6
Anton Hribar: Na izprehodu.
Neko jutro je vprašala Petrova mati Pintarja:
„No, gospod Lovrenc, kako vam je kaj danes?"
„Kaj se mara vam, mati!" odgovori Pintar, „vam, ki nimate nič v glavi: ampak moja glava je reva, ker imam toliko v njej. Oh, ta moja glava!"
Bolezen se je vedno hujšala, in Pintar je zapustil dolino solz in bridkostij dne 10. ki-movca 1875.
Sestri Pintarjevi sta stanovali po smrti bratovi Preddvorom. Marijana je že umrla, Maruša pa še živi na Dovjem na Gorenjskem.
„Slovenec" je pisal ob smrti Pintarjevi: „Ž njim je izgubila Slovenija zopet vrlega boritelja, kakoršnih je sedaj čedalje manj." Na grob so mu postavili spominik s tem-le napisom:'              ^
LOVRO PINTAR,
bivši brezniški župnik ter
deželni in državni poslanec
kranjske zemlje.
Rojen pri sv. Tomaži pod
Sčliškim zvonom v 2. dan
avgusta 1814. leta;
umrl Pred Dvorom v 10. dan
septembra 1875. leta.
f Svečenik, pastir je duše vodil, Ljubil narod svoj do konca dni, Z modrim umom v boj je zborov hodil, On, ki tukaj v miru božjem spi.
Spomenik so mu postavili
kranjski deželni poslanci in
drugi čestitelji.
Da, res! S Pintarjem je legel v grob za čast božjo vnet duhovnik, prijatelj mladine, zlasti pa dijakov svoje župnije, mož prav slovanske gostoljubnosti; s Pintarjem smo izgubili res vrlega moža, čegar spomin ne bo zamrl pri potomcih.
.CL^LCU«*
Na izprehodu.
Kdo bi vedno v temni sobi med zidovjem bil priprt? Kdo bi vedno bil v tesnobi? To bolest je, to je smrt.
Ven na prosto, v svet prostrani, ven si prosti duh želi; zdravje le prostost ohrani, dušo le prostost bistri.
Torej palico si vzamem, vzamem svinčnik in papir, pokrivalo s kljuke snamem: z Bogom, tihi sobni mir!
Pridem v plodonosno polje, sučem zvedavo oko na gorice, na podolje: vse je živo, vse mlado.
Novo preorano njivo zr6 pred sabo mi oči, mater zrem na njej marljivo, v zemljo semena sadi.
I. Dete.
Poleg na zeleni trati zibko vidim pred seboj: Mirno spavaj, angel zlati, nič, o dete, se ne boj!
Nemo zrem z očmi v očesci, nemo zrem, se mu smehljam: Angel nežni moj v telesci, ti si srečen v svetu sam.
Zrem to bitje, dete nežno, k blagoslovu vspnem roko, k nebu se ozrem hvaležno, blagoslavljam dete ž njo:
Ti, o dete, si podoba sreče prave in miru, ko ne veš, da noč je groba dom človeškega rodu.
Včasih bol telesno čutiš, kaj je, tega ne umeš; a o dušni nič ne slutiš, kaj je srčna bol, ne veš.
Vendar, dete, v svetu širnem gloje duše ta bolest, vendar v mnogem srcu mirnem gnezdi smrtnotežka vest.
Bog nebeški, dete malo, mater skrbno ti je dal, in ljubezni, bitje zalo, zate plamen v njem prižgal.
Če zastočeš, brž poziblje zibko z urno ti roko, če zajočeš, brž nagiblje k tebi srce in glav6.
Nikdar ni jej glava trudna, ne zaspano jej oko, da bi bila ti zamudna; vedno čuva te zvesto.
Za trenotjem pa trenotek gine nam, za dnevom dan; enkrat tudi ti, sirotek, v delo resno boš vkovan.
To življenje, ki v povoje, dete, ti povito je, tudi to zori za boje, kar še tebi skrito je.
Jaz pa, angel nežni, šibki, blagoslov ti ta delim, da ne trpel, kot zdaj v zibki, več bi, kakor jaz trpim.
Anton Hribar.
50
Na iz
II. Pa
Lepo v jutru je pomladi
zapustiti sobo mračno
in oditi po livadi
v sveži zrak, v prirodo zračno;
Šetati se v mladi travi, cvetj a srkati vonj avo,. tiče slušati v dobravi: oj, to dela dušo zdravo!
Šetal sem se ob potoku v misli zatopljen globoke; k nežnemu dospem otroku, ki je pasel ovce sloke.
Pasel je sedeč pri vrbi, vil piščal iz brstne veje deček mlad, vesel, brez skrbi, radosti se duh mu smeje.
S sladkim smehom me pozdravi, dvigne z glave pokrivalo, „Hvaljen bodi Jezus", pravi, jaz ga zrem v obličje zdravo.
Zrem ga ljubko, nepremično, usta zrem in laščke zlate: dete ti rudečelično, zate pa je dobro, zate.
Glej, kako si srečen tukaj, ko te krije platno trdo! Deček, le veselo ukaj, da odme ti dol in brdo!
Mnogo v svili je gospdde pri pečenki in slaščicah, pa ne srečne, kot tik vode, deček, ti si pri ovčicah.
Mestni hrup, sveta vrvenje, zapeljivosti prežeče mnogim zagrene življenje, mnogim slaj zgrenijo sreče.
rehodu.
tir.
Duh mi splava v daljna mesta
med mladino nove dobe:
kje dobi se duša zvesta,
v letih teh, kot ta brez zlobe — ?
Pod lupino se olike mladim srcem strup podaja; spačenostij podle slike nežnim rokam se prodaja.
V širšem svetu, v krogu ožjem oznanjuje se pro sveta, v svetnosti, ne v strahu božjem zgublja mladež mlada leta.
Prej poznajo Cicerona, prej Pitagora, Eneja, prej uče se kebra, slona, prej sveta je znana meja,
Preje slednjega telesa deci se razlaga veda, predno, kaj je Bog, nebesa, čuje v ukih se beseda . . .
Bog te čuvaj, deček čili, da te svetni uk ne zmoti, da bi te ne preslepili zapeljivci s srečne poti!
Tu-le rasti mi v kreposti, pod očesom božjim rasti! Tu rast6 možje v modrosti, ne v meseni, podli strasti.
Tu se vzgajajo značaji, kjer jih vzgaja prosta mati, ne pa v blišču in sijaji, v svili ne, ne v srebru, zlati.
Roko stegnem nad otroka, da mu kličem blagoslova: Skrbi Bog z neba oboka, da zori mladost njegova!
Anton Hribar.
76
Anton Hribar: Na izprehodu.
Po družbi je zavladal živahen smeh, a h krati radovedno čakanje, kaj koga zadene. Vsak je bil obdarovan — vsakega darilo prejeto s smehom. — Naposled  je Miklavž
družbo blagoslovil, bengalski ogenj je za-plapolal še parkrat, zvonček je zapel, veriga zarožljala in nebeški poslanci so izginili v mrzlo, jasno adventno noč.               (Dalje.)
Na izprehodu.
III. Voznik.
JNapotim se nekoč po cesti, nasproti pride voz težak: z gorjačo dolgo v trdi pesti tik konj priduša se možak.
Obstanem. S ceste stopim v travo, opažam čudni ta prizor: Kaj ? Je voznik izgubil glavo ? Kaj ? Je-li mož do cela nor ?
Pozna se mu, da mu pijača srce je vzela, vzela um, da konjem čez hrbet gorjača nemilo seka moč, pogum.
Konjiča revna, strhla, suha tiščita žalostno v komat, ko prazna njima sta trebuha, ko prazna rebra, gola gnjat.
„Ne, mož nemili, ne! Odjenjaj! Kaj se ne smili ti žival? Nikar več tega ne počenjaj!" tako sem mu srdit dejal.
In neusmiljenec, kaj reče? „Zato je mrha, da pelja; pa naj trpi, če vleči neče; jaz vlekel jej ne bom voza."
Nespamet! Z glavo sem odmajal, ker sem spoznal moža modrost: ne bom ti ukov več podajal, ker si pretop in pa preprost.
A mislil sem pa sam pri sebi: Ubogi, zaslepljeni mož, saj mlati bolj še strast po tebi, kot ti tu dvoje konjskih kož.
In vprežen si v komat železen, v jeklene brzde obrzdan, in voziš sam voz dvouprežen, in vlečeš, voziš noč in dan.
Oh strast, brezsrčna si krmilka; možake vprezaš ti, ne konj; možem odrastlim si vodilka, in vozijo ti voz zastonj.
Žival razumni mož uklepa, pod svojo spravlja jo oblast; a umnega moža pretepa v brzdah in jarmu slepa strast.
Razsodni človek ta pozablja, da mu vodnica je modrost; strast prosto voljo ugonablja, da v prosti volji mož ni prost.
Nad brati steza strast jezike, nad brati dviga kol in meč. O človek, kaj da ni razlike med tabo in živaljo več — ?
Ne čudim se, če vidim vola, da k jarmu sam pomalja vrat, ko čaka ga le plug in kola, ko polje trdo gre orat.
Ne čudim topi se živali, pač misli, da je prav tako: da človek pak tako budali, to pa mi čudno zdi se, to!
Napuh, pohlep, mesenost, jeza, zavist, sovraštvo in prepir posamnike in društva vpreza in krha slogo, ruši mir. —
Užaljen bil sem v svoji vesti, domov nameril sem korak, in molil sem gredoč po cesti: Vsaj človek, Bog, ne bodi tak!
Anton Hribar.
N
a
izp
re
hod
u.
IV. Pri razvalini.
Do razvaline neki dan
pi-išel sem na sprehod,
kjer grad razsut je v prah droban,
v drobiž, pepel in prod.
In uren ples je pred očmi, ko gibko se vrte junaki, vitezi mladi, princezinje mlade . . .
Tedaj se misli mi vzbude na davne, davne dni, ko bivale so groblje tč zidovi še močni.
In vidim v duhu stolp teman, iž njega čujem stok, kjer mnog jetnik je ukovan, kjer hrana mu je jok.
Ko bivale so v teh ziden dvorane, blišč in svit, ko so na zlatih se vozen vozili sem gostit.
Oj jadne solze, jadni krik: zastonj je prošenj klic! Rešila bode te, jetnik, le smrt iz teh temnic.
Poklone v duhu zrem iz lin rudečeličnih dev, in kakor da doni z višin, dozdeva se mi spev.
Razjaril me je ta prizor, zavrela mi je kri, in stegnil roke sem navzgor in krčil sem pesti:
In trume vitezov navzgor hiteče v duhu zrem, in poln junakov zbranih dvor odpira se očem.
Tedaj v gosteh tu rajate in plešete pojoč, z burgundcem se napajate in ženite gredoč.
Na mizah mnogo je jedil in sladkih solnčnih vin, in spev glasi se sladko mil in godba vijolin.
Na mizi tu je gos, puran in raznovrstnih vin; a v ječi tam je glad grozan, pijača — pot zidin.
In mečev čuje se brenket ob tla udarjajoč, in kupic sliši se žvenket, ko trkajo pojoč.
Uživate tu sto sladkob, uživate sto sreč, a v stolpu tam jetnike grob objema tema ječ . . .
Oj grad razsut v pepel in prah, ti nisi znal pravic; zato sta zdaj ti gosta strah in petje nočnih ptic.
O da, za krivde in za zl6, ki ti si je počel, te v prah potrlo je neb6 —, in kazen si prejel.
Anton Hribar,
„Dom in svet" 1899, štev. 4.
I