je moral veter ustrahovati in ki ga je, če je bil slabe volje, izpustil na ves svet. Toda, stal sem spet pri vratih njegove hiše in sem potrkal nanje, dvakrat, do- kler nisem dobil odgovora. Odgovor je bil še bolj neprijazen kot prejšnji lajajoči smeh. Saj je bila že trda noč in ozvezdje Oriona je viselo že visoko čez sredo noči. Moral sem tega človeka prositi, naj mi pokaže pot. Preklinjal je in je v temi ne- kaj prevrnil v sobi, vendar me ni zapo- dil; čez čas je prišel z laterno iz hiše. Naj grem za njim! Stopal sem za laterno, ki se je njena luč opotekaje stresala sem in tja, kadar se je veter, »gospod Veter«, zasmejal ali zakašljal; smejal se je, da sem bil taKo zabit, in kašljal je, ker je bil tak meglen mraz. Prišla sva spet v gozd, in ko ni bi- lo tu srecl noči ničesar več slišati, kot najine korake, ki jim je sneg jemal glas, tedaj je začel mož govoriti o nekih stva- reh, ki jih jaz nisem razumel, ker razu- meti nisem hotel, da ima mož »Pri Ve- tru« tudi prav takšne človeške skrbi ka- kor moj oče. Povedal je, da ima sedem otrok, in predočil sem si okrutno podobo o sedmih otrocih vetra, saj sem se še zmeraj hotel bati tega ščetinastega člo- veka. S tem pripovedovanjem, ki mu nanj nisem nič odgovoril, se je gozd polagoma nehal, in odtod sem vedel za pot skozi tiste dve vasi. Toda »Veter« je hotel z menoj vse točno opraviti, dasi me je bil prej s svojim lajajočim smehom tako mučil. Rekel je še, da bo laterno obesil tu na drevo, in če ne bi prav vedel za pot v dolino, naj se le zmeraj ozrem in naj si po luči naravnam svojo pot. Toda niti enkrat se nisem ozrl na pot in vendar vem, da je tista luč vso noč gorela zame. Kar toplota je zas:'jala krog mene, čeprav je škripal sneg kakor prej. Toda nekdo, ki so ga ljudje nazivali »Ve- ter« in ki je bival daleč za velikim goz- dom v črni, prazni samoti, in ki je brez dvoma vse ljudi osovražil, je zame pri- pravil luč, >da bi našel pravo pot. Bila je že tretja ura čez polnoči, ko sem nehal teči. Ker je bilo pred prazniki, je imel oče — kot pek — vso noč peko. Svoj obraz je približal prav k šipi, da me je mogel skozi okno spoznati. Izpraševal me je po vsem in sem mu vse povedal, a tega ne, da me je bil »Veter« brez denarja za- podil. Oče je bil zadovoljen z mojo potjo, vzel je listek in je s svojo nerodno roko prečrtal tudi »Vetrov« znesek, kakor da bi bil plačal. »Naj bo, za praznike in ker ti je . . .« je zamrmral sam pri sebi. Preden sem legel spat, me je oče še en- krat pokl'cal v pekarno. Narahlo me je prijel za roko in me odvedel k oknu, ki Ko so Slovenci zapustili svojo zakrpat- sko domovino, niso tam pustili ali poza- bili svojih starih navad, šeg in uredb. Po- litična- zgodovina nas uči, da se je njiho- va upravna uredba ujemala z načinom, kakršnega so bili vajeni v svoji prvotni domovini in kakršnega so poznali tudi vzhodni slovanski rodovi, zlasti Rusi. Saj nas takoj prva listina, ki govori o alp- skih Slovencih ob priliki ustanovitve kremsmUnsterškega samostana leta 777., z vso nedvomnostjo poučuje, da je bila slovenska dežela — podobno kakor tudi ruska —• razdeljena po vojaškem polkov- nem (polk, hrv. puk = ljudstvo) števil- čnem sistemu v desetinje, ki predstavlja- jo nadaljnje višje edinice stotnije in ti- sočnije oziroma županije, ter navaja za te odredbe tudi imena načelujoč'h oseb. še dolga stoletja so Slovenci živeli po svojem lastnem slovenskem pravu (insti- tutu solavenica), ki se posebno izrazito kaže v obredu ustoličenja novega karan- je med dvema deloma zidu nudil majhen pogled na nočno nebo. Njegova velika, dobrotljiva roka je pokazala, na zvezdna- to nebo: da se je tako nekaj čudnega zgodilo to noč, je dejal. Tamle zunaj, kjer se stikata nebo in zemlja, da je no- coj vzšla nova zvezda, ki je bolj rdečka- ste luči in je bolj drobna, kot so navadno druge zvezde. Nemara da bodo zdaj bolj- ši časi, je dejal, ko v takšni mrzli noči vzide nova zvezda na robu neba . . . Jaz nisem nič povedal, da je to tista luč, ki jo je »Veter« zame obesil na dre- vo. Res je pa, da je bil oče odslej nenai- vadno dober z menoj in da se mu je na sveti večer solza utrnila, ko je materi de- jal, naj pošlje »Vetru« in njegovim sed- mim otrokom veliko orehovo potico v dar ... (J. M. Bauer.) tanskega deželnega kneza. V gospodar- skem oziru so si zemljo razdelili v tako imenovane slovenske kmetije (hobae sclavaniscae), ki so jih merili z orali, ob- delovali pa s svojim lesenim oralom in ne s težkim, železnim plugom, ki bi mogli z njim obdelovati več zemlje, pa bi zato morali plačevati tudi še enkrat večje davščine. Obdržali pa niso le svojih starih go- spodarskih in politično-upravnih uredb, marveč tudi svojih davnih šeg in navad v svoji novi domovini niso opustili. Teh niti potem, ko so se že pokristjanili, niso po- polnoma zavrgli. Krščanski misijonarji so se sicer trudili, da bi Slovenci vsaj na svoje stare poganske bogove čimprej po- zabili. Posrečilo se j'm je res, da so po- lagoma imena glavnih božanstev prešla iz ljudskega spomina. Niso se pa dala iztrebiti nekatera stoletja trajajoča, v pradavnim izvirajoča obredna izročila. Mnogi poganski običaji so na ta način živeli tudi v krščanski dobi še dalje. Cerkev jih ni nasiloma iztrebljala, marveč jih je često le preoblekla, jim da- la kršč:nsko vsebino in ime ter jih pri- lagodila svojim predpisom in lastnemu obrednemu načinu. Tudi praznovanje zimskega, bož'čnega sončnega solsticija je moralo krščanstvo ali odpraviti ali pa v svojem smislu pre- urediti. Stari Slovani in z njimi Sloven- ci so po božje častili ogenj. Na to še da- nes spominja običaj, da se v ogenj ne sme pljuvati. Pravoslavni ruski popi so še v 16. stoletju morali svoje spovedance spraševati, da li ne častijo ognja kot bo- ga. Pri nas pa pravijo Prekmurci (v nekoliko pokristjanjeni obliki pač), da vidi požigalec v svojem ognju pač po- slednjikrat obličje božje. Z ognjem najožje združeno je bilo bo- žanstvo sonca, na kar spominja naša ljudska pripovedka, da je martinček bil nekoč človek, ki ga je Bog spremenil v žival, ker je sonce molil. Po neki kaj- kavski legend: je sonce poslalo na zem- ljo petelina, oznanjevalca svetlobe in no- vega dne, da bi vodil človeški rod. Zato je veljal petelin za daritveno žival son- čnemu in ognjenemu božanstvu; njegovo prispodobo srečujemo še sedaj pogosto Božič v gozdu ... rJiozie pri statik Slove arih Izbira ni težka, Ce se odločile za dober aparat znamke R O R T I M G kateri si je pridobil sloves in dvakratno priznanje na mednar. razstavi v Parizu. K J\ JD> I O Dospela je nova pošiljka KORTING aparatov, pa Vas vljudno vabimo na brezobvezen ogled istih KORTING-=• ANTON BIRKE LJUBLJANA - MESTNI TRG ŠTEV. 9 TELEFON 24-56 na strehah, da bi odvračal šibo ognja, ki ga je sam predstavljal. O božiču, ko se sončna luč tako rekoč znova poraja, so pogasili na vseh ognji- ščih stari ogenj. V Peč so potem prine- sli novega, neomadeževanega, čistega ognja iz skupnega kresa, ki so ga zane- tili na ta način, da so drugnili kos lesa ob drugega ali pa so ga s kamnom ukre- sali. Temu novemu živemu ognju so pri- pisovali posebno skrivnostno moč, ki daje zdravje, rodovitnost in svežo rast. Na Koroškem in v slovenski Benečiji so še sredi 19. stoletja zažigali božične kreso- ve, goriški Slovenci so pa na ognjišču za- žgali lesen panj z imenom božič (tudi blažena palica imenovan), ki so mu po- nujali vina iz majolke in ga tudi polivali z njim. Ta leseni božič (ruski koljada, srbski badnjak) je dobil od vsega nekaj, kar je prišio na božično mizo. Drug dru- gemu so prigovarjali, češ »daj mu, 'daj«, v zahvalo pa so pričakovali od tega ognjenega božiča, da bo navzočim daro- valcem podelil zdravje, mir, moško po- tomstvo, rodovitnost ter sploh »vso do- bro srečo«. Pepelu božičnika so pripiso- vali zdravilno, plodovitost povzročajočo in vsako zlo odvračajočo moč, ki se je dala prenesti ne le na človeka, marveč tudi na žival, hišo, polje in vrt. Božični kresovi in opisani običaji le- senega božičnika kažeio, da so božič praznovali Slovenci že kot pogani. Na ta predkrščanski izvor kažejo tuii srbske narodne pesmi, ki je v njih izražena že- lja, naj bi dale krave obilo mleka, da bo v njem mogoče okopati »Božiča, tega mladega Svarožiča«. Božič poman;sevaI- no ime za boga sonca Svaroga, ki ob tem času vstaja k novemu življenju. Na tega mladega Božiča, ki »nosi tovor žita — Da zaseje njive — Da urode rodom« spo- minja okolnost, da devajo na Belokranj- skem na sveti večer poleg hlebcev božič- nika pod namizni prt tudi po nekaj zrn različnega žita (prosa, pšenice, fižola in turšice), ki dajejo potem rodovitnost in imajo zdravilno moč. Širom po Sloveniji je tudi navada, da pečejo za božične praznike posebne hle- be kruha, božič imenovan, katerih zadnji se načne na praznik sv. Treh kraljev in se imenuje poprtnik. Pečejo ga iz raz- ličnih zelišč, ki jih je najbolje nabrati na veliki sončni praznik poletnega kresa. Med najbolj skrivnostna zelišča pa so prištevali praprot. Kdor je njegovo seme in cvet obral v kresni noči, ta razume govorico drevja in rastlin in živali, na- pravi se lahko nevidnega in njemu so odprti vsi zakladi podzemskega sveta. To čarodejno rastlino so med drugimi zeli- šči predvsem mesill v božični kruh, ki se zato imenuje poprtnik, kar izhaja iz sta- roslovanske oblike paporotnik = pra- prot. Na pogansko obredno jed spominja že v tem, da poprtnik 'dobi vsak član dru- žine, pa tudi vsaka domača žival. Otro- kom drži oče kos poprtnika v primerni višini, do katere se mora otrok vzpeti, da potem tistega leta toliko zraste. Živini dajejo prihranjeni poprtnik tudi ob bo- lezni, zlasti pa pri spomladanskem od- gonu na pašo, da jo varuje na planini pred boleznijo, kačjim pikom in strelo. Pri starih Slovencih je ostala od ne- kdaj v posebnih čislih kaša. Saj pripo- vedujejo stari arabski pisci, da je bilo proso skoro edino žito, ki so ga Slovani gojili in pridelovali. Zato jih je ta jed tudi v poznejših stoletjih, ko so se živ- ljenjske prilike že bistveno spremenile in jedilni list dodobra spremenil, spominjala nazaj na prvotne razmere. Vrh tega je po starem naziranju bila prosena kaša s skledo predpodoba in znamenje sonca, ki so ga Slovani — kakor smo slišali — po božje častili. Kašo so nastavljali na okno škratu, da bi jim v zameno prinesel dru- gih zemeljskih zakladov. Božič v gorskih kotlinah. H siikatuci a catavnilcu vi Uude tukuie" Božič prihaja, kaj-ne, otroci, in za njim konec letošnjega leta. Zato je prav, da tudi mi končamo zgodbo o ča- rovniku iz Hude luknje, pa poskrbimo, da bo naša revija kmalu začela objav- ljati spet kakšno zanimivo slikanico. K sliki 1: Čarovnica je hotela naj- prej zažgati strašilo, ki je bilo iz sla- me, toda Metka je brž zagrabila vedro vode in pogasila ogenj. Vodni curek je zadel tudi čarovnico in, ojoj, za- čela se je topiti, dokler se ni čisto sto- pila. Metkina družbica je veselo vzklikala: »Hura, čarovnica je mr- tva.« K sliki 2: Vsi so slavili malo Metko, ki je pograbila čarovničino metlo in se s svojimi spremljevalci brž napotila k čarovniku Hude luknje, da bi ji po- kazal pot domov. K sliki 3: Ko je čarovnik, skrit za oblakom dima, govoril s strašnim gla- som, je psiček Hovhov iznenada po- tegnil zaveso in za njo se je pokazal čisto navaden, vsakdanji človek. Met- ka in njeni prijatelji so bili že prepri- čani, da je čarovnik slepar, pa so mu spet verjeli, da je čarovnik, ko jim je obljubil, da bo vsakemu izmed njih iz- polnil po eno željo. Strašilo je iznena- da postalo najpametnejše, čeravno so vsi mislili, da nima možganov. Straho- petni lev je dobil kolajno za hrabrost in postal je hraber, pločevinasti be- rač pa je dobil urico, ki je utripala kakor srce. Tudi Metki je dobri ča- rovnik izpolnil njeno željo. Obljubil ji je, da jo bo v balonu popeljal do- mov. Toda, glej nesrečo! Ko se je Metka poslavljala od svojih prijate- ljev, se je iznenada utrgala vrv, ki je bil z njo balon privezan, in balon se je dvignil v višave brez Metke. Pa je pridna deklica vseeno prišla domov, veste, otroci. Kako, vam ne bomo po- vedali. To boste prav lahko uganili sami. HllllllimillllllMIlHIHIIMIIHIIIIIUMIIIIMMIllllllllllllllllMIIHHIIIlilllllllMIlllllMIIIMIIIII MUHI IIIIMII r IM111 i II1U r 111111 [ IJ11 i i IJ • 111111M MIM1911111II11IJ1 ] J11111111M111M11111 Illllllllllllll Illllllllllllllllll IMI • lli I Kot obredna jed je veljala kaša tudi ob krstu na čast poganskim Rojenicam, ki so jih stavili baš tudi o božičnih prazni- kih. Ker je bil s tem praznovanjem zdru- žen tudi spomin umrlih sorodnikov in je bila kaša po starem varovanju priljub- ljena jed duš rajnih, zato se ne čudimo, da se je kot ostanek poganskega obred- nega zauž.'vanja prosene kaše v spomin prednikov in božični večer ohranil še v mnogih krrjih po Slovenskem. Na Ru- skem se v kurski guberniji še sedaj ime- nuje drugi božični praznik »babji kaši«, t. j. babična kaša, kaša rajnih predni- kov; tam so nekoč pri spovedi spraše- vali vernike, če niso na Božič kuhali ka- še, — ker bi s takim 'dejanjem pač očit- no poka.zali, da se še niso odrekli pogan- skim običajem. Božične praznike imenujejo ponekod tudi koledniške praznike po že skoraj iz- umrlem popevanju koledniških pesmi, ki so v poganski dobi slavile verjetno neko zaščitno božanstvo živine, zdravja in ro- dovitnosti. Krščanstvo je šele v poznejši dobi koledniško pogansko obredno pope- , /i-.T—t t vanje združilo v željah za zdravo in plo- dovito novo leto s češčenjem Kristuso- vega rojstva. Ob zapisovanju koledniških pesmi so preprosti ljudje sami izjavljali, da pravih kolednikov tedaj že več ni bilo. Med mlad'no so se ohranile le več ali manj razbrzdane samopašnosti. Na nek- danjega, že omenjenega poganskega ži- vinskega zaščitnika spominjajo tudi ob- hodi v živalskih maskah. To si je treba razlagati deloma iz strahu pred zlobnimi duhovi, ki so vprav v 2 nočeh po božiču najbolj nevarni: maska in preobleka naj varuje človeka, da ga črt ne prepozna, tudi čarovni poprtnik naj ga brani zlih vplivov. Na Ruskem so še sredi 12. stoletja ško- fje naročevali duhovščini, naj ne trpi ob- hodov kolednikov in turov (t. j. v živali preoblečenih ljudi). V spovednih določi- lih iz 13. stoletja stoji, dgj se ne spodobi obhajati koled. če je šel kdo na novega leta dan na koledo, kakor je to bila na- vada med pogani, se je moral za to tri leta pokoriti ob kruhu in vodi. Tu čuje- mo, 'da so se pri koledah zbirali moški in ženske in častili šestega poganskega (kot praznik poosebljenega) malika Ko- ledo (Koljado) vprav na dan 24. decem- bra: V spomin tega zlodeja se zbira na- vadno ljudstvo na božični večer in poje gotove pesmi, ki se v njih sicer omenja rojstvo Kristusa, a se bolj časti hudiče- va Koleds.; prirejajo igre vseh vražjih vrst in zasmehujejo usmiljenje Boga ter zanemarjajo njegove svete praznike. Iz teh navod'l in pritožb pridigarjev iz- haja jasno, kako težko je bilo popolnoma izločiti iz živega življenja nekatere po- ganske navade in pogsnska verovanja. Tudi v stari rimski državi so med in pred božičn'mi prazniki slavili tako imenova- ne saturnalije v spomin na blagostanje, ki je vladalo za vladanja Saturna. Da bi se ta po raznih deželah razširjena različ- na razuzdana praznovanja ob nastopu zi- me (pri Rimljanih torej saturnalije, pri Slovanih pa koledovanje in rojstvo son- čnega Božiča Svarožiča) omejila in za- trla, je Cerkev sama že zgodaj vpeljala praznovanje Božiča kot dan rojstva Kri- stusa, ki je kristjanom sonce odrešenja. Btdica je fitiftavedavala Še zdaj jo vidim. Blagih potez, zmeraj nasmejano, utrujeno mojo babico. Ure in ure je presedela v velikem naslanjaču ob peči in se šepetaje pogovarjala s svojim kanarčkom. V hiši je bilo nemirno. Pospravljali so. Božič se je približeval. Prav vse je potrebno urediti, da bi lepo in zbrano dočakali veliki praznik. Da bi zbrano sprejeli sramežljivo smrečico s svežimi zelenimi vejicami, ki se še niso otresle zaostalega snežnega ivja. Da bi obesili nanje zvončke, verižice, kolobarčke. Da bi prižgali svečke in točno ob polnočni uri ob njej zbrano zapeli »Sveta noč ... blažena noč ...« Babica je sedela v naslanjaču. Bila je bolj bleda kakor po navadi. Počasi sem privlekel svoj mali stol do nje in naslo- nil glavo na njena kolena. Tako sem delal, ko sem bil še čisto majhen in ko mi je babica pripovedovala o strašnem zmaju in ukleti kraljičini. In zdaj — počasi sem se do- taknil njene na pol mrzle roke — sem jo prosil: »Babica, pripoveduj mi.'« Stresla se je. Globok vzdih se ji je iztrgal iz prsi. Iz svojega carstva davnih časov se je vrnila v stvarnost. »Saj nisi več otrok, da bi ti pripovedovala pravljice!« Njene mehke roke so drsele po moji glavi. »Pripoveduj^ babica, pripoveduj . . .« nisem odnehal... »pripoveduj mi o sebi!« V sobo se je vtihotapil prvi zimski mrak. V temi sem videl samo okrašeno smrečico s svečkami, ki so bile pri- pravljene, da jih prižgo. V peči je gorelo. Kanarček je dremal in skril glavo pod perut. Babica je božala moje lase in njen glas je bil bolj mehak od baršuna. Kakor da sva bila oba — babica in jaz — odrezana cd tega sveta. Ona se je čisto zanesljivo spet vrnila v carstvo svojih sanj, jaz pa sem — z glavo naslonjen na njena kolena — premišljal o njeni dobroti in njeni veliki ljubezni do mene. Nekje v daljavi je zalajal pes in zaslišal sem korake, ki so se približevali po drobnem pesku. In babica je začela: »Valček me je nosil — kakor morsko peno — po raz- svetljeni dvorani. Hitro so se pregibale figurice, nežne dame, mladi kavalirji. Tu in tam prikrit pogled izza nojeve pahljače, pri- jazen nasmešek. In udarci srca, ki je postajalo čedalje bolj nemirno. Tako se je začel najin roman. Dal mi je vrtnico in se naglo oddaljil. Nisem se upala niti pogledati za njim. Samo to vem, da mi je pogled postal moten, srce pa je bilo, bilo. Njegova vrtnica mi