Po zvončke
V soboto zjutraj sem ie mislila, da ne bo nič z danaS-njim izlelom po zvončke. Vendar pa je sonce opoldan prvič letos toplo obsijalo našo dolino. In že se je izza ovinka pripeljala sestrična Katja. Tudi jaz sem izvlekla iz garaže zaprašeno kolo, ga površno očistila in napolnHa zračnice in že sem bila pripravljena za start. Z nama je šla tudi moja sestra Špela. Že kmalu smo premogavale strmi klanec pri Gumnišču, nato pa zavile z glavne na stransko cesto, ki pelje v Rogovilo in še dalje v Želimlje. Za prvim ovinkom smo zagledale hrib, bel od zvončkov. Zapodile smo se vanj in začele nabirati prve pomladanske rože. Bilo je strmo in še po nevihti, zato je močno drselo. Spodrsnilo mi je in če ne bi opazila drevesa, bi se zaletela vanj, tako pa sem ga objela in dobila snežno prho za vrat. Brrr. Kako sta se Katja in Špela smejali! Tudi meni bi kmalu trebuh počil od smeha, saj se je Katji zgodilo nekaj podobnega. Tokrat je bil rešilna bilka moker šlor, za katerega se je prijela.
Pod njim je bila kotanja in ie bi padla vanjo, bi se zakotalila prav do klanca. Vendar pa se k sreči to ni zgodilo, bila je le blatna in mokra kot mi5. Ko smo imele zvončkov že za Sopek, smo se namenile še v Želimlje. Med potjo smo srečale vesele in nasmejane ljudi, ki so bili kar nekam praznično razpoloženi. Kmalu smo zagle-dale zvonik Želimeljske cerkve in vedele smo, da nima-mo več daleč. V vasi je bilo živahno, Ijudje so žagali drva in na vrtovih opravljali prva spomladanska dela. Ustavile smo se pred soiolkino bJšo, malo pokramljale, ko pa se je začelo sonce pomikati za obzorje, smo se poslovile in odpeljale na Pijavo gorico, kjer smo v gostilni Čot kupile sveže krofe. S to imenitno pojedino smo tudi zakljutile prvi letošnji izlet v pomladno naravo.
ŠPELA GORŠIČ
LITERARNI KROŽEK
OŠ LEVSTIKOVE BRIGADE
ŠKOFUICA