____    157    ------
Zabavno berilo.
Turjaški Hervard.
Balada
po Valvazorji, knjiga XV. str.  488. Spisal Peter Hicinger. *)
Kjer Mura toči gor vode, Paso goveda se lepe:
V Bruci zbrani vkup sede
t
Možje Čveterega stanu,
Visoc'ga nizkega rodu; Vsem skrb je ljubega domu.
Tam so, ki vozi jih morje, Žive bogate jih gore, Kar je do Ogerske meje.
In Vojvoda jim govori:
,,Vam znano vsem, kaj se godi, Kak se nevarnost nam grozi.
„Zato prišli vi leseni ste,
Da bi posvetvali se vse, Kaj v tej potrebi stri ti je."
*) Balada „Turjaski Hervard" je prosta naloga, katero je ranjkl P. Hicinger v metelcici zložil bil leta 1831., tedaj osmosolec, učenec Metelkov v slovenščini. Kar vemo, ni bila Še nikjer natisnjena; toraj se drznemo natisniti jo v „Novicahu na tanko po spisku, le v sedanjih pravopisnih oblikah. — Pri tej priložnosti pa opomnimo Še, naj nam brzkobrzpo-šlje, ako je še kdo kaj namenil za njegov na-grobni spominek. Kdor je neutrudljivega pisatelja poznal prej j ali kdor je Čital KIL leto prof. «7. Mamo -vega „Jezičnika, ve, kolike vrednosti je Peter Hicing e r v slovstvu slovenskem. Al — osoda mu je sploh pisateljska! ,jNemo propheta in patria.u Čudno, pre-Čudno se nam, zdi posebno to, da na javno in tajno vab-Ijenje ravno iz rojstnega kraja njegovega — Tržiča — nismo dobili niti solda! — Ko j po binkoštih napravi za nabrano svoto domoljubni nas podobar g. Zajec primeren spominek, ki se o svojem Času postavi mu na grob v Postojni.                                                            Vredn.
-----158-----
Častitljiv vzdigne med družbo Turjaški Hervard se na to, In modro govori tako:
„Ko mi smo mirno gledali, Oblast svojo neverniki So krog in krog razširili.4'
,,Imajo na jezici mir ;
Pa v roci meč le res prepir Žele začeti, boja vir."
„S solzami nam sosedje to V Hrovatii povedo, Ki silo zdej trpe strašn6."
^Pustili bomo, da zatre
Sovražnik krviželjni vse,
Da brate grozna smrt požre ?"
„Naprej še Hervard pravi spet: Srce se hoče mi unet^, Nesrečne sili me otetV
„Pripravljenih scer malo v boj, Ko listja, trave turški roj; Al treba je pomoči koj."
„A1 srečno turški zmam bo strt, Al čaka me za moje smrt: Bom skusil, vstaviti mu srd."
„Je v božji roci moj namen."
Vsem ta govor je prav rečen, Da pred je revi kon'c storjen.
Prot domu Hervard zdaj hiti, Dva dni se komej tam mudi, Ostati dalje njemu ni.
Od svojih vzame Še slovo, In vsakemu poda roko: ,,Morbiti me nazaj ne bo.
„Držite trdno se Boga;
Kdor upa vanj, se ne goljfa; On vas bo varoval doma."
Spodbode konja, živega Kakor ognjena iskrica, In že do dneva druzega
V Podbreškem tabru je že bil, Ki ni ga bil še Turk gnjusil; Vojščakom svojim tu velil,
Naj se v boj pripravijo
Nad turške trope pojdejo, Deželo ki nadlegvajo.
Z oklepom si život opne, Glavo čelada varuje, Mu k ledju meč pripasan je.
Se vzdvigne roj, ti peš gredo, Te hitre konje jezdijo; Se vsem orožja bliskajo.
Hervardu pa oči temne, Na srcu mu skrbi leže, In kakor breme ga teže,
Da bi nevernih zgrabna pest
Saj ne dosegla kranjskih mest; Mu klala tak srce bolest.
(Konec prihodnjič.)
165
Zabavno berilo.
Turjaški Hervard.
Balada
po Valvazorji, knjiga XV. str. 488. Spisal Peter Hicinger.
(Konec.)
Ko pride že prot večeru ,
V  Hrovaškem k plemenitemu; Tu da počiti vsakemu.
Gre sam v tiho kamrico, Si sleče tu železno vso Obleko, leže v postljico.
Ko drugo vse že mirno spi, In straža sama le preži, On ne zatisne še oči.
Ga strašne misli ne puste*
V  miru, vedno le bude; Po čelu srage mu st'>je.
Pa od trpljenja tol'kega
Vendar že davno trudnega Se noč enkrat usmilila.
Prišel je sladki pokoj na-nj. Občutek mu zaprt zunanj, Pred njim podoba čudnih sanj:
V  pečevji orel gnjezdo ima
In varva mlade; skrbnega Zalezva gad natihoma.
Ugleda, va nj se zapodi, Srdit se orel z njim bori; Al gad mu v rano strup spusti,
In orel pičen omedli.
Sirotam mladim varha ni, Poguba rev se polasti.
Ostrašen Hervard zbudil se, Neznana groza ga prejde, Vojake v trdi noči še
Pokliče, iti v boj gorak. Zasede konja zdaj junak, Pa konj strepe če šib' enak.
Za dražega očeta bal
Se mladi Engelbreht je djal: „Ah slabo znamnje konec dal!"
Tolaži Hervard ga: „Ne boj^ Nikar se, ljubi sinek moj; Če pride Turk, le srčen stoj."
„Ce ravno smrt nas dohiti, Za Boga, brate teče kri, V spominu bodemo živi."
Kar po stranah sovražniki So prvi sem pridirjali; Koj planejo v nje konjiki.
Nasprot puščico vsak drži, Srdit v moža mož hiti, Le vreči ga v prah želi.
Tu cela turška vojska že
Pridere, v Kranjce se spuste; Se sprimejo, da je groze.
Hervardu stati ni že več, Naprej le hrepeni goreč, Ga pekel v krajno Turk dereč.
In s konjem v gosti trop zdrči, Se počen ta in ta zvali. Da svojim taka se godi,
Je Turka blagorodnega
To bodlo, bliža zad se ga, Cez križ mu vseka konjiča.
Prednj zvrnil lepi konjič se, Dol urno Hervard skočil je, Nasprotnika raz sedla udre.
V  stiski Hervard stal trdno, Kot v morji čer, ko se hudo Valovi zdivjani tepo.
Neverni omagujejo
Nad njim, slabi vsi padajo Kot meče kosa travico.
Vanj jezni krog reže, bi ga Požrli; kar mu vržena Predere prsi sulica;
In Hrvard vboden omedli, Več vojvoda tovaršem ni, Poguba se jih polasti.
166