OB 750-LETNICI LAŠKEGA JOŽE CURK Človeku, ki potuje z železnico ali avtomo- bilom iz Celja proti Zidanemu mostu, se kmalu za Debrom. kjer se končuje slikovita : Rečiška dolina, odpre pogled preko zdra^d- ¦ liškega kompleksa in Savinje na manjšo rav- ' nico. Ta ustvarja v borbi s strminami Huma dovolj velik prostor, da se je na njem mogla ' že v zgodnjem halštatu naseliti manjša sku- i pina ljudi. Naselitvena kontinuiteta sicer ni j bila močna, vendar pa je segala do rimske \ dobe, ko arheološke najdbe nesporno doka- zujejo obstoj manjše naselbine, ki je verjet- j no nastala v zvezi s toplimi vrelci. Rimljanom ' kot velikim ljubiteljem vodnih (posebno top- liških) vrelcev namreč laške toplice gotovo niso bile neznane. Iz tega časa je ohranjenih, več rimskih napisnih in reliefnih kamnov ter denar iz 1. do 5. stoletja, kar govori za sorazmerno stalnost naselbine. Vse kaže, da : se je od rimske ceste Celje—Zidani most pri Laškem odcepila druga cesta, ki je prečkala Savinjo ter tekla skozi sedanje Laško, Ma- ' rijagradec in Lahomno v Vranje, Brezovo in Brestanico. Ob prihodu Slovencev je mo- ; ralo v teh geografsko neprivlačnih krajih ži- " veti še precej staroselcev, na kar spominjajo i toponimi Laško, Lahomno, Lahomnica, La- \ homšek,, Laška vas, Lahov graben in podob- no. Prav zaradi geografskih pogojev je to \ ozemlje, ki je obsegalo svet med Trbovljami i m Jurkloštrom ter Tremar jem in Zidanim mo- | stom (oziroma Svibnim onkraj Save), ostalo ; deželnoknežje. Kot središče tega ozemlja se je j že v 12. stol. uveljavilo Laško, najprej verjet- \ no dvor v sedanjem mestu, nato utrdba na Taboru in končno naselbina, ki se je ob obeh razvila. Bolj kot ustanovitev bližnjega jurk- loštrsikega kartuzijanskega samioistana (1172 krška škofija in 1209 deželni knez) je na ve- \ Ijaivo Laškega vpliva uveljavitev cestnih zvez i Celje—Zidani most—Trebnje (oziroma Krško, oziroma Litija), Laško^—Jurklošter—Planina in Laško—Breze—Šentjur. Laško, ki se 1182 pojavi kot kraj, se že 1227 imenuje trg. S •. tem so bili ustvarjeni pogoji za razvoj Laške- ga v naslednjih stoletjih. ; V 11. stoletju je laško ozemlje spadalo v sklop Savinjske marke (Ažvini), v 1. polovici 12. stol. mariborskega gospostva (Spanheimi), : v 2. polovici 12. stol. Štajerske (Traungavi) i in od leta 1192 Avstrije (Babenberžani). Po njih izumretju 1246 in ogrsko-češkem inter- '¦. 146 I kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 mezzu je Laško leta 1278 prešlo v roke Hab- sburžanov. Ti so ga naslednje leto dali v najem Vovbržanom, 1336 Celjanom, po 1456 pa raznim zakupnikom, med njimi 1554 Val- vasorjem in končno po 1581 Mosconom. Ti so gospoščino 1620 kupili, a že leta 1665 pro- dali Vetter-Lilijskim, ki so jo obdržali do konca fevdalne dobe. Laško je bilo že v 12. stol. sedež velikega urada in zbirališče na- turalnih dajatev iz šefonatov Trbovlje, Be- lovo, Velike Breze in Širje oziroma Loka. Prvotno fevdalno postojanko je gotovo pred- stavljal dvor, ki je stal ob poznejšem glav- nem trgu. Temu se je kmalu pridružila utrd- ba na Taboru, ki se sicer prvič omenja šele 1265, a je bila gotovo že 1182 sedež deželskega sodišča. Trg je imel običajne pravice in pri- vilegije. Letni sejem na Martinovo je bil pro- ščenjskega izvora in je obstajal že pred letom 1490, ko ga je cesar Friderik III. ponovno potrdil. Leta 1598 je trg dobil svoj grb (3 srebrne, po letu 1666 zlate lilije na modrem polju) in pravico imeti izvoljenega sodnika, ki ga je moral potrditi le celjski glavar. Tr- ški pomerij je bil že od davna določen in v urbarju iz leta 1621 ponovno potrjen. Na njegovem severnem robu so stale vislice: zi- dane od deželskega sodišča v Debrem (do leta 1829), lesene od trškega sodišča na na- s;protnem bregu Savinje v Jagočah, na par- celi z ledinskim imenom Za gavgami. Laško je kot sedež zaključenega gospostva delovalo vedno tudi kot njegovo kulturno središče ter dobilo v teku stoletij zgradbe, ki so to njegovo funkcijo vidno prezentirale, predvsem grad in cerkev kot sedeža posvet- ne in cerkvene gosposke, ki sta po pomenu presegala lokalna trška merila. Pod gradom in ob cerkvi se je razvilo trško naselje na križišču cest, ki so vodile proti Celju, Zida- nem mostu. Planini in Šentjurju. Izobliko- vanost terena in zgodnji nastanek sta pov- zročila neregularno sestavo njegovih osnov- nih urbanističnih elementov ter nepopolno razvitost njegove trške parcelacije. Trške hiše so se nizale okoli trgov, ki so jih pove- s^ovale kratke ulice ter izoblikovale nepravi- len, toda slikovit raster trških komunikacij; ta zanimivo dokumentira življenjske pogoje, ki so skozi stoletja vladali ob spodnjem toku Savinje. Od mestnih trgov in ulic je znanih še nekaj starih imen, ki so navadno označe- vala namembnost posameznih mestnih pre- delov ali pa njihovo topografsko značilnost. Trg je bil sicer utrjen, vendar so ga Tui-ki opustošili leta 1487, ko so požgali Svetino, uporni kmetje pa ogrožali leta 1635. Močno so ga prizadele tudi poplave leta 1672, 1684, 1789 in 1824 ter požari leta 1682, večkrat v 18. stoletju in zlasti 28. aprila 1840, ko je pogorela cerkev in 54, večinoma še s skodla- mi kritih hiš. Zaradi teh nesreč se je nasel- bina sorazmerno počasi razvijala. Konec 18. stol. je trg štel 114 hiš, od katerih jih je bilo 65 služnih magistratu, 29 župnišču, 8 weich- selberškemu dvoru, 2 celjskim minoxitom, 3 gospoščini Jurklošter, 5 pa jih je bilo s\'o- bodnih (graščina, župnišče. stari in novi špi- tal in weichselberski dvor). Trški pranger je stal do leta 1779 poleg občinske hiše na Svinjskem trgu (sedaj križišče Kraigherje- ve in Titove ulice), a so ga tega leta odstra- nili. Šola je v Laškem obstajala že okoli leta 1600, trivialka pa od leta 1774. Do leta 1824 je bila nameščena v Starem špitalu, nato do leta 1860 v hiši na Glavnem (sedaj Aškrče- vem) trgu. odtlej pa je zopet v Starem špi- talu. Laško kot staro upravno središče ]e moralo že zelo zgodaj dobiti cerkveno po- stojanko, na kar bi kazal tudi patrocinij sv. Martina. Čeprav se župnik Leopold omenja leta 1257, cerkev pa šele leta 1269, je ven- dar njena sedanja stavba v svojem jedru poznoromanska, iz četrtine 13. stoletja. Do- mnevati pa smemo, da je laška pražupnija, ki je mejila na one v Pilštanju, Vidmu, Svlbnem, Braslovčah, Žalcu in Ponikvi, ob- stajala že pred 13. stoletjem, saj ne kaže nobenih sledov nastanka iz katere izmed njih. Pomen Laškega v preteklih stoletjih najbolje dokumentirajo nekatere stavbe, ki oblikujejo osnovo njegove sedanje mestne podobe. Gre za vrsto pomembnih kultur- nih spomenikov (župna cerkev z župniščem in kaplanijo, stari grad na Taboru, graščina, weichselberski dvor s prizidano Kislingerje- vo hišo. Stari špital (sedaj šola), Novi špital (sedaj hotel), občinska hiša, več meščanskih stavb ter nekaj spomenikov in spominskih plošč), katerih opisovanje pa ni v obsegu te- ga članka, saj je to opravljeno že drugje. Novo obdobje se je za Laško začelo z 19. stoletjem. Leta 1809 mu je cesar Franc I. potrdil 8 letnih sejmov, leta 1791 so v njegovi bližini odkrili premog, nato se je razvil v Hudi jami rudnik, ki je deloval med leti 1813—1855 in po letu 1890, leta 1818 so od- krili toplice in leta 1849 je stekla železnica na progi Celje—Ljubljana. To je povzročilo razširitev trga na desno stran Savinje. Vrelce je leta 1818 raziskal zdravnik dr. Riedl, za- jel pa jih je šele leta 1854 ing. Leopold Rodi. Ta je zgradil bazensko stavbo s salonskim poslopjem, na levem bregu Rečice pa t. i. Rödlov dvor in vilo Stein. H kopalniškemu poslopju je dokupil še Zobinov mlin in ga prezidal v Mlinski dvor. Zaradi finančnih te- žav so se lastniki kopališča naglo menjavali, kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 147 ; dokler ga ni leta 1930 prevzel Zavod za so- cialno zavarovanje, ki je poleg že znanih treh vrelcev zajel še četrtega; ta je radioaktiven. Takrat so zgradili tudi vodnjak s pitno ter- malno vodo. Od leta 1953 se zdravilišče ime- nuje Zavod za medicinsko rehabilitacijo in- validov, v katerem se zdiavijo poleg invali- dov tudi revmatiki, živčni bolniki, bolniki na dihalih in bolniki z napakami na gibalih. Po- leg zdraviliškega turizma in železnice je zla- sti gospodarstvo pripomoglo k naglej šemu razvoju Laškega po sredini 19. stoletja. Prvo industrijsko podjetje v Laškem je ustvaril celjski zvonar Ivan Steinmetz, ki je leta 1817 kupil Novi špital (J. K. Valvasorje- vo ustanovo iz leta 1560) in ga preuredil v pivovarno; to je naslednji lastnik Gustav Uhlich leta 1839 razširil v tovarniško pod- jetje. Ko jo je leta 1866 prevzel Anton La- risch, jo je prenesel v dolinski kot pod Šmi- helom, staro špitalsko poslopje pa preuredil v pivnico, ki se je po ponovnih prezidavah končno spremenila v sedanji hotel. Naslednji lastnik pivovarne, Žalčan Simon Kukec, je obrat moderniziral in z uvedbo topliške vode začel variti odlično termalno pivo. Leta 1903 je žalsko in laško pivovarno odkupila od Kukca delniška družba Združene pivovarne Žalec — Laški trg, od njih pa leta 1927 ljub- ljanska pivovarna Union, ki ju je zaradi konkurenčnosti zaprla. Novo pivovarno je še- le med leti 1932—1938 zgradila Zveza gostil- ničarjev na prostoru južno od mesta, kjer obratuje še danes. V prostorih opuščene pi- vovarne pod Šmihelskim hribom je Ludvik, Gerkman leta 1929 naselil usnjarno, leta 1934 pa tekstilno tovarno, a jo je že leta 1936 prodal Hinku Bfečku (Latkes), sam pa je niže ob železniški progi postavil novo tekstil- no tovarno »Lava«, ki jo je pozneje prevzel njegov sin Franjo Gerkman. Tako sta v Laš- kem po letu 1936 delovali dve tekstilni to- varni, ki sta se po osvoboditvi združili v enot- no podjetje Volna z okoli 400 delavci. Po- leg teh treh podjetij deluje v Laškem še več manjših obratov, ki dajejo mestu dovolj ži- vahen gospodarski utrip, da je preseglo 2300 prebivalcev, ki žive v okoli 340 hišah. Mesto ima v Partizanskem domu prireditveno dvo- rano, v gostišču Hum manjšo družabno dvo- rano, v dvoriščnem traktu graščine pa mu- zejsko zbirko, ki jo je leta 1907 ustanovil tukajšnji domačin Karel Valentinič ter ima na ogled paleontološke, arheološke, etno- grafske, kulturnozgodovinske in predmete iz NOE. Po odpravi fevdalnih družbenih odnosov je Laško leta 1850 dobilo okrajno sodišče, zemljiško knjigo, notariat in davkarijo. Z množenjem uradništva pa je začel naraščati nemški nacionalni vpliv. Zavedno meščan- stvo se mu je upiralo s tem, da je leta 1869 ustanovilo čitalnico, 1891 Družbo sv. Cirila in Metoda, 1892 bralno društvo in 1899 hranil- nico in posojilnico ter tako budilo slovensko domoljubje. V času stare Jugoslavije je La- ško napredovalo tako v komunalnem kot v upravnem oziru. Leta 1923 je dobilo elek- triko, 1928 vodovod, leta 1924 je postalo se- dež okrajnega načelstva, 1927 pa mesto., Laško okrog leta 1830. Folwarcznijeva litografija po Wachtlovi sliki (Kaiserjeva zbirka) 148 : kronika Časopis za slovensko krajevno zgodovino 25 1977 Cas okupacije 1941—1945 je prinesel ena- ko kot vsej ostali slovenski zemlji tudi Laškemu mnogo gorja. Že maja 1941 je bil v gozdu nad tekstilno tovarno ustanovljen odbor OF, kmalu nato pa na sestanku pod Humom izvoljen okrajni odbor OF. Ker je bilo v Laškem vsa leta okupacije močno nemško vojaško oporišče, je bilo v mestu tudi mnogo žrtev. Naj omenim samo stre- ljanje devetih talcev 28. 10. 1944 za zdravst- venim domom in desetih talcev 28. 2. 1945 na pokopališču. Laško je preživelo tudi več bombardiranj, ki so zlasti prizadela želez- niški most in pivovarno. Tudi umik okupacij- skih sil 7. 5. 1945 ni minil brez težav. Osvo- boditev je prinesla s seboj najprej odpravo vojne škode. Nato pa se je začel izredni raz- voj mesta, ki ga podpira njegova pospešena industrializacija, izgradnja pivovarne, Volne, zdravilišča, rudnika in dolge vrste drugih podjetij. Na koncu smo z bežno skico zgodovinske- ga razvoja Laškega, ki slavi letos 750-letni- co, odkar se omenja kot trg, in 50-letnico, odkar je postalo mesto. Dolg in vztrajen raz- voj, ki je zapustil svoje sledove v oblikova- nju mestnega organizma in v njegovi zuna- nji podobi. Medtem ko se srednjeveško .ied- ro po suburbialnem principu stiska na oz- kem prostoru med grajskim Taborom in Sa- vinjo ter novejši del na nasprotnem bregu reke pod Šmihelskim hribom, se sodobno mesto razrašča proti jugu ter preko železni- ške proge sili proti Marij agradcu in v stran- sko dolino Lahomne, medtem ko na drugi strani tipa preko zdraviliškega kompleksa v dolino Rečice in v smeri proti Debru. Me- sto se torej kot polip razrašča po urbano ugodnih ploskvah, ne da bi se moglo ob tem preveč ozirati na svojo gradbeno-komunalno ubranost. To ohranja samo njegovo staro jedro, ki s svojo sicer že nekoliko načeto veduto še vedno dobro prezentira nekdanji smisel za sožitje urbanega koncepta in obda- jaj očega ga naravnega okolja. Morda pa je prav v tej urbanosti ekološka poanta, ki do- kazuje, da kvarjenje okolja ne zadeva samo kvarjenja človekovih bioloških pogojev, am- pak tudi njegove estetske. Umazana Savinja, previsoka zazidava Tabora, pojav ambien- talno neprilagojene arhitekture v mestnem jedru, premalo odločna funkcionalna razdeli- tev mesta v zdraviliško-turistično, upravno- stanovanjsko in industrijsko cono vnašajo di- stonijo v podobo osrednjega dela mesta, ker motijo melodijo njegovega crescenda in s tem ogrožajo njegovo historično pričevalnost v smislu urbanistične celovitosti. Vrednote te celovitosti leže namreč prav v stoletnem sožitju človeka in narave in zato v skladno- sti njunih pogojev in potreb. To daje mestu slikovitost, ki jo polagoma začenja prekriva- ti kuliserija sodobne arhitekture in je zato v potencialni nevarnosti. Ohraniti naselbini vsebinsko podobo, ki so ji jo dala stoletja, ni niti sentimentalnost niti romantika, am- pak poslovna uvidevnost in logika, ki ji drug- je slede celo s tem, da pogosto poustvarjajo ali rekonstruirajo historične ambiente za do- sego določenih psiholoških zadovoljitev lju- di. Ti namreč iščejo v podzavestnem doživ- ljanju njihove vsebine razbremenitve za svo- je civilizacijske napetosti in s tem humane mere za potrditev svoje lastne veljave in uspešnosti. V tem množičnem kontaktiranju posameznikov leži osebnostni čar naših sta- rih mest, ki so bila zgrajena še po »človeko- vih« merah in nam bodo prav zaradi tega ostala čustveno vedno bližja kot linearno na- črtovana in pogosto brezosebno učinku.^oča moderna naselja. LITERATURA Jože Curk: O urbanistično-gradbenih zasno- vah trgov in mest v Posavinju, Obsotelju in Po- savju. CZ 1962, str. 225—254. — Isti: Konser- vatorska problematika Laškega. CZ 1964, str. 129—132. — Isti: Topografsko gradivo IX: Ob- čina Laško. Celje 1967. — Janko Orožen: Laško, Krajevni leksikon Slovenije III, Ljubljana 1976, sir. 186—189. — E. Jelovšek: Sto let glasbe v Laškem. Laško 1971. Z navedbo literature o Laškem.