Stanislav JUŽNIČ Damir GLOBOČNIK Andrej STUDEN Matic BATIČ Mateja RATEJ ** CENA: 11 € 9771318249009 ZGODOVINA ZA VSE VSE ZA ZGODOVINO ZGODOVINA ZA VSE, leto XXI, 2014, št. 1 ISSN 1318-2498 VSEBINA Stanislav Južnič Gruberjeve matematično-fizikalne knjige 5 (Ob 200 letnici obnove jezuitskega reda) DIE MATHEMATISCH-PHYSIKALISCHEN BÜCHER VON GABRIEL GRUBER (Zum 200. Jahrestag der Wiedererrichtung des Jesuitenordens) Damir Globočnik Vodnikov spomenik v Ljubljani 23 DAS DENKMAL VON VALENTIN VODNIK IN LJUBLJANA Andrej Studen »Kjer se pijančevanje ustavi, red in sreča se zopet pojavi« 45 Drobec o protialkoholnem boju v času povojne psihoze „WO DIE TRINKEREI ENDET, KOMMEN ORDNUNG UND GLÜCK WIEDER ZUM VORSCHEIN" Ein kleiner Beitrag über den Kampf gegen den Alkoholismus in Zeiten der Nachkriegspsychose Matic Batic »Najboljša je pač voda« 55 Protialkoholno gibanje na Slovenskem v luči revije Piščalka in društva Abstinent „WASSER IST DOCH AM BESTEN" Die Antialkoholbewegung im slowenischen Gebiet im Lichte der Zeitschrift Piščalka und des Vereins Abstinent Mateja Ratej »S svojo žrtvijo sva vključena v nekaj orjaškega« 68 Edvard Kardelj - človek, aktivist, oblastnik „MIT UNSEREM OPFER SIND WIR IN ETWAS GEWALTIGES EINGEBUNDEN" Edvard Kardelj - Mensch, Aktivist, Machthaber Stanislav Južnič Gruberjeve matematično fizikalne knjige (Ob 200 letnici obnove jezuitskega reda) JUŽNIČ, Stanislav, dr., Univerza v Oklahomi, Oddelek za zgodovino znanosti, US - Norman OK 73019-6030, West Brooks 401 51+53(02):929Gruber G. 021.6:51+53(091) GRUBERJEVE MATEMATIČNO-FIZIK ALNE KNJIGE Najpomembnejša ljubljanska učenjaka v času prepovedi jezuitske družbe sta bila Gabrijel Gruber in rektor Anton Amb-schell. V povezavi z Društvom za poljedelstvo in koristne umetnosti sta vrla moža podpisala vsak svoj seznam fizikalno-ma-tematičnih knjig: Gruberje v svoje nove pridobljene med usnje vezane lepotice redno vnašal še navadno nedatirano oznako svoje katedre Zur Mechanik, kot da bi nam hotel olajšati njihovo iskanje v današnji Narodni in univerzitetni knjižnici (NUK) v Ljubljani. Oba sta ob knjigah podpisala še zajeten seznam naprav za fizikalne poskuse, ki jih obravnavamo na drugem mestu. Razprava podaja lastnosti in značilnosti knjig naštetih ob podpisoma obeh znamenitih nekdanjih jezuitov; to ni vedno najlažje delo glede na pomanjkljivo zapisane podatke o naslovih in piscih, ob katerih ni ne duha ne sluha o morebitnih letnicah izdaj ali krajev natisov. Gruber si je knjige zaželel in jih je domala vse tudi dobil za svojo katedro mehanike, kot dokazujejo njegovi lastniški vpisi Zur Mechanik ob taiste naslove knjig, ki jih danes hrani NUK. Po drugi strani je Ambschell kot vrhunski strokovnjak, skupaj s predstavnikom Kresijskega urada Ljubljane baronom Karlom Gallom pl. Gallensteinom, podpisal seštevek petindvajsetih strokovnih knjig Društva za poljedelstvo in koristne umetnosti, med katerimi so se zvečine bohotile tri desetletja stare nabave pokojnega jezuita Bernarda Ferdinanda Erberga. Iz vsebine knjig je mogoče spoznati znanstvena zanimanja Erberga, Gruberja in Ambschlla. Vrstnika Gruber in Ambschell sta si bila tudi po človeški plati zelo blizu, saj sta Ljubljano za vedno zapustila malodane istočasno v času vlade Jožefa II., ko je vsako vztrajanje v zamerljivem okolišu kranjske prestolnice ostalo brez haska za nekoč oblastne pripadnike sedaj prepovedanega jezuitskega reda. Ključne besede: Gabrijel Gruber, Anton Ambschell, Zgodovina matematičnih ved, Zgodovina knjižnic, Zgodovina šolstva, 18. stoletje, Ljubljana, Društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti JUŽNIČ, Stanislav, PhD, University of Oklahoma, Department of the History of Science, US - Norman OK 73019-6030, West Brooks 401 51+53(02):929Gruber G. 021.6:51+53(091) GRUBER'S MATHEMATICAL-PHYSICS BOOKS The most important literati of Ljubljana in the time of suppression of Jesuit Society were Gabriel Gruber and the rector Anton Ambschell. For the Society of Agriculture and Useful Arts both men signed their own collection of physics-mathematical books: Gruber noted all his acquisitions with usually undated bookplates of his chair Zur Mechanik. It looks like he wished to smooth up our present search of his purchases in modern Ljubljana National and University Library. Both man added to their book catalogue a great list of instruments needed for physics experiments which we describe in separate article. The research puts in the limelight the characteristics of books noted above the signatures of both famous former Jesuits which is not always the easiest task because of incomplete notes of titles or authors without any notions on year or publishers. Gruber desired the books and got almost all of them for his chair of mechanics. His bookplates Zur Mechanik on title pages in modern Ljubljana National and University Library testify his acquistions. On the other hand Ambschell as the leading expert together with the representative of Ljubljana district office, the Baron Karl Gall von Gallenstein, signed the list of 25 expert books off Society of Agriculture and Useful Arts, most of them from three decades earlier acquisitions of the deceased Jesuit Bernard Ferdinand Erberg. The contents of books tell us much about the scientific interests of both men, Gruber and Ambschell. They were closely related until they left Ljubljana forever almost in the same time of Josef II when any persistence in the resentful milieu of Carniola capital was unprofitable for the one day powerful members of now suppressed Jesuit order. Keywords: Gabriel Gruber, Anton Ambschell, History of Mathematical Sciences, History of Pedagogy, 18th Century, Ljubljana, Society of Agriculture and Useful Arts in nato na prestižni položaj guvernerja pravkar priključene Galicije junija 1774. S tem pa si dvojica Henrik--Josip nikakor ni skočila v lase, temveč je na galicij-skem stolčku Henrika junija 1780 za domala poldrugo desetletje nadomestil prav Josip in tja zvabil kar nekaj pomembnih junakov naše povesti. Med našo pripovedjo je na stolčku deželnega glavarja grofu Henriku Turjaškemu med letoma 1774-1780 sledil njegov sorodnik Marija Jožef Turjaški (* 1723; t 1805). Grof Marija Dizma Barbo Waxenstein (* 26.1.1737; t 8. 3.1802) iz dolenjske rakovniške veje je po zabavnih zdrahah s svojo izvoljenko postal leta 1775 tajnik in pozneje direktor Društva za poljedelstvo in koristne umetnosti.2 Aktuar društva je bil leta 1779 uradnik Kresije Pavel Jožef Semen iz fužinarske družine v Železnikih, nikakor ne nepomemben sorodnik in boter gostilničarjev Pri Šestici.3 Leta 1784 je bil direktor Društva za poljedelstvo in koristne umetnosti ter svetnik deželnega glavarstva Jurij Jakob Hohenwart (* 11.4.1724; t 2.1.1808);4 leta 1770 je postal predsednik deželnega sodišča v Ljubljani, v ljubljanski hiši na Novem trgu pa je gostil Martina Kuralta in pozneje skrbel za njegovo korespondenco. Zadnje desetletje je bil stalni tajnik Društva za poljedelstvo in koristne umetnosti Balthasar Hacquet. Po njegovem nadvse skromnem prepričanju je društvo šlo nemudoma rakom žvižgat čim je pregnani Hacquet odpeketal iz Ljubljane v Lvov. Društva za poljedelstvo in koristne umetnosti se je po tedaj prevladujočih fizioloških usmeritvah prijelo ime Kmetijska družba, čeravno je pod tem imenom delovalo komaj po ponovni ustanovitvi dobrih pol stoletja kasneje. Po dvajsetih letih je Društvo shiralo, saj je cesar Jožef II. zaprl dotok sredstev zanj; Hacquetov odhod morda le ni bil tako odločilen, čeravno sta si bila z Jožefom dobra, potem ko se je njegova cesarska gnada poldrugo uro mudila pri Hacquetu na današnjem Gornjem trgu 4 sredi marca 1784.5 Na seji odbora društva so dne 20.4.1774 sklenili, da bodo trije njegovi člani prepotovali Kranjsko, popisali naravna bogastva, predlagali njihovo izkoriščanje in pomnožitev ter zbirali gradivo za politično zgodovino dežele. Med tremi določenimi popotniki so bili Hacquet, član društva od leta 1772, Giehl in Mühlbacher.6 Pomemben del dejavnosti društva je segal v nadaljevalno šolstvo, saj je društvo leta 1768 ustanovilo stolico za me- haniko Gruberju v prid. Leta 1771 je utemeljilo še stolico za kmetijstvo v okviru jezuitskih filozofskih študijev, na kateri so predavali Janez Nepomuk Giel (Giehl, Giell, * 16. 5.1734 ob Leithi na ogrskem bregu; SJ 17.10.1753 Dunaj; t po 1786), Gabrijel Gruber in Gruberjev navigacijski komisar Franc Mühlbacher. Nova katedra za kmetijstvo je zelo ustrezala Gruberjevem prizadevanjem za uporabnost znanosti. Giehl je kot nekdanji jezuit dobil prenovljeni dekret za poučevanje šele 7. 5.1774. Seveda navdušenje nad Giehlovimi predavanji ni bilo vsesplošno: bogoslovci in filozofi niso ravno poskakovali veselja med obiskovanjem pouka kmetijstva, zaresni kmetje pa seveda niso hodili v Ljubljano gledati na uro in si pustiti soliti pamet med predavanji o svoji lastni vedi.7 Obenem z Giehlom je kranjsko Društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti dne 19.9.1774 pridobilo za predavanja iz eksperimentalne fizike še drugega nekdanjega jezuita Mühlbacherja,8 ki pa ni imel prave sreče s plačilom načrtovanih predavanj na svoji Alma Mater v Ljubljani in je še pred Gruberjem in Hacquetom vzel pot pod noge v dežele razkosane poljske kraljevine, kjer niso tako pod drobnogledom pregledovali preteklosti sposobnih učenih mož. Nove ljubljanske knjige za novega profesorja Gruberja Podobno kot Bernard Ferdinand Erberg pred njim, je bil tudi Gruber dovolj pomemben, da si je znotraj ljubljanskega kolegija ustvaril lastno knjižnico. Za razliko od Erberga pa se v knjige ni podpisoval z imenom, temveč raje z oznako katedre. Ni mogoče prav razložiti, zakaj ob ekslibrisu Gruberjeve katedre niso bile dodane jezuitske oznake, ki v Erbergovih knjigah seveda ne manjkajo. Vsekakor so bile nekatere knjige za Gruberje- 2 Kos, Borba, 5-39, 30. 3 Andrejka, Zgodovina, 85-91. 88. 4 Stefan, Zgodovina,10, 33; Remeš, M. Abbé Martin Kuralt, 14, 5. 5 Kurdi, Galicia, 117. 6 Bufon, Naravoslovje, 52; Wilde, F. A. Haupttabelle über den Zustand der Unterrichts-Anstalten im Herzogthume Krain, Mit- theilungen des historischen Vereins für Krain, Ljubljana 1860, 68. 7 Kovaiii, Rektorji, 66; Rajšp, Jezuitski, 270,271,273; Schmidt, Zgodovina, 135, 164. s Franc Ksaver Jožef Mühlbacher (Mühlpaher, Mühllbacher, Mill-bacher, Milpacher, * 17. 7.1740 Ljubljana; SJ 18.10.1760 Dunaj; f 1826 Stanistawow (danes Ivano-Frankivsk v Ukrajini)) je bil sin poštnega uradnika Franca Dominika Milpacherja (* 1709 Ljubljana; t pred 1789) in Marije Rosine-Rosalije; njegovi priči ob krstu dne 18.10.1744 sta bili Josef Ignaz Hingerle pi. Heldenheimb in Maria Anna Tomschitz pi. Tennau. Frane Dominik Milpacher je bil krščen dne 2.11.1709 v družini ljubljanskega poštnega načelnika Franca Antona Milpacherja (* 1680; f 28.5.1723) in Marije Jožefe rojene Ingerle. Dominikovi krstni priči sta bili Sebastian pi. Raigersfeld in Anna Mariaingerle, drugič pa se je 2.2.1749poročil z Marilo Frančiško pi. Zorn (* 1723; f 19.11.1789), hčerjo Ignaca. Franc Ksaver Jožef Mühlbacher je v Ljubljani poučeval fiziko, nato pa je odšel v Galicijo, tako kot pozneje njegov popotni tovariš Hacquet. Francu je pomagal brat Valentin, galicijski okrožni glavar, tako da se je gladko uveljavil v leta 1772 priključeni habsburški Galiciji; tam so leta 1774 ustanovili gimnazijo v Stanistawowu v kateri je ustanovil kemijski laboratorij in leta 1811 dosegel čast prefekta (AS 7, Kmetijske zadeve, š. 204, Lit. B, št. 4, Vol 1; Schiviz, 48, 82, 84, 160, 185,207, 256; Glonar, Mühlbacher; Umek, Plovba, 257; Umek, Kranjska, 23, Schmidt, Zgodovina, 164). W/7 tfn f/qßtX- J \ ' .......^^Ä^/^^^^pr7 * «X-'J 4fr.- fflrrtA fflefc», r&.dinm ^ • 3Lfc. -ìf&é tir f-A-Mtot ta. ^riet^cffe ir'tnf^c fi-/ ^.vl // /7 /^'F HQf7ntrK-.-tbjc.i6p. /7) f f // /s(~) LUcn jjtfrt^&r»* . Mfn,,*. e* %^t^Z^J^' C$rPS»t > ^ ^ 4 -ì p/ * Dunajski krstni zapis Tobije, pravzapravTobije Gabrijela Jožeta Nepomuka, mlajšega brata in sodelavca Gabrijela Gruberja, ki še bolj od Gabrijelovega krstnega zapisa kaže na del Dunaja v katerem sta se možaka rodila očetu grajskemu o roža rj u Tobiji na današnji Kollergerngasse v 6. Bezirku Mariahilf v hiši danes težko prepoznavnega Lacknerja (Pfarrbüro Pfarre St. Mihael, folio 41.12.9.1744). vo katedro nabavljene leta 1768 in 1772 pred prepovedjo jezuitov. Točen obseg Gruberjevega oddelka jezuitske knjižnice seveda težko ocenimo zaradi požara leta 1774. Knjig Gruberjevega oddelka leta 1775 niso popisali, saj jih je Gruber najbrž hranil pri sebi. Vsekakor pa jih je pozneje vrnil v licejsko knjižnico. Nekaj svojih knjig je Liceju velikodušno podaril, da bi se udvorljivo prikupil zamerljivim Ljubljančanom.9 Društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti je s svojimi knjigami in merilnimi učnimi napravami odločilno poseglo v pouk fizike v Ljubljani. Gabrijel Gruber je bil med 8. 4.1769 in januarjem 1785 v Ljubljani predstojnik katedre za risanje, geometrijo, mehaniko (z inženirskimi vedami, nizkimi gradnjami, mapiranjem vključno s posebnim ladijskim »brodarskim« oddelkom) in hidravliko; po letu 1773 je nadaljeval s poukom ze-mljemerstva in zemljemerskega risanja na obrtni šoli, ki jo je predložilo Društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti. Nabavil je knjige za hidravliko, tesarstvo, mlinarstvo, urarstvo in gradnjo mostov. Skupno si je želel 25 knjig in naprav, mesec dni pozneje pa dve manj. Celotni stroški za učne pripomočke in pouk so sprva 9 Stefan, n.d., 13, 15, 68; Pivec-Stele, Biblioteka, 2. znašali 409 fl 33 kr, kmalu pa je v čistopisu ponovil domala enake želje vredne 9 fl manj, torej zgolj 400 fl 33 kr. Z občasnimi presledki je ob nedeljah in praznikih poučeval v nemškem jeziku ključavničarje, zidarje, tesarje in druge obrtnike. Kakšna znanja jim je učeni Gruber vlival v trde kranjske betice? Preglednica 1: Knjige pred napravami za pouk, ki si jih je Gruber zaželel 31. 8.1768, v čistopisu s popravki prepisane kot knjige za pouk Šole za mehaniko dne 28. 9.1768 (Arhiv Republike Slovenije, AS 33, Deželna vlada, konvolut 455, š. 182). Navadno so oštevilčeni avgustovski predlogi z Gruberjevimi cenami, poševno pa septembrski čistopis. Za Gruberjevimi so v oklepajih dopisani popolnejši podatki o knjigah L=l. Bellidors Architectura Hydraulica 18. Ausgab folio 34 fl 45 kr Belidor, Bernard Forest de. 1737-. Architecture Hy-draulique, ou l'Art de conduire, d'élever et de ménager les eauxpour les différens besoins de la vie. Pariz: L. Cellot. 2: 1782-1790.1-IV; Nemški prevod. 1743-1771. Architectura Hydraulica. Oder die Kunst das Gewässer zu denen verschiedentlischen Nothwendigkeiten des menschlichen Lebens zu leiten, in die Hohe zu bringen und vortheilhaf- unentbehrlichen Zimmermanns- Kunst, in welcher nicht nur die einfachen Siberischen, Tartarischen Hütten, u. zierliche Chinesische u. Griechische Dächer besondere Kirch- Thürne nach ihrer äusserlichen Figur vorgestellt, u. ihre Proportion geometricegewiesen u. deutlich gezeiget wird, wie und der Natur der Conischen Section, durch Hiiljfe vieleckiger Pyraniden, ein sichere Fundament sich äussert. Mit 44 Kpft Nürnberg: Trautner (NUK-8144). Adligat: Schübler. 1731 ali 1749. Nützliche Anweisung zur unentbehrlichen Zimmermanes- Kunst, worinnen von den autiguen u. modernenproportionirten Dachern die nöthige Projection in einem deutlichen Zusamenhanggeometrisch vorgestellt (und daraus die Italienische, Französische und Teutsche Heng- und Sprengwercke, unter einer leichten Methode mit vielen Figuren den Werck--Leuten recht begreiflich gemacht, und auf verschiedene Arten gezeiget, wie auf eine leichte Weise allerhand Wiederkehr, Werck-Sätze, Schifftungen, Cuppein, Häng- und Zuch-Brücken ... allen Bau-verständigen Oeconomis...); Nürnberg 1709. (NUK-8066).) 5.=5. Hallers Werkstadt 4. Theile 4to 13 fl Johann Samuel Hallen. 1761-1772. Werkstate der heutigen Künste, oder die neue Kunsthistorie. 4to, Mit 44 Kupfertaf. und vielen Vinjetten. 1 Kpftaf. (No 1 zum 3. Th.) fehlt, der 6. Bd (1779) fehlt. Brandenburg: Halle (NUK-5393) 6.=6. Beyers Mühlen Bau folio 12 fl (Beyer, Johann Matthias; Leupold, Jakob. 1767. Theatrum machinarum molarium, oder, Schauplatz der Mühlen-Bau-Kunst: welcher allerhand Sorten von solchen Maschinen, die man Mühlen nennet, so wohol historisch alspractisch, nebst ihren Grund- und auf- Rissen vorstellet, und zwar wird in selbigen gehandelt... in dem andern Theile dieses Wercks... Kern des Mühlen-Rechts... Ein Buch, welches im gemeinen Wesen mit gar besondern guten Nutzen, und als der neunte Theil von des... Herrn Jacob Leupolds Theatro machinarum...; ausgefertigt und zusammen getragen von Johann Matthias Beyern und Consorten. Dresden: Walther) 7. =7. Lewis Zusammengang der Künste 2 Theil 8to 8 fl (Lewis, William. 1763. Commercium Philosophi- co-Technicum; or, the Philosophical Commerce of Arts designed as an attempt to improve Arts, Trades, and Manufactures. London: H. Baldwin. Prevod: 1764-1766. Zusammenhang der Künste philosophisch-praktisch abgehandelt; ein Versuch für die Beförderung der Künste, Gewerbe und Manufacturen. Aus dem Englischen übersetzt, und mit einigen Zusätzen herausgegeben von Johann Heinrich Ziegler. 1. del: Historie des Goldes; 2. del: Historie d. Farben, Historie d. Piatina etc. Zürich: Heidnyger. (NUK-5408, Ekslibris: Zur Mechanik). Delni ponatis: 1771. Wilhelm Lewis, Mitgliedes der königl. Grossbrittannischen Societät der Wissenschaften zu London. Geschichte des Goldes und verschiedener damit sich beschäftigender Künste und Arbeiten. Gräz: gedruckt den Widmanstatterischen Erben. Assertiones Ex universa philosophia quas authoritate et consensu Plurim. Rev. Eximii Ciariss, ac Magnis. D. Univ. Rec-toris, Periii. Ac Doctriss. D. Caes. Reg. Inclyt. Fac. Phil. Praesidis&Directoris, Praen. Cosultiss. Acspectab. Dom. Decani caeterumque Dom. Doctor. Ejusd. Inclyt. Fac. Phil. In Alma ac Celeberr. Univ. Graec. Anno 1771 Mense Aug. die_ Publice Propugnandas Suscepit, Praenob. Ac Perdoctus Dominis Ioannes Nep. Pollini. Carniol. Labac. Ex Arch. S. I. Conv. Nob. Colleg. Expraelectionibus Adm. Rev. & Cl. P. Leopoldi Biwald, e S. I. AA. LL. & Phil. Doct. eiusd. Prof. pubi. & ord. Adm. Rev. & Cl. P. Antonii Poller, e S. I. AA. LL. & Phil. Doct. eiusd. Prof. pubi. & ord. A. R. & Cl. P. Leopoldi Wisenfeld, e S. I. AA. LL. & Phil. Doct. ac. Phil. Moral. Prof. pubi. & ord. Adm. Rev & Cl. P. Caroli Taupe, e S. I. AA. LL. & Phil. Ac Math. Prof. Pubi. & Ord. Graz: Widmanstätterischen Erben. (Končni izpit bratranca Z. Zoisove matere Janeza Nepo-muka Florijana Antona Pollinija (* 4. 5.1753), NUK-GS I 9125; NM-K 3800). Ponatisa: 1774. Grätz: Lechner & 1786. Graz: K. Zaunrith.) 8.=8. Clerck Arcitecture 2 Theil 4to 5 fl 30 kr Le Clerc (Ledere), Sébastien. 1714. Traité d'architec-ture, avec des remarques et des observations tres-utiles pour les jeunes gens, qui veulent s'appliquer à ce bel art. Paris: P. Giffart. Prevod: 1759. Abhandlung der Baukunst, mit nützlichen Anmerkungen und Betrachtungen jungen Personen, die sich dieser schönen Kunst wiedmen wollen zum besten abgefaßt. Als ein Anhang ist beyge-füget eine Ubersetzung einer academischen Abhandlungen von den Trilyphen. 1-2. Nürnberg: C. Weigel (NUK-8133, Ekslibris: Zur Mechanik). 9.=9. Berliner Sammlung 8to 20 kr Berlinische Sammlungen zur Beförderung der Arzne-ywissenschaft, der Naturgeschichte, der Haushaltungs Kunst Cameralwissenschäft und der dahin einschagen-den Litteratur. 1. Stück. Berlin: Joachim Pauli, 1768 (NUK-13991). 10.=10. Warschauer Sammlung 8to 12 kr 11. Uhrmacher Kunst des le Bots und Berthoud in 3. Band 15 fl 38 kr (Ferdinand Berthoud. 1763. Essai sur l'Horlogerie; dans lequel on traite de cet Art relativement a l'usage civil, a 1' Astronomie et à la Navigation, en établissant des Principes confirméspar l'expérience, dédié aux artistes & aux amateurs. In 2 Bänden. 1 Band enthält: 19 Kpft in 452 strani. 2 Band enthält: 19 Kpft. Na 451 strani = 38 Kpft. Paris: Jombert (NUK-5344)). 12. Tabulae Memoriales P: Liesganig 1 fl (Liesganig, Joseph. 1754. Tabulae memoriales praeci- pua arithmeticae tum numericae tum literalis, geometri-ae, etiam curvarum, et trigonometriae, atque utriusque architecturae elementa complexae, in usum auditorum conscriptae. Viennae Austriae: Trattner. Mit 18 Tab (NUK-4085)) 13. Walters Brücken Bau 3 11 (Walter, Caspar (* 1701; t 1768, mlajši, stavbenik in umetniški risar v Augsburgu). 1766. Brücken-Bau, oder Anweisung wie allerley Arten von Brücken, sowohl von Holtzals Steinen, nach den besten Regeln der Zimmerkunst dauerhaft anzulegen sind. In zween Theilen jungen und unerfahren Zimmerleuten zum Unterrichte abgehandelt. Augsburg: Veith (NUK-8064, Ekslibris: Zur Mechanik).) 14. Walters Wasser Künste 3 11 Walter, Caspar. 1765. Architectura hydraulica, oder; Anleitung zu denen Brunnenkünsten... Augsburg: Lukas Voch. Ali sicer poznejša: Walter, Caspar. 1769. Zimmerkunst oder Anweisung wie allerley Arten von deutschen & welscen Thurehau-ben, auch Kugelhelme, macj der neuesten Manier zu bedeckung der Kirchenthürme nicht neu zu entwerfen, sondern auch mit Holz zu verbinden: Samt einer wohl fundierten Gewißheit, wie die geschwugene Gradbiegen nach ihrer äußerlichen Gestalt zu verfertigen sind. Ferner: Wie eine Glocke auf eine geometrische Art anzugeben, und zu verzeichnen ist. Augsburg: Veith (NUK-8112, Ekslibris: Zur Mechanik). 11. Zwey Buch gros Holländisch Bržkone: Horst, Tileman van der, Jacob Polley. 1738. Theatrum Machinarun Universale: of Keurige Verzameling van verscheide grote an zeer fraaie Waterwerken, Sc-hutsluizen, Waterkeringen, Ophaal- en Draabruggen. Met hare Gronden, Opstallen en Doorgesnedens. I-II. Amsterdam: Petrus Schenk (NUK-8547); Horst, Tileman van der, Jacob Polley. 1739. Theatrum Machinarun Universale: od Nieuwe algemeene Bouw-Kunde, Amsterdam: Petrus Schenk (NUK- 8528, načrti v posebni knjigi: NUK-IV 10631); - Ponatis 1757 obeh delov v skupni vezavi. Amsterdam: Schenk (NUK-IV 10629, Ekslibris: Zur Mechanik); Ponatis 1774. Gruber je takoj po prihodu v Ljubljano 4. 6.1768 kot novi profesor eksperimentalne mehanike že dne 28.9.1768 na prvem mestu med zaželenimi nakupi zapisal Belidorjeve knjige o hidromehaniki.12 Ekslibris Gruberjeve katedre je dobila le tretja od štirih knjig nemškega prevoda Belidorjevega13 dela o vodni arhitekturi iz let 1743-1771. Belidorjeva knjiga je bila, poleg Boškovićevih del, glavni vir za Gruberjeve načrte prekopov na Savi in Ljubljanici. Gruberjev študent Šemerl jo je citiral še leta 1782.14 Belidor je skupaj s Cassinijem meril poldnevnik v severni Franciji, pozneje pa se je ukvarjal z balistiko in matematiko za topničarje-inže-nirje, kar je gotovo navdušilo Gruberjevega dijaka Jurija Vego. Belidor je postal član pruske akademije, londonske Kraljeve družbe in dopisni član pariške akademije. Belidorjeve knjige je Boškovič leta 1764 priporočal za dokup ob nastopu službe profesorja na univerzi v tedaj habsburški Pavii;15 Gruber je pač sledil Boškovičevemu vzoru tako pri knjigah, kot pri prekopih. Gruber je leta 1768 hotel imeti Schauplatz der Künste polno spisov pariških akademikov izpod peresa prevajalca Johanna Heinricha Gottloba von Justija (* 1717 Brücken an der Helme; t 1771 trdnjava Küstrin (Ko-strzyn)). Prevodi so prišli na dan med letoma 1762-1795 v sedmih delih formata 4°, kar je kar velik kup papirja. Glede na to, da knjige danes ni v NUKu, je morda Gruberju to naročilo vendarle spodletelo? Ali pa je lepa in zajetna knjiga dobila noge ob kakšnem poznejšem zmikavtu? Justijevo prevajanje so bogatili prispevki agronoma Henri-Louis Duhamel de Monceauja (* 1700 Pariz; t 22. 8.1782 Pariz), ki je bil Bufifonov sodelavec in je z njegovo pomočjo leta 1738 vstopil v pariško akademijo. Duhamel de Monceau je leta 1765 pod mecenstvom vojvode de Choiseula ustanovil ladjedelniško šolo École des ingénieurs-constructeurs des vaiseaux royaux. Justi je bil tudi sicer močno priljubljen v slovenskih deželah. Justi-jeve Oeconomische Schriften iz leta 1766 je imel Žiga Zois, tako kot Onomatologijo iz leta 1760. Justijevo leipziško Systematische Abhandlung aller oeconommischen und Cameral-Wissenschaften iz leta 175516 pa je svoj čas listal Joseph Gabrijel pi. Buset, oče Janeza Nepomuka Buseta (Buseth), prvega predsednika prenovljene Kmetijske družbe ustoličenega leta 1821. Justijeva dela o trgovini in plovbi iz leta 1759 hrani Narodni muzej. Justijevo filologijo iz leta 1758 je imel Franciscus Antonius grof Stürgkh in za njim Peter Borkovič (* 1774; t 1830), ki je listal tudi Justijeve Moralno-filozofske spise iz leta 1760 kot prvi župnik Črenšovcev po letu 1808, kjer je domači fari prepustil najbolj dragoceni del današnje Kleklove knjižnice. 12 AS 33, Deželna vlada, konvolut 455, š. 182; Žmavc, Najstarejši, str. 55. 13 Bernard Forest de Belidor (Belidor; * 1693 Katalonija; f 1761 Pariz). 14 Šorn, Modernizacija, 59. 15 Markovič, Rude Boškovič, 653, 654, 656. 16 NUK-GS 19522/1, II; NUK-GS125566/1, II. Med prvimi Gruberjevimi naročili je bila knjiga Johanna Jacoba Schüblerja (* 1689 Nürnberg; 11741 Nürnberg), sodelavca Georga Christopha Eimmarta (* 1638; t 1705) in člana berlinske akademije od leta 1734. Leta 1786 je Gruber pomagal pri nakupu merilnih naprav in sedeminpetdesetih zvezkov rokopisov nürnberskega astronoma in direktorja slikarske akademije Eimmarta in njegove hčerke za pouk v polockem kolegiju; tako je svoje ljubljanske izkušnje uspešno uveljavil med brati Slovani. Gruberjev dunajski univerzitetni profesor, prijatelj in sodelavec, nekdanji jezuit Walcher, je upravljal poleg Gruberjevega drugi oddelek habsburških voda in skrbel za plovbo po Donavi. Leta 1774 so za dela na Gruberjevem oddelku porabili 17.500 gld, Walcher pa je na Donavi porabil za tretjino manj, le 11.500 gld.17 Večino zlatnikov so izdali za plače navigacijskim inženirjem in drugim uslužbencem; Gruberje imel seveda dodatne stroške z ljubljanskim prekopom, ki je bil tedaj ena največjih investicij v monarhiji. Seveda jo je zviti Gruber rahlo zamočil, saj je po svoji stalni navadi ob potegovanju za razpis redno predlagal nemogoče nizko vsoto. Ko mu je navdušeni varčni delodajalec dal zeleno luč, pa je Gruber stroške pač višal do onemoglosti. Gotovo priročna poslovna velikopoteznost, ki je našla posnemalce v sodobnih težkih zagatah gospodarstva. Jezuit Walcher je bral zelo malo jezuitskih piscev, kar je po svoje veljalo tudi za učbenike njegovega sobrata Gruberja v Ljubljani. Res pa se je večina njunih piscev vsaj šolala pri jezuitih. Walcherjev učbenik je bil oblikovan na sodoben način ob uvodnih poglavjih mehanike z osnovami fizike, ki jih je nato povezoval z vedno bolj zapletenimi industrijskimi napravami. Danes bi njegovo delo uvrstili k strojništvu, torej k vedam, ki so bile Gruberju najbliže. Po prepovedi družbe je Walcher postal od leta 1773 do 1783 direktor plovbe po Donavi, kar je Marija Terezija oktobra 1777 potrdila s posebnim dekretom.18 Walcher in njegov nekdanji dijak, 22 let mlajši Gruber, sta tako družno nadzorovala vso plovbo v monarhiji. Pozneje je Walcher postal direktor za matematične in fizikalne vede ter prošt v Gutti, današnjem slovaškem mestu Kolärovo. Walcher, Gabrijel in Tobija Gruber so skupaj pluli po ogrskih rekah. Pozorno so opazovali sukanje kompasa, da so lahko pravilno zarisali zemljevid rečnih zavojev. Vzporedno s T. Gruberjevimi kranjskimi pismi iz leta 1781 je Walcher objavil tri knjige o Donavi z razglabljanji o njenih vrtincih; po Popoviču iz Arclina19 je pravilno opisal podvodne stene kot glavne vzroke vrtincev.20 Popovičevo leta 1750 objavljeno delo je bilo napisano v Kircherjevem slogu polnem preskokov med povsem različnimi snovmi in sprva ni zbudilo prave pozornosti. Poglavje o vrtincih v Donavi pa je bilo tako posrečeno, da so ga tri desetletja pozneje, že po Popovi-čevi smrti,21 ponatisnil tik pred izidom Walcherjevega dela in s tem vzbudili Walcherjevo zanimanje. Matematično znanje je Popovič od leta 1741 do 1744 utrdil v stikih s slovitim jezuitskim numizmatikom Frölichom,22 dunajskim in graškim profesorjem matematike med letoma 1733-1746. Med Gruberjevimi dunajskimi jezikovnimi in bogoslovnimi študiji je bil Walcher profesor mehanike in matematike na Terezijanišču in na Dunajski univerzi od leta 1750 do 1772. Leta 1759 in 1760 je Walcher izdal svoja predavanja o mehaniki po knjigi leibnizovca Leupolda;23 upošteval je tudi Belidorja, Wolffa,24 profesorja mehanike in optike pri peterburški akademiji Leutmana,25 Sturmovo26 raziskovanje mlinov in domislice profesorj a lokalne zgodovine na kadetnici v Berlinu Hallena,27 ki ga je bral tudi Gruber. Ob prihodu v Ljubljano Gruber seveda ni pozabil naročiti knjige slavnega Leupolda v novi Beyerjevi predelavi. Leupold je bil leta 1699 mehanik v Leipzigu, leta 1725 pa je postal saški svetnik, rudniški komisar in dopisni član berlinske akademije znanosti. Matematik, izdelovalec astronomskih naprav in raziskovalec koledarjev Weigel je poučeval v jezuitskem kolegiju v Breslauu in nato na univerzah v Leipzigu in Jeni. Njegova najbolj znamenita študenta, Gottfried Wilhelm Leibniz (* 1646; t 1716) in Caspar Neumann (* 1648; 11715), sta vsak po svoje vplivala na Wolffa.28 Leupold je leta 1695 študiral en semester pri jezuitu Weigelu, ki je leta 1653 postal profesor matematike in astronomije v Jeni.29 Ob Walcherju je Gruber med svoje najtesnejše vzornike štel še Biwalda, ki je leta 1771 svoje graške izpitne teze ponatisnil ob prevodu razprave zdravnika Lewisa,30 člana Kraljeve družbe v Londonu in avtorja pomembnih kemijskih knjig.31 Biwald je bil svoj čas v ljubljanskem 17 Pickl, Mur und Drau, 229. ls Walcher, Nachrichten, 13. « Janez Žiga Valentin Popovič (*1705; 11774). 20 Walcher, Nachrichten, nepaginiran uvod. 21 Popovič, Untersuchungen, 195-215. 22 Erasmus Frölich (Froelich, *1700; fl758). 23 Jakob Leupold (*1674; fl727). Christian Wolff (* 1679; f 1754). 25 Johann Georg Leutmann (*1667; fl736). 26 Leonhard Christoph Sturm (*1669; fl719 (Walcher, Kurzer Inhalt, 195)). 27 Johann Samuel Hallen (*1727; fl810 (Walcher, Kurzer Inhalt, 102, 218)). 28 Winter, Barock, 54, 177. 29 Erhard Weigel (*1625; fl699). 30 William Lewis (*1714; fl781). 31 Priestley, A Scientific Autobiography, 10, 45. kolegiju, zato ne preseneča, da je Gruber takoj po prihodu v Ljubljano naročil Lewisovo knjigo, katere prvo del o zlatu je tri leta pozneje prevedel Biwald. Berlinski zdravnik Friedrich Heinrich Wilhelm Martini (* 1729 Ohrdruf; t 1778 Berlin) je leta 1768 začel izdajati Berlinsko zbirko s številnimi večinoma nepodpisanimi prispevki o medicini in predvsem o kmetijstvu, ki so bili pisani na kožo kranjskemu Društvo za poljedelstvo in koristne umetnosti. Gruber je seveda ni pozabil naročiti. Leta 1773 je Martini utemeljil Gesellschaft Naturforschender Freunde zu Berlin, pri kateri je Hacquet prav rad objavljal svoja dognanja. Za pouk urarstva si Gruber gotovo ni mogel omisliti boljšega učbenika, kot je bila knjiga Švicarja Ferdinanda Berthouda (* 1727 Plancemont v Švici; t 1807 Groslay), ki je gotovo odločilno pripomogel k izreku »točen kot švicarska ura«. Seveda si je že leta 1745 uredil delavnico vbožanskem Parizu, kjer je bil sodelavec Juliena Le Roya pri izdelavi pomorskih ur. Pozneje je, kakopak, postal tekmec Royevega najstarejšega sina Pierre Le Roya (* 1717; 1 1785). Leta 1773 gaje kralj povišal v svojega urarja. V ta namen si je ogledal tudi ure Johna Harrisona v Londonu. Gruber je resda navedel Berthoudovo delo v nemškem jeziku, verjetno pa je nabavil francoski original, saj so nemške prevode tiskali komaj desetletja pozneje. Za pouk stavbeništva, geodezije in geometrije je Gruber nabavil zajetni matematični Liesganigov32 učbenik, ki je v nekoliko razširjeni izdaji iz leta 1755 prinesel 254 slik na 13+1 tabli poglavja o geometriji. Deseta tabla je kazala slike 197-206 o praktični geometriji-geodeziji, tabla 11 se je nanašala na meritve podzemnih rudnikov, v 12. tabli pa je Liesganig priobčil slike o stereometriji; 77 slik je posvetil geometriji krivulj na petih tablah. V večjem delu knjige je obravnaval arhitekturo: 207 slik na 11 tablah je ponujalo primere iz civilne arhitekture, 165 slik na 13 tablah pa je pripadalo vojaški arhitekturi. Tako bogato okrašena knjiga je seveda navdušila Gruberja in njegove slušatelje. Jezuit Liesganig je videl »duhove« med meritvami poldnevnika pod močnim soncem na širokih planjavah Ogrske leta 1762, kar je Gruber pozneje navajal pri svojih poskusih s fatamorgano nad Cerkniškim jezerom. Ob strokovnih nasvetih Gruberjevega učitelja Scherfferja33 je Liesganig meril poldnevnik med Brnom in Varaždinom od leta 1762 do 1767. Poleg izdelovalca kvadranta in drugih orodij, jezuita Josepha Ramspo-ecka, mu je pomagal še Vegov poznejši predstojnik in prostozidarski boter, tedaj šele inženirski nadporočnik Unterberger.34 Družbo jima je delal Hippolit Verité.35 Leta 1768 in 1769 je Liesganig nadaljeval z meritvami še na območju Čurug (Czurok)-Petrovaradin-Kistelek (Kištelek); cesarici so bili njegovi dosežki po godu, tako daje leta 1771 postal dekan dunajske filozofske fakultete. Njena visokost pač še ni vedela, daje Liesganig zagrešil dvojno napako pri meritvi osmega trikotnika med sv. Urbanom nad Mariborom, Wildonom in sv. Magdaleno nad Radgono, ko je meril s stolpa gradu Schatzenthurn v Zgornji Radgoni. Sicer ostro oko je bržkone zameglil pogled na vinorodne griče. Po pomoti je postavil poldnevnik pri Varaždinu preveč vzhodno, kar je leta 1799 popravil Francoz Laplace.36 Seveda je Liesganig zato slišal marsikatero gorko od Zacha,37 ki je izboljšal še Liesganigove ogrske meritve. Bazo pri Dunajskem novem mestu pa je Liesganig tako dobro nameril, da so vojaki njegove rezultate uporabljali še stoletje pozneje.38 Boškovič je nameraval Liesganiga vzeti s seboj na meritve poldnevnika v Kalifornijo; žal ali na srečo je njun načrt padel v vodo. V času Leisganigovih meritev poldnevnika je Scherf-fer poučeval matematiko bogoslovca G. Gruberja, pozneje pa je vzel v uk še njegovega brata Tobijo Gruberja. Liesganig je leta 1770 objavil svoja opazovanja optičnih prividov.39 Leta 1766 je postal profesor mehanike in tehnologije na novem Terezijanišču v Lvovu, kjer se mu je prijatelj Hacquet leta 1787 pridružil kot univerzitetni profesor naravoslovja. Jezuiti so bili seveda precejšnja izjema med Hacquetovimi tovariši. Liesganig je izmeril zemljepisni položaj Lvova, leta 1797 pa je Hacquetu predal svoje karpatske mineraloške zapiske iz leta 1751, ki mu jih je svoj čas naročil sam cesar.40 Nizozemski načrti za ladje in vodne gradnje so dobro dopolnjevali številne podobne knjige, ki jih je Gruber že imel pri katedri za risanje, geometrijo, mehaniko in hidravliko. V knjižnici jezuitskega kolegija so jih označili z lastniškim zapisom Zur Mechanik, Gruberjeve katedre brez omembe ustanove, navadno pa celo brez letnice nabave. Med njimi so bila dela Tilemana van der Horsta in Jacoba Polleya, nizozemskega državnega arhitekta in direktorja mlinov. Njegove umotvore si je Gruber pidobil tako v nizozemščini kot v nemškem prevodu. Ker je bila Horstova in Polleyeva zajetna knjiga formata A3 predvsem polna skic zapornic, jezov in ladij, za Gruberjeve inženirje morda manj razumljivi vmesni nizozemski tekst niti ni bil posebno huda ovira. Kasne - 32 Joseph Xavier Liesganig (*1719; 11799). 33 Liesganig, Tabulae, 2 (nepaginiran uvod). 31 Leopold baron Unterberger (*1734; fl818). 35 Liesganig, Tabulae, 227, 228; Allmer, Joseph Liesganig, 15. 3« Pierre Simon Laplace (*1749; 11827). 37 Baron FranzXaver von Zach (*1754; fl832). 38 Allmer, Joseph Liesganig, 33, 37-39. 39 Gruber, Eudiometrische, 25; Liesganig, Tabulae, 243. 10 Scharr, Die Karpaten, 34, 213, 224. je je nekaj nizozemskih knjig prinesel Jožef Šemerl s svojega študijskega potovanja med letoma 1777 in 1779. Poznejše Gruberjeve nabave za pouk mehanike V naslednjih letih je Gruber naročil še 8. del Justije-vega Schauplatz za 6 fl, obenem pa 7. in 8. izdajo drugega dela Belidorjeve knjige opisane kot Wasser Baukunst za 5 fl 30 kr. Za vezavo knjig je porabil 8 fl 23 kr. Naročil je nove knjigi o rudarstvu in Newtonovi mehaniki ter tisti čas najboljše tabele logaritmov: Calvör, Henning (* 1686; t 1766). 1763. Acta histori-co-chronologico-mechanica circa metallurgiam in Her-cynia superiori, oder historisch-chronologische Nachricht und theoretische und practische Beschreibung des Maschinenwesens, und der Hiilfsmittel bey dem Bergbau auf dem Oberharze. 2 dela, Braunschweig: Waysenhausbu-chhandlung (NUK-11041) ali Calvör. 1765. Historische Nachricht von der Unter- und gesamten Ober- Harzischen Bergwerke, überhaupt, auch verschiedener zu den letztern gehörigen, insordenheit, ersten Aufkunft, deren Auflass- und Wiedernehmungen, wie auch von der wieder aufgenommenen Ober-Harzischen Bergwerke Beschaffenheit siet den ersten Zeiten bis zum Schluss des ]. 1760, mit einem Anfang von andere besondere Nachrichten und einigen ungedruckten Urkunden, unterfleissiger Le-ziesungauf...(dessen) Acta hist.-chronol.-mech. circa ma-tallurg. in Hercynia superiori. Braunschweig: Waysen-hausbuchhandlung (NUK-11039, Gruber navedel kot Maschinen Wegen bey Bergwerke 3 Theil) za 9 fl 45 kr. Calvör je bil sprva profesor bogoslovja, vendar je kmalu dognal da licejskim študentom manjka matematičnih in strojniških rudarskih znanj; zato jim je predaval tudi te vključno z jeziki dokler ni postal rektor liceja v Cla-usthalu na Spodnjem Saškem. Maclaurin, Colin. 1761. Philosophiae Newtoniane Colini Mac-Laurini expositio. Viennae: Trattnerja (NUK-4277, Gruber navedel kot Mechanic) 2 fl. Penther (Penter), Johann Friedrich. 1762. Erster Theil einer ausführlichen Anleitung zur Bürgerlichen Baukunst: enthaltend ein Lexicon architectonicum. ..2. Auflage, Johann Andreas PfefFel, Augspurg, 164 strani, ilustrirano, 36 cm, veliki A4 format (NUK-8057/1; Katalog stiških knjig; 98r in IlOr, Gruber navedel kot Baukunst 4 Theil, item dessen Bau Anschlag) za 28 fl 30 kr. Vlacq, Adrianus. 1768. Tabulae sinuum, tangenti-um, et secautium: Logarithmi sinuum, tangentium et numerorum ab unitate ad 10000. Cum methodo facilli-ma, illarum ope, resolvendi omnia triangula rectilinea et sphaerica, etphrimas quaestiones astronomicas. edit. nova et emend, a Joh. Jac. Mentschio. Fracofurti/Lipsi-ae: Fleischer (NUK-4382, Gruber navedel kot Vlacks Logarithmi) za 1 fl 8 kr Preglednica 2: Popis razporejen glede na starost po letu 1768 nabavljenih natisov ugotovljenih v NUK-u po Gruberjevem lastniškem vpisu Zur Mechanik Lull, Raimund; Bruns, Jordanus; Aisted, Johann Heinrich; Valeriis, Valerius de. 1652. Alkimija. Raimun-di Lulli Opera Ea, Quae Ad Adinventam Ab ipso Artem Universalem, Scientiarum Artiumque Omnium Brevi compendio, firmaq(ue) memoria apprehendendarum, locupletissimaq(ue) vel oratione ex tempore pertractan-darum, pertinent: Ut Et In Eandem Quorundam Inter-pretum Scripti Commentarii...; Accessit Huic Editioni Valerii De Valeriis Patricii Veneti aureum in artem Lulli generalem opus. Argentorati: Lazar Zetzner (NUK-3272). Privez: Lull (Llull), Raimund; Bruns, Jordanus; Aisted, Johann Heinrich. 1609. Ponatis: 1617: Argentorati (KS-SKL-Loka S 9): Ponatis: 1652. Clavis Artis Lilliana. Argentorati: Zetzner (NUK-5273; ekslibris .. .Harberstadii 1739; in Gruberjev ekslibris Zur Mechanik; 150 strani; privezano za Lullovimi deli in razlagami njegovega študenta Jordanusa Brunsa iz leta 1651 (NUK-5272)). Agricola, Georg. 1657. Georgi Agricolae Kempmicensis Medici acphilosophi clariss. De re metalica libri XII, Qui-bus officia, instrumenta, maschinae, ac omnia denique ad metallicam spectantia, non modo luculentissime descri-bentur: sed & per effigies, suis locis insertas, adjunctis la-tinis, germanisque appellationibus, ita ob oculosponuntur, utclarus tradi non possint. Basel. Latinsko. (NUK-11045, Ekslibris: Zur Mechanik 1772; Tudi v Zoisovem katalogu iz leta 1812, nevezani listi, folio, knjiga št. 27). Pozzo (Putei), Andrea. 1693. 1700. Perspectiva pic-torum et architectorum Andreaie Putei e Societatis Jesu pars secunda in qua proponitur modus expeditissimus delineandi opticè omnia que pertinent ad architecturam (Prospettiva de pittori e architetti a Andrei Pozzo...) Pars secunda in qua proponitur modus opticè omnia que pertinent ad architecturam. Romae: Joan Jacob Bohemi apud J. Angelina Custodi (NUK-8049, Dvojezično italijansko--latinsko, v vsaki knjigi lasten Gruberjev ekslibris Zur Mechanik). Ponatis: 1708. Perspectiva pictorum atque architectorum (FSNM). Werner, Georg Heinrich. 1763. Die Erlernung der Zeichen Kunst, die Geometrie und Perspectiv. Erfurt. 108 strani. Osmerka (Wi 3: 311; W-1402) Krüger, Johann Gottlob. 1763. Naturlehre. 1-3. 4. izdaja. Halle: Carl Hieman Hemmerede/ Magdeburg (NUK-8438, Ekslibris: Zur Mechanik 1772). Bošković, Rudjer Josip, S. J. 1765. Abhandlung von den verbesserten dioptrischen Fernröhren, aus den Sammlungen des Instituts zu Bologna sammt einem Anhange des Übersetzers C. S(cherffer). Wien: Trattner (NUK-8481, Ekslibris: Zur Mechanik) Smith, Robert. 1738. System of Optics. Cambridge. Francoski Pézenasov prevod: 1767. Cours complet d'optique. I-IV. Avignon; Girard & Seguin (NUK-8456, Ekslibris: Zur Mechanik 1772). Nollet, Abbé Jean-Antoine. 1769. Des Herrn Abt Nollet Vergleichung der Würkungen des Donners mit den Würkungen der Elektrizität, nebst einigen Betrachtungen über die Mittel sich vor dem erster zu bewahren aus den Mémoires de lAcad. Royal de Paris 1764. Prag: Gedrucken mit Höchenbergischen Schriften. Privezano: Assertationnes... Josephus Polz Neoforens ... praelectio-nibus ... Biwald...Loscani...Taupe... (52 filozofskih, 10 moralnih in 10 matematičnih tez Jožefa Polža iz Tržiča pri profesorju moralke Franciscu Loscaniju (1732 Dunaj; SJ 1748; t 1771), Biwaldu in profesorju matematike Karlu Taupeju; zadnja dva sta poldrugo desetletje prej poučevala v Ljubljani) Prag: Höchenberg (NUK-8385, Ekslibris: Zur Mechanik). Apfaltrer, Leopold. 1772. Leopoldi Apfalteri e S. J. de Motu rhombi conici Dissertatio. Quod in aula academica archiducalis Societatis Jesu collegii Clagenfurtii anno MDCCLXXII Mense Septembre. Ex Praelectionibus R. P. Leopoldi Kirchschlager e S. J. Phil. Prof. Pubi. & Ord... Joannes Nepomućeni Hoffmann e Soc. Jesu philos, moral. Profes. Pubi et Ordin. Adm. R. P. Leopoldi Apfaltrer Soc. Jesu mathes. Profes. Celovec (NUK-4258, Ekslibris: Zur Mechanik; FSLJ-16 h 57). Po sporu jeseni leta 1775 je Hacquet rad dolžil Gruberja nerodnega pečanja z alkimijo. Kjer je dim, je tudi ogenj. Ta stari pregovor za alkimiste še posebej velja. Ali si je Gruber na Prulah res pridelal kaj zlata še nismo z gotovostjo dognali, saj je morebitne sledi vešče pomedel pod preprogo. Vsekakor si je nabavil vsaj dve starodavni knjigi, kjer je po tovrstnih zvarkih vsaj nekoliko dišalo. Agricolove Kovine si je najbrž omislil kot domači učitelj Žige Zoisa, saj je imel Zois doma Na Bregu prav enako izdajo. Še huje pa se je Gruber v Hacquetovih očeh gotovo onečastil s pozornim branjem razvpitega Lulla. Katalonski frančiškanski dijak tretjerednik Lull je veliko popotoval. Po Lullovi smrti je kralj Ferdinand II. Katalonski v Lullovi domači Palma de Mallorci utemeljil univerzitetno središče lullizma. Lullova dela so bila izdana v številnih različicah z dopolnitvami njegovih učencev in poznejših občudovalcev, ki so delo velikega mojstra dognali po alkimistični plati. Seveda so po te- danji navadi Lullovi učenci pod mojstrovim imenom kaj radi objavljali knjige, ki jih sam Lull morda niti ne bi bil vesel. Frančiškani so jih brali v deželah poseljenih s Slovenci,41 med drugim v ljubljanski frančiškanski knjižnici skupaj s knjigo alkimista Ernestusa Georgiusa Straliusa.42 Lullov spis iz leta 1523 je hranil ljubljanski škof Seebach na Gornjem Gradu, deželni glavar Volf Engelbert Turjačan pa se je z njimi zabaval v Ljubljani. Celo Gabrijel Gruber je iskal navdih pri Lullu, kar priča o globokem zanimanju za mistiko na slovenskih tleh. Razcvet alkimije pri kranjskih učenjakih plemenitega rodu je bil v 17. stoletju tesno povezan s preučevanjem Lullovih shem človeškega znanja. Gabrijel Gruber je posebno pozorno preučeval Lulla. O Gruberjevi zavzetosti pričajo številne marginalije in priročno rokopisno kazalo v Gruberjevem izvodu Lullovega dela privezanem ob razglabljanja Lullovih študentov. V nekoč Gruberjevi knjigi je Alsted uporabil domislice Lulla in Giordana Bruna o splošnem kombina-cijskem stroju, s katerim vse znanje spravimo v nekaj temeljnih postavk oblikovanih v sosredne Lullove kroge. Z vrtenjem krogov temeljne postavke prepletamo na vse možne načine in tako tvorimo dotlej neznano znanje o vsem mogočem poglabljajoč premišljeno razporeditev znanstvenih panog v slogu poznejših enciklopedij. Lullova dolga stoletja zelo vplivna prepričanja so temeljila na domnevi, da je vse možno znanje že premleto. Zato gaje treba le še pravilno razporediti oziroma razvrstiti za doseganje novih spoznanj: Nihil sub sole novum. Ali ni pravzaprav prerokoval nastanka svetovnega spleta? Po Alstedovi smrti v Transilvaniji, kamor se je skril pred pogromi Tridesetletne vojne, so objavili še njegov povzetek hermetične filozofije slovitega frančiškana Lulla. Knjigo je Gruber kupil za svojo ljubljansko katedro mehanike od nemškega lastnika, ki jo je zaznamoval leta 1739 v Halberstadtu. Redka knjiga dokazuje Gruberjevo zanimanje za alkimijo, tako da javni slabšalni Hacquetovi očitki v tej smeri niso bili povsem iz trte zviti. Prvih 666 strani ponazarja Lullov nauk, ki ga je tiskar Zetzner iz Strasbourga posvetil Janezu Martinu Sacklu (Säckel) iz Trbinje (Treffena) severno od Beljaka na Koroškem. Tako je Beljak ob Paracelzu gostil še druge prvovrstne učenjake. Iznajdljivi Zetzner je znal obogateti s tiskanimi opisi alkimističnih zvarkov.43 Zetzner si je posebno prizadeval za uveljavitev Zabarelle v srednji Evropi. Veliko ga je tiskal in je v ta namen najel celo tiskarja Johanna Wechela, ki se je pozneje uveljavil v Frankfurtu. Zetzner je s tiskanjem Paracelza in alkimistov postal vpliven protestant v Strasbourgu. 41 Grdenič, Zgodovina, 315. 42 Dolar, Knjižnica, 442. 43 Grdenić, Zgodovina, 323. Alkimistom naklonjeni cesar Rudolf II. ga je celo po-plemenitil, kar je doletelo kvečjemu še tiskarja Henrica Petrino v Baslu.44 Lullu pripisano delo iz nekdanje Gruberjeve ljubljanske šolske zbirke za pouk mehanike je obravnavalo kabalo, v sklepnem poglavju pa celo transmutacijo samo z velikim delom: Ars magna. Na koncu so objavili pismo, ki ga je Jordanus Bruns napisal v zlati Pragi cesarja Rudolfa II. dne 10. 6.1588. Do strani 1109 je sledila pojasnitev Lullovega nauka z razlago njegovega študenta Brunsa in drugih učencev, kot so bili razvpiti Agrippa ali beneški patricij Valeri de Valeriis. Valeri je svoj opis Lullove znanosti posvetil baronu Antonu Fuggerju s švabskih gradov Kirchberg in Weißenhorn;45 Fuggerjevega sorodnika je ob istem času s posvetilom v knjigi počastil tudi rimski profesor matematike jezuit Clavius. Sam Gabrijel Gruber je verjetno na notranji platnici Lullovega dela popisal indeks vsebovanih del, ni pa omenil Alstedovega krajšega priveza na stopetdesetih straneh, ki ima samostojno številčenje strani. Alsted je posvetilo bralcu datiral v Münchnu leta 1609, tako daje Gruber nabavil triinštirideset let poznejšo izdajo. Alsted je opisal tragično Lullovo smrt, njegove učence, F. Suärezovo in predvsem Kecklerevo kritiko Lulla z dvomi v pomen Lullovih krogov. Pretkani Alsted je odpravil Lullov nauk povsem peripatetično, saj mu je znotraj Aristotelove logike s silogizmi spodmaknil tla in dokazoval oporečnost.46 Gruber je seveda nabavljal tudi novejše knjige uveljavljenih piscev. Johann Gottlob Krüger (* 1715 Halle; t 1759) je doktoriral iz filozofije in medicine, bil je profesor filozofije in medicine na univerzi Helmstedt (Helmstädt) na spodnjem Saškem in član pruske akademije znanosti. Objavil je raziskavo gorenja premoga v rudnikih in knjigo o zgodovini in nastanku Zemlje, ki je Gruberja še posebej mikala. Leta 1743 je prvi znanstveno utemeljil zdravljenje z elektriko med induciranjem razelektritev v telesu. Po potresu v Lizboni je leta 1756 objavil knjigo o potresih z nekaterimi bogoslovnimi elementi. Zdelo se mu je, da potres povzroča električna sila in spreminjanje magnetne sile.47 Idejo je Gabrijel Gruber uporabil pozneje v Polocku, ko je objavil opazovanja magnetne igle med potresom.48 Gruber je 9 let po natisu kupil Krügerjevo Priro-doslovje iz leta 1763; zapisal je ekslibris Zur Mechanik 1772 v domala vsakega od petih zvezkov. Knjigo je dal vezati v temno rjavi pomanjšani format A4 dolg 23 cm. Privoščil si je pozlačen naslov na hrbtu in pordečene robove platnic. V prvem delu knjige so si sledili: mehanika, hidravlika, optika, astronomija, elektrika, snežinke in 13 tabel s skicami na skoraj tisoč straneh; po uvodnih besedah je v petem poglavju obravnaval privlačne sile, nato pa ogenj, zrak, zvok, vodo, zemljo, svetlobo z barvami, pojave v zraku, sestavo sveta, rastline in živali. Magnetizma in elektrike ni posebej opisal razen mimogrede v poglavjih o zraku in zemlji. Vseeno pa je med slikami narisal električno torno napravo, ki jo je uporabljal za zdravljenje. Drugi del knjige je bil fiziologija učenja o življenju sodobnikov, na koncu pa so ždele table s slikami lobanj in živali. 3. del je bil patologija ali nauk o bolezni v dveh zvezkih. Krasil ju je Gruberjev ekslibris. 4. del je bila kemija iz leta 1774, vendar to pot brez ekslibrisa ali slik na koncu; predstavila je kemijo pred Lavoisierjem z destiliranjem vina in podobnim alkimiji naklonjenem početjem. Johann Friedrich Penther (* 1693; 1 1749 Aachen) je delal v grofovih rudnikih pri Aachnu. Napisal je tako uspešno Geometrijo, daje bil štiri leta po njenem izidu imenovan za profesorja matematike in ekonomije na univerzi v Göttingenu. Bralca je peljal od najlažjih geometrijskih nalog vse do težavnih geodetskih merjenj. Do leta 1776 so jo kar sedemkrat ponatisnili.49 Cistercijani v Stični in Gruber v Ljubljani so imeli Pentherov Baukunst; Gruber ga je bral vezanega v rjavo temno usnje z zlatimi naslovi na hrbtu in z marmoriranimi listi med platnicami. Knjigo je začenjala lepa slika antičnih stebrov in je bila pravzaprav slovar pojmov razvrščenih po abecedi. Zadnja tretjina knjige je bralca navduševala s čudovitimi slikami stebrov in okraskov stavb na skupno 30 tablah. Baron Leopold Apfaltrer (* 1731; SJ 1747; 1804) je bil seveda Gruberjev kranjski kolega jezuit z gradu Grmače v Zavrstniku pri Šmartnem pri Litiji. Dne 24. 5.1792 je postal prisednik študijskega konsesa za ljubljanski filozofski študij in mediko-kirurško šolo, dokler ga ni obolelega zamenjal Gabrijelov mlajši brat matematik Anton Gruber novembra 1794.50 Apfaltrer je z Newto-novo gravitacijsko silo pojasnil gibanje kometov, dal Koperniku prednost pred Tychom Brahejem, opisal toploto kot gibanje in mraz kot negativno toploto. Svetlobo je imel za tlak etra.51 Največ je pisal o zvoku in zraku; vakuuma, elektrike in magnetizma pa ni omenil. Pre- 11 Macelan, Mediatation, 178-179. 15 Alsted, Lull, Clavis Artis Lilliana, 968. 16 Alsted, Lull, Clavis Artis Lilliana, 2, 9-10, 13, 19, 60, 106. 17 Stepling, Fragen, 218, 225. 48 Gruber, Gruber in Polosko, 179. 49 Cantor, Vorlesungen, 529. 50 Ciperle, Ljubljanska gimnazija, 176-177. 51 Apfaltrer, Leopold, Leopoldi Apfalteri e S. J. de Motu rhombi conici Dissertatio. Quod in aula academica archiducalis Societatis Jesu collegii Clagenfurtii anno MDCCLXXII Mense Septembre. Ex Praelectionibus R. P. Leopoldi Kirchschlager e S. J. Phil. Prof. Pubi. & Ord. Celovec 1772, 35, 38, 47-48, 60. senetljivo je obšel Boškovićevo krivuljo sil. Morda se je ta zdela bolj uporabna za majhne razdalje kot za vesolje, v katerem ni preveč odstopala od Newtonove težnosti. Robert Smith (* 1689; 1 1768) je slovel kot cambriški profesor astronomije, predstojnik nekoč Newtonovega kolegija sv. Trojice. Boškovič ga je obiskal leta 1760 in s tem spodbudil Gruberjev nakup.52 Smithova knjiga iz leta 1738 je postala klasično delo Gruberjeve dobe. Jezuit Espirit Penzenas jo je v prevodu še nekoliko dopolnil z novostmi stockholmskega profesorja matematike Klingenstierna,53 priobčeno v Phil. Trans, leta 1760. Skupaj s Pézenasovim j e leta 1767 v Brestu in Parizu izšel drugi francoski prevod Smithove optike izpod peresa profesorja navtične šole v Brestu Nicolas-Claude Du-val-le-Roya (* 1739; t 1810), ki gaje Boškovič ocenil za »veliko boljšega od Pézenasovega«.54 Manj kritik je letelo na rovaš Pézenasovega prevoda prostozidarja Désaguli-ersa, ki gaje za Ljubljančane nabavil že Erberg. Gruberjev vzornik Kästner je oskrbel nemški prevod Smitha leta 1755. Gruberje uporabljal Kästnerjeve učbenike pri svojih predavanjih matematičnih ved v Ljubljani, zato ne preseneča, daje nabavil tudi dela švedske akademije, v katerih je bil prevajalec Abraham Gotthelf Kästner naveden od 3. zvezka naprej. Bolj presenetljiv je Gruberjev nakup ponatisa Ste-plingovega praškega prevoda Nolletovih opisov strelovodov, privezanih ob graški izpit Tržičana Jožefa Polca pri Biwaldu. Jean-Antoine Nollet (* 1700; t 1770) je nasprotoval teoriji strelovoda Franklina in jezuitov Boško-viča in Paula Maka pl. Kerek-Gedeja (* 1723; SJ; 1 1793). Medtem je jezuitski direktor praške filozofske fakultete Joseph Stepling (* 1716; t 1778) ponujal svojo poceni in priročno različico Nolletovega strelovoda, čeravno si je ob Nolletu dopisoval tudi z Boškovičem in Christianom Wolfom. Morda je bil čar Nolletovega dela v Makovemu podobnem opisu pradavnega napovedovanja naelektrenosti ozračja nad Devinom ali pa v poročilu uradnika francoske Vzhodnoindijske družbe Mannaslera o kitajskih strelovodih in njihovih pokom petard podobnih razelektritvah, o katerih je Nollet poročal leta 1764, ko je bila francoska Vzhodnoindijska družba že precej na psu zavoljo poraza v Sedemletni vojni.55 Gruber je za svojo katedro nabavljal še druge knjige, ki niso bile neposredno povezane z njegovo poglavitno dejavnostjo, urejevanjem voda. Zanimali so ga svetlobni pojavi v povezavi s preučevanjem fatamorgane. Scherf- 52 Marković, Rude Boškovič, 540, 574, 659. 53 Samuel Klingestierna (* 1698; 11765). 54 Marković, Rude Boškovič, 659, 676; Boškovič, Lettere a Giovan Stefano Conti, 226, 267. 55 Stepling, Anmerkung, 285; Smolka, LAbbé Nollet, 134; Nollet, Ver- gleichungder Würkungen des Donners, 5, 101, 110. ferjev prevod Boškovičevih izboljšav teleskopa je bil gotovo povezan z Gruberjevim poukom astronomije kot pripomočka k orientaciji na morju. Gruber se je pri Scherfferju naučil svojega znamenitega slikanja v perspektivi. Scherffer je tej umetnosti pozneje leta 1775 posvetil četrti-zadnji del svoje optike. Natančno je predstavil ponazoritev sence in polsence pri oddaljenem ali bližnjem svetilu, denimo sveči. Obraz je projiciral na vodoravno, navpično, pa tudi na nepravilno ploskev. Iz teh izkušenj je nastal znamenit Gruberjev v perspektivi narisan akvarel notranjosti kolegij a v beloruskem mestu Polock. Gruber je perspektivo poglabljal tudi s študijem del slikarja Georga Heinricha Wernerja (* 1723; 1 1789), čigar osnovno delo iz leta 1763 je Wilde popisal pri Licej-ski knjižnici v Ljubljani, čeravno ga danes ni v NUK-u. Werner je nato leta 1765 objavil še navodila za risanje rož, naslednje leto se je poglobil v risanje štirinožnih živali, leta 1768 pa je razglabljal o risanje portretov oseb. Pozzovo izdajo Perspektive iz leta 1706 je za Frančiškanski samostan Novo mesto kupil pater Bernard Gregorič. Nemška in latinska naslovnica sta se ponašali z napačno natisnjenim priimkom v latinskem delu.56 Pozzo je bil vsaj v zgodnjih letih pod Rubensovim vplivom. Učil se je pri slikarju iz delavnice Palma mlajšega (il Giovane), pozneje pa je pri slikarju iz delavnice Andrea Sacchija spoznal tehnike visokega baroka. Nato je Pozzo potoval v Como in Milano, kjer je leta 1668 okraševal jezuitsko hišo patrov z zadnjimi zaobljubami San Fidele, zato Pozzove zgodnje slike kažejo vplive lom-bardske šole: bogate barve, grafiko chiaroscuro. Okrasil je jezuitske cerkve v Milanu, Bologni in Arezzu, leta 1676 pa v Mondovi že s svojo poznejšo iluzionistično tehniko. V Torinu je leta 1678 poslikal strop jezuitske cerkve svetih mučencev. Leta 1681 ga je jezuitski general Oliva povabil v Rim. Med letoma 1685-1694 je tam poslikaval cerkev sv. Ignacija. Knjigo, ki sta jo kupila Gregorič in Gruber, je Pozzo posvetil cesarju Leopoldu I. in jo okrasil s 118 gravurami. V njej še ni bilo veliko skic zgradb in arhitekture, s katerimi je začel v večji meri šele v naslednjem stoletju. Leta 1702/1703 se je preselil na dunajski dvor s povabilom Antona Floriana kneza Liechtensteina, ambasadorja Leopolda I. pri papežu v Rimu. Leta 1707 je zgradil Herkulov hodnik pri Liechtensteinovi dunajski vrtni palači, ohranilo pa se je tudi več Pozzovih fresk v dunajski jezuitski cerkvi. Leta 1708 je na povabilo Operozorov izdelal načrte za stolico sv. Nikolaja v Ljubljani57 po vzoru na rimski II Gesù in sv. Ignacij. Seveda je prav ljubljanska stolnica navedla Gruberja k nabavi sicer starega Pozzovega dela. Pozzo je umrl ravno, ko se je odpravljal skicirati beneško cerkev sv. Ignacija. 56 Bahor, Samostanske knjižnice, 405. 57 Prelovšek, Ljubljanska arhitektura, 179. Preglednica 3: Gruberjeve in Ambschllove učne knjige v številkah: Za vsakega od njiju imamo na razpolago po 25 naslovov: 15 Gruberjevih naročil leta 1768,10 drugih ohranjenih knjig z lastniškim vpisom njegove katedre in 25 knjig ob Ambschllovi primopredaji (okrajšave za jezike so njihove prve črke: NEmški, Nizozemski, Francoski, Latinski, ŠVedski, ŠPanski, Angleški, Italijanski) Ambschell Gruber LETO NATISA (prvega dela, če ni bila vsa knjiga obelodanjena sočasno): 1618-1704 (od Tridesetletne vojne 2 3 do ustanovitve ljubljanskih višjih študijev filozofije) 1705-1750 (do Erbergovega prevze- 9 2 ma matematično-fizikalne katedre v Ljubljani) 1751-1758 Erbergova profesura ma- 5 2 tematike-fizike (filozofije) v Ljubljani 1759-1763 (do konca Sedemletne 2 7 vojne) 1764-1773 (do ukinitve jezuitskega 3 10 reda) 1773-1785 (do odhoda Gruberja in 2 0 Ambschlla iz Ljubljane) Neznano 2 1 JEZIK: Latinski original 14 5 Latinski prevod 3 (iz 1, 2 F) 2 (iz 1, Ne) Nemški original 0 10 Nemški prevod 3 (iz N, A, F) 6 (iz A, Šv, 3 F, N) Francoski original 3 1 Španski, italijanski ali francoski 2 (1 in Šp 1 (F iz A) prevod iz L) PODROČJE: Bogoslovje, filozofija fizike 4 0 Splošne enciklopedije 1 0 Praktično kmetijstvo 1 0 Naravoslovje-prirodoslovje nasploh 0 3 Fizikalni učbeniki 4 0 Eksperimentalna fizika 3 0 Optika, astronomija 4 2 Magnetizem 2 0 Elektrika 0 1 Mehanika, vakuum 2 1 Kemija, alkimija, metalurgija 0 2 Matematika, perspektiva, matema- 3 2 tična fizika Arhitektura in strojništvo 0 13 Nedoločljivo 1 1 Gruber je nabavljal nekoliko novejše natise, ki so zagledali beli dan predvsem v njegovih študijskih letih. Oba z Ambschllom sta si rada privoščila stare mojstre. Medtem ko je pri Ambschllu še prevladovalo latinsko pisanje povzeto po jezuitski nagnjenosti h klasiki, se je Gruber že osredotočil na sodobno nemško branje. Po odhodu iz Ljubljane se je tudi Ambschell po svoje spreobrnil, saj je najprej objavil nemški učbenik, in šele desetletje pozneje njegovo latinsko priredbo. Ambschell, presenetljivo, v Ljubljani ni izrecno uporabljal knjig docela posvečenih elektriki ali kemiji, čeravno je o obeh vedah lahko dovolj prebral v svojih učbenikih eksperimentalne fizike. Kljub povezanosti z Društvom za poljedelstvo in koristne umetnosti oba naša junaka nista ravno navdušeno prebirala naprednih knjig o poljedelskih veščinah z izjemno Johna Millsa (* 1717). Učbeniki so tvorili večji del Ambschllove knjižne zaloge, medtem ko je imel Gruber le Liesganigovega, bržkone se je zanj zagrel že v študentskih klopeh. Kot je mogoče pričakovati, je Gruber svojim študentom privoščil predvsem pregledne bogato porisane knjige o stavbeništvu in strojih, kar je tedanjo neučakano mladež najbolj privlačilo. Industrijska revolucija je počasi trkala tudi na nekoliko zaostala kranjska vrata in učeni Gruber bi bil lahko postal njen prerok, če le ne bi kikirikal nekoliko pred zoro. Zaključek Ze pol tisočletja tiskane knjige spremljajo človekovo znanje. Pred njimi so podobno poslanstvo nosili rokopisi, bodočnost pa posvaja svetovni splet. Kljub nekaterim omejitvam rimskih oblasti so ljubljanski študentje Gruberjevih in Ambschllovih dni imeli na voljo domala vse, kar so dobrega rojevale evropske prestolnice znanja. Resda je pozneje marsikatera od tedanjih v usnje vezanih ljubljanskih lepotic dobila noge. Še posebej nam je lahko žal za Keplerjevo Harmonices Mundi, ki je kaj kmalu zamikala kakšnega nepridiprava. Poznamo jo tako rekoč zgolj iz seznama, ki sta ga podpisala Ambschell in Gall. Knjige so bile vedno povezane z ljudmi. Gruber in Ambschell sta bila velika človeka, čeravno za Gruberja velja, da je v primerjavi z drugimi jezuitskimi generali objavil bore malo tiskanih del, kar bi ga danes gotovo oviralo pri prijavah na raziskovalne razpise. Je bil pač takšne vrste patron, celo svoje lastne raziskave je raje prepuščal v objavo bratu Tobiji. Toliko več pa je bral, vsaj dokler ga iz ljubljanske znanosti ni zaneslo v rusko politiko. Iz inženirja se je prelevil v diplomata tako umetelno, da nosi levji delež zaslug za obnovo Družbe Jezusove, katere dvestoletnico letos obhajamo. Leta 1804 je svoje prisege pri obnovljeni Gabrijelovi jezuitski družbi obnovil njegov brat Tobija, vodilni praški znanstvenik in prostozidar. S tem je lepo orisal potrebno prepletanje levih in desnih političnih prepričanj, ki edino vodi v svetlo prihodnost njegovih slovenskih zanamcev, v kateri Slovenec ne mori Slovenca, brata. Okrajšave FSLJ - Signature knjižnice ljubljanskih frančiškanov. FSNM - Signature knjižnice novomeških frančiškanov. KSSKL-Loka - Signature knjižnice škofjeloških kapucinov. NM - Signature knjižnice Narodnega muzeja v Ljubljani. N.UK - Signature Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani. Zois - Zois, Žiga. AS 1052, Posebno udejstvovanje, katalogizirane knjige. Viri in literatura Arhivsko gradivo Arhiv Republike Slovenije v Ljubljani (ARS) AS 7, Deželno Glavarstvo za Kranjsko Rubrica Publico Politica, Litera S, Numero 19, Volumen 9, š. 73 AS 33, Deželna vlada Konvolut 455, š. 182 AS 553, KKD (= Kranjska kmetijska družba) Spisi, statut / 1780-1820 Literatura Allmer, Franz. Joseph Liesganig, S. J. Graz: Mitteilungen der geodätischen Institute der Technischen Universität, Graz 1987. Andrejka, Rudolf. Zgodovina gostilne "Pri Šestici" v Ljubljani. Kronika slovenskih mest, 1940, 7/2, 85-91. Bahor, Stanislav. Samostanske knjižnice na Dolenjskem. Rast, 2005, 66/3-4, 387-409. Benedikt XIV. Index Librorum Prohibitorum, Camerae Apostolica, Romae 1758 (FSLJ-9 c 92). Bošković, R. J. Ruggerio Giuseppe Boscovich, Lettere a Giovan Stefano Conti, Leo S. Olschki Editore, Firenze 1980. Bufon, Zmago, Naravoslovje v slovenskem narodnem prebujanju, Zbornik za zgodovino naravoslovja in tehnike, 1971, 1: 15-77. Cantor, Moritz Benedict. Vorlesungen über Geschichte der Mathematik 4. B. G. Treubner, Leipzig 1908. Ciperle, Jože. Ljubljanska gimnazija (1773-1808). II. del. Kronika. 1980, 28/3: 175-182. Der Königl. Akademie der Wissenschaften in Paris physische Abhandlungen 1692-1718. Aus der franz. Übersetzet von WolfBalth. Adolph von Steinwehr der königl. Akademie der Wissenschaften in Berlin Mitgliede. Johann Jakob Korn, Breslau 1748-1750. Dolar, Jaro. Knjižnica frančiškanskega samostana v Ljubljani, V: Frančiškani v Ljubljani: samostan, cerkev in župnija Marijinega oznanjenja (ur. Kranjc, Sivin), Samostan in župnija Marijinega oznanjenja, Ljubljana 2000, 433-445. Glonar, Joža. Mühlbacher Franc Ksaver (geslo), SBL. 1935, 6. Grdenić, D. Zgodovina kemije, In obs medicus, Ptujska Gora 2007. Gruber, Gabrijel. Gruber in Polosko. Magazin für das Neueste aus der Physik und Naturgeschichte, 1790, 13/7/1, 179. Gruber, Tobija. 1787. Eudiometrische und Meteorologische Beobachtungen. Böhm. Ges. 1787, 3/1, 196-200. Klemun, Marianne. Internationale Kontakte und Funktionen des Mineraliensammelns am Beispiel von Sigmund Zois (1747-1818). Berichte der Geologischen Bundesanstalt, 2000, 51, 13-20. Kos, Dušan. Borba slovenskih fantov in deklet za svobodo. Zgodovina za vse, 2009, 16/1, 5-39, 30. Kovačič, Lojze. Rektorji jezuitskega kolegija v Ljubljani (9.8.1597-29. 9.1773), Jezuitski kolegij v Ljubljani, Ljubljana 1998, 49-76. Kurdi, Krisztina. Galicia és a galtciai zsidósàg. Doktorat na Eötvös Lorand Univerzi, Budimpešta 2008. Macelan, J. Mediatation of Zabarella in Northern Germany 1586-1623. La presenza delVAristotelismo padovano nella filosofia della prima modernità (ur. Gregorio Piaia), Antenore, Roma-Padova 2002, 173-198. Marković, Željko. Rude Bošković, Izdavački zavod Jugoslovenske akademije, Zagreb 1968-1969. Modesti, Valentin. Fernere Anmerkung über den Beweis des Herrn Franz Xav. Gmeiners, daß die Ordensgelübde jener Orden, die der Landesfürst in seinen Staaten nicht mehr dulden will, ohne Vorgehender Dispensation ihre Verbindlichkeit verlieren, Kleinmayr, Klagenfurt 1782. Pickl, Othmar. Mur und Drau als Verkehrswege nach dem Sudosten. Razvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do leta 1918. Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci. Zvezek 9. (ur. Vanek Šiftar in Janko Kuster). Univerza v Mariboru, Maribor 1977, 225-240. Pivec-Stele, Melita. Biblioteka Kmetijske družbe za Kranjsko (Slovenijo) 1820-1945. - La bibliotheque de la Societe d'agriculturepour la Carniole (Slovenie) 1820-1945. Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Razred za zgodovinske in družbene vede. Razprave Vi Hauptmanov zbornik. Ljubljana 1966. Popovič, Janez Žiga Valentin. Untersuchungen vom Meere: die auf Veranlassung einer Schrift, De columnis Herculis, welche der hochberühmte Professor ... Christ. Gotti. Schwarz, herausgegeben, nebst andern zu derselbigen Anmerkungen, von einem Liebhaber der Naturlehre und der Philologie, vorgetragen werden, Frankfurt und Leipzig 1750. Prelovšek, Damjan. Ljubljanska arhitektura 18. stoletja. Zgodovina Ljubljane (ur. Ferdo Gestrin). Kronika, Ljubljana 1984. Priestley, Joseph. A Scientific Autobiography of Joseph Priestley, 1733-1804. The M. I. T. Press. Cambridge/London 1966. Rajšp, V. (ur.). Jezuitski kolegij v Ljubljani, Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU, Inštitut za zgodovino Cerkve Teološke fakultete v Ljubljani in Provincialat slovenske province Družbe Jezusove, Ljubljana 1998. Remeš, M. Abbé Martin Kuralt, Zbornik / na svetlo daje Matica Slovenska, 1912, 14, 1-48. Scharr, Kurt. Die Karpaten: Balthasar Hacquet und das „vergessene" Gebirge in Europa. Studien Verlag, Innsbruck/Wien/München/Bozen 2004. Schiviz von Schivizhoffen, Ludwig. Der Adel in in den Matriken des Herzogthum Krain. Goriška tiskarna A. Gabršček, Gorica 1905. Schmidt, Vlado. Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem, 1, DZS, Ljubljana 1963. Smolka, Josef. L'Abbé Nollet et la physique en Bohème. XIIe Congrès international d'Histoire des sciences. 1971, HIB, 131-135. Stefan, Konrad. Zgodovina C.kr. Študijske knjižnice v Ljubljani. NUK, Ljubljana 2009. Stepling, Joseph. Anmerkung über die elektrische Abieiter. Abhandlungen einer Privatgesellschaft in Böhmen zur Aufnahme der Mathematik, der vaterländischen Geschichte, und der Naturgeschichte. 1777, 3, 284-285. Stepling, Joseph. Fragen über das Erdbeben, welche der philosophische Versammlung im Jahre 1757 fen 29 Jänner vorgelegt worden. Abhandlungen einer Privatgesellschaft in Böhmen zur Aufnahme der Mathematik, der vaterländischen Geschichte, und der Naturgeschichte. 1782, 6, 218-240. Šorn, Jože. Modernizacija cestnega in vodnega omrežja v času od leta 1713 do 1830 na ozemlju današnje Socialistične republike Slovenije. Razvoj prometnih zvez v panonskem prostoru do leta 1918. Mednarodni kulturnozgodovinski simpozij Modinci. Zvezek 9. (ur. Vanek Šiftar in Janko Kuster). Univerza v Mariboru, Maribor 1977, 59-86. Umek, Ema. Plovba po Savi v 18. stoletju. Zgodovinski Časopis. 1986, 40/3, 233-268. Umek, Ema. Kranjska kmetijska družba: 1767-1787. Arhivi. 2006, 29/1, 1-34. Walcher, Joseph. Kurzer Inhalt der mechanischen Collegien, welche auf der Universität zu Wien in dem philosophichen Saal öffentlich gehalten werden. Kurzbock, Wien 1759-1760; 1767 (NUK-8144, NUK-8145). Walcher, Joseph. Nachrichten von den im Jahre 1778, 1779, 1780, und 1781 in dem Strudel der Donau zur Sicherheit der Schiffahrt vorgenommenen Arbeiten durch die Kais. Königl. Navigations-Direktion an der Donau. J. Edlen von Kurzbeck, Wien 1781. Wilde, F. A. Haupttabelle über den Zustand der Unterrichts-Anstalten im Herzogthume Krain, Mittheilungen des historischen Vereins für Krain, Ljubljana 1860, 65-72. Winter, E. Barock, Absolutismus und Aufklärung in der Donaumonarchie, Europa Verlag, Wien 1971. Zmavc, Ksenija. Najstarejši zapisi in besedila o slovenski tehniški dediščini do začetka 19. stoletja. Zgodovina strojništva in tehnike na Slovenskem (ur. Mitjan Kalin). Fakulteta za strojništvo, Ljubljana 2010, 46-60. Zusammenfassung DIE MATHEMATISCH-PHYSIKALISCHEN BÜCHER VON GABRIEL GRUBER (Zum 200. Jahrestag der Wiedererrichtung des Jesuitenordens) Der Beitrag beschreibt das Tun und Lassen der zwei bedeutendsten Laibacher Gelehrten auf dem Gebiet der mathematischen Wissenschaften nach dem Verbot des Jesuitenordens, nämlich Gabriel Gruber und Rektor Anton Ambschell. In Verbindung mit dem Verein für Landwirtschaft und nützliche Fertigkeiten unterzeichneten die beiden tüchtigen Männer jeder sein Verzeichnis von physikalisch-mathematischen Büchern: Gruber trug in seine neuerworbenen, in Leder gebundenen kostbaren Bücher regelmäßig auch eine gewöhnlich undatierte Bezeichnung seines Lehrstuhls Zur Mechanik ein, als ob er uns die Suche nach diesen Kostbarkeiten in der heutigen National- und Universitätsbibliothek NUK erleichtern wollte. Beide unterzeichneten neben den Büchern auch ein umfangreiches Verzeichnis von Geräten für physikalische Experimente, die an anderer Stelle behandelt werden. Die Merkmale und Charakteristika der Bücher beider berühmter ehemaliger Jesuiten sind ein guter Wegweiser ihrer Forschung; leider waren die dama- ligen bibliothekarischen Gewohnheiten weit von den heutigen Zitierweisen entfernt, so dass uns keine vollständigen Angaben über die Titel und Autoren vergönnt sind, vor allem aber findet sich keinerlei Spur von den Erscheinungsjahren oder Druckorten. Gruber wünschte sich die Bücher für seinen Lehrstuhl der Mechanik und bekam fast alle, wie seine Bucheignerzeichen Zur Mechanik bei denselben Titeln der Bücher zeigen, die heute in der National- und Universitätsbibliothek verwahrt werden. Ambschell hingegen unterzeichnete als Spitzenfachmann, zusammen mit dem Repräsentanten des Laibacher Kreisamtes Baron Karl Gall von Gallenstein, eine Liste von 25 Fachbüchern des Vereins für Landwirtschaft und nützliche Fertigkeiten. Der Inhalt der Bücher zeigt die Ähnlichkeit der wissenschaftlichen Interessen von Ambschell und Gruber, gleichzeitig aber auch die Unterschiede. Gruber kaufte neuere Werke in lebenden Sprachen; in Ljubljana/Laibach unterrichtete er nämlich die sich rasch entwickelnden technischen Wissenschaften, denen das Lateinische schon seit Galileos Zeiten nicht mehr gewachsen war. Auf der anderen Seite interessierte sich Gruber teils im Geheimen für die okkulten alchemistischen Wissenschaften, ähnlich wie dies bei I. Newton der Fall war. Keiner der beiden publizierte seine diesbezüglichen Ergebnisse, denn berechtigterweise sorgten sie sich um ihr Ansehen. später an die Spitze der Weltpolitik der frühen Napoleonischen Jahre bringen sollte. Schlussendlich erlangte er die Position des General-Vikars der Jesuiten und war ein wahrer Erneuerer des Jesuitenordens vor zweihundert Jahren. Wir können nur träumen, was der überaus fähige Gabriel Gruber für Slowenien hätte erreichen können, wenn ihm die sprichwörtliche Krainer Missgunst nicht den Boden unter den Füßen entzogen hätte. Schlagwörter: Gabriel Gruber, Anton Ambschell, Geschichte der mathematischen Wissenschaften, Bibliotheksgeschichte, Schulgeschichte, 18. Jahrhundert, Ljubljana/Laibach, Ackerbaues und nützliche Künste Gesellschaft Als ehemalige Jesuiten erlitten Gruber und Ambschell ein ähnliches Schicksal während der für die Jesuiten ungünstigen Regierungszeit von Joseph II., die ihnen die Tore von Ljubljana für immer verschloss. Gruber durfte nicht einmal zum Begräbnis seiner Mutter zurückkehren, die ihre letzten Tage in der Laibacher Vila Podrožnik erlebte, die der treusorgende Sohn Gabriel Gruber in seinen besseren Laibacher Tagen für sie gekauft und renoviert hatte. Obwohl der jüngste Bruder Anton Gruber fast zwei Jahrzehnte den oft harten Schädeln der Laibacher Hochschuljugend mathematische Gleichungen beizubringen versuchte, kam Gabriel nie mehr in die Nähe von Ljubljana. Seine Vertreibung verdeutlicht auf wunderbare Weise, warum Ljubljana in seiner neueren Geschichte keine erfolgreichen Politiker hervorbrachte: Jeder, der den Durchschnitt überragte, wurde sogleich um einen Kopf kürzer gemacht. Schon viele Jahrhunderte verzeichnet das gedruckte Wort die Errungenschaften der Menschen; davor taten dies Handschriften, danach wird wohl das weltweite Internet zum Gedächtnis der Menschheit. Trotz einiger Beschränkungen blätterten Grubers und Ambschells Laibacher Studenten mit großem Gewinn in allen klugen Werken, die die europäischen Drucker ans Tageslicht brachten. Gruber selber sandte nur wenige seiner Geisteswerke in Druck; er war ein vorsichtiger Mann und ebnete sich schon in Ljubljana den Weg, der ihn Moderen narod ali razvita narodna skupnost sta se v 19. stoletju lahko pohvalila s kulturnimi in izobraževanimi ustanovami (gledališča, muzeji, šole) in javnimi spomeniki (narodni spomeniki). Slovensko meščanstvo je bilo ekonomsko in politično prešibko, zato ni uspelo samostojno oblikovati lastnih nacionalnih ustanov. S krepitvijo narodne zavesti so naraščale težnje po postavljanju spomenikov zaslužnim možem, vendar so Slovenci tudi v spomeniškem čaščenju svojih velmož večino 19. stoletja precej zaostajali za večjimi evropskimi narodi. Vlogo prvih slovenskih (napol)jav-nih spomenikov so prevzeli nagrobni spomeniki. Prvi reprezentativni narodni spomenik so uspeli postaviti šele leta 1889 v Ljubljani. Slovenski javni spomeniki so slavili zlasti osebnosti s kulturnega področja. Služili naj bi potrjevanju kulturne in jezikovne identitete, vendar je bila meja med kulturnim in političnim pogosto zabrisana. Najbolj primeren in sprejemljiv kandidat za mesto prvega slovenskega pesnika je bil sredi 19. stoletja razsvetljenec Valentin Vodnik (1758-1819), avtor prve samostojne pesniške zbirke posvetnih pesmi v slovenščini, urednik prvega slovenskega časnika, jezikoslovec in prevajalec. Pri izbiri Vodnika je imelo pomembno vlogo dejstvo, da je bil staroslovencem bližji kot France Prešeren. Slednji je sicer aktivno sodeloval pri utrjevanju Vodnikovega pesniškega pomena: skupaj z Andrejem Smoletom je 1840 izdal zbirko Vodnikovih pesmi (prva posmrtna izdaja dela slovenskega literata), leta 1845 je napisal elegijo V spomin Valentina Vodnika. Vendar je po letu 1850 dejanski Vodnikov pesniški pomen (mdr. je delno vplival na Koseskega, Levstika, Jenka, Gregorčiča) stopal polagoma v ozadje. Staroslovenci so v ospredje postavili Vodnikovo časnikarsko in narodnopolitično delovanje.1 V skladu z narodno-političnim programom Zedi-njene Slovenije (prizadevanja za povezavo vseh dežel s slovenskim prebivalstvom v skupno enoto pod okriljem habsburške monarhije, za enakopravnost slovenskega jezika v javnosti), ki so ga Slovenci oblikovali v letu 1848, je bilo potrebno Vodnika, čigar delovanje je bilo vezano na Kranjsko, ustoličiti na mesto osrednjega slovenskega pesnika. Na preoblikovanje Vodnika iz prvega pesnika Kranjske (Žiga Zois ga je imenoval »Kranjcev prvi poet«, Matija Čop piše, da je Vodnik konec 19. stoletja slovel kot »odličen kranjski pisatelj in človek, od katerega je treba največ ali tako rekoč vse pričakovati za kranjski jezik in književnost«)2 v prvega slovenskega pesnika nas opozar- jajo posegi v Vodnikovo pesem, ki jo danes poznamo pod naslovom Dramilo. Vodnik jo je prvič objavil brez naslova. V Pesmih zapokušino ji je dal naslov Pesma na moje rojake. Njen uvodni verz je sprva nagovarjal Kranjce (»Krajnz, tvoja deshelaje sdrava...«). V izdaji Vodnikovih pesmi iz leta 1869, ki jo je uredil Fran Levstik (1831-1887), je naslov pesmi spremenjen v Dramilo mojih rojakov, verz pa se glasi: »Slovene! tvoja zemlja je zdrava...«. To obliko verza, s katero naj bi Vodnik nagovoril vse Slovence, z rahlimi popravki srečamo v nadaljnjih izdajah Vodnikovih pesmi. Spreminjalo se je tudi vrednotenje najbolj odmevne Vodnikove pesmi, ode Ilirija oživljena, ki jo je objavil v slovnici Pismenost ali gramatika zaperve šole (1811); pesem je kmalu po izidu knjige objavljena tudi v francoskem uradnem list Télégraphe officiel in v francoskem prevodu v antologiji pesmi slovanskih narodov. Naro-dnoprerodna, politična pesem - hvalnica Napoleonovih Ilirskih provinc, ki je po njihovem koncu privedla do avtorjeve predčasne upokojitve in vse do marčne revolucije 1848 ni smela biti ponatisnjena, je postala nekakšna domovinska hvalnica in slovenska domoljubna pesem (pogosto so jo izvajali na narodnih prireditvah), ki jo je bilo v prid Vodnikove politične rehabilitacije potrebno razumeti v kontekstu celotnega Vodnikovega pesniškega opusa. Tako je dr. Janez Bleiweis leta 1859 zapisal v Vodnikovem albumu: »Res da ne vém, kako se mu je mògia 'Ilirija oživljena tako za zlo vzeti, ako se bere, kako je o Francozu mislil, in ako se ne prezrejo njegove 'brambovske'.«3 Prvi v časnikih objavljeni pobudi za postavitev Vodnikovega spomenika sta sestavila publicist Ivan Kuk (1823-1864)4 in staroslovenski prvak dr. Lovro Toman (1827-1870). Slednji je leta 1857, med pripravami na proslavo 100-letnice Vodnikovega rojstva, želel, da bi spomenik postavili pred Vodnikovo rojstno hišo v Šiški. V mislih je imel štiristranski steber iz domačega marmorja z napisi (V. Vodniku Slovenija, verzi Ne sina ..., datum rojstva in smrti) in Vodnikovo podobo iz kararskega marmorja na vrhu.5 Odkritje spominske plošče na Vodnikovi rojstni hiši Urša Vodnik, lastnica Vodnikove rojstne hiše, je izročila dr. Lovru Tomanu in dr. Janezu Bleiweisu pismeno 1 Po: Janko Kos, Valentin Vodnik, Ljubljana 1990, str. 201-202. 2 Po: Matija Čop, Pisma in spisi, Ljubljana 1983, str. 97. 3 Janez Bleiweis, »Vodnikove Novice. Čertica k življenjopisu Vodnikovem«, Vodnikov spomenik/Vodnik-Album, Ljubljana 1859, str. 33, po: Božidar Jezernik, »Stereotipnapodoba 'prvega slovenskega pesnika kot narodni kapital«, Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi (zbornik predavanj), Ljubljana 2007, str. 142. 4 Ivan Kuk, »O spominu Vodnikovem«, Novice, 1857/92. 5 Po: Lovro Toman, »Vodnikov stoletni rojstni dan 3. februarja 1858«, Novice, 1857/89. Toman je spremil deželnega glavarja do spominske plošče, ki so jo vzidali na sprednjo stran hiše. Ljubljanski tapetniški mojster Fr. Doberlet je odstranil zagrinjalo, ki je zakrivalo spominsko ploščo iz črnega kamna z zlatim napisom: »Tu seje rodil 3. svečana 1758 / Valentin Vodnik / pervi slovenski pesnik«. »In jasno je v tem slovesnem trenutku zasijalo sonce izmed zimskih oblakov, in jasno je zasvetilo ime pervega slovenskega pevca v oči pričujočih, ki so enoglasno zadoneli: Živi, živi Vodnik v večnem spominu!« Deželni glavar in drugi gostje so odšli v prvo nadstropje Žibertove hiše, v »stanico« (sobo), v kateri se je rodil Valentin Vodnik. Deželni glavar, dvorni svetnik grof Andrej Hohenwarth in dr. Bleiweis so sedeli za mizo, nad katero je viselo Vodnikova slika, ki jo je krasil lovorov venec. Pri drugi mizi so se zbrale narodne gospe in gospodične. Pri tretji mizi in ob strani so se zvrstili ostali imenitni gostje. »Na mizi je bil po narodni slovanski šegi hleb kruha s soljo, s kterim so biliprečastiti gosti postrežem.« Toman je deželnemu glavarju poklonil vezan izvod Vodnikovih pesmi. Deželni glavar se je rokoval z Vodnikovimi sorodniki in se z njimi prijazno pogovarjal. Napitnica je sledila napitnici, vse so bile namenjene Vodniku. Najbolj odmevne so bile besede deželnega glavarja grofa Hohenwartha: »Prepričani smo vsi, da danes sto let ne bo nikogar nas več živega; - ali Bog daj, in nadjamo se tega, da bodo naši nasledniki ta dan čez sto let ravno tako veseli in ravno tako hvaležni obhajali, kakor ga obhajamo danes mi!« Po izbi so znova zadoneli navdušeni klici Živio! Pred Vodnikovo hišo je vladalo veselo vzdušje. Vojaška godba je zaigrala češko pesem Kje dom je moj? (besedilo Jožef Kajetan Tyl, glasba František Škroup), »ktera vselej, kadar koli se sliši, izbuja serčno radost«, in Radetzky-Marsch Johanna Straussa st., »kterega veličastni glasovi so presunili serca vseh«. Deželni glavar se je zahvalil za slovesen dogodek, pohvalil tvorca slovesnosti dr. Tomana in se nato, spremljan z navdušenimi klici in zvoki Cesarske pesmi, odpeljal v Ljubljano. Po odhodu deželnega glavarja so godbeniki dobili hrano in pijačo. Obiskovalci so se vsuli v hišo, »kjer je bilo vse židane volje«. »Pri vsaki mizi je bilo petje zgolj slovensko in zdravico za zdravico so napivali Vodniku, Slovencom, in radosti je serce poskakovalo v persih vsakemu, kteri je vidil, kako so se ljudje druzih narodov serčno veselili in pobratovali s Slovenci in s tem vred so se zapisovali v naročine pole za Vodnikov 'Album', ktere je gospod dr. E. H, Costa med goste razdelil.« Godba je znova zaigrala Kje dom je moj?. Pesmi je spremljalo glasno ploskanje. Publika je pomagala zapeti narodno Prišli so k meni štirji rumeni in druge pesmi. »Še enkrat jo je mogla zaigrati in koje o silnem ploskanju končala, je priletel velik zelen venec izmed množice dogosp. Hofman-a, vodja te muzike.« Zadnji skladbi, ki ju je zaigrala godba, sta bili Radetzky-Marsch in Cesarska pesem.7 Vodnikova hiša in njena okolica sta bili slovesno okrašeni z venci iz smrekovih vej, trobojnicami in drugimi zastavami, mlaji in transparenti (V-1758-znamenje vere, upanja in ljubezni, Ne hčire ne sina). Dekoracijo sta zasnovala nožar Nikolaj Hoffmann in kupčijski knjigovodja in naravoslovec H. Haufen.8 Ker se je začelo mračiti, so na okna Žibertove hiše postavili svetilke. Razsvetlili so tudi spominsko ploščo, ki jo je obdajal lovorov venec. »Vratim ravno nasproti je visela v zlatem oklepu in z lovorjevim vencem opletena Vodnikova podoba med dvema svetilnikoma: na levi steni ste visele na sredi tudi krasno ovenčane podobi presvitle-ga cesarja inpresvitle cesarice, in na tej kakor vsih drizih stenah so bile obešene podobe kranjskih ndšinj.9 V tem ko se je na vertu in v spodnjih stanicah vse radovalo, so se zbrali v zgornji stanici častitelji rajnega očeta slovenskega pesništva, in so njegov slavni spominj z domorodnim prepevanjem, iskrenimi govori in serčnimi zdravicami obhajali, in se v njih tudi novejih pervakov slovenskega pesništva, Prešerna in Koseski-ta spominjali. Kar naenkrat so zadoneli gromeči živio! živio in ploskanje in vrisanjeje klicalo vse iz hiše, gledat, kaj je. In, o radost! lična podoba Vodnikova je sijala v tranzparentu vsem na steni hiše na vertu, kteroje talijanski slikar, gospod Melle nalašč za ta večer napravil.« Bengalični ogenj je znova priklical navdušene vzklike na usta prisotnih. Domači možje in fantje so začeli spontano prepevati narodne pesmi, mdr. Vodnikov Moj spomintk (Moj spominek). Pridružili so se jim ljubljanski pevci. »Veselje vseh se je pa še bolj vnelo, ko so Šiškarji zvezdli, da so jim častiti gospod predsednik c. kr. kmetijske družbe F. Terpinc, pred svojim odhodom vina kupili, da bi tudi oni slavni spomin svojega rojaka veselo obhajali, kar se je tudi pretečeno nedeljo zgodilo, ker se to na Svečenice dan zavoljo prevelike množice ljubljanskih gostov ni dalo storiti. Pohvaliti moramo Šišenčane, ki so marsikaterikrat terčnili s kozarci na zdravje našega 7 Po: Fran Malavašii, »Slovésnosti, obhajane v spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika, očeta slov. pesništva«, Novice, 1858/6. s Po: »Spomin na stoletnico Vodnikovo«, Slovenski narod, 1889/147. 9 Najbrž 12 upodobitev narodnih noš, ki so bile priložene zadnjemu letniku Carniolie (1838-1844). Dunajski grafik Leopold Zechmayer (1805-1860) je bakroreze izdelal po akvarelih narodnih noš, ki jih je FranzKurzzum Thum und Goldenstein v letih 1837-1838 narisal za Emila Korytka (glej D. Globočnik, »Ilustracije v dveh karlovških listih iz šestdesetih let 19. stoletja«, Acta historiae artis Slovenica, 2004/9, str. 171-182). gospoda darovavca, zavoljo njih rednega in treznega obnašanja o tej priložnosti.« Večina obiskovalcev se je napotila domov. Tisti, ki so ostali, so se ob pol treh zjutraj zbrali v Vodnikovi rojstni sobi. Med čakanjem na uro pesnikovega rojstva so brali Vodnikove pesmi in spregovorili o njegovem pomenu. Ko je ura odbila tri, je dr. Toman izrekel zdravico: »Šel visoko pit Savico, / Sladkih pesmi hladni vir; / Mojstru pevcev na zdravico - / Nej mu teče ta požir!« Ko je kozarec izpraznil, je pristavil: »Dapa nihče ne oskruni več te posode, naj se razleti za vselej v drobne kosce!«, kar se je tudi zgodilo. Zadnji Vodnikovi častilci so se napotili proti domu. Za spominje vsak med njimi odtrgal list z lovorovega venca.10 Prispevke za Vodnikov figuralni spomenik je sprva zbiral dr. Lovro Toman, ki je denar naložil v ljubljansko hranilnico.11 Novice so začele redno objavljati imena darovalcev in zneske, ki so jih prispevali. Davorin Trstenjak (1817-1890) je bil na začetku leta 1858 pripravljen prevzeti nabiranje prispevkov rodoljubov iz Maribora in okolice in jih pošiljati v Ljubljano.12 Nabiralna akcija za Vodnikov spomenik, ki sta jo vodila Toman in Bleiweis, je postopoma zastala. Leta 1867 je bilo zbranih 1742 goldinarjev in 80 krajcarjev. »Posi-hmal, kar se je bila izcimila ideja Vodnikovega spominka, je prišla nabira za nabiro za deset in dvajset reči, in časi niso zmiraj bili navduševalni slavenstvu; ni čuda tedaj, da skupljeni znesek ni še zadosten za vreden spominek na kakem javnem trgu. Odloženo pa ni opuščeno. Kadar razvedrijo se vremena Slovencem, tekli bodo darovi zopet oblino. To je vzrok, da dr. Toman in dr. Bleiweis mirujeta. Vendar to nikakor ni zadržek, da drugi pogumnejši začno nabirati. V hranilnici že leži lep znesek; še trikrat toliko, in Vodniku je spominek gotov. Zato začnite! Kamen na kamen palačaZ«13 Ob stoletnici Vodnikovega rojstva denarja ni bilo dovolj, zato so odkrili spominsko ploščo na rojstni hiši v Ljubljani. Tudi v naslednjem desetletju se spomeniška akcija ni uspela premakniti z mrtve točke. Leta 1868 je Fran Levstik predlagal, naj bi vsaka čitalnica pripravila vsaj eno »bésedo« za Vodnikov spomenik.14 Leta 1869 je Društvo za brambo narodnih pravic (društvo Slovenija) objavilo poziv za ponovno zbiranje prispevkov za Vodnikov spomenik in dalo napraviti načrt spomenika. Risba spomenika s kipom stoječega pesnika na visokem podstavku je bila objavljena na pozivu društva Slovenija. »Slovenci! S tem vabilom stopimo tedaj še enkrat pred Vas; zdaj veljà javno in sijajno pokazati hvaležnost svojo duševnemu očetu naroda našega! Bodi kakoršnega koli stanu, položi po svoji moči velik dar ali mali darek na oltar domovine, kajti prav to, da se udeležimo vsi slavnega čina, kazalo bode svetu, da je Vodniku stavil spomenik narod slovenski. /.../ In za spominek tolikega moža gre zdaj. Matica' naša mu stavi ravno zdaj duševni spominek z izdavanjem pesmi njegovih, 'Sloveniji'pa gre dolžnost, da dovrši mu javni spominek. Slovenci! Pristopite jej, da kmalu stoji vreden spominek Vodniku! Doneske prejema blagajnik 'Slovenije' gosp. Fr. Sou-van stareji, in bode njihov sprejem potrjeval v 'Novicah '.« Poziv Slovenije sta podpisala predsednik njenega odbora dr. Janez Bleiweis in tajnik dr. Ivan Murnik.15 10 Po: Fran Malavašič, »Slovesnosti, obhajane v spomin stoletnega rojstnega dneva Valentina Vodnika, očeta slov. pesništva«, Novice, 1858/7. 11 Po: Lovro Toman, »O Vodnikovem godu«, Novice, 1858/4. 12 Davorin Trstenjak, »Novoletnica«, Novice, 1858/1. 13 Po: »O Vodnikovem spominku / Vprašanje in odgovor«, Novice, 1867/23. 14 A. (Fran Levstik), »IzLjubljane. 28. sept«, Slovenski narod, 1868/7.7. ls Poziv odbora »Slovenije«, 1. december 1869 (natisnil ]. Blaznik v Ljubljani, založila »Slovenija«), vanju. Premislil sem stvar natanko. Terjatev moja, 2700 gld. zdi se Vam, spoštovani gospod doktor, prevelika. Jaz sem mlad in revež, to se dobro ve. A na materijalno ne oziram se čisto nič tej zadevi, to se pravi, kakega dobička ne iščem, kaj dobička, niti oziroma skromnega zaslužka bi ne imel v eventualni pogodbi. A mlad sem in misliti mi je o bodočnosti, katero bi si rad ogladils tem, da pokažem, kaj sem in kaj morem - in Vodnika bi mi bilo napraviti, budnika našega naroda! Tudi jaz sem sin Vodnikove domovine, inplamtečim navdušenjem sprejel sem celo stvar. Napravil sem skizzo in pokazal ta prvi osnutek spominka nekaterim g g deržavnim poslancem. Če pak želite o tem mojem obziru strokovnajškega mnenja, dobite ga lehko, častiti gospod doktor, od mojega profesorja g. Hellmerja, ki sije osnutek ogledal. Predrag sem! Če računim IV2 leto v delo, imam naslednje večje stroške: Atelier me na leto stane, ki si ga v to delo moram najti najmanj 300 gld., za IV2 leto torej 450 gld.; prst in železje 160 gld.; vlitje v gips 280 gld.; model 600 gld. - skupaj torej 1490 gld.; model hočem vsakako imeti, če tudi je morebiti kateri ofenretov, podaši Vam pogoje, mislil stvar brez modela dogotoviti, kar bi tudi jaz umel, a hotečemu delo dostojno izvršiti, je model naraven prepotreb en in brez tega se stvari ne lotim. Ostalo bi mi torej 1210 fl. Razume se, da bi moral čas posvetiti delu, nemogoč prislužiti si še kaj z drugim delom. Če pak ni nikakor mogoče nabrati potrebnih denarjev v to svoto, znižam še svojo terjatev, akoprav mi je to bridko, in poslednja moja je zahteva 2000 gld.; odpustim torej celih 700 gld. Če odštejem prej navedene stroške, ostaja mi 500 gld. (Pomisliti je še, da se ima dokaj manjših stroškov mej delom se shajajočih, katerih se sedaj ne računa.) Dovoljujem si vprašanje, cenjeni Gospod doktor, če je ta denar mogoč ustvariti: mi za časa dela dovoljenega življenja osvoboditi me skrbi za prve vsakdanje potrebe? Pač jedva. O honoroaru, kakem relativnem plačilu za delo umetniško, se niti govoriti ne more. A z navdušenjem lotim se stvari in z lastno mi vstrajnostjo hočem delati in ne stal bi jaz nikdar pred spomnikom, sramujoč se svojega dela. Meni je za stvar v objektivnem in subjektivnem oziru. Dovolite mi, čestiti gospod doktor, še par besedi zaradi časa. Dve leti, pravite, v dovršenje dela, zdi se Vam predlogo. Časa nikakor nisem dosledneje omejil, to mi vsaj tudi ni mogoče. Obljubim stvar v poldrugem letu izvršiti. Da, skončal bi lehko vjednem letu, s tem pogojem ne prevzamem nikakor dela, ker bi potem ne bil Vodnik tak, da biga mogel objaviti delom lastnim, niti bi si ga Slovenci mogli misliti svojim Vodnikom, to je, spominek bi ne bil dostojen. Če dogotovim delo par mesecev kasneje porabivši ta čas boljšo izvršitev stvari je to sigurno le v korist celi reči.«21 Gangl je 26. aprila 1887 poslal z Dunaja osnutek za spomenik (»voščeno bronsirano podobico na marmo-riranem postamentu«),22 na podlagi katerega je dobil naročilo za izdelavo kipa. Iz Ganglovega pisma dr. Vo-šnjaku: »Dovolite mi, spoštovani gospod doktor, nekaj besedi o obisku. Izdelal sem ga iz voska in pobronzoval kakor me je nekaj gospodov podučilo in sem sam vsled čitanja o Vodniku uvidel, sem ga morebiti malo preveč okrasil. Spremeni se vsaj lehko vse in stvarim ga po željah č. gospodov (kar se tiče formalnosti, seveda), kakor mi bodete naznanili. Vsaj to je samo osnutek, mala stvar. Vse kaj druzega je pač delo veliko, mogoč predstavljati Vodnika stvarno in umetno dostojnega.«23 Konec maja 1887 sta se odbor in kipar Alojzij Gangl dogovorila za izdelavo spomenika. Dogovor je 27. maja 1887 v Ljubljani podpisal dr. Josip Vošnjak, 29. maja pa na Dunaju Alojzij Gangl. Gangl se je obvezal, da bo do konca leta 1888 izdelal Vodnikov kip, visok 2.10 m, za kar bo prejel 2700 goldinarjev honorarja. Kot predujem je dobil 150 goldinarjev. Vsakega prvega v mesecu mu bo izplačanih 60 goldinarjev. Iz vsote 2700 goldinarjev bo državni poslanec, prof. Fran Šuklje plačeval za atelje, material in druge stroške. Po dovršenem delu pa bo Gangl prejel preostanek denarja.24 Sredi leta 1887 je dr. Vošnjak obvestil Gangla, dabo potrebno spomenik nekoliko zvišati, s čemer se je Gangl strinjal: »Ob straneh prostora, določenega spominku, stoje, kakor pišete, hiše vdva nadstropja, a jedna stran je daleč odprta. Spominek 5 m visok bil bi pač pritlikav. Ne ve pak tudi če se dotični prostor za več let kako ne spremeni, glede svoje okolice.« Gangl je Vošnjaku poslal mere Schillerjevega spomenika na Dunaju (kip 3,37 m, podstavek 2,8 m, skupna višina 10,8 m; avtor spomenika je bil kipar Johannes Schilling, spomenik je bil odkrit 1867). »Povišanje spominka slede seveda primeroma tudi večji stroški in potreba časa, če napravim podobo kacih 50 cm ali 70 cm višjo trebam, recimo, 2 meseca več časa; kar mi priraste truda in dela, ne zahtevam za to nič več; a potrebujem živ model dalj časa in glede tega bi se stroški naj bolj povišali. Vse skupaj bi znašalo vsaj 100 fl. več (model mije namreč potem potreben okolu 2 meseca dalj vsaj 3 ure na dan, ura po 50 novcev, bolj kup nikakor ni mogoče.«25 21 Ganglovopismo dr. Vošnjaku 13. aprila 1887, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. 22 Jos.(ip) Gustin, »Ganglov 'Vodnik'«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 57. 23 Ganglovo pismo dr. Vošnjaku 26. aprila 1887, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. 24 »Dogovor med odborom za Vodnikov spomenik in Al. Ganglom, akademikom na Dunaju« (rokopis), ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. 25 Ganglovo pismo dr. Vošnjaku 7. julija 1887, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. Gangl je od 1. novembra 1885 do konca leta 1887 prejemal tudi 20 goldinarjev mesečne deželne podpore. V korespondenci med Ganglom in dr. Vošnjakom je ohranjenih več Ganglovih prošenj za denarne predujme (ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621). Ganglovo pismo 20. aprila 1887: »Častiti gospod doktor! Zahvaljujem se Vam za Vaše prijazno pismo. Kar se tiče osnutka, katerega sem izdelal še pred par tedni, ustregel bi rad Vaši želji in ga poslal v Ljubljani, če bi me nekaj ne oviralo, ali da odkrito povem, častiti gosp. doktor, manjka mi denarjev za poštnino. Mizar mije uže napravil zaboj, v katerem bi poslal skizo. Vsaj se ve, da sem še revež, uživajoč celo deželno podporo in če človek slučajno nimam kake tedne postranskega zaslužka, je lahko v neprijetni stiski. Moja je tudi želja, da bi Vam precej poslal osnutek, katerega bi si lahko ogledali. Storim to, kakor hitro bode moč.« Ganglovo pismo 25. maja 1887: »Zaslužil sem si seveda le redkokrati kaj in ko bi velečastiti gospod prof. Šuklje, kateremu ne morem biti dovolj hvaležen, ne bil tako dobrotnim in mi dajal stanovanja in tega in onega, ne vem, kako bi bil živel. Lehko se razume, da imam male luknje, katere bi rad zamašil. Sam osnutek veljal meje okolo 30 gld. in v žepu nisem imel skoro kraj car j a, ko sem ga delal. Obleke in perila - oprostite prečastiti gospod doktor, da govorim tako neženovano - živo potrebujem, niti vrhne suknje nimam, da bi jo nosil v teh hladnih dnevih. Živeža si moram boljšega privošiti, na kar me opominja zlasti gospod profesor, Hellmerin dobri mi prijatelji; jaz sem jako oslabljen, a sedaj mi bode pridno delati, da dovršim stvar o pravem času in dostojno. Ker imam deželne podpore 20 gold, na mesec, zadostovalo bo 60 gld. mesečnine, ker bi imel skupaj 80 gld. v porabo. Vendar si dovolim prošnjo, spoštovani gospod doktor, da mi blagovolite poslati sedaj prvi mesec vsaj 130 gld., da zamašim luknje (katere sicer nikakor niso neznanske), si napravim nekaj prepotreb-ne obleke in perila, ter živim skupaj z deželno podporo mesec dni. K sreči prosim lehko večjo svoto, ker si itak prištedim najemnino za atelier, vsaj mi ga je prepustil g. prof. Hellmer za nekaj mesecev brezplačno, to je ne za denarja. Kaj vzačetkupak bodo še stroški za železje, prst, oder in model, kar pak oskerbi, kakor ste pisali, gospod profesor Šuklje. Jaz hočem koj začeti z delom! škoda je vsakega dne in atelier sem si uže priredil.« Ganglovo pismo 25. julija 1887: »Denar, kiste miga dali blagovoljno pred svojim odhodom, sem uže davno porabil. Model imam vsak dan okolo 5 ur in me uže samo to mnogo stane. Zadnji čas plačeval sem ga uže iz svojega. Usojam si toraj, spoštovani gospod profesor, nadlegovati Vas s prošnjo, da mi pošljete blagovoljno precej vsaj kakih 50 gld.« Ganglovo pismo 16. novembra 1887: »Vi ste tako prijazni, spoštovani gospod doktor, da me uprašate, če ne trebam kaj več denarjev v potrebščine za zimo. Potreba mije res in odločil sem se bil, prositi nekaj denarjev. Zimsko suknjo in obleko si moram napraviti, potem še nekaj perila. Prosim toraj, velečastiti gospod doktor, da se mi blagovoljno pošlje 70 goldinarjev, kar mi bode morebiti zadostovalo.« Ganglovo pismo 7. julija 1888: »Majhno prošnjo imam spoštovani gospod doktor. Prosim namreč naju-Ijudneje, da se mi blagovoljno pošlje 40. gld., kijih nujno trebam za naročena oblačila, prosim samo velečastiti gospod doktor, da se mi ta svota takoj pošlje.« Ganglovo pismo 23. februarja 1889: »Ker nimam ravno velikega trgovskega talenta, in radi tega na drobno ne vem kako naši računi stoje, prosil bi Vas spoštovani gospod doktor, da pustite pri priliki izračuniti in poročati koliko, da imam še dobiti; kakor žali Bog! Čutim, ne bo več svota velika.« Gangl je spomenik izdelal na Dunaju. Profesor Edmund Hellmer (1850-1935) mu je dal na razpolago atelje v Pratru. V zameno za brezplačno uporabo ateljeja je moral Gangl občasno pomagati Hellmerju pri delu.26 Josip Gustin je menil, da prva študija Vodnikovega kipa (višina 46 cm) prikazuje »kakih 30 let starega malo previtkega Vodnika v prepasanem tolarji z lepo drapira-nim plaščem, kateri levi del slikovito pokriva kos grškega stebra, na katerega se naslanja vsa podoba, plašča drugi del tišči gracijozno desna roka k telesu, v levici drži zvito listino«. »Razločuje se od osnutka v tem, da podoba stoji mirno z ravnotežjem ne levi nogi na levo stran, in daje vsa podoba marljivo modelirana in po prirodi preštudirana.« Bronsirane mavčne odlitke kipca je Gangl prodajal po 20 goldinarjev.27 Sredi leta 1887 je bil Ganglov model kipa za Vodnikov spomenik razstavljen v Petričičevi trgovini na glavnem trgu.28 Gangl je do sredine leta 1888 oblikoval model Vodnikovega kipa v polovični človeški velikosti (bronsi-rani mavec, višina 130 cm) in ga poslal v Ljubljano.29 »Vglavnih motivih se ne razločuje veliko od prve, samo postava je čvrstejša, gibanje telesa mirnejše, obraz starej- 26 Ganglovo pismo dr. Vošnjaku, 25. maj 1887, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. 27 }os.(ip) Güstin, »Ganglov 'Vodnik'«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 59. 2S Po: »Vodnik-Denkmal«, Laibacher Zeitung, 1887/122. 29 Model hrani Narodna galerija v Ljubljani (sign, na podstavku A. Gangl 88). Kip so leta 1959 odlili v bron. Risba Vodnikovega kipa (Dom in svet, 1889, št. 7, str. 147) Fotografija Vodnikovega kipa, Belokranjski muzej Metlika (iz: Alojzij Gangl / Kipar na poti v moderno, katalog razstave Narodna galerija v Ljubljani in Belokranjski muzej, Metlika, 2010, str. 185) Vodnik nosi dolgo duhovniško obleko. Ogrnjen je v dolg plašč, ki je položen tudi preko Vodnikove desne roke. Josip Güstin piše, daje bilo modeliranje draperije zahtevno, vendar je šlo kiparju delo hitro od rok. Vodnik je rahlo sklonjen. V desni roki drži šop papirjev, ki naj bi ponazarjali pesništvo. Levica je iztegnjena z govorniško gesto in naj bi pomenila učitelja. Draperija podpira držo telesa. Josip Güstin poudarja, da je Gangl oblikoval povsem novo verzijo Vodnikovega kipa, ki se ni opirala na prejšnje študije. Na končni verziji kipa ni več antičnega dodatka - kosa grškega stebra, na katerega se je naslanjala figura.38 Pod napisom Vodnik na podstavku je bila predvidena bronasta lira z lovorovim vencem. Zamisel so zaradi prevelikih stroškov opustili. Sprednjo stran podstavka naj bi krasilo »le ime Vodnik zgoraj odprto na pol lipov pol lovorov venec«.39 Gangl je narisal črke, a je bil proti 3S Jos.(ip) Gustin, »Ganglov 'Vodnik'«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 58-59. 39 Jos.(ip) Gustin, »Ganglov 'Vodnik'«, Ljubljanski zvon, 1889, str. 59. vencu, »katerega sicer ne bi treba bilo, ker samo ime Vo-dnikje bol monumentalno -: a če se pa vsekakor zahteva ga naredim.«40 Gangl je Vodnikov kip končal do novembra 1888. Kip je signiran in datiran desno spodaj: Al. GANGL / Fecit 1888. Odbor se je glede odlivanja kipa dogovarjal z zvo-narno Alberta Samasse, ki pa bi moral najeti cizelerja.41 Gangl je priskrbel predračune dunajskih livarn: Carl Turbain (predračuni 3950 gld., 3230 gld., 3500 gld.), Fr. Essler (3000 gld.), I. C. Hernik (3200 gld.) in c. kr. livarna Franza Pönningerja (3200 gld.).42 Kip je odlila c. kr. livarna Franza Pönningerja (K. k. Kunst-Erzgiesserei).43 Gangl je kip dostavil v livarno 17. januarja 1889.44 40 Vodnikovo pismo dr. Vosnjaku 18. januarja 1889, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. 41 Zapisnik seje odbora za Vodnikov spomenik 18. novembra 1888, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. 42 Ganglovopismo dr. Vosnjaku 13. novembra 1888, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. « Po: »Zahvala«, Slovenec, 1889/149. 44 Ganglovo pismo dr. Vosnjaku 18. januarja 1889, ARS, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889, fond AS 621. Dolgo vrsto napitnic je začel dr. Vošnjak, ki je napil avstrijskemu cesarju. Zadoneli so glasni klici Zivio. Blejska zdraviška godba je zaigrala cesarsko himno. Sledila je napitnica župana Grassellija, ki je poudaril, da je Ljubljana s poplačilom dolga Vodniku izpričala narodni značaj. Spomnil se je gostov, bratov Hrvatov ter zastopnikov Čehov in Korošcev, »katerim se mej vsemi Slovenci najhuje godi«. Dr. Sernec iz Celja je v daljšem govoru opozoril na narodno požrtvovalnost in blagost srca, s katerima bo mogoče zaustaviti germanizacijo. Janko Kersnik je zatrdil, da stihi Simona Jenka »Pri zeleni mizi / Moški ino ženske / Druščina gospode / Bila je slovenska. / Z druščino možakov / Gospodične zale/V našem so jeziku / Gladko vse kramljale.« (iz ciklusa Obrazi IV) niso več sanje, ampak prijetna resnica. »Naglaša potem svobodno spoznanje lepega in pravega individualnost osobe (živioklici), kateri jedini bodeta pripomogli, da ne bodemo vedno na istem stališči, akoravno smo že 100 let starejši ter zaključi s klicem: Živeli svoboda, ume-tnija in umetniki slovenski! Živio Gangl!« Sokoli so med burnimi klici Zivio dvignili kiparja Cangia na rame. Na burno pritrjevanje so naletele tudi besede dr. Tavčarja, da ne smemo izgubiti več niti pedi slovenske domovine. Vodnikov, »po kipeči narodnostni ljubezni postavljen spomenik«, bo vedno stal na čisto slovenski zemlji. Tavčar je govor zaključil z napitnico: »Bog živi slovenski narodi Slovenija čez vse!« Koroški deželni poslanec Muri se je zahvalil državnim poslancem, ki so se pogumno borili za koroške Slovence in jih prosil, naj nadaljujejo s tovrstnimi prizadevanji. V imenu koroških Slovencev je zaklical: »Živeli naši državni poslanci!«78 Dr. Poklukar je poudaril, da se državni poslanci »vedno poganjajo za celokupnost naroda« in se bodo še naprej borili za koroške brate. Napil je poslancu Muriju in »bratom iz Korotana«. Dr. Ferjančič je opozoril na slovenski napredek, saj Nemci ne morejo Slovencev več imenovati »interessantes Natiönchen«. K temu so veliko pripomogli državni poslanci, ki so vedno delovali kot vseslovenska stranka. Napil je Korošcem in vsem Slovencem. Dr. Vošnjak je pozdravil osmerico gostov iz Reke, o katerih velja reči, da smo »Jedna kri, jeden narod.« -»Bog živi Hrvate!« Dr. Erazmo Barčič se je zahvalil za napitnico in se ozrl na napredek v Srbiji, v Črni gori, na volitve v Dalmaciji, na zmago (hrvaške in slovenske) narodne stranke v Istri, ki je na volitvah v istrski deželni zbor namesto prejšnjih šestih dobila deset poslancev. Ob zaključku je zaklical: »Slava Vodniku!« Kipar Gangl se je zahvalil, da je dobil priložnost, izdelati »to velečastno delo« (t. j. prvi javni spomenik slovenskemu prvaku) in se priporočil v nadaljnjo podporo. Prof. Zupan je opozoril, da so na slavnosti tudi Vodnikovi sorodniki (družini Vodnik in Knez). Napil je obema družinama oziroma gospodoma, ki staju zastopala. Ivan Hribar je pozdravil reške goste in v daljšem slovenskem in hrvaškem govoru opozoril na vzajemnost med Slovenci in Hrvati ter napil bratstvu obeh narodov. Urednik A. Jakič iz Pulja je opisal narodni preporod v Dalmaciji in Istri ter napil slogi Slovanov. Župnik Rozman je priporočal Vodnika za vzor. »On ni poznal razlike mej narodom, zatorej se tudi mi ne ločimo v liberalce in konservativce stare in mlade. Vse bodi pozabljeno, bodimo bratje mej seboj, jednega duha, jednega srca!« Zadnji govornik je bil Matija Kune iz Ljubljane, kije zastopal obrtnike. Rodoljubi so bili zaradi zaporednih napitnic že precej utrujeni, zato njegove besede niso naletele na tolikšno pozornost kot prejšnji nastopi. Kune je ob zaključku govora povedal naslednje: »Ker pa iz duha življenja izvira, je vse, kar so storili naši pesniki in buditelji za duševni razvoj svojega rodu, - koristilo tudi napredku domače umetnosti in obrtnosti! Zato pa slavijo take može, tudi priprosti obrtniki in delavci, ker vedo da v duševnem razvoji naroda leži ključ gospodarskemu napredku! Narodna zavednost vzbuja značaje, daje pričetnikompogum, - in živahnopodkrepljenje domače umetnosti in obrtnosti donašalo bode narodu in deželi najlepši inplodoviti sad! Treba pa je, da vsi to spoznamo. Duh in moč, veda in delo sta jednakopravna faktorja, - ta misel mora prodreti mej nami, - in pridobili si bodemo ž njo zadovoljnost slovenskega delavskega stanu, za kar skrbeti je vsem narodna dolžnost! Ti ideji, ki spaja genijalno misel s fizično krepkostjo, - slogi, ki veže učenjaka s priprostim delavcem, velja naj moja napitnica! Bog živi slovenski duh! Bog živi slovensko moč!«79 Ob peti uri je Šišenska čitalnica priredila ljudsko veselico pri Vodnikovi rojstni hiši (Na Jami, Pri Zibertu). Spored: 1. Putnica (igra c. kr. vojaška godba) 2. Suppe: slavnostna uvertura (c. kr. vojaška godba) 3. D. Fajgelj: Kantata v proslavo V Vodnika (moški zbor) 4. slavnostni govor učitelja Franceta Galleta 5. Ivanovič: Valček naDunavi (c. kr. vojaška godba) 6. Scherenzl: Venec slovenskih pesmi (c. kr. vojaška godba) 7. Fran Gerbič: Moj 78 Po: »Tridnevna slavnost Vodnikova«, Slovenski narod, 1889/153. 79 Po: »Tridnevna slavnost Vodnikova«, Slovenski narod, 1889/154. Gangl je julija 1889 prejel povabilo Josipa Juraja Strossmayer j a, naj prevzame kiparska dela pri katedrali v Đakovem.86 Leta 1890 je dobil naročilo za izdelavo kipov za novo Deželno gledališče v Ljubljani. Vodnikov spomenik, ki ga odlikuje skladnost med realističnim Vodnikovim kipom in monumentalno preprostim, pretehtano oblikovanim podstavkom, je stal pred licejem, kjer je Vodnik poučeval. Stavbo so leta 1903 porušili,87 tako da je spomenik ostal brez nujno potrebnega ozadja. Po izgubi arhitekturnega ozadja se je spomenik optično zmanjšal.88 Ob odkritju je spomenik obdajala trata z zelenjem in cvetjem, ki je bila obrobljena z nizkim zidcem. Ker je bila trata stalno poteptana in podstavek onesnažen, je mestna občina naročila mestnemu gradbenemu odboru, naj izdela načrt za ograjo. Ograjo, ki jo je zasnoval Jan DufFé, je izdelal ljubljanski mojster umetnega ključavničarstva Ivan Šprajcer.89 Viri in literatura Arhivski viri Arhiv Republike Slovenije (ARS) AS 621, Konvolut Odbor za Vodnikov spomenik 1887-1889 Časopisni viri Novice, 1857, 1858, 1867, 1889 Slovenski narod, 1887, 1889 Zgodnja Danica, 1871 Ljubljanski zvon, 1888, 1889 Slovenec, 1889 Dom in svet, 1889, 1903 Laibacher Zeitung^ 1887, 1889 Literatura Matija Čop, Pisma in spisi, Ljubljana 1983 Spelea Čopič, Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana 1991 Spelea Čopič, Javni spomeniki v slovenskem kiparstvu prve polovice 20. stoletja, Ljubljana 2000 86 Po: »Heimische Kunst«, Laibacher Zeitung, 1889/166. 87 Po: Viktor Steska, »Licejsko poslopje v Ljubljani«, Dom in svet, 1903/1, str. 59. 88 Po: Karel Dobida, »Spomenik kralja Petra I. v Ljubljani / Nekaj kritičnih opazk«, Slovenec, 1927/37. 89 Po: Spelea Čopič, »Spomenik Valentinu Vodniku«, Ljubljansko kiparstvo na prostem, Ljubljana 1991, str. 221. Der Traum vom Glück / Die Kunst des Historismus in Europa, Katalog, Band 2, Künstlerhaus & Akademie der bildenden Künste, Dunaj, 1996/1997 Gesichte der bildende Kunst / 19. Jahrhundert, V Band, München, Berlin, London, New York, 2002 Janko Kos, Valentin Vodnik, Ljubljana 1990 Stereotipi v slovenskem jeziku, literaturi in kulturi (zbornik predavanj), Ljubljana 2007 Vodnikov spomenik / Vodnik-Album, Ljubljana 1859 Zusammenfassung DAS DENKMAL VON VALENTIN VODNIK IN LJUBLJANA Das Denkmal des ersten slowenischen Dichters, Zeitungsmannes und Sprachwissenschaftlers Valentin Vodnik aus dem Jahr 1889 in Ljubljana ist das erste slowenische Nationaldenkmal und markiert den Beginn der slowenischen bildhauerischen Denkmalkunst. Mit der Stärkung des Nationalbewusstseins wuchs das Streben nach Denkmalerrichtungen für verdienstvolle Männer, doch hinkten die Slowenen den größeren europäischen Völkern bei Denkmalehrungen ihrer großen Männer fast das gesamte 19. Jahrhundert um einiges nach. Die Rolle der ersten (halb)öffentlichen Denkmäler übernahmen Grabmäler, wie es Vodniks Grabmal aus dem Jahr 1827 war. Zur ersten Anregung für ein figurales Denkmal Vodniks kam es im Jahr 1857. Bei der Wahl Vodniks spielte die Tatsache, dass er den Altslowenen näher stand als der Dichter France Prešeren, eine wichtige Rolle. Es tauchten auch Vorschläge auf, statt einem bildhauerischen Denkmal das Andenken Vodniks durch eine Denkschrift oder ein Stipendium für die besten Slowenischschüler zu ehren. Am 2. Februar 1858, zum hundertjährigen Geburtstag Vodniks, wurde eine Gedenktafel auf seinem Geburtshaus in Šiška feierlich enthüllt. Das Geld für sein bildhauerisches Denkmal in Ljubljana wurde 30 Jahre lang gesammelt. Die Sammelaktion, die zunächst von Dr. Lovro Toman und Dr. Janez Bleiweis geleitet wurde, geriet zunehmend ins Stocken. Im Jahr 1869 veröffentlichte der Verein zum Schutz der nationalen Rechte Slowenien (Društvo za brambo narodnih pravic Slovenija) einen Aufruf zur erneuten Geldsammlung für Vodniks Denkmal und ließ einen Entwurf erstellen. Der Autor der Zeichnung mit der Statue Vodniks war wahrscheinlich der Bildhauer Franc Zajec, der auch die heute verlorene Büste für die zu Ehren Vodniks abgehaltene »béseda« [gesellige Veranstaltung] am 5. Februar 1858 im Landestheater in Ljubljana sowie Vodniks Ganzkörperstandbilder aus patiniertem Gips (1869) geschaffen hatte. Die Initiative für die Denkmalerrichtung wurde zu Beginn des Jahres 1887 vom Ausschuss des Unterstützungsvereins für Schriftsteller (Pisateljsko podporno društvo) erneuert. Der Unterstützungsverein übernahm das vom slowenischen Verein Slovenska matica gesammelte Geld und gründete in Absprache mit der Slovenska matica und der Laibacher Stadtgemeinde einen Ausschuss zur Errichtung des Vodnik-Denkmals unter Leitung von Dr. Josip Vošnjak. Der Ausschuss kontaktierte den jungen Bildhauer Alojzij Gangl (1859-1935), der damals das zweite Studienjahr an der Akademie in Wien absolvierte. Im Mai 1887 erhielt Gangl den Auftrag. Er fertigte mehrere Studien für Vodniks Statue an. Gangl stellte Vodniks Statue bis zum November 1888 in einem Atelier im Prater fertig, das ihm von Professor Edmund Hellmer zur Verfügung gestellt wurde. Im Tausch für die kostenfreie Nutzung des Ateliers musste Gangl Hellmer fallweise bei seiner Arbeit behilflich sein. Die Statue wurde in der k. k. Kunstgießerei von Franz Pönninger in Wien gegossen. Gangl war wahrscheinlich auch der Autor der Pläne für den Denkmalsockel. Die Steinmetz- und Betonarbeiten wurden von der Firma Feliks Toman in Ljubljana durchgeführt. Das Denkmal wurde auf Gangls Anraten in der Achse zum ehemaligen Lyzeum aufgestellt. Es wurde am 30. Juni 1889 im Rahmen einer großen dreitätigen Feierlichkeit zu Ehren Vodniks enthüllt, in Anwesenheit von verschiedenen nationalen Vereinen und über 10.000 Menschen. Der Beitrag behandelt im Detail die Tätigkeit des Ausschusses, die Korrespondenz zwischen Vošnjak und Gangl, die Denkmalkosten und die feierliche Enthüllung. Der Ausschuss hatte 9026 Gulden zur Verfügung. Den größten Anteil an dieser Summe stellten freiwillige Beiträge und deren Zinsen dar. Der Krainer Landesausschuss steuerte 1000 Gulden bei, der Laibacher Stadtrat 1700. Die Kosten für das Denkmal betrugen 7604 Gulden (Gangl erhielt für seine Arbeit 2810 Gulden, das Gießen des Denkmals kostete 3150 Gulden und die Steinmetzarbeiten 1574 Gulden). Schlagwörter: Valentin Vodnik, öffentliche Denkmäler, bildhauerische Denkmalkunst, Franc Zajec, Alojzij Gangl Andrej Studen »Kjer se pijančevanje ustavi, red in sreča se zopet pojavi«* Drobec o protialkoholnem boju v času povojne psihoze STUDEN, Andrej, dr., izr. prof., znanstveni svetnik, Inštitut za novejšo zgodovino, Kongresni trg 1, SI - 1000 Ljubljana 392.86(497.4)(091) 613.81(497.4)(091) 178.1 (497.4)(091) »KJER SE PIJANČEVANJE USTAVI, RED IN SREČA SE ZOPET POJAVI« Drobec o protialkoholnem boju v času povojne psihoze Protialkoholno gibanje na Slovenskem se tudi v letih po prvi svetovni vojni ni moglo pohvaliti z vidnejšimi uspehi. Čas povojne psihoze je na eni strani zaznamovalo vsesplošno pomanjkanje in neznosna draginja, po drugi pa tudi nadvse živahno družabno življenje, kije delovalo kot nekakšen mentalni faktor stabilizacije. Po prvi svetovni vojni so svetu zavladali alkohol, nikotin in sifilis. Strah za prihodnje rodove naj bi vzbujala zlasti mladina, ki odrašča v razbrzdanosti, surovosti, vdajanju užitkom in brez vzorov. Povojna psihoza je ljudi gnala v brezglavo rajanje, brezbrižno razuzdanost in neizmerno popivanje, ki je povzročalo tudi veliko škodo v narodnem gospodarstvu. V boju proti alkoholizmu so se v letih po prvi svetovni vojni najbolj angažirali ljudje, ki so to počeli iz vzgojno moralnega, narodnogospodarskega in evgeničnega stališča. Pričujoča razprava izpostavlja poglede dveh protialkoholnih borcev, ki sta v času povojne psihoze delovala v Celju. Emilijan Lilek se je zavzemal za prohibicijo po vzoru Združenih držav Amerike. Fedor Mikič je poudarjal, daje uspešno delovanje proti zlu alkoholizma možno samo s pomočjo države, pijanstvo pa da je največji povzročitelj slabega gospodarskega stanja v državi. A alkoholizma kot ene najtežjih slovenskih ljudskih bolezni napori protialkoholnih borcev tudi v naslednjih letih niso uspeli ozdraviti. Ključne besede: Protialkoholno gibanje, alkoholizem, prohibicija, Emiljan Lilek, Fedor Mikič Prerod, ieto I., št. 2,1922, Pametnice -pismo nadučitelja A. Sežuna in župnika V. Marčiča iz Mavčič, str. 31. STUDEN Andrej, PhD, Associate Professor, Research Advisor, Institute of Contemporary History, Kongresni trg 1, SIlOOO Ljubljana 392.86(497.4)(091) 613.81(497.4)(091) 178.1(497.4)(091) "IF DRINKING DIE, LUCK AND ORDER WILL THRIVE" A Fragment about the Fight against Alcohol during the Postwar Psychosis The anti-alcohol movement in Slovenia had little to brag about in the years after the First World War. On the one hand, the time of postwar psychosis was marked by general indigence and famine prices; on the other, by a rich social life that functioned as a mental factor in creating stability. Alcohol, nicotine and syphilis ruled the world after the First World War. Older generations were particularly concerned about the young, who were growing up immersed in decadence, cruelty, indulgence in pleasures and a lack of ideals. This postwar psychosis pushed people into headless merrymaking, careless debauchery and excessive drinking, which caused considerable damage to the national economy. The most adamant fighters against alcoholism in the years after the First World War were people whose main impetus arose from educational-moral, national-economic and eugenic principles. This article highlights the views of two anti-alcohol fighters who worked in Celje during the postwar psychosis. Emilijan Lilek supported US-style prohibition. Fedor Mikič emphasized that the evil of alcoholism could only be fought with the help of the state and maintained that drunkenness was the main cause of the dire economic situation in the country. However, in spite of the anti-alcohol fighters' efforts, alcoholism as one of the most serious Slovene folk conditions could not be healed. Key words: Anti-alcohol movement, alcoholism, prohibition, Emilijan Lilek, Fedor Mikič Alkoholizem bo narodu zadal smrtni udarec (Narodna čitanka o alkoholu, 1931) Pogledi mladega Mikiča na rešitev alkoholnega vprašanja (seveda ob izdatni pomoči države) so zelo radikalni. V očibijejo zlasti njegove zahteve po izredno visokih globah in zapornih kaznih ter celo po konfiskaciji polovice ali kar celotnega premoženja. Poleg resne skrbi za telesni in duševni propad posameznika in celega naroda pa je alkohol postajal tudi vedno večji sovražnik narodnega gospodarstva in države. Znani zdravnik in higienik Ivo Pire je pri razpravljanju o alkoholizmu brez zadržkov izpostavil, da »se moramo danes vpraševati o škodi, ki jo trpi narod kot celota zaradi uživanja alkohol a.«,s Alkoholizem je bil za Fedorja Mikiča največji povzročitelj slabega gospodarskega stanja v državi, kar je skušal nazorno dokazati tudi s svojo, leta 1923 v samozaložbi izdano knjigo Naše alkoholno gospodarstvo. Poleg tega, da je v knjižici objavil grozovite številke o zapitem alkoholu, ki povzroča gospodarsko škodo in prezgodnjo smrtnost, je zanimivo tudi njegovo opozorilo na t. i. plave ponedeljke oz. mačkaste dni, torej na dneve, ki sledijo popivanju in »proizvajajo« manjvredne, za delo manjsposobne ljudi, ki seveda povzročajo precejšen minus v narodnem gospodarstvu.39 Po mnenju Mikiča so ravno gospodarska neučinkovitost podjetij in milijonske izgube največja vzpodbuda za protial-koholno delo. Svoj boj proti hidri pijančevanja, proti strašnemu zlu družbe Mikič zaključi s pozivom vsem strankam - pa naj so demokratične, narodne, ljudske, socialne - da naj v svoj program dajo boj proti alkoholiz- mu. Nova država Jugoslavija naj bi po njegovem mnenju namreč »zmagala in živela« samo v znamenju tega boja.40 Številna prizadevanja za omejitev pijančevanja kot največje nesreče našega naroda tudi v naslednjih letih niso obrodila zaželenih sadov. Higienski zavod sije npr. na področju Slovenije v času med obema svetovnima vojnama za ciljno publiko protialkoholne propagande in izobraževanja izbral predvsem mladino, saj naj bi raziskave alkoholizma nedvomno pokazale, »da sta razširjenost uživanja alkoholnih pijač in vpliv tega uživanja na duševni in telesni razvoj slovenske mladine tako velika, da preti slovenskemu narodu v tempogledu nepopravljiva škoda«.41 A alkoholizma kot »ene najtežjih, najbolj kompliciranih in najbolj ukoreninjenih slovenskih ljudskih bolezni« napori protialkoholnih borcev niso uspeli ozdraviti. Narod kot bolnik tega namreč ni resnično hotel, »brez njegove lastne volje, zaupanja in želje po zdravju pa mu ni pomoči«.42 Zdi se, da so kot gobe žejni Slovenci svojo žalost in skrbi vse bolj utapljali v kapljici pozabe in da so tako kot prej (in tako kot še danes) za zlorabo alkoholnih pijač izkoristili praktično vsako priložnost. V boju proti alkoholni kugi, kot v svojem znanem delu Severni sij pravilno ugotavlja pisatelj Drago Jančar, niso zalegla še tako drastična in z nazornimi slikami pospremljena opozorila, »ki bi vendar slehernega razumnega človeka morala odvrniti od pijančevanja«. V letu 1938, več kot desetletje in pol po omenjenih antialkoholnih prizadevanjih Lileka in Mikiča, je tudi Sveta vojska »na svoji letni skupščini morala ugotoviti in resignirano priznati, daje njeno več kot dvajsetletno prizadevanje na tem področju obrodilo premajhne sadove«,43 Cvirn, Janez. Meščanstvo v Celju po razpadu Avstro-Ogrske. V: Iz zgodovine Celja 1918-1941, ur. Marija Počivavšek, Odsevi preteklosti 3, Celje: Muzej novejše zgodovine, 2001, str. 191-216. Gašparič, Jure. Tobak in alkohol v parlamentu prve Jugoslavije, Zgodovina za vse, leto XV, 2008, št. 2, str. 26-36. Viri in literatura Časopisni viri Prerod, leto I., 1922, št. 1, 2, 6, 7-8, 9-10, 11-12. Literatura Jančar, Drago. Severni sij, Murska Sobota: Pomurska založba, 1984. Jagodic, Vojko, Smernice dela proti alkoholizmu s posebnim ozirom na mladino. V: Rešimo mladino pred alkoholizmom, Ljubljana: Higienski zavod, 1939, str. 49-79. Kaschuba, Wolfgang. Lebenswelt und Kultur der unterbürgerlichen Schichten im 19. und 20. Jahrhundert, München: Oldenbourg, 1990. Kores, Dolores. Kratka krilca, alkohol & charleston, Zgodovina za vse, leto VIII, št. 1, 2001, str. 52-58. Lilek, Emilijan. O zabrani alkoholnih pijač, Celje: Samozaložba, 1922. Matic, Dragan. »In zapela je harmonika od vzhoda do zahoda in naš narod je zarajal, da še nikdar tako ter ne more do sape še danes...« Vzpon nemorale in alkoholizma med veliko vojno in v času povojne psihoze, Zgodovina za vse, leto XV 2008, št. 2, str. 81-89. Mikič, Fedor. Naše alkoholno gospodarstvo, Celje: Samozaložba, 1923. Orožen, Janko. Življenje in delo vladnega svetnika Emilijana Lileka, Celje: Zvezna tiskarna, 1941. Polajnar, Janez. Vpliv alkohola in degeneracija naroda med obema svetovnima vojnama, Zgodovina za vse, leto XV 2008, št. 2, str. 109-119. Rešimo mladino pred alkoholizmom, Ljubljana: Higienski zavod, 1939. Sincerus (Janez Kalan), Konec pravdi o alkoholu, Ljubljana: Katoliška tiskarna, 1918. Studen, Andrej. Pijane zverine. O moralni in patološki zgodovini alkoholizma na Slovenskem v dobi meščanstva, Celje: Zgodovini.ee, 2009. Zusammenfassung „WO DIE TRINKEREI ENDET, KOMMEN ORDNUNG UND GLÜCK WIEDER ZUM VORSCHEIN" Ein kleiner Beitrag über den Kampf gegen den Alkoholismus in Zeiten der Nachkriegspsychose Jugend geweckt, die angeblich sittenlos, verroht und ohne Vorbilder aufwuchs und den Lastern frönte. Die Nachkriegspsychose trieb die Menschen in einen kopflosen Reigen, in sorgenlose Ausschweifungen und uferlose Saufgelage, was auch der Volkswirtschaft großen Schaden verursachte. Im ganzen Land wuchsen Gasthäuser wie Pilze aus dem Boden und Übertretungen ihrer Betriebszeiten waren allzu häufig. Das Problem des Alkoholismus wurde im Jahr 1921 noch durch eine Verordnung über das freie Schnapsbrennen verschärft, womit die ohnehin sehr seltenen Erfolge des Kampfes gegen den Alkohol noch zusätzlich geschmälert wurden. Im Kampf gegen den Alkoholismus engagierten sich in den Jahren nach dem Ersten Weltkrieg jene Personen am stärksten, die dies von einem erzieherisch-moralischen, volkswirtschaftlichen oder eugenischen Standpunkt aus taten. Die Gründe für ihre Besorgnis reichten von der Sorge um die öffentliche Moral bis zur Angst vor der völligen genetischen Degeneration des Volkes und dem Unterganges des neuen Staates. Die vorliegende Abhandlung stellt die Ansichten zweier Kämpfer gegen den Alkohol vor, die in den Zeiten der Nachkriegspsychose in Celje wirkten. Emilijan Lilek trat im neuen Staat für eine Prohibition nach Vorbild der Vereinigten Staaten von Amerika ein und betonte die gesundheitlichen, wirtschaftlichen und moralischen Erfolge eines Alkoholverbots. Fedor Mikič hob auch hervor, dass ein erfolgreiches Wirken gegen das soziale Übel des Alkoholismus nur mit Hilfe des Staates möglich sei und die Trunksucht der Hauptverursacher der schlechten Wirtschaftslage im Staat sei. Im Büchlein Naie alkoholno gospodarstvo [Unsere Alkoholwirtschaft] veröffentlichte er grauenerregende Zahlen über den konsumierten Alkohol, der wirtschaftlichen Schaden verursacht. Doch auch in den Folgejahren gelang es den Bemühungen der Antialkoholkämpfer nicht, den Alkoholismus als eine der schwersten slowenischen Volkskrankheiten zu heilen. Die allzu durstigen Slowenen ließen sich von keiner noch so anschaulichen und drastischen Warnung vor dem giftigen Tropfen des Vergessens überzeugen. Anlässlich des 20. Jahrestages des Beginns der »modernen« Antialkoholbewegung im slowenischen Gebiet, im September 1922, konnten sich die Kämpfer gegen die Alkoholpest keiner größeren Erfolge rühmen. Die Zeiten der Nachkriegspsychose waren auf der einen Seite durch allgemeinen Mangel und unerträgliche Teuerung gekennzeichnet, auf der anderen Seite aber auch durch ein äußerst lebhaftes gesellschaftliches Leben, das als eine Art mentaler Stabilisierungsfaktor wirkte. Nach dem Ersten Weltkrieg traten Alkohol, Nikotin und Syphilis ihre Herrschaft in der Welt an. Die Angst um die kommenden Generationen wurde vor allem durch die Schlagwörter: Antialkoholbewegung, Alkoholismus, Prohibition, Emilijan Lilek, Fedor Mikič Matic Batic »Najboljša je pač voda« Protialkoholno gibanje na Slovenskem v luči revije Piščalka in društva Abstinent BATIČ, Matic, diplomirani zgodovinar in nemcist, študent enopredmetnega, drugostopenjskega študijskega programa Zgodovina, Univerza v Ljubljani. Filozofska fakulteta, Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana 392.86(497.4)(091) 613.81(497.4)(091) 178.1 (497.4)(091) »NAJBOLJŠA JE PAČ VODA« Protialkoholno gibanje na Slovenskem v luči revije Piščalka in društva Abstinent Alkoholizem sodi med najbolj pereče socialne probleme 19. stoletja. Boj sta mu najprej napovedali katoliška Cerkev in meščanska morala, ki sta ga razumeli kot greh oz. moralni neuspeh alkoholika. Konec 19. stoletja pa se je uveljavil drugačen, znanstven pogled, ki je alkoholizem razumel kot bolezen, alkohol pa kot strup. To novo razumevanje je imelo velik vpliv tudi na sočasno protialkoholno gibanje, ki je v veliki meri opustilo zavzemanje za zmernost in začelo propagirati popolno abstinenco. Na Slovenskem seje nov pogled na alkohol in problem alkoholizma uveljavil v prvih letih 20. stoletja. Leta 1905 je tako začela izhajati revija Piščalka, kije alkoholizem obravnavala z znanstvenega vidika. Propagirala je popolno odpoved uživanja vseh alkoholnih pijač, alkohol pa razglasila za strup. Njeni moderni pogledi so zadeli ob odpor konservativnih elementov v katoliški Cerkvi, kar je privedlo do ostre polemike med »piščalkarji« in frančiškanom Stanislavom Škrabcem. Načrti takratnih slovenskih protialkohol-nih borcev, med katerimi so še vedno prevladovali duhovniki, po ustanovitvi široke mreže protialkoholnih gibanj se niso uresničili. Ustanovljeno je bilo le društvo Abstinent, ki ga je vodil Janez Evangelist Krek. Člani so se morali zavezati odpovedi uživanja alkoholnih pijač v določenem časovnem obdobju. Društvo si je preko predavanj, deljenja letakov in organizacije družabnih dogodkov prizadevalo Slovence odvrniti od uživanja alkohola. Kljub zavzetemu delovanju pa pravih uspehov ni bilo. Zaradi finančnih težav je Piščalka prenehala izhajati že leta 1906. Ključne besede: protialkoholno gibanje, 20. stoletje, alkoholizem, Piščalka, društvo Abstinent, slovenske dežele, Stanislav Škrabec, polemika. BATIČ, Matic, BA History and German, MA student of History, Faculty of Arts, University of Ljubljana Aškerčeva 2, SI-1000 Ljubljana 392.86(497.4)(091) 613.81(497.4)(091) 178.1(497.4)(091) "WATER IS STILL THE BEST" The Anti-alcohol Movement in Slovenia in the Light of the Piščalka Magazine and the Abstainer Society Alcoholism was one of the most burning social problems in the 19th century. The first to declare a fight against it were the Catholic Church and bourgeois morality, which both saw it as a sin and as a moral failure on the part of the alcoholic. At the end of the 19th century, a different, scientific attitude prevailed, which saw alcoholism as a condition and alcohol as poison. This new understanding had a considerable impact on the contemporary anti-alcohol movement, which to a large extent had replaced the struggle for moderation and started to endorse complete abstinence. In Slovenia, the new view of alcohol and the problem of alcoholism established itself at the beginning of the 20th century. In 1905 the Piščalka (The Whistle) magazine was published, which treated alcoholism from a scientific point of view. It supported a complete abstinence from alcoholic drinks and declared alcohol to be poison. Its progressive views were met with resistance by conservative elements in the Catholic Church, followed by heated polemics between the "Whistlers" and the Franciscan Stanislav Škrabec. The plan of the then Slovene anti-alcohol fighters, of whom the large majority were still priests, to establish a network of anti-alcohol movements, however, did not come to fruition. They only founded the Abstinence Society under the leadership of Janez Evangelist Krek. Its members committed themselves to abstinence over a certain period of time. Through lectures and distribution of flyers and by holding social events, the society tried to dissuade Slovenes from consuming alcohol. However, in spite of their enthusiasm, they had no success. For financial reasons, the Piščalka ceased publication as early as 1906. Key words: anti-alcohol movement, 20th century, alcoholism, Piščalka, Abstinence Society, Slovenian Provinces, Stanislav Škrabec, polemics. O alkoholizmu kot fenomenu slovenstva je bilo že veliko povedanega. Kot poudarja Anton Šepetavc v svoji duhoviti razpravi Pijem, torej sem Slovenec, je »žeja našemu plemenu prirojena in če se kje zares veliko pije, se pije na Slovenskem.«1 Temu primerno je bilo o alkoholu, tej najbolj razširjeni slovenski drogi, in bolezni, ki jo povzroča, alkoholizmu, prelitega že mnogo črnila, tudi z zgodovinskega stališča. Glede na slovenske razmere razumljivo pa je ostal relativno zanemarjen njegov vedno zapostavljeni brat dvojček - protialkoholizem. Slovenci, kjer »ni mesta, trga ne vasice, da ne bi krčma stala v nji«2, se nanj in na njegova opozorila nikoli nismo pretirano ozirali. V razpravi bomo skušali predstaviti začetke modernega protialkoholnega gibanja na Slovenskem v začetku 20. stoletja. Slovensko moderno protialkoholno gibanje je takrat delovalo tudi okrog mesečnika Piščalka in društva Abstinent, ki sta bila ustanovljena leta 1905. Ogledali si bomo, kako so na protialkoholno gibanje na Slovenskem, ki je dotlej bilo povsem pod vplivom katoliške Cerkve in njenih naukov, vplivali tedanji znanstveni tokovi, ki so alkohol in alkoholizem razumeli na nov, »znanstveni« način. Vsi krogi seveda niso navdušeno sprejeli novih pogledov. Pri tem ne mislim samo »pivcev in pijancev«, ki se za visoko doneča opozorila abstinentov niso pretirano menili in so pili vedno več, temveč predvsem del katoliških konservativcev, ki so nezaupljivo gledali na novo gibanje, kjer so pomembno vlogo igrale razne prostozidarske organizacije. V tem oziru bomo predstavili polemiko med pisci Piščalke in znanim slovenskim jezikoslovcem, frančiškanom Stanislavom Škrabcem. 1.0 Alkoholizem in protialkoholno gibanje na prelomu 19. in 20. stoletja 1.1 Alkoholizem in protialkoholno gibanje v 19. stoletju V 19. stoletju se je problem alkoholizma močno zaostril. Hiter tehnološki in gospodarski razvoj je poleg številnih ostalih množičnih izdelkov prinesel tudi množično proizvodnjo industrijskega žganja, predvsem iz žita in krompirja. Pitje žganja se je zelo razširilo predvsem med nižjimi ruralnimi in delavskimi sloji, kar je prineslo hude, marsikje prav katastrofalne socialne probleme, bolezni in skrajšanje življenjske dobe. Švicarski literat Heinrich Zschokke j e grozovit prodor žganj a med najširše sloje prebivalstva poimenoval kar »žganjarska kuga«, ki je zares v 19. stoletju prevzela neslavni primat številnim množičnim boleznim preteklih obdobij, ki so se počasi umikale medicinskemu napredku. Na Slovenskem so se v boj proti tej novi epidemiji podali nekateri zdravniki, predvsem pa se je vanj vključila takratna prva moralna in verska avtoriteta, t.j. katoliška Cerkev. Pri tem je še posebno treba omeniti prizadevanja lavantinskega in kasneje mariborskega škofa Antona Martina Slomška, ki je odigral odločilno vlogo v prvi fazi slovenskega protialkoholnega gibanja. Slomšek je leta 1847 v Celovcu izdal protialkoholno povest Čujte, čujte, kaj žganje delal Prigodba žalostna ino vesela za Slovence, ki je priredba Zschokkejeve protialkoholne knjižice Die Branntweinpest. Proti alkoholizmu se je boril tudi v pastirskih pismih in pesmih, prizadeval pa sije tudi za organiziranje protialkoholne bratovščine sv. Janža, ki se je že prej uspešno razširila v Šleziji, na Mo-ravskem in Poljskem. Zavzeta Slomškova prizadevanja sicer niso obrodila velikih sadov, saj je konzumiranje žganja vseskozi naraščalo, poudariti pa je treba še to, da se Slomšek ni zavzemal za popolno abstinenco od alkoholnih pijač, temveč predvsem za zmernost pri uživanju vina in piva, zavračal je le uživanje žganja.4 Pri tem je treba pripomniti, da je Slomšek kljub načeloma odklonilnemu odnosu še vedno verjel tudi v zdravilno moč žganja v zmernih količinah, saj je v svojem učbeniku Blaže in Nežica v nedeljski šoli med drugim zapisal: »Dobro je žganje požreti, kadar v kako nezdravo sapo greš.«s 1.2 Sprememba na prelomu stoletij Protialkoholno gibanje ima tako kot samo uživanje alkoholnih pijač že dolgo zgodovino. Prvo protialkoholno združbo na Slovenskem, Bratovščino sv. Krištofa, je že v 16. stoletju, kot poroča Valvasor, na Koroškem ustanovil baron Dietrichstein. Člani so lahko bili le plemiči, družbi pa naj bi uspelo pijančevanje in preklinjanje precej omejiti, čeprav lahko o tem upravičeno podvomimo.3 1 Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 18. 2 To misel slovenskega pesnika Ivana Roba je objavil Anton Šepetavc v svoji razpravi; gl. Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 19. 3 Prijatelj, » Pater Škrabec in zmerno pitje«, 166. Na prelomu 19. in 20. stoletja je prišlo do odločilnega premika v pogledih na alkoholizem, ki je bil doslej deležen večinoma zgolj moralnih obsodb. Alkoholizem je tedaj namreč postal bolezen, poudarjali so se kvarni vplivi alkohola na telesno in duševno zdravje. Alkoholiki so v okviru meščanske družbe veljali za manjvredne in problematične, predstavljali so grožnjo urejeni meščanski družbi. Kot tak je alkoholizem povzročal tudi hudo družbeno škodo, botroval naj bi kriminaliteti in samomorom, povzročal gospodarski propad in zakrne-lost potomstva, saj se učinki alkohola na starših prena- 4 Studen, Pijane zverine, 105-110. 5 Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 28. WEICHSEL BAUM-I ONI NQ Kako poškoduje alkohol za življenje važne organe »Ni dela človeškega telesa, katerega bi alkohol ne spridili« (Piščalka, let. II, št. 2) šajo tudi na njihove otroke, posredno (preko okolja) in neposredno (dedno). Manjvreden telesni ustroj otrok alkoholikov naj bi bil posledica neposredne zastrupitve zarodka.6 Na ta pogled so imela odločilen vpliv spoznanja češkega meniha Gregorja Mendla o vplivu genskega dedovanja s staršev na potomce. Nov stadij v razvoju je predstavljala teorija »progresivne degeneracije«, ki jo je že leta 1857 razvil Benedict Morel, v Avstriji pa uvedel in razvijal Richard von Kraffi-Ebing. Po Morelu in Kraffi-Ebingu je degeneracija posledica vplivov okolja, načina prehrane in nezdravega načina življenja. Preko dedovanja pa naj bi se bolezni razvijale v še hujše oblike, kar naj bi povzročilo progresivno degeneracijo in postopno propadanje družbe.7 Skladno s tem se je spremenil tudi značaj protialko-holnega gibanja. Boj proti alkoholu ni bil več le domena moralistov, temveč tudi številnih družb, ki so proti alkoholu in alkoholizmu nastopale z »znanstvenega vidika«. To gibanje se je počasi uveljavilo tudi na Slovenskem, čeprav je tu velik del abstinenčnih dejavnosti obdržal močan katoliško moralistični značaj. 1. mednarodni protialkoholni kongres v Evropi je potekal 2. septembra 1885 v Antwerpnu, Slovenci pa so se udeležili šele 8. kongresa (potekal je leta 1901 na Dunaju), na katerem je z referatom sodeloval tudi slovenski psihiater dr. Ivan Robida, ordinarij na Studencu pri Ljubljani. Na kongresih sta se spopadali dve struji: prva je trdila, da je pogoj za preprečevanje alkoholizma popolna vzdržnost od vseh alkoholnih pijač, druga pa, daje dovolj zmernost v pitju.8 Konec 19. stoletja se je tako po zgledu mednarodnih, z dosežki takratne najnovejše znanosti podprtih proti-alkoholnih združenj, tudi na Slovenskem oblikovalo moderno protialkoholno gibanje. Ljubljanski knezoškof Jakob Missia je že v osemdesetih letih 19. stoletja ustanovil Družbo treznosti, za katero je 1889 v Rimu pridobil tudi posebne odpustke. Sedemnajstega septembra 1902 pa je v Ljubljani potekal tudi prvi slovenski protialkoholni shod, ki pa se ga je udeležilo le simboličnih 50 ljudi. Priznali so, da Družba treznosti ni dosegla svojega namena in da se na Slovenskem vedno več pije.9 Sklenili so, daje treba sprejeti ukrepe za zatiranje pijančevanja in da je najboljše orožje proti pijančevanju prav popolna vzdržnost. O globoki spremembi v protialkoholnem gibanju zgovorno priča, da je največji slovenski borec proti žganju 19. stoletja, mariborski škof Anton Martin Slomšek, pri takratnih abstinentih zbujal zgražanje zaradi svoje ponarodele vinske pesmice En hribček bom kupil.10 2e naslednje leto je v Ljubljani sledil 2. protialkoholni shod, s to temo pa se je prav tako ukvarjala tudi škofijska sinoda. Leta 1904 so o problemu alkoholizma razpravljali voditelji Marijinih družb. Naslednjega leta pa je nastalo tudi posvetno društvo Abstinent, ki ga je vodil krščanski socialist Janez Evangelist Krek. To gibanje naj bi v družbenih, gospodarskih, zdravstvenih, vzgojnih in moralnih ozirih prerodilo slovenskega človeka in vsaj omejilo, če že ne odpravilo pogubno pitje alkoholnih pijač.11 Istega leta je začela izhajati tudi Piščalka, prvi slovenski protialkoholni list, ki je propagiral popolno abstinenco. O Piščalki bo več povedano v nadaljevanju, zdaj povejmo le, daje zaradi finančnih ovir prenehala izhajati že po 17 številkah, na njeno mesto pa je stopila bolj zmerna Zlata doba. Slednja je začela izhajati v Postojni pod uredništvom Janeza Kalana in Frančiška Avsca.12 Prav Janez Kalan, duhovnik in ustanovitelj 6 Studen, Pijane zverine, 119. 7 Studen, Pijane zverine, 131-135. s Prijatelj, » Pater Škrabec in zmerno pitje«, 166-167. 9 Studen, Pijane zverine, 115. 10 Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 36. 11 Studen, Pijane zverine, 116. 12 Avsec je delovanje pri Zlati dobi sicer kmalu opustil, saj je pre- mogel premalo idealističnega navdušenja. Po več letih zavzete protialkoholnega društva Sveta vojska, je bil vodilna sila slovenskega abstinenčnega gibanja pred 1. svetovno vojno. Kalanovo gibanje je bilo manj nepopustljivo kot društvo Abstinent, saj se za članstvo ni zahtevala popolna abstinenca, temveč le zmernost pri pitju. Leta 1912 je Kalanu tudi uspelo poenotiti protialkoholno gibanje, saj so takrat razpustili društvo Abstinent in ustanovili Sveto vojsko za Ljubljano. Sveta vojska je v sebi združevala značaj posvetnega društva in cerkvene družbe, okrepila pa naj bi predvsem protialkoholno propagando. Kalanovo protialkoholno gibanje je bilo izrazito konservativno, glavne vzroke za alkoholizem je videlo v pogubnih vplivih moderne družbe, rešitev pa v rekatolizaciji družbe.13 Sveta vojska je sicer imela precejšen prag tolerance do alkohola, ob uživanju le-tega so navsezadnje večkrat zasačili tudi samega predsednika Kalana.14 2.0 Piščalka za abstinente, pivce in pijance 2.1 Osnovni podatki o Piščalki Posebno mesto v slovenskem protialkoholnem gibanju ima revija Piščalka za abstinente, pivce in pijance, ki so jo leta 1905 osnovali radikalni abstinenti, večinoma duhovniki. Piščalka je izstopala z izrazito rdečimi platnicami (kar ji je prineslo obtožbe, da deluje »soci-jalistično«) in udarnim geslom »Najboljša je pač voda«. Izhajala je le med leti 1905 in 1906, skupaj je izšlo 17 številk. Prva številka je izšla 1. julija 1905 v Celju, uredništvo pa je bilo na Jagnjenici pri Radečah. Urejala sta jo Leopold Lenard, visokošolec iz Radeč (prve tri številke), nato pa je izdajatelj in urednik postal Anton Černe. Naročnina za Piščalko je prvo polletje znašala 2 kroni, vsak naročnik pa je brezplačno dobil tudi prevod izbranih pesmi ruskega pesnika Mihaila Jurjeviča Lermontova.15 V novem letu 1906 so datum izhajanja premaknili na 20. v mesecu, celoletna naročnina (za 12 številk) je bila za odrasle 4 krone, za dijake pa 3.16 protialkoholne agitacije, ki ni prinesla skoraj nobene spremembe, v nadaljnjem delovanju preprosto ni več videl smisla, presedlo pa mu je tudi delo brez konkretnega plačila; gl. Zaje, »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini?Prav nič.«, 59-61. Studen, Pijane zverine, 117.-118. Kalan je uživanje alkohola na romanju protialkoholnih borcev v Sveto deželo tudi sam priznal in naštel vrsto »opravičil« za svoje početje (nahajal se je v množici, zmanjkalo je vseh brezalkoholnih pijač, mučila paga je tudi bolezen). Bolj neroden je bil Kalanov incident avgusta 1910 v Spodnji Šiški, kjer seje pijani Kalan zapletel v pijanski pretep, ki je svoj epilog dobil na ljubljanskem sodišču, kjer je bil sicer oproščen; gl. Zaje, »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini?Prav nič.«, 66-67. Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 34. »Vabilo na naročbo«, Piščalka, let. II, št. 1. fflJL HESEtNIK, POSVEČEN PROTWLKOf12Ll£NEn<4 QIPflNjy m JISVEWKEH ŠTEV. 2. LETNIK I. Untili!« Ii oinnitm na Jagnjenlcl (fi Hidtfiù. za abstinente, pivce in pijance. UREJUJE LCOF. LÉNflKD. 13. flVQUSTfl 1903. asse CELJE » ZVEZNA TISKARNO. Piščalka za abstinente, pivce in pijance, let. I, št. 2 Če se ustavimo pri imenu revije, se lahko upravičeno vprašamo, zakaj tako poimenovanje. Kaj ima vendar opraviti piščalka z alkoholom oz. abstinenco? Piščalka je z moderno dobo dobila nov pomen, ni več igračka za pastirčke, temveč je naprava, ki poziva v tovarnah na delo, naznanja odmor, konec dela, odhod vlaka ipd. Prav tako neznanja tudi nevarnost - prav taka nevarnost pa je za človeka alkohol. Piščalka torej poziva v boj proti sovražniku alkoholu.17 2.2 Piščalka se zavzema za popolno abstinenco Piščalka se je brezkompromisno zavzemala za popolno abstinenco, zato na Slovenskem ni imela svetle prihodnosti (»svirati« je prenehala že po 17. številki). Odločno protialkoholno držo je jasno izrazila že v prvi številki: »Stala bo na stališču popolne abstinence, pod geslom, daje alkohol strup in da ni nikdar potrebe vživati ta strup. Ako se že vživa, naj se vživa kot se vživajo drugi strupi - za zabavo in razvedrilo v mali meri, toda nikdar ne iz 17 Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 34. prepričanja, daje to dobro ali potrebno. Mi priznamo, da je bolje piti malo kot veliko, toda nikdar ni mogoče piti »zmerno in po pameti«. Najbolj po pameti se pije edino le, ako se ne pije nič, in kedaj se pije zmerno, ne more znati nikdo, ker nikdo ne ve, kolikor tega strupa prenese njegov organizem brez škode,«18 Odločno abstinenčno držo je potrdila Piščalka tudi v drugi številki, ko je na očitke, da bi se bilo bolje zavzemati le za zmernost, zapisala: »Abstinenca je edino stališče, ki ima znanstveno podlago - in vsako gibanje brez znanstvene podlage je brezuspešno. Abstinenca je popolnoma jasno določeno pravilo, med tem, koje »zmernost« tako nejasna in širokovestna, dajo vsak pijanec lahko tolmači zase. Abstinenca je vže dosegla po raznih deželah velikanske uspehe, medtem, ko je še vsako zmernostno gibanje brezplodno vsahnilo.«19 Kot smo pravkar videli je Piščalka izkazovala močan agitatorski naboj, ki mu je bila podrejena celotna vsebinska zasnova revije: začenjala je z znanstvenimi prispevki o alkoholu in alkoholizmu (pogosto so bili to prevodi tujih del, predvsem nemških), nato pa so sledile mednarodne društvene informacije, poročila o učinkih alkoholizma na posameznika in družbo, aforizmi o alkoholu itd. Piščalka je prinašala tudi razne zgodovinske in leposlovne prispevke (»Paberki na polju staroruskega slovstva in zgodovine«), predvsem iz slovanskega govornega območja.20 Končno je v Piščalki v nadaljevanjih izhajala tudi povest ukrajinske pisateljice Olge Kobilanjske Zemlja.21 Alkohol ni bil samo škodljiv, bil je tudi nemoralen, okolje gostilen in vinotočev pa pravo gojišče greha. Piščalka seje zato ogorčeno odzvala na duhovito reklamno pesem, ki jo je dal natisniti dunajski trgovec z vinom Waldowsky: Gebrannt, gekeltert aus Rebensaft, gebrannt aus Malz und Hopfen, mag wer da will der Abstinenz pharisäisch sich befleißen, ich kenne einen, der trank gerne Wein, hat Jesus Christus geheißen.22 Za Piščalko je bilo izkoriščanje Kristusovega imena v reklamne namene »demona alkohola« bogokletje. Z zadovoljstvom je poročala, da je bil omenjeni trgovec ls »Piščalka za abstinente, pivce in pijance«, Piščalka, let. I, št. 1. 19 »Predgovor in zagovor«, Piščalka, let. I, št. 2, 42. 20 Tako so na platnicah bili objavljeni kratki prispevki o ruski zgodovini, drugje o življenju polabskih Slovanov ipd; gl. Piščalka, let. 1-11. 21 »Piščalka za abstinente, pivce in pijance«, Piščalka, let. I, št. 1. 22 »Alkohol in bogokletstvo«, Piščalka, let. I, št. 1, 22-23. obsojen na 3 mesece zapora in 100 kron kazni, nato pa podala naslednjo plastično sliko gostilne, pravega brloga nespodobnosti, bogokletja in nasploh priložnosti za greh: »... predstavite si gostilno, polno dima in smradu, vse ozračje prepojeno z alkoholom, klasično polje, na katerem je dozorelo vže toliko nesreče in revščine, se storilo vže toliko surovosti in greha in v tem ozračju družbo razgretih, od alkohola omamljenih možkih in ženskih bahantov, prizor, da se mora vsakdo, kdor ima količkaj estetične živce, stresti, ako se nanj spomni.. ,«23 2.3 Moderno razumevanje alkohola Piščalka je bila moderen list, v smislu da alkoholizma ni več razumela kot greh v krščanskem smislu (čeprav so alkoholizem in okolje beznic seveda ponujali obilo priložnosti za greh, kot smo pravkar videli), temveč kot bolezen, alkohol pa kot strup. Večkrat je zapisala, da se proti alkoholu ne bori na verski oz. moralni podlagi, temveč na znanstveni, in da sama ni verski list.24 Skladno s tem je prinašala številne prispevke, kjer so bili povzeti izsledki tedanje znanosti o vplivu alkohola na organizem. Tipičen primer je daljši zapis »Alkohol in socijalno vprašanje«, kjer je bil obsežno opisan vpliv alkohola na organizem in posledično na celotno družbo. Avtor Anton Orel se je izrecno zavzel za preučevanje alkoholizma s socialnega vidika - alkohol je posledično postal socialni problem, proti kateremu se je treba bojevati. Zato je avtor najprej jasno zavrnil razširjeno tezo, da je alkohol hrana, nato pa začel naštevati negativne učinke alkohola na človeški organizem. Alkoholje po Orlu škodljiv za prebavo, jetra, ledvice, krvne žile, srce in trebušno slinavko. Ne samo to, alkohol negativno vpliva tudi na razgrajanje snovi v telesu in tako povzroča debelost. Alkohol je tudi strup za živce, ki povzroča »popolen zamor možganov«, ki privede v otopelost in končno v norost. Alkohol negativno vpliva tudi na človeško odpornost, poškodoval naj bi celo sluh, okus in vid, povzroča pa tudi gnilobo zob oz. karies. Tesno zvezo ima tudi s takrat zelo razširjeno jetiko, končno pa posledično seveda tudi močno skrajša življenjsko dobo. Če povzamemo z avtorjem: »Sploh ni dela človeškega telesa, katerega bi alkohol ne spridil.«2S Orel pozna tudi teorijo o alkoholni degeneraciji. Takole jo je opisal: »Alkohol prodre namreč, kakor v vse druge organe človeškega telesa, tudi v življenjske kali in v seme samo, da dovrši tukaj strašno delo uničenja človeškega rodu. Alkoholna degeneracija je v visoki meri dedna in ker že zelo majhne množine alkohola zadostujejo, da 23 Prav tam. 24 »Nestalna moja je osoda«, Piščalka, let. I, št. 3, 73-75. 25 »Alkohol in socijalno vprašanje«, Piščalka, let. I, št. 2, 43-'50. uničijo neizmerno občutljivo življenjsko kal so ravno tukaj posledice zelo strašne.« Alkohol povzroča tudi nezmožnost dojenja, ki se prav tako deduje od mater na hčere. V končni fazi to povzroči propad človeškega rodu.26 Še pogubnejši so vplivi alkohola na družbo. Po Orlovih statistikah kar 70-80% vseh kaznivih dejanj store alkoholiki. Ker je pijanost dedna, zapustijo pijanci tudi svojim otrokom nagnjenje k zločinu. Na Irskem naj bi s propagiranjem popolne abstinence število obsojencev v enem letu zmanjšali iz 40.000 na 3.000. Ogromna je seveda tudi gospodarska škoda. V Nemčiji naj bi se letno za alkoholne pijače izdalo kar 4 milijarde mark, v Avstriji (nejasno je, ali je tukaj mišljena celotna dvojna monarhija ali le avstrijski del) pa 3 milijarde kron. Seveda so to samo neposredni stroški, treba je upoštevati še stroške pridelave grozdja in drugega sadja, ki se nato pretvori v alkohol, stroške za bolnišnice, ubožnice, sodišča, policijo itd. Skupno naj bi v alkoholni industriji v Nemčiji delovalo kar 1.800.000 delavcev. Posledično je seveda slabša tudi prehrana, saj delavci svoj zaslužek porabijo za alkohol.27 2.4 »Mrtvaška knjiga« in »Aforizmi« Poseben način boja proti alkoholizmu je bilo tudi objavljanje poročil o smrtih zaradi alkohola, ki so jih po nemškem vzoru v Piščalki začeli objavljati s pomenljivim naslovom »Mrtvaška knjiga«. Tu so bili objavljeni primeri smrti, ki jih je avtor I. Kosec našel po različnih slovenskih časopisih. Članki so pravzaprav morbidno branje, ki pa plastično slika razmere na Slovenskem v začetku 20. stoletja. V njih najdemo cel kup poročil o pijanskih pretepih, ki so se tragično končali, o smrtih zaradi pijanskega nasilja v družini in raznih drugih nesrečah. Poglejmo si nekaj tipičnih primerov iz »Prepisa iz mrtvaške knjige 1. 1899«: 15. Primorski list št. 21. Na Ponikvi na Štajerskem je posestnik Šket v pijanosti zaklal lastno ženo. 27. Gorica št. 21. Dne 31. oktobra sta šla Franc in Miha Legiša, poročena delavca iz kamenoloma domov. V Vižovljah sta pila in se sprla. Po poti je Miha napadel Franceta s kosirjem in ga obdeloval dokler ni bil mrtev. Odgovor na »alkoholno kugo«, ki razsaja med evropskimi narodi pa ne more biti zmernost oz. nadomeščanje žganja z vinom ali pivom. Slednje ima sicer mnogo manjšo vsebnost alkohola, zato pa se ga popije veliko več in učinek je isti. Pivski hmelj naj bi tudi vseboval strup, ki povzroča posebno »poneumnjenost in zabitost«. Ker je alkohol strup sam na sebi, so kampanje za zmernost nesmiselne: »Strup je strup in strup ostane strup. In da je alkohol strup, tega ne taji danes nikdo več.« Poleg tega se pri zmernosti ne da postaviti nobena jasna meja, saj si jo vsak razlaga po svoje v smislu: »Dokler ne pijem več, kot prenesem, sem zmeren.« Končno avtor zmernostno gibanje posrečeno primerja z vojaškimi vajami: »... veliko se strelja, veliko ropota - toda vsi streli so slepi.«2S Piščalka je poskušala na vse načine dokazati, da je pitje alkohola na vsak način škodljivo in da so največji svetovni umi bili abstinenti. Tako je v prispevku z naslovom »Nekateri stari in novi abstinenti« kot stare abstinente navedla preroka Danijela, Janeza Krstnika, razne puščavnike, sv. Frančiška Ksaverija, Demostena, Dioge-na, Pitagoro in njegove učence. Med moderne abstinente pa so šteli škofa Friderika Barago, več predsednikov Združenih držav Amerike, burskega predsednika Kru-gerja, westminstrskega kardinala Edwarda Manninga, Thomasa Edisona, natančno pa so tudi navajali koliko abstinentov sedi v parlamentih posameznih držav.29 37. Slovenec št. 297. Žalostna burka: Dne 28. decembra je prišel v občinski urad v Sošicah Tomo Vlahovič iz Tupčine. Od tod je šel v gostilno, kjer so ga pivci napojili z vinom, pivom in rakijo, da je za pečjo zaspal. Ko ga je krčmar budil, spoznal je, daje mož vsled pijače umrl. Govori se, da so mu dali še drugih opojnih reči.30 Podoben namen je imelo tudi prinašanje poročil o razširjenosti alkohola med otroci in splošni porabi alkoholnih pijač. Tako je npr. objavila poročilo nemškega časopisa Thüringer Rundschau, ki je poročal, da je v nemškem kraju Nordhausen izmed 49 otrok v prvem razredu ljudske šole (to so bili 7 let stari otroci) že 38 pilo vino, 40 žganje, vsi pa, deloma redno, pivo. V četrtem razredu je izmed 28 deklic 27 že pilo vino, 24 žganje, vseh 29 pa pivo, ki gaje kar 21 deklic zelo rado uživalo. Piščalka je zato sprožila akcijo, da bi se tudi po slovenskih šolah izvedlo pregled o razširjenosti alkoholizma med otroci.31 Poseben del revije so bili aforizmi o alkoholu, ki so nastavljali kritično ogledalo družbi, kjer je alkohol razširjen tudi med otroci. Poglejmo si nekaj tipičnih primerov: »Mici, 6 letna deklica ob porodu matere: Ata, kedaj pa jaz dobim punčko, da bom pila kuhano vince?«32 26 »Alkohol in socijalno vprašanje«, Piščalka, let. I, št. 3, 75-82. 27 »Alkohol in socijalno vprašanje«, Piščalka, let. I, št. 3, 80-82. 2S »Alkohol in socijalno vprašanje«, Piščalka, let. I, št. 4, 107-114. 29 »Nekateri stari in novi abstinenti«, Piščalka, let I, št. 2, 59-60. 30 »Prepis iz mrtvaške knjige l. 1899«, Piščalka, let. II, št. 6, 186-189. 31 »Vživanje alkohola in otroci«, Piščalka, let. I, št. 4, 132-133. 32 »To in ono o alkoholu«, Piščalka, let. II, št. 2, 72. »Abstinentu ponudijo gorenjski očka kupico vina. -Hvala, ne pijem vina. - A, oni pa kaj žganje?«33 »Piščalkarji« so kljub prepričanosti, da vodijo tako rekoč sveto vojno proti alkoholu, občasno bili pripravljeni ironično pogledati na svoja prizadevanja. V tem oziru je zanimiv sledeči aforizem: V gostilni Eden: »Ljudje božji, i kaj pa delate? Ali niso gospoda rekli, da ne! Daje pijača za človeka, kar bič za konja?« V koru: »Bičamo se.'«34 Zanimiv aforizem je bil objavljen tudi v februarski številki Piščalke z naslovom »Pred cerkvijo«: Tine: »Čemu le naš fajmošter vsako pridigo zabelijo z medom in kobilicami sv. Janeza?« Tone: »Ker je ta zabelaprotistrupproti alkoholu, da nam po pridigi vino v gostilni ne škodi.«35 Poglavje pa zaključimo s kratkim zapisom o novi vrsti pijanosti na Norveškem: »Novo vrsto pijanosti so iznašli na Norveškem, Pričeli so namreč žganje šnofati. Kdor nekolikokratpotegne žganje z nosom v sebe, pade popolnoma nezavesten na zemljo.«36 3.0 Kako se boriti proti alkoholu? Piščalka je bila prepričana, da se je proti alkoholu mogoče boriti. Navajala je tudi zgodovinske zglede, češ da se uživanje alkohola spreminja s časom in krajem. Tako so npr. Slovenci v preteklosti poznali predvsem domače vino, sedaj pa je večja nevarnost tuje žganje in pivo. Alkoholizem torej ni posebnost posameznih narodov, temveč je nekaj slučajnega, kar je mogoče povsod in kar se da posledično tudi odpraviti. Kampanje, ki so propagirale zmernost, so se izkazale za neuspešne, zato je rešitev v abstinenci. Vendar se tudi abstinenca ne more trajno uveljaviti brez širšega družbenega ogrodja. Abstinenčno gibanje za uspeh potrebuje podporo v slovstvu in organizaciji. Avtorji predvidevajo, da z razvojem abstinenčnega gibanja le Piščalka ne bo več dovolj - oblikovati se bodo morala druga, bolj specializirana glasila, listi za širše ljudske množice, posebne publika- 33 »Še ni videl abstinenta«, Piščalka, let. II, št. 3, 106. 34 »Dve resnični, spod Klima«, Piščalka, leti, št. 6, 196. 35 »Pred cerkvijo«, Piščalka, let. II, št. 2, 73. 36 »Novo vrsto pijanosti«, Piščalka, let. II. št. 9, 297. cije za ženske in otroke itd. Prav tako pomembno vlogo imajo seveda tudi abstinenčna društva, ki naj bodo čim bolj diferencirana in specifična. Pomemben je predvsem oseben stik med abstinenti, ki ima najbolj trajne učinke. Avtor zato predlaga ustanovitev društva abstinenčnih služkinj, železničarjev, trgovcev, hlapcev itd. Posebno pomembno se mu je zdelo organizirati ženske in otroke, ker bi tako lahko vplivali na bodoči naraščaj naroda.37 Avtorji so verjeli v uspeh protialkoholne agitacije, slabo sedanje stanje je potrebno na vsak način spremeniti. S preureditvijo gospodarstva, pospeševanjem čebelarstva, sušenjem sadja, izdelavo sadnih sokov, gojenjem drugih kultur namesto škodljive vinske trte. O tem nam zgovorno priča članek »Kedaj naj se opustošene vinogradske nasade na novo zasadi?«, ki zelo podrobno opisuje vse težave in napore povezane z sajenjem in vzdrževanjem vinogradov. Namen članka je jasen: kmete odvrniti od sajenja vinske trte in jih usmeriti v sajenje drugih poljskih kultur. Pisec se pri tem sicer poslužuje le gospodarskih argumentov in zaključi: »Kjer pa se ozira na vse to, je pri sedanjih, primeroma nizkih cenah pridelanih domačih vin, katere bode bržčas trajno ostale, zelo dvomljivo, se bode H trud in glavnica v ta namen naložena, toliko obrestovala, da se izplača to gospodarsko podjetje, in tedaj je priporočati, da se to sploh ne izvrši.«is Piščalka je propagirala tudi alternative alkoholu. To stabili nealkoholni pijači »Bilzovka« in »Holstovka«, ki sta bili pravzaprav sirupa za mešanje z vodo. V reviji je bilo objavljenih več reklam za omenjeni »izborni alkoholni pijači«, žal pa ni podatkov, koliko sta si dejansko utrli pot do slovenskih grl. S)" S* „BILZOVKtf NAJBOLJŠA KKALKCHCLNA PIJAČA SIDA* JOST; \NALI2lftANA IN fRIPO Q «0Č2NA OD P*YIH ZNANST^i BMH A V TORI 7 CT □ 35 MILIJONOV LITROV . BII-ZOVKE" SE IF. PRODALO V TEKU T RR i L».", a >- TVORNEM*! PO. DRUŽNIC IN 2ALOO V VSEH DELIH SVETA. □ PREM1RANA NA VSEH «AZ- . □ iTAVAM S PRVIMI DARILI. E CEHA „BIL20VKK"3 I kg po K I-TJ 29 i in « MANJ KOT J ks SE NE POŠJLJA KE? JE V02NINA RAZMEROMA PfiKDRAOA. Z* «CPOtOOOVAKO FRA«KO VfBtJCMk r->*COO 9E PLIĆA 'I-, Z*M£M!U(M<11 »((It, „B/LZOVKA" JE POMEŠANA Z MRZLO VODO. SLA T!NO AL! SirONO.M ■■ t D.MLZOYKE.90- VQOC- Vfi ALKOHOLNA PIJACA UBO RH e KAKOVOST i. »uzorno- rfOO«j» v »:ii mixet*»mj*w« mIilah ■□imo lc IALOOt -- htfUOflOLNIft PIJ« flBSTINEfKUfl Bilzovka (Piščalka, let. I, št.3) V reviji je junija 1906 objavljena tudi reklama za prvo slovensko abstinentsko restavracijo in kavarno. To je v Ljubljani, na Cesti sv. Petra št. 27 odprla gospa Alojzija »O protialkoholni organizaciji«, Piščalka, let. II, št. 7, 218-223. »Keddj ndj se opustošene vinogradske nasade na novo zasadi?«, Piščalka, let. II, št. 8. s HOLSTOVKA (HOLSTENTRUNK) je piva in edina NEALKOMOLNA PIJAČA le visit, katero priporoča • DEUTSCHER ZENTRAL-VERBAND ZUR BEKÄMPFUNG DES ALKOHOLI SM US» pripravlja se pod njegovim STALNIM NADZORSTVOM V WANDS BEKU bliz« HAMBURGA. ČASTNA DARILA OD L. 1004 : 3 veliki zlati kolajni za napredek, 5 vel zlatih kolajn, 2 srebrni kol., 4 častni križi. 6 častnih di-plomov na razstavah v Londonu, Marseille-u, Hamburgu, Berlinu itd. Ker hi uvajanje GOTOVE HOLSTOVKE vsled visoke carine in vernine preveč podraji'o pijačo, poSiijam EDINO LE KONZUMENTOM prekupci so izključeni čisto HOLSTOVO ESENCO t. j. nealkokolni izvleček iz na.Jlahlnejsega domačega in tropicnega sadja, iz katerega si pripravi holstovko po PRIDJANEV. NAVODILU VSAKA GOSPODINJA ALI KUHARICA SAMA. HOLSTOVKA je vsled tega NAJCENEJA PIJAČA razven vode, namreč za 100-500% ceneja nego so škodljive alkoholne pijače naj2adnje vrste. HOLSTOVKA ima razven svojega krasnega, sveäilnega okusa, vsled vsebine železnega oxyda, tudi NEPRECENLJIVO ZDRAVILNO VREDNOST Ona je idealra pijača ZA OTROKE, OKREVAJOČE IN PRI VSEH KRVNIH IN ŽIVČNIH BOl.F-ZNIH HOI.STOVKA postala je v teku 2 let na obalili SEVERNEGA IN BALTIŠKEGA MORJA SPLOŠNA LJUDSKA PIJAČA. Nihče naj toraj v lastnem interesu ne opusti, naredili i holstovko vsaj en poskus PoS Ijam po predplačilu ozir. s postnim povzetjem I ORIGINALNO STEKLENICO HOLSTOVE ESENCE ZA 6 K. Ta esenca je absolutno nealkohollli izvleček iz 50 LITROV SADNEGA SOKA in si sleherni pripravi iz nJega po potrebi do 55 LITROV IZBORNE IN ZDRAVE NEALKOHOLNE PIJAČE. Z AL O O A NE ALKOHOLNIH PIJAČ Ž «ABSTINENCIJA» S Holstovka (Piščalka, let. II, št. 8) Tratnik, ki je bodoče stranke vabila, da so »prostoriprav prijetni in udobni«, prav tako pa » bode vedno preskrbljeno za dobro hrano in na razpolago razne brezalkoholne pijače.«39 4.0 Društvo Abstinent 4.1 Ustanovljeno je društvo Abstinent Smeli načrti o široko razširjenih protialkoholnih organizacijah, ki bi zajele vse družbene sloje, se večinoma niso uresničili. A kljub temu je bilo v Ljubljani 19. novembra 1905 ustanovljeno društvo Abstinent, o ustanovitvi katerega je obsežno poročala tudi Piščalka. Že pred ustanovnim sestankom so ustanovitelji poslali namen in pravila društva na deželno predsedstvo in mestni magistrat v Ljubljani. Deželno predsedstvo je 12. maja odločilo, da ustanovitev društva dovoli, o čemer je magistrat nato tudi obvestil ustanovitelje. Po pravilih je bil namen društva »širiti osobito med delavskimi sloji misel za abstinenco, zbirati in združevati abstinente obojega spola in gojiti med njimi zavest za abstinenčno misel«. Ta namen naj bi društvo doseglo predvsem tako, da »izkušapridobiti mnogo abstinentov«. Poleg tega naj bi vlagalo peticije za omejitev pijančevanja na pristojna oblastva, prirejalo shode in predavanja po vsem Kranjskem, organiziralo izlete in veselice, izdajalo protialkoholne spise in letake, za člane pa naj bi pripravili tudi posebne društvene znake. Društvo je imelo redne, podporne in častne člane. Redni član je lahko postal vsak delavec v najširšem pomenu besede, ki je imel najmanj 16 let. Vsi redni člani so se morali zavezati, da se bodo določeno časovno obdobje vzdržali uživanja alkoholnih pijač. Podporni člani so društvo podpirali z raznimi prispevki, za častne člane pa je občni zbor lahko razglasil vse, ki so kakorkoli prispevali k razširjanju abstinenčne misli. Poleg vzdržnosti od alkohola so redni člani morali »z vso odločnostjo nastopati za društvene namene«, obiskovati društvene prireditve, plačevati prispevke in »vestno opravljati izročene jim posle«. Pravice članov so bile predvsem v obiskovanju vseh društvenih prireditev in podajanje predlogov, v aktivni in pasivni volilni pravici ter vpogledu v upravljanje društvenega premoženja. Društveno knjižnico so smeli uporabljati vsi člani.40 Ustanovni sestanek društva, kjer se je zbralo 60 oseb, so označili kot velik uspeh. V društvo se je vpisalo 30 oseb (Piščalka je zapisala, da 24 abstinentov in 7 absti-nentinj). 41 Na shodu so govorili dr. Janez Evangelist Krek, kanonik Andrej Kalan, Mihael Moškerc in stolni vikar Luka Smolnikar. Slednji je govoril predvsem o zgodovinskem razvoju abstinenčnega gibanja, Krek pa o posledicah alkoholizma. Zavzeli so se za agitacijo o posledicah alkoholizma, tiskanje brošur in manjših agitacijskih listov. Društvo je prostore imelo v stavbi Slovenske krščanske socialne zveze. Za prvega predsednika društva je bil izvoljen dr. Krek, za njegovega namestnika Alojz Lenček, za tajnika pa Ivan Podlesnik. Številne funkcije so prevzele tudi ženske. Tako je Josi-pina Eržen npr. postala načelnica, Marija Roje pa bla-gajničarka društva.42 4.2 Društveni shodi, protialkoholna veselica Društvo je prvi društveni shod priredilo že 10. decembra istega leta v istih prostorih. Shoda se je udeležilo 66 oseb (50 moških in 16 žensk), ki so prisluhnile številnim protialkoholnim govorom. Tajnik Podlesnik je alkoholu napovedal »neizprosen boj«. Alkohol je največji sovražnik človeštva, zato boj »demonu alkoholu«. Po Podlesniku je imel govor še predsednik Krek, ki je 3S »I. abstinentska restavracija in kavarna«, Piščalka, let. II, št. 6. « SIZAL/0489, Reg. I, fase. 1388, fai. 1393-1396. a »Časopis«, Piščalka, let. I, št. 6, 197-198. 42 SI_ZAL/0489, Reg. I, fase. 1388, fai. 1488-1490. opisal prigodo iz Šlezije, ko je neka deklica svojega župnika označila za njej najljubšo osebo, ker je njenega očeta prepričal, da se je odpovedal alkoholu. Na napade nasprotnikov naj abstinenti gledajo zviška.43 Sedmega januarja 1906 je potekal društveni shod v Žalni na Dolenjskem, kjer je stolni vikar Smolnikar govoril o abstinenci, tajnik Podlesnik pa o društvu Abstinent. Naslednji shod je potekal 21. januarja v Tržiču, kjer je ponovno Podlesnik imel predavanje z naslovom: »O namenu in pomenu abstinenčnega gibanja med Slovenci«. Že 28. januarja istega leta je Krek govoril v Polju o »Alkoholu in delavstvu«. Nameravali so sklicati tudi konferenco tovarnarjev, da bi z njimi razpravljali o omejevanju pitja med delavci. Za silvestrovo pa so nekateri člani pripravili izlet na Sv. Jošt, kjer so »v skromni, prijetni zabavi počakali nastopa novega leta«.44 Društvo Abstinent se je kmalu tudi povezalo v zvezo z naslednjimi protialkoholnimi društvi iz tujine: Geschäftsstelle des Charitasverbandes für das katholische Deutschland (Freiburg im Breisgau), Österreichischer Verein gegen Trunksucht (Dunaj), Alkoholgegnerbund (Berlin), Schriftstelle des Alkoholgegnerbundes (Basel), in filialo družbe Independent Order of Good Templers iz Berlina. Društvo je tudi uredilo knjižnico in čitalnico, kjer so bili na voljo takratni vodilni evropski protial-koholni listi (npr. Die Abstinenz, Internationale Monatschrift zur Erforschung des Alkoholismus, Deutscher Guttempler itd.). Odločili so se tudi za izdajo poljudnih brošur in letakov, organizacijo protialkoholnih predavanj in prirejanje društvenih zabav. Na društvenem shodu, januarja 1906, se je tako 34 članov zaobljubilo, da ne bo uživalo alkoholnih pijač eno leto, dva člana za tri leta, eden za vedno, zadnji pa le za tri mesece. Društvo je takrat štelo 75 članov.45 Prvi redni občni zbor je društvo imelo 4. marca 1906, potekal pa je v prostorih Slovenske krščansko socialne zveze. Štelo je že 120 članov, od katerih se je večina zavezala, da se bo za eno leto odrekla uživanju alkohola. Društvo je vložilo prošnjo šolskemu ministrstvu, da bi smeli svoje abstinenčne krožke ustanavljati tudi dijaki. Obrnili pa so se tudi na Tobačno tovarno, da bi delavcem prepovedala pitje alkoholnih pijač med delovnim časom.46 Društvo Abstinent je organiziralo tudi bolj izvirne oblike protialkoholnega boja. Tako je 10. junija 1906 v Ljubljani potekala prva protialkoholna veselica v dvorani Doma rokodelskih pomočnikov. Piščalka je poro- čala o veliki udeležbi, velika dvorana doma naj bi bila povsem natlačena. Nagovor sta imela predsednik Janez Evangelist Krek in pesnik Anton Medved,47 Mici Krek in gospodična Sever pa sta deklamirali »lični pesmici«. Člani društva so tudi uprizorili predstavo »Pot do sreče« s protialkoholnim sporočilom. Po nastopu poštarja Ravniharja, ki je ob spremljavi pel Prešernovo pesem Mornar, je sledila prosta zabava.48 Omenjeno pesem je nato objavila Piščalka v prihodnji številki in si jo velja ogledati: Mici Krek: Kaj jaz vem... Pozdravljam vas prisrčno vse - ime je meni Mici; - povedala vam nekaj bom nocoj pri veselici. Bojim se, da porečete: Kaj ta bo govorila? Ta majhna, mlada deklica, ne bo nas nič učila. Povedala bom to, kar vem, v besed priprostih krili, kar so odraščeni ljudje menda že pozabili. To vem, da je pijanec grd; preklinja in se bije; zavoljo njih brez broja solz na svetu se prelije. To vem,da sladko mleko nam, rudeča dela lica, da sfriši nas in ohladi edino le vodica. To vem, da glava jih boli, ki napijo se vina, in pamet ž njim zapravijo, so slabši kot živina. SI ZAL/0489, Reg. I, fase. 1388, fai. 1491, 1492. »Prvi redni občni zbor društva Abstinent«, Piščalka, let. II, št. 4, 127-129. »Društvo Abstinent«, Piščalka, let. II, št. 1, 27-29. »Društvo Abstinent«, Piščalka, let. II, št. 4, 115. 47 Medvedje danes sicer neznan pesnik, ki pa je na prelomu 19. in 20. stoletja sodil med najpomembnejše slovenske avtorje. Rodil se je 19.5.1869 v Kamniku, umrl pa je 12.3.1910 na Turjaku. Študiral je teologijo in bil posvečen v duhovnika, kot kaplan je deloval v različnih krajih, končno je postal župnik na Turjaku, kjer je tudi umrl. Pisal je predvsem refleksivno liriko, kjer je tematiziral življenjsko razdvojenost (podobno kot Gregorčič in Aškerc), ki jo je skušal rešiti po razumski poti. Pisal je tudi dramska dela, kjer je najprej pod vplivom Schillerja in Shakespeara pisal zgodovinske tragedije (npr. Viljem Ostrovrhar, Za pravdo in srce, Kacijanar), nato pa pod Ibsenovim vplivom realistične drame in ljudske igre; gl. Slovenska književnost, s.v. »Medved, Anton«. 4» »Časopis«, Piščalka, let. II, št. 6, 204-205. To vem, da daleč že smrde, kdor vase vliva žganje; za rabo ni, za delo ni: - samo za postopanje. Pa tudi v pivu je doma lenoba in zaspanost. Zato pa pravim: Le proč umazana pijanost! Če žeja te, le brez strahu, napij se iz studenca! Zakliči zraven prav glasno: Živela abstinenca!49 Prav tako je bil objavljen tudi govor pesnika Antona Medveda ki je pozdravil udeležence veselice društva Abstinent 10. junija. Tudi on je za konec spesnil naslednjo protialkoholno odo: Kralj alkohol Vladar mogočni alkohol, trpinčil si nas let dovolj, pokornost zdaj ti odpovemo. Udanih tvojih vernikov ni pivcev in ni zmernikov, ne vprašamo, če smemo. Naj oni vriskajo: juhe, še bomo srkali ga, še! Privoščimo jim to ugodnost! A kdo drži se varnih tal in kdo se zadnji bo smejal, pokaže nam prihodnjost.S0 Pesem z naslovom Mladim abstinentom je v Piščalki objavil celo Ivan Cankar51, čeprav se sam prav gotovo ne bi mogel uvrstiti mednje. Poglejmo si jo: Mladim abstinentom Umira stari gozd, zaspala je v njem vsa prejšnja mlada moč. Umira nem... Le veter tuli, predsmrtno pesem vriskajoč. A čudež - glej! Sred smrti je drevo-mladika »Kaj jaz vem...«, Piščalka, let. II, št. 7, 229. »Govor«, Piščalka, let. II, št. 7, 229-231. O Cankarjevih gostilniških podvigih tu ne bomo izgubljali besed. Omeniti pa velja, da Cankar pri ljubezni do dobre kapljice vsekakor ni bil izjema med slovenskimi literati. Ljubitelji le-te so bili tudi Valentin Vodnik, France Prešeren, Gregor Strniša idr. Tolažbo v kozarcu je v poznih letih svojega življenja iskal celo Simon Gregorčič; gl. Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 29-30. pognalo snežnih cvetov sto in smehljajočih listov silo -mladost dehti, cvete krepko. Vzdrhtava gozd: Saj sredi njega mladost živi, mladost živi! Oživlja gozd in se vprašuje: »A kje je smrt? - Saj smrti ni!« In čudežna mladika - to smo mi, mladosti polni in moči.sl Petnajstega julija 1906 je bil nato v Ljubljani organiziran protialkoholni zbor v hotelu Union. Zbor je ponujal »velezanimiva predavanja«, kakor: »Alkohol in telo«, »Alkohol in narod«, »Alkohol in produktivni stanovi«, »Zgodovina protialkoholnega gibanja«, »Alkohol in inteligenca«, »Kako razširimo protialkoholno gibanje«, »Naša organizacija« ter »Časopisje.« Na kongresu so sodelovali sledeči govorci: Janez Evangelist Krek, profesor Evgen Jarc, zdravnik dr. Fran Dolšak, župnik Frančišek Avsec, stolni vikar Luka Smolnikar, kaplan Leopold Lenard, tajnik društva Ivan Podlesnik ter urednik Mihael Moškerc.53 5.0 Sprejem Piščalke v javnosti - polemika s patrom Stanislavom Škrabcem Slovensko časopisje je Piščalko vsaj v začetku lepo sprejelo. Katoliški Slovenec je tako zapisal: »Podjetje je jako dobro in koristno in priporočamo ta list vsem abstinentom, pivcem in pijancem kar najtopleje.« Pozitivno oceno je podal tudi liberalni Slovenski narod, za katerega je bil list »jako dobro pisan, jako poučen in tudi lepo opremljen.« Oba dnevnika sta pohvalila predvsem literarni prilogi (povest Zemlja in izbrane pesmi Lermontova).54 Koliko je bilo vseh naročnikov, mi žal ni uspelo ugotoviti. Piščalka v prvih treh številkah prinaša imena naročnikov, ki jih je skupaj bilo 209, vendar je število kasneje verjetno še naraslo. Med naročniki veliko večino predstavljajo župniki in kaplani, precej je tudi raznih izobraževalnih društev. Med naročniki najdemo tudi takratnega ljubljanskega župana Ivana Hribarja ter knezoškofa Antona Bonaventuro Jegliča.55 Na nastop Piščalke pa se je nasprotno negativno odzval frančiškan in pomembni slovenski jezikoslovec Stanislav Škrabec. Prišel je do spoznanja, da je protialkoholno gibanje dobilo nerazsodne in zato družbi 52 »Mladim abstinentom«, Piščalka, let. II, št. 7, 223. 53 »Protialkoholni zbor«, Piščalka, let. II, št. 6, 177. 54 »Voxpopuli«, Piščalka, let. I, št. 2, 51-53. 55 Piščalka, let. I, št. 3. mM možje Ép! Pijanstvo je najdražja strast Stane denarju: Sa milijone kron se izmete za opojne pijače na Kranjskem. Stane življenje: Nebrojno ljudem vzame zdravje; mnogim ubije zdrav mit, polni bolnišnice in nnr< nice- Od 20. — ■10. leta umrje vsled opojnih pijač vsak 9. mot: od 40.—60. teta umrje i sled opojnih pijač vsak 6. mot. Ifopa mir rodbinam: Potoke solzà potočijo nesretne tene: vzdihi na duii in telesu oikodovanih otrok vpijejo proti nebu. Rodovi preklinjajo pijanstvo svojih brezvestnih roditeljev. Polni ječe : Velik del zločinov rodi pijani \ Zato s sekiro nad korenino pijanstva ! V ABSTINENCO! Abstinenca more edinaozdravitipijači udanegačloveka. Abstinenca edina more prepričati svet, da alkohol ni pijača, da ni poheben ! Abstinenca edina more vzgojiti brezozirnih vojakov r boju proti pijanstvu. Abstinenca je lahka, samo nekaj krepke volje je treba. Abstinenca je prijetnaf oblati in razvedri življenje. Nobenega izobraževalnega društva ne bodi brez abstinentskega krožka! Naročajte, berite Piščalko! Prirejajte predavanja o abstinenci ! živela abstinenca ! Smrt pijanstvu! Društvo «Abstinent» v Ljubljani. Boj vragu pijanstva! (Piščalka, let. I, št. 6) škodljive razsežnosti. Na prispevke v Piščalki se je kmalu kritično odzval v reviji Cvetje z vertov sv. Frančiška, kar je privedlo do več let trajajoče polemike med Škrabcem in »piščalkarji«. Škrabec je bil prevelik realist, da bi verjel v zlato dobo, ki so jo napovedovali abstinenti po izkoreninjenju pitja. Hkrati pa je v modernem absti-nenčnem gibanju videl tudi protikatoliške ideje. Škrabec je bil sicer nasprotnik alkoholizma, vendar je iz osebnih verskih prepričanj zagovarjal zmernost, ki jo je utemeljeval z verskega vidika. Kar je Bog ustvaril, je dobro, vsako dobrino pa lahko človek zlorabi, tudi alkohol oz. alkoholne pijače. Alkoholne pijače torej niso zlo same na sebi, temveč je zlo njihova zloraba, torej alkoholizem. Bistroumno je opazil: »Bonum est sal, pa če se zoblje sol sama v veči množini, kaker so bili začeli pred par leti v Ameriki, so nasledki, kaker se je pokazalo jako slabi, sol je v takem primeru strup. Ali naj torej zanaprej le neslan ričet jemo? In kar je sol v jedi, nekako to je aljkoholj v pijači. Sam v veči množini vžit bi bil strup, v vinu zmerno vživan ni strup; zlasti pa se vino samo toliko more imenovati strup, koliker soljen močnik,«56 Prav tako je seveda opazil, daje popolna abstinenca za katoliškega duhovnika skrajno problematična, saj slednji pri sleherni maši vendar uživajo vino: »Če je vino strup, je strup tudi pri sv. daritvi.« Ni sicer nasprotoval protialkoholnemu gibanju kot takemu, ostro pa je nasto- pil proti povzemanju tujih protialkoholnih gibanj, ki so jih deloma vodili prostozidarji in njim sorodne družbe. 57 Za Škrabca je bil bistven namen abstinence, kjer je ločeval tri vrste. Prva je verska oz. asketična abstinenca, ki je značilna za svetopisemske osebe in svetnike. Druga je posvetna ali indiferentna, ko človek ne pije alkohola iz zdravstvenih razlogov, varčnosti ali preprosto zato, ker nima priložnosti. Tretja pa je sodobna, materialistična, ki temelji na tem, daje vino strup. Za Škrabca je bila moralno pozitivna le prva, zadnja pa je grešna, saj izhaja iz zaničevanja božjih darov človeku in napuha. Poleg tega je sumil tudi na protiverske razloge, kar je potrjevala prisotnost prostozidarskih in templjarskih gibanj pri mednarodnem protialkoholnem gibanju. Abstinente, ki so bili kot smo že povedali večinoma tudi duhovniki, je zato spraševal, kaj počnejo v taki krivoverski družbi: »Na shode, kjer imajo pervo besedo guttemplerji, in drugi framasoni in brezverci ali kerščeni ali obrezani, tja naj bi katoliški duhovniki ne hodili, tam nimajo nič iskati,«58 Zares je Piščalka že v prvi številki prinesla dolg opis prostozidarskega reda dobrih templjarjev (Independent Order of Good Templers), kjer je neznani avtor, verjetno Avsec, povzel knjižico Augusta Forela o zgodovini in namenu gibanja. Čeprav katoliški duhovnik, se je o redu izražal nadvse navdušujoče: »Morda bo to tudi komu, ki rad povdarja silo in vspehe krščanske organizacije, odprlo oči, da bo pripoznal, da smo v tem, tako važnem socijalnem vprašanju daleč zaframazoni in socijalnimi demokrati... «59 Abstinenti so Škrabcu odgovarjali, da je treba sprejeti vse, kar je dobro, ne glede na izvor. Čeprav izhajajo abstinenčne ideje od nesprejemljivih gibanj, so vendar same dobre in zato jih je treba podpreti. Temu mnenju se je pridružil tudi Aleš Ušeničnik, eden izmed takratnih vodilnih slovenskih katoliških filozofov in teologov, ki je zapisal: »Če je abstinenca vir socialnega zdravja, zakaj je ne bi mogel priporočati tudi kristjan, najsi jo priporočajo tudi framasoni? Ali naj bi samo zaradi tega, kerframason dela nekaj dobrega, kristjan ne smel delati istega? Naj žive abstinentje.'«60 Ogorčeno sta v Piščalki odgovarjala predvsem Josip Kosec in Franc Avsec in navajala Kristusov zgled obedovanja z grešniki. Prav tako so pobijali Škrabčevo argumentacijo, daje Kristus na svatbi v Kani Galilejski spremenil vodo v vino; to bi gotovo lahko bilo tudi brezalkoholno vino. In kaj je sploh zmernost? Znanstveniki ne morejo dognati njene prave meje, zato »zmerniki« pravzaprav le rušijo delo 56 Prijatelj, » Pater Škrabec in zmerno pitje«, 169. 57 Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 42. 5s Prav tam. 59 »Piščalka za abstinente, pivce in pijance«, Piščalka, let. I, št. 1. 60 Orožen, »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju«, 42. abstinentov. Polemika se je stopnjevala še skozi ves drugi letnik Piščalke, o ostrini zgovorno nekaj naslovov: »Cvetje za 'zmernost'«, »'Cvetje' vidi hudiča«, »'Cvetje' rešuje 'čistost'«, »Jagnje Božje, ki odjemlješ grehe alkoholizma« itd. V polemiko se je vključil tudi pisatelj in duhovnik Fran Šaleški Finžgar, ki sicer ni verjel v možnost obstoja abstinenčne družbe, vendar je pohvalil urednikov pogum.61 V polemiki, ki na trenutke deluje močno tragikomično, gotovo ne smemo iskati le teoloških vzrokov. V ozadju se je namreč skrival spopad med progresivno in konservativno katoliško inteligenco, ki je v začetku 20. stoletja potekal v vsej katoliški cerkvi.62 Epilog Ogledali smo si osnovne poteze začetkov modernega protialkoholnega gibanja na Slovenskem. To je delovalo predvsem okrog revije Piščalka in društva Abstinent. Videli smo, da so bili slovenski protialkoholni borci tega časa močno vpeti v sočasno mednarodno moderno abstinenčno gibanje, o delovanju katerega so tudi redno poročali. Čeprav so vodilno vlogo v njem, podobno kot sredi 19. stoletja, ko je na tem področju deloval predvsem škof Anton Martin Slomšek, ohranili duhovniki, so se ravnali po zgledih sočasnih tujih protialkoholnih gibanj in znanstvenih spoznanj. Alkohol so razumeli kot strup ne glede na zaužito količino in se posledično zavzemali za popolno abstinenco. Alkoholizem tako ni bil več primarno greh v krščanskem smislu, temveč bolezen, ki jo je potrebno zdraviti. Poznali so tudi teorijo progresivne degeneracije, po kateri predstavljajo alkoholiki neposredno grožnjo meščanski družbi, saj se učinki alkoholizma neposredno prenašajo iz staršev na otroke. Verjeli so, da lahko protialkoholna propaganda na vseh ravneh družbe Slovence odvrne od pogubne poti alkoholizma, po kateri se slovenski narod opoteka proti breznu pogube. Glavno orožje v tem boju naj bi bila predvsem protialkoholna revija Piščalka in društvo Abstinent, ki je bilo ustanovljeno novembra 1905 v Ljubljani. Društvo je poskušalo širiti protialkoholno misel med ljudi, organiziralo je predavanja, shode in celo protialkoholno veselico, kar pa seveda ni ustavilo nezmernega uživanja alkohola med Slovenci, ki so na samem evropskem vrhu glede uživanja alkoholih pijač še danes. Zaključimo torej s Cankarjevim odgovorom Henriku Tumi, ko mu je slednji oponesel pijančevanje: »Saj jaz, hudiča, nisem kriv, da sem Slovenec.«63 61 Orožen, »Škrabieva polemika o protialkoholnem gibanju«, 47. 62 Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 33. 63 Šepetavc, »Pijem, torej sem Slovenec«, 35. Viri in literatura Časopisje: Piščalka, let. I-II. Arhivsko gradivo: Zgodovinski arhiv Ljubljana SI_ZAL_LJU/0489 Mesto Ljubljana, Reg. I, fase. 1388, fol. 1393-1396, 1488-1492. Članki in monografije: Orožen, Martina. »Škrabčeva polemika o protialkoholnem gibanju - primer globalne semantike«, v: Škrabčeva misel III. (Nova Gorica, 1998), 31-49. Prijatelj, Anton. »Pater Škrabec in zmerno pitje«, v: Škrabčeva misel I. (Nova Gorica, 1995), 165-171. Slovenska književnost, s.v. »Medved, Anton«. Studen, Andrej. Pijane zverine. (Celje, 2009). Šepetavc, Anton. »Pijem, torej sem Slovenec ali alkohol(izem) kot tabu in fenomen slovenstva«, Zgodovina za vse 2, št. 1 (1995), 18-36. Zaje, Marko. »Malo piti, ali to kaj škoduje treznostni akciji v domovini? Prav nič.«, Zgodovina za vse 15, št. 2 (2008), 58-68. Zusammenfassung „WASSER IST DOCH AM BESTEN" Die Antialkoholbewegung im slowenischen Gebiet im Lichte der Zeitschrift Piščalka und des Vereins Abstinent Der Alkoholismus gehörte zu den brennendsten sozialen Problemen des 19. Jahrhunderts. Ihm wurde zunächst von der katholischen Kirche und der bürgerlichen Moral, die ihn als Sünde bzw. moralischen Misserfolg des Alkoholikers sahen, der Kampf angesagt. Ende des 19. Jahrhunderts setzte sich jedoch eine andere, wissenschaftliche Ansicht durch, die den Alkoholismus als Krankheit und Alkohol als Gift verstand. Dieses neue Verständnis hatte auch auf die damalige Antialkoholbewegung großen Einfluss - sie ging vom Eintreten für die Mäßigung weitgehend ab und begann die völlige Abstinenz zu propagieren. Im slowenischen Gebiet setzten sich diese neuen Ansichten über den Alkohol und das Problem des Alkoholismus in den ersten Jahren des 20. Jahrhunderts durch. So begann im Jahr 1905 die Zeitschrift Piščalka [Die Pfeife] zu erscheinen, die den Alkoholismus vom wissenschaftlichen Standpunkt aus behandelte. Sie propagierte den völligen Verzicht des Mateja Ratej »S svojo žrtvijo sva vključena v nekaj orjaškega« Edvard Kardelj - človek, aktivist, oblastnik RATEJ Mateja, dr., znanstvena sodelavka, Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU, Novi trg 1, 1000 Ljubljana 929Kardelj E. 323(497.1)"193" »S SVOJO ŽRTVIJO SVA VKLJUČENA V NEKAJ ORJAŠKEGA« Edvard Kardelj - človek, aktivist, oblastnik Avtorica se v prispevku ukvarja z osebnostjo komunističnega aktivista Edvarda Kardelja v tridesetih letih 20. stoletja, ko se je eden najpomembnejših povojnih slovenskih politikov pospešeno oblikoval kot politično misleč posameznik v nelegalni politični organizaciji. S pomočjo Kardeljevih zasebnih pisem analizira odnos z ženskama, ki sta Kardelja izrazito zaznamovali, najprej mati Ivana, kasneje žena Pepca. Ob tem se dotakne še fenomena javne zamolčanosti Kardeljeve prve žene Franice, zanima pa jo tudi razvoj Kardeljeve politične drže od aktivistične v oblastniško, ki se je dogajal med in po drugi svetovni vojni, in ga skuša avtorica artikulirati s pomočjo spominov njegovih sodobnikov. Kljucne besede: Kraljevina Jugoslavija, Edvard Kardelj, Franica Kardelj, Pepca Kardelj, biografije RATEJ, Mateja, PhD, Research Fellow, Institute of Cultural History, Scientific Research Centre, Slovenian Academy of Sciences and Arts, Novi trg 1, 1000 Ljubljana 929Kardelj E. 323(497.1)"193" "WITH OUR SACRIFICE WE ARE PART OF SOMETHING GIGANTIC" Edvard Kardelj - Man, Activist, State Official The author deals with the personality of the communist activist Edvard Kardelj in the 1930s, when one of the central Slovene postwar politicians quickly came to develop as a politically thinking individual within an illegal political organization. On the basis of Kardelj's private letters, the article analyzes his relationship towards two women who played a pivotal role in his life: first his mother Ivana and later his wife Pepca. The article also touches upon the phenomenon of public concealment of Kardelj's first wife Franica and follows the development of Kardelj's political attitude from that of an activist to that of a state official, which to ok place during and after the Second World War; the author tries to articulate this process with the help of the memoires of his contemporaries. Key words: Kingdom of Yugoslavia, Edvard Kardelj, Franica Kardelj, Pepca Kardelj, biographies »V vsakem človeku je suženj in samosilnik, zatirani in zatiralec; in samo trdo dejstvo, da vsi ne moremo biti zatiralci, nas deli v bolj ali manj zatirane, v večje in manjše zatiralce.«1 Demokrat ali avtokrat? Hladen dolgočasnež ali topel dobrosrčnež? Stroj ali človeško bitje? Nasprotujoče si ocene Kardeljeve osebnosti so jasen znak, daje komunistični ideološki aparat njegovo človeško bistvo izmaličil do nerazpoznavnosti. Ker si zgodovinarji velikokrat zastavlj amo vprašanj e, ali j e posameznika naredila doba ali pa je on naredil njo,2 želim Edvarda Kardelja brati skozi razmerja, ki jih je imel z ljudmi - zdi se namreč, da je po tej poti mogoče razumeti njegov človeški potencial, ki me zanima v pričujočem članku. Mamljivo je sprejeti idejo, da je biografska metoda izraz odpora do objek-tivistične enostranosti, ki do skrajnosti objektivizira subjektiviteto, kar je še posebej poudarjeno v marksistični koncepciji družboslovnih in humanističnih ved.3 Raziskovalna intenca na tem mestu ni popolna biografija Edvarda Kardelja, vpeta v sočasno zgodovinsko dogajanje, temveč zgolj izpostavitev nekaterih biografskih segmentov, ki skušajo Kardeljevo osebo ujeti zunaj ustaljenih ideoloških predstav o njem. V skladu s tem se z analizo Kardeljevih knjižnih del, ki odstirajo pisca kot političnega ideologa jugoslovanskega socialističnega sistema, v članku ne bom ukvarjala. Devetega oktobra 1934 se je za politično elito Kraljevine Jugoslavije podiral svet. Na uradnem obisku v Franciji je bil v Marseillu skupaj s francoskim zunanjim ministrom Barthoujem v atentatu ubit jugoslovanski kralj Aleksander Karađorđević. Sledilo je strogo žalovanje na državni ravni. Ljubljanskega publicista in komunista Edvarda Kardelja v tem času ni skrbel možen razpad države zaradi smrti kralja in izguba osrednjega povezovalnega faktorja državotvornosti. Tik pred marsejskim atentatom je v izjavi opozarjal na rastočo politično moč Nemčije. Bilje izrazito oster: to je triumf organiziranega nasilja, biološko utemeljena brutalnost, rasna blaznost, preganjanje Judov, intelektualcev, socialistov in demokratov, in vse to z namenom, zgraditi tretji rajh za dobo tisoč let. Dantejev inferno bi bil ljubka idila v primeri s peklom, ki se nam spričo modernih uničevalnih instrumentov obeta, je preroško ugotavljal Kardelj in sklenil, da nič ne pomaga o tem filozofirati, potrebna so dejanja.4 Tri tedne po atentatu, 31. oktobra 1934, je bila pred Mestnim poglavarstvom v Ljubljani sklenjena civilna zakonska zveza med njim in Franico Možan (včasih zapisano kot Mužan ali Mežan).5 Njun zakon ni bil potrjen pred cerkveno institucijo, ker je Kardelj 23. oktobra 1934 na Mestnem poglavarstvu prijavil svoj izstop iz Katoliške cerkve. V popisih je bil odtlej voden kot »brezkonfesionalec«.6 Josip Vidmar se je Kardelja v tistem času spominjal kot nemirnega misleca, ki se je s sunkovitimi kretnjami sukal med mizami ljubljanske unionske kavarne, a ni zaradi siromaštva nikoli ničesar naročil.7 Oblikovanje politične osebnosti Edvarda Kardelja je bilo najtesneje povezano z oblikovanjem in obstojem prve jugoslovanske države. Samo nekaj mesecev po nastanku Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev se je leta 1919 kot devetletni deček udeležil svojih prvih delavskih demonstracij skupaj z materjo Ivano, rojeno Breceljnik, sindikalistko v ljubljanski Tobačni tovarni. Mater je opisoval kot odločno in bojevito žensko, ki ga je ne le razumela, ampak tudi odobravala njegovo politično delovanje in mu pomagala pri njem. Znana je prigoda mladega Kardelja iz uradnih biografij, ko v šoli ni hotel napisati spisa z naslovom Moja mati, saj »karkoli bi napisal o svoji materi, bi bilo mnogo slabše od tistega, kar ona v resnici je. Omadeževal bi jo.«8 Umrla je še pred koncem druge svetovne vojne, po pričevanju Kardeljevih biografov zasmehovana celo od bolniških sester, ker je vzgojila komunista. Kardelj se materinega pogreba ni mogel udeležiti.9 Okrožno sodišče v Ljubljani je 6. februarja 1939 na Franičino željo razveljavilo zakonsko zvezo med njo, ki je bila tedaj zasebna uradnica v Beogradu, in Kardeljem. Sodba v imenu Njegovega Veličanstva Kralja je krivdo za razvezo pripisala Franici Kardelj, razlog pa je bil - prešuštvo. Ker se je novopečeni soprog že 12 dni po poroki zaradi grožnje aretacije umaknil v tujino, od koder se je vrnil šele leta 1937, je Franica medtem v Beogradu spletla ljubezensko razmerje z neimenovanim srbskim akademikom, Kardelju pa v pismu decembra 1937 na njegov poziv, naj se iz Beograda vrne v zakonsko zvezo, 1 Zupan, Menuet za kitaro, 33. 2 Glej npr.: Rahten, Historične in teoretične osnove slovenske politične biografile. V: Pozabljeni slovenski premier, 17. 3 Luthar, Med kronologijo in fikcijo, 118. 4 Edvard Kardelj - skica za monografijo, 29. 5 ARS, SI AS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 164-1-1-29, Okrožno sodišče v Ljubljani - Sodba v imenu Nj. Vel. kralja, 6.2.1939. 6 ARS, SIAS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 164-1-1-29, Uradno potrdilo Mestnega poglavarstva Ljubljana, 14.7.1939. 7 Vidmar, Obrazi, 581. s Vipotnik, Edvard Kardelj, 3. 9 Vipotnik, Edvard Kardelj, 1-2, 14; Edvard Kardelj - skica za monografijo, 25. očitali pretirano vnemo zaradi čustvene vpletenosti, vendar je sam očitke v pismu tastu in tašči močno zavračal: »Naj si vendar dajo dopovedati, da negre samo za to, da izpuste ljudi, ampak da taborišča ukinejo!« Obenem je bil prizadet in jezen tudi na Pepco, ki zaradi takšnih in drugačnih šumov v komunikaciji ni zaupala Kardeljevim akcijam za njeno osvoboditev,28 hkrati pa zmeden zaradi lastne »scrkljanosti« in »pomehkuženosti«, ki sta rasli obenem s čustveno navezanostjo na ženo.29 Za izpustitev Pepce Kardelj se je v začetku maja 1940 zavzela tudi slovenska sekcija Jugoslovanske ženske zveze, ki je združevala več sto ženskih društev. Na predsednika vlade Dragišo Cvetkoviča naslovljen poziv je sestavila Angela Vode, ki je bila leta 1939 izključena iz Partije, po letu 1945 pa obsojena in šest let zaprta v ženskem zaporu Rajhenburg (Brestanica); do svoje smrti je bila izključena iz javnega življenja. V pismu premierju je bila za razliko od Kardelja bolj osebna kot politična: »Ker je imenovana težko bolna na ledvicah, kar utegne postati smrtno nevarno, ker pogreša nujne zdravniške nege in primerne postrežbe ter celo vsake ženske oskrbe, prosimo, da seji čimprej vrne svoboda in se izroči v domačo oskrbo. F zavesti, da Vas vodi pri izvrševanju Vaših visokih dolžnosti čut pravičnosti, smo prepričane, da boste našo prošnjo blagohotno upoštevali, zlasti ker po verodostojnih informacijah konfiniranki upravne oblasti ne očitajo nikakega dejanja, ki bi se moglo smatrati kot kršenje javnega reda in miru.«30 Snahi Pepci je v Bilečo pisala tudi Ivana Kardelj. V bodrilnih, tolažečih besedah jo je spodbujala, da vztraja in zdrži krut zaporniški način življenja, na koncu pa je zaključila s skrbjo za vse Pepcine sotrpine in sotrpinke: »Prav prisrčno te pozdravlja in poljublja, kakor tudi vse fante in dekleta, mama.«31 Eden zgodnjih slovenskih komunistov Miha Marinko v spominih opisuje Kardeljevo mater kot »mamico zaprtih tovarišev«, saj je v tridesetih letih 20. stoletja velikokrat obiskovala zaprte komuniste, sinove tovariše, in jim prinašala perilo in priboljške.32 Eden najvplivnejših politikov povojne Jugoslavije Aleksandar Rankovičje trdil, daje imela Pepca po koncu druge svetovne vojne velik neformalen vpliv na najvišje politične kroge v državi. Še zlasti obremenjujoča so bila njena nesoglasja s Titovo soprogo Jovanko, ki so zastrupljala tudi (že tako dovolj hladen) odnos med Titom in Kardeljem.33 Koje Kardelj umrl, je dobila Pepca v brezplačno uporabo stanovanjsko družinsko hišo, v kateri so Kardeljevi živeli že prej. Stroške vzdrževanja je prevzel Protokol Izvršnega sveta Skupščine Socialistične Republike Slovenije.34 Vzporedno z demokratizacijo slovenskega političnega prostora v osemdesetih letih prejšnjega stoletja je postajala Pepca Kardelj v polju javnega vse bolj zaničevana. Leta 1990 je bila njena smrt zavita v prav toliko tančic kot poprej življenje. Uporna Ivana, pozabljena Franica in podržavljena Pepca so bile velike ženske v življenju nekega moškega, ki je izjemno zaznamoval slovenski kulturni imaginarij 20. stoletja na Slovenskem. Družbena konstrukcija realnosti je besedna zveza, ki sta jo v šestdesetih letih prejšnjega stoletja v teoriji utemeljila sociologa Peter Berger in Thomas Luckmann.35 Če pustimo ob strani teorijo in (pre)prosto uporabimo sintagmo, lahko zaključimo, da je tako skonstruirana realnost v nekem zgodovinskem trenutku Ivani, Franici in Pepci odmerila vloge, ki jih po pravilu odmerja, prvič, materam, drugič, ženskam in, tretjič, ženskam pomembnih moških. Če bi bila realnost skonstruirana drugače, bi vsaka od njih zlahka odigrala tudi naslovno vlogo. Kot ugotavlja zgodovinarka Marta Verginella v svojih Ženskih obrobjih, historiografski pogledi v preteklost žensk potrjujejo, da je zgodovina žensk zgodovina drugega spola, ki si z moškim spolom ni nikoli enakovredno delil sveta in je bil, ne glede na vsakokratno različno socialno, razredno, poklicno, politično, etnično ali generacijsko pripadnost, vselej postavljen v podrejen ali zapostavljen položaj. Pogled onkraj vidnega v globine zgodovinskega dogajanja, v to, kar imenujemo družbene strukture, in v svet imaginarnega in simbolnega, razkrije trdoživost družbenih in kulturnih spon, ki so določale in ohranjale odvisnost žensk od moških.36 Čeprav je bila stranka komunistov v Kraljevini Jugoslaviji prepovedana in je delovala v ilegali, je bil Miha Marinko prepričan, da so komunisti v zgodnjih tridesetih letih 20. stoletja na sodnih procesih ponosno in samozavestno branili svoje politično prepričanje, kar je bila po njegovem mnenju zasluga vzgoje, ki jim jo je dala Partija. Ker so bila sojenja javna in je o njih poročalo časopisje, so brez omahovanja izkoristili situacijo za 28 ARS, SI AS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 156-17-5, Pismo Edvarda Kardelja Poldetu in Rozi Maček, 30.4.1940. 29 ARS, SI AS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 164-13-1, Pismo Edvarda Kardelja Pepci v Bilečo, Ljubljana, 25. 4.1940. 30 Vode, Spomin in pozaba, 200-201. 31 ARS, SIAS 1277, Edvard Kardelj, AŠ156-18-6, Pismo Ivane Kardelj Pepci Kardelj, februar 1940. 32 Marinko, Moji spomini, 198. 33 Rankovič, Dnevničke zabeleške, 126, 128, 152-153. ARS, SIAS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 156-27-15, Odločba izvršnega sveta Skupščine Socialistične republike Slovenije, 4. 4.1979. 35 Berger, Luckmann, Družbena konstrukcija realnosti. 36 Verginella, Ženska obrobja, 7-8. širjenje radikalnih političnih stališč. Leta 1933 je oblast sodne razprave za javnost zaprla.37 Izurjeni policijski agenti so ulovljene komuniste na zaslišanjih posebno radi mučili tako, da so jih stiskali in vlekli za moda v upanju, da bodo izdali kar največ informacij o gibanju, ki so mu tako odločno pripadali.38 Ko je Vladimir Dedijer ob neki priložnosti vprašal Edvarda Kardelja, kaj je čutil, ko so ga več dni neprestano mučili, preden so ga leta 1930 za dve leti zaprli v Požarevcu, je ta odgovoril, da v vsem tistem vzdušju ni čutil ničesar - niti udarcev ne. V približevanju drugega svetovnega spopada, ko je bila organizacija komunistov bolj in bolj trdna, sta Tito in Kardelj neomajno zastopala stališče, da ni tako hudega policijskega mučenja, ki se ga ne bi dalo vzdržati. Graditelja stranke, kije silovito ujela svoj val na premici časa, sta vedela, da lahko samo zaupanje v tovariša, da med mučenjem ne bo izdal imen, utrjuje tovarištvo v Partiji.39 Ne glede na to, da so pogledi akterjev morda z današnjega vidika izkrivljeni, so za našo obravnavo edini resnični. Povedano drugače: ni pomembno, ali so komunisti med mučenji resnično zdržali pritisk ali ne, temveč dejstvo, da so mučenja kasneje doživljali in interpretirali tako oz. da so sebe razumevali kot takšne, ki lahko prenesejo telesna mučenja, ter jih je kot takšne doživljala tudi okolica. Še preden se je vojna razširila na jugoslovanska tla, se je Kardelj veselil, da živi na prelomu dveh epoh, saj je v pismu Pepci pisal, »da sva s svojo žrtvijo vključena v nekaj orjaškega novega, ki bo v zgodovini zapisano kot največji dogodek v zgodovini človeštva. Zavedaš se, da nisi nepomemben črvič, ki ga lahko brez vsake škode pregazijo, si ustvarjalec in bojevnik za nekaj dobrega in lepega.«40 Po nemškem napadu na Kraljevino Jugoslavijo aprila 1941 so bili komunisti zaradi dolgoletnega kontinuiranega in sistematičnega podtalnega delovanja v primerjavi z ostalimi političnimi akterji v državi v lepi prednosti. Od daleč gledani pretekli dogodki se zmeraj kažejo čudovito enostavni in tudi tokrat se je zdelo, kot da je dolgoletnim ilegalnim političnim aktivistom pred vstopom v svetovni konflikt potrebno samo še izbrati nova ilegalna imena. Aleš Bebler se je spominjal, kako je nekega večera kvartopirsko omizje ubogalo Kardelja, kije ocenil, daje nastopil čas za to: sam je postal Krištof, Boris Kidrič Peter, Franc Leskošek Luka, Tone Tomšič Gašper, Aleš Bebler pa Primož. Naslednje jutro je Boris Kraigher, ki je spal drugod, sporočil, da bo Janez.41 Kardelj je imel sicer leta 1942 v posesti še nekaj osebnih dokumentov na različna imena, izdanih pri Mestnem poglavarstvu v Ljubljani, denimo: Aleksander Skender, Albin Bajec in Avgust Ravnikar.42 Ko je bil Krištof enkrat rojen, je njegova z zunanjim videzom prav nič skladna karizma samo še strmo naraščala. Tudi član zavezniške misije v Jugoslaviji F. W. Deakin je med vojno po službeni dolžnosti zelo intenzivno razmišljal o njem: »Kardelj je bil bolj majhen, čeden človek, z naočniki in pristriženimi brčicami. Ni bil zgovoren, kadar pa je govoril, je z mirno samozavestjo in avtoriteto. Njegov videz je ustvarjal varljiv vtis, da gre za značilnega marksističnega knjižnega intelektualca, vendar sta njegov moralni status, ker je bil vodja slovenskega odpora, in spretnost, da je ustvaril eno samo resnično državno vsepartijsko združeno fronto, postavljala na laž takpreprosti vtis in odkrivala značilno politično spretnost in moč voditelja.«43 Edvard Kocbek se Krištofovi visoki avtoriteti v slovenski Partiji ni čudil. V tistem nenavadnem času v prvih letih vojne je bil tudi sam neprikrito očaran nad njo. Tenkočuten opazovalec je rad gledal, kako Kardelj počasi in jasno oblikuje besede in kako pri vseh pomembnih delih besedila skozi očala pogleda navzoče. Bilje to res nenavadno hitro vrteč se čas, ko je Kocbeka osvajal voditeljev rahlo vibrirajoči glas. Občudoval ga je, ko je nekega julijskega večera 1942 soborcem slikal svoje spomine na Moskvo in kar ni mogel končati. V tej »slovanski Meki« se je pred vojno politično izobraževalo precejšnje število slovenskih komunistov, ki so mesto gledališč, muzejev, cerkva, trgov in ljudi kljub vojaški disciplini partijske šole kovali v zvezde.44 Med italijansko ofenzivo julija 1942 je celo stvarni Ladislav Ambrožič Novljan opazil Krištofovo agilnost. Ko je ob njem eksplodirala mina in je izmenjaje padal in skakal proč, si je mislil, da generira ta droban človek s poškodovano nogo, zaradi katere je bil pred vojno oproščen vojaške obveze,45 in zaradi česar ga je bilo mogoče spoznati že na daleč, neverjetno energijo.46 Ob koncu septembra 1942 je večerni hlad prihajajoče jeseni partizane pregnal v bunkerje. Edvard Kocbek je zadrževal dih 37 Marinko, Moji spomini, 6-9. 38 Adamič, Boj/Struggle, 19-23. 39 Dedijer, J,osip Broz Tito, 260, 354, 358. io ARS, SI AS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 164-13-1, Pismo Edvarda Kardelja Pepci v Bilečo, Ljubljana, 25. 4.1940. 41 Bebler, Knjiga o Primožu, 56. 12 ARS, SIAS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 164-2-30-49, Ilegalni osebni dokumenti Edvarda Kardelja iz leta 1942. 43 Deakin, Gora trdnjava, 116. « Kocbek, Tovarišija, 98, 113. « ARS, SIAS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 164-1-1-29, Uverenje Komande Ljubljanskog vojnog okruga, Ljubljana, 9.2.1932. 46 Bebler, Knjiga o Primožu, 75-76. tako majhne, da sem se te dni, kljub temu, da te imam vedno bolj rad, kar nekam umiril.«S6 Po razgovorih glede usode Primorske in zlasti Trsta se je sredi avgusta 1944 Kardeljeva pojava znašla pod drobnogledom dnevniškega zapiska Izidorja Cankarja: malo šepast, umen, hladen, neoriginalen, miren, nevsiljiv s čimerkoli, zainteresiran zlasti za praktične rezultate, nedoktrinaren, trden, v formi popustljiv in v stvari nekompromisen, osebno skromen, priljubljen, do skrajnosti požrtvovalen in delaven, metodičen v organizaciji. Krištof je bil proti koncu vojne vse bolj velikopotezen. Trdil je, da bodo partizani zavzeli Trst vsaj pol ure pred zavezniki. Računajoč na Stalinovo podporo je zagotavljal, da obmorskega mesta ne bodo predali za nobeno ceno.57 Ena prvih slovenskih komunistk Angela Vode je prav tako opazila spremembo Krištofovega značaja, ko se je bližal konec vojne. Ko se je po vojni v brestaniškem zaporu znašla pred paznikovim očitajo-čim pogledom, polnim okrutnosti in jeklene hladnosti, je izraz brž povezala s Kardeljem - tako je gledal, ko so se bližali zmagi.58 Zelo nazorno je trenutek, ko je ob koncu vojne iz aktivista postal oblastnik, opisal Kardeljev soborec Svetozar Vukmanovič Tempo. Ko je dobil generalski čin, četudi ni nikoli poveljeval vojaški enoti v boju, se je počutil nelagodno, zdelo se mu je, da je prenehal biti komunist. Ljudem, ki so ga nazivali s 'tovarišem generalom', je vneto prigovarjal, naj ostane kar pri 'tovariš Tempo'. »Na Visu pa seje očitno nekaj spremenilo v meni. Ko sem gledal svoje tovariše v generalskih uniformah, sem si jo tudi sam zaželel obleči. Kako se človek hitro spremenil Ko sem dobil uniformo, sem se v njej prijetno počutil.«59 Že prve dni dela v centralnem komiteju je bil Tempo razočaran, saj je pričakoval, da bodo razmerja med tovariši ostala takšna, kot so bila v ilegalnem obdobju, čeprav se je zavedal hierarhičnih razlik, ki so nastale v času oblikovanja nove države. Namesto tega so tesna in neposredna razmerja med komunističnimi akterji vojne, nastala v letih ilegalnega boja, naglo popuščala.60 Kot šokantno je vzpostavljanje hierarhičnih odnosov med partizani že med vojno občutil tudi Milovan Đilas.61 Toliko bolj se je razraščalo sovraštvo do Kardelja na idejno nasprotni strani od komunistične, ki je ob koncu vojne zapuščala Slovenijo. Ivan Andrejčič je v ZDA izdal knjižico, ki prikazuje epizode iz življenja Edvarda Kardelja, med drugim posvetovanje zavezniških zunanjih ministrov v Londonu septembra 1945: »Bilje čokat, racajoč, malce grbast in malce šepav človek širokega obraza. Brke in obraz, še bolj pa trmasto, surovo in oblastno vedenje so ga delali na las podobnega sovjetskemu zunanjemu ministru Molotovu, čigar zvesti hlapec je tudi bil. Ta Titov zastopnik je govoril v nerazumljivem jeziku, tolkel je po mizi, zmerjal na vse strani s fašisti in reakcionarji. Bilo je videti, da je na to mednarodno posvetovanje prišel naravnost iz gozda, iz razbojniške in morilske družbe. /.../Povrh tega je ta človek v omenjeni visoki mednarodni družbi bil edini minister, čigar rok seje dobesedno držala še sveža kri lastnih rojakov, edini minister - morilec.«62 Kardelj j e bil v resnici zelo razočaran nad mirovnimi pogajanji po vojni, ki to niso bila, saj so se velesile, kot je pisal, same medsebojno dogovorile o bistvenih rečeh, vsi drugi udeleženci vojne pa so zgolj dobili pravico povedati svoje mnenje, »potem so nas brez besede oz. z 'zahvalo'predsednika 'za koristne informacije milostno odpustili.«63 A veliko večja preizkušnja po vojni je bilo za Bevca, kakor so med drugim klicali Kardelja, leto 1948. S Stalinom se je sicer srečal že novembra 1944 v Moskvi, kjer mu je ostal v spominu diktatorjev brezbrižni komentar na Kardeljevo opozorilo, da posilstva vojakov Rdeče armade na jugoslovanskih tleh izjemno negativno vplivajo na pozitivno podobo zavezniške vojske. Stalin mu je odgovoril, da ruska vojska tega ne počne, če pa že (v posameznih primerih), kar je povsem naravno, »potem pač vojaki niso naredili nič hudega kakšni babi«.64 Ne glede na to, daje Stalinova podoba po srečanju v Kardeljevih očeh izgubila lesk, ga je spor z Informbiro-jem zelo prizadel: »Od svojega šestnajstega leta sem bil v komunističnem gibanju, brez pridržkov sem zaupal Sovjetski zvezi in Stalinu. Ko sem leta 1934 prvikrat prišel v Sovjetsko zvezo kot emigrant, so mi stopile solze v oči od navdušenja. Bil sem marksist in sem šel skozi vrsto tečajev in šol, in to, v kar sem verjel, ni bila kratko malo vera, ampak tudi teoretično prepričanje. Prva dežela socialistične revolucije nam je bila ves čas vzor in opora. Toda prav s to deželo in z njenim vodilnim človekom -Stalinom - smo sedaj prišli ne samo v konflikt, ampak v takšen spor, v katerem smo eni drugim očitali vsakršna izdajstva.«6S Človek, ki ni nikoli verjel v rek, da se zgodovina ponavlja,66 je ure in ure korakal po svoji sobi in ob zvo- 56 ARS, SI AS 1277, Edvard Kardelj, AŠ 164-13-1, Pismo Edvarda Kardelja Pepci v Bileco, 9.4.1940. 57 Cankar, Londonski dnevnik, 15. 58 Vode, Skriti spomin, 152. 59 Tempo, Revolucija teče dalje, 1. knjiga, 377. 60 Tempo, Revolucija teče dalje, 2. knjiga, 12. 61 Dilas, Revolucionarni rat, 119. 62 Andrejiii, Edvard Kardelj, minister - morilec, 3. 63 Kardelj, Spomini, 83. 64 Kardelj, Spomini, 69. 65 Prav tam, 130. 66 Repe, Rdeia Slovenija, 237. kih Beethovnove simfonije, ki je donela iz gramofona, premišljeval, kje je bila storjena napaka. Obujal je citate iz Marxovih in Leninovih del, ki so opozarjali, da se lahko v socializmu zgodi kaj podobnega, in jih je kot mlad marksist zmeraj preskočil, češ da do črnih scenarijev ne bo prišlo. Četudi nikoli ni živel v veri, daje socializem brez konfliktov možen, in je tudi dotlej prihajalo do sporov s Stalinom, ti nikoli niso dobili tako »pošastnih razsežnosti«.67 Josipu Vidmarju ni ušlo, daje Kardelj na sestanku partijskih aktivistov med poročanjem o sporu s Sovjetsko zvezo v silni čustveni prizadetosti komajda zadrževal solze.68 Septembra 1949 je bil Edvard Kocbek pri slovenskem političnem vrhu persona non grata. Kljub temu ali ravno zato se je živo zanimal, kako gre »fantom«, ki to niso bili več. Kardelj in Kidrič postajata nestrpna, mu je odgovoril Josip Vidmar.69 Beve je Kocbeka preganjal v duhu in mu neprestano mešal misli; aprila 1950 je v svoj dnevnik vpisal: »Edini človek, ki mu misel kritično in skrbno sleherni trenutek kroži nad vsem hišnim, državnim in svetovnim dogajanjem, je Kardelj. To je človek, ki me sicer najbolj sistematično sovraži, toda prav ta človek edini predstavlja najresnejšo točko na skupščini. Miren, stvaren, obremenjen in vendar prožen, gosposki in vendar nagnjen nad stvarnost.«70 Zdi se, da se je postopno osvobajal Kardeljeve pre-zence šele, ko se je v začetku petdesetih let 20. stoletja o Kardelju pogovarjal z Vladimirjem Bartolom in ni bil ta nič prizanesljiv do zaslužnega partijca; z njegovo sodbo se je ne glede na visoko podobo o soborcih, ki jo je očitno nosil v sebi, nazadnje moral strinjati tudi Kocbek: za preprosto in logično podobo marksističnih načel se v Kardelju skriva zelo prazna in le oblast varujoča miselnost.71 Konec avgusta 1952 je v dnevnik zapisal, da je Kardelj zagrenjenec, ki v svoji grozi spoznava, da sedem povojnih let ni rodilo niti ene vrhunske umetnine ali kulturnega dela.72 Kar so pravilno zaznavali njegovi sodobniki, je bilo do neke mere pričakovan in logičen razvoj Krištofove osebnosti: postajal je od realnosti odmaknjen oblastnik. Ko se je oktobra 1954 na poti v Oslo skupaj z Vladimirjem Bakaričem ustavil v Münchnu, si je zaželel obiska Oktoberfesta, čeprav je na konzulatu nočil v tajnosti. Tamkajšnji generalni konzul Bogdan Osolnik je pod močnim psihičnim pritiskom oba funkcionarja kot kakšna zamaskirana člana kraljevske družine zapeljal na pivsko veselico - med plebs.73 Da se je mit okrog Kardelja vneto razraščal, priča med drugim izpoved Franca Šetinca, ki se je nekoč znašel v Kardeljevi družbi in presenečen odkril, da ima pred seboj veseljaka. Bilje dober pevec, ki je v prijateljskem krogu večkrat za šalo prevzel vlogo dirigenta ter tako spodbudil k petju še ostale. V javnosti je prevladovalo mnenje, da živi Beve samotno življenje, kar je bilo težko preveriti, saj ni bilo v navadi medijsko vohljanje za zasebnimi življenji političnih in drugih javnih osebnosti.74 A vendar, zakonca Kardelj, »rdeči kralj in kraljica«, sta s svojim načinom življenja, kije spominjalo na življenja nekdanje buržoazije, v delu javnosti zbujala nelagodne občutke.75 Maja 1955 je prišel na uradni obisk v Jugoslavijo Ni-kita Hruščov. Dogodek je bil deležen izjemne pozornosti, saj je naznanjal otoplitev jugoslovansko-sovjetskih odnosov. Jože Smole je bil tedaj novinar beograjske Borbe, ki se je redno posvetoval s Kardeljem o svojih objavah. Tokrat ga je Kardelj prosil, naj Zveza novinarjev Jugoslavije za trume tujih novinarjev, ki so prišli v Beograd, da bi poročali o obisku ruskega partijca, organizira izlete, da ne bi motili pogovorov za zaprtimi vrati. Smole je plaho ugovarjal, Kardelj pa vztrajal. Slednjič je novinar idejo prenesel tujim novinarjem. Niti slišati niso hoteli o turističnem ogledu Srbije.76 Jugoslovanska delegacija na čelu s Titom in Kardeljem je Hruščovu vrnila obisk junija 1956. Vzdušje je opisal Bogdan Osolnik, ki je bil v tistem času diplomat v Moskvi. Jugoslovani so bili posebno bučno sprejeti v takratnem Stalingradu, kjer je Osolnik med prerivanjem množice ostal brez čevlja: »Na trgu pred železniško postajo seje zbrala velikanska množica ljudi. Predrli so vse policijske kordone in v trenutku, ko bi naša delegacija morala stopiti le še deset do dvajset korakov k avtomobilom, smo se vsi, ki smo hodili za Hruščovim in Titom, znašli sredi množičnega navala ljudi, ki so voditeljema hoteli priti čim bližje. Pritisk nepregledne množice je bil tako silovit, da bi nas bil lahko dobesedno zdrobil. Pred seboj sem zagledal orjaškega generala Žežlja, kije dvignil Kardelja s tal, ga čvrsto držal in nesel pred seboj ter si s silo utiral pot k avtomobilu.«77 Leta 1959 je lovski tovariš Jovan Veselinov Kardelja po nesreči ustrelil v glavo, čudežno je preživel, kroglo pa mu je dvajset let kasneje iz telesa izluščil šele patolog.78 Kajti tudi tisti, katerih življenja prepredajo mitski elementi, imajo svoj konec. Treznemu racionalistu, ki se 67 Kardelj, Spomini, 132-133. 68 Vidmar, Obrazi, 601. <® Kocbek, Dnevnik 1949, 322. 70 Kocbek, Dnevnik 1950, 152. 71 Kocbek, Dnevnik 1951, 211. 72 Kocbek, Dnevnik 1952, 248. 73 Osolnik, Med svetom in domovino, 161. 74 Šetinc, Misel in delo Edvarda Kardelja, 237. 75 Andrejiii, Edvard Kardelj, minister - morilec, 5-6. 76 Smole, Pripoved komunista novinarja, 90, 111. 77 Osolnik, Med svetom in domovino, 225. 78 Becele Rankovic, Življenje z Leko, 199; Repe, Rdeia Slovenija, 252. je v zgodnjih štiridesetih letih 20. stoletja posmehoval lastnemu praznoverju ob napovedi vedeževalca, da bo doživel osemdeset let življenja,79 se je v sedemdesetih letih 20. stoletja življenjska pot iztekala. Rakasto tkivo se je vztrajno širilo po njegovem telesu. Dve leti pred smrtjo je Titovemu osebnemu zdravniku priznal, da se mu zdi vseobsegajoče oblastno sklicevanje na bratstvo in edinstvo prazno frazarjenje.80 Nekdanji ljubljanski župan Matija Maležič se je zaupno sklonil h Kocbekovemu ušesu in dejal, da s Kardeljem ni dobro. Čudno je, ker ga obiskujejo iz beograjskih vrhov. »Začel sem hoditi po ulicah, kakor da se prebijam iz morečega sna,« je pretreseno zapisal Kocbek, ki je bil tako dolgo v nemilosti ljudi, s katerimi je nekoč delil partizanske uši.81 Vladimir Ambrožič Novljan februarja 1979 ob smrti Edvarda Kardelja ni delil sentimentalnosti občutljivega literata: »Meni Kardeljeva smrt ni prinesla olajšanja, četudi sem moral iz Armade in javnega življenja oditi zlasti po njegovi volji. /.../Na dan, ko je umrl, so okrog mojega ljubljanskega stanovanja oprezali agenti Službe državne varnosti in moje družinske člane mimogrede povprašali, ali sem doma in kaj počnem. Na pogreb nisem šel. Zaradi slabe izkušnje ob smrti Borisa Kidriča. Takrat, v Beogradu, me v sprevod niso pustili.«^2 Viri in literatura Arhivsko gradivo Arhiv Republike Slovenije (ARS) SI AS 1277, Edvard Kardelj Objavljeni arhivski vir Kante, Vladimir: Hišna in osebna preiskava v politični policiji. Službeni glasnik Ministarstva unutrašnjih poslova, 1939. Monografije Adamič, Louis: Boj/Struggle. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1969. Ambrožič, ml. Lado: Novljanovo stoletje 1908-2004. Ljubljana: Modrijan, 2006. Andrejčič, Ivan: Edvard Kardelj, minister - morilec; odlomki iz njegovega življenja. Printed in USA 1947. 79 ARS, fond: Edvard Kardelj, sig. AS 1277, AS 164-13-1, Pismo Edvarda Kardelja Pepci v Bilečo, Ljubljana, 24.4.1940. 80 Matunović, Enigma Broz, 220. »i Kocbek, Dnevnik 1954-1977, 71. 82 Ambrožič, Novljanovo stoletje, 477-478. Bebler, Aleš: Čez dm in strn; spomini. Koper: Lipa; Trst: Založništvo tržaškega tiska; Ljubljana: Delo, 1981. Bebler, Anton: Knjiga o Primožu Alešu Beblerju. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004. Becele Ranković, Ladislava: Življenje z Leko; spomini slovenske partizanke. Grosuplje: Grafis Trade, 2002. Berger, Peter, Luckmann, Thomas: Družbena konstrukcija realnosti: razprava iz sociologije znanja. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1988. Brodar, Tone (Kardelj Edvard): Fašizem. Ljubljana: T. Tornine, 1934. Cankar, Izidor: Londonski dnevnik 1944-1945. Ljubljana: Državna založba Slovenije; Koper: Lipa, 1985. Deakin, Frederick William: Gora trdnjava. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1976. Dedijer, Vladimir: Josip Broz Tito: prispevki za življenjepis. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1972. Đilas, Milovan: Revolucionarni rat. Beograd: Književne novine, 1990. Javoršek, Jože: Hvalnica zemlji. Maribor: Obzorja, 1971. Kardelj, Borut: Lačne zarje. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1973. Kardelj - skica za monografijo. Ljubljana: Delo, 1979. Kardelj, Edvard: Spomini; boj za priznanje in neodvisnost nove Jugoslavije 1944-1957. Ljubljana: Državna založba Slovenije; Beograd: Radnička štampa, 1980. Kocbek, Edvard: Tovarišija; dnevniški zapiski od 17. maja 1942 do 1. maja 1943. Ljubljana: DZS, 2004. Kocbek, Edvard: Dnevnik 1949. Ljubljana: Cankarjeva založba, 1999. Kocbek, Edvard: Dnevnik 1950. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2000. Kocbek, Edvard: Dnevnik 1951. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2001. Kocbek, Edvard: Dnevnik 1952. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2003. Kocbek, Edvard: Dnevnik 1954-1977; izbor. Ljubljana: Cankarjeva založba, 2004. Luthar, Oto: Med kronologijo in fikcijo: strategije historičnega mišljenja. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče, 1993. Marinko, Miha: Moji spomini. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1974. Matunović, Aleksandar: Enigma Broz; ko ste vi druže precedniče? Beograd: samozaložba, 1997. Osolnik, Bogdan: Med svetom in domovino. Maribor: Obzorja; Novo mesto: Dolenjska založba, 1992 (i. e. 1993). Rahten Andrej: Pozabljeni slovenski premier; politična biografija dr. Janka Brejca (1869-1934). Celovec - Ljubljana - Dunaj: Mohorjeva založba, 2002. Ranković, Aleksandar: Dnevničke zabeleške. Beograd: Jugoslovenska knjiga, 2001. Repe, Božo: Rdeča Slovenija; tokovi in obrazi iz obdobja socializma. Ljubljana: Sophia, 2003. Smole, Jože: Pripoved komunista novinarja (1945-1980). Ljubljana: Enotnost, 1994. Šetinc, Franc: Misel in delo Edvarda Kardelja. Ljubljana: Prešernova družba, 1979. Verginella, Marta: Ženska obrobja: vpis žensk v zgodovino Slovencev. Ljubljana: Delta, 2006. Vidmar, Josip: Obrazi. Ljubljana: Državna založba Slovenije, 1979. Vidmar, Josip: Srečanje z zgodovino. Maribor: Obzorja, 1963. Vipotnik, Janez: Edvard Kardelj v besedi in sliki. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1980 (i. e. 1981). Vode, Angela: Skriti spomin. Ljubljana: Nova revija, 2004. Vode, Angela: Spomin in pozaba; zbrana dela, 3. knjiga. Ljubljana: Krtina, 2000. Vukmanović Tempo, Svetozar: Revolucija teče dalje; memoari, 1. in 2. knjiga. Ljubljana: Mladinska knjiga, 1972. Zupan, Vitomil: Menuet za kitaro (na petindvajset strelov). Murska Sobota: Pomurska založba, 1980. Zusammenfassung „MIT UNSEREM OPFER SIND WIR IN ETWAS GEWALTIGES EINGEBUNDEN" Edvard Kardelj - Mensch, Aktivist, Machthaber Die gegensätzlichen Beurteilungen von Kardeljs Persönlichkeit sind ein Zeichen dafür, dass der kommunistische ideologische Apparat sein Wesen als Mensch bis zur Unkenntlichkeit verzerrt hat. Durch die Hervorhebung einiger biografischer Segmente versucht der Beitrag Kardeljs Person außerhalb der etablierten ideologischen Vorstellungen über ihn einzufangen. Drei Wochen nach dem Attentat auf den jugoslawischen König Aleksandar im Jahr 1934 wurde vor der Stadtvorste-hung in Ljubljana die zivile Ehe zwischen Kardelj und Franica Možan (gelegentlich auch Mužan bzw. Mežan geschrieben) geschlossen. Im Februar 1939 wurde die eheliche Gemeinschaft auf ihren Wunsch annulliert, womit die Privatbeamtin in Belgrad aus Kardeljs offiziellen Biographien gelöscht wurde. Die Formierung seiner politischen Persönlichkeit war eng mit der Bildung und dem Bestehen des ersten jugoslawischen Staates verbunden. Nur wenige Monate nach der Gründung des König- reiches der Serben, Kroaten und Slowenen nahm Kardelj im Jahr 1919 als neunjähriger Bub zusammen mit seiner Mutter Ivana, einer Gewerkschafterin in der Laibacher Tabakfabrik, an seiner ersten Arbeiterdemonstration teil. Er beschrieb seine Mutter als entschlossene und kämpferische Frau, die seine politische Tätigkeit guthieß und ihn dabei unterstützte. Mit Pepca Maček war Kardelj schon während seines Scheidungsverfahrens befreundet; nach Lösung der bürokratischen Verwicklungen heirateten sie im August 1939. Ihre Lebensgeschichte und ihre politische Geschichte waren von da an untrennbar verbunden und ihre Beziehung wurde zusammen mit Kardeljs Figur symbolisch verstaatlicht. Als Pepca im Jahr 1940 wegen kommunistischer Tätigkeit drei Monate in Bileća in Haft war, schrieb ihr Ehemann ihr lange, mehrere dutzende Seiten umfassende Briefe, die einen subtilen und wertvollen Einblick nicht nur in ihre Beziehung, sondern auch in Kardeljs Ansichten über die Welt bieten. Nach dem deutschen Angriff auf das Königreich Jugoslawien im April 1941 hatten die Kommunisten infolge ihrer langjährigen kontinuierlichen und systematischen Untergrundtätigkeit im Vergleich mit den anderen politischen Akteuren im Staat einen nicht unbeachtlichen Vorteil. Kardelj legte sich den illegalen Namen Krištof zu, und sein Charisma, das mit seiner äußeren Erscheinung eigentlich nicht korrespondierte, wuchs stark an. In dieser außergewöhnlichen Zeit der ersten Kriegsjahre war auch Edvard Kocbek von Kardeljs Charisma unverhohlen angetan. Gegen Ende des Krieges war Krištof zunehmend ein Politiker in großem Stil. Eine der ersten slowenischen Kommunistinnen, Angela Vode, bemerkte rasch die Veränderung von Krištofs Charakter, als sich das Ende des Krieges näherte. Was seine Zeitgenossen nach Kriegsende richtigerweise wahrnahmen war die bis zu einem gewissen Grad zu erwartende und logische Entwicklung von Krištofs Persönlichkeit: Er wurde zu einem von der Realität abgehobenen Machthaber. Der Mythos rund um den »roten König« wuchs eifrig, doch auch jene, deren Leben mit mythischen Elementen verwoben ist, finden ein Ende. Zwei Jahre vor seinem Tod gestand Kardelj Titos persönlichem Arzt, dass ihm die Berufung der Machthaber auf die Brüderlichkeit und Einheit als leere Phrasendrescherei erscheint. Als die Nachricht von Kardeljs Tod im Februar 1979 Kocbek erreichte, fühlte dieser sich, als ob er aus einem alptraumhaften Schlaf erwacht. Schlagwörter: Königreich Jugoslawien, Edvard Kardelj, Franica Kardelj, Pepca Kardelj, Biografien bolj kritičen, s svojimi idejami o lastnem slovenskem parlamentu in vladi pa tudi zelo zahteven. Tovrstne ideje bi lahko razlagali kot zahtevo po kompenzaciji in popravi ozemeljskih krivic, ki smo jih Slovenci doživeli z izgubo Koroške in Primorske. Kraljevina Jugoslavija tovrstnim idejam seveda ni bila niti malo naklonjena, (pre)malo razumevanja pa je po mnenju Slovenca kazala tudi do vrednot, ki jih je zastopal (krščanska in socialna načela) ter pretirano poveličevala liberalizem. Nekaj več simpatij je časnik pokazal do vlade le tedaj, če je v njej sedel SLS (Korošec). Z izkušnjo šestojanuarske diktature ter poznavajoč načela komunizma, fašizma in nacizma je Slovenec pred vojno sprej el načelno stališče proti vsem omenjenim ideologijam, pri čemer je pred obsodbo kršenja človekovih pravic in organiziranega državnega terorja postavljal kot večje zlo ideološko in moralno nezdružljivost teh ideologij s svojimi načeli. Kljub temu je Slovenec izhajal tudi med vojno - najprej pod Italijani, po kapitulaciji Italije pa pod Nemci. Resda so okupatorske oblasti s cenzuro znatno okrnile samostojnost in uredniško svobodo, vendar j e listu precej večji (finančni) udarec zadalo zmanjšanje dosega na območje osrednje Slovenije - Ljubljansko pokrajino. A za nivo, na katerega je časnik zdrsnil s povezovanjem z domobranstvom ter neselektivnim oporekanjem osvobodilnemu gibanju in pravici do odpora proti okupatorju, je bilo to popolnoma dovolj in preveč in niti zadnja številka, ki je izšla 4. maja 1945 in slavila operetno vlado, ki so jo predstavniki meščanskih strank ustanovili na Taboru, ni mogla več obrniti kolesa usode, saj je Slovenec po nekaj izdanih številkah v izgnanstvu na Tirolskem ugasnil. Na medvojno obdobje se navezujeta prispevka Mo-nike Kokalj Kočevar o manifestacijah in protikomu-nističnih zborovanjih od jeseni 1943, ki jih je Slovenec pokrival v najboljši propagandistični maniri ter članek Aleša Gabriča o razlastitvi Slovenčevih lastnikov in procesu proti njim pred Sodiščem narodne časti. H koreninam Slovenca - natančneje k njegovi vlogi pri »duhovni in socialni prenovi slovenskega naroda« nas popelje razprava Janeza Juhanta, ki opiše vlogo časnika kot organa slovenske katoliške politične akcije in njenih akterjev (Jegliča, Šusteršiča, Kreka in Korošca). Marija Čipič Rehar se je posvetila orisu vpliva ljubljanskega škofa Antona Bonaventure Jegliča na programsko usmeritev Slovenca in njegov dejanski prispevek k širjenju lista med najširše kroge bralstva. Janez Cvirn je za zbornik pripravil prispevek o uredniku dr. Evgenu Lampetu, kije prekinil s prakso »nastavljanja še drugega lica« in v boju zoper liberalni tisk ter politične nasprotnike posegel tudi po manj častnih in bolj umazanih sredstvih, zaradi česar se je moral zagovarjati na sodišču, a se mu je z močnimi zvezami (Jeglič), v skrajni sili pa tudi s pobegi, uspelo izogniti posledicam. V tem prispevku zvemo nekaj tudi o strukturi uredništva in postavljanju »slamnatih« lastnikov, ki so nase po potrebi prevzeli breme pregona. Katarina Jurjavčič nas seznanja s prilogo Slovenca Ilustriranim Slovencem, kije izhajal med letoma 1924 in 1932 in je bil do pojava ilustrirane priloge liberalnega Jutra (1929) edini slovenski ilustrirani list. S fotografijo je v slovenske domove prišla nova dimenzija informacij. Čeprav je postavitev tekstov poslej trajala nepredstavljive 3 tedne in so »novice« s tem izgubljale ažurnost (prednost so zato imele »trajnejše« teme - potopisi, slovenski biografski leksikon, novice s področja tehnike, šport, moda, filatelija...), je Ilustrirani Slovenec postavil nova merila tudi za matični časopis -tudi Slovenec je po letu 1925 pogosteje objavljal fotografski material, a se je moral zaradi zahtev po ažurnosti zadovoljiti z manj kakovostnimi, a hitrejšimi tehnikami njihovega tiska. Posebno razpravo o fotografiji v Slovencu (in nasploh v slovenskem tisku tega časa) je napisal Miha Lavrinec. Kot rečeno, si je fotografija najprej utrla pot v tednike, mesečnike in občasnike (prvo je objavil Dom in svet), kasneje proti koncu 19. stoletja pa so sledili še Planinski vestnik, Slovan in tudi Slovenec. Prvi porast objavljanja fotografij je v Slovencu napočil med 1. svetovno vojno (slike vojne), drugi pa po vmesnem »zatišju« sredi dvajsetih let 20. stoletja. Naslednji sklop razprav avtorjev Mateje Tominšek Perovšek in Petra Mikše se ukvarja z odnosom Slovenca do kulture, šolstva in športa (posebej je izpostavljeno pisanje o gorah in planinstvu). Slovenec je v obliki podlistkov pogosto objavljal literarna dela domačih avtorjev, s kritikami predstav spremljal delo gledališč, pisal o razstavah in delu kulturnih društev. Izrazito negativno je obravnaval poznejši Aškerčev pesniški opus, povsem pa je »prezrl« izid Cankarjeve Erotike in Jegličevo intervencijo z nakupom in sežigom zaloge te knjige. Pričakovano se je časnik v šolstvu zavzemal za dosledno versko-nravno vzgojo in nastopal proti liberalnim načelom vzgoje in izobraževanja. Podpiral je Slomškovo društvo katoliških učiteljev in se zavzemal za ustanovitev slovenske univerze. V Slovencu so našla svoj prostor tudi poročila o športnem življenju - o pomembnih športnih dogodkih in športnih društvih (do ustanovitve Orla je precej naklonjeno pisal o pomenu Sokola). Zanimivo je, daje časnik v začetku precej negativno gledal na ponovno oživitev olimpizma (gola tekmovalnost brez globlje vsebine), je pa slavil denimo orlovske tabore (Brno 1922, Ljubljana 1925) in jih izdatno dokumentiral ter kot posebno prilogo izdajal tudi Orlovski vestnik. Šport je našel svoj prostor v Ilustriranem Slovencu, sčasoma pa je uredništvo preraslo tudi odpor proti olimpizmu in poročalo o tekmovanjih ter slovenski udeležbi in uspehih. Kljub temu, da so slovenski planinci dobili svoj Planinski vestnik leta 1895, je tudi Slovenec vseskozi objavljal prispevke o gorah in planinstvu - žal je bilo tudi tedaj precej zapisov o nesrečah v gorah, a so vendarle prevladovale spodbudnejše teme (potopisi, opisi, reportaže). Žarko Lazarevič je vzel pod drobnogled pisanje Slovenca o gospodarsko-socialnih razmerah in ugotovil, da je v listu zaznati konec 19. stoletja izrazito protika-pitalistično noto (Krekov vpliv), ki je sčasoma izgubila ostrino. Slovenec je imel posebno gospodarsko rubriko in je kasneje objavljal več in več potrošniških vsebin -oglasov. Prav z njimi se v svojem prispevku ukvarja Urška Purg in ugotavlja, daje tudi Slovenec služil z ljudmi, ki so iskali zaposlitev, pravo partijo za poroko ali prodajali stvari. Proizvajalci in prodajalci so tudi tedaj z bolj ali manj vsiljivimi oglasi skušali ljudi prepričati v nakup svojega izdelka - že takrat je bilo največ oglasov za razna zdravila in »zdravila« (Franc-Josefova grenka voda, Aspirin), velik oglaševalec pa je bila Radenska. Potrošnjo in nakupe je bilo treba spodbujati predvsem okrog praznikov (božiča, novega leta). V ta barvit vsebinski sklop so nekako sodili še zapisi o različnih čudesih in zanimivostih ter iznajdbah, s katerimi so uredniki zabavali in poučevali bralstvo. Mateja Centa in Mateja Tominšek Rihtar sta raziskali odnos Slovenca do žensk in ugotovili, da je list z izrazito simpatijo in ponosom gledal na prve slovenske izobraženke, pisateljice in pesnice, na drugi strani pa je priznaval veljavo tudi ženam in materam, ki jih je imel za vzgojiteljice rodu. Do radikalnega liberalnega feminizma je bil Slovenec izrazito zadržan. Med pomembnimi predstavnicami katoliškega ženstva, ki je krojilo odnos lista do ženske problematike, sta avtorici izpostavili Cilko Krek, sicer pa je Slovenec objavljal tudi zapise o znanih in uspešnih ženskah iz tujine (igralkah, glasbenicah in kronanih glavah). Edino žensko članico uredništva Slovenca, Ivanko Anžič Klemenčič ter Slovenčevo žensko prilogo (prvič je bila ustanovljena leta 1928, a se ni obdržala; drugič pa leta 1932), sta v svojem prispevku predstavili Irena Selišnik in Marta Verginella. Karmen Erjavec nas seznanja s kronologijo izhajanja Slovenca in razvojem ter spremembami uredniške politike glede deleža in umeščanja posameznih vsebin, Mateja Tominšek Perovšek pa z delovanjem uredništva, vrsto glavnih in odgovornih urednikov, ki so skozi več kot 70 let oblikovali časnik ter tiskanjem, kar je najprej opravljala Blasnikova tiskarna, kasneje pa Katoliška oziroma Jugoslovanska tiskarna. Igor Zemljič je pripravil pregled ohranjenosti Slovenca po slovenskih knjižnicah. Samo NUK in Knjižnica INZ hranita popolni seriji tega lista, ki pa seveda (kot tudi posamezni primerki in letniki po drugih knjižnicah) nosijo sledove večdesetletne neskrbne uporabe. Sodobnemu uporabniku in raziskovalcu je že od leta 2010 na voljo tudi elektronska verzija na portalu dLib. Zbornik zaključuje intervju Marka Klavore z akademikom Kajetanom Gantarjem o njegovih spominih na Slovenca. Menim, da je treba urednici, Muzeju novejše zgodovine Slovenije in seveda avtorjem za pripravo in izdajo tega zbornika izreči vse priznanje, saj jim je uspelo zaobjeti vse vidike zgodbe o Slovencu, ki je nekdaj pomembno ustvarjal in sooblikoval javno mnenje na Slovenskem ter v marsičem oral ledino slovenskega novinarstva. Kljub dejstvu, da muzeju ni uspelo realizirati celotnega projekta z razstavo vred, je prav, da so se odločili in izdali pričujoč katalog, ki bo imel trajno uporabno vrednost za vsakogar, ki se bo lotil raziskave slovenskega predvojnega tiska. Aleksander Žižek Več trga ali države? Med državo in trgom: Cikli in prelomi v zgodovini. Nina Vodopivec, (ur.). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino, 2014, 194 strani. (Zbirka Vpogledi; 9) Inštitut za novejšo zgodovino je v sedmih letih izdal že deveto knjigo iz zbirke Vpogledi. Njen fokus tokrat ostri polje ekonomske zgodovine, ki ga sedem avtorjev osvetljuje iz različnih, ne le zgodovinskih zornih kotov. Kot je v uvodu zapisala urednica, kategoriji trg in država nista statični, zato ju treba brati v konkretnih historičnih kontekstih. V tem smislu objavljeni prispevki, ki kažejo na številne kontinuitete in cikle, dokazujejo, da ekonomskih vprašanj in relacij ne gre obravnavati izven družbenega konteksta. Cilj oglaševanja je (bilo) povečanje prodaje in s tem dobička, ne pa dobrobit posameznika in družbe. Oglaševanje pa gre v korak z razvojem množičnega potrošništva, ki se je na Slovenskem začelo v 20. stoletju. O tem, še zlasti pa o oglaševanju pripomočkov za urejen zunanji videz, piše v svojem prispevku Meta Remec. Pripadniki meščanstva so svojo identiteto in družbeni položaj navzven izražali tudi s posedovanjem modnih dobrin, meščanski sloj se je potemtakem vedno bolj identificiral preko potrošništva. Tržna niša za reklamiranje raznolikih potrošniških izdelkov je bilo žensko časopisje, saj so bile ravno ženske tiste, katerim je bilo v meščanski družbi zaupano, da hišo spremenijo v dom. Po drugi strani pa so bile ženske dovzetnejše za oglaševalce in zato tudi njihova glavna tarča. Kupovale so namreč vedno več, predvsem pa so pozorneje prebirale oglase. Poseganje prve jugoslovanske države v tržno gospodarstvo v zadnjih dveh letih pred drugo svetovno vojno, kjer pa pravzaprav ni šlo za načrten in sistematičen intervencionalizem, ampak bolj za gašenje posledic gospodarskih problemov in težav, za stihijsko ukrepanje (kako se zgodovina ponavlja!), bolje rečeno za uveljavljanje vojnega gospodarstva, analizira Mitja Sunčič. To obdobje najbolj zaznamuje draginja, proti čemur je država ukrepala z maksimiranjem cen, uravnavanjem distribucije ter popolnim nadzorom zunanje trgovine. Skratka, dotedanje prosto tržno gospodarstvo je država nadomestila z uravnavanim (dirigiranim) gospodarstvom, podobno, kot so to že naredile trgovinske partnerice Jugoslavije. Posegi države v razdeljevanje vsakodnevnih življenjskih potrebščin so šli tako daleč, MED DRŽAVO IN TRGOM: CIKLI IN PRELOMI V ZGODOVINI WOGLEDL da so npr. poleg cenenega »ljudskega kruha« uvedli celo brezmesne dneve. Takšen način gospodarstva je postavil avtonomijo trgovstva in s tem povezano zasebno iniciativo seveda pod vprašaj. Država je nadzor nad gospodarstvom obdržala tudi v novem, socialističnem sistemu, o čemer razglablja Jože Prinčič. Vso omenjeno obdobje do razpada socialistične Jugoslavije je bilo gospodarstvo kombinacija plansko--tržnega; razmerje med njima se je v času spreminjalo in privedlo do dogovornega gospodarstva (in vzporedno tesnega prepleta politike/partije z gospodarstvom), ki pa ni nikoli popolnoma zaživelo. Nasprotno, po letu 1980 je ta oblika postala glavni krivec za poglabljanje gospodarske in politične krize v državi, na kar je država odreagirala z vse večjim poseganjem v gospodarstvo. V zadnjih vzdihljajih je država (Branko Mikulič, Ante Markovič) priznala, daje treba tržišče usmeriti k tržni gospodarski ureditvi. Piko na i je tem težnjam dodala slovenska Demosova vlada, ki je uzakonila (modificiran Sachsov) koncept lastninjenja dotedaj družbenega premoženja. Šestdeseta leta 20. stoletja, ki so minila v smislu spreminjanja gospodarskega razvoja Jugoslavije (gospodarske reforme), na mikro primeru - Tovarne kolektorjev Idrija - osvetljuje Žarko Lazarevič. Omenjeno podjetje predstavlja uspešen primer takratnih tujih vlaganj pri nas. Nemško podjetje Kautt & Bux očitno ni imelo predsodkov o sodelovanju s socialističnim podjetjem, zato so po uskladitvi pogajanj podpisali pogodbo o skupnem vlaganju, licenčno pogodbo ter pogodbo o družabništvu oz. skupnem vlaganju kapitala. Po tej, eni redkih (in zato precedenčnih) tovrstnih pogodb v Jugoslaviji, je tuj partner lahko pridobil najvišji možni, 49-odstotni delež, vsako pogodbo pa je moral sopodpisati »kodirek-tor«, predstavnik Kautt & Buxa. Po sklenitvi pogodbe so sicer v idrijski tovarni nastala trenja, povezana s strategijo razvoja podjetja, ki so tudi »odnesla« tedanjega direktorja, kar dokazuje, daje bil idrijski primer petelin, kije prezgodaj zapel in da okolje (družba) še ni bilo pripravljeno nanj. Tovrstna pogodba je bila tedaj namreč ena redkih, sklenjenih med kapitalističnim in socialističnim podjetjem. O tem, kako je bil socialistični trg založen z artikli široke potrošnje, piše Marta Rendla. Kako je izgledalo plansko-tržno gospodarstvo tedaj? Cene so bile deloma sproščene, prav tako zunanja trgovina, podjetja so delovala v tržnem okolju, a politika/partija je še vedno ohranjala (neformalni) nadzor. Izdelki široke potrošnje so se uvrstili v državni gospodarski plan šele konec petdesetih let, v času druge petletke (prva je posvečala vso pozornost težki industriji). Povečana proizvodnja blaga široke potrošnje je bila v tesni povezavi z urbanizacijo, vse večjim zaposlovanjem in rastjo osebnih dohodkov. Industrija je tem trendom sledila s povečano proizvodnjo trajnih potrošniških dobrin: gospodinjskih aparatov, stanovanjske opreme, avtomobilov ter predmetov za rekreacijo, šport in razvedrilo (radijskih in TV sprejemnikov, koles, fotoaparatov). Z rastjo življenjske ravni so prosperirale zlasti kovinska, papirna, kemijska, živilska, gumarska, lesna in elektroindustrija, slednja najbolj. Med temi industrijskimi podjetji je imela velik delež slovenska industrija (naj naštejem nekaj teh podjetij, pa ne le zaradi nostalgije: Zlatorog, Ilirija, Maries, Svea, Brest, Lipa, Alples, Javor, Stol, Meblo, Novoles, Tobi, LTH, Gorenje, Saturnus, Iskra, Tomos, IMV, Almi-ra, Angora, Induplati, Kroj, MTT, Toper, Metka, Mura, Novoteks, Pletenina, Rašica, Svilanit, Vezenine, Elkroj, Ideal, Univerzale, Utok, Toko, Galant, IUV, Konus, Lisca, Beti, Labod, Jutranjka, Peko, Ciciban, Alpina, Droga, Kolinska, Emo, Radenska, Šumi, Elan). Posledično z razvojem industrije in z vse večjo produkcijo se je razvijala tudi trgovina - tako po številu prodajaln kot po trgovinskem prometu. Nastajala so velika trgovinska podjetja (Emona, Metalka, Slovenijales, Mercator, Petrol, Kovinotehna), pod okriljem katerih so delovala tudi industrijska podjetja (npr. v okviru Slovenijalesa skoraj vsa slovenska lesna industrija), nastajale so nove veleblagovnice (Nama, Maximarket). V osemdesetih letih je država zaradi vsesplošne krize (predvsem gospo- darske in finančne) omejevala uvoz in osebno porabo ter odtok denarja v tujino. Te ukrepe so na prehodu iz sedemdesetih v osemdeseta leta najbolj občutili potrošniki: pomanjkanje naftnih derivatov, olja, sladkorja, higienskih potrebščin, kave itd. Te težave so bile deloma odpravljene šele desetletje kasneje, konec osemdesetih let, ko je država sprostila cene, liberalizirala uvoz in vzpostavila delovanje deviznega trga. A ponudba blaga široke potrošnje je kljub temu ostala skromnejša kot v sosednjih (kapitalističnih) državah. Jugoslovansko gospodarstvo enostavno ni bilo konkurenčno, k temu se je pridružila še visoka inflacija in gospodarska kriza je bila neizogibna. Če sta industrijska proizvodnja in trgovinski promet do leta 1980 naraščala, sta v osemdesetih letih ne le stagnirala, ampak začela celo upadati. Na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta so postsocialistične države prešle v tržno gospodarstvo, uvedba kapitalizma pa je sprožila velike pretrese in padec proizvodnje. Slovenija se je odločila za tako imenovani gradualistični pristop k tranziciji; o vlogi države oz. trga v novih pogojih gospodarjenja, v prvih petnajstih leta samostojne Slovenije, razmišlja Aleksander Loren-čič. Da se iz zgodovine velikih gospodarskih kriz nič ne naučimo, dokazuje zategovanje pasu v aktualni krizi, ko pa je vendarle iz preteklih izkušenj in iz zdravorazum-skega razmišljanja evidentno, da se samo z varčevanjem ne da potegniti voza iz blata, ampak igra pri tem ključno vlogo povpraševanje oz. trošenje, ki lahko generira tudi nova delovna mesta. V Evropi je sinergija državne regulative in prostega trga pokazala dobre rezultate po drugi svetovni vojni. V sedemdesetih letih (gospodarski razcvet) je prišlo do spremembe v gospodarski politiki, vse večjo vlogo je igral neoliberalizem, ki (je) skuša(l) državo čimbolj izločiti iz gospodarstva. Pri tem avtor citira mnenje Iztoka Simonitija, daje »neoliberalizem, ki ga je pravilneje imenovati neokonzervatizem, finančni fevdalizem 21. stoletja«. Vzporedno sta tekla procesa deindustrializacije in rasti finančnega sektorja. Tem trendom je po letu 2004 sledila tudi Slovenija, tudi s prezadolževanjem. Ne glede na to je bila v procesu privatizacije opazna vloga države, tudi preko njenih (paradržavnih) ustanov (agencij, skladov in družb). Kot v drugih tržnih gospodarstvih je tudi v Sloveniji država posegala v državna podjetja, v javni sektor ter v podjetja, ki so se prestrukturirala z državno pomočjo ter na ta način blažila ostrino poslovnih ciklov, kar je še posebej pomembno v obdobjih krize. Država je torej omogočila pogoje za prehod v tržno ekonomijo, a je bila potem manj odločna pri vodenju gospodarske politike. Danes so različna mnenja o tem, v kolikšni meri naj bo država še prisotna v gospodarstvu s svojimi lastniškimi deleži (še leta 2010 je bila v neposredni ali posredni lasti države četrtina kapitala slovenskih podjetij). Tudi o tem, kaj je slovenski nacionalni interes, se še danes krešejo mnenja (primer Mercatorja). Daje to slabo, je nedvomno. Ne le zaradi državnega lastništva, tudi zaradi državne strategije na področju tujih vlaganj. Da so se v zadnjem času meje med trgom, državo in podjetji zabrisale, ugotavlja Nina Vodopivec v svojem antropološko naravnanem prispevku, ki zaokroža dosedanje zgodovinsko obarvane članke. V svojem razmišljanju izhaja iz ekonomske antropologije, vede, ki jo današnja (uradna) ekonomska znanost skorajda ne upošteva. Vodopivčeva navaja nekatere sodobne avtorje, ki dokazujejo, da danes kljub globalnim povezavam vloga nacionalne države ni izginila, ampak se je samo preoblikovala, pri čemer se nacionalizem ne izključuje niti z neoliberalizmom niti z globalizacijo. Tudi za uradnimi evropskimi institucijami (npr. Mednarodnim denarnim skladom) stojijo (ameriški) zasebni kapital ter mreže zasebnih agencij in borznih posrednikov. A po drugi strani lokalno (nacionalno) ne more obstajati ločeno od globalnih procesov in obratno. Avtorica podrobneje pojasnjuje, kako je država sestavni del globalizacijskih odnosov. Če so bile v preteklosti nadnacionalne korporacije odvisne od nacionalnih držav, so danes nacionalne države v rokah oligarhičnih imperijev in korporacij [sic]. Nadalje problematizira razmerje med državo in družbo, tudi na primeru nedavnih protestov, ki predstavljajo platformo, pri kateri se preko kritike vzpostavlja nova država, ki bi naj bila drugačna od vitke države, katera deluje po podjetniškem vzorcu - socialne storitve bi npr. postale domena civilnih združenj in dobrodelnih organizacij. Ta značilnost neoliberalizma je sporna tudi s stališča socialne varnosti; le-ta je pogojevana (pomoč se dodeljuje le v zameno za nekaj), (ne)zaposlenost je postala del osebne odgovornosti, prav tako kot izobrazba, zdravje, uspeh ... V neoliberalizmu je posameznik za osebni neuspeh odgovoren sam, kar lahko vodi k stigmatizaciji in ni daleč od družbene izključenosti. Z razmišljanjem o razmerju država-trg-podjetje svojo razpravo zaključi in obenem tudi zaokroži vsebinsko in metodološko raznolik, a kontekstualno enovit in družbeno aktualen zbornik. Knjiga, ki nam pomaga orientirati se v prostoru, času in družbi. Marija Počivavšek Naročilnico pošljite na naslov: Zgodovinsko društvo Celje, Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje tel.: 03/42 86 412; faks: 03/42 86 411 ; info@zdc.si www.zdc.si ZGODOVINA ZA VSE Izdalo in založilo: Zgodovinsko društvo Celje® Prešernova ulica 17, SI-3000 Celje, tel. 03 42 86 412, www.zdc.si Uredniški odbor: Borut Batagelj, Bojan Cvelfar, Dragica Čeč, Jure Gašparič, Tone Kregar, Jurij Perovšek, Marija Počivavšek, Ludwig Steindorff, Mario Strecha, Andrej Studen, Aleksander Žižek Urednik: Borut Batagelj Računalniška priprava stavka: Andrej Mohorič Prevod v angleščino: Simon Zupan Prevod v nemščino: Tina Bahovec Univerzalna decimalna klasifikacija prispevkov: Osrednja knjižnica Celje, Domoznanski oddelek Tisk: Grafika Gracer Za znanstveno vsebino člankov odgovarjajo avtorji. Sliki na ovitku: Prednja: Franz Kurz zum Thum und Goldenstein, Portret Valentina Vodnika, 1842 (Narodni muzej Slovenije, foto: Tomaž Lauko, fotodokumentacija Grafičnega kabineta) Zadnja: Podoba zmačkanega moža iz: Andruja Štampar, Narodna čitanka o alkoholu. Zagreb: Jugoslovenski savez treznosti, 1931 Revija izhaja v dveh številkah letno Naklada: 300 izvodov Finančna podpora za natis revije: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije Mestna občina Celje ISSN 1318-2498 Revija je uvrščena v podatkovni bazi EBSCOhost in ProQuest. The journal is listed in the databases EBSCOhost and ProQuest. Povzetki razprav so objavljeni in indeksirani v publikacijah Historical Abstracts in America: History and Life. Articles appearing in this journal are abstracted and indexed in Historical Abstracts and America: History and Life. Letna naročnina: za posameznike in ustanove 19 €, za študente 13 €. Cena številke v prosti prodaji je 11 €. Naročila: info@zdc.si