Karodna in univerzitetna knjižnica

RCEK

MURČEK

43238


Mohorjeva knjižnica 18

Bertelli — Pengov

Jurček-Kozamurček

mravski car

1927

Založila Družba sv. Mohorja

Natisnila tiskarna Dražbe sv. Mohorja na Prevaljah
(Ivan Kolenc, Prevalje)

Jurček-Kozamurček

mravski car

Knjiga za mlade in stare ljudi

Po L. Bertelliju in dragih priredil

Fr. Pengov

Ilustriral Hinko Smrekar

43238

Prejeto od urada
za upravljanje imovine
upornikov

Trije tički na počitnicah.

Pravzaprav bi moral, dragi čitatelj, začeti svojo
zgodbo z opisovanjem prijaznega dvorca na deželi, ki
je vročega poletnega popoldne dremal s svojo oko¬
lico vred takole proti drugi uri. Tako tiho je bilo vse
in mirno, da se ni upal motiti grobne tišine niti ne¬
ugnani kričač med žuželkami, brezobzirni črni muren.

A izkušnja me uči že davno, kako malo so vam
priljubljeni dolgi opisi. Kolikorkrat naletite nanje v
knjigah, hops! jih preskočite mahoma z obema no¬
gama. Kajne? Sicer vam pa ne bo težko predstaviti
si v lepem vrtu belo hišo z zelenimi oknicami, ki jih
ovija bohotno listje vinske trte; dve krepki trti namreč
stojita na vsakem oglu hiše in venčata okna z jasnim
zelenjem. Muškatelki sta, in če poznaš to vrsto, jo
znaš tudi ceniti. Lepo je bilo videti množino bleste¬
čega se listja; a žal sladkega grozdja ni bilo nič! Le
tu in tam se je lesketalo kot zlato med listjem; čudno
je pa bilo, da je bil ta lesk redoma precej daleč proč
od oken. Znana resnica rastlinoslovja je namreč, da
muškatno grozdje nikoli ne dozori v bližini oken, če
namreč stanuje kak dečko v hiši . . .

Toda tiho! Ps-s-t! Le poglejte tja pred hišna
vrata!

Pravkar so se odprla prav počasi in drug za
drugim se plazijo skozi trije otroci. Premišljeno sto¬
pajo navzdol po kamnitih stopnicah. Dva dečka sta
in eno dekletce. Noge vlečejo lenobno za seboj, iz
oči pa jim gleda turobna utrujenost in slabo razpo-

6

loženje, ki jim zagrinja v senco mlada ličeca noter
do konca noskov.

„Kako je vendar mogoče!" boste vprašali, „poleti,
trije otroci na kmetih, in žalostni, ne pa veseli in
poskočni?"

Ej, dragi moji, razložim vam vzrok v treh besedah.
Glejte, vsak drži v roki knjigo, pa ne kakega Robin¬
zona ali lepih pravljic, ampak — šolske knjige!

S hišnega praga se zasliši glas gospe Barbare,
ki kliče:

„Bodite pridni, otroci! Stric France se kmalu
vrne domov in vas izpraša! Gorje, če ne boste ni¬
česar znali!“

Tako leze trojica žalostna po poti. Knjige drže
pred seboj, kakor bi bile goreče sveče; s svojimi
žalostno povešenimi noski so videti, kakor bi šli za
pogrebom.

Ko pridejo do prijaznega prostorčka v gosti senci
brestov, sedejo na kamnito klop, za nekoliko oddaljeni
drugi od drugega. Previdno odpirajo knjige, tako pre¬
vidno, kakor bi slutili med listi škrata in se bali, da
jim ne skoči v lase.

Najbolj nevarna je videti knjiga najmlajšega', v
njej je gotovo skrit najhujši škrat, kajti pobič se skoraj
ne more premagati, da bi jo odprl.

Ta dražestno hladni prostorček je bila odbrala
in priporočila gospa Barbara svojim otrokom. Ne samo
ona, ampak tudi stric France je zatrjeval, da se je
mogoče ondi tudi ob vročih dneh izvrstno učiti.

Toda, ti sveti božji čas! Ni preteklo niti pet minut,
že je omahnila najmlajšemu roka, ki je držala knjigo.
Napihoval je ličeca v majhna rožnata jabolčka in po¬
izkušal s cvilečim glasom posnemati trobentico na
semnju. Ko pa uvidi, da ne napravlja njegova umetnija
na bratca in sestrico nobenega vtiska, vzdihne globoko:

„Oh, ne morem in ne morem več!"

7

Ker se pa zdita oba kakor zakopana v svoji
knjigi, dregne nepotrpežljivi dečko sestrico s komol¬
cem in vpraša nejevoljno:

„Kaj nič ne čutiš, kako je strašno vroče?"

„Daj mir, Jurče! Ali ne veš, kako težka je moja
računica? Vzeti moram skupaj vso svojo pamet!"

„Ej, kdo more biti še pameten pri taki vročini?"

Zdaj se vtakne v pogovor še tretji. Prizadeval
si je, da bi bil posebno moder, pa je le s težavo pri¬
krival svojo lastno nejevoljo, ko je govoril:

„Vročina nima tu pri nas prav nobene besede.
Nasprotno! Mama pravijo, da je tukaj prav prijetno
hladno, hlad pa bistri razum."

Najmlajši je pomislil za hipec, potem pa je od¬
govoril pošteno in odkrito:

„Že utegne tako biti! Toda če nimaš veselja za
učenje, potem tudi najhujši mraz nič ne pomaga."

Jurček je bil zadel žebelj na glavo. Vsem trem je ne-
dostajalo veselja do učenja, in če bi bili šli stavit, kdo
izmed njih je najbolj len, bi bili dobili stavo vsi trije.

Komaj je bil najmlajši izrekel odkrito resnico, za-
pro vsi trije knjige, da je kar počilo, in jih pomečejo
po klopi. V slovo so jim pa še zaklicali:

„Smrt zgodovini srednjega veka!"

„Z Bogom, ve neprebavljive računske naloge!"

„Lahko nog, ti nesrečna latinska slovnica, ti!"

Nejče, najštarejši, zdaj vstane, se razkorači pred
Jurčkom in sestrico Rožico in prične slovesno mo¬
drovati :

„Vsa naša nesreča fzvira odtod, ker nista izdelala
v šoli med letom."

„0, prosim," popravlja Rožica, sestra, „hočeš pač
reči, ker mi nismo izdelali!"

Tedaj se Jurček premeteno zasmeje in meni:

„Da smo ujeli na koncu leta vsak svojo dvojko,
bi še ne bila taka nesreča; toda da moramo delati

8

še enkrat ponavljalni izpit in se zato učiti, učiti,
učiti — hu! — to je strahota."

Nejče, ki se je bil namenil, da postane sčasoma
— seveda bi bil ta čas, če bi se učil tudi za naprej
tako neresno kakor doslej, lahko od sile dolg! —
slaven govornik in odvetnik, je smatral ta trenutek
za primeren, da sproži svoj govor za poizkušnjo in
prične takoj z govorniškim naglasom :

„Kakor vesta, jaz nikakor ne morem pohvaliti
ustanove ponavljalnih izpitov."

Smejoč se mu seže Jurček v besedo:

„In pri izpitih tebe tudi ne hvalijo."

„Kako se drzneš prekinjati moj govor, ti mlečno¬
zobec, ti golobradec! — Če mi čivkneš še enkrat,
ti takoj rečem Jurček-Kozamurček!" —

Kozamurček! Grozno. — Kako zoprna mu je bila
ta beseda! — Kaj je mogel on zato, če mu je dajala
dobra mamica v svoji varčnosti vedno stare ponošene
hlačice Nejčetove, da obračuna z njimi do konca.
Toda živega srebra, kakršen je bil naš Jurče, niso
hotele hlačke nikoli dolgo držati cele. Naj je mama
krpala in šivala kolikor je hotela, vedno iznova se
je prikazoval zadaj iz njih belkast obesek, ki je mah-
ljal za malčkom kakor zastavica. Ker pa je bila ta
zastavica običajno močno zarjavela, kakor tudi Jurčkov
obraz pod temnočrnimi kodri, zato so rekali vaški
otroci Jurčku „Kozamurček“. Drugim ljudem je na¬
pravljalo banderce in ime, ki se ga je držalo, morda
mnogo veselja, Jurčka pa je dražilo in jezilo na vso
moč. Komaj je bil tudi to pot izgovoril starejši brat
zoprno besedo, takoj seže Jurček z roko nazaj, kjer je
bilo dno njegovih hlačk. In res! Tudi danes je že
mahljalo iz njih predrzno banderce! Urno ga pobaše
v skrivališče in gre razjarjen proč od brata in sestrice.

Jurček postane mravljinje jajčece.

S solzami v očeh in ves zardel od jeze steče
Jurček skozi vrt in pride na kraj gozda do skalnate
dupline, kjer je žuborel prijazen studenček.

Tam leže na mehko blazino iz mahu, podpre
glavo z obema rokama in strmi predse na tla. Glej,
tu je tekala truma mravelj v dolgi procesiji po cesti
gori in doli! Namesto da bi se učil, kako se sklanja
in sprega po latinsko, je pa opazoval Jurček mravlje
in modroval:

„Koliko tisočkrat srečnejše so pač mravlje od
mene! Od jutra do večera se izprehajajo, za delo jim
ni treba niti geniti s prstom. Kako lepo žive psi in
mačke, ptice in muhe in vsa druga bitja, in vendar se
jim ni treba učiti latinske slovnice! O, ko bi mogel
biti mravljinec, eden izmed onih, ki hodijo tamkaj
v tako lepem izprehodu!" — —• —

Komaj je bil izrekel Jurček svojo željo, se mu je
zazdelo, da je začul kakor iz sredine gozda votel glas,
kakor glas neznanega duha, ki je bil kakor bobnenje
daljnega groma. In iz groma je motno razbral: „Zgodi
se po tvoji želji!“ In v tistem hipu je začutil, kako
mu postajajo noge svinčeno težke; utrujene oči so
mu zlezle skupaj in tema se je strnila okoli njega.
Kako čudno mu je bilo pri srcu! Ali ni postajal vedno
manjši in manjši? Ali se ni izpreminjal vedno bolj
v mehko okroglo stvarco? Rad bi dvignil roke, brcal
z nogami, rad bi kričal na ves glas, jokal, stekel
proč, se ustavil z vsemi svojimi močmi skrivnostni

10

sili, ki ga je vidoma izpreminjala in ki mu je gro¬
zila, da ga izprevrže, ako bi ga imela še kaj časa
v oblasti, v popoln nič. Bil je preprečen in povezan
od vseh strani in razločno je čutil, kako se izgublja
bolj in bolj v majčkeno jajčece.

V tem trenutku mu pride — Bog si ga vedi kako
— na misel rjava njegova zastavica iz platna, ki mu
je gledala običajno iz hlačk. Obupno je poizkušal, da
bi skril to sramotno krpico, a zaman, zaman!

Že je bil Jurček pri koncu svoje preobrazbe; za¬
vedal se je še, kako so mu čuti vedno bolj zmešani
in kako mu prepreza možgane vedno temnejša ko¬
prena. Dve črni senci se prikažeta še pred njegovimi
očmi. O Bog, morebiti sta dva grobarja, ki prihajata
ponj! In res, ni se zmotil, rahlo ga dvigneta kvišku,
on sam pa poizkuša zadnjikrat vse sile, da bi zakričal:

„Za božjo voljo, jaz sem Jurček, pomagajta mi
vendar, da skrijem svoje platno, ki ni na prodaj!"
Ta skrajni napor pa mu je vzel še tisto malce moči,
kar mu je je bilo še ostalo. Brez volje se je vdal
usodi in ni se več zavedel.


Veselje in neprijetnosti mravjega rojstva.

Koliko časa je ostal naš Jurček-Kozamurček v
nezavesti, tega bi vam najbrže niti sam ne mogel
povedati; a gotovo ne dolgo v primeri s čudovito
izpremembo, ki se je bila izvršila z njim. Ko se zopet
zavč, se mu zazdi, kakor da tiči v nežnem kožnatem
omotku, iz katerega se je zaman poizkušal rešiti. Kar
opazi ves srečen, da mu pomaga nekdo od zunaj

12

rahljati vezi, ki so ga oklepale. Po precejšnjem pri¬
zadevanju se mu končno posreči, da pomoli iz ko¬
kona najprej glavo in nato še lakti, bolje prednji par
nožič.

„Pogum, pomekni se više!" se nenadoma oglasi
neznan glas.

Naš Jurček, sedaj mlad mravljinec, napne svoje
moči in, prišedši na plan z vsem telescem,'začuti, kako
ga nekdo poljublja od vseh strani in oblizuje kakor
za stavo.

„Oho!“ zakliče presenečen; „kaj vendar počneš?"

„Moram te nekoliko umiti, drago dete!"

„Umiti? Paz jezikom? Kaj sem mar muca? Ali
smem vprašati, kaj sem jaz? Pa kaj si ti? In midva
oba, kje pa sva vendar?"

Glas mu odvrne:

„Miruj, miruj, za božjo voljo! Še veliko ti moram
povedati, da nasitim tvojo radovednost; a zdaj, ko si
šele prilezel iz zapredka, še nimaš dovolj razuma.
Zato pa potrpi! Ko pride čas, ti vse razložim."

Mirno in z odločno dobrohotnostjo je govorila
stara mravlja te besede, zato je požrl Jurček celo
povodenj vprašanj, ki so mu bila že na jeziku, in bil
je tiho. Medtem se mu je vedno bolj vračal spomin,
ki mu ga ni bila vzela čudovita izprememba, jel se
je zavedati vedno jasneje sedanjega stanja, pa tudi
polpreteklih dogodkov svojega življenja.

Predvsem — o tem ni bilo dvoma — je bil slep
ali pa je bil v temi. In vendar je jel čutiti, četudi ni
mogel videti ničesar, kaj in kje je. Toda če bi ga
hoteli primerjati s kakim sleporojenim, bi primera
šepala. Jurčku se je n. pr. zdelo, da biva v podzemski
sobici, a za to spoznanje se mu ni bilo treba dotek-
niti sten. čutil je, da mrgoli krog njega vse polno
pridnih bitij, dasi jih ni videl. Nastal je v njem nov
čut, ki mu je kazal vse oblike tako jasno, kakor bi

13

jih gledal z očmi. Zato si je z lahkoto odgovoril na
svoje zadnje vprašanje. Bil je pač mravlja; tudi tista,
ki je stala pred njim, je bila mravlja, in oba skupaj
sta bila v mravljišču.

Kar je bilo pa v zvezi s preteklostjo, ni mogel
umeti in tudi ne, kako da se je tako čudno izpre-
menil; spomnil se je samo tega, da se je zgodilo
v trenutku, ko je izustil usodne besede:

„Rajši bi bil mravljinec, kakor pa se učil latin¬
ske slovnice."

Pa tudi mama mu je prišla na misel.

„Uboga mamica! Ostala si torej sama, brez svo¬
jega Jurčka!" Pri tej misli je postalo Jurčku tesno
pri srcu; le polagoma se je umiril.

„Pa kar je, to je: zavoljo lenobe sem si sam za¬
želel postati to, kar sem zdaj, pomagati se ne da več.
Kar si kdo nalije, to naj sam popije, pravi pregovor."

Ta premišljevanja mu prekine nenadoma druga
misel, ki mu je bila zelo povšeči:

Jaz sem zdaj mravljinec; čutim pa jasno, da sem
še vedno tudi Jurček, saj bi se sicer ne mogel spo¬
minjati vseh teh reči. Sem torej nekaj višjega od vseh
teh žuželk, zato si bom že kako pomagal."

Mravlja, ki je stala pred njim, povzame besedo:

»Kajne, revček, lačen si?"

»Seveda bi rad kaj za pod zobe," odvrne Jurček,
ki je čutil, da se mu v resnici oglaša želodček.

»Vzemi torej!" reče mravlja in mu položi v usta
košček tvarine, ki je bila presladkega okusa.

»Kaj pa je to?"

»Medena rosa, nekak sirup, ki ga izdeluje škrlatno-
rdeča glavnica na rži, pa tudi jelka tamle v hosti!"

»Da umejo rženi rožički in hoje izdelovati take
slaščice?" se čudi Jurček in si oblizuje ustnice. Med
jedjo pa je opazil zopet nekaj novega. Njegova usta
so bila prečudna. Bila so sestavljena iz dveh velikih,

14

močnih čeljusti, ki sta bili podobni kleščam z nazob¬
čanim robom. A teh ni rabil pri jedi. Dobro je čutil,
da je lizal slastni sirup z nekako ustnico, ležečo spo¬
daj pod gorenjo čeljustjo, da mora biti tam torej
sedež okusa.

„Oprostite, da sem tako radoveden!" reče mravlji
pred seboj. „Če uživamo mravljinci samo takole mehko
in vlažno hrano, kaj pa žvečimo s temile kleščami?"

„Ničesar. Čeljusti uporabljamo samo za to, da se
z njimi branimo in delamo."

„Delamo?“

„1, seveda; kmalu spoznaš to iz lastne skušnje."

Da ste videli, kako so se skrožila Jurčku usta,
tista usta, o katerih je menil, da so ustvarjena samo
za jed!

Stara mravlja se mu ljubeznivo približa in ga
jame lizati.

„Ojoj!“ zavpije nenadoma Jurček in se zasmeje
na glas. „Kako me ščegeta!"

Tudi mravlja se zasmeje in de:

„To je popolnoma naravno. Doteknila sem se
najbolj občutljivega dela tvojega telesa, tipalnic."

»Tipalnic?" se začudi Jurček, ki doslej še ni bil
opazil čudnih paličic na glavi. »Oho! temu pravimo
pri nas rožički!“

„Recite jim, kakor hočete, četudi so iz popolnoma
drugačne tvarine kakor rogovi. So pa neznansko ob¬
čutljivi organi za tipanje. Kaj bi bilo z nami, da
nimamo tipalnic? Z njimi najdemo zopet pot, po
kateri smo že kdaj hodile, si dajemo znamenja, se
izogibljemo raznim zaprekam."

„Zares, imenitno orodje."

„Pa to še ni vse. S konci tipalnic tudi duhamo."

„Čudna reč!" zamrmra Jurček. »Nikoli bi se mi
ne bilo sanjalo, da bom imel nos kdaj na koncu
rožičkov."

15

»Še več, s tipalnicami tudi slišimo!"

Tu je bil Jurček nekoliko užaljen, češ, da ima
tako dolga ušesa ...

„Da nimamo teh udov," nadaljuje mravlja, „ki
imajo v sebi naša najpotrebnejša čutila, kako bi mogli
živeti v tej temini?"

Zdaj je bilo Jurčku popolnoma jasno, kako je
mogel brez oči, samo s pomočjo sluha in prefinega
voha, spoznati, kje je.

„Samo ena reč mi ni prav nič všeč," reče z otož¬
nim poudarkom.

»Katera?"

„Da nimam oči!"

Mravlja se zasmeje tem besedam in ga ljubeznivo
poboža.

Tu šine Jurčku na misel, da se dobrotljivi mravlji
ni bil še zahvalil niti z besedico, zato pravi malce
v zadregi:

„Oprostite, draga gospa,-kako Vam je

pa ime?"

„Murka  mi pravijo."

Jurček opazi, da je dobra mravlja temnorjave,
skoro črne barve, da nosi torej ime Murka po vsej
in isti pravici kakor on naslov „Kozamurček“.

»Oprostite, draga gospa Murka, da mi še ni pri¬
šlo na misel, da bi se Vam zahvalil. Toda povedali
ste mi toliko novega, da komaj vem, kje se me drži
glava."

»Storila sem le svojo dolžnost."

»Svojo dolžnost?"

»I, seveda; storila sem to, kar boš moral delati
tudi ti svojim mlajšim bratcem in sestricam. Pa to
boš kmalu bolje razumel, kadar prideš v šolo."

Pri teh besedah odskoči Jurček nazaj z vsemi
šestimi bedrci, ki jih je imel, a želel si jih je imeti
še več, da bi mogel odskočiti še dlje.

16

Kaj ? Da se umakne šoli, se je bil vdal v usodo,
da postane mravljinec, in zdaj, zdaj naj se šolanje
prične znova?

„Oprostite, odpustite mi!“ reče s tresočim se gla¬
som; „toda nemara sem narobe slišal. Kaj ste rekli ?“

„Da bo jutri šola, to je, da vam bodo razlagali
različna vprašanja, o katerih mora imeti pošten mrav¬
ljinec jasne nazore in pojme."

Jurček je obstal kot bi bil okamenel.

Šola! Razlaga! Vprašanja! Nazori? Seveda: tudi
jasni pojmi!

„Oprostite, če ne znam držati jezika za zobmi!“
vpraša s komaj pritajenim besnim gnevom. „Pa vendar
nimajo v šoli tudi latinske slovnice?"

Stara mravlja ni umela teh besedi in je šla proč,
da pove nekaj tovarišicam, ki so nedaleč proč stale
skupaj.

Jurček je začutil, kako ga nekaj davi v grlu, in
skoraj, skoraj bi bil zajokal na glas. Pa se pri tej
priči spomni, da bi mu jok prav nič ne koristil, ker
nima oči; zato spleza na svoj prazni kokon in jame s
prednjima nožicama nabijati po njem kakor po bobnu.


Kraljica mravelj.

Kmalu se vrne mravlja in reče Jurčku:

,.Stopi dol in pojdi z menoj!"

jurček stopi s kokona in spozna ves vesel, da
stoji lahko tudi samo na zadnjih dveh nožicah. Vse
je kazalo, da mu ni ostal samo spomin in razum
nekdanjega Jurčka, ampak tudi še nekatere druge
človeške zmožnosti, kar mu je bilo v veliko tolažbo.
Šel je za mravljo, ki ga je vodila po različnih hod¬
nikih, nenadoma pa zavriska od veselega začudenja.

Spoznal je, da ni slep! Imel je oči, videl je-

in kakšne reči je videl! Z mravljo sta dospela do
širne dvorane, v katero je prodiral zgoraj skozi od¬
prtino rahel solnčni žarek, jurček se ni toliko čudil
temu, kar je videl, ampak načinu, kako  je videl. Ta
razgled je bil zanj nekaj popolnoma novega; ne da
bi mu bilo treba treniti z očmi ali okreniti glavo, je
videl istočasno vse, kar je bilo pred njim, ob straneh,
zgoraj, povsod. Bil je v nekakšni jami, ki so ji strop
podpirali različni stebri; votlina je bila zelo snažna,
stene gladke in pravilne: na desni in levi je bilo več
mravelj, ki so imele, kakor je bilo videti, zelo važno
delo; pred njim je bila mravlja, ki je gledala nanj
smehljaje se in silno dobrohotno. Vse to je videl
Jurček istodobno.

„Kaj pa imaš?" ga vpraša mravlja in se še vedno
smehlja.

„Oči!“ odgovori Jurček, „in zato sem silno vesel.
Samo tega ne morem umeti, kako da vidim vse

2

Jurček-Kozamurček.

18

reči krog sebe naenkrat, ne da bi krenil z očmi ali
z glavo."

„Vedi torej," pravi mravlja, „da nikakor ne moreš
geniti z očmi."

Jurček poskusi in se prepriča, da je res.

„Zato je potrebno," nadaljuje mravlja, ,,da imamo
mravljinci take oči, ki moremo objeti z njimi veliko
obzorje naenkrat. Stvarnik, ki daje vsem bitjem le
take ude, kakršne potrebujejo v svojih razmerah, je
dal nam mravljam dvoje sestavljenih  oči."

„Kaj se pravi to?“

„To se pravi, da sta sestavljeni naši dve očesi,
ki ju nosimo na vsaki strani glave, iz mnogih šestero-
oglatih očes, ki so nekake očesne leče ali, če hočeš,
številna majhna, popolna očesca. Ali razumeš zdaj,
da moremo gledati na vse strani hkrati!“

Jurček radovedno pristopi k svoji tovarišici in ji
pogleda v oči, ki so bile res sestavljene iz mnogih
očesec.

„Je-de-tek!“ se je začudil, „in koliko jih je!"

„Me mravlje", povzame tovarišica, „jih še nimamo
baš preveč. Naše oči so sestavljene iz majhnega šte¬
vila očesec, časih jih ni niti sto."

„In to se Vam zdi malo?" jo prekine Jurček in
se čudi.

„V primeri z očmi mnogih žuželk, ki žive v zraku,
je to prava malenkost. Muhe n. pr. imajo oči, ki so
sestavljene iz štiri tisoč očesec!"

„Štiri tisoč?"

„Tako je. In kačji pastirji jih imajo več nego
dvanajst tisoč."

Jurček je kar pačil svoj obraz od skrajnega za¬
čudenja, a mravlja mu je še povečevala začudenje,
meneč:

„So pa tudi hrošči na svetu, kojih oči imajo nad
petindvajset tisoč očesec! Kaj praviš k temu ?“

19

„Menim,“ je odgovoril Jurček, „če bi kateri iz¬
med teh gospodov dobil kratek pogled, bi mu ne bili
zadosti vsi naočniki sveta, da bi mu vrnili njegove
bistre oči.“

A precej se spomni, da uboga mravlja vendar
ne more umeti te njegove »človeške" opazke, zato
povzame besedo in reče:

„In jaz, oprostite, koliko oči imam pa jaz?“

„Postoj za trenutek, takoj jih seštejem--

Jih že imam! Vsako tvoje oko je sestavljeno iz šest¬
desetih očesec."

„Lahko torej trdim, da imam stodvajset oči."

„ Gotovo, in pri tem ti 'ni treba niti upoštevati
enostavnih, pikčastih oči.“

„Kaj? Da imam še druge oči? Ali jih stodvajset
še ni dovolj?"

„Ne. S sestavljenimi očmi vidimo pač stvari, ki
so okoli nas v neki razdalji. Toda bližnjih predmetov
z njimi ne razločuješ natanko. Zato imamo pikčaste
oči, in prav s temi me gledaš sedaj."

Jurček pogleda pozorneje mravljo in opazi, da
ima v resnici proti vrhu glave troje gladkih očesec,
ki so postavljena v trikotniku, so okrogla in se svetijo
kot biserna matica.

„ Če vse seštejem," pravi Jurček, „imam pravzaprav
stotriindvajset oči."

„Natančno toliko."

„Zdaj pa, prosim oprostite, potrebujem pet minut
počitka, da morem prebaviti vse novosti, ki sem jih
slišal. Kaj čete? Dobiti naenkrat toliko oči, ko sem
mislil, da nimam niti enega, to mi dela skrbi!“

In Jurček je ugibal sam pri sebi:

„Stotriindvajset oči! Tristo medvedov! In če bi
spet postal deček in bi se moral učiti z vsemi sto-

triindvajsetimi! Brr-Mrzlica me stresa, če se

le spomnim na to!“

2 *

20

Nenadoma pa se razlegne po dvorani klic:

„Pozor, pozor! Napravite prostor!"

V prostorno sobano je bila vstopila velika mravlja
s krili; korakala je nekako hromotno, za njo pa je
šlo pet ali šest mravelj brez kril, ki so jo, kakor je
bilo videti, silile naprej. Jurček se je približal in
razločno videl, kako je puščala krilata mravlja med
hojo jajčaste, bele kroglice za seboj, ki so jih ostale
mravlje pobirale in jemale med čeljusti.

Debelo je gledal Jurček nenavadni prizor, ki mu
ni bil kdo ve kako všeč.

„Hm, hm, to je pa kar grdo," pravi.

„Mravlja s krili", ga potolaži tovarišica, „je sa¬
mica, matica, ki je prišla k nam v mravljišče, da leže
jajčeca."

„Pa kaj počno one druge?"

„Zbirajo jajčeca, jih ližejo, da postanejo vlažna
in morejo rasti, in jih prenašajo na kraje, ki so od¬
ločeni zanje."

„Kako?" je vzkliknil Jurček, spomnivši se onega
groznega trenutka, ko je nenadoma začutil, kako po¬
staja manjši in manjši, „mar sem bil jaz tudi tako
jajčece?"

„Seveda si bil! Tvoje jajčece smo našli pri tisti
skalnati votlini blizu našega mravljišča in sta ga pri¬
nesli dve mravlji."

Jaz pa sem mislil, da sta dva grobarja!" se je
spomnil Jurček. Pa se je skrbno varoval, da he bi
izdal zgodbe svojega življenja; zdelo se mu je, da bi
mu ne delala časti .. .

„Da boš dobil nekoliko pojma o skrbeh, ki
smo jih imele zate, pojdi z menoj!“ ga je povabila
tovarišica.

In dobra mravlja ga odvede v kot dvorane, kjer
je bilo nakopičenih na stotine jajčec, podobnih be¬
lemu, nekoliko blestečemu se žitnemu zrnju.

21

22

„Kakor skoraj vse žuželke," razlaga mravlja,
„moramo tudi me prehoditi štiri postaje, če hočemo
postati to, kar smo."

„Katere postaje?"

„Glej: prva naša postaja v preobrazbi je jajčece.
To raste nekaj dni, se nato zakrivi na koncu, postane
bolj prosojno in postane ,larfa‘.“

„Saj sem rekel, da imajo mravljinci tudi latin¬
ščino !“ je mrmral Jurček, ki se je bil — kakšno
čudo! — spomnil, da je „larfa“ latinska beseda, ki
pomenja pri mravljah ličinko, pri ljudeh pa krinko
ali maškaro za pustno šemo.

Nato pa je glasno pristavil:

„Hm! Kakor je videti, obhajate mravlje pust šele
meseca julija."


Niti deček niti deklica.

Ne da bi se zmenila za zadnje besede, odvede
Murka našega Jurčka na drugo stran dupline, kjer
so bile dolge vrste nekih stvaric  (Jurček ni vedel,
kakšno ime bi jim dal), ki so se zdele kot kake po
glumaško našemljene mravlje. Bile so čudno mehke
stvarce, ki so se pričele zgoraj z nekakim ničesom,
navzdol pa se napenjale vedno bolj, kakor solza, ki
pripolzi iz očesa, nato pa postaja vedno debelejša,
čim niže drsi po licu (in se tudi pobarva, če je obraz
zelo umazan). Te čudne vrečice so stale v več vrstah,
različnih po velikosti, kakor da bi bile po klopeh
v šoli, in ko jih ogleduje Jurček pobliže, opazi, da
imajo silno majčkene glavice, a so še brez oči in
nog. Še najbolj podobne so se mu zdele nočnim
čepicam, natrpanim s cunjami, ki so na vrhu sešite.
Jurček se jame smejati na ves glas.

»Cenjene maškarice!“ je vzkliknil in dvignil tipal-
nice. „Ali mi veste povedati, kaj so tile rožički?"

A precej je opazil, da ga gledajo nekatere mravlje
nejevoljno.

»Molči!“ ga posvari Murka. »Misli na to, da si
bil tudi ti nedavno to, kar so zdaj one.“

»Kaj ? Jaz da sem bil tako grd ?“

»Seveda si bil; in če si postal tak zal deček, se
moraš zahvaliti le naši neprestani skrbi."

In res opazi Jurček, da so imele mravlje, ki so
ga bile gledale tako jezno, polne roke dela s tem, da
so pitale ličinke kakor najskrbnejše matere.

24

„Koliko časa pa so ličinke v tem stanju?" vpraša
Jurček, ki je bil postal že resnejši.

„Kakor nanese: nekatere en mesec, druge pa
tudi do devet mesecev."

„Devet mesecev? In jaz, koliko časa sem bil pa
jaz ličinka?"

„Ti si bil uren : čez dvajset dni si že zbežal iz¬
pod svoje krinke kot ličinka in postal buba."

„Buba?“

„Da, buba. Kadar ličinke dorastejo, se izpremene
v bube. Poglej jih!“

S temi besedami ga odvede Murka k tretji vrsti,
kjer so bile razvrščene mravlje tako smešne podobe,
da si je moral Jurček delati silo, da se ni zopet na
glas zahehetal.

In res so bila ta bitja čudna; telo mehko in
bledo, nožiče in tipalnice skrčene, vsa vnanjost pa
je bila videti, kakor bi bile pomočene v olje.

„Da sem bil tudi jaz takle?" povprašuje nadalje
Jurček.

„Tudi ti; in tedaj si nehal jesti, kakor te. Potem
pa si si spredel, četudi ne ravnajo vse bube tako,
kokon in se zaklenil vanj. Ko pa si prišel do četrte
postaje svoje preobrazbe, do popolne žuželke,
tedaj si jel praskati po stenah svoje ječe, in jaz sem
ti pomagala, da si mogel ven."

Jurček, ki je gledal svojo učiteljico s toliko očmi,
je vzkliknil:

„Kaj mi vendar poveste? Jaz sem pa vedno mislil,
da prihajajo mravlje na svet takšne, kakršne so. Torej
sem bil tudi jaz najprej jajčece, potem ličinka, nato
buba, takrat sem si napravil zapredek —“

„Tako je; izdelal si kokon, ki mu ljudje splošno,
četudi pomotoma, pravijo ,mravljinje jajce 1 ."

„Dobro. A čudim se le temu, da se vseh peterih
reči prav nič ne spominjam."

25

„Kako se jih boš, revež, spominjal! Odkod bi bil
vzel razum tedaj, ko še ni bilo dovršeno tvoje telo?“

To dokazovanje je Jurčka zadovoljilo. Potem pa
je pomislil:

„Pravzaprav prehodi človek dolgo vrsto telesnih
in duševnih preobrazb, preden postane iz majhnega
dečka, ki so ga skoraj sama usta in želodček, popoln
mož z brkami in brado.“

A neki drugi nov in čudovit dogodek je potegnil
nase Jurčkovo pozornost. Mravlja s krili se je bila
stisnila v kot in si na vse načine prizadevala, kako
bi si izdrla krila in se jih rešila. Po dolgem trudu
se ji je to tudi posrečilo; vsa vesela jih je vrgla proč
in zavzdihnila zadovoljno:

„Hvala Bogu ! To delo je opravljeno."

Vse mravlje pa, ki so bile v dvorani, so odgo¬
vorile kakor iz enega grla:

„Živela!“

Jurček se obrne k svoji spremljevavki:

„ln ta?“ vpraša preprosto s šestdesetimi vpra¬
šujočimi pogledi v vsakem sestavljenem očesu in s
tremi začudenimi pogledi v treh pikčastih očeh na čelu.

„Takoj ti razložim to stvar," odgovori mravlja
uslužno. „Ona tamle je matica, kot sem ti že rekla.
Namesto da bi bila obhajala svatovščino s svojim
ženinom v zraku, kakor dela večina mravelj, je pa ta
svatovala rajši v bližini našega mravljišča, pod našim
varstvom; na ta način se je lahko vrnila v svojo
domačijo in tukaj si je kot pametna ženska izpulila
krila, da premaga izkušnjavo, ki jo mika k poletu
v zračne višave. Ostala je rajši med nami in bo mati
naše družine, ki bo vedno močnejša in številnejša."

»Počakajte, počakajte!“ prosi Jurček, ki se mu
je jelo mešati v glavi. »Večina mravelj obhaja svatbo
v zraku, ste rekli? Tega ne razumem, oprostite!"

„In vendar je tako."

26

„Toda mi nimamo kril: kako naj potem, za božjo
voljo, obhajajo matice svatovščino z nami v zraku?'"

„Kaj nas to briga! Samci imajo krila kakor sa¬
mice."

Jurčku se je zdelo, da bo izgubil pamet.

„Ali prosim Vas, odpustite mi, če mi vse to ne
gre v glavo. Vi pravite: samice imajo krila, dobro;
Vi trdite: samci nosijo krila, dobro, tudi to razumem.
A kaj, presneta reč, smo potem mi, ki nimamo kril?
Glejte, tega pa ne razumem!"

„To je vendar najpreprostejša reč na svetu. Mi
nismo niti samci niti samice."

„E ! Kaj pa smo potem?"

„Mi smo neutri  (to je nobeni) med mravljami,,
srednjega ali — če hočeš — nobenega spola."

Če bi ne bil Jurček črnega obraza, bi bili lahko
opazili, kako je postal bel kot oprana cunja. Vse
svoje žive dni je bil prepričan, da je vrl dečko. Šele
od trenutka, ko je hotel postati mravlja, se je bil vdal
v usodo, da postane, četudi s težkim srcem, deklica.
Toda zdaj ni nič; ne fant in ne dekle; tega ni mogla
prenesti njegova duša, in ves raztogoten je neprestano
ponavljal:

„Neuter! Noben! Torej sem tudi jaz neuter, kakor
tisti salabolski glagoli, ki niso ne trpni ne tvorni in
ki jih človek nikoli ne zna prav spregati!“

In res je ves obupan zakričal mravlji, ki je menda
že pričakovala ta izbruh nejevolje:

Jaz ne maram biti neuter, veste? Vedeti morate
namreč, da je moja pogodba narejena pomanjkljivo;
jaz sem bil deček in sem hotel ostati deček tudi za
naprej; nihče ni imel pravice, spremeniti me v nekaj,
kar bi se mu zljubilo. Z eno besedo: hočem biti fant
in hočem krila — — Sicer pa prav, glejte! Ali bi
mi ne mogli natekniti kar onih kril, ki jih je zavrgla
mravlja, ki leže jajca?"

27

Murka se mu je dobrohotno nasmehljala in od¬
govorila :

„Tvoja vzburjenost je naravna; vedno zavidamo
one, o katerih se nam zdi, da so srečnejši od nas.
Toda, veruj mi! Ako bi mogel ti opazovati od bliže
one, ki si jih prej zavidal, bi vsakokrat hvalil Stvar¬
nika, da te je določil za to, kar si.“

A naj je prigovarjala mravlja, kolikor je hotela,
udarec je bil za Jurčka presilovit. Kakor je čutil v
trenutku, ko je slišal, da bo treba iti tudi pri mravljah
v šolo, kako ga nekaj davi v grlu, tako se mu je
godilo tudi zdaj; pritisnil je obe sprednji nožiči na
čelo in skoraj bi bil zajokal na glas. A sredi vzbur¬
jenja mu pride na misel, da bi moral točiti solze iz
stotriindvajsetih oči, in to se mu je zdelo le preveč,
zato je rekel sam pri sebi:

„Ako pričnem, kar Bog obvaruj, jokati z vsemi
svojimi očmi, bom moral tudi gledati, kako se vrača
vesoljni potop!“


Čast delavcem!

Laskaje se potegne Murka našega Jurčka-Koza-
murčka, ki se ji ni več upiral, s seboj in mu reče:

„Ti bi bil rad možiček, kajne? Pojdi z menoj
pred hišne duri!"

Skrbno ga odvede za ročico, pravzaprav za no-
žico, in oba stopata kvišku pri glavnem vhodu, ki je
dajal dvoranam v notranjščini kolikor toliko svetlobe.
Jurček je bil kot mravljinec prvikrat pod milim ne¬
bom in tukaj ga je čakalo čudo za čudesom. Najprej
se je zagledal v trojico krilatih mravelj z majhnimi
glavicami, ki so se premetavale po zemlji zdaj na
desno, zdaj na levo in se prekopicavale kot mladi
kozliči.

„Ali vas vije po trebuhu?" se obrne poln so¬
čutja do nesrečnih žuželk.

Jecljaje in z veliko težavo je spravila ena izmed
njih iz ust:

„0-o-oh! A-a-ah! U-u-uh!“

„Osel!“ je zaklical Jurček ves nejevoljen.

Ta vzklik sicer ne dokazuje posebnega usmiljenja
in vljudnosti našega junaka, a Jurček je bil prepričan
da bolj neumnih stvari še ni videl svoje žive dni.

„Ali vidiš, taki so naši možički ali samci."

„Je li to mogoče?"

„1, kako pa naj bi bilo drugače, ko imajo pa tako
malo možganov in tudi sicer nobenih dobrih lastnosti.
Niti orožja, ki ga ima vsaka delavka, in celo naša
kraljica, ne premorejo ubogi hlačmani."

29

„Pa kaj jim je vendar prišlo v glavo, da ne morejo
ne teči ne stati, niti ne mirno sedeti?"

„Naloga njihovega življenja je izpolnjena. Kot
popolnim žuželkam jim je namenila narava le malo
uric življenja v našem selu. Z nevestami so se dvignili
danes po kosilu pod oblake k veseli svatovščini, a
že ta mali napor jih je tako utrudil, da so popadali
na tla in zdaj, zdaj bo po njih."

Trda in brez življenja sta ležala dva izmed njih
že na hrbtu, moleč nožiče kvišku, tretji pa je še pre¬
vračal kozelce in stokal:

„Oh, ah, uh!"

„Ali bi rad menjal s temi revšeti?" vpraša Murka
Jurčka.

„S  takimi telebani? Ne, za nobeno ceno ne!"

„Ali ti nisem pravila? Samci živijo le malo dni,
me delavke pa smo tako srečne, da živimo po eno,
dve, da celo do devet let, če nas ne zadene kaka
nesreča."

„Bi bil pa že stokrat rajši matica (samica)," meni
Jurček, ki je z grozo opazoval zadnje utripe umira¬
jočega samčka, „kot pa mož take baže!"

„Pa bi tudi od tega ne imel nobenega dobička.
Zakaj, kakor samcem, pretijo tudi našim maticam ob
tistem času, ko svatujejo in rojijo, najhujše nevarnosti.
Lačne ptice jih zobljejo v zraku, z njimi tekmujejo
roparski kačji pastirji in na tisoče jih pomete veter
v vodo, kar pa jih vendarle pride srečno na zemljo,
postanejo plen krastač in kuščaric, pa tudi razne
roparice našega lastnega rodu — zlasti krvavordeča
gozdna mravlja — jih pokončajo brez števila. Najbolj
žalostno pa je to, da nobena krilata samica, ki se je
bila dvignila kvišku na svatbo, nikoli več ne vidi
rojstnega doma."

„No, potem gre pač v kako drugo naselbino!"
ugovarja Jurček.

30

„Bog ne daj! Mravlje ne odpremo vrat nobeni
tujki, če nam je sicer še tako v sorodu. Njen duh jo
izdaja za tujko."

„Potem pa mravska družina tudi ne dobi jajčec
od izgubljenih samic," se je razvnemal Jurček; „in kjer
ni jajčec, tam tudi ne more biti ličink in bub in mravelj.
Končno se mora mravljišče izpremeniti v popolno
puščavo!“

„Natančno tako se tudi mnogokrat zgodi, kakor
praviš. Sicer so naše mravljinske države zelo različne
po številu prebivavcev. Dočim štejejo državice želatih,
četudi majhnih, a zato ljudem nič manj nadležnih
p on eri n (poneros pomeni v grškem jeziku težavo),
komaj po 50 do 100 mravljic, pa biva po naselbinah
nam sorodnih gozdnih mravelj iz rodu formicin po
50.000 do 500.000 stanovavk; če pa prištejemo h glav¬
nim mestom še njihove naselbine, gre število pre¬
bivavcev enega kraljestva kar v milijone! In vendar
doleti tudi take številne države enkrat konec. Sicer
utegne živeti matica do devet, tudi do petnajst let.
Toda gorje, če pogine! Veselje izgine iz hiše, delavke
izgube vse veselje do dela, večina jih celo sledi matici
v smrt, kar pa jih še ostane, se tako vdado brez¬
delnemu življenju, da je v hiši kmalu vse narobe."

Tesno je bilo Jurčku pri srcu, ko mu je dopove¬
dovala prijazna Murka, kako je v hiši, kjer ni skrbne
mamice.

„Kako je škoda pridnih delavk, ki jih čaka tak
žalosten konec. Ali zadene mravišča velikokrat taka
usoda?"

„ Hvala Bogu, da ne pogosto. Me delavke pač
dobro vemo, kaj je naša dolžnost. Četudi tehtajo naši
možgani komaj milijonski del človeških, jih imamo
pa zato tri do štirikrat več nego najlepši rjavi hrošč
v lepem majniku! Zato dobro vemo, kaj zahteva blagor
naše domovine; in ob rojenju skrbno opazujemo okoli

31

naše naselbine. Če pade kaka matica na tla, jo takoj
nesemo v hišo, kjer nam rada leže jajčeca, kakor si
videl."

„Zakaj pa imamo v hiši samo po eno matico?
Ali bi ne bilo za obstoj družine bolj varno, ko bi jih
bilo več?"

„Prav imaš. Pri nas imamo le slučajno eno samo
kraljico. Sicer pa mravi nismo tako ozkosrčni, kakor
so n. pr. čebele, da bi nam bilo že po državni ustavi
prepovedano imeti več matic. Zato boš našel, ako ti
bo sreča mila, po mnogih mravljiščih tudi po dve,
tri, deset, da celo do petdeset matic! Take države
so seveda izvrstno zavarovane zoper popolno izgubo
matic in s tem tudi zoper razpad države."

„Kako pa nastanejo samci in kraljice?"

„Pač tako kakor vsaka druga mravlja, iz jajčeca."

„Kako sem pa vendar jaz prišel k vam?"

„Saj veš, tvoje jajčece so našle naše pridne to¬
varišice v mahu blizu našega doma. Takoj smo spo¬
znale, da spada k naši družini, ki ji pravijo učenjaki
formica fusca,  to je sivočrna mravlja."

„Kaj so še tudi drugačne družine na svetu kot
je naša?"

„ln še koliko! Na vsem svetu biva nad štiri tisoč
različnih mravskih vrst! Največ jih je po vročih de¬
želah. Naša stara Evropa jih pozna seveda le majhen
del, kakih štirideset vrst, to je komaj en odstotek."

Debelo je gledal Jurček ob tej novici; doslej je
pač menil, kakor večina otrok: mravlja je mravlja.
Tudi tako daleč je še segalo njegovo mravoznanstvo,
da imajo mravljinci po šest nog, da tipljejo z dvema
tipalnicama in da včasih pošteno pikajo. Vse drugo
o mravih pa je bilo zanj deveta dežela.

Dočim je začudeni Jurček molčal in so se po
njegovem srcu podili najrazličnejši občutki, je na¬
daljevala Murka:

32

„Dobro si torej zapomni: biti pri nas samec po¬
meni toliko, kot poleteti enkrat samkrat proti solnčnim
višavam, nato pa brez moči pasti na zemljo in ves
omotičen izdihniti življenje. Ako hočeš živeti kot
matica, si moreš izbrati dvoje: ali uporabiš krila in
greš svatovat pod oblake. Toda joj! kolikokrat se
ponesreči to podjetje! — Ali pa ostaneš, četudi imaš
svoj krilni zrakoplov, lepo na zemlji in si izdereš sam
mavrično pisana krila, da ne podležeš njihovi izkušnjavi.
Zato ni vredno, da bi zavidali krilatim mravom! Pravi
gospodarji v hiši smo me, delavke,  ki smo prav¬
zaprav pokrnele kraljice. Me delamo pošteno in ne¬
utrudno, zato nam je dal svet častni naslov ,delavke 1 .
Pa to čast tudi zaslužimo. Kadar je poleti lepo vreme,
smo ob šestih že na delu in se gibljemo brez počitka
do devetih zvečer. Petnajst ur dolg je delavnik za
ubogo žuželko."

Misel, da bo treba neutrudno delati, je bila za
našega Jurčka vse prej nego vabljiva; toda uvidel je,
da je Murka modra in vsega spoštovanja vredna
mravlja. In ko je ta nadaljevala:

„Zato nas je postavil že modri Salomon za zgled
ljudem, ki so gospodarji na zemlji. On veleva: ,Pojdi
k mravlji, lenuh, opazuj njena pota in uči se modrosti!
Nima ne vodnika ne učenika, in vendar pripravlja
poleti svojo jed in zbira ob žetvi svojo zalogo 1 ...“

Tedaj je izjavil Jurček odločno:

„Tudi jaz hočem biti delavec in se nočem več
pritoževati radi svoje usode."

Murka je rada nekoliko popridigovala; položila
mu je sprednji nožiči na rameni, mu zrla ginjeno in
resno v obraz in govorila:

„Mravlja, ki živi tiho in vneto svojemu delu,
nima vzroka, da bi koga zavidala. Videl si na lastne
oči, kako slepi videz in da krila ne morejo preprečiti,
da si na ravni zemlji ne zlomiš tilnika."

33

„Da, da,“ prikima modro Jurček; „ni vse zlato,
kar se sveti!"

V tem so bile prikorakale iz hiše cele skupine
mravelj, ki so vodile za seboj množice pravkar izlezlih
mravljic, da jih spravijo na svež zrak. Človek bi mislil,
da bo že vendar enkrat konec skrbi za mravlje-pestunje,
ki so imele opraviti z nego jajčec dva do štiri tedne,
z oskrbo ličink dvajset do trideset dni in z bubo na¬
daljnja dva do tri tedne. A ko je Jurček opazoval te
slabotne in blede sestrice, je uvidel takoj, da nujno
potrebujejo še pomoči starejših sestra. Jasno je bilo,
da zapuste mravske novorojenke svoj kokon prezgodaj,
preden so še popolnoma razvite, kar je sicer pri tako
vzorno uravnanem življenju mravlje pač neka poseb¬
nost. Toliko bolj všeč pa je bilo Jurčku, ko je videl,
s kako nežnostjo božajo pestunje mlade nebogljenke,
kako jih prenašajo sem in tja, da bi prišle prej do
potrebnih moči za opravljanje domačih del. Opazil je
bil že prej, da so bile v prvi vrsti mlade mravljice,
ki so pitale ličinke, lizale jajčeca, čistile bube in
skrbele za zalego. Pozneje se je prepričal, da tvorijo
mladice tudi jedro častne kraljičine straže; polagoma
šele prihajajo zanje na vrsto težja dela, n. pr. do-
našanje hrane od zunaj, popravljanje in urejevanje
gnezda, straženje, ogleduštvo pri tujih naselbinah,
boj s sovražniki in podobne prijetnosti mravskega
življenja.

Jurček se je z veseljem pridružil mladim tovari¬
šicam, s katerimi bi se bil rad malo porazgovoril. A
mahoma se dvignejo tipalnice vseh pozorno kvišku,
kajti začul se je glas:

„Semkaj, sestre! Potrebujemo pomoči!"

Krepka mravlja je pridirjala sopihajoč nasproti
in poročala:

„Krasen plen moramo spraviti na varno. Nas je
komaj dvanajst in same ne opravimo ničesar."

Jurček-Kozamurček.

3

34

Z velikim zanimanjem je poslušal Jurček to po¬
ročilo, ki ga pa mravlja ni govorila z usti, ampak
s tipalnicami. Potrepljala je z njimi prvo tovarišico,
ki jo je srečala, in ta je dala z bliskovito naglico
znamenje naprej. Jurček se je pri tem mravskem po¬
govoru spomnil na znamenja, ki si jih dajejo zamorci
v Afriki z bobnanjem na bobne; pa tudi tipkanja
Morsejevega brzojavnega stroja se je spomnil, ki ga
razume izurjen telegrafist iz samega poslušanja, ne
da bi čital črte in pike na papirju. Kako različna
so znamenja, ki si jih dajejo mravi s trilčkanjem
svojih tipalnic, lahko sklepaš iz tega, da je sestavil
slavni mravoslovec, še živeči pater Erih Wasman,
cel slovarček mravske govorice. Naš Jurček sicer ni
čutil do slovarjev nobenega posebnega veselja, toda,
oj čudo! Daši še tako mlad, je vendar takoj razumel
način mravskega razgovarjanja, za kar je potreboval
učeni pater mnogo desetletij!

Komaj je začula Murka to novico, takoj se je
zavzela njena skrbna glavica za važno zadevo in je
pozvala vse navzočne, naj pomagajo.

„Tudi naši malčki naj gredo z nami,“ je zapo¬
vedala. „Naš zgled je za otroke najboljša šola.“

Bil je krasen dan in delo se je pričelo z izpre-
hodom; to je bilo Jurčku prav po volji. Tudi je že
od nekdaj rad opazoval druge pri delu. Kolikrat je
še kot majhen dečko pravil sestrici Rožici:

„Kadar bom velik, bom rad skrbel, da bodo imeli
ljudje delo, čeprav ga zame nič ne ostane."

Urno so šli skupno po bregovitem potu navzgor;
pred njimi je šla kot kažipot mravlja, ki je bila našla
zaklad.

Ko se sprevod nekoliko ustavi, da pride do sape,
meni vodnica zamišljeno:

„Če me vse ne moti, bomo potrebovali na tem
potu več nego tisoč delavk, da spravimo plen domov."

35

Kmalu nato pa zakliče:

»Takoj bomo na mestu, zadaj za tem gričem so
naše tovarišice!"

V resnici ta grič ni bil nič drugega kot krtina,
pa treba je bilo krepko plezati, da so mu prišle do
vrha. Jurček je bil prvi gori in ves presenečen je
sklenil svoji prednji nožiči in dvignil kvišku tipalnici.

Ob vznožju griča je ležala pred njegovimi za¬
čudenimi očmi velikanska kača rožnordeče barve.
Dvajset mravelj se je bilo že brez strahu lotilo po¬
šasti. Kakšen bo pač konec tega nevarnega početja?

3 *

Je li otrok modrejši od mravlje?

Kača je bila neznansko velika in o njeni dolžini
se ni nikomur niti sanjalo. Zakaj ne? Zato, ker je
tičala Bog si ga vedi kako globoko z enim koncem
v zemlji ter se tam usidrala z vso silo. Z drzovitim
pogonom so poizkušale mravlje, da bi izvlekle zverino
iz njene votline.

Vzburjen se obrne Jurček do Murke:

„Tem se je pač zmedlo v glavi," in pokaže na
delavke. „Kača je stokrat večja od nas, če odpre
žrelo, nas vse požre."

Ponosno odvrne Murka:

„Mi mravi smo korajžni in se ne bojimo vsake
stvarce! Ali si že pozabil, kar sem ti bila pripove¬
dovala o navideznih prevarah? Ta kača ni nič drugega
kot tolsta glista ali črv in se imenuje lumbricus
agricola."

Previdno se bliža mali Jurček veliki pošasti, jo
skrbno opazuje in zavpije razočaran:

„0, kako šarite s tujimi besedami! Navadna
deževna glista  je to in nič drugega! Deževnik
se reče, to takoj razume vsakdo."

„Na vso moč pa je važno, da poznamo me mravlje
vse živali, ki žive okoli nas, po njihovem telesnem
ustroju in njihovih navadah; zato jih poznamenujemo
najrajši po njihovih znanstvenih imenih, ki skušajo
izraziti vse te reči," razlaga Murka.

Jurček je seveda takoj uvidel s svojim otroškim
razumom, da ima pred seboj nedolžno deževno glisto;

37

toda kot mravljinec je s svojimi mnogobrojnimi očesci
obenem tudi spoznal, da je boj z njo zelo resen.
Nasproti mravom je ostala glista prej ko slej orjaška
kača.

Vse stare in mlade mravlje so obstopile grozno
zmijo, in Jurček je bil dovolj častihlepen, da ni hotel
zaostati. Jel je po zgledu drugih tudi sam pridno
delovati z nožicami. Trup pošasti se je polagoma
prevlekel s kiselkasto tekočino. Jurček povohlja.

„Kaj je to?“ vpraša, čudno kremžeč usta.

„To je naš strup, ki ga uporabljamo zoper so¬
vražnike," mu pove soseda.

Bila je mravska kislina.  Mravlje si jo izde¬
lujejo same in hranijo v posebnem mešičku v telesu.
Tiste, ki imajo želo, jo vbrizgavajo naravnost v telo
sovražnika, druge pa, ki imajo pokrnelo želo ali so
celo brez njega, vsekavajo z ostrimi čeljustmi sovraž¬
niku v telo rane in vbrizgavajo iz zadka strup vanje.
Kako visoko brizgajo na primer neželate rjave gozdne
mravlje svoj strup, se lahko prepričaš, ako razdražiš
vročega poletnega dne njihovo mravljišče: gosta prha
se ti pokadi do 60  centimetrov visoko v obraz in
roke, in če navlažiš robec v tej meglici, ti bo dišal
njegov vonj ves dan. Človeku ta kislina ne škoduje
dosti, izvzemši strup nekaterih mravov v vročih de¬
želah; toliko usodnejša pa je mravljincem samim m
drugim žuželkam. V njenem spremstvu gre smrt. Če
zapreš v stekleni cevki nekoliko mravelj skupaj in
jih dražiš, da brizgajo strup, poginejo vse v kratkem
času od lastnega strupa. Mravsko kislino, ki jo vse¬
bujejo tudi koprive, smrekove igle, čebele, strupene
gosenice itd., uporabljajo mravljinci v svojih bojih za
napad in obrambo. Mrav, ki ga zadene žarek kisline,
se jame najprej drgniti na dotičnem mestu, potem
začne čudno vztrepetavati, končno pa pade mrtev
na tla. Da more biti mravska kislina silno močna

38

snov, sklepamo tudi iz tega, da nam napravi že ena
sama koprivna bodica, v kateri je samo ena 150 tiso¬
činka grama tega strupa, že mezoljček, to je vnetje
na naši koži!

Tu šine Jurčku v glavo sijajna misel, ki je ne
skriva niti za trenutek.

„Veste kaj ? Razrežimo dolgina s svojimi kleščami
na dvoje!" zakliče.

Toda z enim glasom se mu upro vse:

„To bi bila neodpustljiva budalost. Črvu bi prišla
seveda zelo prav; tisto polovico, ki tiči v zemlji, bi
potem zlahka spravil na varno."

Jurček pač še ni vedel, da trdoživi deževnik še
nikakor ne pogine, ako ga razpoloviš; doslej je bil
za trdno prepričan, da njegovi detinski možgani daleč
prekašajo razumek mravelj. Radi tega, kar je bil prav¬
kar doživel, pa je postal dokaj skromnejši. Jojmene,
da so ga morale šele mravljice učiti tako znanih reči!

Junaško so vlekle mravlje glisto na vse načine,
pa brez uspeha. Kakor vzidana je tičala v svoji luknji.
Jurček je našel na njenem trebuhu nekake ščetine, s
katerimi se je krepko tiščala tal, in zato si je lahko
razlagal, da tu nič ne pomaga vsa mravska moč, četudi
je sama na sebi silno velika. Kot brez glave so za
trenutek obstale vse mravlje po skrajnem, brezuspeš¬
nem naporu. Tu stopi najbolj prebrisana na hrbet
kače in zapove drugim, naj jo trdno drže, da jim ne
izgine popolnoma v zemljo.

„Čujte!“ je govorila z vnemo, „ta trdoglav se ne
pusti odtrgati! Zato mu pa izpodmeknimo tla!"

Jurček si ni mogel misliti, kako bi se dalo to
narediti; mravlje pa so to takoj razumele. Že v drugo
se je čutil ponižanega. Neutegoma so se podale vse
delavke, razen kakih desetih, ki so morale držati
kačo, na rob votline, v kateri je tičal deževnik z enim
delom telesa. Prav pridno je pomagal tudi Jurček.

39

Murkinega povelja: ,,Uporabite klešče!" zanj skoraj
ni bilo treba. Jurček je menil doslej, da ima kleščnate
čeljusti zato, da bo z njimi žvečil sadje in sladkor
in drugo hrano, kot je delal svoje dni z zobmi. Zdaj
pa se je prepričal, da ima zobate čeljusti za vse
druge namene, samo ne za prehrano. Mravska čeljust
ima vlogo človeške roke, ne pa zob; mravlje jo rabijo
kot orožje, z njo grabijo in trgajo plen, ga nosijo
domov, s čeljustmi znašajo stavbno gradivo, kopljejo
in zidajo itd.

In res je vse kopalo in premetavalo prst s če¬
ljustmi kot z lopato, tako da je bil rob luknje, v kateri
je tičala glista, v čudokratkem času odkopan; pa
pridne delavke so kopale še globlje. Kmalu je ležalo
pred njimi telo kače popolnoma prosto na nekoliko
poševni brazdi, v kateri žival ni mogla več rabiti
svojih kocin, pa tudi ne izkoriščati svojih prožnih
telesnih obročkov. Dokler je namreč ležal del črvo¬
vega telesa vodoravno na tleh, druga polovica pa je
tičala v votlini, toliko časa je tvorilo vse telo pravo¬
kotno kljuko, ki je ni bilo mogoče izdreti. Zdaj pa
je ležal črv, kakor je bil dolg in širok, v poševnem
jarku in z naporom so ga mogle spraviti mravlje
naprej. Jurček si je izračunal v glavi, da je merila
žival najmanj 150 milimetrov, torej približno dvajset¬
krat več od mravlje rjavke, ki niso bile daljše od 7
do 9 milimetrov in h katerim se je prištevala Murka
in on sam.

Radi pogumnega srca, krasnega orožja, ki ga je
nosil v svojih čeljustih, in pa radi neverjetne spret¬
nosti njegovih tovarišic se ni prikazala na Jurčkovem
obrazu niti senčica kake bojazni.

„To že opravimo," je šuštelo sredi najhujšega
napora od ust do ust, in v tem zagotavljanju ni bilo
opaziti nobenega sledu baharije. Zdaj je bilo treba
spraviti dolgo, težko truplo domov. Silno težavna je

40

bila ta naloga, mnogo težja od računskih, ki so ležale
našemu Jurčku že od mladih nog kot klade v želodcu.
Četudi so porazdelile mravlje nad vse spretno svoje
sile ob glavi, v sredini in na koncu kače, je napre¬
dovalo prenašanje vendarle zelo počasi. Jurček je
krepko pomagal.

„Ko bi mi bil prej kdo povedal, kako močne in
razumne so mravlje, da so razmerno s svojo velikostjo
daleko močnejše od slona,“ je premišljeval, „bi ne bil
tega nikoli verjel! Kolikokrat sem stopil jaz sam, in
kako neštetokrat stopajo še vedno moji tovariši in
tovarišice, ki hodijo v šole in niso mravi, preko teh
čudovitih živalic brez vsake pozornosti, niti ne slutijo,
kakšne vzornice modrosti in pridnosti se gibljejo ob
njihovih nogah 1“

Žal pa je nastopila vendarle nepremagljiva ovira.
Tla so bila pokrita s travno rušo in bilo je naravnost
nemogoče vleči plen skozi gosti pragozd bilk in listov.
Vlak se je nenadoma ustavil. Slednjič je dobil Jurček
vendarle priliko, da znova posveti s svojo modrostjo!

„Zdaj pa moramo kačo vendarle razrezati," je re¬
kel s tako odločnim glasom, da je bilo slišati skoraj
kot povelje.

Vneta mladina je že mislila, da mora slušati, a
tu zapove Murka nenadoma:

»Stojte!" In v kratkih besedah je razložila starka,
kako so poizkušale pred nedavnim časom nekatere
tovarišice razkosati krasno zeleno gosenico, kakršne so
za mravlje poseben oblizek. Pa kakšen je bil bspeh?
Iz tolste, sočnate gosenice je postal prazen meh, vsa
dragocena vsebina, omaka je šla po tleh. Če nočejo,
da se jim prigodi ista nesreča, je treba spraviti glisto
celo domov. „To moremo in bomo tudi storile," je
odločila mirno in s poudarkom.

„Toda — kako neki?" je zaklical Jurček ves
nejevoljen. Ali je mar njegov otroški razum veljal

41

tako malo pri mravih? Neznosno mu je bilo, da so
ga tako prezirali.

Murka je pa velela z največjo mirnostjo, da naj
ostane nekaj delavk za stražo pri črvu. »Drugi pa“,
je zapovedala, „pojdite z menoj! Dobro se zabavajte
dotlej," se je obrnila še prijazno k naročeni straži,
„zakaj naše delo bo trajalo precej časa; zverino pa
dobimo celo domov!“

Odšla je, za njo pa vse spremljevavke, nazaj
proti mravljišču; pri tem pa so bili odmerjeni njeni
koraki nekako čudno po taktu, kakor bi se ne upala
trdno stopiti.

„Čemu neki tako krevlja?" vpraša Jurček tova¬
rišico.

Da, celo norčeval se je iz svoje dobre pestunje
in govoril:

„Ej, ej! Gospa Murka ima menda, kakor se zdi
kurja očesa na nogah ali pa celo ozebline, zdaj, o
svetem Jakobu!"


Kačo prepeljejo.

Ob hišnih vratih se Murka ustavi in računa na glas:

„Razdalja od gliste do tukaj znaša, kakor cenim,
stodvajsetkratno dolžino mojega telesa."

V Jurčku se je jelo v njegovo sramoto jasniti
spoznanje, zakaj je Murka tako čudaško korakala, kot
bi bila zemljemerec.

„Če dobro pazim, kako globoko pojdem sedaj
v mravljišču navzdol, potem ne bo težko najti na¬
tančno prave smeri. Krepko na delo!" je tlesknila
izpodbujajoč s trepalnicami.

Previdno so stopale navzdol, dokler ni odločila
Murka:

„Tukaj na tem mestu pričnemo kopati predor.
Dočim nas polovica koplje, spravljajte ve druge od¬
kopano prst takoj proč!"

Jurček je natančno razumel, za kaj je tukaj šlo.

„Ve nameravate izkopati iz mravljišča ven predor,
ki naj bi držal do nekega določenega kraja?" je pri¬
pomnil.

„1, seveda, prav to hočemo," so kričale mravlje
vse vprek.

Jurček, nad vse prebrisani modrijaš, pa je rekel
hladnokrvno:

„Ste pač vse skupaj znorele."

Iz zemljepisja je vedel, koliko težav je bilo treba
premagati, preden so izvrtali bohinjski predor. Inže-
njerji so si belili glave z najbolj zamotanimi računi in
potem je bilo treba več let trdega dela, preden so se

43

delavci, ki so bili pričeli vrtati goro istočasno na obeh
straneh, srečali globoko sredi črne zemlje, kjer so
obhajali radi posrečenega načrta veselo slovesnost.

„Ha, ha!“ se je hahljal sam pri sebi, „in tako
delo hočejo izvršiti mravljinci! Smešno!"

„Naprej, naprej!“ se obregne vanj precej robato
Murka, da se je hitro rešil svojih dvomov. „Ne stoj
mi brez dela! Kdor samo tuhta in se obotavlja, ne
pride nikamor," je mrmrala sama pri sebi, kakor bi
ugenila njegove misli.

Kako težko delo! Že uro so kopali in odnašali,
pa še nikjer ni bilo videti konca. Nekoliko hudobno —
bil je pač danes na kratko nasajen — se obrne Jurček
proti Murki:

„Slavna inženjerka, ali smem nekaj pripomniti?"

„Le pogumno z besedo na dan!“ odgovori Murka
in se dobrohotno smehlja.

„Zdi se mi," poučuje Jurček, ,,da vodi naš hodnik
vedno bolj (navzdol. Skozi zemeljsko kroglo vrtamo
luknjoj"

„Le še naprej!" ga izpodbuja Murka in se mu
še zmeraj smehlja.

„Če nam Bog da življenje, bomo ugledali čez
kakih tisoč let zopet solnce v Ameriki!"

Murka mu ni branila čenčati, ker je pridno kopal
in odnašal prst. Mislila si je:

»Dejstva pokažejo, kdo ima prav."

Mirno in marljivo so delale naprej. Že je bilo
čutiti, da je plast zemlje, ki jo je bilo treba še pro¬
dreti, le še tenka stena. Še zadnje povelje je dala
duhovita voditeljica in — svetel solnčni žarek je šinil
skozi narejeno odprtino! Vse so poskakale pevajoč
in vriskajoč na piano. Pred njimi je ležal, oddaljen
komaj za dober mravski korak, deževnik, obdan od
zvestih čuvaric, ki so bile vesele svojega odrešenja
in so ukale z drugimi vred.

44

Jurček je pa stal med njimi, vnovič prevzet od
silnega začudenja, s široko odprtimi čeljustmi in pre¬
mišljeval ves dogodek. Komaj je bil izlezel iz svojega
zapredka, že se je prepričal, kako skrbne gospodinje
in zveste pestunje so mravlje. V dolgih delovnih urah
je zdaj dognal, kako drzni rudarji so mravi, in pravkar
je bil priča njihove sijajne inženjerske spretnosti. Kaj
bi bil bolj občudoval — ali velikopotezni načrt ali
njegovo duhovito in natančno izvršitev?

„Kako se veselim z vami," reče tovarišicam ves
ginjen, „nikoli bi ne bil verjel, da ste tako čudovito
izurjene!“

„Večkrat,“ ga nagovori Murka in mu gleda v oči,
kakor da čita njegove misli, „večkrat je nezaupanje
v zmožnosti drugih ljudi le prikrit in nerodoviten
napuh; nekateri, ki čutijo, da so sami nezmožni za
kako delo, mislijo, da ga tudi drugi ne zmorejo!" Pri
tem si je nenavadno počasi odkašljevala, Jurček pa
se je praskal v zadregi s prednjima nožicama za ti-
palnicami, kajti Murka, ga je gledala tako poredno
po strani, kakor bi bil on tisti zreli tiček, na katerega
so merile njene puščice. Pa vendar je bila ljubka in
dobra ta Murka, da bi jo bil najrajši objel in pri¬
tisnil na srce!

„Ne, ne," je nadaljevala prijazno, „le ne zdvajaj
nad samim seboj! Danes si še mlad, toda v dveh,
treh dneh boš prav tako vztrajen in boš znal prav
tako računati, kakor znamo me vse. Gotovo postaneš
mravlja, ki bo v čast naši družini!"

Ker se je solnce nagibalo k zatonu, so hitele
mravlje, da spravijo glisto, ki so jo bile urno zavlekle
v novoizkopani predor, na varno. Vhod so trdno za¬
delale z lističi, drobci prsti, kamenčki in bilkami. Radi
morebitnih nočnih vlomivcev in drugih nesreč so iz
previdnosti skrbno zaprle nova vrata v stanovanje.
Kača pa je ležala dobro spravljena v shrambi.

45

Jurček se je spomnil ob tej priložnosti šolske
naloge, kjer je bila govorica o modrosti mravelj. Bila
je Ezopova bajka o brezskrbnem murnu in pridni
mravlji, ki se je je bil naučil na pamet in jo je moral
potem napisati. Hotel je izkoristiti svoje znanje in je
zaklical veselo:

„Krasna zaloga za zimo! To bo imenitna pečenka
za božič!“

„Zaloga za zimo?“ Začudeno je gledala Murka
Jurčka.

„Kajne,“ odvrne Jurček, ves ponosen na svojo
učenost, „kajne, ti misliš, da je meni neznano, kako
pridno delamo mravlje poleti zato, da imamo tudi
pozimi kaj dobrega za v usta, ko zavoljo mraza ne
moremo ven?“

Tu se zahehečejo vse naokoli stoječe mravlje
na glas:

„Nak, tako neumnih čenč pa res že dolgo ni¬
smo slišale," so klicale. — „Kdo izmed nas pa po¬
zimi kaj jč?“

„Da ne jeste? — Vso dolgo zimo ne jeste?"

„Pozimi vendar spimo!“

„Ljuba Murka, ali pač slišiš, kaj govore?"

„1, seveda," pritrdi ta in se namuza njegovemu
razočaranemu obrazu. „Kaj bi pač počele boljšega
vso dolgo neprijazno, mrzlo zimo?"

„Takrat spimo kar naprej, eno samo prijetno
dolgo spanje?"

„Tako je, dragi moj!"

„Kako si neki upajo ljudje", je premišljeval Jurček,
»pripovedovati svojim otrokom take zgodbe o živalih,
ki jih niti dobro ne poznajo!" Bil je res utrujen od
premišljevanja in brezštevilnih novih doživljajev in
je vprašal zehajoč:

„No, in zdaj? Danes pojdemo gotovo prav zgodaj
spat?"

46

„Kaj pa misliš? Ponoči opravljamo svoja domača
dela!"

„Vedno delaj in delaj!" je godel Jurček. „Toda
dolgo spanje pozimi ni slaba reč. Kakšne sitnosti sem
imel kot otrok, ko se je bilo treba zvečer slačiti, potem
zlesti v posteljo, nato zopet vsako jutro vstati, se obleči,
umiti, počesati in tako naprej, dokler se ni pričela
zvečer zopet ista muzika, in tako vsak dan naprej,
vedno isti cigu-migu!"

To je pa govoril le čisto tiho sam pri sebi.


Jurček-Kozamurček — vojak.

„Ti še vedno nimaš pravega pojma, kakšno je
pravzaprav v naši hiši,“ reče Murka Jurčku. „A zdaj
se lepo osnaži, potem pa te povedem v naše kleti.“

Jaz naj se osnažim?“ se začudi Jurček.

„1, seveda! Ko smo kopale, smo se močno oprašile
in ne morem si misliti, da se ti počutiš v nesnagi
tako dobro kakor blatna stenica!"

Žuželka grdega imena, na katero je namigovala
Murka in s katerimi si mravljinci niso dobri, se imenuje
latinsko reduvius, česar naš Jurček navzlic svojemu
celoletnemu učenju še ni vedel. Živi v hišah pri ljudeh.
Ličinka ima čudno navado, da se odeva v prah in
smeti, da pod to krinko laže napada in žre razne
druge žuželke. Šele ko odraste v popolno stenico,
preneha z zvijačno potuhnjenostjo in gre v odkritem
boju za plenom.

Murka je imela prav, da je dodala še nauk:

»Snažnost je prvi in najodličnejši dokaz omika¬
nega bitja, ki spoštuje samega sebe. Me mravlje držimo
veliko nase!"

„Pa kako za vse na svetu naj se vendar osnažim?
Kje naj pa vzamem vodo, milo in brisačo?"

Murka ni mogla umeti, kaj je hotel s temi be¬
sedami.

»Le urno," je rekla, »očedi se! Čemu imaš pa
nožiče!“

Jurček se je pripravljal precej nerodno. Nad sto¬
palci je bil nekakšen glavnik z ostrimi zobci in nekaka

48

ščetka. Z njima je lahko okrtačil tipalnici, če ju je
potegnil med njima skozi; če je pa prekrižal prednji
nožiči, si je mogel počesati tudi glavo in hrbet in
pogladiti nežne laske, ki so mu rastli na koncu nožič.

„ Nikoli bi si ne bil mislil, da mi bodo kdaj rastli
lasje na nogah!“ se je šalil.

Nenadoma preneha z delom in glasno zastoka.

„Ojoj, oj o j!"

„Kaj pa ti je, dete?"

„0 jaz ubožec! Kri, kri! Kri se cedi iz mojih las!"

„0 ti tepček," se zasmeje Murka, „z glavnikom
si zadel ob žlezo."

„Žlezo?“

„lz teh žlez teče sok, s katerim lahko orosimo
svoje laske na nogah."

„Čemu pa delamo to?"

„0, v razne namene! Kako bi se mogel sicer
držati na navpični gladki ploskvi, recimo na steklu?
V takem primeru iztisneš urno kapljico soka iz žleze,
ki je prav dovolj lepek, da ti da potrebno oporo pri
hoji na gladki steni."

Z nožicami je bil prej Jurček kopal in spretno
razmetaval prst, ki mu je bila na poti. Zdaj zakliče
ves navdušen:

„Kakšne umetne noge pa imam vendar! Na njih
so krempeljci, da lahko plezam po drevju kot naš
maček doma ali veverica v hosti! Na njih je krtačica
in majhen glavnik. Manjka mi samo še zobne ščetke,
vode za grgranje in ogledala, pa bi imel najlepšo
opravo za umivalnik!"

„Urno, urno!" priganja Murka.

Bujno življenje je vladalo vsepovsod, tako da so
radovedne Jurčkove tipalnice opetovano nemilo za¬
devale ob hiteče mravlje.

„Čemu pa tekajo tako na vse kriplje? Kaj po¬
meni ta dirindaj?" vpraša dečko.

49

„Prenesti morajo ličinke in bube, ker so zelo ob¬
čutljive za mraz in vročino."

„Se pač lahko prehladijo, kajne, in dobijo nahod?"

„Zato sezidamo za svoje malčke globoko v pod¬
zemlju sobe, pa so tudi v gorenjih nadstropjih nad
zemljo; prenašamo jih na ta ali drugi kraj, kakršno
je pač vreme, če dežuje ali sije toplo solnce."

Ginjen je pomislil Jurček na to, da so tudi njega
prenašali sem in tja, in skoraj mu je zaigrala solzica
v očesu, ko je govoril:

„Kako rad imam mravlje, te dobre živalce! Ne
morem najti pripravnih besed, da bi povedal, kako
hvaležen sem zlasti Vam, ljuba gospa Murka, za vso
ljubezen, ki ste mi jo že izkazali."

„Ljubi moj, nikar ne trati časa s takimi puhlicami!
Jaz sem storila tebi samo to, kar sem doživela nekoč
sama in kar boš storil tudi ti sam našemu bodočemu
zarodu. Pri nas mravih navajamo že otroke, da store
drugim to, kar si želi vsak, da bi drugi storili njemu.
Treba je dobro delati, ker smo dobro tudi prejeli,
kakor pač plača človek sleherni dolg, ako ima po¬
šteno srce."

Ko gresta naprej, prideta do vrat, ki so bila dobro
zavarovana z jelovimi in smrekovimi iglami; ob vsa¬
kem vhodu pa je korakalo gori in doli po nekoliko
mravelj, ki so vsakega došleca ostro opazovale.

„Kaj počno te tukaj, gospa Murka?" •

„To so stražarice, ki čuvajo naše hiše in v ne¬
varnosti takoj pokličejo na pomoč tudi druge delavke."

„Jaz bom tudi stalno stražil, ko bom velik!"

„Potem se to nikoli ne zgodi, kajti dorastel si
že popolnoma in ne boš nikdar večji. Pač pa se
polagoma še nekoliko okrepiš in postaneš izboren
vojak."

»Vojak! Kaj, ali je mogoče, da so pri mravljah
tudi vojaki? Juhuhu! — Hurrra!"

Jurček-Kozamurček.

4

50

„Če je sila, zna sukati meč vsaka izmed nas;
sicer pa velja pri nas in mnogih drugih družinah
pravilo, da branijo dom in znašajo vanj hrano in
stavivo le velike in srednje mravlje, najmanjše pa
oskrbujejo le domača opravila. Delavke z veliko glavo
in močnimi čeljustmi so za vojno službo posebno
sposobne. Poznamo pa tudi mravske države z izrazito
razvitim vojaštvom. Tako militaristično državo imajo
debeloglave  mravlje p h e idol  e,  kjer ločiš lahko
vojačico od delavke na sto korakov; ta vrsta je tudi
v Evropi. Celo v vroči afriški Sahari, torej v puščavi,
kjer bi pač človek najmanj pričakoval, se postavlja
divja srebrna mravlja myrmecocystus bom-
bycinus  kot vojačica v prelepi, srebrno se blesteči
uniformi in z zelo ostrimi, turškimi handžari. V Južni
Ameriki, od Argentine pa daleč gori do Mehike in
Teksasa v Severni Ameriki vladajo vojačice, po imenu
e cit o n. Te napravljajo nalik nekdanjim Hunom in
divjim Turkom še dandanes roparske pohode v veli¬
kanskih trumah, ki jim zapovedujejo posebni častniki.
Gorje ščurkom, stenicam, pajkom, moskitom (komar¬
jem), kačam, škorpijonom, podganam in mišim v tistih
pokrajinah, koder jih preplavi vojska ecitonov! Vse
mora poginiti pod ostrino njihovih nožev! Celo človek
se jim mora umekniti za nekaj dni iz svojega stano¬
vanja, ki mu ga osnažijo tako temeljito, da si kaj bolj¬
šega ne more želeti."

Ves zamaknjen posluša Jurček in vzklikne na¬
vdušeno:

„Tudi jaz bom vojak! V prvi bitki, prisegam, se
hočem povzpeti do generala!"

To rekši dvigne desno prednjo nožico k čelu in
pozdravi stražo prav strumno po vojaško.


Prijatelji in sovražniki.

Ko sta šla mimo straže, se zazdi Jurčku, da je
opazil nered, in zakliče:

„Tukaj gre mravlja, ki ne spada sem, in vendar
je prišla mimo straže."

„Kje?“ vpraša Murka.

„Je že notri," odgovori Jurček vzburjeno. Pa jo
še dobimo v pest! Silno majčkena je, več nego za
polovico manjša od nas."

Šla sta naprej pod obokom, ki so ga podpirali
močni stebriči borovih in podobnih igel, ter prišla
do lepe dvorane.

„Tukaj je," zakriči Jurček in pokaže na drobceno
mravljico, ki jo je bil videl iti mimo straže brez pot¬
nega lista.

„ln tukaj je še ena, in še ena, oh, saj jih je cela
množica tukaj!"

Z velikim zanimanjem je opazoval Liliputanke
(pritlikavke), ki so dirkale brez skrbi med velikimi
črnicami. Kako domače so se čutile v hiši, so kazale
tudi s tem, da so sedale zdaj ta zdaj ona velikim
delavkam na hrbet in jih jezdarile, kakor delajo otroci.
Neprestano so tudi poskakovale kakor mladi jagnjiči;
zadek pa so držale zavihan navzgor, kot bi bile vsak
trenutek pripravljene za napad.

„Vedi, dragi moj," prične slednjič Murka, „da
spadajo te male mravljice — dolge so le dva in pol
do tri in pol milimetra — med veliko število mravo-
gostov, ki bivajo po naših mestih in uživajo v njih

4 *

52

varstvo in svobodo. Imenujejo se pritlikave ta-
pinome ali stename,  gotovo preobširno ime za
tako majčkene stvarce. Zelo so podobne navadni vrtni
mravlji, ki ji pravijo tudi črni lasi  us,  a jih takoj
ločiš od nje radi močno aromatičnega duha. Najrajši
gostujejo pri raznih gozdnih mravljah. Ker so tapi-
nome prijateljska družina, jim gozdna mravlja nikoli
ne skrivi lasu, pač pa imajo prosto stanovanje po
naših gnezdih. Sicer pa morejo živeti tudi brez nas,
ker zelo slovijo kot umetne zidarke prstenih gnezd.“

„To je lepo od nas," meni Jurček; „ali pa nam
store te malke za to prijaznost kake usluge ?“

„Ne, da bi rekla,“ odgovori Murka. „Tapinome
so nekaj takega pri nas, kot so mali kužki, ki jih
nosijo po mestih v naročju stare gospe. Tudi vedejo
se kot mladi psički. Neprestano skačejo in se igrajo,
in ko bi imele repke, bi gotovo neprestano mahljale
z njimi; ker pa jih nimajo, mahljajo s tipalnicami.“

Ves zaverovan v veseloigre „mravskih kužkov"
ni opazil Jurček precej čudnega bitja, ki se je valilo
proti njemu kot angleški tank na bojnem polju. Šele,
ko se mu približa na dva koraka, prestrašen odskoči,
videč veliko, umazano pošast, vso pokrito z luskami
kot orjaška želva, ki je stezala proti njemu tipalnice,
očividno z namenom, da najde in pograbi ubogega
Jurčka.

Ves v grozi zbeži in se skrije za Murko.

„Nikar se ne boj!" ga potolaži pestunja. „To je
le eden izmed slepih kočičev,  ki jih je mnogo
v našem gnezdu."

„Posebno lep pa ni," meni Jurček. „Pa zakaj jih
mravi ne pojedo, potem bi nam ne bilo treba hoditi
ven na lov?“

»Ubogega, slepega kočiča naj bi pojedle?" se
veselo zgraža Murka. „No, to bi pač ne bilo modro
od nas; zakaj kočiči nosijo na sebi debel oklep,

53

so pa tudi zelo koristni prebivavci naših mest, ker
skrbe za snago, ko uničujejo vse odpadke. 11

„Tako?“ reče Jurček, ki je bil zdaj mnogo po-
gumnejši, odkar je bil zvedel, da je žival slepa in ga
torej ne more videti. „Potem so pa za nas prav tako
imenitni kakor napol divji psi v Carigradu in drugih
orientalskih mestih, o katerih sem čital, da bi bili vsi
prebivavci že stokrat pomrli za kolero in mrzlico, da
ni teh psov, ki požro vso crknetino in mrhovino, ki
leži po cestah. 11

Beli kočič je počasi lezel naprej, bila ga je vedno
polna cesta.

„Gre kakor slepec s svojo palico, 11  pravi Jurček.
„Glejte, kako taplja s tipalnicami po tleh, ko se po¬
mika naprej! Žal mi je ubožčka; kako strašno mora
biti, če je kdo slep! 11

„In vendar so skoraj vse stvarce, ki živijo tu pri
nas, brez vida, 11  poučuje Murka. „Tudi številne živali,
ki žive po kraških jamah in votlinah, — gotovo po¬
znaš slavnega močerila ali človeško ribico iz Postojnske
jame? — nimajo oči; čemu bi jim pa bile v temi? 11

„Saj res, na to nisem pomislil! 11  pritrdi Jurček,
ko stopata po dvorani dalje in zavijeta po enem od
mnogih zavitih predorov, ki so vodili od nje na vse
strani. Nenadoma zagledata čuden prizor: majhen, pri¬
bližno štiri milimetre dolg hrošček, zelo kratkih kril,
z rumenimi šopki dlačic ob zadkovih obročkih, je stal
pred mravljo-domačinko, ki ga je oblizovala z naj¬
večjo slastjo.

„Kaj misli ta kar živega pohrustati? 11  se začudi
Jurček.

„0, ne boj se, naša sestra liže samo bajno dišeče
olje, ki ga izloča prijatelj a tem el e s iz svojih lasnih
čopkov. A te naslade ne ostane na dolgu, le poglej!“

In prizor se je mahoma izpremenil; atemeles je
jel božati mravljo ne samo s tipalnicami, ampak tudi

54

z nožicami po licu, in ta ga je napitala s hrano iz
lastnega želodčka, naravnost iz ust v usta.

„Sicer ima pa naš gost“, povzame Murka znova
besedo, „nekoliko čudne navade. Je namreč imeniten
gospod, ki prebiva pri nas sivočrnih mravljah samo
spomladi in poleti; gre pa tudi k naši sestrični rdeče-
bradki ali k rjavi gozdni mravlji rufi, da celo pri
krvavordeči roparski sangvineji ga dobiš. A vselej je
drugače oblečen, kadar je v drugem gnezdu. Ker se
zna vesti po mravinsko-domače (pa je tudi močno
priliznjen in vsiljiv) in zato, ker nosi tako omamno
vonjajoče resice ob zadku, ga imamo zelo rade. A ne
živi dolgo; kmalu pogine in nam zapusti za spomin
usoden dar: svoj zarod! Žal, se nam je zajedla lju¬
bezen do te zalege tako malikovavsko v srce, da
večina naših tovarišic niti ne sluti groznih posledic
te zapuščine."

Jurček si ni mogel misliti, kakšna nesreča bi
utegnila biti mala atemelesova ličinka za junaški rod
mravljincev, zato ga pouči Murka dalje:

„V zahvalo, glej, ker skrbimo me za atemelesov
zarod z isto ljubeznijo kakor za svoje rodne otroke,
nam pa požre ta zalega brez števila naših nedolžnih
detec.“

„To pa ne bo šlo več!“ zavpije Jurček. „Takoj
grem in podavim vse atemelese, ki jih srečam, in
njihove mlade, od prvega do zadnjega!"

„Ne poizkušaj tega! Ves narod bi vzburil in nama
nakopal jezo na glavo. Hlipno atemelesovo olje je
omamen strup za nas in je za las podobnega pomena
v naši državi kakor alkohol v človeški družbi. Čeprav
so v preveliki meri zaužite alkoholne pijače vzrok,
da hodi med ljudmi na stotisoče in milijone telesnih
pohabljencev in dušnih slabičev, vendar nočejo slišati
ljudje nobenega resnega svarila zoper alkoholno ne¬
zmernost. Če je tako pri ljudeh, ki se imenujejo vla-

55

darji sveta, ali se boš potem čudil, da ni nič bolje
pri nas, mravljincih ?“

„Pa jaz še nisem videl nobene dušne ali telesne
pokveke med našimi tovarišicami, dasi vidim, da biva
med nami nesrečni atemeles, 11  ugovarja Jurček.

„Resnico govoriš," potrdi Murka. „A to le zato,
ker je prišel atemeles k nam prvikrat šele letos; dobro
je tudi to, da odide naš gost atemeles prezimovat
k rdečim mirmikam. A če bodo prihajali k nam ate-
melesi nekaj let po vrsti vzgajat svoj grešni zarod,
boš pa videl, kako bo kopnelo naše delavno ljudstvo.
Na mestu njega bo v državi vedno več pohabljenih
samic, ki ne bodo ne ptič ne miš, čem reči, niti prave
kraljice niti prave delavke, in bodo nesposobne za
vsako resno delo; pravi invalidi v državi!"

Užaljen radi bridke usode, ki je bila močnejša
od njega, je stopal Jurček poleg tovarišice in učiteljice.
Nenadoma zadene ob blestečo se grudico kostanjeve
barve, ki je pravkar še urno tekla mimo.

„Kakšen tihotapec je pa spet to,“ se zgrozi Jurček
ob spominu na atemelesa, „ki se ne upa niti pokazati,
ampak stiska nožiče in tipalnice podse kakor jež!
Ali je naša hiša res polna razbojnikov?"

„0, našega malega pritajača  časti pa nikar
ne maži!" ga tolaži Murka. „Saj vidiš, da ne meri niti
dva milimetra in ljubi našo rodovino tako, da gre,
če je treba, za nami celo v sužnost. Zato ga tudi me
na vso moč ljubimo. A kaj, ko je revček še bolj
novinec med mravogosti in zato ni vedno prepričan
iž srca o naši odkritosrčnosti. Zato se še ni mogel
popolnoma znebiti slabih navad svojega nizkega rodu
— saj je v bližjem sorodstvu z nekaterimi mrharji
in govnači! Ob vsaki priliki, če se le količkaj pre¬
straši, stisne rep, hočem reči, nožiče, in se naredi
mrtvega. Sicer je pa nam le v korist, ker spravlja
s poti naše mrliče in druge ostanke. Mnoge tovarišice

56

se pa tudi rade poigravajo z njim kakor mačica z
miško. Zato pa preživi med nami več let brezskrbnega
življenja. Ljudje mu pravijo ,rjasti heterij‘.“

Zdaj prideta naši znanki do sobice, kjer so pitale
mravlje z vso vnemo ličinke. Jurčku je bil ta prizor
vselej všeč, kadar ga je videl. Plosknil je z nožicami
in rekel:

„Kako ljubko ravnajo dojilje z našimi malčki!
Vselej, kadar jih vidim, se spomnim gnezdec pod
stropom našega poda, v katerem kar cel roj mladih
lastovic brez prestanka odpira kljunčke in čebljaje
prosi hrane.“

Ni bil še izgovoril besed, ko se prikaže v luknji,
ki je bila neposredno nad mravskimi ličinkami, zločest
obraz in gleda poželjivo navzdol. Nekaj zahrbtnega
in lokavega si utegnil čitati na tem obrazu, pod njim
pa so se prav sumljivo odpirale in zapirale čeljusti.
'Za obrazom se je sunkoma prikazovalo majhno telo,
ki je planilo na eno najbolj rejenih detet, ga po¬
grabilo in izginilo z njim v luknji. Za trenutek je bil
Jurček tako osupel, da ni spravil niti besede iz sebe.
Nato pa je zakričal:

„Ojoj, ropar je odnesel našega otroka!"

V tem so pa delavke pitale ostale mladiče, jih
lizale in krtačile, kakor da se ni zgodilo prav nič.
Murka je žalostno zavzdihnila in rekla:

„Da, Jurče, prav imaš; in iz njega ne postane
nikoli mravlja!"

„Zakaj pa ne?“

„Ker so ga že umorili in se prav zdajle gostijo
z njim.“

„Pa kdo je bil ta ropar, ki se drzne tako očitno
vdirati k nam ter izvrševati take zločine?"

„Potuhnjena pošastica, ki si jo pravkar videl,"
odgovori Murka, „je eden izmed številnih mravskih
sovražnikov. Stanuje v silno tenkih hodnikih, ki si

57

jih je napravila v stenah naše palače in tukaj preži
brez prestanka, da nam uropa kako dete in ga odnese
v svoj rov. To so tatice in roparice našega mesta,
ki stanujejo v ozkih in umazanih ulicah in se pri¬
kazujejo le za hip, kadar uganjajo svojo zločesto ro¬
parsko obrt.“

Z odprtimi čeljustmi je poslušal Jurček čudno
novost.

„Pa kako, da ne gredo naše mravlje za taticami
in otroka ne rešijo?“ vpraša začuden. „Če so v kaki
hiši kradli tatovi, pošiljajo za njimi vendar stražnike
ali orožnike, da jih primejo in prineso ukradeno
blago nazaj!“

Murka je zmajala z glavo:

„Mravlje ne morejo za temi roparicami, ker so
njihovi hodniki tako majhni, da naše ne morejo noter.
In tako se moramo, se zdi, vdati v svojo usodo in
prenašati to roparstvo."

„Pa kje imajo vendar mravlje možgane?" je mrmral
Jurček; „take izvrstne delavke, pa pustijo, da jim kradejo
taki pritlikavci najdražje blago!" A glasno je vprašal:
„Kako se pa imenuje ta grozna, mala zverina?"

„Tatica, ki je dolga samo en in pol do dva mili¬
metra in je rumene barve, je sol en op s is, ki ne
vznemirja samo nas, ampak prebiva tudi po mravljiščih
krvavordeče in rdečebrade gozdne mravlje, mravlje
amaconke, vrtne mravlje, drnovščice in rosice. Je ena
izmed onih maloštevilnih mravelj, ki nosijo ostro, stru¬
peno želo. Boj z njimi je neizmerno težak tudi zato,
ker velika mravlja niti ne najde mesta, kjer naj bi
pograbila ta nič."

„Nikoli si nisem mislil, da je v našem mestu toliko
tujih gostov in, žal, največ škodljivih," je tarnal Jurček.

„To, kar vidiš pri nas, ni skoraj nič," pojasnjuje
Murka. „Naše sorodnice po svetu, zlasti v vročih deže¬
lah, dajejo stanovanje stotinam, da tisočem različnih

58

vrst živalic, ki niso mravskega, ampak drugega rodu.
To so hrošči, stenice, metulji, murni, kaparji, ušice itd.
Nekateri teh sostanovavcev jim koristijo, drugi jim
škodujejo, tretji niso ne to ne ono. Kako zelo važni
pa so mravogosti v našem življenju, lahko sklepaš
iz tega, da je napisal pater E. Wasman, kojega slavno
ime sem že omenila, samo o njih nad sto različnih
knjig in spisov."

„Atemeles in solenopsis pač ne zaslužita, da bi
se toliko pisalo o njima," meni Jurček.

„Na svetu je mnogo narobe," pojasni Murka in
ga odvede dalje.

Stavbni mojstri.

Ko je obiskal Jurček s svojo voditeljico tudi razne
oddaljene kote domačije, se je utegnil prepričati, kako
obširna je ta stavba. Bilo je na ducate manjših in
večjih soban, ki so bile vse združene z jarki in predori.
Pod obširnimi temnimi oboki, ki so bili podprti s
slopovi in stebriči, je tapljal Jurček s tipalnicami varno
naprej in občudoval vsepovsod duhoviti načrt krasne
stavbe. Jasno je uvidel, da mravlje niso samo skrbne
vzgojiteljice, močne delavke, prebrisane inženjerke,
ampak tudi imenitne stavbnice ali arhitektinje. Prav
nič si ni pomišljal povedati svojo glasno pohvalo
tudi Murki.

„Bila bi neumestna skromnost, “ je odgovorila
s ponosnim dostojanstvom, „ko bi odklonila tvojo
pohvalo. Vendar moram tudi priznati, da smo mravlje
sicer nad vse spretne zidarke, toda kakega samo-
lastnega sloga pa le nimamo, kot ga imajo n. pr. čebele
in čmrlji. Vsak narod, rekla bi, ysaka mravlja, dela
po svojem lastnem okusu in po danih razmerah. Zato
so pa naša mesta neznansko različna; vsako ima na
sebi nekaj, rekla bi, osebnega."

Zdelo se mu je, da bi se dalo to, kar imenujejo
mravlje svojo hišo, mnogo bolj po pravici imenovati
umetno utrjeno mesto. Ker se je bil že naučil od
Murke, kako je treba meriti razdalje, je preračunal
globočino in višino domačega mesta na najmanj tristo
mravskih dolžin in je pomilovalno mislil na največje
delo človeških rok, na orjaške piramide v Egiptu.

60

Četudi je pa odkritosrčno občudoval male žuželke,
h katerim je pripadal zdaj tudi sam, vendar je jel
polagoma čutiti, kako ga vedno silneje opominja
želodec. Zato se oglasi brez obotavljanja:

„Vse je za čuda lepo, vse je pri nas, kar si le
more poželeti srce poštene mravlje; toda ali smem
vprašati, kje bi se dobilo kaj užitnega za med zobe?"

„Med čeljusti si hotel reči, ti mala lakota," se
smehlja Murka. „Doslej sem te pitala jaz, toda čas
je, da se naučiš jesti sam."

„Oj, v tem bom hitro napredoval, to prav rad
obljubim!“

„Pojdi torej, da si ogledaš naše hleve!"

35

Pri kravicah.

Novo presenečenje! Hlevi pri mravljah! Jurček
pogleda Murko nejeverno:

„Hlevi? Resnični, pravi hlevi?“

„Le pojdi z menoj, boš koj videl; molzla bova
naše kravice," ga vabi voditeljica.

Precej abotno je gledal Jurček okoli sebe.

„Kravice? I, kje pa? Molzla jih bova? I, kako
neki?“

Z glavo majaje je stopal za Murko, ki ga je vodila
po poševno navzgor držečem hodniku, ki je držal do
vrha zemlje. Čutil je, kako ga obveva čvrstejši in
hladnejši zrak, opazil je pa tudi, da se je dvigal
hodnik od zemlje kvišku naravnost navpik. V votlini
hodnika se je dvigalo steblo osata, ki je rastlo iz zemlje.
Bilo je očividno, da je bila napravljena cevasta stavba
v varstvo rastline. Plezala sta kvišku in dospela v
razširjen prostor cevi, ki je bil podoben votli krogli.
Tukaj so živele žuželke, ki jih Jurček ni mogel koj
spoznati. Skozi majhno okence je vdiral solnčni žarek,
in Jurček je takoj izprevidel, da so to živalce, kakršne
je bil že mnogokrat opazoval na domačem vrtu na
vrtnicah in na bezgu in jih je stric France imenoval
listne ušice.

„Tu imaš takoj dve različni vrsti molznih kravic,
ki živita le kot domači živali po naših posestvih,"
poučuje Murka.

„Pri nas doma imajo tudi razne pasme krav v
hlevu,“ pripomni Jurček.

62

„Zdaj pa kar izbiraj in Bog ti blagoslovi!“ vabi
Murka.

Osupel je stal Jurček pred čredo listnih ušic, ki
jih je bila Murka imenovala kravice.

„Molzem naj? I, kako pa — in kje?“

„No, zadaj, kakor molzejo hribovci koze!“ izpod-
buja Murka.

Jurček je bil še bolj osupel. Za mravljo, ki tako
ljubi snago, da nosi glavnik celo na nožicah, je bil
ta posel precej umazan. Toda sila v želodcu kola
lomi! Zato se ni ustavljal v pretirani sramežljivosti,
ampak je posnemal Murko, si ujel debelo junico iz
črede in jel krepko mlesti in požirati, v kar je listna
ušica tudi brez ugovora privolila. Seveda pa ni bilo
mleko, kar mu je šlo tako v slast, ampak sladka
tekočina ali, recimo, sirup. Po dolgih požirkih se mu
je napel trebušček tako okroglo, da si je zaželel iti
na sveži zrak, da bi laže prebavljal.

Skozi okno sta šla z Murko na prosto. Mična
hlevska stavba, ki si je doslej Jurček ni mogel popol¬
noma jasno predstavljati, je stala sedaj v mesečini
v vsej svoji lepoti. Od zemlje se je dvigala okrogla
stavba kot stolpič, ki je bil ob vrhu oblasto razširjen.
Tukaj so stanovale listne ušice; krona vsega pa so
bili lepi, zeleni osatovi listi, ki so rastli skozi stolpno
odprtino.

„Ko gledam to stavbo," meni Jurček, „sem kar
brez besed od samega občudovanja. 11

„In vendar ni kar nič težko razumeti vse to,“
pravi Murka. — „Listne ušice sesajo hrano iz listja
in sočnatih rastlinskih stebelc. Nam pa kaj dobro
diši sladka tekočina, ki nastaja v njihovih prebavilih
in ki jo oddajajo kot zanje nič vreden odpadek. Zato
si mravlje poiščemo teh žuželk od vseh strani ter
varujemo in branimo to dragoceno živinico vseh ne¬
varnosti."

„Nevarnosti ? Kdo
pa kaj hoče nezmožnim
iistnim ušicam? Saj ne
morejo imeti sovražnika
pod solncem!" se čudi
jurček.

„0, polno jih imajo!
Na naše ušice prežijo
ličinke pikapolonice in
tenčičarice, zasledujejo
jih tudi roparske muhe
in najezdniki.“

„Odslej bom prav
zelo pazil na te sovraž¬
nike naše živinice, ki sem
se danes naučil, da jo
znam celo mlesti. In kako
mi je dišalo, še nikdar
v življenju ne tako!“

„Res, izvrstna je ta
hrana! A, da nam je
morejo živalce dajati,
morajo jesti tudi same.
Zato jim napravljamo
hlevce najrajši krog kake
žive rastline, na kateri
je dovolj živeža. Seveda
pa gospodarimo razni
mravi tudi kot živino¬
rejci zelo različno. Naj¬
bolj enostavno je rediti
ušice v hlevu, ki stoji
kar sredi našega mesta.
Tako si prihranimo prav
mnogo dela. Vendar pa

64

morajo biti pri takih hlevih sočne korenine kake žive
rastline v zemlji. Te korenine izsesavajo korenske
uši  c e. Črna vrtna mravlja redi korenske ušice v
zemlji; redi pa tudi listne  u š i,  ki jih utegneš dobiti
na tisoče in milijone po grahu in bobu, na čemžu in
kapčevju, na pesi in maku in številnih drugih rastlinah.
Črna lesna mravlja pa se ukvarja les skorjinimi
ušicami,  ki žive zlasti po hrastju.“

„Ali pa veš, kaj pravijo ljudje o tej naši živino¬
reji? Saj imajo oni tudi besedo pri gospodarstvu
naše zemlje."

„Ne vem, čemu te zanima mišljenje človeka o
naši živinici, toda res pa je, da mu nekatere vrste
mravelj, zlasti najboljše živinorejke, škodujejo, ker
razširjajo zarod listnih ušic, ki mu pokončava koristne
rastline."

„Kaj pa počno naše kravice, če ni na listju ni-
kakih mravov, da bi jih pomolzli?" vpraša skrbno
Jurček.

„Potem razlivajo sladki sirup kar po listju, ki se
blešči od njega; ljudje pa mislijo, da je padla medena
rosa.“

„Veste, gospa Murka, zakaj je meni naša živino¬
reja še posebno všeč? Zato, ker nam ni treba skrbeti,
da bi imele kravice mrvo in zobanje," se veselo po¬
naša Jurček.

„To je že res," pojasnjuje Murka, „toda še bolj
važno je zanje, da jih branimo in so v hlevcih po¬
polnoma varne. Zato ne pustimo, da bi kdo vstopil
v naše hlevce, pa čeprav preti nevarnost našemu
lastnemu življenju, kakor se tudi Culukafri bore za
svoje črede na življenje in smrt in padajo Arabci v
boju za svoje kamele."

Medtem je bila šla noč mimo kakor urna senca,
in izza bližnjih gričev so posijali prvi topli žarki
solnca. Mravljišče je znova oživelo.

65

,,Kaj je to?“ vpraša Jurček. „Nekatere mravlje
odnašajo majhna semena iz mesta!"

„Naše mravlje prinašajo domov le različna rast¬
linska semena, ki imajo na sebi kake užitne priveske;
na ta način razširjajo po zemlji dišeče vijolice, po¬
mladni pljučnik, krvavi mleček, petelinčke, korček in
zvončke, grebenušo in zimzelen in še mnogo drugih.
A kar nosijo te venkaj, ni seme, ampak so jajčeca
listnih ušic, ki jih nosijo sedaj na cvetice, da jih solnce
izvali in si mravlje na ta način pomnožimo svojo
goved. Lanski oktober so znesle ušice ta jajca na
marjetice; naše delavke so jih znosile v toplo gnezdo,
da bi jih pozimi ne zadela kaka nezgoda. Zdaj pa
naj gredo zopet na svež zrak, da dobe takoj, ko se
izležejo, tudi potrebne hrane."

„Kako so vendar mravlje prebrisane, da mislijo
kar na vse," se dobrika Jurček, „saj ravnajo skoraj
kakor ljudje!"

Murka se zasmeje in se šali:

„V nekaterih stvareh, zlasti v živinoreji, še pre¬
kašamo človeka. Ne verjameš? Ne? Pa mi povej,
koliko domačih živali je ukrotil človek v svojo korist?"

Jurček začne šteti. „Celo armado," reče. „Udo-
mačil si je konja, osla, govedo, prašiča, psa, mačko,
ovco ..." tu preneha, nobena žival mu ne pride več
na misel.

„No, kokoš gotovo tudi poznaš in race in gosi
in golobe," mu pomaga Murka.

„ln slona in velbloda in kozo ...“

„Torej bi jih bilo štirinajst; seveda jih je še nekaj
več, ki se jih slučajno ne domisliš. A zdaj pomisli:
mravlje imamo nad petsto različnih domačih živali!"

Jurček bi bil prišel skoraj ob pamet, ko je vse
to premišljeval. Mravlje imajo kravice, kakor pri ljudeh
kmetje; niti krmiti jih ni treba, pa jim dajejo sladka
mleko, tako da nekaterim ni treba ne na hladni dež

‘ 5

Jurček-Kozamurček.

66

ne na vroče solnce. Mravlje zidajo kot zidarke, delajo
rove kot rudarji, znašajo hrano kot peki in mesarji,
so izvrstne otroške vrtnarice in učiteljice in celo
vojačice! Na vse to je mislil Jurček, ko je lezel z
Murko zopet navzgor po stolpu in sta se vračala skozi
hleve nazaj v mravljišče. Ko se je pa spomnil, kako
lepo ga je znala Murka poučiti o vsem, kar jo je bil
vprašal, ga je močno zaskrbelo, da je govoril sam
ipri sebi:

„Bog me obvaruj tega! Toda nekaj slutim in ne
morem se rešiti te bojazni. — Skoraj da ima mravska
družba tudi profesorja za latinščino, in jaz se bom
moral zopet učiti slovnice! — Ojoj, ojoj!!!“

Mravlja, ki jo od latinščine boli
trebuh.

Jurček je prišel s svojo skrbno vzgojiteljico zopet
v notranje mesto. Kmalu pa se je prepričal, da mravlje
ne poznajo bolezni prepolnega želodca in slabe pre¬
bave. Nekaj tovarišic je še vedno gladilo, širilo in
utrjevalo znani predor. Ko so opazile tri izmed teh
pridnih delavk naši znanki, so prihitele k njima in
moledovale:

„Lačne smo, dajte nam jesti!"

Murka nemudoma pristopi k prvi mravlji, Jurčku
pa reče:

„Ti si jedel za štiri, nasiti te dve!"

Preden se je Jurček zavedel, kaj je pravzaprav,
je že pritisnila ena izmed delavk svoja usta ob njegova
in mu izsesala pošteno količino zaužitega sirupa iz
telesa. Jurček ni vedel drugega, kakor da je prav
abotno stal in potrpel.

»Kakšne neumne burke so pa vendar to?" vpraša,
ko je bila stvar končana.

Murka mu pojasni:

»Pred pravim želodčkom imaš še posebno golšo,
kjer se nabira del zaužite hrane. Iz te zaloge moreš
krmiti naše ličinke, pa tudi odrasle mravlje, kadar
si radi preobilega dela ne utegnejo same poiskati
hrane."

»To smo pa kakor kamele, ki se napijejo vode
za ves teden in jo nosijo s seboj v posebni shrambi
za vodo!" pripomni Jurček.

5 *

68

„Kaj bi s kamelami! Malo bliže poglej! Vsak
golobček ima golšo, da pita mladiče s sirasto kašo
iz nje,“ opozarja Murka.

„0j, koliko lepše je pri mravljah kot pri ljudeh!“
je premišljeval Jurček. »Ljudem, ki porabijo velik del
svojega časa, truda in denarja samo za to, da se
vsak dan do dobrega najedo in napijo, ne pride niti
na misel, da bi posnemali mravlje, kadar jih pridejo
lačni reveži prosit podpore! Pridne mravlje pa koj
najdejo tovarišice, ki jim polagajo hrano kar narav¬
nost v usta!"

Medtem, ko je nasičeval naš Jurček drugo de¬
lavko, je komaj opazil, kako se je bila prismuknila,
Bog vedi odkod, majhna žuželka, ki je bila čisto
podobna znanim ribicam, ki jih tolikokrat vidimo
za šipami starih podob. Živalca se je pritisnila
mravljama prav k ustom in vlekla vase, kolikor je
mogla. Ko je Jurček zašvignil s čeljustma, je ribica
urno izginila.

„Kdo je pa ta predrzna beračica, ki sede k po¬
jedini, ne da bi z besedico prosila dovoljenja," vpraša
Jurček ves vzburjen.

Murka ga tolaži:

„To je pa ena izmed najstarejših žuželk, kar jih
biva na zemlji. Zato zahteva že spoštovanje do starosti,
da jim ne odrečeš požirka medu, in to tem bolj, ker
so gladke kot jegulja in urne kot misel; ne moreš
jim torej nahuditi, tudi če bi hotel."

Kislosladkega obraza je sprejel Jurček Murkino
tolažbo.

Iz tega, kar je bil doživel v zadnjih štiriindvajsetih
urah, si je ustvaril velik, lep pojem o modrem narodu
mravov, ki živi tako enotno, a vendar svobodno skupaj
in si tako po bratovsko pomaga. Žal mu je bilo, da
ga je bil nekoč opazoval tako silno površno, brez
kakega posebnega zanimanja.

69

Šele zdaj je razumel besede, ki jih je bil izpre-
govoril profesor naravoslovja v šoli ob priliki, ko je
razlagal mravlje:

„Dragi moji, hotel sem vam pokazati mnoge ve¬
like reči (mislil je imenitne, hvale vredne lastnosti)
na majhnih bitjih (mravljah) ..., pozneje pa, ko dora-
stete, boste opazovali mnogo majhnih reči (mislil je
malo vredne, graje vredne lastnosti) na velikih bitjih
(ijudeh).“

Ko je bil Jurček-Kozamurček stopil prvikrat v hišo
mravov, si je domišljal, kako je vzvišen po svoji
pameti nad temi majhnimi žužki. O tem je bil sicer
še zdaj prepričan in se je prepričal še neštetokrat
z neovrgljivimi dokazi; vendar pa je videl, da imajo
tudi mravljinci marsikaj tako urejenega kakor ljudje;
celo med imajo, in tisti, ki ga je bil srkal še pred
kratkim, je bil sijajen, nič slabši od ajdovega, lipo^
vega ali majaronovega medu, ki ga je kot deček tako
visoko cenil.

V enem samem dnevu se mu je odprl nov svet,
o katerem se mu doslej niti sanjalo ni.

Toda, žal, ima vsaka stvar poleg solnčne, tudi
svojo senčno plat.

To je doživel Jurček že naslednje jutro, ko mu
je velela Murka:

„Danes je prav ugodno vreme; zato boste imeli
šolo na prostem. Pojdi z drugimi mladimi mravljinci
kar ven 1“

Jurčku je bilo pri teh besedah, kakor da ga je
polila Murka z mrzlo prho; vse navdušenje se mu je
mahoma razkadilo. Slabe volje je vlekel svojih še-
stero nožič; bil je zadnji med zadnjimi.

Pod velikim, senčnatim bučnim listom so se učenke
ustavile. Na majhnem kremenjaku je že stala stara,
častitljiva mravlja silno resnega obraza; bil je to njen
kateder.

70

Mravljice so si pomigavale in pošepetavale, da
je to najstarejša mravlja vsega mesta, ki je videla
mnogo sveta in je neznansko mnogo študirala.

„Ljube moje mravice!“ je začela profesorica, „nič
vam ne bo škodovalo, ako zveste, čeprav ste še tako
mlade in komaj pred nekaj dnevi rojene, kaj več iz
zgodovine in življenja našega naroda."

Tu se je gospa profesorica nekoliko odkašljala
in potem nadaljevala:

„Me spadamo k najimenitnejšemu plemenu žuželk,
v razred kožokrilcev; ti se lahko ponašajo, da jim
pripadata dve družini, ki se odlikujeta pred vsemi
drugimi žužki po svoji umnosti, pridnosti in krasno
urejenem družabnem življenju: družini mravov in čebel.
Naš narod ima na tisoče plemen, razširjene smo po
vsem svetu, pričenši od male, pridne rjave vrtne
mravljice pa do orjaške mravlje-potnice z imenom
eciton, ki potuje v krdelih skozi pragozde in ropa
mravljišča, ki so ji posebno všeč; od naše marljive
rumene sestre lasius, ki je najrajši vedno doma v
podzemski hiši, pa do predrznih južnoameriških mra¬
velj atta, ki objedajo drevje do golega in gnojijo z
razgrizenim listjem svoje vrtove, na katerih gojijo kot
umetne vrtnarice okusne gobe. Kaj sličnega ne najdete
nikjer v ostalem živalstvu. Naše države so povsod
lepo urejene. Vsak naš državljan dela, vsak ima enake
dolžnosti, zato pa tudi enake pravice; vsi spoštujemo
in ljubimo drug drugega."

Profesorica nekoliko pomolči, pa spet nadaljuje:

„Stara sem že, a moje obilne in resnobne izkušnje
mi pravijo, da čaka naš narod v daljni bodočnosti
še velika, blesteča bodočnost. Radi lažnivega ustnega
izročila, krivih predsodkov in malenkostne sebičnosti
smo danes razcepljene na mnogo velikih in manjših
narodov, ki bivajo na vzhodu in zapadu, na severu
in jugu. Obsojene smo, da se med seboj zajedamo in

71

bijemo, ne da bi se združile v eno samo mogočno
državo, ki bi bila polna svobode in resnice in pravice
in za zgled vsem drugim žužkom sveta. Danes ne
poznamo mravlje niti plemenitega veselja gostoljub¬
nosti in vsaka tuja mravlja, ki se zaupno približa
našemu ognjišču, postane smrtna žrtev naše grozo¬

vitosti. A kdo ve, če ne zasine končno vendarle dan,
ko bodo vsi mravi sveta uvideli svojo zmoto in spo¬
znali, kaj jim je v skupno korist. Tedaj bodo po¬
kopali svojo brezmiselno sovražnost, združili vse svoje
sile in tako postali prvi narod žužkov na zemlji!“
Jurček se ni mogel premagati, da ne bi siknil:
„Potem bodo tudi mravlje prepevale z nami:
»Slovan povsod brate ima!“

72

Ko pa profesorica nemoteno nadaljuje:

»Potem bodo vsi narodi in plemena, od male
monomorium pharaonis pa do ameriške atta cepha-
lotes ..

„Ojoj, oj oj! Boli, boli!"

Tuji imeni — monomorium pharaonis (nedolžna
hišna mravlja, ki se je bila iz Egipta, kraljestva
starih faraonov, zaplodila skoraj že po vseh mestih
sveta kot nadležna hišna mravlja), še bolj pa atta
cephalotes — sta tako močno vplivali na Jurčkove
živce, da ga je vilo po trebuhu in se je zvijal na
vse strani kot ranjen slepič.


Jurček-Kozamurček razkrinkan.

Vsa preplašena prekine profesorica svoje pre¬
davanje, stopi s kamenitega odra k Jurčku in ga
vpraša v skrbeh:

„Kaj pa ti je?"

„0 joj, tako grozno mi je hudo! Povsod me boli,
tukaj gori, tam spodaj, po nogah me trga, v glavi žge!
O joj, o joj!“

Stara mravlja, ki ni bila samo izvrstna profesorica,
ampak tudi slovita otroška zdravnica, je jela Jurčka
takoj temeljito preiskovati.

»Vnanje poškodbe ne najdem nobene," reče kmalu,
»tvoje telo je kar lepo doraslo in brez napake. Imaš
lepo glavo, oprsje, na njem tri pare nog in zadek.
Hm, hm!“

Jurček se le še bolj zvija.

„Ali te boli tukaj? Ali morebiti tam? Ali tule?"
In zdravnica trka in skrbno prisluškuje na prsih in
na glavi bolnika.

»Da, da, tukaj in tam in tu, povsod me boli!"
stoka Jurček.

»Čudno! Tvoje mišičevje (meso) je vendar zdravo
in prav tako kakor vsaka druga mravlja moreš vleči
tudi ti breme, ki prekaša težo tvojega telesa za tri¬
desetkrat, dočim gospodar narave, človek, čestokrat
ne more vzdigniti niti toliko, kolikor tehta sam. —
Tukaj, kaj čutiš tu?"

»O, boli — spodaj, zadaj, spredaj — in zgoraj
tudi!"

74

„A tvoja kri se vendar pravilno pretaka po žilah;
želodec in črevesje delujeta, kakor se spodobi, hm,
hm! Zadihaj mi prav globoko in počasi! — Tudi
pljuča, hočem reči: traheje (vzdušnice), so v redu.
Morda je pa napaka v živčevju ?“

„0 seveda, v živčevju ne bo vse prav, gospa
profesorica! Čutil sem, kakor da bi bila udarila strela
v vse živce, ko sem slišal prejle grozne tuje (latinske)
besede!'“

„Preiščimo torej tvoje živce! — Tudi tukaj ne
morem najti nič bolestnega. Živčne niti, ki se vle¬
čejo od glave skozi oprsje do zadka, so skozi in
skozi v najboljšem stanju. Tudi v živčnih središčih
(ganglijih ali vozlih) ni opaziti nikakega moteža; teh
vozlov imaš več, v glavi posebne, v oprsju tri, v peclju
in v zadku posebne. Vsak tak živčni vozel deluje
popolnoma samostojno, neodvisno od vseh drugih. Če
bi te kdo razrezal tudi na dva kosa, bi vendar živel
še nekaj časa v dveh ločenih delih. — Poglejmo še
možgane, ki jim pravimo tudi nadgoltnika in pod-
goltnika!"

Ves potrt je zašepetal Jurček:

„Nemara jih imam zelo malo?"

„Kaj še! Dovolj jih imaš! Kakor pri vsaki pošten!
mravlji znašajo tudi pri tebi možgani dvestoinosem-
deseti del tvoje telesne teže; to se pravi, da imajo
razmeroma enako velikost kakor pri močno razvitih
sesavcih. Zato smo tako duhovite!" ga poučuje pro¬
fesorica.

Nenadoma osupne zdravnica. Na vso moč skrbno
opazuje s svojimi tremi pikčatimi očesci bolnikov
zadek in reče:

»Primaruha! Tukaj pa vendarle nekaj ni popol¬
noma v redu!"

„Kaj pa je, gospa profesorica?" je vprašal Jurček
prestrašen.

75

„Obrni se okoli! Čuden, prečuden primer! Kaj
takega še nisem videla svoj živi dan!“

Jurček je čutil, kako je profesorica nekaj vlekla
sem in tja, in je jadno vprašal, kaj je našla vendar
tako čudnega.

„Kdo ve, ali ni kakšen izrastek, morda celo goba,“
meni profesorica.

„Izrastek! O Bog, o Bog!“

»Stvarca je upogljiva, tkanina, ki si je ne morem
razložiti."

Vse mravlje so se radovedno približale, tako da
je stal Jurček v krogu med njimi, in so vse vpile:

„Kako čudno! Kaj bi vendar utegnil biti ta beli
robček?"

»Robček!" zakriči Jurček in se strese od vzburjenja
po vsem telesu. Grozna misel je šinila kot blisk skozi
njegove možgane. Divje je gledal okoli sebe, planil
na travno bilko, ki se je nagibala tam poleg nad
vodno mlakužo, splezal kvišku po njej in se obesil,
držeč se samo z dvema nožicama, prosto nad vodo.
Tako je lahko opazoval svoj zadnji del v vodnem
ogledalu. Nobenega dvoma ni bilo več!

Razločno je videl v vodi svojo podobo in opazil
prav natančno na gornjem delu zadka umazano belo
banderce. Le malo še, pa bi bil padel od samega
strahu v vodo. S težavo je cepetal z nogami, se za¬
vihtel zopet na bilko in splezal k bregu; hotel je
ubežati svoji lastni sliki.

Na obrežju so ga vse vzburjene pričakovale druge
mravlje in se pomenkovale:

»Ta bela stvar je sumljiva!"

„Ta mrav ne spada v našo družino!"

»Tujec je!"

»Pritepenec!“

»Zadavimo ga!"

»Odtrgajmo mu glavo!"

76

Ubogega Jurčka je bilo to — njemu tolikanj ne¬
prijetno! — odkritje tako pretreslo, da mu ni niti na
misel prišlo, da bi se branil, četudi je bil večji in
močnejši od svojih nasprotnic.

Mravljice so se vdale svojemu nagonu in so na¬
vzlic lepim naukom svoje modre profesorice obkrožile
našega junaka, da se vržejo kot divjaki s široko raz¬
prtimi čeljustnimi kleščami nanj.

„Veliko uspeha sem dosegla s svojim poukom!“
je govorila žalostna profesorica, ki je gledala vsa
srdita ta vrišč.


Bela zastavica.

Med ta hrum se nenadoma pomeša glasen vzkrik,
poln bojazni:

„Mir! Kaj vam je prišlo na misel!" Bila je Murka.
Kot angel varuh je stopila med Jurčka in njegove
sovražnice. S trepetajočimi trepavnicami in grozeče
odprtimi čeljustmi se je obrnila k napadavkam, ki so
se takoj odmeknile za nekaj korakov.

„Sram vas bodi!" je vzkliknila Murka razkačena.
„Kako si vendar drznete, da si prisvajate pravico
nad življenjem in smrtjo tovariša? Ve, ki ste stare
komaj en dan in se vaše plenice še niso posušile!"

„On ne spada k naši družini!" si drzne ugovar¬
jati ena.

„Zadaj ima čudno rjav privesek!" pristavi smelo
druga.

Vedno ljutejša odvrne Murka:

„Privesek gor, privesek dol! Skušene mravlje so
spoznale jajčece za eno izmed naših in ga prinesle
domov. Neznansko se moram čuditi, da si prilaščate
ve, ki nosite takorekoč še jajčne lupinice na hrbtu,
odločujočo razsodbo v takem primeru! Žoltokljuni ste!
Preglasne razposajenke!"

Nekatere stare mravlje, ki so prihitele zraven, so
pritrjevale Murki. Profesorica pa je žalostno zmaje¬
vala z glavo.

„Vedno ista pesem," je mrmrala globoko užaljena,
„ali se res mravlje nikoli ne bodo znebile svojih ne¬
spametnih predsodkov? To večno nezaupanje je edini

78

vzrok, da so tako grozovito neznosne med seboj. Škoda,
moj dragoceni čas je bil zapravljen brez koristi!"

Sicer pa — resnici časti — so stale male mravlje
osramočene pred Murko, ki je zdajci prijela Jurčka
za prednjo nožico in ga predstavila drugim.

„Le poglejte ga," je govorila dostojanstveno, „in
spoznajte svojo krivico! Glava in zadek sta sivkasto-
črna z motnim bleskom, le oprsje je deloma rdečkasto.
Na reclju pred zadkom se dviga pokončna luska. Ali
niso to poglavitni znaki naše družine? Kdo si drzne
tajiti, da ni kakor vsaka druga izmed nas?"

Ti dokazi so razpršili v Jurčkovih nasprotnicah
poslednjo mrvico nezaupanja. V znak prijateljstva so
ga vse obstopile in vsaka je silila k njemu, da bi ga
poljubila.

Nato je Murka odvedla Jurčka-Kozamurčka. Ko
sta prišla v bolj samotno sobico, se je vdal Jurček
žalosti in potožil Murki:

„0 ljuba Murka, kako ste dobri in kako sem
Vam hvaležen! Ko bi vedeli, kako sem nesrečen!"

„Beži, beži! Kar pomiri se, ljubo dete!"

„Lahko je reči, pomiri se! A kdo me reši nesreč¬
nega rjavega platenca . ..“

„...  ki ti prav nič ne škoduje, verjemi! Že davno
sem ga bila opazila; menila sem, da je brez pomena;
mimo tega ti pa še prav lepo pristoja.“

„Ali je bilo mar že na jajčku?" Jurček se je zdaj
jasno spomnil, kako je bil pri svoji preobrazbi po¬
skušal s skrajno silo, da bi skril nesrečni rogljiček.

„Že na jajčecu sem videla to stvarco, da,“ pravi
Murka in pristavi: „Potem se je prikazala na ličinki
in bubi; zdaj si zrastel in tudi platence je rastlo s teboj.
Vendar, kakor sem že rekla, stvar ni vzbujala v meni
nikake pozornosti."

„Kajne, platence je zrastlo precej veliko?" je ja¬
dikoval Jurček, ki je bil znova preplašen.

79

„1 no, je že, a ne misli vendar na to! Potrudi se
le, da boš prav priden mravljinec, in prepričaš se,
kako te bodo Še spoštovali s tvojo rjavo zastavico
vred!“

Po teh tolažilnih besedah zapusti Murka sobo.
Jurček bi bil že skoraj zaupal rednici svojo skrivnost,
a vedno ga je bilo nekako sram. Zdaj pa, ko je bil
sam, ga je prevzela bolečina in jeza radi grenke usode,
ki ga je silila, da je moral vedno nositi to odurno
zastavico.

„Niti kot mravljinec se nisem mogel znebiti tega
zoprnega koščka svoje srajce! 1 ' je vzkliknil besno.
„Ko sem bil otrok, sta se norčevala iz mene brat in
sestra, ker sem ,platno prodajal'. Zdaj naj bom pa še
mravljam v zasmeh! A poprej je bilo vendar še bolje!
Tedaj sem mogel skriti rogljiček z eno samo roko,
a zdaj? Kaj naj počnem? Prirastel je name in nositi
ga moram zmeraj, zmeraj! Kolikokrat sem se branil
obleči stare hlačice, toda mama me ni hotela poslu¬
šati, ni..

Odkar je bil mravlja, mu je prišla misel na mamo
nenadoma v drugič v glavo. In tako ga je prevzel
spomin nanjo, da je pozabil na vse drugo.

»Mamica!" je šepetal med globokimi vzdihi. »Uboga
mamica, kako dolgo Vas že nisem videl; zdi se mi,
dolgih sedem let! In Vi plakate sedaj po svojem
malem Jurčku. Toda potolažite se, ljuba mamica, in
odpustite mi, da sem Vam skoraj hotel nekaj očitati!
Vi ste vedno moja ljubljena mamica, in čeprav sem
postal mravljinec, ostanem vendar za vselej Vaš otrok,
Vaš Jurček! Tako neizmerno Vas imam rad, tako rad
bi Vas videl in Vas poljubil na Vaše, od skrbi zavoljo
mene ovenelo lice! O, ko bi imel vsaj kakšen spo¬
minek od Vas, ki bi bil vedno pri meni! — Toda,
saj ga tudi imam! To banderce, ki mi je tako trdno
prirastlo, je iz Vaših rok. Da bi pomagal štediti mamici,

80

sem nosil stare hlačke, ki so se vedno znova trgale,
in tako nosim zdaj v spomin na svojo ljubo mamico
to zastavico! Kako sem vesel, da mi je ostala! Kdo
ve, morda mi prinese še srečo? Saj se vse, kar
stori mati, zgodi v blagor njenih otrok, četudi ne
razumejo tega.“

In Jurček se je smejal in jokal obenem in plesal
od veselja radi platnenega priveska, ki mu je bingljal
zadaj.

Slednjič si je olajšal prepolno srce na ta način,
da je od veselja zajokal iz vseh svojih stotriindvaj-
setih oči.

Sovražni napad.

Čez nekaj dni je bil naš Jurček-Kozamurček
ponosen, močan mravljinec. Telo mu je bilo krepko,
z dobrim uspehom je dokončal tudi šolo. Murka mu
je dala odhodnico z besedami:

„Odslej ne potrebuješ ničesar več od mene!“

„Nikar ne govori tako!“ odvrne Jurček. „Tvoja
ljubezen mi je potrebna vse življenje." — Zdaj je tudi
vedel, da se vse mravlje tikajo med seboj, zato ni
nikogar več vikal. Vsak dan se je za vajo boril s
svojimi tovarišicami in si tako krepil ude; pri telo¬
vadbi je dobival vedno najboljši red. Zato ni nič
čudnega, če je bil pri vsej družini na glasu, da je
najboljši vojak.

Kadar je bilo treba izvršiti kako drzno podjetje
ali stati na straži na nevarnem kraju, so vselej izvolili
Jurčka, ki si je zavoljo tega tudi veliko domišljal.
Nekega dne najde konopno zrno, in bistroumna
glavica se kmalu nečesa domisli. Zgoraj in spodaj
kakor tudi na obeh straneh izgrize luknje vanje, izvotli
seme in si ga natakne kot viteški oklep. Prednji nožiči
pomoli iz luknjic, srednji par pa skrije v oklepu.
Kadar je stal na zadnjih nožicah, je bil popolnoma
podoben ponosnemu vojaku. Take uniforme mravlje
seveda še niso nikoli videle; zato so jo sprva obču¬
dovale, kmalu pa se niso več zmenile za novotarijo,
ker so morale misliti na bolj resne stvari.

Hude skrbi so zadnje čase vzburjale in motile
mirno življenje naših miroljubnih in delavnih mravelj.

6

Jurček-Kozamurček.

82

Črnice so namreč že več dni opazovale v okolici
svojega mesta tuje mravlje, vohunke, ki so se vedle
zelo sumljivo in vselej urno odnesle pete, kadar so
videle, da so bile opažene. Njihovo čudno vedenje ni
moglo pomeniti nič dobrega. In res, nekega vročega
popoldne, ko se je večina naših črnic vsa utrujena
hladila v kletni dvorani, zaori nenadoma strašen klic:

„Rdeče sangvineje prihajajo!“

Bile so stražarice, ki so nabijale na veliki boben
in klicale na obrambo domovine. — Na ta poziv je
planilo mnogo mravelj, vsem na čelu Jurček, v prvi
hodnik. V otroški dvorani je nastala nepopisna zmeda,
da je vse kar mrgolelo. Z največjo naglico je vlačilo
na stotine pestunj jajčeca, ličinke in bube v najbolj
globoke prostore, da jih otmejo spričo roparic. Na
najožjem mestu hodnika so pa že zadele naše vojnice
na trumo napadavk. Jurček je takoj izprevidel, da so
domačinke na boljšem kot prodirajoči sovražnik. So¬
vražne vrste so si zaman prizadevale, da se prerinejo
skozi vrsto pogumnih branivcev, ki so se jim besno
upirali,

„Ko bi se bile le trenutek zamudile,“ je trdila
Murka, >,pa bi bil vdrl sovražnik v osrčje našega
mesta ! 11

„Mi stojimo kot zid,“ je prisegel Jurček in potisnil
eno izmed glavnih naskakovavk v ozadje. „Tukaj ne
prodre nihče!“

Vendar pa ni bil zadovoljen s potekom boja.
Zadržati sovražnika v tej soteski je bilo pač lahko,
a zato se ni umeknil za ped nazaj. Ker na ta način
ni moglo priti do odločilne bitke, je stvar pretila, da
postane nevarna.

„Precej jih mora biti, kar ni sicer navada krvavo-
rdečih rusk,“ je menila Murka vsa v skrbeh; „zakaj,
ko bi zadaj ne imele ojačenj, bi bile gotovo že zbe¬
žale . 11

83

Jurček je premišljeval nekaj časa, pogreznivši se
v težke misli.

„Murka,“ je rekel nato, „ali hočeš prevzeti obrambo
tega hodnika?"

„To ni težko," odvrne, „ampak na ta način, kot
stojimo sedaj, utegne trajati boj vse leto! Nobena
stranka ne bo odnehala!"

„Bomo videli!" zakliče Jurček. „Ali imaš dovolj
dvajset mravelj, da zadržuješ sovražnika?"

„To je več nego dovolj!"

„Potem se le name zanesi!"

Jurček zapove dvajsetorici mravelj, naj ostanejo
pri Murki, sam pa odvede prav prav tiho, ne da bi
sovražnik le količkaj opazil, ves polk moštva nazaj
proti onemu predoru, ki ga že poznamo iz dogodka
o deževni glisti.

Jurčkov načrt je bil vreden slavnega vojskovodja.
Na koncu predora je ustavil svojo četo; bilo je kakih
sto izbranih mož. Sam se je podal na neko višino,
odkoder je mogel videti pred mestna vrata. Murka
je imela prav. Tam je stala pred obzidjem sovražna
armada v dolgih vrstah in pritiskala na svoje tova¬
rišice spredaj, ki so bile že vdrle v mesto. Jurček
pride nazaj k svoji četi in zapove:

„Prodirati moramo kolikor mogoče mirno! Na-a-
prej! Sto-o-paj!“

6 *

Jurček-Kozamurček postane general
na bojišču.

Gotovo si že slišal, dragi moj, o pastirjih, ki
pasejo z velikanskimi klobuki na glavi, noč in dan
na konju, po neskončnih ameriških prerijah svoje
črede. Neštetokrat so v nevarnosti pred „rdečekožci“,
divjimi Indijanci, ki se zaljšajo s ptičjimi peresi in
žive od napadov in ropov na druge ljudi. Pa tudi pri
nas v Evropi spreminja lenoba pogosto ljudi v tatove
in roparje. Podobne razmere najdeš tudi med žužel¬
kami. Razvpita roparska družba med njimi so krvavo-
rdeče mravlje sangvineje. Divje, sirove, nezmožne po¬
štenega dela so napovedale vojsko vsem omikanim
mravljam; v manjših krdelih napadajo mirna delavska
mesta, vdirajo v hiše, ropajo vse, karkoli dosežejo,
celo živino, ušice in kaparje, ki jih odnašajo v svoje
brloge. Najhujše je pa to, da izropajo iz delavskih
družin tudi jajčeca in ličinke. Ali mar veste, zakaj?
Da dobe delavke, ki se izležejo pri njih doma in si
jih pridrže za sužnje! Te mravlje-sužnje morajo oskrbo¬
vati svojim roparicam vsa domača opravila, jim služiti
in jih celo česati. Zato pravimo o krvavordečih mravljah,
da so „mešano ljudstvo".

Mimo domače vrste najdeš pri njih več ali manj,
eno šestinko do tretjine števila gospodarjev, tudi tuje
vrste, ki so sužnjice pri njih. Rdeče sangvineje sicer
lahko delajo in zidajo in skrbe zase tudi same, ven¬
dar najdeš med štiridesetimi njihovimi gnezdi samo
eno brez sužnjic! Gospodovanje in lenoba in boja-

85

željnost jim je tako prešla v meso in kri, da se jim
hoče le vojske, kot nekdanjim Turkom, ki so hodili
k nam plenit svoje bodoče pomagače Janičarje". Za
sužnje imajo najrajši črne fuske ali rufibarbe ali sive
cinereje; le izjemoma si naropajo tudi zarod gozdne
rjave rufe ali njene temnejše sestre, ki so pa vse
zelo spretne in pridne za delo.

Lahko si mislite, s kakšnim divjim hrepenenjem
so stale rdeče Indijanke pred mestom, v katerem sta
vodila obrambo Jurček in Murka. Komaj so pričako¬
vale trenutka, da vdero v trdnjavo. Kot zmagovavke
niso baš hotele uničiti prebivavstva samega, pač pa
se polastiti njegovega imetja. A nenadoma zaori nad
njimi bojni krik:

„Pobijte roparje!" Z vso svojo četo vdre Jurček
od strani v sovražne vrste. Rdečke, ki nikakor niso
pričakovale tako nenadnega napada, so se v trenutku
razpršile. Zaman so poizkušale, da bi se zopet zdru¬
žile. Jurček je hitel s svojimi zvestimi, da loči sovražni
tabor na dva dela; tako je preprečil, da bi se mogel
sovražnik v redu braniti. Kjerkoli se je prikazal on,
povsod je nastal med rdečkami strah in zmešnjava.
Napad se je tako izvrstno posrečil, da ni mogel misliti
sovražnik na nič drugega‘kot na beg.

»Zasledujte roparje! Ne prizanašajte nikomur!"
je bodril Jurček svojce. Popolnoma je bil pozabil, da
je prastara navada pri mravih, da zasledujejo samo
tiste roparje, ki neso v čeljustih kako jajčece ali ličinko,
da jim otmo plen, pa niti za korak dalje ne. A hotel
je nevede zanesti tudi med mravljince človeške na¬
vade, ki mnogokrat niso lepe. Dočim je zmagoslavni
polk preganjal bežeče sovražnike, pa skoči Jurček
sam urno k hišnemu vhodu in ga skrbno pokrije s
suhim listom, tako da je ostala samo prav majčkena
odprtina, skozi katero se je mogla s težavo preriti
posamezna mravlja. Kajti sovražnice, ki so bile vdrle

86

v hodnik, so bile še vedno v njem. Nič niso opazile,
da je bila njihova vojska zunaj poražena, in so zato
poizkušale prodreti.

„Ti zločinci," je premišljeval Jurček, „so videli
vhod in spoznali del našega mesta. Nevarno bi bilo
za nas, ko bi ostali živi in odnesli s seboj načrte
naše trdnjave!" Z vso težo svojega telesa sede na
suhi list, preži z odprtimi kleščami na odprtini in
zavpije z mogočnim glasom:

Jaz sem tukaj, Murka, zapodi mi potepine ven!“

Na hodniku nastane brezmejna zmešnjava. Rdečke,
vse prežete od groze, da slišijo sovražen glas od tam,
kjer so mislile, da jim varujejo zahrbtje lastne tova¬
rišice, se neznansko urno obrnejo in planejo proti
izhodu, za njimi pa Murka in njene hrabre tovarišice.
Od vseh strani stiskane in porivane se sklenejo ob
vhodu v klopčič, dokler ne najdejo z veliko težavo
majčkene odprtine, ki jo je bil Jurček pustil odprto
zanje. Druga za drugo so se morale preriniti skoznjo.
A prav to je hotel Jurček. Že je stal na preži. Z od¬
prtimi kleščami je planil na vsako rdečko, ki je ko¬
bacala ven, in ji v hipu odščipnil glavo. Pri tem
krvavem rokodelstvu se ga je lotila neka omotična
pijanost. Zdelo se mu je, da je brivec, pri katerem
čakajo ljudje, da pridejo na vrsto, in kakor tu, je za¬
kričal tudi on vsakikrat, kadar se je zvalila sovražna
glava v pesek:

»Končano! Dragi gospod!" Enajst sovražnikov
je bilo na ta način že mrtvih, in pravkar se je pri¬
pravljal, da zgrabi dvanajstega, ko mu zadoni nasproti:

»Stoj, oho, kaj vendar misliš!?"

Bila je Murka, ki jo je hotel zgrabiti.

»Za božjo voljo!" zakliče Jurček ves prestrašen.
Grozno! — niti predstavljati si ni mogel, kakšno stra¬
hotno nesrečo bi bil skoraj povzročil v svoji divji
gorečnosti.

87

„0h, odpusti," je jecljal in se opravičeval: „Bil
sem tako zaverovan v delo; le poglej okoli sebe!"

Čudeč se in z grozo v srcu je gledala Murka
glave sovražnic. Niti ena ni bila ušla.

„Naj to stvar izvedem do konca," nadaljuje vneto
Jurček; nato teka iščoč okoli in nabere pred vhodom
enajst trdnih smrekovih igel. Na vsako nabode po
eno glavo in jih nasadi za ograjo pred mestna vrata.

„V bodoče", je menil, „si bodo roparski vitezi
prej dobro premislili, preden nas napadejo, če bodo
videli to vrtno ograjo pred našo hišo."

„Vendar se zopet povrnejo," pravi resno Murka.
„Rdeče sangvineje so nespravljive sovražnice. Jutri
doživimo nov napad."

Iz daljave je bilo že nekaj časa čuti glasne vzklike.
Prihajali so bliže in bili so vedno glasnejši. Bila je
Jurčkova zmagoslavna armada, ki se je vračala domov
od zasledovanja sovražnic. Ko ugledajo ti junaki svo¬
jega voditelja poleg nabodenih sovražnih glav, prično
vriskati iz vsega grla, da ni bilo ne konca ne kraja:

„Hura, hura! Živel junak z belo zastavo ! Živel naš
Kozamurček! Živel naš general Kozamurček!"

Kakor grom se je razlegal veseli krik zmagovavcev
po bojnem polju. Jurček je položil danes prvikrat
poln zadovoljnosti desno prednjo nožico na svojo
zastavo; mislil je pri tem na mamico in zamrmral po
tihem v globoki ginjenosti:

„Ljuba, dobra mamica! Kako srečni bi bili pač
Vi, ko bi zvedeli: Danes je postal Vaš Jurček general
pri mravljah!"

Napad s strupenim plinom.

Še je vriskala navdušena mravska vojska svojemu
vojskovodju, ko se začuje sredi med množico resnobni
glas sivolase profesorice. Vse nenadoma utihne, ona
pa mirno govori:

„Dobro je bilo vaše delo, ko ste branile našo
domovino. Vojna pa je sama na sebi zločin. Tudi če
se morate vojskovati iz pravičnih vzrokov, je vendar
vojna tudi v tem primeru obžalovanja vredno zlo, je
nesreča. Zato ni primerno, da se zdaj vdajate ne¬
brzdanemu veselju zmagovavca; bolj umestno bi bilo,
da bi bile žalostne radi tega, ker vam je tolpa roparjev
z nasiljem prekinila mirno delo. Samo delo in nič
drugega prinaša omikanemu narodu slavo in čast!"

Jurček je hotel ugovarjati naziranju učene gospe,
ta pa se ni dala motiti in je nadaljevala:

„Vojna je in ostane za vse čase nesreča, tudi za
zmagovavca. Le poglejte krog sebe; koliko vaših to¬
varišic leži tu mrtvih in ranjenih! Ličinkam in bubam
so pokradli vzgojiteljice! Mnogo močnih čeljustnih
klešč, ki so bile posvečene delu za našo državo, je
izgubljenih za vedno!"

Umna in modra Murka je bila popolnoma istih
misli.

„Tako je," je rekla. „Misliti moramo na to, da
nadomestimo mrliče s podvojeno pridnostjo. Zdaj mo¬
ramo najprej očistiti hišo vsega, kar bi jo utegnilo
okužiti. Zato moramo pospraviti trupla naših junakov
in padlih sovražnikov."

89

Kmalu je bilo pridno ljudstvo zopet na delu.
Mrtvece so spravili iz mesta na »pokopališče", na
suh kraj, kjer so kopičili tudi druge odpadke in smeti.
Ker je bilo tamkaj nekaj senčnatih rastlin, jim je dejal
Jurček, da so to vrbe žalujke. Povsod se je pričelo
zopet staro, mirno delo.

Jurček si je hotel še enkrat ogledati vojno po-
zorišče. Vtopljen v svoje visoko leteče misli, se je
potikal po okolici. Čutil je veliko zadoščenje zaradi
pridobljene zmage, in častihlepje mu je jelo že pol¬
niti glavo z drznimi na¬
črti o bojih in zmagah.

Naslonil se je na travno
bilko in se še bolj po¬
topil v opojno sanjarje¬
nje, rekoč:

„Naj le pridiguje
profesorica, kar hoče;
jaz čutim, da sem kot
mravljinec rojen za ve¬
like reči. Prvi korak na
poti slave je storjen; ni
dvoma, da sem največji vojskovodja, kar jih je kdaj
živelo med mravljami. In jutri nas bodo krvavordeče
sangvineje zopet napadle, kakor je rekla izkušena
Murka. To bo zame nova sijajna zmaga. In potem —
kdo mi more zabraniti, da postanem vladar našega
mesta in tudi kralj vseh mravljincev?"

V hipu zasliši v bližini čudno šumenje, kakor bi
hotel kdo zasmehovati njegovo častihlepno sanjarje¬
nje; obenem pa ga zagrne čudna megla in neznosen
smrad se razširi naokoli. Prestrašen odskoči Jurček
ter ugleda neznanega žužka. Njegov hrbet je bil črn,
vrat in noge pa rdeče kot opeka. Brezobzirno mu je
molel zadnji del telesa nasproti kakor kak topničar
topovsko cev.

90

„Kdo te je učil takih sirovosti in nedostojnosti?"
zakliče Jurček ves besen.

Ne da bi odgovoril, mu pošlje žužek z istim šumom
nov naboj v obraz.

Naš junak bi bil skoro omahnil in se zadušiL
Toda besnost je tako vzkipela v njem, da je našel
potrebne moči in planil na nesramnega predrzneža.
Skočil mu je na hrbet in ga trdo zgrabil s prednjima
nogama za glavo. Nameraval mu je z močnimi če¬
ljustmi odpreti glavo, kakor je bil storil pred kratkim
s svojimi sovražniki.

„Za božjo voljo," je cvilila žival, „nikar me ne
umori!“

„Žal mi je, a ne morem drugače! Kaj pa vendar
misliš? Generala tako nakuriš!"

„Oh, mislil sem, da me hočeš napasti, in hotel
sem se samo braniti!"

„Ha-ha-ha! To imenuješ obrambo? Ali mar vsi
tvoji sorodniki ravnajo tako?“

„Da, prav vsi.“

„Potem ste pač vsi skupaj ostudna družba. Kako-
vam je pa ime?"

„PuŠkarji  smo, pravijo pa nam tudi bom-
b ar  dir  j i.“

,,No, izvrstno! Toda tako bombardiranje je meni
prebito malo všeč.“

In bliskoma se odpro Jurčkove močne klešče, da
odstrižejo puškarjevo glavo.

»Usmili se me vendar!" prosi bombardir.

Mahoma šine Jurčku dobra misel v glavo. Nagne
se k žužku in mu zavpije na uho:

„Povej, puškar, ali mi obljubiš, da ne boš nikoli
več streljal name, če ti darujem življenje?"

»Obljubim; za to ti dam častno besedo poštenega
hrošča!“

»Hrošč si torej?"

91

„1 seveda, ali ne vidiš? Poglej me vendar ne¬
koliko bliže!“

Puškar razpne krila, jih razkazuje Jurčku in ga
opozarja na posebne znake svoje vrste. Imel je dve
izredno nežni in prozorni kožnati krili za polet, ki
sta ležali skriti pod dvema močnejšima, roženima
pokrovkama, kadar ni letal.

„Tako imamo urejena krila vsi hrošči," razlaga
puškar. „Moje ime je sicer drugačno in učeno, vendar
me vse zmerja za puškarja. Spadam pa v družino brzcev,
izmed katerih imajo nekateri, kot n. pr. bakrenasti in
vijoličasti krešič, prelepe pokrovke, ki se izpreminjajo
v vseh barvah."

„Bodite lepi, kakor hočete," pripomni Jurček,
„olike pa nimate nobene!"

„Ti pač namigavaš na paro z ostrim vonjem, ki
jo brizgam zadaj iz sebe?"

»Lepa para," zakliče Jurček, »hvala lepa za ta
smrad."

»I no, to je moje orožje! Varuje me napadavcev
in mi pomaga loviti majhne žuželke."

»Nesrečnež! Ti si me hotel pojesti, kaj?"

„Ne bom tajil; vendar moje orožje ti ni bilo kos.
Kaj takega se mi doslej še ni primerilo."

»Hvala'Bogu! A čuj, kaj ti pravim: ali mi moreš
preskrbeti in zbrati dvanajstero puškarjev, takih kot
si ti?"

»Prav lahko! Pet jih stanuje z menoj pod istim
kamnom, drugi pa bivajo v moji soseščini."

»Izvrstno. Ali bi vam bilo prav, ko bi vam pre¬
skrbel jaz za kosilo kakih sto mravelj — morebiti
še več?"

»O, in še kako!"

»Čuj torej! Jutri zjutraj ob prvem solnčnem svitu
pridi s svojimi puškarji tjale pod oni bučni list. Saj
ga vidiš, kajne?"

92

„Velja! Bodi brez skrbi; mi bomo točno na
svojem mestu!“

„Tam ti dam jutri nadaljnja navodila. Z Bogom,
prijatelj! Privedi s seboj vse moštvo in še to ti pri¬
poročim: prihranite vse svoje strele za jutri, krvavo
jih bomo potrebovali!“

Po tem razgovoru se Jurček oddalji in je ves
pogreznjen v misli in načrte. Držeč prednji nožiči
na hrbtu, je mrmral ves zadovoljen sam pri sebi:

»Svetovna zgodovina bo imela nekoč dovolj pisati
o delih slavnega generala Jurčka-Kozamurčka! Ko bi
me videl sedaj veliki Napoleon!“

Cesar Kozamurček I.

Komaj se je drugo jutro zdanilo, že zbere Jurček
v veliki dvorani vse odrasle mravlje in reče z noslja¬
jočim glasom častnika, ki je že od nekdaj vajen po¬
veljevati, brez ovinkov:

„Sporočam vam, da nameravam danes zjutraj
napasti rdeče sangvineje in jim ponuditi bitko na
planem."

Profesorica zmajuje v skrajni nejevolji z glavo
in resno ugovarja:

„Na ta način zapuščamo svoje dobro pravo in
prehajamo k stranki krivice. Včeraj smo se vojskovali
v pravični samoobrambi; danes pa naj postanemo
sami zločinski napadavci?"

Z vso odločnostjo odgovori Jurček:

„Te stvari mora biti enkrat za vselej konec! Sicer
vam ne daje slavna zmaga, ki sem vam jo priboril
včeraj, nobenega poroštva za varno bodočnost."

„0 joj!“ svari dobra, modra učiteljica. „Ti nam
naštevaš svoje zasluge in se bahaš s tem, da si iz¬
polnil svojo dolžnost!"

„E kaj, dolžnost," odvrne Jurček nejevoljno, „da
ni bilo včeraj mene, Bog ve, kako bi bilo danes z
vami! Sicer pa, čemu besede? Jaz sem dal svoja na¬
vodila in v kratkem se dvignem s svojo vojsko."

Zdaj pa skoči profesorica, trepetajoč od jeze po
vsem telesu, pokonci in vzklikne:

„S svojo vojsko? S svojo vojsko! Blaznež, kdo
ti je dal pravico nad življenjem in smrtjo tovarišic?

94

Ali si popolnoma pozabil, da ne bivaš pri čebelah
v panju, marveč da smo v naši državi vsi enaki, da
ima sleherni enake pravice in dolžnosti?"

»Če smo vsi enaki," odvrne Jurček ošabno, „zakaj
pa ni storil kdo drugi tega, kar sem storil jaz?"

Ne da bi poslušal druge ugovore, ne zmenivši
se niti za odločni svet Murke, zapusti dvorano, po¬
vzdigne prednjo desnico in zakliče:

»Naj vam bo všeč ali ne, vojaki, ki so me videli
včeraj v boju, mi zaupajo in pojdejo za menoj!“

In glejte — kdo bi verjel? — velika večina
mravelj, pijanih od včerajšnje zmage, je sprejela z
navdušenjem Jurčkov predlog. Naravnost ven skozi
glavna vrata je odkorakal s svojo močno četo in si
mislil:

„Nobenega dvoma ni, vojska mi je vdana. Lahko
se zanesem na njeno zvestobo; in ko Se vrnemo
zmagoslavno nazaj, je državna prekucija neizogibna."

Potem zapove:

»Stoj'!"

Nato razpostavi svoje vojake v vrste in razdeli
mednje razne službe in dostojanstva. To je storil
prvič z namenom, da podžge njihovo častiželjnost,
drugič da priklene nekatere posebno tesno na svojo
osebo, končno pa tudi zato, da je mogel govoriti
tale govor:

„Častniki, podčastniki in vojaki! Dokazali ste
mi že svoj pogum in prav nič ne dvomim, da mi po-
morete tudi danes, da stremo sovražnika."

„Bog živi generala z rjavim praporom! Živel,
živel, živel!“ so kričale mravlje v zboru, in Jurček je
nadaljeval:

»Častniki, podčastniki in vojaki! Danes sem vam
pripravil veselo presenečenje, ki nam zagotavlja zmago
že vnaprej. Ostanite tukaj pripravljeni in pričakujte
me! Čim se vrnem, gremo naprej na sovražnika!"

95

Po tem govoru izroči poveljstvo Glavaču in Klešč-
manu, dvema zaslužnima vojakoma, ki ju je bil po¬
vzdignil za svoja pribočnika in ki jima je popolnoma
zaupal. Glavač sicer ni bil nikakšen cvet razumništva,
a bil je vrlo močan in vztrajen. Kleščman pa je imel
grozne čeljusti in orožje; imel je le to napako, da ni
bil nikdar sit. Noč in dan ga je mučila lakota. Ta
dva hrabra vojnika sta bila podala svojemu voditelju
Jurčku že toliko dokazov vdanosti, da se je na nju
brezpogojno zanesel.

Jurček se poda k znanemu bučnemu listu, v čigar
hladni senci je bila dobra profesorica svoj čas nasto¬
pila tako goreče za svetovni mir med mravljinci.
Tukaj najde general Kozamurček hrošča, s katerim
je bil prejšnji dan sklenil vojno zvezo.

,,Dobro, da si tukaj!" ga pozdravi. „Kje so drugi
topničarji ?“

„Tukaj so,“ odgovori brzec.

Jurček vidi pod listom zbrane tovariše svojega
zaveznika, jih prešteje in zakliče vesel:

„lzvrstno! Vsi ti so, se razume, pod tvojim po¬
veljstvom, kajne?"

„Tako je!"

„Zdaj pa dobro pazi! Jaz sem general, vsaj za
enkrat je tako; pozneje, upam, postanem kaj več. Jaz
sem general mravljincev in najvišji poveljnik. Moja
vojska stoji tu blizu pripravljena in jaz jo odvedem
na sovražnika. Čim trčijo prednje straže z njim skupaj,
ga pritisnemo na to vašo stran, ali razumeš? Ko pride
v območje vašega ognja, zapoveš ti takoj ,ogenj!‘ —
in: bum! bum! bum! zdrobite vse brez usmiljenja
v prah!“

„Le zanesi se na nas!“ reče nadtopničar, „padali
bodo kot snopi."

„Dobro; zdaj pa dobro jutro in dober tek o pravem
času!“ zakliče Jurček in hiti nazaj k svoji vojski.

96

»Kaj novega?" vpraša KleŠčmana in Glavača.

„Na povelje, gospod general," naznani Kleščman,
„ne daleč od nas smo opazili praporček rdečih sangvi-
nejk, ki je dozdevno prodiral proti nam. Ko so nas
pa ugledale, so jo bežno odkurile."

„Naprej tedaj! Moramo jih izslediti, nato jih ob¬
kolimo in potisnemo sovražnika tja k onemu bučnemu
listu." — Z važnim obrazom pokaže mesto. — „Tam
stoji pripravljeno moje topničarstvo. Bataljon! Na-a-
prej! Sto-o-paj!“

Vojska je jela prodirati. Poleg Jurčka je korakala
kot voditeljica mravlja, ki je natančno poznala pot
od včerajšnjega zasledovanja. Pod takim veščim vod¬
stvom se je seveda posrečilo v najkrajšem času od¬
kriti sovražno armado, ki je bila videti, kakor, da že
pričakuje boja.

Zvito je obšel Jurček sovražnika na tak način,
da ga je mogel prijeti za hrbtom in potisniti v za¬
želeno smer. Nasprotniku se ni, kakor se je zdelo, niti
sanjalo, kaj namerava sovražnik.

„Kako zabite so te mravlje!" je zamrmral Jurček.
„Niti pojma nimajo o vojni umetnosti!"

Ko je prišel ugoden trenutek, plane na rdečke
ki se niso niti poizkušale ustavljati, ker jih je bilo
kvečjemu kakih petdeset.

»Potisnite jih naprej!“ zakliče Jurček vojakom. Pa
tega niti ni bilo treba. Kot da bi si ne mogle želeti
nič boljšega, so se dale gnati proti bučnemu listu.
Le tu in tam se je ozrla v divjem begu katera nazaj,
da se prepriča, ali je sovražnik še za petami ali ne.
Čim pridejo do bučnega lista, se začuje glasno povelje:

»Ogenj!“

Grmeč strel s polnim nabojem je sledil povelju.
Rdečke so bile nenadoma zagrnjene v oblak dima,
čigar oster in ostuden vonj jim je jemal sapo. Znova
se ponovi povelje in znova se pokadi dim, ki je gostejši

97

f

in silnejši od prvega. Jurček ustavi svojo vojsko, po¬
kaže svojcem goste megle dušečega plina in zakliče:

„Tam stoje moji topničarji, ki sprejemajo sovraž¬
nika s topovskim gromom!“

Zdaj so razumeli vsi, kakšno veselo presenečenje
jim je bil pripravil Jurček k srečnemu izidu boja;
v nebrzdanem navdušenju so odmevali med moštvom
burni:

„Hurra! Hurra! Hurra!“

V tem je pa prodrl grozni plin topov že do Jurčko¬
vih čet. Zato je ukazal Jurček, naj zavije vojska na
levo; dočim so se zvijale rdečke v smrtnem boju,
odvede general svoje moštvo za kamnit nasip na
varno, jih postavi v vrsto in nagovori:

»Častniki, podčastniki in vojaki! Preden smo se
podali v to bitko, so se hotele nekatere stare mravlje
ustavljati mojim načrtom z vsemi mogočimi trditvami.
— In zdaj, glejte! Lep, sijajen uspeh venča moje delo!
S pomočjo mogočnih zaveznikov, ki sem jih znal pri¬
dobiti za našo stvar, sem rešil državo neizprosnega,
dednega sovraga!“

„Tako je, tako je!“ so klicali vojaki.

„Že dolgo opazujem,“ nadaljuje Jurček in lice mu
temni od težkih skrbi, „da je način vladanja v naši
državi silno nedostaten in enostranski! Vse premalo
je osebne svobode in premalo napredka je pričakovati.
Napredek in svoboda pa sta najbolj potrebna pogoja
za življenje moderne mravlje. Ako so vse mravlje
enake, potem se bomo morale tudi v bodoče boriti
s klepetanjem starih ženic, z zastarelimi nazori in
otroškimi strahovi. — Častniki, podčastniki in vojaki!
Zato predlagam, da si izvolite iz svojih lastnih vrst
mravljo, pogumno in duhovito mravljo, kateri popol¬
noma zaupate; da imenujete to mravljo za svojega
glavarja, svojega kralja ali, če hočete, tudi za svojega
cesarja!"

Jurček-Kozamurček.

7

98

c>

„Da, da, to napravimo!" kriče vsi iz enega grla.

„Z eno besedo, biti bi moral mravljinec z bogatimi
darovi duha in srca, kakršen sem n. pr. jaz; mravljinec,
ki pozna vojno umetnost, kot jo poznam jaz; mrav¬
ljinec, ki bi znal v danem primeru dobiti bitko kakor
jaz! Mravljinca potrebujete, ki bi vas znal privesti

99

do slave, kakor sem storil jaz! Toda jaz sam se v
vašo volitev ne vtikam prav nič. Vi ste prosti; izvolite
si, kogar sami hočete in kdor vam je všeč!“

Po teh besedah se je delal Jurček, kakor da se
hoče odstraniti, in je bil poln take neverjetne skrom¬
nosti, kakršne še ni videl svet.

Toda vsa vojska zagrmi soglasno:

Jurčka hočemo 1 Našega Kozamurčka z rjavkasto
zastavico!“

Naš junak si tega ni dal reči dvakrat. Dostojan¬
stveno se vstopi pred svoje vojake, premeri vse vrste,
pozdravljajoč četo za četo, in slovesno izjavi:

»Odslej se torej nazivam: Kozamurček L, cesar
vseh mravljincev."

In vse ljudstvo je zaorilo:

»Živel cesar Kozamurček L, živel, živel, živel!“


7 *

Kolo sreče se zasuče.

Tako so se izpolnile Jurčkove sanje. Svojo časti¬
hlepnost je umel sijajno opravičiti pred samim seboj,
ko si je govoril:

„Četudi nisem imel nikoli posebnega veselja da
učenja, vendar sem bil vedno brihten otrok. Ker sem
se pa izpremenil v mravljinca, je vendar popolnoma
naravno, da sem postal pri teh majhnih bitjih tako
kmalu cesar."

Če je pa kdo častilakomen pohlepnik, ga prav
gotovo zadene pravična kazen. Slavohlepje se namreč
ne da nikoli zadovoljiti. Čim je namreč častilakomnik
dosegel eno čast, koj si postavi drugo, še višjo. Tako
tudi naš Jurček ni našel odslej več miru. Sen novega,
višjega dostojanstva ga je mikal, za njim pa ga je
vabila še večja slava in tako naprej brez konca. Ni¬
kjer ni bilo videti mesta tako visokega, da bi bil
mogel neči:

„Zdaj mi je dobro! Zdaj sem popolnoma zado¬
voljen." —

„Cesar vseh mravljincev," je pravkar premišljeval
Jurček, „to vendar ni prav nič drugega nego naslov,
ki mi pristoji. Postati moram mnogo več! Mravljinci
so samo del velike skupine kožokrilcev. Kaj ko bi
postal poglavar vsega tega razreda? In potem, ko
sem že sklenil zvezo s puškarji, bi utegnil raztegniti
svojo oblast tudi nad razredom hroščev? In kdo bi
mogel nadalje ugovarjati, ako bi postal cesar vseh
žužkov sveta? Ali mar ni človek gospodar vseh živali?

101

Ako se torej že kak človeški otrok spremeni v žuželko,
mora težiti najmanj za tem, da postane cesar vseh
žuželk!“

A za zdaj se je bilo treba zadovoljiti z vsekako
zelo vzvišeno stopnjo na lestvici slave, ki mu jo je
bila zarisala bujna domišljija. Z glasom skromne pri¬
ljudnosti reče svojcem:

„Prav, prav! Sprejemam naslov vašega cesarja;
toda olika zahteva, da se vrnem z vami v svoje kralje¬
stvo, da tam z vso slovesnostjo uradno proglasim
svojo vzvišeno službo.“

Čisto tiho je pristavil sam zase:

„Kako debelo bo pač gledala profesorica s svojo
nepotrebno latinščino! Ali se bo jezila!“

Z drznimi očmi pregleda še enkrat bojišče. Tam
so se zabavali puškarji, ki so se gostili, glasno cmo¬
kajoč, z rdečimi mravljami, ki so bile poginile v du¬
šečem plinu. A Jurček ni hotel za tak ostuden prizor
zgubljati časa; stopil je na čelo armade in jo odvedel
nazaj k mravljišču. Pred vhodom pa obstoji kot vkovan.
Mraz ga spreleti.

„Kaj se je zgodilo?" zakliče ves prepadel.

Biti je morala nesreča; to je pričal že nered
zunaj mesta. Varstveni nasip okrog mesta je bil de¬
loma porušen, vhod v notranje mesto tu in tam po¬
škodovan. Poln strašnih slutenj zdrevi Jurček s svojim
generalnim štabom v notranjščino. V veliki dvorani
ga obkoli v njegovo neizmerno začudenje množica
mravljincev, ki jih v prvem strahu niti opazil ni. A
kmalu začuje prav razločno oster glas:

»Kvišku, vojaki! Skrbite, da ta drhal ne bo mogla
več noter 1“

Te besede in razni drugi nevarni znaki so ne¬
nadoma odkrili ubogemu Jurčku strašen položaj, v
katerega je bil zagazil s tovariši vred: njegovo državo,
njegovo lastno cesarstvo, so bile zasedle tuje mravlje.

102

A to niso bile rdeče sangvineje, ampak dosti groznejše
in za vojno sposobnejše amazonke!

Cesar Kozamurček I. si je belil glavo na vse načine,
da bi razvozlal to uganko, pa je ni mogel. A če opazuješ,
dragi čitatelj, dlje časa življenje mravljincev in njihove
boje, ti Jurčkove uganke ne bo težko ugeniti. Stvar
je taka:

Rdeče sangvineje so vrle vojačice in poznajo način
vojevanja kot malokdo. Poglavitno njihovo geslo je:

»Prodiramo posamič, udarimo skupno!"

Zato napadajo v manjših četah tako iznenada,
da redno premagajo mnogo jačje vojske bolj straho¬
petnih črnih mravelj. Seveda se taka vojna taktika
utegne tudi ponesrečiti; to pa takrat, kadar je narod
črnih mravelj posebno številen. In tako je bilo včeraj
v našem, to je Jurčkovem mestu. Danes so sangvineje
ponovile napad po svoji tisočletni navadi zopet z manjšo
četo — včerajšnja bridka izkušnja jih ni prav nič
izmodrila! — ki se je seveda zopet ponesrečil, zlasti
radi izbornega topništva Jurčkovih zaveznikov. Slučaj
ali pa usoda je hotela, da so imele isti dan v svojem
načrtu napad na nesrečne črnice tudi bojevite ama¬
zonke, ki so stanovale kakih trideset metrov proč.
Ker napadajo amazonke vselej le z veliko armado in
je bilo jedro črnih mravelj z Jurčkom na čelu odsotno,
je jasno, da se je moral naval posrečiti prav korenito.

Dočim si je Jurček v svoji vzburjenosti zaman belil
glavo, začuti dvoje tipalnic, ki sta ga vsiljivo obtipa-
vali. Nenadoma se razlegne po dvorani rogajoč glas:

»Aha, ga že imamo, generala s konopnim oklepom!
To je tisti junak, ki bi rad bojeval velike boje kot
nekoč Napoleon ali v rimskih časih Hanibal!"

Ves besen zavpije Jurček:

»To je pa že preveč! Kaj to pomeni?"

»Takoj zveš, slavni vojskovodja! Včeraj so bile
pri vas rdeče sangvineje, ki imajo izmed evropskih

103

mravelj poleg nas amazonk edine pravico, hoditi z
orožjem v tuj zelnik po zelje, to se pravi, po ličinke
in bube in jajčke. Tako je bila vsaj dosedanja tisoč¬
letna navada. Ti pa si nameraval ves svet postaviti
na glavo in ustvariti iz svojega že stoletja zasužnje¬
nega naroda novo kasto plemenitašev, ki naj bi na¬
padali doslej edino upravičene vojskovavce same. Vse
to smo zvedele po svojih ogleduhih in smo ti pripra¬
vile za to prav slavnosten sprejem tukaj v hiši."

Res je bilo tako. Jurček se je spomnil, da mu je
bil naznanil pribočnik Kleščman praporček (oddelek)
rdečih mravelj, ki so se bile potikale v bližini. Seveda
pa so bile ogleduhinje že toliko oddaljene, da revež
ni mogel razločiti s svojim slabim daljnogledom, da
to niso navadne krvavordeče mravlje, ampak mnogo
lepše, rdečkastorjave amazonke, ki imajo vse drugače
prožno telo, in — groza! — v ostrih kleščah strahotno
orožje: meč in kosol

„Ko smo bile od svojih ogleduhinj zvedele vse
potrebno," nadaljuje tuja poveljnica amazonka, „smo
počakale, da odideš s svojo vojsko nad krdelce krvavo-
rdečih mravelj in se pomudiš z njimi. Ko si zasledoval
tisto petdesetorico, smo pa me prikorakale z vso svojo
vojno silo. Kakor je naša navada, smo napadle tvoje:
kraljestvo, ki si ga zapustil brez obrambe, in zdaj.. ,
No, pa saj boš kmalu slišal in videl, kaj se bo dalje
zgodilo!"

S popolnoma izpremenjenim glasom ukaže zdaj;
govornica:

„Dobro zastražite tega ujetnika! Zvedele smo,
kakšne vojne umetnosti je uganjal včeraj v boju zoper
naše sestrične. Danes mu pokažemo, da smo se me
amazonke nekaj naučile od njega. Ne nosimo zaman
imena bojevitih ženi,  ki so po besedah grške pravljice
živele svoje dni ob Črnem morju in se bojevale z vso
Evropo in Azijo!"

104

Jurček je bil popolnoma brez moči spričo takega
številnega sovražnika. Le predobro je kmalu razumel
pomen zadnjih besed. Iz premikanja vojačic in iz
glavnih povelj, ki jih je slišal, je sklepal, da ponav¬
ljajo amazonke isto zvijačo, ki jo je bil sam porabil
včeraj zoper krvavordeče roparice. Dočim je majhen
oddelek branil vhod, je korakala močna truma skozi
„sloviti predor deževne gliste", da napade Jurčkov
polk od zadaj in ga zdrobi. Za trenutek je upal ne¬
srečni general, da bodo njegovi vrli vojaki odbili
napad; napeto je čakal, sapa mu je pojemala, in v
velikem strahu je bil za svojce. Minute so se mu zdele
večnost. Tedaj zasliši glas prejšnje govornice, ki je
zadonel od zgoraj izpred glavnega vhoda:

„Zmaga, zmaga!"

Jurček ni imel nobenega upanja več. Njegova
vojska je bila razbita, vse je bilo izgubljeno. Strt je
sklonil glavo in po tihem, tako da ga ni mogel nihče
razumeti, je zašepetal:

„Zdaj je konec cesarja Kozamurčka 1.1“

Mnogi izgube glavo zato, ker je eden
nosil svojo previsoko.

Amazonke so se hotele po prestanem trudu za
trenutek odpočiti in se okrepčati. Kako se je začudil
Jurček-Kozamurček, ko je opazil, da so prišle za njim
kot postrežnice in sužnje rdečebradke, ki so morale
pitati zmagovavke iz lastnih ust, kajti slavne ama-
zonke niso radi mnogih vojnih pohodov pozabile
samo tega, kako je zidati mesta in vzgajati mladino,
ampak so pozabile celo — jesti! Jurček je uvidel, da
amazonke niso gosposki, neodvisni narod, ampak so
popolnoma odvisne od svojih služabnic, ki jih zato
tudi mnogo potrebujejo. Zato ropajo poleti dan na
dan gnezda raznih mravelj, kar je opazoval švicarski
mravoslovec Forel, ki je naštel v triintridesetih dneh
kar štiriinštirideset napadov teh mravelj in cenil šte¬
vilo od njih ugrabljenih tujih ličink in bub na več
nego 30.000!

Koj po mali južini so šle amazonke zopet na delo.
Zbrale so se v vojni posvet. Vojačica, ki je imela,
kakor se je zdelo Jurčku, čin in dostojanstvo generalice,
je znova povzela besedo:

„Vojno smo dobile," je pričela, „sovražnik je strt,
kot je navada pri nas, in polastile smo se njegove
dežele. Ni nam treba prenašati njegovih jajčec, ličink
in bub v svoje mesto. Ker nas je doma več nego
dovolj in smo tudi tukaj gospodarice, bomo pustile
tu svojo posadko ter ustanovile novo naselbino. Me
smo velesila in moramo misliti tudi na kolonialno

106

gospodarstvo. V boju je izpolnila vsaka izmed vas
na svojem mestu svojo dolžnost. Zato veljajo pravice
zmage za vse v enaki meri. Mravi, ki se bodo razvili
tukaj iz jajčec, ličink in bub in ki pripadajo k pasmi
premaganega naroda, bodo naši državni sužnji, v bla¬
gor vseh brez izjeme."

Dočim so amazonke besedam svoje generalice
glasno ploskale v znak pritrjevanja, je začutil Jurček
nekako dolžnost, da primerja ravnanje te roparske
glavarice s svojim lastnim ravnanjem. Prvikrat v živ¬
ljenju se je jasno zavedel strašne odgovornosti, ki
mu je kot velikansko breme težila dušo. Navzlic vsem
nasvetom starih, izkušenih tovarišic, samo zavoljo
svoje častihlepnosti, je bil izzval sovražnika; od krva¬
vega boja je žel dobiček le on sam, postal je cesar.
Z eno besedo, on edini je povzročil vse nesreče in
ves poraz tega dobrega, skromnega in pridnega ljud¬
stva, ki si ni želelo nič drugega, kakor da bi moglo
v miru živeti in delati.

Iz teh premišljevanj, od katerih se mu je bolestno
krčilo srce, ga nenadoma zdrami rezki glas zmago¬
slavne vojskovodkinje;

„Vojne ujetnike ženite pred mestna vrata! Ob¬
sodbe naj se izvrše kar pod milim nebom! Tako si
prihranimo delo, da bi morali prenašati trupla obso¬
jencev."

Ko bi se mogli zježiti mravljincu lasje in obledeti
njegova črna koža, bi bil Jurček pobledel kakor zid
in polila bi ga bila kurja polt, če bi bil otrok.

Dva vojaka sta ga vzela medse in odvedla ven;
tukaj je mogel motriti sovražno generalko pri dnevni
svetlobi. Bila je mravlja zares prav krepke postave in
lepo umerjenih udov. Izraz njenega obraza pa je bil
tako divji in drzovit, da bi se ga bila vsaka poštena
mravlja prestrašila, ako bi jo bila srečala pri luni¬
nem svitu.

107

»Kako je škoda,* je menil Jurček, ki mu je bil
ob solnčni luči zopet zrastel pogum, »da ni pri nas
mravljincih v navadi policija in orožništvo. Ta bi bila
prva zrela za vislice."

Kostanjevordeča generalicagani razumela. Obrne
se do svojih rabljev in veli:

»Pričnite posel z najstarejšo!*

jurček se obrne in zagleda profesorico, ki je stala
globoko zamišljena med stražo.

Ko je stara propovednica miru in sloge med brat¬
skimi rodovi začula povelje rdeče generalice, je dvig¬
nila resno in dostojanstveno svojo duhovito glavo in
spregovorila:

»Preden umrjem, se obrnem še enkrat do vseh
mravljincev širne zemlje kateregakoli rodu in naroda!
Vprašam vas: Doklej naj še traja to blazno sovraštvo
med narodi, ki so bratje? Ali nimamo dovolj prilike
in truda za boj proti skupnim sovražnikom, ki so med
žužki tujih vrst? Pa tudi med sesavci jih imamo —
spomnite se le južnoameriškega kosmatega mravljin¬
čarja! — in zlasti med pticami-žolnami?! — Po no¬
tranjem ustroju svojih držav daleč nadkriljujete druge
žuželke. Ne da bi združile vse svoje moči za skupno
delo, ve, ki stojite po svoji duhovitosti in pridnosti
edine na svetu nad žužki, da, živalmi sploh, pa se še
uničujete! Zedinite svoje državice v eno samo veliko
zvezno državo! Združite se vse mravlje vsega sveta!
To je zadnja želja umirajoče, ki je dovolj dolgo živela
in ki vas zdaj zapušča za vselej. Za slovo vas ime¬
nujem vse s sladkim imenom: bratje in sestre! In to
ime naj pomeni: mir in odpuščenje!"

Jurčka so zelo pretresle besede, ki jih je bila
govorila iz dna duše častitljiva starka, ta resnična
prijateljica naroda. Kdo ve, če jih ni bilo tudi med
amazonkami nekaj, ki jih je presunil in prepričal ta
globoki in resni govor?

108

Toda, ali se je dal prepričati on takrat, ko so
mu pridigovali, da naj bo pameten in moder? Ako
nas kdo opozarja na možne nevarnosti, ki jih utegne
izzvati naše ničemurno koprnenje. po velikih rečeh,
govori največkrat gluhim ušesom; slepo drevimo kot
norci za svojimi ničevimi željami. Ko pa pride ne¬
sreča in vidimo že posledice svojega ravnanja, tedaj
— žal, šele tedaj! — se nam posveti v glavi, da pri¬
trdimo modremu svetovavcu.

Ali torej mislite, da so amazonke, ki so bile do¬
bile bitko in so bile vse omamljene od svojih uspe¬
hov, poslušale besede profesorice?

Generalica je dala znamenje, in sek! — je že le¬
žala glava te nenadomestljive učiteljice in prerokinje
miru na tleh in je bila prebodena od ostrih čeljusti
sirovega rablja.

Podobno se je zgodilo z vsemi ostalimi vojnimi
ujetnicami, kajti krvoločne amazonke so pomotoma
mislile o njih, da so Jurčkove somišljenice in zato
sokrivke.

Kako grozen in pretresljiv pa je bil za „cesarja“
oni trenutek, ko je med obsojenci spoznal svojo ljub¬
ljeno rednico!

„Murka! O, moja preljuba Murka!" je zakričal
v besni bolečini.

„Ne vznemirjaj se zavoljo mene!" je rekla dobra
starka. „Kar me v resnici peče, je le misel, da izgube
naši otroci zlato svobodo in postanejo sužnji dosti
manj izobraženega, četudi orožja bolj vajenega in
številnejšega naroda."

Jurček se ni mogel več premagati, skočil je iz
vrste in vzkliknil:

„Ne, ne! Prizanesite vendar moji Murki 1 Jaz, samo
jaz sem kriv vsega! Prisegam vam, ona je bila zoper
vojno! Jaz sem hudoben in nepokoren in nisem hotel
poslušati njenega svčta ..

109

Dalje ni prišel, nekaj amazonk je prijelo vzbur¬
jenega reveža, glava poštene Murke pa se je skotalila
po pesku.

Jurček, ki je bil skoraj blazen od bolečine in ga
je mučila pekoča vest, je kričal:

„Umorite mene, mene umorite!"

Tedaj se oglasi nekdo od zadaj:

„ Stojte!"

Vsi se obrnejo, da vidijo, kdo prihaja. Rdeča
zaveznica amazonk, vsa prašna, prikrevlja na petih
nogah, šeste ni imela več.


Vojno sodišče.

Peteronožna mravlja se stokajoč otrese prahu,
stopi na sredo zborovališča in zakliče z glasom, ki
se je tresel od jeze:

„Dobro bi bilo, da tega generala s konopnim
oklepom prej zaslišite, preden ga pošljete v krtovo
deželo."

Jurčku se je bilo v prvem hipu zbudilo upanje,
da se nemara izboljša njegov položaj, a ta zmota je
trajala le malo časa.

»Kakor vidite," nadaljuje sangvineja, „sem jaz
ena izmed tistih krvavordečih vojačic, ki so se hotele
maščevati nad črnimi mravljami za včerajšnjo sramoto.
Ker nas je bilo premalo, smo se morale umekniti
premoči in smo šle na ta način na roke vaši slavni
vojski, ki je imela potem lahko delo."

»Izvrstno!" pritrjuje amazonska generalica, »toda
kakšne novice prinašaš? Kako, da prideš sama?"

„Oh,“ zavzdihne mravlja in grenka solza ji zdrkne
po licu, »vse tovarišice so pomrle, vse so že davno
prebavljene ...“

»Prebavljene? Kaj naj to pomeni?"

»Vprašajte rajši generala s konopnim oklepom!
Ta dobro ve!"

Jurčku se je zdelo najbolj pametno, da molči.

»Le pomislite," prične tožiteljica iznova in njena
beseda je izražala tokrat zaničevanje, „ta bedak se
je šel vezat z dvanajstorico puškarjev! Izdajavski so
stali ob veliki bučni lopi in komaj se približamo na

111

•strelno razdaljo, nas že jamejo obstreljevati s plino-
vimi bombami na tako strahoten način, da se zgrudi
na mah vsa četa omamljena na tla. Jaz sama sem
odnesla pete le po nekakem čudežu, sicer ne brez
rane, a vendar vsaj živa. Ti zanikrni puškarji so planili
na naše vojačice, da jih požro. Bili so že siti, ko
pridejo do mene in mi iz objesti izrujejo eno nogo."

Vzkrik srdite jeze je odmeval po tem poročilu
med zbranimi sodnicami.

„Kaj!“ je zakričala generalica in se okrenila proti
Jurčku. „Kaj takega si se drznil storiti? Ti, ki spadaš
k pasmi mravov, ki nas psujejo, da smo barbarke in
roparice?! Namesto da bi se vojskoval pošteno in
odkrito, se zatekaš k tako podlim in ničvrednim zvi¬
jačam? Celo tega te ni bilo sram, da si sklenil zvezo
s hrošči, temi mravožrci!"

jurček je hotel odvrniti:

„Tudi ljudje sklepajo v vojni zveze z drugimi,
ki ne pripadajo k njihovi pasmi."

Toda vedel je že in se prepričal, da zgledi iz
človeškega življenja in človeških običajev ne vplivajo
na mravlje prav nič.

„Me smo roparsko ljudstvo," zakliče rdečerjava
generalica, „toda k takim podlostim se ne zatekamo
nikoli!"

Šepajoča mravlja povzame znova:

„A vse to še ni nič posebnega! Vedite, da sem
na svojem begu iz onega klanja srečala tega malo¬
pridneža z njegovo vojsko. Skrijem se za kamen in
ujamem novost, da se je bil dal oklicati za pogla¬
varja vseh mravelj — tudi amazonk — pod imenom:
Cesar Kozamurček I.!“

„Izborno! Kozamurček l.!“ zakliče zasmehljivo
generalica. „Ti si torej poskušal prevrniti naš družabni
red, po katerem smo vsi mravljinci enaki, imamo
enake pravice in dolžnosti?"

112

Mravlje, ki so stale v krogu okoli Jurčka, so bile
pri tej novici vse iz sebe. Jurčku je bilo zdaj jasno,
da med mravljinci ni mogoče živeti in shajati s člo¬
veškimi mislimi in nazori. Toda zanj tako ni bilo več
rešitve! Pa kaj mu je bilo tudi na tem, ko je z grozo
pregledoval vso nesrečo, ki jo je bilo povzročilo nje¬
govo častihlepje! Čemu naj mu bo še življenje zdaj,
ko so bili vzeli glavo njegovi ljubljeni Murki in je
bila izgovorila najboljša, največja učiteljica vseh mra¬
velj svoje zadnje besede! Bil je pripravljen umreti.
Toda njegovo vdanost je močno omajala generalica,
ki je pričela takole:

„Čujte me vsi! — Ta blaznež je zakrivil nepo¬
pisne zločine, zato pa bodi tudi njegova kazen neza¬
slišana, da bodo pripovedovali o njej še pozni rodovi.
Zgrabite ga, odščipnite mu polagoma vse noge., nato
pa tipalnice! Njegova glava naj pade nazadnje, da
bo mogel z lastnimi očmi gledati vso svojo kazen!"

Ko si je Jurček prav živo predočil te strašne
muke, bi bil skoraj omedlel. S težavo se postavi na
zadnji nogi in glasno zaprosi:

„Res je, kriv sem; priznam vse svoje napake.
Umorite me, a ne mučite me tako grozovito!“

Grohot od vseh strani je dobil za odgovor. Vržejo
ga na tla. Dva rablja zgrabita njegovi zadnji nogi,
vlečeta na vse kriplje, toda nogi sta se držali trdno
in se nista dali izruvati. Dve drugi sta poskušali svoje
moči na srednjem paru nožič, ki sta se odtrgali brez
težave od telesa. Jurček pa je kričal v tem nečuvenem
položaju na svoje krvnike:

„Morivci! . .. Rablji!. .. Krvniki!...“

A glejte čudo! Izguba obeh nožič ni prizadela
Jurčku nobene bolečine, tudi po tem okrnjenju je
čutil, da ima še vse moči v sebi. Nato so hiteli rablji
ruvati njegovi prednji nogi, a ti sta se držali, kot bi
bili vsajeni v živo skalo, tako da je rdeča generalica

113

Jurček-Kozamurček.

8

114

kar besnela, videč, kako se zaman trudijo njene slu¬
žabnice, in je zaklicala:

„Butci, vsi skupaj niste za nič! Proč z vami,
opravim sama z njim! Bomo videli, ali odsekam temu
zlodeju glavo z enim samim mahljajem — ali ne!“

Predrzno se bliža Jurčku. Ni pa še bila napravila
treh korakov, ko se opotoče in zakriči:

„0, gorje! To je moja smrt!"

Ko začuje Jurček ta klic, je mislil v prvem hipu,
da je zadela generalico srčna kap, in hotel se je že
zahvaliti božji previdnosti za nenadno rešitev. A bilo
je nekaj drugega. Prišla je bila neka tuja osebnost
vmes, ki se je dozdevno tudi hotela udeležiti strašne
žaloigre, in se je bila bliskoma vrgla na generalico.

-Pri tem prizoru se je Jurčku zmračil obraz in je za¬
mrmral:

„lz dežja sem prišel pod kap!"

tg)

Morivka.

Novi prišlec je bila žuželka iz družine os-grebač.
Stopicala je na visokih nogah, posebno zadnji par
je bil neznansko dolg. V vnanjih robovih goleni je
tičalo mnogo bodic in zobcev, ki so bili videti kakor
žage. Ta predrzna žival je bila planila meni nič tebi
nič kot strela iz jasnega neba med visoki sodni dvor
in pričela brez premišljevanja prebadati s svojim
groznim želom mravlje drugo za drugo. Seveda pri
tem ni delala med sodniki in obsojenci niti najmanjše
razlike.

Nastala je splošna zmešnjava in rešiti so se mogle
samo nekatere mravlje, ki so planile na vrat na nos
nazaj v mravljišče.

Osa pa je že čepela na Jurčkovem hrbtu.

„lzgubljen sem!“ je zastokal nesrečni cesar Koza-
murček I. Hitro pa mu zraste pogum, ko začuje, kako
cvili osa:

Joj, joj! Kako si vendar trd!“

Čutil se je v svojem krasnem oklepu popolnoma
varnega, globoko je vzdihnil iz olajšanega srca in
zašepetal:

„Blagoslovljeno seme konoplje!"

Osa se je vstopila sedaj predenj in ga ogledovala
začudeno in nezaupno od vseh strani ter mrmrala
nekaj nerazumljivega. Preizkušajoč je potezala želo
iz nožnice in ga vtikala zopet nazaj, ali jii morda
poškodovana njegova ostra konica. Toda orožje je
bilo v najlepšem redu in ni imelo niti najmanjše

8 *

116

škrbine. Skoraj vesela radi tega odkritja, vendar še
vedno jezna na Jurčka, ga vpraša:

„Oprosti, pa bodi tako ljubezniv in mi povej,
kako da moreš biti tako trd!“

Jurčku je bila izginila zadnja trohica strahu in
odgovoril je že precej dobre volje in skoraj šaljivo:

„E, sem že dolgo tak! Že takrat, ko sem hodil
v šolo, je večkrat poudarjal učitelj, da imam trdo
glavo. Nekaj časa sem imam pa tudi trdo kožo. Toda,
kdo si pa ti?“

„Sem grabežna osa-morivka!“

„Za božji svet!"

„Nič ne pomaga; ime mi je peščena osa. Pravijo
nam morivci, ker lovimo muhe, pajke, gosenice in
mravlje. Hvala Bogu, da niso vse tako trde, kakor
si ti!“

„Čuj,“ reče Jurček ves iz sebe, „kar zadeva pajke,
muhe in gosenice, ti nimam ničesar očitati; toda na¬
padati mravljince, da ti povem resnico, je pa za omi¬
kano oso prav navadno pobalinstvo. Ali mar ne veš,
da smo v sorodstvu?"

Spomnil se je namreč, da mu je rajna Murka
nekoč pripovedovala, da spadajo vse ose, čebele in
čmrlji v isti razred kot mravljinci, torej k velikemu
in slavnemu narodu kožokrilcev, ki je za čuda močan
in moder.

V pogovoru je nastal odmor, v katerem sta se
jeli živalci, ki sta si stali še pravkar grozeče nasproti,
gledati nekoliko vljudneje. Jurček je odkritosrčno ob¬
čudoval svojo grozno nasprotnico, ki jo je ogledoval
od vseh strani, in je prišel končno do zaključka:

„Morivka gori ali doli, toda njen nastop je vele-
gosposki. Gotovo je iz dobre hiše doma."

Osa je imela v resnici krasno obleko blesteče se
rumene barve; bila je vitkega stasa, ljubka v vsem
svojem vedenju, živahna kot kri in mnogo lepša nego

117

vse druge ose, ki jih je opazoval Jurček kot otrok,
to je takrat, ko še ni nobene stvari opazoval pozorno.

„Kakšen životek!“ je pomislil naš s prestola od¬
stavljeni cesar. „Zdaj šele razumem, zakaj se je včasih
kdo pošalil, da imajo naša mama životek kot osa!“

Ob misli na mamo so se mu skoraj zablestele
solze v očeh, obenem pa je začutil v srcu neugnano
željo, hrepenenje, da bi zopet videl mamico, in zavoljo
te misli, ki jo je zbudila tokrat osa, je vzljubil to
živalco. Tudi osa je bila potolažena in je prekinila
molk:

„Glejte, glejte, v sorodu sva si torej? Potem mi
podaj nožico v znak, da skleneva mir.“

Ker je stal Jurček za trenutek nekako neodločno
pred njo, nadaljuje osa živahno:

„No, no, ali si še vedno razkačen zavoljo mojega
lova na mravlje? če se ne motim, ste imele ob mojem
prihodu opraviti baš s tem, da ste se prav po bra¬
tovsko 1  morile med seboj. Meni se zdi, da je umor
med sestrami bolj vreden obsodbe nego umor med
bolj daljnimi sorodniki!"

Temu modrovanju se ni dalo prav nič ugovarjati,
zato odvrne Jurček prav kratko in milo:

„Da, da, imaš prav. Ti si me rešila iz krempljev
in klešč mojih mravskih bratov, četudi nisi nameravala
tega. Navzlic temu pa ne smeš pozabiti, da smo mi
mravljinci med vsemi kožokrilci najmočnejši, najraz-
umnejši in naj—, naj—, naj— ..."

Jurček ni imel več časa, da bi se domislil še
tretjega pridevnika pohvale za svoje ljudstvo, zakaj
osa je z bliskovito kretnjo nenadoma zapustila go¬
vornika in navalila na veliko, kosmato gosenico, ki
je bila tako nesrečna, da jo je prav ta čas privedla
pot mimo. Vse je bilo delo trenutka. Osa je izdrla
bodalce iz nožnice in z nekaj vbodi tako omamila
ubogo gosenico, da ni mogla več nadaljevati potovanja.

118

„Ali si jo do smrti ?“ zavpije Jurček, ko priteče
zraven. Osa je otresala z glavo in mrmrala skrivnostno:

„Kaj neki misliš? Saj nisem tako nespametna!"
Nato sede osa veselo brundajoč na hrbet svoje žrtve,
jo pograbi s kleščami in prične vleči truplo, ki je bilo
desetkrat težje od njenega, proti majhni peščeni jami;
na njenem obronku je bila okrogla luknja, dobro za¬
varovana in prikrita s kremenčevim peskom, bilčicami
in prstenimi drobci. Jurček je bil ves vzhičen, ko je
opazoval žuželko, ki je bila tako močna in drzna. Šel
je za njo korakoma, dokler nista prišla do roba jame.
Tukaj je videl, kako se je osa spustila z gosenico na¬
ravnost navzdol, a še vedno jezdeč na njenem hrbtu.
Prišedši do dna jame, spusti osa svojo žrtev, si otrese
prah s kril in se obrne k Jurčku, ki je stal zgoraj na
robu jame. Bal se je, da bi utegnila žrtev zmečkati
oso pod svojo težo.

„Ali si se kaj udarila?" jo vpraša.

„Prav nič ne," odgovori smejoč se osa. „A to
sankanje navzdol je bil le lažji del mojega podjetja.
Teže bo prenesti gosenico gor v hišo!"

Pri tem pokaže na hišni prag, ki je bil videti
na jamskem pobočju. Jurček spleza previdno dol in
pravi:

„Ti bom pomagal."

Toda osa odkloni pomoč z dostojanstveno kretnjo.

„A-a!“ pravi posmehljivo, „vajene smo drugačnih
muk in nam ni treba, da bi se trudil za nas naj¬
močnejši in najduhovitejši narod kožokrilcev!"

Jurček je s težavo požrl bodico, ki je zadela tako
boleče njegov ponos.

„Sicer pa bi ti bila hvaležna," pristavi osa, „ko
bi na goseničico nekoliko popazil, dočim bom jaz
nekoliko pogledala po hiši, če je vse pripravljeno za
njen sprejem."

„0, ali se mar bojiš, da uide?"

119

„To ne, toda pazi, da se nihče ne približa go¬
senici! Ali se morem zanesti nate?"

„Popolnoma!“

Veselo brenčeč smukne osa v svojo luknjico, in
Jurček ostane pri gosenici za stražo.

Komaj pa je bila izginila osa, že prileti na trup
gosenice majhna, siva muha, sedi kot bi bila prilep¬
ljena in si da opraviti z nečim, česar si Jurček ni
znal razložiti. Kričal je:

„Glej, da se mi izgubiš! Ta gosenica ni tvoja!"

Muha odleti z zasmehom in sika zločestno:

„Če ni moja, je pa last mojih otrok!"

Ko se takoj nato zopet prikaže osa, reče Jurček,
pazljivo motreč gosenico:

„Niti dlačice ne manjka na njej! A povej mi vendar,
draga moja, ali jo nameravaš pojesti čisto sama?"

„Pojesti! Za božjo voljo, kako prideš vendar na
to misel? Saj gosenice niti nisem umorila! Ona je
le ohromljena. Ali ne razumeš tega? Če bi bila mrtva
in bi tako vzela v svojo hišo, bi jela kmalu gniti, a
to bi bilo zoper zdravstvene predpise."

„Obdržiš si jo v hiši? Pa kaj vendar počneš s
tem blagom?"

„Oh, to je vendar hrana za moje otroke!"

„Oho,“ zavpije Jurček preplašen, „prav to je rekla
prej siva muha!"

Osa odskoči za korak in zakriči silno jezna:

„Siva muha, praviš? In precej razmršena na zad¬
njem delu, kajne? Oj, ta svojat! Goseničja muha ta-
hina je morda celo sedla na mojo gosenico? Govori
pri tej priči!"

„Toda ... I, seveda je ...,“ je jecljal Jurček, ki
mu ni moglo v glavo, kako da se more kdo zavoljo
take malenkosti tako silno vzburjati. — „Samo za
trenutek je posedela na gosenici, ker sem jo precej
zapodil!“

120

„Oh, ta tatica, ta mi jo je pa zagodla!" je huškala
zdaj osa in preiskovala gosenico. Jo že imam! Glej,
to so njeni sledovi! In jaz sem se tolikanj mučila!
A vse delo je bilo le za to potepinsko drhal! Kako
zaničujem to zajedavsko sodrgo! Aha, najbrž je pre-
žarica upala, da shranim gosenico v svoji hiši! Ha,
ha, na ljubo zalim očescem njenih otrok! Oj, te ne¬
sramnice !“

Osa je bila tako razjarjena, da se Jurček ni upal
ziniti nobene več. Stisnil se je v svojem konopnem
oklepu in mrmral:

„Bog mi bodi milostljiv! Če bi se začela zdaj
prepirati z menoj, bi bil izgubljen, tudi če bi se skril
v črešnjevo koščico!“

68

Slovo. Zadnji „Z Bogom!“

Polagoma se je osa nekoliko umirila, a še vedno
ni prenehala mrmrati:

„Ves trud zaman. Vse delo uničeno! Pričeti moram
zopet iznova!"

„Oprosti!“ reče Jurček, pri katerem je bila rado¬
vednost večja od strahu, „razloži mi vendar, kaj imajo
tvoji otroci in zalega sive tahine opraviti z ubogo
gosenico izprevodnega prelca, ki spi tako mirno, kakor
da se ni zgodilo prav nič?“

„Kako? Kaj? Pa jaz sem osvojila to gosenico in
ji omotila živčevje edino in le zavoljo lastnih otrok!“

„Zakaj je pa potem že vendar ne preneseš v svojo
hišo?“

„Ker mi jo je ugrabila muha za svojo zalego."

„Počasi, počasi —meni se vrti v glavi! Kako bi
ti jo bila mogla ugrabiti? Saj leži vendar gosenica
še tukaj!“

„Ej, ti pa tudi ničesar ne veš!... No, pa naj bo!
Čuj torej, če nimam prav, da se togotim. Me ose-
najezdnice  lovimo razne živali, jim ranimo osrednje
živčevje, da jih tako ohromimo in nesemo domov le
zato, da polagamo vanje potem svoja jajčeca. Čez
nekaj časa izležejo iz jajčec ličinke ali žerke — naš
zarod; ali razumeš? Ti najdejo tukaj polno skledo
kar pripravljeno. Izjedajo namreč notranje dele ohro¬
mele žrtve, v katero jih je bila položila previdna mati.
Pri tem delu pa naši otroci skrbno pazijo, da se
lotevajo sprva le za življenje gosenice manj važnih

122

delov, tolšče in mišičja, in šele proti koncu imenit-
nejših organov, vzdušnic in srca. Na ta način ostane
gostilničarka živa več tednov in hrana je sveža dotlej,
da si izpredejo ličinke zapredek (kokonček) in se iz-
premene v bube, iz katerih prilezejo popolnoma raz¬
vite ose, ki žive v svetlobi jasnega solnca. Nekatere
ose-najezdnice si love pajke, druge murne, jaz pa
imam rajši gosenice, ker imajo več mesa. Doslej bi
bilo vse v redu! Toda na svetu živijo tudi ciganske
žuželke, kakor ta muha tahina, ki mora zavarovati
življenje svojih potomcev na isti način. A ti straho¬
petci nimajo niti potrebne moči niti dovolj poguma,
da bi si lovili pajke in gosenice, kakor delamo me.
In kaj ti napravijo? Ti izdajavci se klatijo okoli naših
hiš, izvohljajo vse, in kadar opazijo, da prinašamo
domov brašno za svoje otroke, tedaj polagajo prav
na skrivaj — ali nisi videl? — toda urno svoja jajčeca
na naš plen! Ali zdaj razumeš? Ko bi ne bil ti spo¬
ročil, bi bila zdaj položila jaz svoje zdravo jajčece
v gosenico, meneč, da sem poskrbela izvrstno za
razvoj enega svojih otrok. A kaj bi se bilo zgodilo
namesto tega v resnici? Jajčece sive tahine bi se bilo
razvilo hitreje od mojega in njene, ličinke bi bile po¬
učile vso gosenico, dočim bi bila prišla moja k prazni
skledi in bi morala od lakote poginiti. — No, povej
mi, ali ni to prostaško lopovstvo, ki ga uganjajo te
muhe-zajedavke s tem, da naklanjajo brez truda svojim
mladim sadove našega znoja? Glej, zdaj moram začeti
vse od kraja: poiskati si moram drugo gosenico in
jo privleči semkaj. A bodi. Otroci so prva skrb vsake
dobre matere! — Zato pa pogum in na novo delo!“

Pri zadnjih besedah je bilo videti, kakor da se
je razkadila zadnja sled jeze v njej.

,,Na svidenje!" je rekla z odločnim naglasom.
„Zdaj ni nobenega boljšega pomočka, kakor da zopet
dohitimo izgubljeni čas!“

123

Razpela je krila in odbrenčala po svoji veseli
navadi.

Jurček je še zaklical za njo:

„Na svidenje!"

Na dnu srca je čutil nekaj kot prijateljstvo do
te trudoljubive živalce. Res je bila ta osa morivka
in njeni lovski običaji naravnost neusmiljeni. A ni
bila krvi žejna morivka iz hudobije; vse je delala le
iz ljubezni do svojih otrok, kakor je postala tudi siva
muha samo na ljubo svojih malih tatica. Prva, močna
in drzovita, je jemala življenje drugim živalim, da ga
je dala svojim lastnim otrokom; druga, sama nespo¬
sobna za junaški rop, je kradla v isti namen roparicam
njihov plen.

Zatopljen v take misli, je bil zopet priplezal na
rob jame. Zdaj se obrne proti svojemu, nekdaj tako
milemu mravljišču, ki mu je bilo sladka domovina,
pa tudi pozorišče tolike nesreče, in zagleda dve pod-
ložnici svojega nekdanjega cesarstva, ki sta z velikim
naporom vlekli bučno pečko. Začutil je, kako mu
upada srce.

„0, prijateljici!" jima zakliče, „ali me ne po¬
znata več?"

„Glejte, glejte!" odvrneta stari znanki brez naj¬
manjšega znamenja kakega genotja in se ustavita.

„Kaj in kje pa delaš ti sedaj?"

„0h, jaz živim v pregnanstvu," je grenko tožil
Jurček. „A kako se godi vama? Kam neseta bučno
pečko?"

„0, ti ljubi čas! V našo vas, kjer stanujejo naši
gospodarji."

„Kako? Vaši gospodarji? In vendar jo imenujeta
še vedno svojo  vas?"

„1, zakaj pa ne? Me smo njihove služkinje, tako
je hotela usoda. Delamo in trudimo se zanje, toda
zato smemo vsaj stanovati pri njih."

124

Jurčka je vzburila topoglavost, s katero sta pre¬
našali njegovi sestri svoje hlapčevstvo. Menil je, da
zaslužita njegovo zaničevanje, in je zavpil za njima:

„Fej, umazani, suženjski duši!"

Ko je nadaljeval Jurček svojo pot, je premišljeval
o groznih mukah, ki so jih trpeli svoje dni zamorski
sužnji v Ameriki — tako je bil čital v „Stric Tomovi
koči". Ni pa pomislil, da se čutijo takozvane sužnje-
mravlje, ki se izvalč pri tuji družini, popolnoma do¬
mače, da torej ni nobene primere med zasužnjenim
človekom in mravljo. Sicer pa bodi stvar že taka ali
drugačna, Jurček bi bil moral pomisliti, da je le on
povzročil to žalostno zasužnjenje svojih črnih rojakinj;
le njegova nebrzdana, nespametna in brezsrčna časti¬
hlepnost je bila tega kriva. A nekaj mu moramo le
priznati; njegov duh je bil v tem trenutku popolnoma
zaposlen s plemenito mislijo. Gledal je sem in tja,
kakor bi kaj iskal. Nekoliko^korakov od mravljišča ob¬
stoji; začul je namreč čudno hreščanje, kakor da žre
kak pes kosti. Jurček se obrne proti ropotu in zakriči
osupel in prevzet od groze. Pred njim so ležali ostanki
njegovih pokvečenih soujetnic, ki so bile morale dati
svoje življenje. Vse navzkrižem so ležale, glave so bile
odtrgane od trupa, in sredi tega prežalostnega kupa
mrtvih trupel so sedele tri mravlje in se — grozno je
izreči besedo — gostile! Med veselimi burkami so žrle
ostanke svojih bratov in sestra.

„Nesrečnice!“ je zakričal Jurček, »torej so tudi
med mravljinci hijene in šakali!?"

Res živijo tudi med mravi propalice, ki so tako
globoko zašle, da žro mrliče. Takih vzorcev sramote
je na srečo silno malo.

Jurčka je to zločinstvo tako raztogotilo, da se je
navalil besno na te tri kanibalske razuzdance, ki se
mu od samega iznenadenja niti upirati niso utegnili.
Vsi trije so se zgrudili pod njegovimi udarci.

Zdaj šele si je ogledal natančneje ostanke svojih
hrabrih tovarišic. Ob tem groznem prizoru se mu je
bolestno krčilo srce. Plakajoč se je vrgel sredi teh
mrtvecev na kolena in klical v bridki žalosti:

„Odpustite! Odpustite! O, ko bi bil vendar po¬
slušal opomine modre profesorice! O, ko bi bil ostal
skromen in marljiv kakor ve, predrage 1 Koliko nesreče
sem nagrmadil na vas! Murka, ljuba mati in učiteljica,
tudi ti si mrtva! Ko bi bila pri nas mravih taka navada,
bi ti postavil najlepši spomenik iz marmorja, da bi
ga moral občudovati ves svet. Vanj pa bi dal vklesati
z zlatimi črkami napis:

MURKI,

svoji dobri rednici,
bivši cesar Kozamurček I.

Cesar Kozamurček najde v šiški
prijateljico.

„In kaj bo zdaj?“

To je bilo vprašanje, ki je belilo Jurčku glavo,
ko je šel zopet na pot, vprašanje, na katerega zdaj
ni znal odgovoriti. Popolnoma sam, izgubljen v šir¬
nem svetu, brez družine, brez prijateljev! To je bil
žalosten položaj ubogega žužka, ki je bil malo prej
izvoljen za prvega cesarja mravelj.

„Pa kaj,“ je mislil Jurček, „tudi Napoleon I. je
moral doživeti, da so ga pregnali na otok sv. Helene!"

Vendar je bila ta zgodovinska primera le slaba
tolažba. Ko je šel znova čez jamo, v kateri je imela
peščena osa svoje gnezdo, je žalostno motril hišo
svoje prijateljice, ki je bila že zaklenjena, in šepetal:

„Oh, vsak ima svojo hišo! Samo jaz ne najdem
nobene luknje, kamor bi mogel nasloniti glavo ponoči!"

Pri teh mislih mu nenadoma šine v glavo spomin,
ki ga napolni s tolažbo in veselim upanjem.

„Kaj nimam tudi jaz svojega doma? In v tem
domu stanujeta vendar moja mama in stric France!
O, ko bi ju mogel najti!"

Misel je bila dobra; prav gotovo! A komaj jo je
Jurček vzljubil in se jel igrati z njo, že so se uprle
njenemu uresničenju tako ogromne težave, da je gren¬
kobno vzkliknil:

„To je blaznost! Kako bi mogel jaz, reven, majčken
mravček, ki mu je vsaka drobna travna bilka kakor
drevo, vsak grmiček cel gozd, vsak kremenček ogromna

127

skala, vsaka kepa prsti cel hrib; kako bi mogel najti
kraj, ki ga ne morem videti, ki ne vem o njem, v
kateri smeri leži! ?“

Tako se je plazil ves obupan naprej, kamor so
ga nesle trudne noge same od sebe; prišel je do
podvznožja velikega hrasta.

„Ko bi splezal do vrha," si je mislil, „kdo ve,
ali se mi ne posreči od ondod odkriti svoje hiše?!"

Pogumno spleza po deblu navzgor. Samo misel
na dom mu je dala moči
za ta napor, o katerem
bi bil menil pred nekaj
trenutki, da ni sposoben
zanj. Nič čudnega ni to,
če pomisliš, da že dolgo
ni imel nobenega griž¬
ljaja v ustih!

Ko je bil že precej
visoko, postoji ter se
ogleduje krog in krog:
nič! Pleza dalje do naj¬
višjih vejic in listov ter
zopet gleda v daljavo:
samo zmeden svet! Zdaj je jel umevati, da je z mrav-
skimi očmi nemogoče razločevati predmete na daleč.

Iz žalostnega razpoloženja, ki ga je bila spravila
ta nova izkušnja vanj, ga vzdrami čuden šum. Pri¬
hajal je čisto od blizu, biti je moral na istem listu,
kjer je stal sam. Ozre se in spozna, da stoji poleg
šiške, one znane rdečkaste kroglice, ki jih pogostoma
vidiš na hrastovem listju in s kakršnimi se je časih
večkrat igral.

Jurček zleze na to šiško in ni bil malo začuden,
ko opazi, da prihaja šum prav iz te krogle. Škripalo je
v njej, kot bi vrtal tenak sveder po trdem lesu, recimo,
po pušpanu. Jurček steče okoli in okoli krogle in jo

128

preiskuje kar najnatančneje. Ker ne najde na površini
niti najmanjše odprtine, se vpraša, kakšna skrivnost bi
pač utegnila biti znotraj. Nenadoma začuje za hrbtom
lahen glasek, ki je nekako utrujeno začivkljal:

„Končno sem .vendar tukaj!"

jurček se urno obrne. Premajčkena glavičica je
kukala iz luknjice v šiški, se majala sem in tja in
opazovala z živahno radovednostjo vse krog sebe.

„Oj, kako lep je svet!" izpregovori glasek, tre¬
petajoč od veselja.

„Bog te živi!" zakliče Jurček, »a pridi vendar
na dan in vsa, kolikor te je!"

Iz luknjice se pririneta dve nožiči, ki se oprimeta
robu, nato pa se takoj prikaže vsa živalca. Merila je
komaj nekaj milimetrov po dolžini; bila je sive barve
ter imela nitaste tipalnice z dvema paroma neznansko
nežnih, prozornih krilc.

»Oho!“ zakliče Jurček, „pozdravljena, mala muha!"

„Oprosti!“ odvrne mala stvarca, Jaz nisem majhna
muha, ki ima samo en par kril; jaz sem šiškarica s
štirimi krili."

»šiškarica torej?"

„Tako je; spadam v veliko skupino kožokrilcev!"

»Potem si moja daljna sorodnica. Kot ljuba se¬
strična mi boš gotovo rada pojasnila, kako si mogla
prodreti v to kroglico."

»Prodreti? Saj nisem prodrla vanjo, hočeš pač
reči, kako sem prišla ven iz nje?"

Začuden jo pogleda Jurček:

»To je pa čisto nekaj novega! Kaj more kdo pri¬
lesti iz krogle, če ni poprej zlezel vanjo?"

»Poslušaj! Pri nas šiškaricah je taka navada:
naša mati — to ti lahko povem, ker mi je znano iz
moje lastne narave — naša mati torej zleže jajčece
na hrastov list, ki ga poprej nabode s svojim leglom;
iz tega legla se obenem prikaže jajčece na dan. Vbod

129

napravi prav na listu, zato list oteče, nabuhne, tako
da se napravi majhna kroglica. Ta se redi, narašča
in se preživlja s hrastovim sokom. V tem pa se razvije
iz jajčeca, ki je v kroglici, ličinka, ki dobi v kroglici
dovolj hrane, pa tudi prijazno stanovanje. Tukaj osta¬
nemo čez leto lepo na varnem in jemo, potem pa se
izpremenimo v bubo in preobrazimo v popolno žuželko.
Zdaj moramo seveda prevrtati kroglo od znotraj na¬
vzven počasi, prav počasi, dokler si ne napravimo ceste,
po kateri pridemo na dan, kar sem pravkar storila jaz.
Toda lahko mi verjameš, da je treba prebito močno
glodati!“

„Kaj je tako trda, ta tvoja hišica?"

„Stopi vanjo in prepričaj se sam!"

Jurček si tega ni dal reči dvakrat. Smuknil je
skozi vratca, ki jih je bila izvrtala šiškarica, in zdaj
je razumel velikansko delo, ki ga je bila izvršila
njegova nova prijateljica. Sredi lesnate šiške je bila
namreč sobica, ki je imela mnogo trše stene nego je
bil vnanji obod krogle; te stene so bile trde kakor
črešnjeva koščica.

„In ti si mogla prodreti tako trdo zidovje!" je
vzkliknil Jurček začudeno. »Prisrčno ti čestitam 1“

»Hvala za ljubeznivost! Ko bi ti vedel, kako
srečna sem zdaj! Ali razumeš? Da sem bila zaprta
tu notri, ni prav nič prijetno. A če se zavedaš, da
prideš nekoč na dan, da ti zrastejo krila in boš živela
v zraku ko ptica ... Oj, kako velika, kako težko pri¬
čakovana nagrada je to za dolgo jetništvo l"

»Kako si srečna!" zastoče Jurček žalostno. „0
ko bi jaz imel krila!"

Bliskoma mu šine v glavo misel, ki je razsvetila
kot žarek upanja senco njegove žalosti. Z utripajočim
srcem se tesno privije k šiškarici in ji reče:

»Čuj, ljuba prijateljica, imam veliko prošnjo ...
Ali bi hotela biti tako prijazna ... Sicer si šele komaj

Jurček-Kozamurček. 9

130

rojena — pa vendar: lahko pričneš svoje življenje z do¬
brim delom . . . Obetam, da ti tega nikoli ne pozabim!
Ali hočeš?"

„Preveč govoriš! Povej mi vendar, prosim, kaj
pravzaprav želiš?"

„Imaš prav! Rad bi našel človeško hišo z vinsko
trto ob pročelju. Če poletiš naokoli, jo morda ugledaš."

„A kako naj spoznam človeško stanovanje, dragi
.moj? Jaz, ki sem pravkar prišla na svet!"

Ta opomba je bila popolnoma opravičena, in
Jurčka je stalo mnogo truda, preden je vsaj približno
pojasnil mladi žuželki, kakšna je njegova hiša. Slednjič
se mu je zdelo, da si šiškarica prav predstavlja to
hišo, zato je samo še pristavil:

„S svojimi krili se popelji na oglede v vse smeri;
potem se vrni k meni nazaj, da mi poveš, ali se ti
je posrečilo odkriti mojo hišo, ki bi jo tako rad videl!
Ali mi hočeš storiti to veliko uslugo?"

„Poizkusiti hočem 1 Saj že tako težko čakam, da
preizkusim svoja krila!"

In — ena, dve, tri — se dvigne mlada šiškarica
z lista ter odleti v lepi, širni svet.

Cesar Kozamurček I. pa ji zakliče v slovo:

„Če se nama posreči, ti prisegam večno prijatelj¬
stvo in te izvolim za svojo osebno tajnico!"

$5

Na potu k materi.

Koliko časa je čakal Jurček na svojem listu? Bil
bi v zadregi, da si ga vprašal natančneje; ni namreč
•imel nobene ure pri sebi. Toda zdelo se mu je cela
večnost. Ko se je šiškarica končno vrnila, ji je zaklical:

„No, kako?"

„Mislim, da ni slabo," odvrne, sede na list in
povzame: »Zdi se mi, da sem odkrila nekaj, kar
ustreza tvojemu opisovanju."

„Oh, ali res? Je li daleč od tod? Ali je na to
stran ali na ono stran? Kje je?"

»Dovoli mi minuto počitka, da si oddahnem! —
Čuj, hiša, ki sem jo videla, leži v isti smeri kakor list,
na katerem sediva."

»Tako, tako, tamle torej!" je pokazal Jurček s
svojo prednjo desnico. Jurček si vtisne prav temeljito
v glavo smer, nato pa zakliče:

»Zdaj grem ... Ljuba šiškarica, kako sem ti hva¬
ležen! In še se vidiva kajne?!"

Objame jo, se vljudno poslovi in stopa počasi —
po istem potu kakor prej gor — po hrastu navzdol.

»Počasi?" slišim vpraševati sto mladih bravcev.
»Kako? Tako silno je hrepenel priti domov, pa bi
bil hodil počasi?"

Prav zato, dragi moji, je hodil počasi, ker se mu
je mudilo. Saj veste, da živi marsikak otrok, ki je
poln dobre volje. Če mu rečeš: »Skoči urno tja ali
tja!" že zdrevi in kriči: »Takoj pridem!" Ko pa dospe
dirkač do pol pota, se mora obrniti nazaj; v svoji

9 *

132

gorečnosti je bil namreč popolnoma pozabil vprašati,
čemu in kam naj pravzaprav gre. Prevelika naglica
ni dosti prida, mnogokrat je prav ona kriva, da prideš
prepozno. Ko je bil Jurček še otrok, je začenjal vsako
reč s hitrico in brez glave. Kot majhna mravljica pa
se je bil naučil: »Najprej premisli, potem delaj!" Ne
da bi bil torej zdrevil s hrasta kot hudournik, je šel
lepo korakoma po cesti, se oziral vsak trenutek nazaj,
natančno opazoval vsako ped pota in računal, koliko
proge je bil že prehodil. Tudi pot, ki je bila še pred
njim, je precenil s toliko natančnostjo in previdnostjo,
kakršno menda poznajo samo ta majčkena bitja. Zato
je bil pa tudi uspeh njegovega računanja in premišlje¬
vanja sijajen. Ko je stopil na zemljo, je stal z obrazom
natančno v tisti smeri, ki jo je imel list zgoraj na
drevesu. Zato mu ni bilo treba drugega, nego iti
naravnost naprej, in tako se je držal smeri, ki mu jo
je označila šiškarica. — Poln hvaležnosti je čutil naš
malček, da je imel tudi on čudovito razvit čut žuželk
za orientacijo (razgledbo). S tem čutom je upošteval
najneznatnejša znamenja in spoznaval pot po še tako
drobnih znakih, ki jih človek sploh zaznati ne more.
Vendar je pa obžaloval, da je moral porabiti toliko
časa za pot s hrasta.

„Kakšna škoda," je rekel, „da žuželke nimajo
navade, postavljati kažipote ob svojih cestah!"

Ko gre naprej, mu pride zopet na misel, ali ni
morda on vendarle poklican v to, da prinese svetu
žuželk več napredka in omike. A kmalu si izbije te
sanje iz glave in zasleduje z vnemo poglavitno smer
svojega potovanja, rekoč:

„Naj so kažipoti ali ne! Domov k mamici hočem
in ta cesta naj se poslej imenuje ,Cesta moje mamice 1 ."

Solnce je bilo v zatonu. Krog in krog je opažal
Jurček marljivo gibanje raznovrstnih žužkov, ki so vsi
hiteli domov, preden bi se stemnilo.

133

»Tudi jaz“, je premišljeval samotni popotnik,
»grem zdaj domov." Ta spomin na rojstno hišo je
znova oživljal njegove trudne nožiče, potovanje se mu
ni zdelo več tako negotovo in nevarno. Tudi lakote
ni čutil več tako močno. Nenadoma pa ga zdrami iz
veselega premišljevanja vrišč iz bližine. Iz pridušenega
stokanja in nasilnih groženj je sklepal, da se bije
tukaj boj za življenje in smrt.

Obrne se tja: osa je tlačila z vso silo črnega
murna k tlom. Ta^ se je branil z vsemi šestimi in
cvrčal na pomoč. Že mu je hotela osa zapičiti v oprsje
svoje strašno bodalo, kar zasliši krik: „Stoj!“ in vsa
osupla obstane.

Bil je Jurček, ki je zakričal. Njegov glas je bil
sreča za murna. Ko je namreč napadavka, zbegana radi
nepričakovanega krika, nekoliko popustila kremplje,
se je posrečilo na smrt prestrašenemu murnu izmuz¬
niti se izpod nje in doseči s tremi skoki svojo luknjo.
Zato pa plane osa vsa besna na Jurčka. Toda zgodilo
se ji je kakor nekdaj peščeni osi: morilno želo je
zdrsnilo ob konopnem oklepu in Jurček je rekel
smejoč se:

»Draga gospa morivka,~to pot se Vam je nekoliko
ponesrečilo!“

„Pa kaj se vtikaš v moje zadeve, ti pritepeni
■tujec! Tri murne imam že doma, samo enega mi še
nedostaja; že sem ga srečno imela in ti si kriv, da
mi jo je popihal."

»Kaj nimaš treh dovolj?"

»Nikakor ne! Prav štiri potrebujem za svoja
jajčeca. Če ne dobim štirih, nimajo moji otroci dovolj
jesti. Zavoljo tvoje radovednosti moram začeti zdaj
lov iznova."

»Oprosti, gospa morivka, ubogi muren se mi je
smilil. S svojo divjo silo obvladaš gotovo kmalu
kakega drugega. Bodi zdrava in oprosti mi še enkrat!"

134

Jurček nadaljuje svojo pot. Dvoboj med oso in
murnom in razgovor s prevarano zmagovavko ga ni
prav nič zmotil v njegovi smeri.

„Ko bi ne bilo mene,“ je mrmral sam zase, „bi
bil muren zdajle že v večnosti! Te ose grebače so
močne kot satan. Na zunaj se jim to prav nič ne
pozna. Vendar moram še bolj občudovati svojo pri¬
jateljico šiškarico. Kako majčkena je, in vendar si je
mogla napraviti pot skozi kroglo, trdo kot kamen
in kost!"

Jurček potuje in potuje naprej, ne da bi se utrudil.
Gnalo ga je hrepenenje, da bi prišel do svojega
smotra, in ,Cesta moje mamice 1  je bila zelo dolga.

Kmalu opazi drugo bitje, ki je potovalo po isti
cesti kakor on, toda na mnogo lagodnejši in hitrejši
način. Bila je žužeika ličnega stasa, dolgega, temno-
sivega in tenkega telesa, bledorumene glavice, pe¬
gastih prsi, s štirimi lahkimi, kot tenčica nežnimi
krili. Z njimi je poletavala od grma do grma in se
vedla, kakor bi česa iskala, pa ne mogla najti.

„0, dragi moj kačji pastir!" je nagovoril Jurček,
dvignivši glavo, „koliko bi pač rad dal, ko bi imel
krila kot jih imaš ti!"

Krilata žuželka ga gleda s svojimi izbočenimi.
očmi in se glasno zasmeje:

„Pa jaz vendar nisem kačji pastir!"

„Kaj pa si potem?" vpraša Jurček in obstane.

„Če že hočeš vedeti — sem v ozki zvezi s tvo¬
jimi sorodniki."

„Veseli me, da slišim to; potem lahko občujeva
kot stara znanca!"

„Naj bo!" odgovori žuželka ne posebno vljudno.
Pri teh besedah sede na travno bil, se ne zmeni za
Jurčka in se pazljivo ozira krog sebe.

Jurček se ji še bolj približa; hotel je videti, kaj
pravzaprav namerava.

Zdelo se je, da si je krilata žuželka po nekoliko
močnih naporih zopet odpočila. Iztegnila je život, se
zasukala okoli sebe in ljubeče ogledovala kupček
jajčec, ki so bila prilepljena na bilki. Merila so komaj
tri milimetre, bila rumene barve, le na debelejšem
koncu nekoliko rdečkasta.

„To je izvršeno," reče zagonetna živalca in ogle¬
duje vsa zadovoljna svoje delo. „Naše življenje je tako
kratko; pa če smo poskrbele za svoje potomstvo, lahko
umrjemo brez skrbi. Moji otroci bodo živeli."

Jurček, ki je doslej
nem od samega začu¬
denja stal zraven, se ni
mogel več premagati in
je zaklical:

»Priznati moram, da
si vrla mati!“

„Hm, seveda sem,"
odvrne s prejšnjim zbad¬
ljivim naglasom. „ln ne¬
mara bi bilo zate bolje,
ko bi ne bila taka!"

„Ne razumem te; toda če nočeš biti kačji pastir,
ali smem morebiti vprašati, kdo si?"

»Toliko ti lahko povem: jaz v svoji mladosti
silno ljubim mravlje. Ne vem pa, ali tudi one mene
tako ljubijo." Nato nadaljuje, motreč Jurčka: »Pa le
pojdi naprej v božjem imenu! Jaz se moram pomuditi
še tukaj, da spravim svoje otroke na varno. Želim
jim samo to, da bi srečali v svojem življenju prav
mnogo tako dobrih mravljincev, kakršen si ti. Ti
moraš biti po mojih mislih izborna mravlja."

Čuden naglas poslednjih besed je dal stavku ne¬
ugoden pomen, tako da je postalo Jurčku kar težko
pri srcu. Ali pa so morebiti izrazile prav posebno
vljudnost? Jurček je hitel, gnan od notranje sile,

136

jadrno naprej, niti na misei mu ni prišlo, da se mora
zahvaliti za poklon. Molče je stopal v težke misli
zatopljen in si zaman prizadeval, da bi prodrl v skriti
pomen onih besed. Ko je bil že precej daleč, začuje
glas za seboj:

„Ali bi v resnici rad vedel, kdo sem?“

Jurček se urno zasuče in ugleda na travni bilki,
ki se je šibila nad njim, žuželko, kojo je bil krstil
za kačjo pastirico.

„Zdaj, jko sva daleč proč od mojih jajčec in bi
jih ti zaman iskal, da jih uničiš, ti lahko povem:
Vztrepetaj! Jaz sem volkec!"

Zdaj je bil pa Jurček na vrsti, da se je smejal.
Grozno ime, strašeči naglas in svečanost, s katero
je izgovorila žuželka to ime, vse to je spravilo našega
junaka v prav dobro voljo. Globoko se je klanjal in po¬
snemal izzivajočo govorico volkčevo ter se poslavljal:

„Stokrat prosim odpuščenja, gospod mravski lev,
če Vas nisem takoj spoznal! Na svidenje, gospod
mravljinji tiger! Gospod povodni konj, priporočam
se Vam za oskrbnika Vašim mladim volčičem, kadar
prilezejo iz svojih jajec! Če le ne polomijo prezgodaj
lupin s svojimi groznimi zobmi!"

Navzlic svojim plesnivim dovtipom se je pa Jurček
le dobro zavedal neprijetnega vtiska, ki ga je bilo to
ime napravilo nanj. Kot v megli se je spominjal, da
je slišal, ko je še živel v mravljišču, pogostoma sva¬
rilo mravelj, odraslih kakor tudi mlajših: „Varujte se
volkca!“ Šele zdaj v prognanstvu je našel naš ubogi
cesar z lastno smrtno nevarnostjo razlago za skrivnost,
ki je tičala v besedah njegovega čudaškega potnega
tovariša.

Skrivnostna ladja.

Jurček-Kozamurček je, ne da bi krenil s smeri,
ki je držala proti domu, korakal krepko naprej. Dolgo
je že hodil, ko se mu nenadoma postavi na pot za¬
preka, ki uniči na mah vse vesele upe, ki so ga bo¬
drili na dolgem potovanju. Pred njegovimi nogami se
je razpenjalo jezero, velikansko, brezkončno jezero.
Le pomisli, da bi ga komaj preskočil odrasel človek!
Kaj naj počne? Kako naj dospe na onstranski breg,
ne da bi izgubil smer? Če jo izgubi, izgubi vse!
Kako bi mogel še kdaj najti cesto, ki mu jo je bila
označila prijateljica šiškarica?

Edina možnost je bila ta, da prejadra jezero v
ravni črti; a kako? Saj nasprotnega brega niti ni
mogel videti. Z obupnimi pogledi se je oziral Jurček
na desno in levo. Oči so mu blodile po neskončni
morski gladini, ki so jo zadnji žarki zahajajočega
solnca barvali rdeče kot kri. Zaman je čakal dobrega
navdiha; slednjič se ga poloti pogum obupanca.

„Saj niti ne vem,“ je stokal na glas, „ali zna
mravljinec plavati! Pa kaj! Ali najdem zopet svojo
mamico ali pa utonem v mislih nanjo in umrjem."
Tako je prehodil zadnji travni grmiček, ki ga je še
ločil od brega vode. Odločno se je bližal tolmunu in
se hotel strmoglaviti vanj, ko odskoči nenadoma in
radostno vzklikne.

Prav pred njim je plavala gosposka barčica na
šest vesel. Jurčku se je zdelo, da vidi zgoraj na krovu
celo pripravno rumeno klop, da si odpočije na njej.

138

139

Vse je kazalo, da je čakala barčica nalašč nanj in
ni imela nobenega drugega namena, kakor da ga reši
grozovite zadrege. Lahko boste razumeli, da Jurček
ni dolgo premišljal. Ker je bil brod nekoliko proč od
brega, je iznašel Jurček mahoma vojno zvijačo, s katero
bi se lahko spustil doli na krov, ne da bi utonil ali
se vsaj premočil do kože. Urno spleza na dolgo travno
bil, ki se je nagibala čez vodo. Dospe na vrh, na¬
tančno premeri razdaljo med seboj in ladjico, spravi
s težo svojega telesa bilko na guganje, in ko je nihal
nad barčico, se spusti dol in skoči prav na ono mesto,
kjer je bil videl rumeno klopco.

„Zdaj pa čvrsto veslajmo!" zavpije Jurček in
poskuša pograbiti vesla. Pa mu ni bilo treba. Kakor
da ni skrivnostna ladja čakala nič drugega kot nje¬
govega povelja, se iztegne zadnji par vesel s čarobno
silo prav na široko, pljuska s krepkimi udarci ob
vodo in odnese barčico z največjo naglico na odprto
morje.


Morska vožnja, ki se je bila pričela na
parobrodu, se konča na konju.

„Oj, to je pa parnik!" zakliče Jurček-Kozamurček,
ko se je peljal z neznansko brzino venkaj na morje.

Kot da ju poriva nevidna roka, sta drseli vesli
v enako mirnih udarcih gor in dol, in Jurček je bil
prepričan, da proizvaja gonilno moč parni kotel, ki
tiči nekje v trebuhu ladje, ki je imela obliko vitkega
čolniča.

Ko je stal Jurček na svojem brzoparniku, je videl,
kako je drčala mimo cela množica drugih ladij naj¬
čudovitejše oblike. Prikazovale so se čestoma ne¬
nadoma na gladini vode, pa zopet zagonetno izginjale
v globočino. Ves srečen radi tega krasnega prizora
pozabi za trenutek na svojo mater, častihlepne sanje
mu znova omrežijo možgane.

„Kaj,“ si je mislil ves napihnjen, „ko bi dal tukaj
kot admiral, pred kojim vse trepeče, potopiti nekoliko
sovražnih ladij na dno morja?"

Poln novih vojnih načrtov se izprehaja ves za¬
mišljen in kot star pomorščak s širokimi, zibajočimi
se koraki po krovu gor in dol. Na nekem mestu opazi
celo vrsto cevčic, ki so bile druga tik druge. Pozorno
jih ogleduje in v glavi se mu posveti:

„Aha, tu imamo govorno trobilo, nekakšen ladij¬
ski telefon!"

Glavo skloni nad eno teh cevčic, in ker je bila
odprta, zakliče v notranjščino parnika:

„Hal-lo-o-o! Strojniki, kurjači, pozor!"

141

Neki glas odgovori:

„Hal-lo-o-o! Kdo tam?“

„Tukaj admiral Jurček-Kozamurček! Vsi možje
na krov! Urno gor!“

Za trenutek je zavladala tišina, nato pa je za¬
donel odgovor:

„Gor naj pridem? O, kaj še!"

S silovitim sunkom sta se iztegnili dolgi vesli.
Ladja se je vzpela najprej pokonci kot nebrzdan žrebec,
nato pa švignila poniglavo v globočino. Jurčka je po¬
tegnila za seboj s tako vihro, da je imel komaj dovolj
časa za misel:

„Aha, podmorski čoln je to!“

Poln prisotnosti duha se oklene cevi, ki mu kot
trobilo ni bila služila posebno uspešno. Obenem mu
pa strahoma pride tudi na misel, da to podvodno po¬
tovanje na krovu ne more trajati dolgo, ne da bi pri
tem desetkrat utonil. Zato izpusti svojo oporo in brca
kot besen, dokler se mu ne posreči priti na površje.
Toda obilna voda, ki jo je bil pogoltnil, strah in pre-
silni napor, vse to je tako izčrpalo njegove moči, da
se je čutil popolnoma nezmožnega za nadaljnjo borbo.
Meneč, da je izgubljen in že blizu omedlevice, je
mrmral kot zadnjo molitvico samo še besede:

„0 Bog in moja ljuba mamica!"

Iznenada pa začuti Jurček, kako drsi senca nad
njim. Urno iztegne lakti, zagrabi nekaj in se oklene
tega nečesa tako trdno, kakor se more samo tisti, ki
se potaplja.

Od zgoraj pa je zaklical nekdo:

„Oho, kdo me vleče za nogo?"

Ubogi Jurček zbere pri teh besedah svoje zadnje
pojemajoče sile in ves svoj pogum, meneč:

„Če je to noga nekoga, potem zna ta nekdo
gotovo hoditi po vodi! In prav takega potrebujem
zdaj; torej le pogum!"

142

Po dolgi, črni nogi spleza više in više in vedno
bolj mu rasteta moč in pogum. Kot po čudežu pride
nad vodo in se požene spretno na hrbet neznanega
bitja, ki se otepa in kliče:

„Pa kdo mi vendar pleza po hrbtu?!"

Jaz sem," pravi Jurček in sede v kobal, „to se
pravi, mravljica sem, oborožen z dvema nabrušenima
kleščama, v kojih imenu te prosim prav vljudno, da
me urno poneseš na breg!"

Glas, s katerim je govoril Jurček, je prepričal
njegovega nosača, da je mravljinec pripravljen na
vse drugo samo ne na potop, in da ne trpi nobenega
ugovora. Zato nadaljuje čudna stvar vodno pot brez
vsake opazke. Jurček opazuje pri tem svojega po¬
vodnega velbloda. Bila je to temna žuželka dolgega,
tenkega telesa, glava sama je tvorila tretjino telesne
dolžine, dolgi sta bili tudi tipalnici. Šestero enako
dolgih nog je štrlelo daleč proč od trupa in so bile
tudi nenavadno dolge.

»Blažene tvoje noge!" reče Jurček z znatno pri¬
jaznejšim naglasom; „bodi vesel, da ne potrebuješ
podmorskega čolna za prevoz! Toda oprosti, kako ti
je ime?"

»Vodni drsavec ali mlinar mi pravijo," odvrne
žuželka odkrito. »Sicer imamo drsavci tudi krila, a
njihova uporaba nam ne dela posebnega veselja. Zato
jih uporabljamo kvečjemu takrat, kadar hočemo po¬
leteti čez kopnine v drugo vodovje. Ker letamo naj¬
večkrat ponoči, nas večina ljudi še ni videla letečih."

Pri teh besedah razprostre živalca nalahno roženi
črni pokrovki, ki sta ležali na njenem hrbtu. Pod
njima pa se prikažeta dve tenki, kožnati, pravi krilci,
ki se jima umakne Jurček s spretno potezo.

»Ne bom se bahal," nadaljuje mlinar, »toda v
moji. družini so člani, ki so še večji mojstri kot jaz.
Ti tekajo proti toku deročih potokov, kot n. pr. po-

143

točni drsavec velia, drugi pa se igrajo z nevarnimi
valovi tropičnih morij; tak junak je n. pr. morski
drsavec halobates v Indijskem oceanu."

Jurček je bil že davno opazil, da ima opraviti
z visoko izobraženim gospodom, in čutil se je pri¬
moranega, da se opraviči zavoljo prostaško-predrznega
načina, s katerim je bil zahteval prosto mesto na
njegovem hrbtu. Tako se je razpredel med konjem
in jezdecem prisrčen razgovor. Jurček je pripovedoval
do pičice natanko svojo pustolovščino, ki jo je do¬
živel na začarani ladji, ki ga je bila potegnila za
seboj v globočino.

Mlinar je razborito kimal s svojimi tipalnicami
in rekel po kratkem premisleku:

„Na vsak način je bila to hrbtoplovka in nihče
drugi."

„Kaj, tako se imenuje skrivnostna ladja?"

„Ne, ne, tako je ime žuželki. Spada kakor jaz
k povodnim stenicam in živi v stoječih vodah. A
dočim hodim jaz samo po vodni gladini, se potaplja
ona v globočino, kjer lovi po blatnem dnu druge
majhne vodne živalce, ki jih mori s svojim strupenim
kljuncem; vse stenice so namreč kljunate žuželke.
Kadar pride na površje, drži spodnjo plat telesa na¬
vzgor. Takrat lahko vidiš njene rumene prsi, kocinast
trebušček in njenih šestero razkrečenih nog, izmed
katerih ji služi zadnji, najdaljši par za veslanje. Na
vrh prihaja pravzaprav samo zavoljo zraka, kajti tvoje
namišljene telefonske cevi so le kocinice, s katerimi
nabira zrak."

„Kaj mi poveš!" se zgrozi Jurček, ki je ves osra¬
močen uvidel svojo velikansko zmoto.

„Prav tako je, kakor sem rekel, in čudil se
boš še bolj, ako ti povem, da ima hrbtoplovka tudi
krila, ki so močnejša od mojih, in da ume izborno
letati!“

144

„0j, oj, kako čudovito bitje, polno predpravic!"
zakliče Jurček. „Vozi kot podmornik, obenem je pa
tudi vodno letalo ali hidroplan."

Tako sta kramljala in se prijetno zabavala, dokler
ni dosegel mlinar s svojim jezdecem brega. Ves vesel
skoči Jurček s povodnega konja na suho in zakliče:

»Predragi moj, izkazal si mi uslugo, ki ti je ne
pozabim, če doživim tudi tisoč let. Imenuj mi vendar
razred, h kateremu spadaš!"

»Spadam k plemeniti družini kljunatih žuželk, in
sicer raznokrilcev. Mi drsavci tvorimo svojo posebno
vrsto, takisto tudi hrbtoplovke."

»Dobro, dobro! Bog živi vse vodne drsavce in
tako poštene mlinarje, kot si ti! Če pa srečaš hrbto-
plovko, ji povej, da z nič hudega slutečimi romarji,
ki se ji zaupajo, pač ne gre ravnati tako, kakor je
njena navada!"

Mlinar se prijazno smehlja, nato pa se zasuče
kar najbolj po gosposko in odhiti od brega z dolgimi,
urnimi koraki. Jurček zasleduje še dolgo z vlažnimi
očmi črno senco, ki se je dotikala s svojimi dolgimi
nežnimi nogami neslišno vodne gladine. Potem pa,
ko mu je bil že davno izginil izpred oči, se ozira
Jurček samotno krog sebe in zakliče močno potrt:

»Kaj pa zdaj?"

S5

Pri čmrljih.

Kaj bi počel zdaj, ubogi pregnanec, tako sam,
v temni noči, zapuščen, v neznani pokrajini ? Ni poznal
smeri svojega pota, revež niti ni vedel, ali je pristal
po svoji morski vožnji res na onem bregu, kamor je
hotel priti; ali je pa morebiti prišel celo tja nazaj,
kjer se je bil vkrcal ?

„Ko bi mogel najti vsaj kak kotiček za prenoči¬
šče!" je vzdihoval jurček-Kpzamurček.

Dolgo je preiskoval okolico. Slednjič najde na
nekem gričku luknjo in zleze vanjo prav po tihem.
Pri tem je previdno tapljal naprej s tipalnicami, klešče
pa je imel pripravljene za vsak slučaj.

Bil je tu močno zavit, širok in dolg predor. Pri
nekem ovinku tega podzemskega hodnika, ki se je vil
kakor kača, začuje iznenada zategnjen globok glas,
ki je zbudil v njem stare spomine in vso njegovo
pozornost.

„Nobenega dvoma ni,“ govori sam pri sebi, „tu
notri stanuje godec, ki je pravi umetnik na svojem
basu ali pa na berdeju, če sodeluje pri tamburaškem
zboru."

Kmalu pa zasliši poleg prvega glasbenega moj¬
stra še drugega, tretjega, četrtega in petega godca,
in pod širnimi oboki temne votline je odmevala sve¬
čana harmonija glasov v najnižjem basu, tako da je
menil Jurček:

„To je več nego glasbeni umetnik! To mora biti
konservatorij ali visoka šola za basovsko glasbo !“

10

Jurček-Kozamurček.

146

Ves očaran od prelepe melodije, zakliče Jurček
takoj po prvem odmoru:

„lzvrstno! Sijajno! Da capo! Še enkrat!"

Po tem navdušenem ploskanju je nastopila za
trenutek mrtvaška tišina. Nato pa so si dajali vrli
muzikantje drug drugemu posamezne glasove, kakor
da hočejo natančneje uglasiti svoja godala.

Jurčku je ta godba zelo ugajala, stopil je bliže
in govoril prijazno in ljubko:

„Sem majhen, reven žužkec in prosim slavno
gospodo prenočišča za to noč!“

Tedaj se oglasi eden resno in slovesno izmed
goslarjev:

»Bratec, le naprej!"

Z iztegnjenimi tipalnicami vstopi naš emigrant
(pregnanec).

Domači stanovavci mu pridejo naproti. Natančno
ga preiskujejo s tipalnicami, da ga spoznajo; preiskava
je morala biti za Jurčka ugodna, kajti isti glas, ki ga
je bil prej povabil, ga nagovori:

„Le odpočij se pri nas po svoji volji in nič se
ne boj, kajti gostoljubna hiša čmrljev ne pozna iz¬
dajstva."

Jurček se zahvali ves ginjen; stisne se v kotiček
in raztegne z vso slastjo svoje uboge, utrujene ude,
ki so morali toliko prenesti.

Ponoči je imel naš junak priliko, slišati različne
koncerte na basu. Opazil je tudi, kako so hodevali
brlogarji neprestano s težkimi koraki sem in tja,
zraven pa vedno brenčali. Lahko si torej mislite,
kako radovedno je pričakoval belega dne, da si more
ogledati te čudovite muzikante pri svetlobi.

A še preden je prišel čas, ko vstajajo pošteni
žužki, je opazil Jurček nekaj posebnega. K vhodu
palače se je postavil eden brundajočih domačinov in
»trobental" na ves glas s svojimi krili. Marsikdo bi

147

mislil, da je prevzel ta trobentač vlogo budilke pri
ljudeh. Toda Jurček se je sam prepričal, da čmrlji
ne potrebujejo nikogar, da bi jih budil; spoznal je,
da trobentač samo zrači stanovanje in nadomešča
s svežim zrakom tistega, ki se je izpridil ponoči. —-
Saj imajo take žive ventilatorje tudi čebele, ki jih
lahko opazuješ tudi podnevi, kako vetrijo s krili pred
žrelcem.

Ko se je zdanilo, je videl Jurček četo lepo rejenih,
kot obla zaokroženih živali. Bile so od glave do peta,
to se pravi, do konca zadka, močno kocinaste. Črni
kožušček se je lepo lesketal, imel na vratu (oprsju)
in hrbtu rumeno progo, na zaokroženem zadku pa
je prehajal v nežno belino. Na oprsju nosijo te živali
dva para kril kakor ose.

„Kakšni ljubki medvedki so to!“ si je mislil Jurček-
Kozamurček.

Zares je bilo na njih nekaj medvedjega, in vendar
so bile to žuželke milih in vljudnih običajev, zelo
skrbne za svoje otroke, polne ljubezni do svoje dru¬
žine, neutrudne delavke, ki so od jutra do večera
obiskavale vrbo in osat, mrtve koprive in plazeči se
skrečnik, da nanosijo domov dovolj nektarja za mlado
zalego.

Da čmrlji niso posebni stavbni mojstri, je opazil
Jurček na prvi pogled. Oni, ki žive v zemlji, si izbero
kako zapuščeno mišjo luknjo ali krtino, ki je še niso
zasedle mravlje, ali kako drugo votlino v zemlji in
med kamenjem; drugi sezidajo gnezdo med travo in
mahom.

Pa čeprav umetnost v čmrljevem gnezdu ni na
višku, pa vlada v njem tem večja sloga in prija¬
teljstvo. V državi čmrljev delajo vsi; možje in žene
živijo enako preprosto, pošteno življenje. Ti dobri
čmrlji! Vedno žive v miru med seboj, vedno godrnjajo
in vedno so do vseh poštenjakov vljudni in dobri,

10 *

148

čeprav so na videz tako medvedji. Iz tega lahko spo¬
znaš, prijatelj moj, da tudi ljudi ne smemo ceniti in
presojati samo po vnanjosti. Tudi pri ljudeh se skriva
mnogokrat pod preprosto raševino blago, plemenito
srce; obratno pa nas zunanja lepota pogosto vara in
je v notranjosti podla. Jurček je imgl priliko, da se
prepriča o tem celo tukaj med čmrlji. Med poštenimi
domačini so namreč pohajkovali neki pritepenci, ki
so bili gospodarjem sicer zelo podobni, a niso imeli
na golenih ličnih košaric, da bi donašali v njih tečnega
peloda iz cvetic. Ne da bi pridno delali zunaj, so se
rajši doma mastili ob znoju domačink. Samice so legle
v njihove zibke svoja jajčka in prepuščale domačin¬
kam tudi vso skrb zanje. Kako rad bi bil hvaležni
Jurček opozoril svoje gostitelje na veliko škodo, ki jo
imajo od tega čmrlja-zajedavca, po imenu psithyrus!
A videč, da se domačice niti ne zmenijo zanje, si
je mislil:

„Kar te ne peče, ne pihaj!“ in pustil je zadevo pri
miru. Sam pa je sklenil s svojimi gostitelji odkrito¬
srčno prijateljstvo in našel kmalu priliko, da spozna
vse njihove lepe lastnosti, med katerimi radodarnost
gotovo ni ena izmed poslednjih.

Toda baš, ko je hotel izraziti svojo hvaležnost
za izkazano prijaznost, se prikaže pri vhodu palače
kosmata, krilata žuželka v prelepo blestečem se črnem
žametu, ki se je izpreminjal na vijoličnomodro. Njeno
velikost je cenil jurček na kakih petnajst do dvajset
milimetrov. Bila je precej podobna čmrlju, a njena
govorica jo je izdajala, da spada v drugo družino.
Ponižno je prosila:

„Dajte vendar ubogemu, brezposelnemu znoscu
majhno podporo!“

Nato je pripovedovala živalca svojo zgodbo:

„Moje ime je znosec, Nemci mi pravijo zidarka,
stari omikani Grki in Rimljani pa so me skupno

149

Tcrstili za halikodoma muraria; to pa zato, ker zidam
(grški: domeo) iz kamenčkov (grški: haliks) po zi¬
dovju (murus po latinsko) svoje stavbe. Že cela dva
vroča dneva sem izdelovala gnezdo, ki sem ga pri¬
slonila na zunanjo steno neke človeške hiše. Pa ti
pride sorodnica ene onih zloglasnih vrst, ki jih žal
tako dobro poznamo — ime rajši zamolčim! — in
hoče deliti z menoj posest, ki sem si jo pridobila jaz
sama s tolikim trudom! V divjem boju za svoje pra¬
vice sem bila premagana, in predrznica se je pola¬
stila mojega, že skoraj dodelanega gnezda. Močno
zdelana sem morala bežati in zdaj nimam v sebi niti
dovolj moči, da bi si nabrala nekoliko medu; zato
se obračam do vas, dobri čmrlji, da mi poklonite
majhen prigrizek!"

Prevzeti od njenega pripovedovanja ji pripravijo
dobri stanovavci takoj izdaten zajtrk, ki ga je bil
deležen tudi Jurček in se ga močno razveselil, kajti
v njegovem želodcu je že renčalo, kakor bi bili v
njem vsi basi gospodarjev.

Po jedi odlete vsi čmrlji, da nabero zunaj zopet
novega medu.

Znosec se je bil gostiteljem prav iz srca zahvalil
in je hotel tudi iti naprej. Tedaj pa stopi k njemu
Jurček, ki ga je bila močno prevzela njegova žalostna
usoda, in pravi:

„Čuj! Tebi se je zgodila krivica in jaz jo hočem,
če pojde po sreči, popraviti."

Spomnil se je bil namreč, kako mu je njegova
dobra mamica stokrat zabičavala, da je dolžnost vsa¬
kega poštenjaka, da se potegne za slabotnejšega, kadar
je ta izpostavljen sirovi sili močnejšega, in da brani
za vsako ceno ogroženo pravico nasproti slehernemu
zatiravcu.

„Kje je tvoje gnezdo, ki so ti ga zaplenili?"
vpraša Jurček.

150

Čebela zidarica ga hvaležno pogleda, a zmaje
žalostno z glavo in pravi:

„Če ga nisem mogla braniti jaz sama s svojim
ostrim bodalom, potem je malo upanja, ljuba mravlja,
da bi mi ga mogla osvojiti ti. Vendar te hočem po¬
učiti za vsak slučaj. Moje gnezdo sloni na pročelju
neke hiše, ki leži tik pred nama v tejle smeri. Je še
precej daleč odtod. Spoznaš jo po veliki trti, ki se
vije ob njenem zidu prav do podstrešja."

Tako govoreč odleti zidarica s trpkim vzdihom
in ni več slišala Jurčka, ki je od same vzburjenosti
komaj izustil vprašanje:

„Ali je trta muškatelka?"


Dve žuželki najdeta zopet svoj dom.

Prav gotovo je morala biti muškatelka; hiša, na
kateri je bila sezidala čebela zidarica svoje gnezdo,
je morala biti njegova rojstna hiša!

„Zakaj neki?“ vprašate. No, zato, ker je bil po¬
vpraševal Jurček po gnezdu halikodome iz tega na¬
mena, da bi storil dobro delo. Dobro delo pa prejme
vselej svoje plačilo. Pa še drugi vzrok je: Jurček-
Kozamurček je bil mislil na svojo mamico, se spom¬
nil njenih opominov in bil zdaj ves vnet, da jih tudi
v resnici izpolni. Če se pa vede otrok tako izvrstno,
mu mora gotovo iti vse po sreči.

„Poslavljam se“, reče Jurček čmrljem, „s hvalež¬
nim srcem od vas. Vi ste ljubeznive božje stvarce in
vaša dobrota je tako velika, da časih niti sami ne
veste, kako prinašate mnogim nesrečnikom tolažbe
s svojimi dobrimi deli. Zakaj, glejte, usmiljenje, ki ste
ga izkazali ubogemu znoscu, je prineslo tudi meni
neizrekljivo srečo, da bom v kratkem našel svoj dom.
Zato vam dolgujem dvakratno hvaležnost!"

Jurček je imel prav. Ljubezen do bližnjega ima
to čudovito moč, da segajo njeni učinki dlje, nego
slutijo oni, ki delajo dobro. Zato tudi žanje človek,
ki v resnici ljubi svojega bližnjega in izkazuje po¬
trebnim usmiljenje, toliko zahvalo; blagoslov revnih
in trpečih rosi nanj, ga osrečuje kakor potnika vonj
cvetja, ne da bi mogel sam doumeti, kako si je bil
zaslužil toliko notranjega veselja. Zato se poda Jurček
poln zaupanja in poguma na pot, ki mu jo je bila

152

pokazala divja čebela; ne da bi se kje mudil, koraka
krepko naprej.

Cesta je bila dobra in nobena ovira mu ni stopila
tokrat na pot. Ko je bil potoval skoraj ves dan, je
bil končno pred svojo rojstno hišo.

Da, bil je zares njegov dom! Ni ga zlepa peresa,
dragi prijatelji, ki bi moglo popisati, s kakšnimi ob¬
čutki je stopal Jurček po onih dveh stopnicah, po
katerih je bil prišel tistega znamenitega julijskega
dne z latinsko slovnico v roki v družbi bratca in
sestrice!

„Kaj počneta Nejček in Rožica?"

To je bilo pereče vprašanje, ki mu ni vedel od¬
govora. Če stopi v hišo, morda kaj pozve o tem. Pa
naj je bilo to njegovo hrepenenje še tako veliko, naj¬
prej je hotel izpolniti svojo obljubo čebeli, ki mu je,
četudi nevede, tako neznansko dosti koristila.

Zdelo se mu je kot nekaka zaobljuba, ki jo mora
izvršiti. Spleza torej po zaprtih vratih navzgor, zdrevi
vse navzkrižem po pročelju hiše in išče gnezdo, ki
ga je hotel osvojiti. Čisto pri vrhu pod streho opazi
gnezdo, ki ga je morala zgraditi zelo spretna in krepka
zidarka. Bilo je iz gline in je bilo videti od zunaj
kot slabo upognjena vodovodna pipa, ki je rastla iz
zidu. Pravkar je hitela noter kosmata žuželka, ki se
je bila nalezla v gostilni „pri petelinčkih" (corydalis
cava) prav pošteno njihovih dobrot in jih nesla spravit
za svoje male. Na vso moč urno steče Jurček k vhodu
cevi in zakliče vanjo:

„Ali je kdo doma?"

Takoj mu odgovori od znotraj jezno hreščanje in
zmerjanje. V trenutku se prikaže tudi pravomočna
posestnica na pragu lično izdelane hišice.

Da ni stopil naš junaček urno v stran, bi ga bila
žuželka, vsa besna od jeze, gotovo prekopicnila na
tla. Gnezdo, do katerega je bil prišel Jurček, je bilo

153

namreč lastnina čebele kožuharice ali pozidne anto-
fore (anthophora parietina). To vam je krepka žu¬
želka, pri tem pa do skrajnosti nezaupljiva in jezno¬
rita. Pa kako bi tudi ne bila taka, ko oprezajo v bližini
njenega doma vedno razni leni zajeduhi, med njimi

zlasti dobro oborožena melekta, ki prevara skoraj
vsakega s svojim kislim obrazom, kot bi niti ne mogla
misliti kaj hudega. Zato je dobila ime: čebela žalujka.
Ne daleč ugleda Jurček drugo stavbo, ki je bila videti
od zunaj kot pest blata, prilepljenega na zid. Vesel,
da mu ni treba več drezati v sršenovo gnezdo hude
antofore, si ogleduje junak to novo zgradbo; ko se

ll

Jurček-Kozamurček.

154

spomni opisa, ki mu ga je bila dala halikodoma o
svoji hiši, spozna, da je zdaj našel, kar je iskal. Od¬
kril je skriti vhod, nastavil uho in zaslišal, kako znotraj
nekdo šumi. Opaše se s potrpežljivostjo, pripravi ostre
klešče, se vstopi k vratom in čaka. Solnce je bilo že
za gorami, a Jurček je stal, zvest svoji moški besedi,
še vedno na svojem mestu, da bi takoj prijel tatu,
čim bi se mu pokazal. Slednjič se približa šum; lepa,
belo-progasta čebela s stožčastim zadkom se prikaže
pri vratih. Z zavednim skokom je bil Jurček že na
hrbtu roparice, ki nalik predrzni kukavici polaga svoja
jajca najrajši v zibelke čebel kožuharic, a se je v na¬
šem primeru izjemoma polakomnila znoščevega do-
movja. S kleščami jo pograbi za glavo, s štirimi nogami
pa se oklene njenih kril in telesa, in ko se ni mogla
več zgeniti, jo zasmehljivo nagovori:

„Gotovo mi dobrotno oprostite; pridem samo zato,
da poberem najemnino."

Stožčasta čebela mu zapreti z želom. Toda Jurček
ga urno odgrizne s svojimi kleščami in zakliče:

„Prav žal mi je, a mora biti tako. Vi nimate
orožnega lista."

Na ta način jo je napravil popolnoma neškodljivo;
izpustil jo je in rekel zaničljivo:

„Glej, da se mi pri priči izgubiš in se ne pri¬
kažeš več v tem kraju! Vesela bodi, da sem ti vzel
samo želo, ki si ga uporabljala za svoje roparstvo."

Predrzna potepenka ni želela ničesar več ter je
odletela; v tem pa je zaklical neki glas:

„Draga mravlja, daj, da te objamem!" Bila je
halikodoma, prava lastnica gnezda. Ta je bila odletela
od čmrljev na pročelje hiše, da si zgradi novo gnezdo.
Opozorjena po glasnem prepiru, je bila slučajno priča
vsega prizora med Jurčkom in hudobno roparico.

„Ali zdaj vidiš, da sem izpolnil svojo obljubo?"
reče Jurček. „Pojdi zdaj brez strahu v svojo hišo,

poštena zidarica! Tvoja sovražnica si ne bo nikdar
več lastila sadov tvojega truda."

Nato spleza naša pridna mravlja po zidu navzdol
in gre k hišnim vratom.

„In muškatno grozdje?" — utegne vprašati marsi-
kak čitatelj in sline se mu pocede ob misli nanje.

No, ostalo je, kjer je bilo. Jurček zares ni imel
nobene druge misli in želje kakor to, da bi pomagal
ubogi zidarki do njenih pravic. Ko se mu je to po¬
srečilo, je imel samo še eno hrepenenje, da bi prišel
v domačo hišo. Zato mu danes niti ni prišlo na misel,
da bi pokusil dražestni muškat, s katerim se je nekoč,
ko je bil še otrok, sladkal dan na dan.

Kako težko je priti v lastno hišo,
če nimaš ključa od vrat.

»Končno vendar!" je zamrmral bivši cesar Koza-
murček ves ginjen, »slednjič utegnem vendar reči:
Doma sem!"

Toda, kakor ste gotovo že davno opazili, je imel
naš prijatelj to slabost, da je vzel vsako stvar preveč
lahkč. Tudi tokrat je moral, žal, kmalu izkusiti, da
ni tako lahko priti v zaklenjeno hišo, pa čeprav še
tako majhni živalci.

Najprej povejmo, da je bil umeril mizar vrata
tako natančno, da ni bilo najti niti ob tečajih niti
spodaj ob pragu tudi najmanjše špranjice. In vendar
jo je iskal Jurček neznansko skrbno.

Poizkušal je priti skozi luknjo v ključavnici; pa
tudi tukaj ni šlo, ker je znotraj zakrival luknjo ščiteč
iz medi in se je moral Jurček hočeš nočeš vrniti,
dasi je bil dolgo plezal po ključavnici sem in tja.

Tedaj mu pride na misel, da bi zopet splezal
po zidu navzgor, da vidi, ali bi se ne dalo priti skozi
okno v hišo; ta načrt je pa hitro zavrgel.

»Tudi okna so gotovo neprodušno zaprta," je
pomislil, »kajti v tej uri spe vsi v naši hiši."

Ves obupan teka naš Kozamurček pred vrati sem
in tja. On, ki je bil svoje dni toliko sanjaril o bodoči
veličini, si je želel zdaj prvikrat, da bi bil še mnogo
manjši, nego je bil že tako. Tu opazi pri luninem svitu
v vratih prav majhno luknjico, kakršno vrta v les trdo¬
glav ali mrtvaška ura.

157

„Poizkusimo, morda se mi pa po tem potu po¬
sreči priti v svojo hišo," meni sam pri sebi in se takoj
loti dela.

Ker je bila luknjica silno ozka, je glodal s kle¬
ščami ob robu tako dolgo, da je mogel zlesti skozi.
Čim dalje pa je šel, tem širši in lagodnejši je bil
hodnik; to je bil temen, zavit rov, ki je držal zdaj
poševno navzgor, pa zopet navzdol in je bil poln
žaganja, ki ga je bil gotovo nakopičil skrivnostni
stanovavec tega kraja. „Bog ve," si misli Jurček, „kdo
je tisti čudni modrina, ki ga veseli vrtati moja vrata!"
Tako koraka, vedno previdno tipajoč s tipalnicami
naprej, da se izogne kakemu morebitnemu presene¬
čenju. Ko je bil prehodil že precejšen kos poti, se
ustavi. Pred njim je ležalo nekaj mehkega, nežnega,
kar mu je zaprlo cesto. Obenem zasliši v temi glas,
ki pravi:

„Oho, kdo me praska od zadaj?"

V tem trenutku se zateče Jurček, četudi se vam
zdi za njegovo naravo skoraj nemogoče, k modremu
premisleku.

„Ta gospod", je govoril sam sebi, „je sicer zadaj
zelo nežen; toda njegova betica mora biti neznansko
trda, drugače bi ne mogel vrtati v hišne duri. Zato
bo najbolje, da se pogodim z njim, preden se more
obrniti."

In zagrabivši neznanca s štirimi nožicami, ki jih
je še imel, ga obenem nekoliko vščipne s kleščami
in govori zvijačno:

„Oprosti, prav ponižno prosim, čete morda motim!"

„Av, av, ti me hočeš umoriti!"

„To bi se že utegnilo zgoditi; toda verjemi, da
ne storim rad kaj takega."

„Dovoli mi vsaj, da se obrnem!"

„Ni prav nič treba, tudi tako lahko izpregovoriva
nekaj besedic."

158

»Pa kdo si vendar ti in kaj hočeš tukaj?"

„Glejte, velespoštovana gospa, jaz sera skromen,
majhen mravljinec; vendar imam, kakor ste gotovo
opazili, dovolj moči, da Vas razkosam z enim samim
ugrizom na dve enaki polovici."

„Za božjo voljo!"

„Ne bojte se! Kar hočem zvedeti od Vas, je v
prvi vrsti tole: Ako Vam jaz ne storim nič žalega, ali
smem upati, da tudi Vi ne obrnete svojega orožja
proti meni? Pri tej priliki naj Vam tudi razodenem,
da zelo spoštujem Vaše obrtniško orodje in da Vam
prav odkrito čestitam zavoljo njega."

„Obljubim ti, da ti ne storim nič žalega."

„Mi daste častno besedo žuželke?"

„Prisegam ti pri veliki skupini kožokrilcev, h ka¬
terim se prištevam."

„Oho, glejte, glejte!" zakliče Jurček presenečen.
»Potem se lahko pogovoriva v največjem zaupanju,
kajti tudi jaz spadam k isti družini."

Ko je čutila neznanka, da je prosta, se je takoj
obrnila, in Jurček je začutil namesto mehkega telesa
glavo pred seboj, ki je bila trda kot rog in oborožena
z groznim svedrom.

»Zdaj bi te lahko zdrobila v moko," je prijazno
rekla posestnica te glave, »toda dala sem častno be¬
sedo. Razen tega pa stojim pred novim, važnim raz¬
dobjem življenja in zato ne maram snesti besede."

»To je zelo pameten sklep."

»A razloži mi, kako si vdrl v moje stanovanje?"

»Vdrl sem v tvojo hišo zato, da bi mogel priti
v svojo. Z eno besedo: na vsak način moram priti
skozi ta vrata!"

»Za enkrat je to popolnoma nemogoče. Hodnik
se namreč tukaj konča."

»Oh, ali bi ti ne mogla prevrtati vrat tukaj na¬
ravnost? Saj si tako spretna in dobrega srca!"

159

„To bom morala res storiti in vedno bliže prihaja
tista slovesna ura. Bog daj, da bi šlo vse po sreči!"

Skrivnostne besede neznanke v tem temačnem
hodniku so zbudile v Jurčku brezmejno radovednost;
ker ni mogel več molčati, je vprašal:

„Povej mi vendar še enkrat, s kom imam prav¬
zaprav opraviti, in razreši mi uganke, ki mi jih za¬
stavljaš ves čas, odkar imam čast govoriti s teboj!“

Neznanka je za trenutek pomolčala, nato pa rekla
slovesno:

„Ime mi je borova lesna  osa  in sem se¬
strična po vsej Evropi in tudi deloma po Aziji dobro
znane velike lesne ose. Nagon, ki ga imamo vse žu¬
želke, mi pravi, da se bliža ura moje spremembe, to
je: preobrazbe. Dobro se zavedam, da postanem kaj
kmalu velika, lepa žuželka, ki bom švigala po zraku
kot živ aeroplan. Že dolgi dve leti bivam tukaj notri
v ječi. Moja mati me je položila kot majhno jajčece
v posekano jelko in jaz uboga ličinka sem morala,
komaj uzrši luč, pravzaprav temo tega sveta, vrtati
in tesati, vrtati in vrtati brez konca in kraja. Čim
bolj sem rastla, toliko prostornejši je moral biti tudi
moj hodnik. Po velikanskem delu sem slednjič pri
tem, da začnem uživati tudi sadove svoje pridnosti.
Skoraj bom zaspala, se izpremenila v bubo in prišla
iz nje kot popolna žuželka. Da pa morem na prosto,
si moram napraviti prej izhod, ker nazaj ne morem
iti. Hodnik namreč, ki sem ga izkopala, ko sem bila
še majhna, je zdaj, ko sem velika, mnogo preozek
zame. Vidiš torej, kako po pravici trdim, da stojim
pred najvažnejšim trenutkom svojega življenja!"

Jurček ni mogel prikriti svojega občudovanja za
tega spretnega svedrača. Ker si je pa hotel nadeti
sijaj žužka, ki je videl* mnogo sveta, je rekel:

„Vendar te moram opozoriti, da sem srečal v živ¬
ljenju že krepkejše glodavce od tebe. Imam celo pri-

160

jateljico, šiškarico, ki utne vrtali krogle na hrastovem
listju, ki so trše od črešnjevih koščic."

Lesna ličinka se smehlja samozavestno, se obrne
okoli in jame glodati iznova. Les, ki ga je strgalo
jekleno strugalo žuželke, se je kadil kot droben dež
žaganja, hodnik pa se je urno širil in daljšal.

Nenadoma pa prekine ličinka delo; Jurčku seje
zazdelo, kot bi mrmrala:

„Ne, to bi bila lopovščina!"

Nato zopet vrta besno naprej, iznenada pa zakriči:

Joj mene, nesrečnice!"

Jurček hiti k njej. Uboga ličinka je bila dospela
do konca lesne plasti in mrmrala nerazumljive besede.

„Pa kaj se je vendar zgodilo?" izprašuje Jurček
ves v skrbeh.

Ona pa je povesila glavo in odgovorila s sla¬
botnim glasom:

„To ni les, kar mi zapira izhod!"

Jurček preiskuje steno in uspeh te preiskave ga
je spravil v obup: on sam in njegov živi sveder sta
stala pred notranjim železnim  obojem duri!


Cesarja zamenjajo z bolho.

Konec lepih sanj.

Presneto neprijeten, da, turoben je bil položaj!

Uboga ličinka se je bila mučila dolgi dve leti,
da si pripravi izhodišče za uro svojega vstajenja, pre¬
obrazbe; in glejte si, zdaj, ko je imelo priti najlepše, ti
zadene na železen oboj!

„Kaj bi bilo početi?" vprašuje bojazljivo Jurček
in srce mu bije glasno. Osina ličinka pa se otrese
togote in pogumno zakliče:

„Le ne obupati! Treba je pač znova prijeti za delo,
toliko bolj, ker ne smem izgubiti niti trenutka!"

„Ali se vrneš nazaj in poiščeš novo pot?"

„Nazaj? Kaj ti pride na misel! Lotim se kovin¬
skega okova in ga preglodam," odgovori ponosno in
trmoglavo.

Jurček jo gleda ves osupel. Še večje pa je bilo
njegovo začudenje, ko zasliši rezek šum, kakor bi
stružila pila urno in enakomerno neko kovino. Mo¬
gočni Bog, ličinka je vrtala železo! Ko bi bil vedel
naš prijatelj, da so opazovali sloviti naravoslovci,
kako so preluknjale te žuželke po več centimetrov
debele svinčene in celo jeklene stene topovskih krogel,
potem bi se pač ne bil čudil tako neizmerno.

„Ta lesna osa zna še vse kaj več kot moja pri¬
jateljica šiškarica," zakliče Jurček; „železo je kaj dru¬
gega kot lesene kroglice. ,.Ljuba prijateljica," se je
šalil, „ti bi zares lahko z glavo prodirala najdebelejše
zioove, ne da bi si razbila lobanjo. 11

162

„Šalo vstran!“ odgovori izmučena ličinka skoraj
brez sape, „meni gre zdaj za življenje in smrt. Da bi
umrla tukaj v temi v trenutku, ko bi se morala dvig¬
niti prosta v zrak, to mi ne gre v glavo!“

„Ali misliš tukaj pričakati svojo preobrazbo ?“
„Da, a za to potrebujem miru; kajti skoraj po¬
stanem buba in vstanem iz ovojka popolnoma izpre-
menjena. A zdaj — vrata so odprta! Ali nisi hotel
iti v hišo?“ Z vljudno kretnjo mu pokaže luknjico, ki
je pomenila zanjo vrata v življenje.

„Hvala ti!“ je zaklical Jurček iz vsega srca; „hvala 1
Če ti bom mogel kdaj koristiti, mi bo v veliko veselje D
„Me veseli; a zdaj potrebujem le miru. Z Bogom!“
Jurček zleze skozi luknjico in steče po notranji
strani vrat nizdol, dokler ni bil na tleh domače hištrne.
Komaj je začutil rodna tla pod nogami, je že jel od
samega veselja plesati in prepevati:

„Oj hišica očetova, Bog živi te! — Zdaj spet se
midva vidiva, Bog živi te! — Doma sem, doma! 1  je
vriskal, „pri svoji ljubi mamici!“

Kako je hrepenel, da bi jo zopet ugledal! Tekal
je po temi na vse konce in kraje, da bi našel vrata
spalnice. Neka zapreka mu zastavi pot. Bil je ogrizek
jabolka, ki je bil obiežal tukaj po nemarnosti enega
izmed otrok. Jurček bi bil prav lahko šel s svojimi
nogami čez to oviro, toda nekdo ni bil zadovoljen
s takim preziranjem: njegov želodec! Taje godel tako
silno, kakor bi hotel ponoviti basovski koncert, ki ga
ni slišal več, odkar je bil tako sijajno zajtrkoval pri
dobrih čmrljih. Zato lačni mravljinček ni mnogo pre¬
mišljeval, ampak se je jadrno lotil večerje, pri čemer
so se mu zbudili stari, krasni spomini. Z veliko slastjo
je žvečil svoj oblizek in modroval:

Jabolka so mi bila vedno slaščica, toda če hoče
kdo vedeti, kako okusni so celo ogrizki, mora postati
mravljinec."

163

Dolgo časa je sedel „pri mizi“ in se gostil; saj
pa tudi od ranega jutra ni imel ničesar v ustih. In
ker se je bil tako moško uprl izkušnjavam muška-
teljke, mu moramo njegov tek, zlasti še po takem
vzburjenju v temnem hodniku, le iz srca privoščiti.
Mimo vsega tega se mu zdaj tudi ni bilo treba bati,
da bi izgubil smer; zato je sklenil, da preživi vso noč
na sladkem ogrizku. Ko se zdani, pa bi obiskal sobe.

Slednjič prodre slaboten žarek svetlobe skozi
špranjo pri zaprtih oknicah. In ko zasliši Jurček škri¬
panje bližajočih se korakov, zapusti urno ostanke svoje
bogate večerje. Sobarica Albina je prišla, kakor vsako
jutro, odpirat okna. Tedaj začuje Jurček čuden šum,
obenem pa krik strahu. Kaj se je neki zgodilo? Kdo
izmed naših cenjenih bravcev ugane to?

Stvar je enostavna: Skozi luknjo v okovu vrat je
priletela precej velika žuželka. Telo se ji je lesketalo
kot modro jeklo, imela je rdečkasta bedra, rumena
krila in nenalomljene tipalnice, ki so bile obrnjene
naprej, samo na koncu so se vihale malce navzgor.

Albina je zakričala pri tem nepričakovanem ob¬
isku. In dasi je živalca popolnoma brez nevarnosti
za človeka, je pograbila brisačo, ki ji je tičala za pa¬
som, in drla neusmiljeno za redkim vsiljivcem, ki je v
smrtnem strahu iskal izhoda. Jurček je v hipu spoznal
svojo lesno oso in slišal, kako je klicala v obupu:

»Mravljinec, če si tukaj, pomagaj mi!“

Takoj je vedel prijatelj, kaj mu je storiti. Kot blisk
spleza po Albininem čevlju do nogavice, prodre med
dvema pentljama z glavo skozi in vščipne Albino na
vso moč prav v trenutku, ko je hotela potolči z brisačo
ubogo žuželko. Deklica je v drugič glasno zakričala
in spustila cunjo iz rok; preplašena borova osa pa
je zletela skozi odprto okno in zaklicala:

»Mravlja, ti si mi rešila življenje! Nikoli ti ne
pozabim tega!“

164

A kaj je bilo plačilo za njegovo dobroto?

Albina se je drgnila z vso silo po nogi in se
jezila:

„Te preklicane bolhe!“-

Jurčku se je kar zabliskalo v glavi in — odprl je
oči: Bil je zopet nekdanji človeški deček!

Po golih stegnih ga je grizla četa drnovščic, ki
se jih je urno otepal.

Zopet je imel na sebi svoje stare, oguljene hlačke
in platence je štrlelo iz njih kot svoje dni: urno ga
pobaše v skrivališče.

Ko si drgne oči in gleda krog sebe, vidi, da je
pri mahovnati skali v pečini, kjer je žuborel studenček
kot vedno.

Kolikor hitro so ga le nesle noge, je tekel v hišo,
kjer so sedeli pri mizi oče, mati, striček France, Nejče
in Rožica.

S poljubi in objemi se je vihravo pomešal v njih
sredo; veselo so ga pozdravljali in izpraševali:

„Pa kje si bil vendar, za božjo voljo, tako dolgo?
Vsi smo mislili, da si se nam izgubil!“

„Oh, mamica, bil sem v kraljestvu mravelj in pri
čmrljih sem prenočil. Le pomislite, nekoč sem jezdil
na vodnem drsavcu čez obširno jezero in bil celo
v nevarnosti, da me pohrusta volkec!“

„Ha, ha!“ se smeje striček France. Jurček sanjari
o mrčesu, s katerim dela naš prijatelj, gospod profesor
iz mesta, znanstvene poizkuse!“

Pri zaničljivi besedi „mrčes“ je bilo Jurčku, kakor
da ga je nekaj zbodlo. Nehote se je ozrl krog sebe,
če ni v bližini kake mravlje ali čebele.

Da ste videli te dobre ljudi, kako so se mu vsi
od srca smejali! Še mati jim ni branila! Rekla je celo:

„Ljubi otrok, zgodbe si izmišljaj in pripoveduj
šele potem, ko narediš izpit! Od jutri naprej se mi
pridno uči in pusti bajke, preden ne končaš!“

165

Poparjen je Jurček molčal. Oh, nihče mu noče
verjeti! Zato je presedel več tednov pri svojih knjigah,
in glejte, kmalu je napravil izkušnjo s prav dobrim
uspehom. Ni se bil zaman šolal pri pridnih mravljah!

Kadar je pripovedoval ob zimskih večerih čudo¬
vite reči iz življenja raznih žužkov, so ga poslušali
vsi z največjim zanimanjem in se čudili nazornosti,
s katero je umel poročati.

Tedaj je mnogokrat menil stric France:

„Naš Jurček je kakor ustvarjen za slovitega na¬
ravoslovca! Okužil in očaral ga je mestni profesor
s svojim bogatim znanjem.'*

Jurček je ob takih prilikah previdno molčal.

Nikoli ni črhnil nikomur o tem, da je bil nekoč
cesar pri mravljah in da je imel svojega generala-
pribočnika; tudi ni nikdar očital Albini, da ga je bila
zamenjala za bolho.

Meni pa je v zaupni urici izdal vso svojo skriv¬
nost in samo zato, dragi prijatelji, sem vam mogel
pripovedovati to čudovito zgodbo.

Kazalo.

Stran

Trije tički na počitnicah. 5

Jurček postane mravljinje jajčece. 9

Veselje in neprijetnosti mravjega rojstva.11

Kraljica mravelj.. . 17

Niti deček niti deklica.. . 23

čast delavcem!.28

Je li otrok modrejši od mravlje? ,.36

Kačo prepeljejo.42

Jurček-Kozamurček — vojak.47

Prijatelji in sovražniki.51

Stavbni mojstri. 59

Pri kravicah.61

Mravlja, ki jo od latinščine boli trebuh.67

Jurček-Kozamurček razkrinkan.73

Bela zastavica.77

Sovražni napad.81

Jurček-Kozamurček postane general na bojišču ....  84

Napad s strupenim plinom.88

Cesar Kozamurček 1.93

Kolo sreče se zasuče.100

Mnogi izgube glavo zato, ker je eden nosil svojo previsoko 105

Vojno sodišče.110

Morivka.115

Slovo. Zadnji „Z Bogom!".121

Cesar Kozamurček najde v šiški prijateljico.126

Na potu k materi.131

Skrivnostna ladja.137

Morska vožnja, ki se je bila pričela na parobrodu, se

konča na konju.  140

Pri čmrljih.145

Dve žuželki najdeta svoj dom.151

Kako težko je priti v lastno hišo, če nimaš ključa od vrat 156
Cesarja zamenjajo z bolho. Konec lepih sanj.161


Prejeto od urada
za upravljanje imovine
upornikov



NARODNA IN UNIVERZITETNA
KNJILNICA

00000485946