A. Stražar:
Zatajeni sin.
Pripovest \z časa tlačanstva.    ^
t(Osmo nadaljevanje.) Take sramote še ni doživeli Vendar u je biio življenje Ijubše — kakor pa; se kar nenadno posloviti od sveta, kjer se mu je predobro godilo. Bil je voljan; izpolniti   Dondeževe  ukaze.
iKmalu sta se vrnila nazaj oskrbnik in njeg|ov neljubi spremljevalec.
Ko je Dondež prejel zlatnike je ve-Iel vse odvezati.
Pa še eno jim je zaigfodelL
,,No sedaj pa le pojdite! — ,'kar peš enkrat!  —
Saj morajo tlačani vedno hoditi peš. — Oni so pri meni v večji velja-vi kakor grasčaki! Graščinski konji &o: lepi, naj se enkrat postavimo žnjimj tudi mi — rokovnjači.
PTako so morali''osabni ,graščinci' itj peš...
Na prostranem sadnem vrtu pri Zlatarju so fmeli tisti dan cefo gostijol
Brhka Angelica se je. kajpak ved-no sukala okrog1 Peterčka, a ostali ro-kovnjači so še fudi" prijateljsko bratili s tlačanr.
Na večer je k tem veselim fjudem prišel še veseli gioidec Drnulček.
Na svoje citre je igral zelo poskoč-ne, — posebno še brhkima mladcema: Peterčku in Angelici.
,,To vam Še pravim : kar svatba mo-ra biti, svatbal"
Pa veseli Peterček odgovcri godcu^
,,Striček moj 1'jubi, to še bode — a še jednega graščaka moram Ugnati' v kozji rog!" c                     ¦
(Konec četrtega poglavja)^
PrETO    POGLAVJE.
Ljubi   moj  sin, kam sf ti zasel? — Mamca moja,  tega' je knva vasa tiesreča.
Odkar je tako nenadno lzginil Pe-terček z doma, je minulo že nad tri le-ta. Veliko noči pa tudi dni je pretakala1
solze fjubeča mati za svojim pobeglim1' sinom.
Se hujše pa je bilo Miciki potemf ko je sliša;la od tegfa al onegi, da je videl njenega sina v rokovnjaški družbi. Kajpak, da mati ni raogla tega verjeti, d.a bi njen sin zašel tako daleč. Šele, ko je njen mož, ki je bil na kupčiji, tudi v Ppdstrani zvedel', da se je Pe-terček seznanil z Zlatarjevo Ang;elica v takih in takih okoliščinah, je to ver-jela mati.
Ceie dneve je premišljevala Micika, kaj bi storila, — a naposled jo je — le pogodila!
Neke nedelje se odpravi na pot k' Angelici!
Brhka dekhca je sedela kraj hise na klopici, ko je prišla do nje Micika.
Vsa je zarudela v Iepa lica, da je bi-la kot cvetoči mak, ko jo je vprašala neznanka: ,,Kje je Zlatarjeva Ang^eli-ca, bi rada žnjo nekaj važnega govo-rila."
,,Kaj bfradi Angelici?" vpraša o-na vsa razburjena.
Neznanka se vsede ,k njej pa znova'
zacne:
, Dekle, to veš, ko bi ne imefa ta-ke važnostf, bi ne fiodila cefe tri ure da-< leč poizvedovat.
,,A kaj bi radi Angelici?"
,,Tega ne povem 'drugemu, kot sa^ mo njej!"
,,Mamica, ali tetka kar ste ze, kar gbvorite — jaz sem  Angelica!"
Micika vstane; jo objame, pa vsa y! razburjenju spregiovon:
,,Angelicaf Angelical Vidim te, da1 si dobro dekle — sedaj imam upanje,. da boš ti rešila mojega sina, — tvojega Ijubega fanta Peterčka. Lepo te prosim: Reši mi ga, meni in sebf, — saj ves pr^ kakih tjudeh je..."
Pri teh besedah vstane tudi Angeli-ca ter vsa gfnjena objame mater izvo-fjenca in spregjovori:
,,Mati, oh mati! Sreča za nas vse tri, da ste prišli ravno danes. Kajti že črez par ur boste videli Peterčka!
(Pk>jdite z menoj!                           '
'Pa sta odšife y hišo.                       i
(Dalje prifiddnjič.)            \