Naš naslov:
TARIFA REDUCIDA	'S ^		AVALOS 250 — BUENOS AIRES
Concesion 2560	5- ° O		REPTJBLICA ARGENTINA
NASE DUHOVNO ZI VIj JEN JE
Buenos Aires, dne 17. februarja 1934
NUESTRA VIDA ESPIRITUAL
številka 39
Pisano je:
Naj ne živi človek samo od kruha, ampak od vsake besede, ki izhaja iz božjih ust. . .
To je bistvo našega krščanskega življenja, ki je vedno bilo, mora biti in bo nasprotno hotenju, mišljenju in življenju ljudi “tega sveta”...
Velikonočni čas je za duhovno življenje Tvoje duše ne-obhodno potrebno, da se naužiješ tudi nebeškega kruha v Rešnjem Telesu.
Evangelij prve postne nedelje
Mt 4, 1—11.
Tedaj je Duh odvedel Jezusa, v puščavo, da ga je hudič izkušal.
Ko se je postil štirideset dni in štirideset noči, je bil naposled lačen. In pristopil je skušnjavec ter mu rekel: “Ako si Sin božji, reci naj bodo ti kamni kruh.” On je odgovoril: “Pisano je: Naj ne živi človek samo od kruha, ampak od vsake besedee, ki izhaja iz božjih ust.”
Potem ga hudič vzame s seboj v sveto mesto in ga postavi vrh templja ter mu reče: “Ako si Sin božji, vrzi se doli, zakaj pisano je: Svojim angelom bom za te zapovedal in ha rokah te bodo nosili, da z nogo ne zadeneš ob kamen” Jezus mu je rekel: “Pisano je tudi: Ne skušaj Gospoda, svojega Boga.”
Znova ga vzame hudič s seboj na zelo visoko goro, mu pokaže vsa kraljestva sveta in njih slavo in mu pravi: “Vse to ti dam, če predme padeš in me moliš.” Tedaj mu pravi Jezus: “Poberi se, satan; zakaj pisano je: Gospoda svojega Boga moli in njemu samemu služi.”
Tedaj ga je hudič pustil, in glej, angeli so pristopili in mu stregli.
Star pregovor pravi, da bi živeli broz izjeme vsi ljudje kakor živi svetniki — če bi ne bilo izkuš-njav.
Vsak bo potrdil, da je krščansko življenje nekaj lepega, da vsakomur ugaja in bi je vsi živeli — če bi ne bilo včasih težko. Vsi drugi vzroki s katerimi hočejo nekateri zagovarjati svoje nekrščansko mišljenje in ravnanje so prazni, neodkriti, iskani in nemoški izgovori.
Iz treh virov prihajajo izkušnjave, ki nas odvračajo od pošteneega krščanskega življenja in nas vabijo v greh: iz naše po grehu prvih staršev duhovno oslabljene in pokvarjene narave, od hudobnega sveta, ki nas obdaja in v katerem moramo živeti, in od hudobnega duha, zapeljivca od začetka.
Boj, ki ga mora izbojevati vsak človek s svojimi zapeljivci in izkušnjavci, je najvažnejša vsebina našega življenja na tem svetu, je dostikrat težak in nevaren. Mnogo jih v tem boju zmaguje in mnogo jih podlega. Dostikrat se dogaja, kar ugotavlja že veliki apostol Pavel: Ne delam dobrega, kar hočem, ampak hudo delam, česar nočem... ko hočem delati dobro, mi je lažje to, kar je hudo. Veselim se namreč božje postave po notranjem človeku, vidim pa v svojih udih drugo postavo, ki nasprotuje postavi mojega duha in me usužnjuje postavi greha, ki je v mojih udih, jaz nesrečni človek, kdo me bo rešil telesa te smrti! Bim 7, 19—24.
Kdor v tem boju končnoveljavno zmaga, bo tudi prejel plačilo zmagovalčevo, krono zveličanja, žal pa jih v tem boju mnogo tudi za stalno podleže.
Kristus naš Odrešenik in Vzornik, ki nam je hotel v vseh rečeh enak postati izvzemši greh, je hotel preiskusiti tudi divjanje izkušnjav v človeškem srcu, in nam je pokazal, kako jih zmagujmo.
Evangeljska misel: Trpljenje, ki je nujno združeno z bojem zoper izkušnjave, se ne da primerjati s slavo, ki se bo razodela nad nami.
Cerkveni koledar
18.	februar — prva postna nedelja — ob desetih dopoldne na Paternalu slovenska sveta maša, popoldne ob štirih pa slovenski križev pot in litanije z blagoslovom.
19.	februar —- pondeljek — spomin svetega kar-taškega škofa imenovanega Quod-vult-Deus, ki ga je zaradi stanovitne vere v Kristusa arijanski kralj Gajserih na majhni ladji, brez vesel in brez krmila prepustil morskim valovom. Ugodni vetrovi so prinesli ladjo v Neapelj kjer je izgnani škof blaženo umrl.
20.	februar —• torek — spomin svetega škofa Sa-dot in sto osemindvajsetih tovarišev na povelje perzijskega kralja Saporja mučenih zaradi stanovitne vere v Kristusa.
21.	februar —- sreda —• spomin svetega Fortunata in dvaindvajsetih tovarišev mučencev. — Zapovedan postni dan: pritrganje v jedi.
22.	februar —- četrtek — spomin prihoda apostola Petra v Antijohijo, kjer je prevzel vodstvo cerkvene občine in kjer so se Kristusovi verniki najprej imenovali kristjani.
23.	februar — petek -— spomin svetega škofa, kardinala in učenika Cerkve ,Petra Damijana. —
Zapovedan postni dan: pritrganje v jedi in zdrž-nost mesnih jedi. -— Ob polsedmih zvečer španski križev pot.
24.	februar — sobota — spomin apostola Matija, ki je bil namesto izdajalca Juda Iškarjota izbran za apostola.
25.	februar — druga postna nedelja — slovenske božje službe na Paternalu, Avalos 250, po navadi ob desetih dopoldne in ob štirih popoldne.
Ta teden je kvatern, posebej posvečen molitvam za dobre duhovnike.
Začel je čas velikonočne spovedi, za katero je prilika ob sobotah popoldne in ob nedeljah katerokoli uro, najboljše pa v soboto ob pol sedmih zvečer dalje in v nedeljo po sedmi maši.
POST
Spomin na trpljenje Jezusovo so že najstarejši kristjani združevali s postom in drugimi spokornimi deli. Že prvi vesoljni cerkveni zbor v Nieeji (leta 325) govori o postu kot o spošno znani navadi Cerkve.
Niso pa prvi kristjani posta povsod enako obhajali, ne enako strogo, ne iste dni, ne enako dolgo.
Kakor vse versko življenje, je bil v prvih krščanskih časih na splošno tudi post strožji, kakor je dandanes.
Že v najstarejših časih so razlikovali dve oziroma tri vrste posta: !)• Vzdržanje nekaterih stlastnejših jedi, zlasti mesa, 2). Pritrganje v jedi, ko so jedli prvi kristjani samo po enkrat na dan in sicer ponekod šele ob treh popoldne, ponekod pa šele po solnčnem zahodu, in 3). Istočasno zdržnost mesnih jedi in pritrganje v jedi!
Posebno strogo so se postili veliki teden, ko so vživali samo kruh, sol in vodo, zadnja dva dni velikega tedna pa so puščali sploh vsako hrano.
Razumljivo je, da je post neprijeten. To je njegovo bistvo. Napačno pa bi bilo, če bi kdo mislil, da je post škodljiv, kakor radi govore ljudje, ki se sami sebi preveč smilijo. Zdravniki so prav nasprotnega nme-
nja. Zlasti zadnji čas vedno bolj predpisujejo bolnikom zdravljenje s postom. Vem na primer, da se je prav zadnji čas neki naš človek na zdravnikov nasvet in pod njegovim zdravniškim nadzorstvom postil polnih štirideset dni ob sami vodi! In je tudi resnično ozdravel revmatične bolezni, za katero sicer ni bilo zdravila. Med postom je opravljal vsa navadna in lažja vsakdanja opravila in se je izvzemši prvih dni vse čas prav dobro počutil. Tudi med postom sem večkrat govoril z njim.
Splošna katoliška postna postava je še danes precej stroga.
Daje pa cerkveni zakonik škofom pravico, da smejo po svoji uvidevnosti za svojo škofijo dosti strogo splošno cerkveno postavo omiliti. Zato vidimo, da postne postave niso povsod čisto enake. Ker se moramo oziroma smemo ravnati mi izseljenci v Južni Ameriki po tukajšnji postni postavi, ki je menda najlažja na svetu, bomo danes natančnejše razložili v Argentini veljavno postno zapoved.	*
Pripomniti moram, da imajo po cerkvenem zakoniku tudi župniki pravico posameznim vernikom iz pametnega vzroka olajšati ali sploh izpregledati postno postavo. Spovedniki sami po sebi nimajo te pravice, morejo pa avtentično razsoditi, če se je kdo v posameznem slučaju dolžan postiti ali pa ga kakšna okoliščina že sama po sebi od posta izvzema. Takih razlag se morejo spovedenci posluževati z mirno vestjo.
Iz raznih vzrokov, posebno vsled starih predpravic, ki so jih dali papeži španskim križarjem, ki so se skozi dolga stoletja proti mohamedanskim Mavrom borili za svoj dom in hkrati za krščansko vero, veljajo velike
postne olajšave za Španijo in za vse dežele, ki so spadale svojčas pod špansko krono, torej tudi za Argentino.
Argentinska postna zapoved, ki velja tudi za nas, določa na kratko takole:
Strog post, to je pritrganje v jedi in zdrž-nost mesnih jedi je zapovedana: pepelnično sredo in vse petke štiridesetdnevnega posta, sicer nobenkrat več-
Pritrganje v jedi brez zdržnosti mesnih jedi je zapovedano vse srede štiridesetdnevnega posta, veliki četrtek, kvatrni petek pred božičem, in dan pred božičem.
Samo zdržnost mesnih jedi brez pritrga-nja v jedi je zapovedana binkoštno soboto, dan pred praznikom apostolov Petra in Pavla in pred praznikom Marijinega Vnebovzetja.
Iz tega vidimo, da je argentinska postna zapoved ‘ mnogo lažja, kakor naša domača. Zlasti je v Argentini dovoljeno jesti ob petkih meso in odpadejo vsi kvatrni posti izvzemši zgoraj omenjenega petka pred božičem.
Tistim, ki. se poslužujejo teh postnih olajšav naročajo naši domači škofje kot kratko nadomestilo nekatere molitve, tukaj pa je doložen razmeram posameznikov primeren dar,, ki ga škof po svoji uvidevnosti obrne v dobre namene svoje škofije.
Zapoved zdržnosti mesnih jedi veže vse kristjane, ki so izpolnili sedmo leto. Izvzeti so bolniki in vsi, ki si ne morejo preskrbeti druge primerne hrane.
Zapoved zdržnosti prepoveduje mesne jedi in mesno puho, ne pa na primer živalske zabele.
Zapoved pritrganja v jedi veže vernike, ki so že izpolnili ena in dvajseto ali še niso za-
APOSTOLSKA DEIjA
V prvi knjigi (1) sem govoril, o Teofil, o vsem, kar je Jezus delal in učil od pričetka — do dneva, ko je apostolom, ki jih je izvolil, po Svetem Duhu dal naročila (2) in bil v nebesa vzet; njim se je po svojem trpljenju tudi živega izkazal z mnogimi znamenji, ko se jim je štirideset dni prikazoval in jim govoril o božjem kraljestvu.
In ko je bil z njimi pri jedi, jim je velel, naj ne hodijo iz Jeruzalema, ampak naj ča-kako Očetove obljube, (3) “o kateri ste slišali — je rekel — od mene: zakaj Janez je krščeval z vodo, vi pa boste krščeni s Svetim Duhom ne dolgo po teh dneh ” (4)
Tedaj so ga ti, ki so se bili sešli, vpraševali: “Gospod, ali boš v tem času obnovil Izraelovo kraljestvo?” (5) Rekel jim je: “Ne gre to vam, da bi vedeli čase ali prilike, ki jih je Oče pridržal svoji oblasti; prejeli
(1)	V evangeliju.
(2)	Preden je odšel v nebo, je naročil apostolom, naj ne zapuste Jeruzalema, dokler ne prejmejo Sv. Duha (Lk 24, 49). Misliti je pa lahko tudi na Jezusovo misijonsko naročilo (Mt 28, 18—20).
(3)	Očetova obljuba je Sv. Duh (prim. Lk 24, 49),
(4)	Prihod Sv. Duha nad apostole se primerja krstu: kakor se krščenec potopi v vodo, tako bodo ob prihodu Sv. Duha potopljeni apostoli v studenec milosti Sv. Duha.
(5)	Pričakovali so, da bo Jezus premagal 'Rimljane in obnovil nekdanjo slavo Davidovega kraljestva^ V odgovoru jih Jezus pouči, da bo njegovo kraljestvo vesoljno.
pa boste moč, ko pride v vas Sveti Duh, in boste meni priče v Jeruzalemu in po vsej Judeji in Samariji in do kraja sveta.”
Ko je to izrekel, se je vpričo njih vzdignil in oblak ga je vzel izpred njih oči. In ko so ob njegovem odhodu gledali v nebo, glej, sta stala pri njih dva moža v belih oblačilih, ki sta rekla: “Galilejci, kaj stojithe in gledate v nebo? Ta Jezus, ki je bil vzet od vas v nebo, bo tako prišel- kakor ste ga videli iti v nebo.”
Tedaj so sb z gore, ki se imenuje Oljska in je blizu Jeruzalema, sobotni pot daleč, (6) vrnili v Jeruzalem- Ko to tja dospeli, so šli v gornjo izbo, (7) kjer so ostajali Peter in Janez, Jakob in Andrej, Filip in Tomaž, Bartolomej in Matej, Jakob, sin Alfejev, in Simon Gorečnik in Juda, brat Jakobov. Vsi ti so enodušno vztrajali v molitvi, z ženami, (8) z Marijo, materjo Jezusovo, in z njegovimi brati. (9)
Vtistih dneh je sredi bratov — bila je
(6)	Sobotni pot je daljava 2000 komolcev (1.1 km). Po nauku judovskih učiteljev Izraelec ni smel v soboto prehoditi večje daljave da ni prekršil postave o sobotnem počitku (2 Moz 16, 29).
(7)	Najbrž v tisti hiši, kjer je Jezus z njimi ob; hajal zadnjo večerjo.
(8)	Misliti je predvsem na Magdaleno, Marijo Kleopovo (Alfejevo) in Salomo, mater Janeza in Jakoba st.
(9)	Izraz “bratje’’ pomeni, kakor v evangelijih, Jezusove bližnje sorodnike.
čeli šestdesetega leta. Od te zapovedi so iz-vzti vsi, ki niso zdravi ali imajo res težko delo, ali nimajo redne hrane-
Zapoved pritrganja v jedi hoče, da se smejo verniki samo po enkrat na dan nasititi. Smejo pa užiti kaj malega tudi zjutraj (na primer košček kruha poleg kave) in nekaj več zvečer .
Malo katekizma za naše male
Bog je dal prvini staršem Kaina in Abela. Kain je obdeloval polje, Abel pa je pasel ovce. Kain je bil hudoben, Abel pa dober.
Nekega jdne sta Gospodu darovala. Kain je daroval poljskih pridelkov, Abel pa je daroval prvencev svoje čredee. In Bogu je bil všeč Abelov dar, Kainovega daru pa ni pogledal-
In ujezil se je Kain tako, da je njegov obraz shujšal- Bog mu je rekel: “Čemu se jeziš in zakaj je tvoj obraz upadel? Če delaš dobro, boš prejel plačilo, če pa delaš hudo, boš kaznovan. Premaguj svoje poželenje!” Kain se pa ni premagoval. Nagovoril je nekega dne Abela, da je šel z njim na polje; in ko sta bila zunaj, ga je ubil-
In Bog je rekel Kainu: “Kje je Abel, tvoj brat?” Kain je odgovoril: “Ne vem, ali sem jaz varuh svojega brata?” In Gospod mu je rekel: “Kaj si storil? Kri tvojega brata vpije do mene. Zato bodi preklet in brez miru!” In Kain je šel v drugo deželo in ni imel več miru.
Pomni. Če te mika, da bi storil kaj grešnega, se spomni, kaj je Bog rekel Kainu: Premaguj poželenje do greha in ti mu gospoduj! — Bog gleda na dušo in ne samo na zunanje daritve. — če kdo hudo greši, ga peče vest in nima več miru.
skupaj množica kakih sto dvajset ljudi — Peter vstal in spregovoril: “Bratje! Moralo se je spolniti pismo, kakor je Sveti Duh po Davidovih ustili napovedal o Judu, vodniku tistih, ki so prijeli Jezusa; zakaj bil je prištet med nas in je z nami prejel delež te službe. S plačilom za krivico je dobil njivo, (10) padel je na obraz ter se po sredi razpočil, in izsul se je ves njegov drob. (11) Razvedelo se je to med vsemi jeruzalemskimi prebivalci, tako da je ta njiva v njih narečju dobila ime Hakeldama, to je Njiva krvi. Pisano je namreč v knjigi psalmov: “Njegovo bivališče naj bo pusto in naj ne bo nikogar, ki bi v njem prebival.” (12)
In: “Njegovo mesto naj prevzame kdo drug.” (13)
Treba je torej, da kdo izmed teh mož, ki so hodili z nami ves čas, dokler je bival Gospod Jezus med nami, od Janezovega krsta pa do dneva, ko je bil od nas vzet, postane z nami priča njegovega vstajenja.”
(10)	Z denarjem, ki ga je Juda za izdajstvo dobil in pozneje vrnil, so kupili zemljišče za pokopavanje tujcev (prim. Mt 27, 7. 8) — “Njiva krvi” (Hakeldama) je bila v hinomski dolini južno od Jeruzalema,
(11)	Evangelist Matej poroča (27, 5). da se je Juda obesil. Sv. Luka dopolnjuje poročilo prvega evangelista in navaja, kaj se je zgodilo z izdajavcem pozneje.
(12)	Ps 68, 26. —	(13) Ps 108,	8.
Prane Dalibor
ARGENTINSKI FILMI
IV. FILM: j UFA, QUE CALOR! — JOJ, KAKO JE VROČE!
(Nadaljevanje)
Argentina nima zastonj solnca v svojem grbu!
Tako je žgalo letošnje januarske dneve to argentinsko solnce, da je v samem Buenos Airesu parkrat dvignilo toplomer na 55’ C na solneu in 39.69 C v senci. Višje gori na severu je kazal toplomer še znatno več!
Tiste dni skoro nismo govorili drugega, kakor o vročini. “ !Ufa que calor — Joj, kako je vroče!” so se pozdravljali znanci in potem je šlo tako o vročini naprej.
Srečam tedaj starega znanca, ki misli: "Kako mora biti šele na ekvatorju, če je že v Argentini tako vroče!”
Mož ni strgal veliko hlač pri zemljepisnih urah, zato mu ni zameriti, če ne ve, da je 559 C pravcata ekvatorska vročina! Čeprav leži Buenos Aires na trideset petem vzporedniku, torej dosti južno od ekvatorja.
Poshršajmo, kaj mi je pravil-neki inženir, Čeh, ki je živel pet let skoro na samem ekvatorju :
“Iz mesta Manaos prihajam, kjer sem živel pet let.
Manaos je glavno mesto braziljske zvezne države Amazonas, imenovane po istoimenskem veletoku, ima nad 100-000 prebivalcev in je kakih dva tisoč kilometrov oddaljeno od Atlantskega oceana, sredi najbujnejših in neuničljivih južnoameriških pragozdov, in je eno največjih mest v neposredni bližini ekvatorja, ravnika. Kavčuk in drago kamenje je mesto silno obogatelo. Nikjer nisem videl na primer bolj prelestnega gledališča, kakor v Manaos .Vsa stavba je iz rdečkastega marmorja. Čeprav leži v srcu Južne A-merike je Manaos veliko, važno in moderno urejeno pristanišče, kjer pristajajo prekooceanske ladje iz New Yorka, Liverpoola, Hamburga itd.
Kakor povsod na ravniku vzhaja solnce tudi v Manaos leto in dan ob šestih zjutraj in zahaja ob šestih zvečer.
Toplomer pa tudi v Manaos redko prekorači 559 O na solneu.
Pa drugače niti biti ne more!
Južnoamsriški ekvatorijalni kraji so kraji najbujnejšega rastlinskega življenja. Brezj, dvoma bodo čez ne premnoga leta bivališče mnogim milijonom ljudi. Čeprav se beli doseljenci težko ali skoro nikoli ne privadimo tamošnjemu podnebju, pa so tamkaj rojeni že precej odporni, lažje kljubujejo kapricam stalne vročine in vlag^ in dosežejo tudi neko gotovo starost, če so pametni in zmerno živijo- Sedaj pa mislite, da bi poskočilo živo srebro v toplomeru recimo samo na 65 ’C! Uničilo bi vso vegetacijo in onemogočilo vsako življenje.
V Manaos sem bil zaposljen pri veliki belgijski družbi kot preizkuševalec dragih kamnov. Saj veste, da se drago kamenje mora preizkusiti, predno ga družba plača, saj ne gre za majhne denarje Preizkušene drage kamene izvozi tvrdka potem v Belgijo, kjer jih v Antwerpnu izbrusijo in spravijo na trg.
Moje delo torej ni bilo težko in hkrati kraljevsko plačano: mesečnih tisoč osemsto
milreis. Ampak, podnebje me je pregnalo iz onih krajev.
Vročina v Manaos res ne gre velikokrat čez 559 C, ali zime ni, pomladi ni, jeseni ni! Tudi ponoči se ozračje ne ohladi znatno. Če dežuje poleti veliko, dežuje pozimi skoro neprestano. Poleg tega se stekata blizu Ma-naosa oba veletoka Rio Negro in Amazonas, in sam poslednji je širok kakih 10—12 km! Mislite si, kako morajo ob tropični vročini te vode izhlapevati !In vlažna vročina je brez-primerno hujša kakor suha. Saj nas že v Buenos Airesu predvsem muči razgreta vlaga v ozračju in ne toliko vročina sama.
Prva tri leta sem amazonsko podnebje že še nekako prenašal, čeprav sem se posušil za dvajset in šest kil, od 93 na 67- Zadnje leto pa je postalo nevzdržno. Moja koža je postala ko pergament. Končno so mi zdravniki zaupali, da se mi je začela vsled vročine sušiti kri, neke vrste skleroza. Svetovali so mi, naj si poiščem milejše podnebje. Pobral sem torej svoja šila in kopita, kar je za samca vedno lahka stvar, in sem jo pri-mahal v Buenos Aires. Ali vidim, da si nisem Bog ve kaj prebral, če nisem prišel iz dežja pod kap. Če bo šlo tako naprej bom moral začeti misliti, kako bi šel iz Buenos Airesa na letovišče — nazaj v Brazilijo!”
Tako moj informator.
Prav všeč mi je, da morem podati čita-teljem to sliko iz ameriškega “vročega” življenja, kakor mi jo je pravil verodostojeu
človek in skoro naš rojak.
* *
*
Vsak dan čitamo v časopisju o slučajih solnčarice. Vendar so menda letos komaj še trije umrli vsled prevelike vročine, kar je z ozirom na trimilionsko mesto in izredno letošnjo vročino jako malo-
Pravijo, da je leta 1900 razsajala v Argentini ravno taka vročina kakor letos. Leta 1923 se je ponovila. Leta 1900 je imela baje solnčarica zelo bogato smrtno žetev. Predvsem moških, saj je znano, da nas ima za-vratnica bolj na piki kakor ženske.
To razveseljivo novico pripisujem jaz ohlapnejši obleki, ki se je zadnje čase udomačila. Pred 34 leti so nosili moški še vsevprek trde ovratnike, trdo likane srajce in manšete. Danes pa se v veliki vročini tro-pično oblačimo in manjka mnogim samo čelada iz plutovine, pa bi bili pravi ekvatori-janci. Telovnik v poletnih mesecih že zdavnaj ni več v modi. Če si daš napraviti obleko “palm beach”, se samo po sebi razume, da ti krojač ne bo delal telovnika. Taka obleka je resnično prijetna in osvežujoča, čeprav njene trpežnosti ne bom posebno hvalil, ker navadno ne vzdrži več ko eno poletje- V tem času pa je sijajno izvršila svojo dolžnost.
Ohrapnosti ženskih oblek seveda tu ne bom opisoval. Slavni Rimljan Seneca je nekoč v rimskem senatu grmel proti ženskam, ki se oblačijo kakor da so njihova krila iz vetra. Slavni arabski učenjak Ren Akiba pa ugotavlja, da ni nič novega pod solncem. To zadevo prepuščam javnim organom. Naj
spravijo žensko h pameti, če morejo! Naj spomnim, da Senekove besede v rimskem senatu niso bile zastonj.
Tudi kopali se svojčas, pred 34 leti, Argentinci niso toliko, kakor se danes. Saj je danes ves breg Ria dela Plata, od Tigre do Quilmesa, 40 — 45 km v dolžini, eno samo ogromno kopališče. Tako pošteno se buenos-ajreščani kopljejo, da jih vsako nedeljo utone po četvero ali petero. To je sicer narobe, ampak proti vročini pa kopelj res pomaga-
Da nič ne omenim domačih kopeli. Mnogi buenosajreščani imajo navado, da se kopljejo vsak dan, poleti in pozimi. V vročih dneh porabimo buenosajreščani po uradnih podatkih dnevno precej nad eno milijardo litrov ali nad en milijon kubičnih metrov vode. To je v petih dneh več kakor Ijubljam čani celo leto 1933, ko so je porabili doslej največ.	***
Resnično so na svetu privilegirani stanovi. Vsaj vročine ni treba vsem enako trpeti.
Ali res niste še nikdar zavidali onih tiso-čev učiteljev in učiteljic, ki imajo v pasjih dneh po cele tri mesece počitnic, od 1. decembra do 1. marca, pa ravno tako vlečejo svojo plačo- Letos je naučno ministrstvo celo dekretiralo, naj se začne pouk šele 2. aprila, češ da se zaradi tolikih praznikov ne splača začenjati šolskega leta ob navadnem času, to je 1. marca. Blažena dežela! V sami Indiji Koromandiji ne more biti lepše!
Da ne bomo nikomur delali krivice, naj tu pripomnim, da ni vse zlato, kar se sveti. Če namreč federalna, osrednja vlada že še nekam dobro in točno plačuje svoje učiteljstvo (najmanj $ 200.— mesečno s petletnimi poviški), pa nas bo minila zavist, če zvemo, kako da se godi učiteljstvu po deželi. Vse argentinske provincijalne vlade dolgujejo svojemu učiteljstvu plače. Zastavico se mi zdi da nosi provincijalna vlada v Corrien-tes, ki svojih učiteljev že dva in dvajset mesecev ni plačala. Corrientes je, kakor je rekel nemški pesnik Goethe, das Land wo die Zitronen blühn — dežela kjer eveto citrone in pomaranče. Tam si učiteljstvo že kako pomaga: otroci prinesejo s seboj kak hlebec kruha, ali jim starši pošljejo mesa in sira-Na deželi je dobiti za majhne denarje rodovitne zemlje. Ampak po mestih! Neki potnik se je nedavno vrnil iz potovanja po provinci Corrientes in mi je pravil da se mu je v pristanišču neki učitelj ponudil za — nosača! Svojevrsten postranski zaslužek.
Seveda ne moremo imeti vsi učiteljskih počitnic. Brez ozira na to, da bi jih pod argentinskimi pogoji, marsikdo ne sprejel. Pomislite, da bi peki, mesarji, čevljarji, kroja-jači, mlekarji, policaji in kar je še drugih stanov, zahtevali po tri mesece počitnic in sicer vsi na enkrat! Saj bi se nehal svet. Da pa se bomo čez čas v počitnicah vrstili, to vpa bo družabni red bodočnosti moral doseči. Jaz bi bil za enkrat vesel tudi samo štirinajstdnevnih počitnic, na katere pa žal za enkrat ne morem misliti. Komaj da včasih na kratko zasanjam, kako bi bilo to lepo.
(Dalje prihodnjič.)
V Indiji Koromandiji
STORŽEK
da bi se napil malo vode iz vašega vrča?’r je vprašal Storžek, ki ga je žgala vroča žeja-
“Kar pij, otrok moj!” mu je rekla ženi-eica in postavila vrča na tla.
Napivši se vode ko suha goba. si je Storžek brisal usta in momljal:
“Žejo sem potolažil. Tako bi lahko potolažil tudi lakoto!...”
Ljubezniva ženičica je ujela te besede in je brž rekla:
“Če mi pomagaš nesti en vrč, ti dam lep kes kruha!”
Storžek je samo pogledal vrč in ni rekel ne bev ne mev.
“In s kruhom ti dam krožnik cvetače, zabeljene z oljem in oetom,” je pristavila ljubezniva ženičica.
Storžek je vnovič pogledal vrč in ni rekel ne bev ne mev.
Po LORENZINI
“Pa mi povejte še to: ali niste mogoče srečali kje, ko se dan in noč sprehajate po morju, majhne barčice z mojim očkom?”
“Kdo pa je tvoj očka?”
“Moj očka je najboljši očka na svetu, kakor sem jaz najbolj malopriden otrok, kar si jih morete misliti.”
“Očividno je nevihta, ki je razsajala to noč, barčico potopila,” je odgovoril Delfin.
“In moj očka?”
“Pogoltnil ga je najbrže morski volk, ker nekaj dni že tako mori in davi ta grozna riba v naših vodah, da je vse obupano.”
“Ali je morski volk močno velik?” je vprašal Storžek, ki se je začel tresti od strahu.
“Pa kako!” je odvrnil Delfin. “Predstavljaš si ga lahko, če ti povem, da je bolj velik ko petnadstropna hiša in ima usta tako široka in globoka, da bi šel lahko vanje cel vlak z zakurjenim strojem vred.”
“Ojoj!” je vzkliknil pleplašeno Storžek, se hitro oblekel in poslovil od Delfina: “Na svidenje, vaša ribja visokost, oprostite mojo predrznost in hvala lepa za prijaznost!...”
Ko je to rekel, se je odpravil na stezo in šel tako hitro, kot bi tekel. Ob vsakem še tako neznatnem šumu je postal, se v strahu obrnil, da bi videl, če ga že zasleduje grozeči morski volk, velik ko petnadstropna hiša in imajoč v ustih cel vlak.
Čez pol ure je dospel v majhno vas, imenovano Bučelna vas. Steze so mrgolele prebivalstva, ki je hitelo po svojih opravilih: vsi so delali, vsak je imel svoj posel. Lenuha ali postopača bi ne dobil, če tudi bi ga iskal z lučjo.
“Vidim,” je rekel zguba Storžek, “ta vas ni zame! Jaz nisem rojen za delo!”
Pa ga je začela mučiti lakota, ker preteklo je že štiriindvajset ur, kar ni zaužil ničesar — niti grašične prikuhe ne.
Kaj storiti?
Ni mu kazalo drugega, če bi se hotel oteš-čati: ali prositi za delo ali prositi vbogaj-me bodisi novec bodisi kos kruha.
Vbogajme prositi ga j ebilo sram, ker očka mu je vedno pravil, da imajo pravico vbogajme prositi le starčki in bolni! Pravi reveži na svetu, vredni pomoči in sočutja, so le oni, ki si ne morejo radi starosti ali bolezni prislužiti kruha z delom svojih rok. Ali pa nikakor in nikjer ne morejo dobiti dela-
— LOVRENČIČU
Vsi drugi so dolžni delati in če ile delajo in trpe lakoto in pomanjkanje — slabo zanje.
Tačas je prišel po cesti neki mož; ves znojen in upehan je samotež z veliko težavo peljal dva vozička, naložena z ogljem.
“Če bi mogli in mi dali en krajcar... Sem tako močno lačen...’ ’
“Ne samo en krajcar,” je odgovoril oglar, “štiri ti dam, če mi pomagaš peljati voziček do moje hiše.”
“Čuden je ta vaš ,če‘,” je odgovoril don-dek nekako užaljeno. “Nikoli še nisem bil
Na svidenje Vaša ribja visokost...
za osla, nikoli še nisem bil vprešen v voziček!”
“Zahvali Boga!” mu je rekel oglar in še pristavil: “Kar se pa tiče lakote, otrok moj, ureži dva velika kosa svoje prevzetnosti in glej, da jo dobro prebaviš!”
Čez nekaj minut je prišel po cesti zidar, ki je nesel na ramah koš apna
“Usmilite se, dobri mož, in dajte revnemu dečku en krajcar. Od lakote zevam...” “Prav rad, če greš z mano in mi pomagaš nositi apno. Ne enega, pet ti jih dam!” je odgovoril zidar.
“Pa apno je težko,” je odvrni! Storžek, “in jaz se ne maram truditi.”
“Če se ne maraš truditi, otrok moj, pa zevaj dalje. Dober tek!’ ’
V teku pičle pol ure je šlo še dvajset ljudi mimo in vse je prosil Storžek vbogajme, a vsi so mu odgovorili:
“Ali te ni sram? Mesto da postopaš pa cesti, rajši si poišči kako delo in se nauči kruh služiti!”
Končno je prišla mimo še ljubezniva ženičica, ki je nesla dva vrča vode.
“Ali bi mi dovolili, ljubezniva ženičica,
“In ko poješ cvetačo, dobiš še lep bonbon, napolnjen z rozolijo.”
Zapeljivi sladkosti se Storžek ni mogel ve ustavljati, odločil se je in rekel:
“Naj bo! Vam pa pomagam nesti vrč do hiše!”
Vrč je bil težek in ker ga ni mogel nesti dondek v rokah, si ga j ezadel na glavo-
Ko sta prišla domov, je posadila ljubezniva ženičica Storžka na majhno pogrnjeno mizo in mu prinesla kruha, zabeljeno cvetačo in bonbon.
Storžek ni jedel, goltal je; njegov želodec je bil ko neopremljeno stanovanje, izpraznjeno že pet mesecev . . .
Ko je malopomalo pomiril divje ujede lakoti, je dvignil glavo, da bi se zahvalil svoji dobrotnici. Ni je še dobro pogledal v obraz, se mu je izvil iztegnjen ohhhh!... poln začudenosti in obstal je ko začaran s široko odprtimi očmi, z vilicami v zraku in z usti, polnimi kruha in cvetače.
“Kaj si se tako začudil?” je smeje se vprašala ljubezniva ženičica.
Vi ste...” je jecljaje odgovoril Storžek,, “vi ste... vi ste... podobni ste... spominjate me... da, da, da... isti obraz.. . iste oči... isti modri lasje... kakor vi!... O Sojka moja. . . povejte mi, ali ste vi, prav . Sojka moja!... O Sojka moja... povejte mi, ali ste vi, prav vi!... N epustite me več jokati ! Če bi vedeli!... Tako sem jokal, tako sem jokal. ..”
In še ko je tako govoril, je Storžek bridko jokal in se spustil na kolena in je objel kolena skrivnostne ženičice.
(Nadaljevanje.)
___in je objel kolena skrivnostne ženičice.