Domača vzgoja. Piše Jakob Dimnlk. (Dalje.) 7. Domača vzgoja, oziroma mati, je torej začetek in najboljši vir sreče otrok. Ako pa hočemo otrcka prav vzgojiti, moramo najprej v njegovo nedolžno dušo prav globoko pogledati. Tanikaj tičijo vse zapreke in vse zmožnosti k pravi vzgoji. Otrokova duša, otrokova natora je velik svet, kojega nikdar zadosti spoznati ne moremo. Otrokovo srce je knjiga, katere nikdar dosti ne prebiramo. Nedolžni otroci so podobni tudi mladim drevescem; mlada drevesca potrebujejo pa skrbnega vrtnika in enako tudi raali otroci. Stariši so pa v prvi vrsti potrebni vrtniki nedolžnim otrokom, in posebno mati je prva in najboljša vrtnarica, ki na svojega otroka naj lepše vpliva. Kakor boste ve, matere, svoje otroke od mladih let nagnile, na dobro ali na slabo stran, tako bodo največ tudi vse svoje življenje ostali. Mati je zlasti poklicana, srce svojega otroka prav obdelovati. Otroška srca podobna so vosku, iz katerega se lehko naredi vsaka podoba; kur se nanj vsadi, dobro ali liudo, to tudi iz njega priraste. Vsi ljudje smo pa nagnjeni več k hudemu, kakor k dobremu. Tudi pri malih otrocih se to nagnenje k hudemu kmalu prikazuje. Kakor pa skrben in marljiv vrtnik svoja drevesca pridno obrezuje in jim priliva, jih trebi, da bi strupena zelišCa se vmes ne zaredila, tako bi morale tudi matere pri vzgoji otrok ravi:ati. Ako vidite, da so vaši otroci k eni ali drugi slabi lastnosti nagnjeni, ne smete temu hudemu nagnenju svojih otrok streči, ampak se raorate temu hitro — v začetku zoperstavljati, da strupeno zelišče iz srca svojega otroka, če ne popolnoma iztrebite, vsaj vedno in pridno obrezujete, da mogočno ne postane. Pa vse to še ni zadosti. Iz vrta je treba slaba zelišča iztrebiti, in potem se raora pa z dobrim semenom obsejati. Tako je tudi pri otrocih. Matere morate iz njih src vse hudo in slabo odpravljati; dolžnnst materina je pa tudi, da v otroško srce seje dubro seme. V mehko še nedolžno srce morate vsaditi blage cvetice lepih čednosti, kakor: pobožnost, ponižnost, čistost, pokorščino, pridnost, zmernost, varičnost, potrpežljivost, resničnost in zlasti bogaboječnost, ki naj otroka povsod spremlja. Skrbna mati ima noč in dan svoje pazljivo oko odprto nad svojim ljubeznjivim detetom; njeno uho čuje vsako najmanjšo besedo, katero njeno dete spregovori in njeno nmaterino srce" vedno bije za blagor in srečo svojega otroka. Blagor taki materi! Brezskrbno in neusmiljeno imenujemo tako mater, katera pusti svoje nedolžno dete brez vse skrbi med popačenimi otroci in katera za vse drugo bolj skrbi, kakor za osodepolno prihodnost svojega otroka. Premnogo mater je, katere vso vzgojo na šolo odlašajo ter zahtevajo od nje, da naj ona preustroji njenega popačenega otroka v dobrega človeka. Marsikatera mati se izgovarja, da je njen otrok še premlad, da bi ga učila ali kaznjevala. Verjemite mi, da si dete dobro zapomni, kar je enkrat storilo, in ako mu nikdo tega ne brani, storf še v drugič, tretjič i. t. d. Veliko je tudi tacih mater, katere se ne delajo sattio slepe pred svojimi otroci, temveč nečejo tudi nobene njihove napake slišati, ako jiin jo kdo drugi pove. Ta, manj ali bolj samovoljna materina slepota je ena največjili težav v prvi vzgoji otrok. Ko tako popačen otrok odraste, ga pošljejo v šolo. Učitelj ima potem nalogo, da mora popraviti vse, kar je mati v prejšnjih letih zanemarihi. Da to opravilo ni lehko, mi bode gotovo pritrdil vsakdo, kdor je imel uže z otroci opraviti. Cudež sinem imeiiovati, ako iz takega otrnka res kedaj prida človek postane. Vzgoja otrok, namreč duševna vzgoja, inora se torej takoj pri rojstvu pnčeti. Kakor se v pnih inesecih otrokove starosti utrdi otroku zdravje, tako napeljujmo otroka tudi v prvib letih z dobro in razumno vzgojo, da postane popolen človek. 8. Stariši ali njihovi namestniki imajo v rokah naj dražje zaklade — otroke. Te dragocene zaklade morajo pa uže po zapovedi božji varovati in za nje skrbeti ne le, da se telesno, ampak tudi duševno vzgojujejo. Zato se morajo pa stariši z otroci, kolikor le mogoče, mnogo ukvarjati, se ž njimi pogovarjati in z lepim vzgledom v govorjenji in obnašanji kazati, kako se morajo obnašati. Žalostno je, če postanejo otroci očetu svojerau nadležni, da jih podi iz sobe in jih drugokrat nikdar ne vidi, kakor pri jedi. Zelo žalostno je tudi, če prepusti mati svoje otroke deklam v varstvo in vzgojo. Kako vesel pa mora 3* biti slehrn prijatelj otrok in vzgojitelj, če vidi, da se stariši z otroci radi in veselo ukvarjajo, da se ž njiiui mnogo pogovarjajo, hodijo z otroci na sprehod, jim trgajo cvetice in jili opazujejo pri igrah. Res srečni otroci, ki imajo tako skrbne roditelje! Otroci so naše bogastvo — naj dražji zakladi na tem svetu. Da bodemo pa mogli otioke razumno in po volji božji vzgojevati, se morata oče in mati prav tesno zjediniti, in obadva morata biti zopet v naj ožji zvezi z otroci. Nobeni nauki, opominjevanja in navade na otroke tako dobro ne vplivajo, kakor ravDO nauki, opominjevanja in navade starišev. Stariši morajo pa biti neutrudljivi, kajti pri nekaterih otrocih raora človek vso potrpežljivost uporabiti, da doseže svoj namen. Vedno moramo misliti, da smo mi zaradi otrok, a ne otroci zaradi nas na svetu. Stariši, kateri hočejo imeti razumne otroke, tnorajo sami razumni biti. Tisti vzgojitelji, ki danes ravnajo premišljeno, drugi dan so pa čez vso mero strastni, ne vzgojajo prav otrok, kajti otroci morajo verlno misliti, da to, kar oče in mati rečejo in delajo, je pietnišljeno in dobro siorjeno. čim bolj premišljeno je pa dejanje naše, čim bolje je storjpno po volji božji, tembolje nas otroška vest priporoča otrokora. V tisti družini,  kjer previdno z otroci ravnajo, postanejo otroci sami po sebi previdni, pazljivi ter premišljujejo in povprašujejo, kaj je dobro ali slabo in potem le dobro posnemajo. če stariši hočejo imeti dobre otroke, morajo sarai dobri biti. Otroci so naši propovedovalci in nas opominjajo, da moramo zaradi njih biti prijati-lji resnice, pravice in lepote. Vsaka napaka, kojo pri nas vidijo, vpliva na otrokp, in nas prej ali pozneje tudi posnemajo. Če smo sami zmerni, miroljubni, redni, dobrotljivi, usrailjeni in pobožni, bodo gotovo tudi naši otroci taki. To, kar otroci vedno pred saboj vidijo, postane jimv navado. Če hočejo stariši srečne otroke inieti, jih morajo razveseljevati in jira privoščiti tako veselje, koje jih stori srečne. Napačno je pa, če stariši otrokora privolijo v vse, kar žplijo; kajti mnogokrat otroci zahtevajo kaj, kar ni prav. Koliko je takih starišev, ka- teri otrokom vse dovolijo, kar le želijo, ker ne razumejo drugače pomiriti svojih otrok, in vender nepopačen otrok jako malo zahteva v svojo zadovoljoost. Prijazna beseda, primerna pohvala o pravem času, kaka lepa povest, igra i. t. d. stori otroke užč srečne. Kadar pride oče po trudapolnem delu zopet domov k otrokorn, naj pozabi na ves trud in na vse skrbi; bode naj vesel ter naj dela tudi otrokom kako veselje. Saj vender ni lepšega počitka nikjer drugod, kakor v krogu svojih veselih otrok. (Dalje prih.)