb in descendenčna teorija nas uči, da so se višja bitja razvila iz nižjih, da koncem konca iz¬ hajajo vsa živa bitja iz enostaničnih praživali in prarastlin. Višji organizmi niso kvalitativno nego le kvantitativno različni od nižjih. Nikjer ni nobene neprehodne vrzeli. Življenje višjih mnogostaničnih bitij ni nič drugega kakor vsota življenjskih pojavov vseh njihovih stanic, ki so ravno tako enostavno ustrojene kakor enostanične praživali. Ako je torej življenje praživali zgolj mehanično-kemiški pojav, velja to i za vsa druga živa bitja v isti meri. — 43 — Dočirti se je torej eksperimentatorjem vsaj nekoliko posrečilo, življenjske pojave s sredstvi mrtve prirode po¬ snemati, je v prosti prirodi živo in neživo jako jasno lo¬ čeno in nikjer ne najdemo nobenega znaka, da bi bila kje kaka prehodna tvorba. Nobene prikazni v prirodi ne ka¬ žejo tako stroge ločitve kakor ravno neživo in živo. Po- stoji li pač ta stroga ločitev, ta dualizem prirodnih prikazni že od večnih časov ali je kedaj v času še le nastal? Od¬ govor na to vprašanje je jako lahek. Mi vemo, da je bila naša zemlja v pradavnih časih v žarečetekočem stanju, kakor je dandanes še naše solnce, da je bila torej v po- četku na naši zemlji taka vročina, da nobeno živo bitje, kakor jih poznamo dandanes, ni moglo obstojati, saj je najvišja temperatura, ki jo morejo živa bitja vzdržati, komaj nekaj nad 100° C in to za nekatere bakterije, dočim leži meja za višje organizirane živali in rastline precej nižje, okoli 60° C. Temperatura žareče prasnovi je bila pa gotovo mnogo tisoč stopinj, torej vročina, v kateri vsaka beljakovina, sploh vsaka organska spojina takoj zgori. Življenje se je zamoglo na zemlji početi razvijati še le v dobi, ko se je zemeljska skorja že strdila in se je zemlja toliko ohladila, da so zamogle postajati razne ogljikove spojine, ne da bi zgorele. Kako je pač zamogla nastati živa snov? Na to vprašanje ne more dati znanost še no¬ benega gotovega odgovora, kajti dandanes se nikjer ne poraja življenje iz mrtve snovi, praploditev (ge¬ li e r a t i o a e q u i v o c a) dandanes prav gotovo več ne postaja in mi torej te prikazni ne moremo opazovati. Še v zadnjem času so mislili, da vsaj najnižji organizmi, pred vsem razne bakterije, zamorejo nastati iz gnjiločih snovi, kajti pokažejo se vedno tudi v zaprtih posodah, v katerih hranimo razne organske snovi. P o u c h e t je bil zadnji, ki je za te organizme skušal vzdržati nauk praploditve. — .44 — toda Pasteur je neovržno dokazal, da so bili vsi P o u c h e t-jevi poizkusi jako dvomljivi. Nekatere bak¬ terije namreč vzdrže tudi temperaturo vrele vode, ne za¬ dostuje torej, da raztopine organskih snovi v vodi samo prekuhamo, nego treba jih je jačje segreti, da se res uniči vsako kal raznih bakterij. Ako pa tako res sterilizirano snov zapremo hermetično v posode, se ne pokaže prav nobena bakterija, nobeno živo bitje. Vsa živa bitja, ki so dandanes na zemlji, pohajajo torej vedno iz bitij enake vrste, omne vivum ex vivo, praploditve dan¬ danes n i. Ta globoka vrzel med živim in neživim je dala povod nazorom o večnem postanku življenja; H. E. Richter je najprvo izrazil to naziranje, pozneje sta tudi H e 1 m h o 11 z in W. Thomson prišla do sličnih zaključkov. Ta nauk, imenujemo ga hipotezo k osmo¬ zo j e v, trdi, da na meteorjih, ki so pač ostanki razpalih svetov, krožijo v svetovnem prostoru tudi mala enosta- nična živa bitja, kosmozoji, in ako pade kak tak meteor na svetsko telo, ki ima pripravne razmere za razvoj življenja, zamorejo ti kosmozoji nadalje uspevati, se razmnoževati in osnovati novo življenje. Toda ta hipoteza ni nobena rešitev problema pra¬ ploditve, kajti ona pomakne postanek živih bitij le še v davnejše čase. Preje nekdaj so morali biti tudi vsa druga svetovja žareče tekoča in še preje plinasta in življenje tedaj prav gotovo ni moglo postojati. Ostane nam torej le ena možnost, da se je življenje razvilo nekdaj iz mrtve snovi, da je morala biti nekdaj praploditev. Iz dejstva, da dandanes ni več praploditve, zamorerrio sklepati, da se je moralo življenje na zemlji razviti v dobi, ko so vladale še drugačne razmere kakor dandanes. Sklicujoč se na to, da je jako karakteristična sestavina beljakovin cian — tako zovemo enomočni kemični koren, ki sestoji iz enega atoma ogljika in enega atoma dušika — je izrazil P f 1 ii g e r mnenje, da so se prve stopnje žive snovi razvile še v dobi, ko je bila zemlja žareča. Cian in njegove spojine nastajajo samo, ako zmes oglja in raznih dušikovih spojin v ognju razbe¬ limo. Po P f 1 ii g e rjevem naziranju so najprvo nastale ci- anove spojine in tem so se polagoma pri nadaijnem ohlajanju zemlje pridružile še druge ogljikove spojine, tako da je naposled nastala prva beljakovina, ki je imela po P f 1 ii g e rjevem naziranju že lastnosti živih bitij, asi¬ milirati in ploditi se. V poslednjih letih prevladuje nazi- ranje, da so igrali pri praploditvi veliko ulogo kemično delujoči žarki, kakor so radijevi žarki. Ko je bilo solnce še bolj vroče kot danes, je izžarivalo najbrže večjo množino aktivnih žarkov, in morda je delovanju teh pripisovati, da so se zamogle stvoriti v pradavnih časih tako komplici¬ rane spojine, kakor so sestavine živih bitij. Seveda so vse to le hipoteze; toda v tem oziru smo lahko zadovoljni, da je znanost že tako daleč dospela, da si vsaj lahko že konstruiramo iz poznanih nam prirodnih prikazni razne možnosti, kako je pač utegnilo nastati prvo življenje. Vsekakor je gotovo, da je morala biti nekdaj pra- ploditev, in da tu niso delovali drugi činitelji, kakor ener¬ gije, ki jih dandanes povsodi v prirodi opazujemo, zato nam jamči snov živih bitij, ki je ista kakor snov v mrtvi prirodi, in pa življenski pojavi sami, ki smo jih spoznali kot kompleks fizikaličnih in kemičnih činiteljev, ki se bi¬ stveno prav nič ne razločujejo od pojavov v mrtvi prirodi. Morda Vas ni povsem zadovoljilo, kar ste čuli o živih bitjih, morda ste pričakovali zaključene razlage življenja in vseh njegovih pojavov; žal smo od tega cilja še jako oddaljeni. Če hočemo ostati na temelju eksaktne znanosti 46 — in se ne maramo zapletati v razne fantastične hipoteze, moramo odkrito priznati, da nimamo morda za seboj niti četrtine pota, ki vodi do rešitve življenjskega problema. Glavno, kar sem Vam podal je bilo pravzaprav negativ¬ nega značaja, povedati Vam nisem mogel, kaj je življenje, nego skušal sem pred vsem označiti, kaj ni življenje, ka¬ terih činiteljev ne smemo pripisovati živim bitjem. Toda Spinozov izrek »omnis negatio est determinatio« ima tu svojo polno veljavo, kajti ravno naši negativni rezul¬ tati, naš zaključek, da življenje ni izraz delovanja nekega mističnega, drugi prirodi tujega načela, nego da je živ¬ ljenje v bistvu pojav iste vrste, kakor pojavi v neorganski prirodi, je največjega pomena nele za pojmovanje našega problema, nego tudi za pojmovanje prirode, vsemira sploh. Praktična vrednost teh izvajanj seveda ni tolika, kakor če bi zamogli ves kemizem življenja do pičice razložiti, ipak ima naš zaključek tudi praktični pomen, kajti zavest, da delujejo v živih bitjih isti činitelji kakor tudi drugje v prirodi, je najbolja izpodbuda za znanstvenike, da ne ope¬ šajo v svojem neumornem in toli plodonosnem razisko¬ vanju temeljnih vprašanj biologije, ta zavest nam za- sigura, da se mora nekdaj — seveda šele v daljni prihod¬ nosti — posrečiti popolnoma dvigniti zastor, ki zakriva skrivnost žive prirode. Tem večji je pa teoretični pomen naših rezultatov, kajti iz njih sledi, da je vsa priroda enotna, da je vse, kar doznavamo in čutimo, le izraz enega in istega bistva. Bo¬ disi v žarkih, ki prihajajo k nam od daljnih svetov in me¬ glenic, bodisi v žuborenju bistrega potoka, bodisi v gi¬ banju mdle menjačice ali pa v sladki pesni slavca, pov- sodi vidimo delovanje ene in iste večne energije v raznih njenih oblikah. Tudi človek, ki ni ničesar drugega, kakor najvišje razvito živo bitje, je kot tak proizvod istih pri- — 47 — rodnih činiteljev, ki se tudi drugje povsodi pojavljajo, ravno v človeku je dosegla priroda svojo najvišjo izo¬ brazbo in sicer ne po delovanju njej tujih mističnih načel, nego zgolj po delovanju svojih lastnih sil in zmožnosti. Priroda nam ni nekaj sovražnega, tujega, nego ona nam je ljuba mati, iz koje naročja smo vsi vznikli in v koje na¬ ročje se bomo povrnili. Ta enotnost vseh prirodnih prikazni je temelj moder¬ nega svetovnega nazora, naziranja, da je vse, kar postoji eno in isto večno bistvo. (30.) Razdrti so sicer razni mistični fantomi, a na njih mesto postavlja moderni nazor nov ideal, ideal neomeje¬ nega razvoja človeštva; iz lastne sile seje razvil človek iz prirode in se dvignil na višino spoznanja, na kateri stoji dandanes; ne kot suženj izvensvetskih činiteljev, nego kot gospod, kot najvišja razvojna stopnja svetskega bi¬ stva; ta razvoj, ki vodi od primitivnih početkov — od dob ko se je v pradavnem morju pojavila prva živa snov — do današnje višine človeka, nas opravičuje do trdnega zaupanja, da bode šel napredek še v nadaljnih dobah v isti meri na kvišku in nam otvarja vesele vidike v bodočnost. OPOMBE. 1. ) Poleg raznih popularnih razprav in spisov se ba- vijo v večjem obsegu z našim problemom sledeča znan¬ stvena dela: V e r w o r n, M., Allgemeine Physiologie, 5. izd., Jena 1909. — D e 1 a g e, I., L’ heredite et les grands pro- blemes de biologie generale, 2. izd. Pariš 1903. — H e r t- w i g, O., Allgemeine Biologie, 4. izd., Jena 1912. — v prvi vrsti pa: L o e b, Jacaues, Vorlesungen iiber die Dy- namik der Lebenserscheinungen, Leipzig 1906. 2. ) Temeljne lastnosti življenja. Teh lastnosti naštevajo nekateri drugi prirodoslovci Še nekaj več. W. R o u x (Vortrtige und Aufsatze iiber Entwick- lungsmechanik der Organismen, I., Leipzig 1905) navaja kot minimum znakov, ki jih mora imeti bitje, da je na- zivamo živo, sledeče: iz notranjih vzrokov svojo snov izpreminjati (disimilacija), izpremenjeno snov i z- 1 oče vati, izpremenjeno snov s pomočjo novih vspre- jetili snovi nadomeščati (asimilacija) ali pa več kot nadomeščati (r a s t i), g i b a t i s e iz lastnega nagiba, deliti ali razmnoževati se iz lastne moči, prena¬ šati potom podedovanja svoje lastnosti na potomce in nadalje še imeti sposobnost regulacije, t. j. uravnavati vse te pojave tako, da ostanejo v ravnotežju. Od teh devetih lastnosti, ki jih R o u x našteva, jih je 7, - 49 ki so tudi v naši karakteristiki omenjene. Glede gibanja iz lastnega nagiba in regulacije kot »notae essentiales« se pa ne morem popolnoma strinjati z Rouxom, kajti rastline in spužve nimajo kot odrasli organizmi zmož¬ nosti gibanja; ako se rastline gibljejo, je to gibanje re- flektorično (n. pr. pri žužkojedih rastlinah, ki imajo liste, ki se zapro, ako sede nanje kaka žuželka), ali pa je izraz rasti, nikdar pa ni spontanno. Regulacija v najširšem po¬ menu je ravnotežje asimilacije in disimilacije in je torej izražena v pojmu individualnosti. Kar se pa tiče re¬ gulacije v ožjem pomenu, regulacije oblike pri raznih vnanjih vplivih, ki so obliko premenili, takozvana regu¬ lacija razvoja (glej tekst str. 23) in regeneracija, to niso nobene občne življenjske lastnosti; nekatera bitja imajo to regulacijo v veliki meri, druga pa v tako minimalni, da si je pač mogoče misliti bitje, ki je popolnoma brez te zmožnosti; raku zraste zopet na novo odrezana noga, človek nima te zmožnosti; jajce morskega ježa se razvije, ako smo je razrezali na pol, vendar v celega malega em- brijona, dočim nastane iz razpolovljenega jajca rebrašev (morskim klobukom podobnih živali) in nekaterih črvov le polovični embrio. Dednosti pri najnižjih bitjih, ki se plode potom delenja, ne moremo navajati kot neko posebno lastnost, kajti tu je samo ob sebi umevno, da si ostane snov enaka, tudi ako je toli zrastla, da se je mo¬ ralo telo razpoloviti. 3.) Individualnost je izraz nekega ravnovesja. Živa bitja so sistemi (tako imenujemo skupine raznih činiteljev, ki stoje v različnih medesbojnih kemičnih in fi- zikaliških Zvezah in delujejo med seboj), ki so v tako- zvanem dinamičnem ravnotežju. Tako ravnotežje je opažati pri raznih pojavih v'prirodi, kjer se snov menjava, a ostane kljub temu celi sistem neizpremenjen, kar ima 4 -.50 - svoj vzrok v tem, da stopi na mesto vsakega delca, ki sistem zapusti, v naslednjem momentu drugi delec enake kakovosti. Najenostavnejši slučaj dinamičnega ravno¬ težja je vodomet. Vodomet si ostane vedno enak, dasi se voda v njem neprestano menjava. O individualnosti pri vodometu sicer še ne moremo govoriti, kajti vodomet je le oddelek daljšega vodnega toka in vsak njegov del za- more neizpremenjn z istimi fizikaličnimi in kemičnimi lastnostmi, kot voda, nadalje postajati. O individualnosti pa pač zamoremo govoriti v mrtvi prirodi pri kri¬ stalih. Vsak kristal je individij v pravem pomenu besede, nedeljiva celota. Ako kristalu odbijemo kos, tedaj je ravnotežje moteno in pod gotovimi pogoji, ako denemo kristal v nasičeno raztopino enake snovi, se rana zopet zaceli, kos, ki smo ga odbili, se nadomesti. Kristali imajo torej ravno tako kakor nekatera živa bitja zmožnost re¬ generacije. 4.) Plamen in življenje. To primero upo¬ rablja vedno W. Roux (prim. opomb. 2., 1. c.) Tudi pla¬ men je v stabilnem dinamičnem ravnotežju, dočim pa do¬ biva vodomet svojo snov v isti obliki z istimi fizikaličnimi in kemičnimi lastnostmi z vodovoda, si plamen svojo snov sam stvarja. Iz goriva vsprejema enotno snov, ki se vsled visoke temperature plamena razkraja v sestavine plamena, oglje in vodo. »Plamen ima že tudi dva dela, ki se bistveno razlikujeta po svoji funkciji in morfološkem ustroju, v formalnem oziru slično kakor živa stanica: centralni del plamena, takorekoč nekako jedro, kjer gorivo n. pr. žveplo, špirit, les, stearin vsled visoke temperatufa piamenovega plašča izhlapeva oziroma se že razkraja in se na ta način pripravlja za gorenje; ta cen¬ tralni del je obdan od svetlega plašča »telesa« plamena, v katerem se odigravajo pojavi, ki so tudi za 51 telo stanice karakteristični; snovi se tu popolnoma asi¬ milirajo in potem zgore t. j. disimiiirajo, nato jih plamen izloči. Plamen je torej tvorba s tipič¬ nim morfološkim ustrojem. Vzrok razlike te¬ lesa in jedra je pri plamenu ta, da prihaja kisik, ki je po¬ treben za gorenje, od zunaj. Izgorele snovi se izločujejo na vrhu plamena (ta je torej nekak zadek), baš na nasprotni strani, kakor vstopa hranivo (to so nekaka usta); lego teh dveh točk določuje težnost, kajti razgreta snov je specifično lažja in uhaja navzgor. Ta tipična stvorenja, jedro, telo, usta in zadek imajo svoj popolni uzrok v delovanju vnanjih in sicer fizikaličnih vplivov: v tem, da je zrak le na okoli in ne v plamenu samem, in v delovanju težnosti.« Že tako enostavni činitelji zamorejo torej povzročiti tvorbo, ki ima toliko različnih sestavin. 5.) Rob. Mayer (Bemerkungen iiber die Krafte der unbelebten Natur. Liebigs Annalen, zv. 42, 1842.) je vzel za podlago svojih računov dejstvo, da se kak plin, ako ga v zaprti posodi stisnemo, segreje. Delo, ki smo ga uporabili za tlak, prehaja v toploto; ako tlak popusti, se plin proširi, ohladi se pri tem, a s svojim raztezanjem proizvaja zopet delo. M a y e r je našel, da odgovarja 367 delavnih enot eni toplotni enoti; to številko, ki izraža razmerje toplotnih in delavnih enot, zovemo meha¬ nični toplotni e k v"i v a 1 e n t. Pozneje je Joule, ki je prišel samostojno do enakih zaključkov, eksperi¬ mentalno preizkusil (Das mechanische Warmeequivalent, iibers. v. J. S p r e n g e 1, Braunschweig 1872) M a y e r - jeve nazore ter z raznimi drugimi poizkusi natančneje iz¬ računal mehanični ekvivalent. Našel je, da je ekvivalent 424. Novejši poizkusi so dognali še malo večjo številko 426—428. M a y e r je namreč vstavil v svoje teoretično pravilne račune nekatere napačne vrednote, zato je dobil 4 * manjšo številko. S temi poizkusi je bilo dokazano, da se mehanično delo kakoršnokoli si bodi vedno v gotovem razmerju pretvarja v toploto, da se torej mehanična ener¬ gija ne izgubi, nego da se le pretvori v drugo vrsto ener¬ gije. H. H e 1 m h o 11 z je potem (prim. Uber die Erhaltung der Kraft, Berlin 1847) izvel zakon ohranitve energije za vse prirodne pojave ter pokazal, da je to občni zakon, ki vlada v vseh fizikaličnih in kemičnih izpremembah. 6.) Glede zakona ohranitve snovi je še pripomniti, da je po najnovejših nazorih ta zakon najbrže istoveten z zakonom ohranitve energije, da namreč snov ni ničesar drugega kakor le neka posebna vrsta energije in sicer je nje bistvo elektrika. Glede ustroja snovi je dolgo časa postojalo- mnenje, da so nje najmanjši deli atomi, to so oni delci, ki stvarjajo med seboj kemiške spojine ter nasto¬ pajo vedno združeni v molekulih, t. j. onih najfinejših del¬ cih, do katerih lahko še dospemo potom mehaniškega drobljenja. Novejše raziskave so pa pokazale, da atomi niso pravzaprav nobene nedeljive količine ne¬ deljiv), nego da postoje še mnogo manjši delci. Ako gredo električne iskre skozi cev, v kateri je zelo razredčen plin, izhajajo od katode, t. j. od negativnega pola, posebni žarki, takozvani katodni žarki. Ti žarki postoje iz silno majhnih delcev, napolnjenih z negativno elektriko, ki jih katoda odbija z velikansko hitrostjo. Ti delci so vedno enaki, iz kakoršnekoli kovine so poli in kakoršenkoli plin je v cevi. Iz tega je sklepati, da so to delci prasnovi, ki je sestavina vseh atomov raznovrstnih prvin. Te delce zo- vemo elektrone. Kakor računi kažejo, je en tak elek¬ tron 1750 krat manjši od atoma vodika. Nadalje se je iz¬ kazalo, da postoji električni tok najbrže iz takih elektro¬ nov, ki krožijo v električnem prevodniku. Poleg elek¬ tronov se pojavljajo v goriomenjeni cevi še drugi delci, ki 53 — gredo v nasprotni smeri in tvorijo takozvane kanalske žarke; ti delci so napolnjeni s pozitivno elektriko in so mnogo večji kot elektroni, oni so pravi atomi. Vse kaže, da postoje atomi raznih prvin iz enega takega elektro- pozitivnega atoma in iz večjega ali manjšega števila elek¬ tronov. V manjših množinah, kakor je množina elektrike v pozitivnih atomih in elektronih, ni nikdar opažati elek¬ trične energije, ona ne nastopa nikdar ločena od teh delcev; iz tega razmerja je sklepati, da so bistvo elek¬ trične energije ti mali delci, t. j. da so ono, kar zovemo snovne delce te točke, kjer se križajo smeri električne na¬ petosti. Navadno se navaja za to napetost neki posebni substrat, svetski eter. Toda, ker ima ta eter samo nega¬ tivne lastnosti, tudi lahko od njega popolnoma abstra¬ hiramo ter si predstavljamo centre električne energije kot take nameščene v prostoru brez vsakega substrata. Pojm materije je vsekakor popolnoma nepotreben, ono kar • doznavarno kot telesa, so le kompleksi ogromne množine električnih centrov. Tako torej kažejo novejša fizikalična raziskavanja, da je svet še mnogo enostavnejše stvorjen. kakor se je preje mislilo. Prim. M i e, G., Molekule, Atome. Weltather. 3. izd., Leipzig 1911. 7.) S n o v živih bitij. Vse te snovi zamoremo šele analizirati, ko je telo mrtvo; ako kaka beljakovina reagira, da jo zamoremo kemično dokazati, tedaj je že mrtva. Najbrže je živa snov neka posebna kemična spo¬ jina večje množine beljakovin in tudi drugih snovi, soli, kislin itd., smrt nastopi, ako ta spojina razpade, prve raz- stavine, ki se tu pokažejo, so ravno beljakovine. Da živa snov ni identična z nam poznanimi beljakovinami, nego da so to le njene prve in glavne sestavine, nam kaže reakcija živih stanic na barvila. Ravno jedro mrtve stanice ima po¬ sebno privlačnost za barvila; ako mrtve stanice po- — 54 — močimo v raztopino kakega organskega barvila n. pr. karmina ali metilenske višnjeve barve, se najprvo barvajo jedra. Ako pa živo stanico n. pr. kako pražival, menjačico ali močelko, skušamo barvati metilensko višnjevo, tedaj pač vsprejme telo stanice nekaj tega barvila, jedro pa ostane brezbarveno; če denemo potem tako stanico zopet v čisto vodo, odda polagoma vso barvo in ostane nadalje pri življenju. Kakor pa vsprejme jedro stanice barvilo, je to znak, da je stanica mrtva. Živo jedro torej povsem drugače reagira na barvila kot mrtvo, iz česar zamoremo sklepati, da so v živem jedru drugačne kemične spojine kot v mrtvem. Preje so mislili, da so snovi v živih stanicah tekočine. Dandanes pa vemo, da živa snov ni ne trdna ne tekoča, nega da je v takozvanem koloidalnem stanju. Vse beljakovine so koloidi, t. j. one se ne dado tako popolnoma raztopiti, kakor n. pr. kaka sol. Razpustine beljakovin so sicer na prvi pogled kapljivo tekoče, toda one ne pro- * nicajo skozi membrane n. pr. pergament ali svinjski me¬ hur, kakor je to opažati pri pravih raztopinah. Dočim imajo prave raztopine drugačno ledišče in vrelišče kakor čista tekočina, tega pri koloidalnih razpustinah ni opa¬ žati. Koloidalno stanje pripušča nekatere pojave, ki pri drugih agregatnih stanjih niso mogoči, koloidne vodene razpustine zamorejo n. pr. razne v vodi drugače neraz- topljive snovi, maščobo i. dr., v obliki emulzij jako fino porazdeliti. Ker razpustine beljakovin ne pronicajo skozi membrane, so stanice, kljub malodane tekočemu stanju svoje vsebine, tako trdne, kakor trda telesa. V obče so fizikalične in kemične lastnosti koloidalnih snovi popolnoma drugačne kakor pri drugih telesih, tako da se je v zadnjih letih razvila posebna panoga kemije, ki se bavi s tem še tako malo raziskanim poljem, ki je pa ravno za pojmovanje življenja največje važnosti. Glede iizi- kaličnih lastnosti žive snovi prim. H o e b e r, R. Physika- liscbe Chemie der Zelle und Ge\vebe, 2. izd. Leipzig 1906, glede omenjene kemične discipline: O s t w a 1 d, Wolf- gang, Grundriss der Kolloidchemie, Dresden 1909. 8.) Sestavina beljakovin. Kar je kemičarju lahko dognati glede sestavine beljakovin, je relativna množina raznih prvin v molekulu. Tako vemo, da ima n. pr. serumalbumin, neka beljakovina, ki je glavna sesta¬ vina krvne tekočine, prvine v sledečem razmerju: ogljika (C) 53’08% vodika (H) 7*10% dušika (N) 15*93% žvepla (S) 1*90% kisika (O) 21*99% Mnogo težje je že dognati, v koliki absolutni množini so zastopani atomi posameznih prvin v molekulu; za to je treba določiti molekularno težo t. j. število, ki pove, kolikokrat je kak molekul težji kakor 1 atom vodika; ker nam je teža atomov raznih prvin poznana, zamoremo z enostavnim računom določiti iz molekularne teže in iz relativnega razmerja prvin, koliko je množina posameznih atomov v molekulu. Jako lahko je to pri snoveh, ki jih je mogoče tako segreti, da postanejo plinaste, iz gostote plina zamoremo določiti molekularno težo. Za snovi, ki ne izhlapevajo, je v uporabi še druga metoda; znižanje ledišča ali pa zvišanje vre¬ lišča, ki ga povzroči snov, ako je raztopljena v kaki teko¬ čini, nam tudi kaže molekularno težo. Toda pri beljako¬ vinah nas puste vse te metode na cedilu; beljakovine ne iz¬ hlapevajo, ker že preje zgore, raztopiti se jih pa v pravem pomenu besede ne da, ker so koloidi. 'Zato tu ni nobene sigurne metode za določbo molekularne teže, navezani 56 smo le na razne pomisleke. V gorenjem razmerju je žve¬ plo zastopano v najmanjši množini; jasno pa je, da mora biti v molekulu serumalbumina najmanj 1 atom žvepla, kajti to je najmanjša množina, v kateri zamore prvina na¬ stopiti. Za ta slučaj, da je množina žvepla 1 atom, poda račun za gorenje razmerje formulo CtbH^oN^SCKs- Toda razna izkustva glede reakcij serumalbumina ka¬ žejo, da so te številke prenizke, nego da moramo vzeti za množino atomov posameznih prvin mnogokratnik nave¬ denih številk. Iz poizkusov s spajanjem joda s serumai- buminom sklepa H o f f m e i s t e r, da se mora glasiti for¬ mula najmanj Cjsori^oNusSeOno, toda ravno tako lahko je mogoče, da je treba vzeti še višji mnogokratnik. Toda tudi ako je taka formula natančno določena, nam ničesar ne pove o ustroju molekula, ravno tako, kakor nam število raznih opek in kamenja, iz katerih sestoji kako poslopje, ničesar ne pove o njega obliki in slogu. V molekulu so namreč atomi na poseben način med seboj zvezani in sicer slede te zveze zakonom močnosti ali valence. Močnost zovemo lastnost atomov posamez¬ nih prvin, vezati se vedno z gotovim številom atomov kake druge prvine. Nižje močnosti, kot jo ima vodik, ni pri nobeni prvini opažati, pač pa je mnogo prvin n. pr. klor, brom, jod, kojih atomi se vežejo vedno samo z enim atomom vodika, n. pr. klorov vodik, HC1, kojega razpu¬ stim) v vodi zovemo solno kislino. Vodik in vse prvine, kojih atomi se vežejo z vodikom v razmerju 1 ; 1, ali pa prvine, ki se vežejo s temi prvinami v takem razmerju, zovemo zato enomočne. Kisik je dvomočen, veže se vedno z dvema atomoma enomočnih prvin, n. pr. H 2 0, voda. Tudi žveplo je napram vodiku dvomočno. Dušik je tro- močen, ogljik pa celo četveromočen, veže se vedno s šti¬ rimi enomočnimi atomi n. pr. CH 4 , metan, neki plin, ki je glavna sestavina svetilnega plina, ali pa z dvema dvo- močnima atomoma n. pr. C0 2 , ogljikov dvokis, navadno imenovan ogljikova kislina. Gori navedena formula za serumalbumin pa sestoji iz več sto atomov in vsaki teh atomov je tako v zvezi z drugimi, kakor to zahtevajo za¬ koni modnosti, torej vsaki od 450 ogljikovih atomov je na štiri strani zvezan, kisik na dve, dušik na tri itd. O tem, kako so urejene te zveze, nam pa gori navedena formula prav nič ne pove. Onih 1422 atomov je namreč po ome¬ njeni principu lahko na najrazličnejši način zvezanih, mogočih je malodane neskončno mnogo raznih kombi¬ nacij. Ta način zveze, zovemo ga struktura molekula, je pa največje važnosti, kajti dve snovi, ki imata popol¬ noma enako množino atomov v molekulu a različno strukturo, imata lahko popolnoma različne lastnosti. Za primero navedem jako enostavno formulo C 2 HfiO. Dve snovi poznamo, ki imajo to molekularno formulo: ena teh snovi je navadni alkohol ali špirit. Kakor kažejo razna iz¬ kustva z reakcijami alkohola, so v alkoholovem molekulu atomi tako le zvezani med seboj: H H I I H — C — C — O-H I " | H H Tako formulo, ki kaže shematiški zveze atomov, imenujemo strukturno formulo. Druga snov, ki ima isto molekularno formulo C 2 Ii (i O, je pa takozvani dimetileter, neki plin z ostrim eteričnim vonjem, še le pri — 23° C po¬ stane ta plin tekoč, torej vsekakor je to snov, ki ima po¬ polnoma drugačne lastnosti kakor špirit; na podlagi teh fizikaličnih lastnosti bi gotovo nikomur ne prišlo na pamet, — 58 da imata ti dve snovi isto množino iste vrste atomov v svojem molekulu. Kakor izkustva kažejo, so v dimetile- trovem molekulu atomi takole razvrščeni: H H I 1 H-C— O — C— H I I H H Pa tudi kemične reakcije te snovi so vse drugačne kakor reakcije špirita, špirit se n. pr. z natrijem ali kalijem živahno spaja in tvori takozvane alkoholate, s kislinami tvori spojine, ki jih imenujemo estre, dočim dimetileter pri navadni temperaturi na alkalije (natrij, kalij) in na kisline sploh ne reagira. Ravno iz teh reakcij zamoremo sklepati, kako so atomi med seboj vezani. Prikazen, da postoji več različnih spojin z isto mno¬ žino iste vrste atomov v molekulu, zovemo i z o m e r i j a, Čim več atomov ima molekul, tem več izomernih spojin je mogočih. Za spojino z molekularno formulo C. ( H 10 O je mogočih že 7 izomerov, za spojino s 1422 atomi je seveda število izomerov tako ogromno, da presega vse naše pojme. Ta struktura beljakovin, vprašanje, katera raznih možnosti zveze atomov je realizirana v molekulu belja¬ kovine, je pa največja težkoča, ta struktura še ni popol¬ noma jasna. Ravno strukturo moramo pa točno poznati, ako hočemo umeti vse reakcije, ki se dogajajo s temi snovmi, (prim. op. 10.) 9 .) W 6 h 1 e r j e v a sinteza. Scanina je ena glav¬ nih izločilnih snovi, ki se nahajajo v človeški vodi (ravno tako tudi pri drugih sesavcih, pri nekaterih pticah, dvo¬ živkah in ribah) in sicer se stvarja ta snov pred vsem v jetrih pri razkrajanju beljakovin, od tod prehaja v kri in s krvjo v ledvice, ki jo potem z vodo izločujejo. Po ke¬ mični sestavi je scanina spojina ogljika, kisika, vodika in dušika, CON 2 I1 4 . W o h l e r (Ober kiinstliche Bildung des Harnstoffes, Poggendorfs Annalen, zv. 12, 1828) je to snov sestavil tako, da je raztopino cianovokislega kalija (KNCO) in amonijevega sulfata [(NH 4 ) 2 S0 4 ] segrel in zgostil. Amonij, (NH 4 ) se pri tem spoji s cianovo kislino v cianovokisli amonij, ki se potem prevrže v scanino. 10.) Sinteza beljakovin. Raziskave, ki so pri- vele F i s c h e r j a do njegovih sintetiških poizkusov, so bile študije o strukturi beljakovin. Že francoski kemičar S c h ii t z e n b e r g e r je opazoval, da se razkrajajo bel¬ jakovine pri razpadu najprvo v beljakovine nižje vrste, takozvane albumoze in peptone; ako te še nadalje raz¬ krajamo, razpadejo takoj v razne precej enolične in eno¬ stavne spojine, aminokisline. Te kisline so posebne vrste organske kisline, torej slične spojine kakor octova kislina ali maslena kislina, samo da imajo še dušika v sebi, takozvano aminoskupino (NH 2 ), ki nadomestuje 1 atom vodika navadne organske kisline. Toda S c h ii t - zenberger teh različnih aminokislin ni mogel ločiti in natančnejše analizirati. To se je pa posrečilo E. F i- s c h e r j u s posebnim načinom spajanja teh kislin z alko¬ holom v estre in z destilacijo teh estrov. Ker nižje belja¬ kovine takoj razpadejo v aminokisline, je sklepal Fi¬ scher, da so v beljakovinah strnjene te kisline med seboj, da so torej v molekulu beljakovine atomi najprvo zbrani v skupine, ki imajo enak ustroj kakor aminokisline, in te skupine so potem zopet vezane druga na drugo; ako se skuša beljakovino razstaviti, se ta zveza skupin pretrga, tako da se skupine ločene pojavijo. Da je zadel Fischer s tem pravo, kažejo • njegovi sintetiški po¬ izkusi s polimerizacijo aminokislin. Ta polimerizacija se fiO — vrši tako, da izstopita iz enega molekula kisline en atom vodika in en atom kisika, a iz drugega molekula en atom vodika, ti izstopivši atomi dado vodo (H 2 0), a ostanek se spoji v en sam molekul. Tako spojino je mogoče zopet zvezati s navadno aminokislino, zopet izstopi pri tem voda itd.; na ta način je Fischer združil do 18 molekulov aminokisline v en molekul. Na enak način je pa mogoče združiti tudi molekule različnih aminokislin. Te polimeri- zirane aminokisline je nazval Fischer polipeptide. Čim več molekulov aminokisline je ujedinjenih, tem bolj se približuje spojina v svojih lastnostih beljakovinam. Ke¬ mične reakcije višjih polipeptidov so iste kakor pri bel¬ jakovinah, ako bi kak kemičar tak višji polipeptid pre¬ izkusil, ne vedoč za njegovo umetno sintezo, bi ga go¬ tovo prišteval beljakovinam. Seveda nobena teh umetnih spojin ne odgovarja prirodnim beljakovinam. To so naj- brže mešanice različnih takih polipeptidov. Natančnej¬ šega o tem še ničesar ne vemo. Toda kar je glavno, je to, da je F i s c h e r dognal, v katerem smislu so atomi v be¬ ljakovinah združeni, sedaj si vsaj zamoremo približno predstavljati ustroj beljakovin. Natančnejša struktura po¬ sameznih vrst višjih beljakovin nam je pa seveda še uganka; toda s F i s c h e rjevimi odkritiji je začrtana pot, ki nas bo zanesljivo priveia do sinteze i teh tako kompli¬ ciranih spojin. Prim. Fischer, E., Untersuchungen iiber Aminosauren, Peptide und Proteine. Berlin 1906. Ne smemo seveda pozabiti, da ostane, i da se posreči sinteza najbolj kompliciranih beljakovin, še vedno odprto vprašanje, kako da so razvrščene beljakovine in druge spojine v molekula one snovi, ki jo nazivamo živo. Struktura te snovi bo ostala gotovo še dolgo zagonetna. Iz smisla, v katerem so sestavljeni atomi v beljako¬ vinah, zamoremo sklepati, koliko izomerov je pričakovati — 6 ] pri teh snoveh. H o 11 e m a n n navaja v svojem učbeniku kemije za primero beljakovino, ki je sestavljena iz 20 različnih aminokislin. Aminokisline so tako zvezane, da tvorijo dolgo vrsto, one so takorekoč nanizane druga za drugo. Ako je vseh 20 kislin različnih, je mogoče veli¬ kansko število razporedb, vsaki teh razporedb odgovarja seveda posebna izomerna spojina. Število teh razporedb izračunamo lahko potom permutacije in sicer dobimo število 20! t. j. 20 X 19 x 18. x 2 xl = pri¬ bližno 23 X 10 17 , to je dva trilijona tristotisoč bilijonov. Toda to še ni vse. Vsaka kislina zamore biti z drugo na dvojen način spojena; to je zopet možno na razen način kombinirati. Za vsako gori označenih razporedb je mo¬ gočih 2 19 = približno 500.000 kombinacij zveze kislin. Za vse mogoče kombinacije moramo prvo število s 500.000 pomnožiti, dobimo 5 X 10 r, .X 23 X 10 17 — 115 x 1(P t. j. en kvadrilijon stopetnajsttisoč trilijonov. Pa to še vedno ni vse; tudi posamezne kisline imajo vsaka za se še mnogo izomerov. Če še to vpoštevamo, dobimo tako ogromne številke, da jih sploh komaj še zamoremo iz¬ govoriti, in to vse za beljakovino z eno in isto mole¬ kularno formulo in v glavnih potezah isto temeljno struk¬ turo. Iz tega je razvidno, kako da je mogoče, da ima vsaka žival, vsako živo bitje, drugačne beljakovine, da je n. pr. krvni serum sesavcev dveh različnih vrst popol¬ noma različen, dasi ni najti skoro nobene kemične raz¬ like. Celo snov dveh individijev iste vrste ni popolnoma enaka, vsaj snovi staničnih jeder, ki so nositelji dednosti, so različne, kajti noben človek ni drugemu v vseh last¬ nostih in znakih popolnoma enak, ta individualna razlika je pa le izraz razlike snovi staničnih jeder. Kemičnim potom seveda ni mogoče dognati tu nobenega razločka. Najbrže imajo te razlike svoj uzrok v tem, da imajo različni iri- dividiji več ali manj različne izomere beljakovin. - 62 - 11. ) Ru b n e r, M., Die Gesetze des Energieverbrau- ches bei der Ernahrung. Leipzig und Wien 1902. A t w a t e r, W. O., Neue Versuche iiber Stoff und Kraftwechsel im menschlichen Korper. Ergebnisse der Physiologie (Asher-Spiro) III. 1. 1904. 12 . ) Energije živih bitij. Poleg v tekstu na¬ štetih energij se pojavlja v živih bitjih tudi še električ¬ na energija. Pri vsaki kemični razkrojitvi v telesu se pokaže poleg toplote tudi še v mali meri elektrika. Pred vsem je to opažati pri mišicah in živcih; delujoči del živca ali mišice je vedno elektronegativen, dočim je mi¬ rujoči del elektropozitiven. Vsled tega se pojavijo pri de¬ lovanju teh organov električni toki, ki krožijo od miru¬ jočega dela proti delujočemu (akcijski toki). Tudi pri rastlinah se pojavljajo pri presnavljanju male elek¬ trične potencialne razlike; ako je list izpostavljen svet¬ lobi, tedaj je njegova staničevina elektronegativna, a pe¬ celj in dolnji deli rastline so pozitivni. Toda vsi ti akcijski toki so tako minimalni, da se vse te potencialne razlike v telesu izenačijo in telo ne oddaja na zunaj nobene elek¬ trične energije. Le pri nekaterih ribah, pri električnem skatu, električni jegulji in električnem somu ter pri nekem maloazijskem polžu, daudebardia, deluje električna ener¬ gija tudi na okolico. Pri imenovanih živalih so razviti po¬ sebni električni organi, ki so v svojem ustroju zelo slični mišicam; elektrika je posledica kemičnih izprememb, ki nastopajo pod vplivom živčevja. Ena plat organa je pri delovanju pozitivna, a druga negativna; električna na¬ petost je pri ribah zelo velika, pri jegulji doseže celo 400 voltov! Prim. B i e d e r m a n n, W., Elektrophysiologie, Jena 1895. Nekaj malo živali, nekatere ribe, ki žive v morskih globočinah, kamor ne dospe noben solnčni žarek, ne- G3 — katere tintnice in hobotnice, razni hrošči (kresnice in tro¬ fične pokalice), nadalje gotove vrste morskih polžev in školjk imajo posebne organe, ki proizvajajo svetlobo. Pri ribah in tintnicah imajo ti organi posebne leče in vo¬ tlim zrcalom slične reflektorje, kakor kaka avtomobilska svetilka. Nekatere praživali in bakterije se svetijo po celem telesu, isto je opažati tudi pri nekaterih plaščarjih (pyrosoma) in morskih klobukih. Ta svetlobna energija pohaja od organov, v katerih je opažati posebno živahno oksidacijo, torej kemična pretvarjanja so uzrok svetlobe. Dočim se pa pri raznih naših svetilkah, kjer se tudi ke¬ mična energija goriva pretvarja v svetlobo, pojavlja jako izdatno še toplotna energija, se svetlobni organi skoro nič ne segrejejo (le za nekaj stotink stopinj), nego vsa ke¬ mična energija se izpreminja v svetlobo. Tako prikazen zovemo fotoluminescenca; slično prikazen je opažati, ako pomešamo pirogalovo kislino s kalijevim permanganatom ali pa z vodikovim Drekisom, tudi tu se ne pokaže nobeno znatno povišanje temperature, nego vsa svobodna ke¬ mična energija se pretvarja v rdečkasto svetlobo. Prim. Winterstein, Handbuch der vergieichenden Physi- ologie: E. Man go Id, Produktion von Licht. Jena 1912. Morda bo cenjeni bralec vprašal, kakšna energija se pojavlja pri delovanju možganov. Kolikor vemo, se pri delovanju živčevja kažejo "kemične izpremembe, pred vsem oksidacija; posledica so rnale električne poten¬ cialne razlike, ki se zenačijo v akcijskem toku. Ti akcijski toki so najbrže vzrok, da se dražljej tako hitro širi po živcih. Ako razdražimo kako točko živca, tedaj postane ta točka elektronegativna, dočim je nerazdražen del živca pozitiven. Tok, ki nastane med elektronegativno točko in med najbližjo sosedno pozitivno točko, razdraži to sled¬ njo točko, ki radi tega dražljaja tudi postane negativna; v G4 — naslednjem delcu časa se med to točko in naslednjo po¬ zitivno točko pojavi nov tok, ki zopet razdraži to novo točko itd.; tako se širi dražljej po živčevju. To je v celem vse, kar vemo bistvenega o energe- tičnih pojavih v živčevju. Drugih prikazni do sedaj še ni nikdo opazoval. Kje pa naj nastane po¬ tem ono, kar zovemo duševno življenje? O tem nam ne ve znanost ničesar eksaktnega po¬ vedati. Mi le vemo, da ne moremo opazovati nobenega drugega duševnega življenja razun lastnega. Kar moremo pri drugem človeku opazovati, so le gibanja, torej ener- getični pojavi,, in če sledimo še tako natančno vsem pri¬ kaznim, ne najdemo nikjer sledu kake posebne energije. Vez med dražljaji, ki delujejo na čutne organe, in med gi¬ banjem mišic, n. pr. med dražljajem, ki deluje na uho osebe, ki jo kaj vprašamo, in med gibanjem mišic njenega goltanca in jezika, ko nam odgovarja, so živčni pojavi, ki so po nazoru fiziologije kemične izpremembe živčne snovi. S pomočjo akcijskih tokov se širijo ti pojavi po živčnih vlaknih. Toda za dušo pri vseh teh pojavih ni no¬ benega prostora; kako, da je mogoče, da je kemična iz- prememba v čutnem živcu za dotično osebo neki občut, kako da so kemične izpremembe v možganskih vlaknih za dotični subjekt misli in želje, o tem nam empirična znanost ne pove prav ničesar. Ker so, kolikor vemo, vsi živčni pojavi drug od drugega odvisni kakor vzrok in posledica in si ta kavzalna vez sledi skozi vsa delovanja živčevja, je jasno, da ono, kar nazivamo duša, ne more biti v nobenem vzročnem razmerju z živčnimi pojavi, da duša tdrej ne more biti niti snov niti energija. O s t - wald je sicer mnenja, da je ono, kar zovemo duševno življenje, neke posebne vrste energija, toda za to mnenje nimamo nobenega vzroka. Ne glede na protislovja, ki jih s stališča teorije spoznavanja vsebuje ta nazor, ki je — 65 — pravzaprav identičen z naivnim materijalizmom, kažejo tudi direktni poizkusi, da tudi najnapetejše duševno delo¬ vanje nima nobenega posebnega vpliva na uporabo ener¬ gije. A t w a t e r (1. c.) je izvel z nekim fizičarjem sledeči poizkus. Zaprl ga je za dobo 12 dni v ono sobico. 3 dnevi so služili raznim uvodnim poizkusom in dopolnilnim raz¬ iskavam, 3 dni (po 8 ur) se je poizkusna oseba bavila z resnim in napornim duševnim delom, z računanjem in s študijem neke nemške fizikalične razprave (poizkusna oseba je bil Američan, čitanje nemške razprave je bilo zanj posebno težko); 3 dni je poizkusna oseba po¬ polnoma počivala, 3 dni pa je naporno delala z mišicami. V 3 dneh duševnega dela je bilo vse presnavljanje ravno tako kot v 3 dneh popolnega počitka, najti ni bilo nobenega raz¬ ločka, kar jasno kaže napačnost nazora o kaki posebni duševni energiji, kajti drugače bi morala biti uporaba energij pri duševnem delu mnogo večja kot pa pri po¬ čitku. Le pri mišičnem delu se je izkazala večja uporaba energij. Torej ono kar mi subjektivno doznavamo kot du¬ ševne pojave, se odteguje popolnoma vsaki objektivni prirodoslovni raziskavi, ono nima s kavzalnim tekom v funkcijah organizma nobenega posla. O razmerju du¬ ševnega življenja in živčnih pojavov zamoremo reči le to, da gredo duševne prikazni vsporedno s kavzalnim tekom živčnih izprememb; kakor so duševne prikazni odvisna druga od druge, tako zavise živčni pojavi drug od drugega, toda obe te kavzalni vrsti, psihična in fizična, tečeta vsporedno druga poleg druge, ne da bi preskočila kaka prikazen iz ene vrste v drugo. To je nazor tako- zvanega psihofizičnega paralelizma. Kot prirodoslovna maksima ima ta nazor vsekakor polno veljavo| Kakšna pa je ta zveza, jeli postoji tu neki trajni O 66 — dualizem, ali pa, da je ono, kar mi subjektivno dozna- vamo kot duša, identično z onim, kar objektivno opazu¬ jemo kot živčne pojave, da sta to le dva različna znaka istega bistva, tega prirodoslovje ne more določiti, to je že domena metafizike. Slednji nazor, nazor enotnosti obojih prikazni ima na vsak način veliko prednost, ker nam je na ta način jasna zveza psihičnega in fizičnega; ako sta oboji prikazni le dve različni strani istega bistva, je samo ob sebi umevno, da morajo izpremebe na eni strani odgovarjati gotovim izpremembam na drugi. Dua- listični nazor bi pa zahteval nekako prestabilirano har¬ monijo, kar ga vodi ad absurdurn. j 13.) Telepatija. Večkrat je čitati, posebno v po¬ pularnih spisih, naziranje, da izhajajo iz možganov še po¬ sebni žarki, ki so v stanu povzročiti v možganih druge osebe enake živčne pojave, kakor jih ima prva oseba. Povod temu naziranju so prikazni takozvane telepatije in takozvanega »spiritizma«. Kar je bilo teh domnevanih prikazni natančnejše preiskanih, se je povsodi izkazalo, da gre ali za prav navadno sleparijo ali pa za razne iluzije opazovalcev, ki so navadno laiki v psiholoških metodah. Prim. Lehman n. K., Aberglaube und Zauberei, Stutt¬ gart 1902. Samo glede telepatije, posebno glede »spo¬ minov« — t. j. onih dvomljivih pojavov, da ima kaka oseba čudne halucinacije v onem trenutku, ko druga na stotine milj oddaljena oseba umira — je morda še nekaj kompleksov prikazni, ki jih ne moremo razložiti zgolj s slučajnimi halucinacijami, kakor se tu pa tam spontanno pojavljajo. Toda eksaktnih opazovanj nimamo o tem še prav nobenih, tako da znanost ni v stanu upoštevati teh domnevanih prikazni; na pripovedovanja raznih »verodo¬ stojnih« oseb, ki so baje take prikazni doživele, se tu ni zanašati, kajti ravno glede halucinacij, sanj, iluzij m 07 drugih nenavadnih doznavanj je človeški spomin silno nezanesljiv; že po par urah ne more nikdo popisati vseh okolnosti tako natančno, kakor je to za znanstvena opa¬ zovanja potrebno. Na razlagi, da proizvajajo take pri¬ kazni posebni žarki, ki izhajajo iz možganov, in zamorejo na druge možgane delovati neposredno, ni prav nič ču¬ dežnega, saj poznamo slične pojave pri brezžičnem brzo¬ javil. Toda znanost do sedaj še nima vzroka posegati po takih razlagah, ker noben slučaj takozv. telepatije ni ek¬ saktno dokazan in preiskan z metodami eksperimentalne psihologije. Jako čudna so izkustva, ki jih navaja raz¬ prava zdravnika N. K o t i k a, Die Emanation der psy- chophysischen Energie (Grenzfragen des Nerven- und Seelenlebens N.o 51,Wiesbaden 1908). Opazoval je baje. da izhaja iz telesa pri mišljenju neka posebna energija, ki jo je mogoče na raznih stvareh n. pr. na papirju zbrati; tak papir zamore pri drugih osebah proizvesti enake misli itd. Toda tudi tu je najti mnogo hib in vrzeli pri opazovanjih, tako da je treba pač vse to še natančno pre¬ izkusiti, predno zamore izreči znanost kako odločilno be¬ sedo, pred vsem še, ko raziskavanja v obratu energij pri človeku ne puščajo mesta za kake take živčne žarke. 14 .) Drugi glavni stavek termodina¬ mike in živa bitja. Poleg zakona ohranitve energije vlada v obratu energij v naravi še drug zakon, ki označuje, v katerem smislu da se pretvarjajo energije; dočim nam zakon ohranitve energije ali kakor se tudi zove, 1. glavni stavek termodinamike veli, da postoji nekaj trajnega, t. j. energija, pojasnuje II. glavni stavek, kaj se na tem trajnem bistvu dogaja. Ta slednji za¬ kon so razni učenjaki različno izrazili. Temeljni smisel tega zakona je izgovoril že Car not (1. 1824.) v svojem stavku, da zamore proizvajati toplota le tedaj delo, ako — 68 — prehaja iz toplejšega telesa na hladnejše. Pozneje je C la u si us to še določnejše izrazil: da toplota sama od sebe ne more prehajati od hladnejšega telesa na toplejše. S tem je že začrtana neka smer za pretvarjanje nergij. H e lm in pozneje Ostvvald sta pokazala, da je i pri drugih energijah nekaj sličnega opažati. Pri vsaki ener¬ giji je mogoče razločevati dva faktorja, intenzivni in ekstenzivni faktor. Pri toploti je temperatura intenzivnost in specifična toplota ekstenzivnost, pri elektriki je prvi faktor napetost (ki jo merimo z volti) a drugi množina toka (ki jo merimo z amperi) itd. H e 1 m je razširi! drugi glavni stavek na vse energije s formulacijo, da zamore energija le tedaj delovati, ako prehaja iz višje intenzivnosti na nižjo; ako je intenzivnost enaka, tedaj se ničesar ne more zgoditi, naj bode množina energije še tako velika. Toda drugi glavni stavek ima še drugo stran; toplota za¬ vzema namreč med vsemi energijami posebno mesto. Povsodi, kjer se izpreminjajo energije, prehaja vedno del energije v toploto, ki se razkropi na vse strani. Ta ener¬ gija je izgubljena, nikdar več je ni mogoče pretvoriti v kako drugo obliko, kajti pri razkropljenju se toplota pro- širi na vse strani, a temperatura pri tem pada. Kako ve¬ likanska je množina toplote v oceanu, toda ne da se pre¬ tvoriti v delo, mi ne moremo s to ogromno množino to¬ plote niti kapljice vode segreti na višjo temperaturo. Pa tudi tam, kjer prehaja toplota iz toplejšega na hladnejše telo, se zamore izpremeniti le mal del toplote v delo, pri parnem stroju le 15 — 20%, vse drugo se porazgubi na vse strani. Thomson je zato nazval drugi glavni sta¬ vek zakon razpršenja energije. Matematični izraz za to razkropljenje energije v obliki toplote je entropija (C 1 a u s i u s); entropija kakega sistema je vsota vseh od njega oddanih množin toplote lomljenih z absolutno tem- - 69 peraturo. Entropija kakega sistema ostane enaka (pri pro¬ cesih, ki se zamorejo odigravati tudi v nasprotni smeri) ali pa se veča, nikdar pa se ne manjša. Najurrievnejši je ta del drugega glavnega stavka v obliki, ki mu jo je dal Boltzmann. Vse energije postoje v gibanju, bodisi da se cel kompleks molekulov, celo telo giblje, ali pa je to gi¬ banje nevidno tresenje najmanjših delcev. Tudi toplota je po mehanični teoriji tako tresenje in sicer nihajo tu mo¬ lekuli brez vsakega reda v raznih smereh, dočim so druge energije umerjena in urejena gibanja. Iz razlogov ver¬ jetnosti zamoremo sklepati, da redno in umerjeno gibanje ne more trajno postajati, nego da mora bolj in bolj pre¬ hajati v neredno tresenje, t. j. da morajo energije za tem težiti, izpremeniti se v toploto. Prim. H e 1 m, G., Die Energetik. Leipzig 1898. H e 1 m h o 11 z, H. v o n, Vor- lesungen iiber Theorie der Warme (Vorles. iib. theoret. Physik, zv. VI.) Leipzig 1903. Poljudno: A u e r b a c h, F., Die Weltherrin und ih r Schatten. Jena 1902. Glede veljavnosti drugega glavnega stavka za živa bitja nimamo neposrednih izkustev, niti v negativnem niti v pozitivnem smislu. H e 1 m h o 11 z (1. c.) je izrazil mne¬ nje, da je morda pri živih bitjih mogoč vpliv, na posamezne molekule, da so morda pri živih bitjih kake sitaste mem¬ brane, skozi katere zamorejo prodirati samo delci, ki se gibljejo veni smeri, docim drugače gibajočih se delcev sito ne propušča. Tako bi bilo morda mogoče, toploto kljub enaki temperaturi pretvarjati v kako drugo energijo. Da bi i bilo tako, bi to seveda nikakor ne pomenilo kake temeljne razlike med živim in neživim, kajti pojav, kakor si ga H e 1 m h o 11 z misli, bi bil zgolj mehaničen. Toda za tako naziranje nimamo nobenega povoda. Nasprotno. Raz¬ iskave delovanja mišic nam kažejo, da tudi živa bitja za¬ pravljajo mnogo energije: pri delovanju mišic se izpre- - 70 — meni le 32—35% uporabljene energije v mehanično delo, dočim se ostalih 65% porazgubi pred vsem v obliki to¬ plote, ki jo oddaje organizem na zunaj. Sicer izrabi mi¬ šični mehanizem mnogo več energije kakor parni stroj s svojimi 15—20%, toda pomisliti je pri tem, da živa bitja niso toplotni stroji, da v telesu sploh ne postoje nobene razlike temperature; toplota je tu le stranski proizvod, vir energije je pa v živi snovi kemična energija, ki prehaja neposredno, najbrže vsled menjave vsebine mišične snovi v mehanično energijo. 15 .) Delovanje encimov. Kakor je 1. 1898. A. C. H i 11 našel (prim. Reversible zymohydrolysis, Journal of the Chemical society, zv. 73), je delovanje encimov pro¬ ces, ki zamore poslovati tudi v obratnem smislu, pokazal je, da neki encim, maltaza, ne zamore samo pretvarjati sladnega sladkorja (Malzzucker) v grozdni sladkor, nego tudi obratno, ona zamore sestavljati sladni sladkor iz grozdnega. Ako pridenemo raztopini sladnega sladkorja ta encim, tedaj se približno 85% tega sladkorja izpremeni v grozdni sladkor, 15% ostane pa nespremenjenega. Če pa pridenemo encim raztopini grozdnega sladkorja, se pretvori 15% v sladni sladkor, a 85% ostane neizpreme- njenih. Encim privede torej vedno le do ravnovesja v raz¬ merju 15% sladnega in 85% grozdnega sladkorja, bodisi da je bil v početku v raztopini ta ali oni sladkor ali pa tudi poljubna mešanica obeh. Pozneje sta K a s 11 e in L o e - v e n h a r t (Concerning lipase, the fat splitting enzyme and the reversibility of its action, American Chemical jour- nal, zv. 24, 1900.) pokazala, da je v vsaki staničevini, kjer se zbira maščoba, isti encim, kakor ga je najti v izvlečku trebušne žleze, takozvani steapsin, ki ima lastnost raz¬ krajati maščobo. Naravno je, da encim, ki bi razkrajal ma¬ ščobo, v staničevini, ki zbira maščobo, nima smisla, nego — 71 da ima tu encim obratno funkcijo kakor v črevu, da nam¬ reč stvarja maščobo iz drugih spojin. Res se je imeno¬ vanima prirodoslovcema posrečilo v retorti pokazati, da ta encim zamore stvarjati maščobo iz maščobnih kislin in alkohola. Iz teh in enakih poizkusov zamoremo sklepati, da je pač delovanje vseh encimov tako, da privede do nekega kemičnega ravnovesja. Rezultat delovanja je od¬ visen od tega, katera snov one zmesi uhaja. Ako raz¬ kraja v črevu steapsin zavžito mast, tedaj prehajajo raz- krojine v črevesno staničevino, zato mora v svrho ze- načenja ravnovesja razpadati vedno več in več masti. V maščobnih stanicah je pa obratno. Staniče vsprejemajo razne sestavine maščobe; vsled delovanja encima se stvori iz teh nekaj malo maščobe, nastane ravnovesje. Toda nastala maščoba pronica v druge dele stanic, tako da je ravnovesje moteno v nasprotnem smislu kot v črevu. V svrho zenačenja mora encim vedno in vedno sestavljati novo maščobo, ki takoj zopet odhaja. Delo¬ vanje encimov je torej mnogo enostavnejše, kakor so s početka mislili; vsak encim ima dvojno funkcijo, raz¬ krajati in spajati. Take reakcije, kakor jih kaže delovanje encimov, imenujemo dvosmerne reakcije (um- kehrbare Reaktion). Te vrste pojave je opažati tudi pri raznih drugih snoveh. Za primero najenostavnejše take reakcije navedem vodikov jodid (HJ). Pri gotovi tempe¬ raturi (nekoliko nad 180° C) se ta plin začne razkrajati v vodik in jod, toda razkroji se ga vedno samo gotova mno¬ žina. Pri 445° C n. pr. se razkroji 21% tega plina v vodik in jod, 79% ga ostane nespremenjenega. Ako razgrejemo v zaprti posodi jod in vodik skupaj v enakih množinah na 445° C, tedaj opazimo isto ravnovesje, 21% obeh snovi ostane ločenih, a 79% se jih spoji v vodikov jodid. Po sličnem načelu si moramo predstavljati tudi delovanje en- cimov. Glede vseh vprašanj nauka o encimih prim. Op¬ penheimer, C., Die Fermente und ihre Wirkungen, 3. izd., Leipzig 1910. 16. ) R e i n k e, J., Die Welt als Tat, Berlin 1908. — Philosophie der Botanik. Leipzig 1905. 17. ) D r i e s c h, H.: Die organischen Regulationen. Vorbereitungen zu einer Theorie des Lebens, Leipzig 1901. — Die »Seele« als Naturfaktor. Leipzig 1903. — Natur- begriffe und Natururteile. Leipzig 1904. — Der Vitalismus als Geschichte und als Lehre. Leipzig 1905. — Za orien¬ tacijo najpripravnejša in najpreglednejša je knjiga: Phi¬ losophie des Organischen, 2 Bde. Leipzig 1909. »Dokazi«, ki jih D r i e s c h navaja za »avtonomijo« življenja, t. j. neodvisnost življenjskih zakonov od za¬ konov mrtve prirode, so sledeči: I. Ako blastula-larvi morskega ježka, tvorbi, ki je podobna malemu mehurčku, odrežemo en del, se rana zopet zaceli in plod se razvije v sicer nekoliko manjšo a popolnoma normalno trajno larvo. Slični pojavi nastopijo pri poškodbah nekega trdoživu podobnega polipa, ki sedi priraščen na dnu morja ter ima pecelj in glavico, kakor ka¬ ka cvetica — tubularia je znanstveno ime te živali. Ako pri tubulariji odrežemo glavico, izraste zopet nova; če raz¬ režemo pecelj na mnogo kosov, iz vsakega takega kosa zopet nastane cel polip, čim manjši je kosec, tem manjši polip se razvije, toda relativno razmerje njegovih delov je vedno isto kakor pri tipičnem polipu. Vsak del peclja zamo- re proizvesti torej celo žival. Ako naj so živa bitja stroji, bi si mi morali v teh slučajih predstavljati stroj, ki je tako osnovan, da mora imeti vsak tudi še precej majhen de! tega stroja tudi cel ta stroj v sebi. Pri tubulariji bi mo¬ rali biti poleg normalnih velikih strojev povsodi razdeljeni še manjši stroji, kajti mali deli tubularije dado manjše po- lipe. Takega stroja si pa D r i e s c h ne more misliti, za¬ torej ne more biti oni činitelj, ki določuje, da se tudi iz malega dela vedno cela žival razvije, nekaj fizikoke- mičnega, ne more biti neka v prostoru razvrščena mno¬ goličnost, nego neki posebni faktor, ki ga zove D r i e s c h entelehija. II. Razvojni stadij morskega ježka, ki sestoji iz 4 stanic, se v normalnem slučaju razvije v eno larvo; vsaka onih 4 stanic proizvede pri tem četrtino larve. Če pa tak 4 stanični plod razpolovimo, tako da dobimo 2 skupini po 2 stanici, se iz vsake take skupine razvije cela larva, ki ima isto obliko kakor normalna, samo da je manj¬ ša; v tem slučaju je vsaka stanica 4 staničnega plodu pro- izvela pol larve. Ako pa one 4 stanice popolnoma ločimo drugo od druge, se vsaka razvije v malo larvo, tu nastane torej iz vsake stanice 4 staničnega plodu cela larva. Ista stanica se razvije torej, kakor je nameščena; ali s 3 dru¬ gimi skupaj ali samo z 1 skupaj ali pa osamljena, v četrt, ozir. pol, oz. celo larvo. Ako naj so živa bitja stroji, mora biti plod morskega ježa stroj, čegar vsaki del je tako se¬ stavljen, da zatnore proizvesti ali cel '■■troj ali poljubno velik del stroja in sicer v različnih veličinah. Takega stroja si ni mogoče misliti, ergo tu ne delujejo zgolj fi- zikokemični činitelji, nego še neki drugi element, ki ni fi- ziko-kemične narave — entelehija. III. Tretji dokaz izvaja Driesch iz analize de¬ janja. Dejanje imenuje Driesch vsako reakcijo živih bitij, ki ne odvisi samo od sočasnega dražljaja, nego tudi od dražljajev, ki so vplivali v prejšnjih dobah življe¬ nja na to bitje, torej vsako reakcijo, ki odvisi od prejšnjih izkustev. N. pr. ako piščanec dvakrat, trikrat pozoblje čebelo ali oso, ki ga seveda ubode, tega četrtič ne bo več storil, nego se bo skrbno izognil vsaki čebeli ali osi. Do- čim je reagiral prvič in drugič tako, da je kavsnil po če¬ beli, reagira pozneje na enaki dražljej popolnoma dru¬ gače, izogne se čebeli in*sicer to na podlagi prejšnjih iz¬ kustev. Taka reakcija je dejanje. Bistveno pri dejanju je historična podlaga reakcije, da torej upo¬ števa bitje vse vplive, ki so bili preje. Sicer tudi n. pr. fonograf proizvaja preje povzete utise, toda vedno v isti obliki, kakor so preje uplivali, živa bitja pa zamorejo raz¬ polagati popolnoma svobodno s prejšnjimi utisi in jih upo¬ rabljati v raznih novih kombinacijah. »Stroja, ki bi to za- mogel, si ni mogoče misliti, stroj je vendar naprava za nekaj stalnega, nespremenljivega, dočim je tu bistveno ravno ono svobodno, izpremenljivo razpolaganje.« (D r i e s c h.) IV. Tudi četrti »dokaz« izvaja Driesch iz analize dejanja in sicer specialno pri človeku. Dva dražljaja, ki sta fizikalično le jako malo različna, zamoreta imeti za po¬ sledico dve temeljno različni dejanji, dočim zamoreta povzroči^ dva fizikalično popolnoma različna dražljaja v gotovih slučajih isto dejanje. Ako srečam prijatelja na cesti in mu zakličem: »Tvoj oče je zbolel,« bo imelo to za posledico popolnoma drugo dejanje, neero če mu rečem: »moj oče je zbolel,« dasi je fizikalična razlika teh dveh akustičnih dražljajev samo prvi glas, tu >m« tam »tv.« Toda ako mu rečem: »Tvoj oče je zbolel« ali pa »Dein Vater ist erkrankt« ali »tuo padre e ammalato«, bo sledilo v vseh treh slučajih popolnola enako dejanje, dasi so dražljaji fizikalično popolnoma različni. Stroja, ki bi tako deloval, si ni mogoče misliti etc. etc. (Pozneje je Driesch združil III. in IV. »dokaz« v eno formulacijo). V. Ako izrežemo pri višjih živalih ali pri človeku go¬ tove dele možganov, je sicer delovanje možganov nekaj časa moteno, toda s časom se v gotovih slučajih ta hiba zopet popravi; sicer ne tako, da bi oni del možganov zra- stel na novo, nego druge živčne drage nadomeste s svojo funkcijo izpala vlakna. Živčne zveze v možganih zamoremo torej uporabljati na različne načine, toda vedno tako, da je celotno delovanje harmonično. Stroja, ki bi tako deloval, etc. etc. Naj že tu opomnim, da so vsi ti »dokazi« nekak boj z veternimi mlini, kajti nikdar ni trdil nikdo, da so živa bitja stroji, kakor si jih D r i e s c h tu misli. Seveda si ni mogoče misliti kakega avtomobila ali pa mlatilnice, ki bi imela zmožnost, da se iz vsakega dela razvije nov stroj, ali pa bi zamogla, ako jima potaremo par koles, nadaljevati svoje delovanje s kakimi drugimi deli. Toda živa bitja so kemični stroji, kemični sistemi v stabilnem dinamičnem ravnovesju. Glede posameznih točk glej zdolaj op. 25., str. 89. 18 .) P a u 1 y, A., Darwinismus und Lamarckismus. Miinchen 1905. France, R., Der heutige Stand der Dar- winschen Fragen, Leipzig 1909. W a g n e r, Der neue Kurs in der Biologie, Stuttgart 1907. Po Paul yjevem naziranju je sicer prvi pojav kake reakcije vedno slučajen, toda na podlagi tega slučajnega pojava potem »presodi« organizem, da > to dobro in ko¬ ristno, ter še nadalje v tem "smislu reagira. Prvi postanek očesa je po Paul yju pač slučajna tvorba, mala množina pigmenta (temnega barvila, ki je za svetlobo občutljivo), toda kakor je stanica »uvidela«, da je pigment sposoben svetlobo vsprejemati, je na podlagi tega izkustva nadalje izločevala pigment v vedno večjih in večjih množinah. Kljub temu, da pripisujejo živi snovi sposobnosti sod¬ be in sklepanja, pa vendar psihobiologi povdarjajo, da so monisti in skušajo na svoj način spraviti mrtvo in živo prirodo pod en pehar, kar kaže njihovo nekritičnost. — 76 — 19.) W o 1 f f, g. Beitriige zur Kritik der Danvinschen Lehre. Leipzig 1898. — Rindfleisch, Neovitalismus, Verh. d. 67. Versamml. d. Ges. deutscher Naturi, und Aerzte. — Neumeister, Betrachtungen liber das We- sen der Lebenserscheinungen, Jena 1913. — Hartman n, E. v o n, Mechanismus und Vitalismus i. d. modernen Biolo- gie. Archiv f. systemat. Philosophie, zv. 9. 1913. — C o s s- m a n n, P. N., Elemente der empirischen Teleologie. Stuttgart 1899. — S c h n e i d e r, K. C., Vitalismus. Ele- mentare Lebensfunktionen, Wien u. Leipzig 1913. ' 20.) Večkrat je čuti sledečo misel o smotrenosti vode. Voda ima lastnost, da je njena specifična teža pri 4° C največja, toplejša in hladnejša voda je ložja. Radi tega ima tudi v najhujši zimi voda na dnu vedno temperaturo 4° C, dočim plava led na vrhu. Če bi voda ne imela te lastno¬ sti, bi počela zmrzovati na dnu in bi morale vsled tega zmrzniti v hudi zimi vse vodne živali. Ta lastnost vode naj bo silno smotrena, kajti »očividno« je, da gre tu za namen, ohraniti ribe pri življenju. — Ta izrek je sličen onemu, o smotrenosti teka rek, da teko ravno tam, kjer le¬ že mesta. — Da bi voda ne imela take specifične teže, bi bile pač ribe in druge vodne ž : vali popolnoma drugače prilagodene, ali bi jih pa ne bilo in bi se bila razvila dru¬ gačna bitja. Mi le zamoremo reči, da je ona lastnost vode eden vzrokov, da so se zamogle ribe tako razviti, kakoršne so danes, vse drugo je prazno besedičenje. 21.) Teleologija. Načelo smotrenosti ali teleolo¬ gija ima svoj izvor v najprimitivnejšem opazovanju pri- rodnih prikazni; srnotrenje po načelu vzročnosti ali kav¬ zalnosti nima v primitivnem svetskem nazoru nobenega mesta. Človek sodi najprvo prirodne prikazni po tem, so mu li koristne ali škodljive, prve so delo dobrih, druge delo zlih duhov, torej za vsako prirodno prikaznijo tiči po sve- 77 tovnem naziranju primitivnih narodov neka človeku slična inteligenca, ki ima človeku prijazne ali pa sovražne na¬ mene. Od tega mitološkega pojmovanja se ne razlikuje mnogo svetovno naziranje prostega ljudstva; to naziranje je le zelo optimistično. Vsa priroda, ves svet je ustvarjen le človeku na ljubo, bodisi v njegov telesni ali dušni bla¬ gor, torej vsaka prikazen ima smoter, človeku koristiti. Ako se kako prirodno dejstvo ne da podrediti tej vulgarni teleologiji, navadno zadostuje izrek, da je vendar tudi tu kak smoter, da pa mi tega s svojim omejenim razumom ne moremo izpoznati. Dočim se je v ljudstvu še do danes ohranilo to mito¬ loško naziranje, je vladalo v znanosti skozi celi srednji vek in še nadalje do 18. stoletja načelo smatrenosti, ka¬ kor ga je pojmoval A r i s to tel; tudi naziranje današ¬ njih vitalistov odgovarja v bistvenih točkah Aristote¬ lovi teleologiji. Aristotel razlikuje pri vseh stva¬ reh snov in obliko. Oblika je oni vzrok, ki snov pretvarja. Pri kipu n. pr. je njegova oblika vzrok njegovega postan¬ ka, kajti misel njegove oblike da kiparju povod kip stvo¬ rih. Tako je tudi vzrok postanka drevesa iz semena oblika drevesa; ta oblika je že v semenu, ona je smoter semena. V semenu deluje torej neki pojem, pojem oblike drevesa, ta pojem je uzrok, da nastane drevo. Kot delujoči vzrok zove Aristotel ta smoter semena Smoter je tu v stvareh samih, ne izven njih, kakor pri mitološkem naziranju. Z drugimi besedami izraža D r i e s c h malo¬ dane isto; vendar je D r i e s c hova entelehija od Ari¬ stotelove nekoliko različna. Aristotelova en¬ telehija je delujoči vzrok, nje bistvo je delovanje, dočim se D r i e s c hova entelehija bolj približuje Platon ovim idejam, kajti ona je nekaj stanovitnega, ona daje vedno le prvi povod delovanju prirodnih sil, ona jim daje le smer. — 78 — Kljub temu, da je Descartes (i596—1650) iz svoje prirodne filozofije smotrenost popolnoma pregnal in so mu živa bitja zgolj stroji, kjer se vrši vse po mehaničnih zakonih, in da S p i n o z a sploh nobenega smotra ne pri¬ znava, je Aristotelov nauk o smotru v stvareh ob¬ držal v znanostih dolgo časa polno veljavo. Pravzaprav mu je šele Kant izpodkopal stališče. Smotrenost po Kantu ni nekaj, kar leži v prirodi sami, nego načelo smotrenosti je izraz naše razsodnosti (Urteilskraft). Razsodnost zove Kant zmožnost podre¬ jati posameznosti splošriosti. Pri prirodnih prikaznih skušamo najti s pomočjo razsodnosti splošno načelo, ki so mu podrejene, in sicer skušamo to tako, da si mislimo prirodne predmete kot smotrene. Motrenje po načelu smotrenosti je torej le neka subjektivna sodba, dočim pri¬ pada motrenje po vzročnem načelu kategorijam in je torej v pojmu stvari kot takih. Smotrenost upo¬ rabljamo kot načelo tam, kjer ne moremo iz¬ hajati z vzročno ali mehanično razlago, torej pred¬ vsem pri živih bitjih. Vendar pa ne smemo reči, da je mehanični postanek živih bitij nemogoč, nego le, da mi tega ne moremo pojmiti. Kant torej pripušča načelo smotrenosti pri motrenju prirode in sicer kot načelo, ki je manj vredno, kakor pa vzročno, kavzalno načelo, le tam kjer nas pusti to na cedilu, smo primorani zateči se k te- leološki razsodnosti, da si mislimo prirodne predmete kot smotrene. Toda ta smotrenost ni nekaj, kar res posega v tek prirode, nego mi zamoremo vedno le govoriti, da so pojavi taki, k o t da so smotreni, oni se nam zde taki, ker ravno ne moremo pojmiti, kako zavise take prirodne pri¬ kazni mehanično druga od druge. »Produktivna zmož¬ nost prirode« pa pač zamore proizvesti tudi vse to, kar mi presojamo kot smotreno. Kant je torej mehanist, on pripoznava za prirodoslovje zgolj načelo vzročnosti, te- 79 — danje nizko stanje bioloških ved in popolno nepoznavanje kemije ga je pa pač privelo do dvoma, je li bo kedaj mogoče razložiti vse prikazni žive prirode zgolj z delo¬ vanjem mehaničnih sil. Kantov zaključek, da je smotrenost le nekaj, kar pridevamo mi potom svoje sodbe naravi, zamoremo za¬ znamovati kot trajno pridobitev prirodne filozofije. Psi¬ hološko pojmovanje načela smotrenosti, kakor sem ga označil v tekstu, pa kaže, da pač zamoremo govoriti o objektivnih smotrih, toda le tam, kjer res postoji činitelj, ki mu je misel učinka, ki naj ga doseže, vzrok delovanja. Nadalje v tekstu. Prim. Aristoteles, IV Drei Biicher iiber die Seele. Prevel Kirchmann, Berlin 1871. — iv Von der Zeugung und Entwicklung der Tiere, nemško-grški tekst, izdala Aubert in Wimmer. Leipzig 1860. — K a n t, I., Kritik der Urteilskraft. Leipzig, Reclam. — W u n d t, W., Logik, 3. izd. Stuttgart 1906. 22.) Da smotri, ki jih pripisujemo živim bitjem, njih de¬ lovanju in njihovim organom, pohajajo od nas, da jih mi polagamo samovoljno v prirodo, o tem se lahko prepri¬ čamo, ako premotrimo svoje mišljenje, ki nas privede do takih sklepov. Najprvo opazujemo vedno, kako kak organ funkcionira in iz te funkcije -si potem napravimo smoter. N. pr. mi vidimo, da gad pri ubodu z zobom izloči iz otrovne žleze kapljico otrova v rano. Iz tega sklepamo, da ima ta otrov smoter, varovati gada pred njegovimi so¬ vražniki in umoriti živali, ki mu služijo v hrano. Opazovali smo navaden kavzalen proces, a obrnili smo ga po svoje, iz opazovane funkcije smo napravili smoter. V istini je tako, da zastrupi gad svoje sovražnike in svoj plen, ker ima otrovno žlezo; da bi ne imel te žleze, bi pač drugače — 80 živel in bi ravno tako dobro izhajal. Belouška nima strupa in vendar dobro uspeva, seveda v drugem milijeju; da bi gad ne imel strupa, bi bil pač primoran živeti v sličnem milijeju. Smoter, ki naj je deloval pri razvoju otrovne žleze, izgubi, ako to vpoštevamo, vsak smisel. Telesni deli se pač stvarjajo po naravnih zakonih in ker so to navadno deli, ki jih je mogoče kako uporabiti, premene vsled njih razvoja živali svoje navade. Kakor kaže cela razvojna vrsta, so otrovne žleze nastale v teku descendenčnega razvoja iz slinastih žlez. Slina ima v obče pri raznih pla¬ zilcih strupene lastnosti; v Mehiki živi kuščar, ki je silno strupen, dasi nima otrovne žleze, njegova slina ima nam¬ reč hud otrov v sebi. Tudi človek ima v slini neki strup, rodanamonij, ki je sicer od gadovega zelo različen, toda nas tu zanima ravno strupena lastnost te snovi. Čemu ta strupena lastnost? Če bi bil človek v drugačnih življenj¬ skih razmerah in bi mu bilo treba s svojimi zobmi braniti se kakih divjih živali, ki bi bile posebno občutljive za ta strup, bi gotovo rekli, da je ta strup silno smotren, tako pa nikomur ne pride na misel najti v strupenosti človeške sline kako posebno smotreno naredbo. Torej ista lastnost, ki je tu indiferentna, naj je pri plazilcih »smotrena«; ako je zamogla pri sesavcih nastati brez smotrenih činiteljev, zakaj naj bi to ne veljalo za plazilce? Smotrenost je torej nekaj, kar mi prikaznim samovoljno pridevamo, kjer se nam ravno zdi. Če bi res delovali smotri pri razvoju živih bitij, bi bilo popolnoma nerazumljivo, da zamorejo postojati lastnosti, ki nimajo nobenega pomena, nobene koristi za dotično bitje. Pa koliko je takih naredb v prirodi! Na dnu morja, v globočinah, kamor ne dospo razun zelenih nobeni svetlobni žarki, žive nekatere ribe, ki so živordeče pi¬ sane; čemu imajo tako barvo? v onih globočinah se vidi — 81 vse le zeleno in črno. Da bi pa prišle te ribe v drugo oko¬ lico, n. pr. na površino med korale, bi pa rekli teleologi »glejte, kako je to smotreno, one imajo isto živo barvo kot korale, zato so nevidne svojim sovražnikom, kako silna smotrenost!« Ali pa poglejmo barvo metuljev! Apo¬ lona z rdečimi črnoobrobljenimi lisami na belih perotih ali pa lastavičarja s krasnimi žoltimi perotmi, ozaljšanimi s črnimi trakovi ter z višnjevimi in rdečimi lisami; kdo more govoriti o kakem posebnem pomenu teh živih barv? Nesmiselnost vprašanja »čemu«? je tu ravno tako jasno uvidna, kakor vprašanje po smotru rdeče barve cinobra — ako se nočemo zateči k vulgarnemu naziranju, da ima živa barva metuljev namen razveseljevati človeško oko. Ko je nastopil D a r w i n s svojim genialnim načelom pri- rodnega izbora — načelom, da se v boju za obstanek ohrani ono, kar je koristno, dočim škodljive variacije izu¬ mirajo — so pretirani pristaši te teorije mislili, da se mora najti za vsako tvorbo pri živih bitjih kak pomen, da mo¬ remo razložiti njen postanek potom prirodnega izbora. Nedvomno je prirodni izbor glavni činitelj, ki deluje pri postanku vrst, ravno to načelo more razložiti kumulacijo tolikih in tolikih naredeb živih bitij, ki izgledajo, kakor da so smotrene; one slučajne variacije, ki so kako kori¬ stne, se ohranijo, dočim morajo škodljive variacije izumre¬ ti; s tem pa še ni rečeno, da se ne more razviti neodvisno od boja za obstanek tudi še kaj drugega. Za žive barve je iznašla bujna domišljija teoretičarjev podmeno strašila, te žive barve, posebno okrogle, očesom podobne lise, naj imajo nalogo prestrašiti sovražnike. Toda ravno za barve metuljev vemo, da se razvijajo neodvisno od prirodnega izbora po posebnih zakonih (prim. E i m e r, Th., Ortho- genesis der Schmetterlinge, Leipzig 1897.). Le tu pa tam poseže prirodni izbor vmes; ako ima slučajno kak metulj 6 — 82 — barvo, ki je malo slična barvi okolice, v kateri navadno sedi, zamore prirodni izbor vzgojiti posebne forme, ki boij in bolj posnemajo barvo okolice. Iz takega prisilje¬ nega iskanja »smotrov« za razne v istini popolnoma indi¬ ferentne tvorbe živih bitij se je izcimila takozvana »bio¬ loška« metoda v poduku zoologije, ki hoče po¬ kazati, da je vsako živo bitje najpopolnejše prilagodeno na vse življenjske razmere; iz navedenega lahko razvi- dimo, da ta metoda ne odgovarja povsem dejstvom bio¬ logije, nego more vzbuditi enostransko pretirane pojme o temeljnih načelih ustroja in razvoja živih bitij. Pa ne samo v ustroju, tudi v reakcijah živih bitij naj¬ demo toliko in toliko slučajev, ki se nikakor ne skladajo s »smotrenostjo«, ki so nasprotno celo silno nesmotreni. Ravno pri onih tvorbah, na katerih reakcije je D r i e s c h osnoval svoj vitalizem, pri jajcih morskega ježa, je opa¬ žati nekaj takih nesmotrenih pojavov. Ako denemo mlade mehurčku podobne larve morskega ježa v morsko vodo, kateri smo prideli malo kake litijeve soli, tedaj se te lar¬ ve jako čudno razvijajo. (Prim. H e r b s t, C., Exper. Untersuch. iib. d. Einfluss d. veranderten chem. Zusam- mensetzung d. umgebenden Mediums etc. I., Zeitschr. f. vviss. Zool., zv. 55, 1893, — II., Mitt. d. zool. Stat. Neapel, zv. 11, 1893.) Pri normalnem razvoju se taka barva nadalje tako oblikuje, da se na enem koncu vdolbi; stanice se počno na onem koncu hitrejše množiti in ker nimajo več prostora na površini, se počne mehurček na onem mestu na znotraj vpogibati, nastane vdolbina, slično, kakor da bi vtisnil žogo. V litijevi vodi se pa pojavi pri larvi mesto vdolbine izrastek, ono kar se normalno vtisne na znotraj, se tu vtisne na zunaj. Seveda te larve ne morejo dolgo postajati in radi te silno nesmotrene reakcije poginejo. Zakaj tu neče poseči »entelehija« vmes, ki zna baje toliko 83 — drugega koristnega? Reakcije so pač različne, nekatere so take, da zamorejo koristiti, druge so indiferentne, a druge zopet za nadaljni razvoj škodljive. Vsi nazori o smotrenosti nas puste pri takih reakcijah na cedilu. Sicer pa ni treba posegati po morskem ježu, saj imamo iz na¬ vadnega življenja toliko primer nesmotrenih reakcij pri nas samih; vsako prehlajenje je nesmotrena reakcija na vnanje uplive, ki da možnost raznim bakterijam, da se vgnezdijo v naših organih. Pa tudi reakcije, ki nam napravljajo vtis silno »smo- trenih« pojavov, n. pr. regeneracija, se mnogokrat odi¬ gravajo tako, da je končni učinek silno nesmotren. Omeni! sem, da regenerira pupek razne organe, noge, rep, celo oko. Toda v naravi te regeneracije več škoduje¬ jo kakor koristijo. Pri poizkusih v laboratoriju, ko odre¬ žemo pupku nogo z gladkim nožem, zraste nova noga v ravni smeri. V naravi se pa nikdar ne primeri, da bi bila noga tako gladko odrezana, nego ako se prigodi pupku, da ga kak sovražnik, riba ali velik vodni hrošč, napade in mu odtrga nogo, rana ni gladka, nego razkosana na vse strani. V tem slučaju se pa ne regenerira normalna noga, nego vsaka ploskev rane regenerira po svoje, tako da na¬ stanejo različne spake, večkrat mesto ene dve nogi i. t. d., tvorbe, ki so pupku preje v škodo, ker ga ovirajo pri plavanju, dočim bi bilo.,mnogo koristnejše, ako bi se rana zacelila brez vsake regeneracije. Iz tega je jasno razvidno, da, ako se smemo tako izraziti, regeneracija ne vpraša, kaj je najkoristnejše za organizem, nego da deluje tu slepa prirodna sila, kakor v mrtvi prirodi. Še na kratko nekaj besed o onih točkah, ki sem jih navel na str. 22 — 24 kot ilustracijo naziranja o smotrenosti organizmov. Organi s tako kompliciranim ustrojem kakor oko ali uho niso nastali naenkrat, nego prav polagoma. 6 * — 84 - Že pri nekaterih najnižjih živalih, pri močelkah, najdemo kakor sem že gori omenil, primitivno oko, malo nekega rdečkastega barvila, ki se na svetlobi razkraja in deluje na ta način kot dražljej; od te najprimitivnejše forme do našega očesa z vsemi njegovimi aparati vodi neizmerno mnogo prehodnih stopinj. V prirodnem izboru D a r w i- novem imamo faktor, ki nam ta razvoj popolnoma raz¬ loži. Od vseh mogočih varijacij, ki se kažejo na kakem organu, se ohranijo one, ki so kako koristne t. j. ki kako olajšajo dotičnemu bitju boj za obstanek. Stopnjevanje v izobrazbi očesa se je torej vršilo prav polagoma in vsaka slučajna varijacija, ki je pomenila kako izboljšanje, je dala dotičnemu bitju prednost pred drugimi v boju za obsta¬ nek in mu omogočila izkoristiti drugačni milije, tako da se je zamogla ta varijacija nadalje boljše ploditi. Ni tukaj mesto, obširneje razpravljati o descendenčnem in selek¬ cijskem problemu, morda bom imel kmalu priliko drugje o tem obširneje izpregovoriti. Tu hočem le še pripomniti, da prirodni izbor zamore samo ono vzgojiti, kar se po¬ javi v varijacijah. Ako se torej življenjske razmere iz- premene, a slučajne varijacije, ki bi omogočile prilago- denje na te razmere, ne nastopijo, mora dotično pleme izumreti. Koliko je raznih živalskih plemen izumrlo! Čud¬ ni raki trilobiti koncem paleozoiške dobe, pozneje v me- zozoiški dobi amoniti, tintnicam podobni mehkužci, kon¬ cem mezozoiške dobe oni velikanski kuščarjem podobni zavriji itd. Da bi v živih bitjih delovalo res kako smot- reno načelo, bi bilo to izumiranje popolnoma neumljivo, kajti ako je drugje zamogla »entelehija« proizvesti na¬ predek, zakaj ne tu? Ali pa da se izrazimo s psihobiologi, ako je drugje zamogla živa snov soditi in sklepati, kaj je najkoristnejše, zakaj se je tako slabo obnesla pri mamu¬ tih in zmajih? Da bi imel vitalizem pravo, bi morali, da — 85 — se drastično izrazimo, še dandanes frčati pterodaktili po zraku in pleziozavriji preobračati ladije po morju. Kar se tiče lastnosti kostitvornih stanic proizvajati trajektorije tam, kjer je največji tlak, gre tu za občno la¬ stnost žive snovi, uspevati najboljše tam kjer je najjačji dražljej. Smeri, v katerih deluje na kostni mozeg največji tlak, pomenijo za kostitvorne stanice najjačji dražljej, tam najboljše uspevajo in delujejo t. j. izločujejo kostno snov. Ko so trajektoriji gotovi, poneha dražljej, ker je tlak kompenziran, zato stanice nadalje več ne izločujejo kostne snovi. Ako pri zlomljenih in nato zaceljenih kosteh nasta¬ nejo novi trajektoriji, a stari izginejo, je slednji pojav po¬ sledica neaktivnosti dotičnih stanic, nanje ne deluje več noben dražljej, zato se ne morejo ustavljati, da bi jim nove stanice ne odvzele kostne snovi. Roux je prvi iz¬ razil in izpeljal to genialno idejo (prim. Kampf der Teile im Organismus. Leipzig 1881.) Med stanicami v telesu vlada torej nekak boj za obstanek, kakor med posamez¬ nimi individiji. Ta lastnost žive snovi, delovati tam naj- jačje, kjer je največji dražljaj, ima v gotovem smislu neko analogijo v mrtvi prirodi, v pojavih, ki jih izraža načelo Le C h a t e 1 i e r-jevo. Vsak vnanji vpliv povzroči na kakem telesu ali kakem sistemu izpremembo v takem smislu, da se radi te izpremembe poveča odpor telesa ali sistema proti temu vnanjemu vplivu; N. pr.: Ako kak plin stisnemo, se segreje — toplota povzroča ekspanzijo plina, ona ga torej usposobi k odporu proti stiskanju, ali pa; če denemo sol v vodo, se voda ohladi, hladna voda težje raztopi sol, nego topla, to ohlajenje pomeni odpor proti raztopljenju soli, slično torej, kakor pojav pri kosti, kjer odgovori živa snov na tlak tako, da proizvaja trajektorije, ki omogočijo odpor proti tlaku. Sicer pa omenjena lastnost žive snovi ni vedno posebno koristna. Pri raznih grčah - 86 — (tumorjih) se razvijejo vsled dražljaja, ki ga povzroča grča, posebne žile, ki preskrbujejo grčo s krvjo, da zamo- re grča tem boljše uspevati in rasti ter telesu hrano odte¬ govati — zopet huda blamaža za vsemogočne »entelehije« in psihobiološko »razsodnost« žive snovi. Glede regeneracije in regulacij sem že gori (str. 50,. glej tudi op. 25, str. 89) pripomnil, da so to izrazi ravno¬ vesja in da imajo kristali enake zmožnosti. 23.) Smotripriživalskih dejanjih. Tudi pri presoji dejanj višie organiziranih ižvali, pri katerih za- tnoremo po analogi sklepati na psihične pojave, moramo biti previdni, da se ne prenaglimo glede njih »smotre- nosti«. Ako pogledamo čebelo, ki zbira med in ga nosi v ulnjak, da napolni satovje, bi kaj lahko prišli do nazora, da gre tu za smotreno dejanje, da čebela ve, čemu to dela, da ima namen nabrati medu za hrano po zimi in za hrano ličink, ki se bodo razvijale v satovju. F a b r e je izvršil v tem oziru zanimiv poizkus. Pri čebeli zidarki (chalicodoma muraria), ki si napravlja satovje iz neke cementu podobne mase, je navrtal sat na doljni strani. Čebela je donesla medu v ta sat, toda med je seveda takoj iztekel skozi luknjo. To čebele ni nič brigalo. Donašala je medu, kakor da sat res izpolnjuje, nato je legla jajce v sat in ga zatvorila. Sat je bil seveda prazen in ličinka, ki je izlezla iz tega jajca, je morala žalostno poginiti. Če¬ bela ima jako razvita čutila, da zamore med takoj dozna- vati, ta čutila bi ji bila tudi lahko služila, da izve, kako danajsko delo vrši. Toda nič takega ni bilo opaziti, čebela je vse mehanično izvršila, kakor pri drugih satovih. Zbi¬ ranja medu'pri čebeli torej ne moremo imenovati srnot- renega, kajti ta poizkus nam kaže, da čebela nima nobene predstave, kakemu namenu naj to dejanje služi. Vse to delovanje je izraz stereotipne prirodne sile, instinkta; 87 — zamišljenega cilja tu ni. Ali drug slučaj, ki se mi nudi, ravno ko pišem te le vrstice. Na vrtu imam neko kaktusu podobno tropično rastlino, stapelia hirsuta. Pred kratkim se je razcvela. Cveti so temnordeče barve in, kar je jako zanimivo, razširjajo smrad kakor mrhovina. Radi tega prihajajo različne muhe na cvete ter skrbe nehote za oplo- jenje cvetnih brazd, ker prenašajo prah iz drugega cveta na drugega. Tudi okoli moje cvetice brenči vse polno vsakovrstnih muh, mesne muhe legajo celo svoje ličinke (one kote žive ličinke) na cvet, kakor da je to kako gnjilo meso. V sredini je cvet že ves bel ličink, ki seveda pogi¬ nejo, ker ne najdejo nobene hrane. Muh ne vodi samo vonj; muha povsodi, kamor sede, iztegne svoj rilec in obliže vse. Ako bi torej muhe vedele, zakaj da imajo na¬ vado polagati svoje ličinke na gnjilo meso, bi nikdar ne mogle storiti tega na oni cvetici, kajti umeti bi morale po vkusu, da to ni nobeno meso. Toda one vrše vse to kot slepi stroji, na močen vonj po mrhovini sledi kot refleks polaganje ličink, brez vsakega smisla, kakšen smoter naj to ima. Torej tudi tu ne moremo govoriti o smotrenosti, ker manjka psihični akt, predstava cilja. 24.) Ekonomija mišljenja. Naj navedem za primero sledeči trivialen slučaj: Na Šmarni Gori ob glav¬ nem potu nekje za znamenjem sredi hriba je skala, ki ima vdolbino, ki malo spominja na odtis človeškega kolena. Kako je nastala te vdolbina? Kolikor vem, ta vdolbina ne kaže, da je delo človeških rok. Kot prirodoslovci bomo pač posegli po znanih nam prikaznih; deroča voda, ki goni kamenje, zamore skalo na ta način izdolbiti, ali pa usipajoče se prodovje hudournika; vdolbina bi zamogla biti tudi le izraz male gube v dotični plasti, ki je prišla na dan, ko je erozija gorenje plasti odstranila. Ne vem, kateri činitelj pride pri našem slučaju v upoštev, iz raznih — 88 - okolnosti, (ki mi pa niso znane) iz lege dotične skale, iz oblike hriba v najbližji okolici itd. zamoremo sklepati, kateri činitelj velja ravno za naš slučaj. Vsekakor zamo¬ remo s temi poznanimi prikaznimi razložiti obliko one skale; in sicer ti vzroki obliko popolnoma razlože, še kakih drugih vzrokov ne potrebujemo v razlago. Kot pri- rodoslovci bomo torej rekli, vdolbina je nastala tako in tako, vsled delovanja teh in teh geoloških činiteljev. Striktnega dokaza, da je vdolbina tako nastala, ne. mo¬ remo doprinesti, le če bi bili sami navzoči, ko se je vdol¬ bina stvorila, bi zamogli z absolutno gotovostjo trditi, kako je nastala. Ljudstvo pa stvar vse drugače tolmači. Pravi, da se je skala vdolbila, ko je mati božja nekoč tam klečala, da je vdolbina odtis kolena matere božje. Ta nazor navaja neki vzrok, ki ga v prikazni ni mogoče dokazati; še nik¬ dar ni nikdo opazoval, da bi mati božja delala s svojim kolenom take odtise; nadalje se tu sploh navaja neki či¬ nitelj, mati božja, ki je nam kot prirodoslovcem nepoznan, ki ga še ni nikdo nikjer opazoval; že iz tega razloga je ta činitelj nedopusten. Sploh pa je ona razlaga iz poznanih nam prirodnih činiteljev popolnoma zadostna, torej na- daljni vzroki razun onih naravnih sploh niso potrebni. Absolutne veljave seveda prva razlaga nima. Ona je le zelo verjetna, dočim je drugi nazor silno neverjeten. Toda da je druga trditev absolutno napačna, ne moremo reči, kajti nikdo ni videl, da je ona vdolbina potom geoloških faktorjev nastala. I)asi morda zamoremo kje drugje di¬ rektno opazovati postanek sličnih vdolbin, nam ipak še lahko kdo jmreče »druge vdolbine me nič ne brigajo, naj so one nastale tako in tako, ravno ona na Šmarni Gori je pa odtis kolena matere božje, čredo, quia absurdum est.« Seveda bi z enakim pravom lanko kdo trdil, da je nastala - 89 - vdolbina, ko je hudič Lucifer brcnil ob zemljo. Tudi ta nazor ni absolutno napačen, nego le skrajno neverjeten. Po načelih prirodne vede pa taki nazori sploh niso dopustni, prirodna v e da jih a limine odklanja in jih smatra za napačne. Iz navedenega je tudi razvidno, da zaključki pri¬ rodne vede niso nikakor absolutno resnični; oni so le zelo verjetni, tisočkrat in milijonkrat verjetnejši kot vsako¬ vrstna mistična in fantastična mnenja. Posebno oporo za- dobi verjetnost prirodoslovnih zaključkov, ako pogle¬ damo praktične rezultate, ki jih je v zadnjih sto letih do¬ segla prirodna veda, parne stroje, železnice, brzojav, aeroplane, profilakso kužnih bolezni, difterijski serum, salvarzati itd. Ti rezultati, ki so posledica konsekventne uporabe prirodoslovnih načel, so najboljše merilo za pra¬ vilnost metode prirodoslovja. 25.) Kritika Drieschovih dokazov. Na P r i e s c hove »dokaze« za avtonomijo življenja (prim. op. 17, str. 72) je kratko odgovoriti sledeče: I. Isto, kar stori poškodovana larva morskega ježka ali pa kos trdoživa, stori tudi košček kristala, ako ga de¬ nemo v nasičeno raztopino njegove snovi. Pod gotovimi pogoji se tu tak košček kristala pretvori v popolen manjši kristal, ki ima isto vsebino kakor prvotni košček. Pod drugimi pogoji zopet se more stvoriti malo večji kristal, torej vse variacije, ki jih je opazovati pri onih regulacijah živih bitij. Glede teh čudnih prikazni na kristalih prim. Przibram, H., Krystallanalogien zur Entv/icklungs- mechanik der Organismen, Archiv fiir Entwicklungs- mechanik, zv. 22, 1906. Živa bitja so ravno sistemi, ki so v sličnem ravnotežju kakor kristali v nasičeni raztopini. II. Ta »dokaz« sploh temelji na opazovanjih, ki ne upoštevajo vseh poznanih činiteljev. D r i e s c h, ki je pač preje mnogo eksperimentiral (danes je profesor čiste filo- 90 — zofije v Heidelbergu) se ni nikdar bavil s citologijo, z zna¬ nostjo o stanici. Zato mu je citološko mišljenje precej tuje Ravno novejša izkustva pa kažejo, da imamo res v vsaki stanici tak majhen (seveda kemičen) »stroj«, kakor ga D r i e s c h zahteva, stanično jedro. Le dokler ima Staniča nepoškodovano jedro, zamore vse ono proizvajati. Kakor je pa jedro poškodovano, kakor mu manjka le naj¬ manjši kromosom, se pa iz jajčne stanice kljub vsem »en- telehijam« nikdar ne razvije popolen organizem. V jedru so vse lastnosti lokalizirane, jedro je centralni organ sta¬ nice, kakor odpade en del jedra, odpadejo tudi gotovi znaki in gotove lastnosti v nadaljnem razvoju. 111.—V. »dokaz« se sklicujejo na prikazni, ki jih opazujemo le pri višjih organizmih. D r i e s c h sam dvomi, imajo li tudi nižja živa bitja dejanja. Torej dejanje sploh ni občni znak življenja. Mi pa vemo, da so se višji organizmi razvili iz nižjih, da je torej pač posebna kom¬ plikacija njihovih organov vzrok prikazni, ki jih je pri nižjih organizmih opažati le v najenostavnejših oblikah. Analogije mrtve prirode so radi omenjene komplikacije seveda le nepopolne. Ipak najdemo tudi v mrtvi prirodi prikazni, ki so historični podlagi reakcij zelo slične. Upog¬ nimo železno palico in zravnajmo jo zopet; dasi ne opazimo na zunaj nobene izpremembe, se da palica na istem mestu drugič že mnogo lažje upogniti, tretjič gre še ložje, ako to nadaljujemo, pridemo do momenta, ko se palica prelomi, mesto da se upogne. V bistvu je to isto, kakor reakcija na historični podlagi, železna palica, ki ostane za oko enaka, »reagira« v vsakem naslednjem slu¬ čaju drugače, t. j.vedno laglje se da upogniti in to vsled molekularnih izprememb, ki jih je povzročilo upogibanje. Glede trditve, da zamorejo živa bitja »svobodno« razpolagati z vtisi, ki so jih preje vsprejela, je pripomniti, . 91 — da je to petitio principii, kajti svobodnega razpola¬ ganja — ako si naj sploh kaj pod tem predstavljamo, gre pač le za »svobodno voljo« v metafizičnem smislu —- dosedaj še ni dokazal nikjer nikdo, nego opazovali smo vedno le, kolikor je to pač mogoče, da odvise živčni po¬ javi drug od drugega, za »svobodo« torej ni nikjer mesta. Četrti »dokaz« je primera za precej navadno izkustvo, da zamoreta imeti dva različna povoda enako posledico in dva zelo slična povoda zelo različni posledici, kajti dražljaji so vedno le povodi reakcij, ne pa vzroki, kakor smo to raztolmačili že v početku. Takih strojev si mo¬ remo izmisliti poljubno mnogo, n. pr. dva avtomata, eden je tako urejen, da treba pritisniti na gumb, pa iztrže škatljico čokolade, pri drugem pa vržem v puščico de¬ setico, pa tudi dobim škatljico čokolade, torej dva popol¬ noma različna »dražljaja«: tu desetica, tam pritisk na gumb, a vendar enaka posledica; tudi bi bilo možno se¬ staviti en sam avtomat, ki je dovzeten za oba ta draž¬ ljaja. Cenjenim bralcem so gotovo poznane ključavnice s črkami na koleščkih, ki so nameščeni na eni osi drug poleg drugega; da se odpre ključavnica, je treba sesta¬ viti iz teh črk posebno besedo; ako mesto prave besede sestavim besedo, ki se od prave samo za eno črko raz¬ likuje, se ključavnica že ne da odpreti, torej dva zelo slična »dražljaja«, diametralno različni posledici. Glede petega »dokaza« je pripomniti, da njegova podlaga ne odgovarja točno dejstvom; v^aj večina psi¬ hiatrov je mnenja, da vsaka poškodba možganov za¬ pusti posledice, če tudi časih neznatne, in se torej i funk¬ cionalno ne da popraviti nikdar popolnoma. Sedaj pa poglejmo še, kako se skladajo razne last¬ nosti Drieschove entelehije z najnovejšimi dejstvi bio¬ logije. Ker je entelehija nositelj vseh lastnosti organizma. — 92 — takorekoč ideja organizma, je jasno, da ne more posto- jati nobena posebna dedna snov, ki bi prenašala last¬ nosti roditeljev na potomce. To D r i e s c h tudi sam pri¬ znava (v najnovejšem delu se pač jako spretno izogne dolžnosti, jasno izreči se o tem vprašanju). Toda kako izgledajo najnovejša izkustva? B overi je neovržno dokazal, da so kromosomi (trakasta telesca, iz ka¬ terih sestoji stanično jedro) nositelji dednih lastnosti in sicer so, kar je za nas najvažnejše, kromosomi paroma kvalitativno različni, le po dva kromosoma pre¬ našata enake lastnosti. Lastnosti organizma so torej v jedru oplojenega jajca vezane na posebne diskretne snovne delce, te lastnosti so torej v prostoru lokalizirane na razne točke. Ako gotovi kromosomi manjkajo v jajcu morskega ježa, manjkajo larvi, ki se razvije iz takega jajca, gotove lastnosti, n. pr. ogrodje je slabo razvito, ali pa manjka pigment itd., vsa »entelehija« ne more prav nič pomagati. (Glede kvalitativne razlike kromosomov prim. B o v e r i, Th., Zellenstudien VI, Jena 1908) Uboga entelehija! Ne preostane ji torej nič več. Da, celo vsak delec kromosoma je glede dednosti različen od drugega, »entelehija« ostane potem le še neki činitelj »brez porte- feuillea«. Torej popolen bankrot entelehije, ki naj enotno združuje v sebi vse lastnosti organizma in z njimi suverensko razpolaga. Glede kritike vitalizma prim. tudi: Biitschli, O. Mechanismus und Vitalismus, Leipzig 1901. — J e n s e n, P., Organische Zweckmassigkeit in Entvvicklung und Verer- bung vom Standpunkte der Physiologie. Jena 1907. 26.) 0 u i n c k e, G., Ober periodische Ausbreitung von Fliissigkeitsoberflachen und dadurch hervorgerufene Bewegungserscheinungen. Ann. .d. Physik u. Chemie. N. F., zv. 35. 1888. — Ober Protoplasmabewegung und ver- — 93 — wandte Erscheinungen. Tagbl. der 62. Vers. deutschen Naturf. u. Aerzte. Heidelberg, 1889. Biitschli, O., Untersuchungen liber mikrosko- pische Schaume und das Protoplasma. Leipzig 1892. 27. ) R h u m b 1 e r, L. Physikalische Analyse von Lebenserscheinungeti der Zelle, I., Archiv f. Entwick- lungsmechanik, zv. Vil. 1898. 28. ) L e h m a n n, O., Fliissige Kristalle sowie Plasti- zitat von Kristallen im allgemeinen, molekulare Umlage- rungen und Aggregatzustandsanderungen. Leipzig 1904. — Die Struktur der scheinbar lebenden Kristalle. Annalen der Physik, 4. Folge zv. 20. 1906. — Fliissige Kri¬ stalle und die Theorien des Lebens. Leipzig 1908. — Scheinbar lebende Kristalle, Pseudopodien, Cilien und Muskeln. Biolog. Centralblatt, zv. 28, 1908. 29. ) Drugi poizkusi oponašanja žive snovi. Poleg Lehman novih razprav, ki so v vsakem oziru zanesljive in eksaktno znanstvene, je izšlo v zadnjih letih še mnogo publikacij, katerih avtorji deloma celo za¬ trjujejo, da se jim je posrečilo umetno sestaviti prava živa bitja. Tako je 1. 1905. Butler-Burke (On the sponta- neous action of radio-active bodies on gelatin media. Na¬ ture, zv. 72) popisal poizkuse o vplivu radijevega bromida na želatino. Opazil je na želatini, ki jo je izpostavil za 24 ur radijevim žarkom, male kroglaste tvorbe, ki so se raz¬ množevale potom deljenja; radiobe je imenoval ta te¬ lesca. Kakor je pozneje R u d g e pokazal (Prim. Rhum- b 1 e r, L., Aus dem Liickengebiet zwischen organismi- scher und anorganismischer Materie. Ergebnisse d. Ana- tomie u. Entwicklungsgeschichte, zv. 15, 1906), je to sploh le delovanje barija, ki je vedno radiju primešan in sicer deluje barij na žveplenokisle spojine, s katerimi je na- vadna surova želatina onečiščena; one »radijoživke« so razne neraztopljive spojine barija z onimi žveplenokislimi snovmi. Očiščena želatina ne kaže nobenih takih tvorb. Tako se je izkazalo to »»odkritje«, o katerem so svoj čas še celo dnevni listi obširno poročali, kot ena najnavad- nejših kemičnih reakcij, obaranje barija in žveplene ki¬ sline. Slične tvorbe, nastale pod vplivom barijevega klo¬ rida v mešanici želatine, peptona, asparagina, glicerina in morske soli, popisuje jako naivno W. Kuckuck (Die Losung des Problemes der Urzeugung, Leipzig 1907) ter si pri tem domišlja, da je rešil problem praploditve! Zelo fantastični so tudi nazori Schroena (Biologia minerale, Rivista di filosofia e scienze affini, Anno III. 1901.) Opa¬ zoval je, kako nastajajo kristali v nasičenih raztopinah in te pojave brez vsakih zadostnih podlag naziva žive, dočim gre tu le za prikazni, ki jih je opazovati pri vsaki kristalizaciji. Iz teh navadnih dejstev izvaja potem Schroen take gorostasne nazore, kakor kak srednje¬ veški astrolog ali alkimist. To navajam, ker so Schroe- nu in njegovim sanjam nasedli razni nekritični popula¬ rizatorji znanosti. Mnogo zanesljivejša so opazovanja Ledu cova. (Germination et croissance de la cellule artificielle. Comptes rendus des seances de 1’ acad. d. Sciences 1905. — Production par les forces physiques, de phenomenes de riutrition, d’ organisation et de croissance. Comptes ren¬ dus des seances de la soc. de biol., zv. 60. 1906.) Že Traube je opazoval, da nastanejo čudne oblike, ako denemo košček kake trde snovi v raztopino druge snovi, s katero, tvori prva snov obaro (Niederschlag). Okoli koš- čeka prve snovi se stvori kožica, ki sestoji iz obare; ta kožica, ki obdaje ono snov kroginkrog, stvori torej mal mehurček, ki spominja nekoliko na kako rastlinsko sta- 95 — nieo, zato se zovejo te tvorbe Traubejeve Sta¬ niče. Za primero navedem vodeno raztopino rumene krvolužne soli, v katero smo deli košček bakrene galice. Galica se počne topiti in ta raztopina, ki je seveda od vseh strani v dotiki z raztopino krvolužne soli, tvori takoj povsodi, kjer meji na slednjo raztopino, rjavo obaro v obliki tanke membrane. Galica je torej v kratkem zaprta v okrogel mehurček iz obarne membrane. Galica se sča- som popolnoma raztopi; ta raztopina, ki tvori vsebino mehurčka, je seveda gostejša od raztopine krvolužne soli, zato odteguje slednji vodo. Kožica namreč vodo pro- pušča, ne pa niti galice niti krvolužne soli, zato se te dve raztopini ne moreta pomešati, nego ona Staniča se radi vsprejemanja vode vedno bolj in bolj veča, raste. Pri nadaljnem vsprejemu vode kožica na mnogih mestih poči, nje vsebina izstopi in se seveda takoj pokrije povsodi, kjer pride v dotiko z raztopino krvolužne soli, z novo obarasto kožico. Tako nastanejo s časom mahovom ali pa morskim algam podobne tvorbe, ki se viličijo in rasto, dokler ni ozmotični tlak vnanje in notranje tekočine ize¬ načen. L e d u c je poizkušaval s takimi stanicami in je dosegel pod gotovimi pogoji tvorbe, ki so po več dni rastle. Nekatere teh ekrescencij so bile po 10—20 krat večje od prvotne stanice. Slične prikazni je opazoval Rhumbler (Der Ag- gregatzustand und die physikalischen Besonderheiten des lebenden Zellinhaltes, Zeitschrift f. allg. Physiologie, zv. 1. 1902.), ako je del kapljico živega srebra v vodo, ki ji je pridel nekaj kristalov kromove kisline. Kromova ki¬ slina, ki se v vodi raztaplja, se spaja z živim srebrom v živosrebrni kromat (merkurokromat); stvori se na po¬ vršini živega srebra skorja iz te spojine. Merkurokromat ima pa večjo atomsko vsebino kakor živo srebro, zato — 96 — tlači skorja na živo srebro, ki mora radi tega na kakem koncu deloma izstopiti. Takoj se gola površina tega ži¬ vega srebra zopet prevleče z novo skorjo, ki potem zopet tlači na vsebino itd. Na ta način zrasto polagoma čudne vejaste tvorbe. Ti poizkusi seveda ne oponašajo mnogo življenskih prikazni, najvažnejše je, da te tvorbe r a s t o, da se po¬ lagoma večajo, da stvarjajo same iz sebe nove sebi enake forme. Razun tega to niso enostavne snovi, nego »Sta¬ niče« s posebno morfološko diferenciacijo. Vsekakor nam kažejo ti poizkusi, da nimamo nobenega vzroka, smatrati rast živih bitij kot neko posebno čudovito prikazen. 30.) Meje prirodoslovnega spoznanja. Kakor rečeno, temelji moderni svetovni nazor na enotnosti prirodnih prikazni. Ta enotnost je temelj temu naziranju, nikakor pa ne smemo reči, da je me- derno svetovno naziranje neposredni, neobhodno potreb¬ ni zaključek iz navedenih prirodoslovnih dejstev. Iz čin- jenice, da je vse v prirodi enotno, sklepa moderno sve¬ tovno naziranje, da pač ni treba nobenega posebnega vzroka za vse to enotno bistvo narave, kajti mi si pri¬ rodo ravno tako lahko mislimo kot nepovzročeno, kot večno. To je torej uporaba ekonomije mišljenja; toda ta problem ne pripada več prirodoslovju, nego je metafi¬ zičen. Človeški razum ne potrebuje nobenega poseb¬ nega vzroka za svetovje, ker je mnogo enostavnejše, misliti si svetovje kot večno; oni intelekt, ki pred vsem odvisi od razuma, bo torej vedno nagibal temu moder¬ nemu naziranju. Dokazati pravilnosti tega naziranja seveda ni mogoče in kdor je mnenja, da prirodoslovna metoda ne velja za metafizična vprašanja, seveda ne bo pritrjeval naziranju o večnosti svetovja. Kot prirodo- slovci zamoremo le reči, da ne poznamo nobe- 97 — nega iz v e n s v ets k e g a vzroka in da ta¬ kega vzroka ne potrebujemo v razlago sveta. S tem smo dosegli mejo svojega raziskavanja. Mnogo je ljudi, ki se dajo voditi pred vsem od srca in ne od razuma; ako ti čutijo v srcu potrebo po kakem izvensvetskem vzroku, jim seveda prirodoslovec njihove težnje ne more ovreči; reči jim le more, da o tem vzroku ne ve ničesar, ne more pa kot tak niti odločiti, katero stališče je verjetnejše. To glede takozvanega prvega vzroka. Kar se pa tiče razvoja sveta samega, posebno onega razvoja, ki ga zamoremo pojmovati kot omejenega v času, ima prirodoslovje prvo in glavno besedo; v tem oziru se prirodoslovni zaključki krijejo popolnoma z nauki modernega svetovnega r.aziranja. Vse, kar dozna- vamo v svetu, nam kaže prirodoslovje kot neobhodno potrebno posledico delovanja slepih sil prirode, vse v svetu odvisi drugo od drugega, kakor členi verige se vrste prirodni činitelji drug za drugim, nepusteč ni¬ kjer nobene vrzeli za kakoršnekoli iz¬ ve n s v e t s k e č i n i t e 1 j e. To je pa ravno ono, kar je za naše naziranje o svetu največjega praktičnega po¬ mena, za pojmovanje našega življenja in njega smisla. Kar je v daljni nam nedosežni večnosti za nami in pred nami, to nima za nas, ki nam je tek našega bitja tako ozko ograničen v času, prav nobene vrednosti, saj vemo, da gre v prirodi vse svoj nemoteni tek, vsaka prikazen je neobhodno potrebna posledica njej predidočih mo¬ mentov in torej ono, kar leži v daljni preteklosti ali pri¬ hodnosti, ne more imeti na nas nobenega neposrednega vpliva. 7 jf?Z (.*»']/* ( me* .. .-v . ’ '