Dr. Majda Pšunder Mag. Mihaela Cvek Kako učenci zaznavajo medijsko nasilje Pregledni znanstveni članek UDK 37.015.3:316.774 POVZETEK Mediji so v moderni informacijski družbi postali sestavni del vsakdanjika, tudi učenčevega. Ob mnogih pozitivnih učinkih pa prinašajo tudi nešteto slabosti, med katerimi je v ospredju prav gotovo nasilje. Nasilje v medijih učinkuje na prejemnike-učence. Najbolj zaskrbljujoči posledici pogostega srečevanja učencev z nasiljem v medijih sta posnemanje in otopelost. Raziskava, ki smo jo izvedli med učenci četrtih in osmih razredov različnih osnovnih šol v Sloveniji, kaže, kako učenci v današnjem času doživljajo medijsko nasilje. Ključne besede: uporaba medijev, medijsko nasilje, posledice nasilja, zaznavanje nasilja, ozaveščanje staršev in učencev How pupils perceive media violence ABSTRACT In the modern information society media has become an integral part of peoples' and pupils' everyday life. Along with the many positive effects of this, there are also numerous negative ones, such as violence. Violence in the media influences the receivers-pupils. The most alarming consequences of pupils' frequent contact with media violence are imitation and apathy. Our survey, carried out on pupils from the 4th-8th grades of different primary schools in Slovenia, shows how they perceive media violence in these modern times. Keywords: uses of media, media violence, consequences of violence, perception of violence, raising parent and pupil awareness Uvod Raziskave na temo o nasilju v medijih so pokazale, da mediji nimajo absolutnega vpliva na ravnanje otrok. Smer in moč vpliva se pokaže šele v interakciji z izkušnjami ter vplivi socializacijskega in vsakodnevnega okolja. Lahko pa mediji obstajajoča nagnjenja okrepijo, kar je še posebej lahko opazno pri otrocih in mladostnikih, ki so v procesu svojega osebnega oblikovanja in še nimajo povsem izoblikovanih sistemov vrednot. Teoretični uvid Na podlagi medijskih raziskav, ki so bile izvedene v Nemčiji (Stipp Hagmann, 2000), vemo, da že obstajajo diferencirani katalogi motivov, ki govorijo o tem, zakaj nekdo izbira medije s točno določenimi vsebinami. Odločitev za uporabo nekega medija je odvisna od tega, ali mladostnik o tem mediju sam odloča ali pa je ta odločitev odvisna od ostalih družinskih članov, ki prav tako uporabljajo ta medij, kar pomeni, da mora biti uporaba le-tega dogovorjena. Diskusije o nasilju v medijih se pojavijo takrat, ko se pojavi nasilno in nedopustno ravnanje mladostnikov, ki je podobno tistemu v filmih in na televiziji. Nasilje, ki ga prikazuje televizija, vznemirja otroke. Vzrok temu lahko iščemo v dejstvu, da posledice nasilnih dejanj niso realno prikazane. Vemo pa, da stranski vplivi prikazanega nasilja vplivajo na otroke. Erjavčeva in Volčičeva (1999) poudarjata, kako zelo pomemben je pogovor z otroki, s katerim jih opozarjamo, da nasilno vedenje ni pozitivno vedenje. S pogovorom pa lahko vplivamo tudi na otrokovo kasnejšo izbiro oddaj, ki jih bo gledal. Zaskrbljujoči posledici nasilja v medijih sta posnemanje in otopelost. Za posnemanje je značilno, da gledalec privzame agresivne vedenjske vzorce oziroma se nauči tovrstnega reagiranja. Pri otrocih je moč zgleda tolikšna, da večino sporočil sprejemajo kot nekaj, kar je vredno posnemanja, zlasti kadar to posnemanje omogoča ali ustvarja premoč nad vrstniki (posnemanje junakov, ki se pretepajo, tj. pretepajo druge) (Petrovec, 2003). Ker pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjša gledalčevo občutljivost zanj (Petrovec, 2003), lahko govorimo o otopelosti. Otroci pogosto gledajo scene nasilja. Erb (1997) navaja, da otroci ob teh prizorih otopijo, kako bi si namreč sicer razlagali brezbrižno obnašanje številnih otrok, ki ne trenejo z obrazom, ko je sošolec pretepen. Tudi dejstvo, da otroci po ogledu nasilnih filmov, v katerih se streljajo in ubijajo, niso nikoli žalostni, govori o dvojem. Otroci vedo, da ne gre za pravo smrt in da tudi kri ni prava. Ker so tega »znanja« deležni že od malih nog in iz dneva v dan, se ni čuditi, da sami z lahkoto gledajo nasilne prizore, mi pa mižimo, gledamo stran ali pa ugasnemo televizijo in tudi v kino nočemo iti, če so na sporedu nasilni filmi (Košir in Ranfl, 1996). Starši se pogosto jezijo na televizijski program. Ob tem bi se morali zavedati, da so sami tisti, ki vzgajajo otroka, in ne ljudje na televiziji. Zadnja beseda pri izbiri programa naj bo torej beseda staršev. Tudi otroci ne morejo biti tisti, ki bi odločali, kaj bo gledala cela družina ali oni sami. Nasilni prizori, pa naj bodo v risankah, filmih ali poročilih, spodbujajo nasilje. Otroci, ki veliko gledajo televizijo, izgubljajo stik z realnostjo, saj ves čas pasivno opazujejo, kaj se dogaja nekomu drugemu. Zelo priporočljivo je, še posebej če so otroci mlajši, da so ob gledanju televizije prisotni tudi starši. Starši lahko otrokom pomagajo v trenutkih, ko se ti bojijo ali ne morejo ločiti fikcije in realnosti. Otrok ne sme biti zasmehovan, če ga je strah in si pokrije oči, da ne bi videl grozljivega prizora na televiziji. Če želi takrat iti spat, se morajo starši z njim pogovoriti, mu razložiti prizor, da otrok predela strah in se ne počuti izobčenega in izoliranega, medtem ko drugi člani družine gledajo film naprej (Erjavec in Volčič, 1999a). Študije kažejo, navaja Petković (2004), da večina otrok gleda televizijo, z nasilnimi vsebinami vred, brez staršev, torej sami. To je ugotovila tudi Mikuličeva, ki je z metodo fokusnih skupin, v katere je vključila otroke, stare od 6 do 8 let, preverjala, kako ti otroci v Sloveniji gledajo televizijo. Po tej analizi otroci pogosto kot razlog za gledanje televizije navajajo osamljenost. Povprečno gledajo televizijo tri ure na dan, staršev najpogosteje ni zraven. Starši z otroki še posebej redko gledajo otroške oddaje. Nenavadno je, da se starši bojijo učinkov gledanja televizije na njihove otroke, trdijo, da gledanje televizije, še posebej nasilje na televiziji, otrokom škoduje, hkrati pa otroke same puščajo pred televizijo in se o oddajah z otroki ne pogovarjajo. Empirični del Opredelitev raziskovalnega problema Z raziskavo smo želeli ugotoviti: • Katere medijske vsebine (filme) anketiranci najraje gledajo? • Ali radi gledajo oddaje, ki prikazujejo nasilje, in zakaj? • Kako se počutijo ob gledanju oddaj, ki prikazujejo nasilje? • S kom najpogosteje gledajo oddaje, ki prikazujejo nasilje? • Ali se učenci o nasilju, ki so ga videli v medijih, s kom pogovarjajo? • Ali jim starši kdaj prepovejo oziroma izberejo oddaje, ki jih lahko gledajo? • Ali se pri učencih kažeta posledici nasilja (posnemanje, otopelost)? • Kako se učenci strinjajo z napotki, s katerimi bi lahko zmanjšali obseg nasilja v otroških programih? Metodologija V vzorec je bilo vključenih 381 učencev različnih osnovnih šol v Sloveniji. Vzorec smo razdelili v dve skupini. Prvo skupino sestavlja 200 učencev četrtih razredov različnih osnovnih šol, in sicer 101 učenec in 99 učenk. Drugi skupino sestavlja 181 učencev osmih razredov različnih osnovnih šol, in sicer 93 učencev in 88 učenk. Odgovore na vprašanja smo dobili z anketiranjem učencev. Anketiranje je potekalo skupinsko in nevodeno. Podatki, zbrani z anketnimi vprašalniki, so obdelani računalniško, s paketom SPSS, in sicer na nivoju deskriptivne statistike (frekvenčne distribucije - tabelarični prikazi) in inferenčne statistike, kjer smo postavljene raziskovalne hipoteze preverjali z neparametričnim statističnim preizkusom (^-preizkus). Rezultati raziskave Rezultati, urejeni v tabelah, so predstavljeni v 7 sklopih. 1. Vsebina filma Prvi vsebinski sklop se nanaša na vsebino filmov, kijih anketiranci najraje gledajo. Dosedanje raziskave (Košir, 1996) namreč kažejo, da sta med otroki najbolj priljubljeni dve zvrsti filmov, in sicer akcijski filmi in grozljivke. Zanimalo nas je, katere zvrsti filmov najraje gledajo učenci glede na spol in razred. Tabela 1: Spol učencev in vsebina filma Vsebina filma Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Grozljivke 36 18,6 % 40 21,4% 76 19,9 % Pustolovski filmi 52 26,8 % 49 26,2 % 101 26,5 % Akcijski filmi 92 47,4 % 38 20,3 % 130 34,1 % Glasbeni filmi 2 1,0% 9 4,8 % 11 2,9 % Pravljični filmi 11 5,7 % 14 7,5 % 25 6,6 % Ljubezenski filmi 1 0,5 % 37 19,8 % 38 10,0% Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% % = 61,542, p = 0,000 Tabela 2: Razred in vsebina filma Vsebina filma 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Grozljivke 22 11,0 % 54 29,8 % 76 19,9 % Pustolovski filmi 78 39,0 % 23 12,7 % 101 26,5 % Akcijski filmi 59 29,5 % 71 39,2 % 130 34,1 % Glasbeni filmi 5 2,5 % 6 3,3 % 11 2,9 % Pravljični filmi 23 11,5 % 2 1,1 % 25 6,6 % Ljubezenski filmi 13 6,5 % 25 13,8 % 38 10,0% Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 65,267, p = 0,000 Dobljeni rezultati v tabeli 1 prikazujejo, da učenci najraje gledajo akcijske, učenke pa pustolovske filme. Razlika med učenci in učenkami je, kakor kaže izid X2-preizkusa, statistično značilna. Rezultati v tabeli 2 pa kažejo, da so med učenci četrtih razredov najbolj priljubljeni pustolovski filmi, med učenci osmih razredov pa akcijski filmi. Razlika med njimi je statistično značilna. 2. Gledanje oddaj z nasilno vsebino in razlog gledanja V drugem vsebinskem sklopu nas je zanimalo, ali anketiranci radi gledajo oddaje z nasilno vsebino in če, kakšen je razlog gledanja teh oddaj glede na spol in razred. Tabela 3: Spol in gledanje nasilnih oddaj Gledanje nasilnih oddaj Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Da 98 50,5 % 29 15,5 % 127 33,3 % Ne 96 49,5 % 158 84,5 % 254 66,7 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X= 52,511, p = 0,000 Tabela 4: Razred in gledanje nasilnih oddaj Gledanje nasilnih oddaj 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Da 57 28,5 % 70 38,7 % 127 33,3 % Ne 143 71,5 % 111 61,3 % 254 66,7 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X2 = 4,426, p = 0,035 Rezultati v tabeli 3 kažejo, da je več učencev kot učenk, ki radi gledajo oddaje, ki prikazujejo nasilje. Razlika med učenci in učenkami je, kakor kaže izid ^-preizkusa, statistično značilna. Rezultati v tabeli 4 pa prikazujejo, da je več učencev osmih kot četrtih razredov, ki radi gledajo nasilne oddaje. Razlika med njimi je statistično značilna. Tabela 5: Spol in razlog gledanja nasilnih oddaj Razlog gledanja Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Dolgčas 29 33,0 % 11 28,2 % 40 31,5 % Razvedrilo 59 67,0 % 28 71,8 % 87 68,5 % Skupaj 88 100% 39 100% 127 100% X2 = 0,283, p = 0,595 Tabela 6: Razred in razlog gledanja nasilnih oddaj Razlog gledanja 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Dolgčas 15 26,3 % 25 35,7 % 40 31,5 % Razvedrilo 42 73,7 % 45 64,3 % 87 68,5 % Skupaj 57 100% 70 100% 127 100% X2 = 0,286, p = 0,257 Tabeli 5 in 6 prikazujeta, da več kot polovica učencev, ne glede na spol in ne glede na razred, rado gleda oddaje, ki prikazujejo nasilje, zaradi razvedrila. Razlika med njimi ni, kakor kaže izid x2-preizkusa, statistično značilna. 3. Občutja ob gledanju oddaj z nasilno vsebino Vemo, da ob gledanju oddaj doživljamo različna občutja. Koširjeva (2003) navaja izjave učencev neke osnovne šole, ki pravijo, da jih je ob gledanju filmov strah, med spanjem pa jih pogosto tlači mora. V tej zvezi nas je zanimalo, kakšne občutke doživljajo učenci ob gledanju oddaj, ki prikazujejo nasilje, glede na spol in razred. Tabela 7: Spol in uživanje Uživanje Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Drži 77 39,7 % 15 8 % 92 24,1 % Ne drži 117 60,3 % 172 92 % 289 75,9 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X = 52,139, p = 0,000 Tabela 8: Razred in uživanje Uživanje 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Drži 44 22 % 48 26,5 % 92 24,1 % Ne drži 156 78% 133 73,5 % 289 75,9 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X= 1,059, p = 0,303 Rezultati v tabeli 7 kažejo, da je med anketiranci več učencev kot učenk, ki uživajo ob gledanju oddaj z nasilno vsebino. Razlika med učenci in učenkami je, kakor kaže izid x2-preizkusa, statistično značilna. Tabela 8 kaže, da med učenci četrtih in osmih razredov ni statistično pomembnih razlik. Tabela 9: Spol in strah Strah Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Drži 27 13,9 % 78 41,7 % 105 27,6 % Ne drži 167 86,1 % 109 58,3 % 276 72,4 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X = 36,844, p = 0,000 Tabela 10: Razred in strah Strah 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Drži 77 38,5 % 28 15,5 % 105 27,6 % Ne drži 123 61,5 % 153 84,5 % 276 72,4 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 25,243, p = 0,000 V tabelah 9 in 10 so prikazani rezultati, ki opozarjajo na obstoj statistično značilnih razlik med skupinami učencev glede na spol in starost učencev v doživljanju strahu ob gledanju oddaj z nasilno vsebino. Tabela 11: Spol in nespečnost Nespečnost Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Drži 35 18% 71 38% 106 27,8 % Ne drži 159 82 % 116 62 % 275 72,2 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 18,828, p = 0,000 Tabela 12: Razred in nespečnost Nespečnost 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Drži 79 39,5 % 27 14,9 % 106 27,8 % Ne drži 121 60,5 % 154 85,1 % 275 72,2 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 28,593, p = 0,000 Rezultati v tabelah 11 in 12 nas opozarjajo na obstoj statistično pomembnih razlik med skupinami učencev glede na spol in starost učencev glede nespečnosti po gledanju nasilnih oddaj. Tabela 13: Spol in sanje Sanje Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Drži 65 33,5 % 81 43,3 % 146 38,3 % Ne drži 129 66,5 % 106 56,7 % 235 61,7 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 3,877, p = 0,049 Tabela 14: Razred in sanje Sanje 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Drži 103 51,5 % 43 23,8 % 146 38,3 % Ne drži 97 48,5 % 138 76,2 % 235 61,7 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 30,940, p = 0,000 Rezultati v tabeli 13 in 14 kažejo, daje med anketiranci več učenk kot učencev in več učencev četrtih razredov kot učencev osmih razredov, ki sanjajo o gledanih oddajah z nasilno vsebino. Tabela 15: Spol in mora Tlači me mora Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Drži 26 1 3,4 % 40 21,4% 66 17,3 % Ne drži 168 86,6 % 147 78,6 % 315 82,7 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 4,243, p = 0,039 Tabela 16: Razred in mora Tlači me mora 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Drži 54 27% 12 6,6 % 66 17,3 % Ne drži 146 73 % 169 93,4 % 315 82,7 % Skupaj 200 100% 187 100% 381 100% X = 27,528, p = 0,000 Dobljeni rezultati v tabeli 15 prikazujejo, da je več učenk kot učencev, ki jih po gledanju oddaj z nasilno vsebino tlači mora. Razlika med učenci in učenkami je, kakor kaže izid x2-preizkusa, statistično značilna. Rezultati v tabeli 16 kažejo, da je več učencev četrtih kot osmih razredov, ki jih tlači mora. Razlika med njimi je statistično značilna. 4. Gledanje oddaj z nasilno vsebino Prvi vsebinski sklop se nanaša na gledanje oddaj z nasilno vsebino. Vtem sklopu prikazujemo rezultate, ki kažejo, s kom anketiranci najpogosteje gledajo oddaje, ki prikazujejo nasilje. Zanimalo nas je, kako pogosto gledajo učenci oddaje z nasilno vsebino sami, s prijatelji ali s starši. Ali so pri tem razlike med spoloma in starostjo učencev? Študije (Petkovič, 2004) namreč opozarjajo, da otroci pred televizijskim ekranom preživijo preveč časa in med drugim gledajo tudi oddaje z nasilno vsebino, staršev pa ta čas ni zraven. Vemo pa, kako zelo pomembno je, da so ob gledanju oddaj zraven tudi starši, saj otroci še posebej težko ločijo med resničnim in namišljenim nasiljem na televiziji. Tabela 17: Spol učencev in samostojno gledanje oddaj Oddaje gledam sam/a Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Redko 70 36,1 % 112 59,9 % 182 47,8 % Pogosto 77 39,7 % 49 26,2 % 126 33,0 % Zelo pogosto 47 24,2 % 26 13,9 % 73 19,2 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% %2 = 21,834, p = 0,000 Tabela 18: Razred in samostojno gledanje oddaj Oddaje gledam sam/a 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Redko 122 61,0 % 60 33,1 % 182 47,8 % Pogosto 53 26,5 % 73 40,3 % 126 33,0 % Zelo pogosto 25 12,5 % 48 26,5 % 73 19,2 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 30,671, p = 0,000 Dobljeni rezultati v tabeli 17 prikazujejo, da učenci pogosteje kot učenke sami gledajo televizijo, video ali DVD. Razlika med učenci in učenkami je, kakor kaže izid x2-preizkusa, statistično značilna. Rezultati v tabeli 18 pa nas opozarjajo, da več učencev osmih kot četrtih razredov samih gleda televizijske oddaje. Razlika med njimi je statistično značilna. Tabela 19: Spol učencev in gledanje oddaj s prijatelji Oddaje gledam s prijatelji Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Redko 134 69,0 % 126 67,4 % 260 68,2 % Pogosto 49 25,3 % 43 23,0 % 92 24,1 % Zelo pogosto 11 5,7 % 18 39,6 % 29 7,6 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 2,199, p = 0,333 Tabela 20: Razred in gledanje oddaj s prijatelji Oddaje gledam s prijatelji 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Redko 145 72,5 % 115 63,5 % 260 68,2 % Pogosto 42 21,0% 50 27,6 % 92 24,1 % Zelo pogosto 13 6,5 % 16 8,8 % 29 7,6 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% % = 3,529, p = 0,171 Rezultati v tabeli 19 in 20 nas opozarjajo, da tako učenci kot učenke redko gledajo televizijske oddaje skupaj s prijatelji, pri čemer tudi starost učencev ne igra pomembne vloge. Tabela 21: Spol učencev in gledanje oddaj s starši Oddaje gledam s starši Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Redko 95 49 % 108 57,8 % 203 53,3 % Pogosto 66 34% 55 29,4 % 121 31,7% Zelo pogosto 33 17% 24 12,8% 57 15,0 % Skupaj 194 100% 187 100 % 381 100 % X = 3,126, p = 0,210 Tabela 22: Razred in gledanje oddaj s starši Oddaje gledam s starši 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Redko 103 51,5 % 100 55,3 % 203 53,3 % Pogosto 61 30,5 % 60 33,1 % 121 31,7% Zelo pogosto 36 18,0 % 21 11,6 % 57 15,0 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X2 = 3,060, p = 0,217 Učenci četrtih in osmih razredov oddaje, ki prikazujejo nasilje, gledajo najpogosteje sami. Med njimi je več učencev (39,7 %) in več učencev osmih razredov (43,3 %). Več kot polovica anketirancev ne glede na spol in razred oddaje z nasilno vsebino redko gleda s prijatelji ali starši. 5. Prepoved gledanja oddaj z nasilno vsebino in pogovor z drugimi o gledani vsebini Vemo, da je šele desetletni otrok, pa še to ne vsak, sposoben razlikovati med tem, kar gleda na zaslonu, in med tem, kar se resnično dogaja v življenju (Erb, 1997). Zato bi morala vsaka družina oblikovati neke vrste dogovor, kaj in koliko bodo gledali televizijo. Seveda pa je pomembno, da se starši o gledanih oddajah z otroki tudi pogovarjajo. Zato v petem sklopu predstavljamo podatke, ki kažejo, kako pogosto starši učencem prepovejo oziroma izberejo gledanje oddaj z nasilno vsebino in kako pogosto se učenci pogovarjajo o gledanih oddajah s starši ali s prijatelji. Pri prikazu rezultatov smo upoštevali vpliv spola in starosti učencev. Tabela 23: Prepoved, izbira programa glede na spol Prepoved, izbira programa Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Nikoli 85 43,8 % 83 44,4 % 168 44,1 % Včasih 102 52,6 % 100 53,5 % 202 53,0 % Vedno 7 3,6 % 4 2,1 % 11 2,9 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X = 0,733, p = 0,693 Tabela 24: Prepoved, izbira programa glede na razred Prepoved, izbira programa 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Nikoli 58 29 % 110 60,8 % 168 44,1 % Včasih 132 66% 70 38,7 % 202 53,0 % Vedno 10 5 % 1 0,5 % 11 2,9 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 41,645, p = 0,000 Rezultati v tabelah 23 in 24 nas opozarjajo, da starši tako učencem kot učenkam včasih prepovejo izbiro programa, statistično značilno pogosteje pa ga prepovejo mlajšim učencem. Tabela 25: Pogovor s starši o gledani vsebini glede na spol Pogovor s starši o gledani vsebini Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Redko 145 74,7 % 124 66,3 % 269 70,6 % Pogosto 38 19,6 % 54 28,9 % 92 24,1 % Zelo pogosto 11 5,7 % 9 4,8 % 20 5,2 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 4,495, p = 0,106 Tabela 26: Pogovor s starši o gledani vsebini glede na razred Pogovor s starši o gledani vsebini 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Redko 138 69,0 % 131 72,4 % 269 70,6 % Pogosto 47 23,5 % 45 24,9 % 92 24,1 % Zelo pogosto 15 7,5 % 5 2,8 % 20 5,2 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% % = 4,289, p = 0,117 Kot je razvidno iz tabel 25 in 26, se starši o vsebini gledanih oddaj redko pogovarjajo z učenci, pri čemer ne igra pomembne vloge niti spol niti starost učencev. Tabela 27: Pogovor s prijatelji o gledani vsebini glede na spol Pogovor s prijatelji o gledani vsebini Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Redko 46 23,7 % 38 20,3 % 84 22,0 % Pogosto 78 40,2 % 76 40,6 % 154 40,4 % Zelo pogosto 70 36,1 % 73 39,1 % 143 37,6 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 0,722, p = 0,697 Tabela 28: Pogovor s prijatelji o gledani vsebini glede na razred Pogovor s prijatelji o gledani vsebini 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Redko 58 29,0 % 26 14,4% 84 22,0 % Pogosto 71 35,5 % 83 44,9 % 154 40,4 % Zelo pogosto 71 35,5 % 72 39,7 % 143 37,5 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X2= 12,215, p = 0,002 6. Posledice nasilja pri anketiranih učencih Prikazovanja nasilja ne smemo razumeti kot popolnoma nedolžno dejanje. Nasilje v medijih učinkuje na prejemnika. Najbolj zaskrbljujoči posledici nasilja sta posnemanje in otopelost. V tem sklopu želimo prikazati možne posledice nasilja (posnemanje in otopelost), ki bi jih lahko pripisali gledanju vsebin z nasilno vsebino, pri čemer nas je zanimal vpliv spola in starosti. Tabela 29: Stopnja strinjanja z izjavo glede na spol Stopnja strinjanja z izjavo Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 18 9,3 % 5 2,7 % 23 6,0 % Se deloma strinjam 56 28,8 % 19 10,1 % 75 19,7% Se ne strinjam 120 61,8 % 163 87,2 % 283 74,3 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 32,017, p = 0,000 Tabela 30: Stopnja strinjanja z izjavo glede na razred Stopnja strinjanja z izjavo 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 10 5 % 13 7,2 % 23 6,0 % Se deloma strinjam 32 16% 43 23,7 % 75 19,7% Se ne strinjam 158 79 % 125 69,1 % 283 74,3 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X2 = 4,917, p = 0,086 Rezultati v tabeli 29 in 30 nas opozarjajo, da pri učencih glede na spol in razred še ne zasledimo posnemanja, ki bi lahko bilo posledica gledanja nasilja v množičnih medijih. Tabela 31: Stopnja strinjanja z izjavo glede na spol Stopnja strinjanja z izjavo Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 85 43,8 % 23 12,3 % 108 28,3 % Se deloma strinjam 82 42,3 % 68 36,4 % 150 39,4 % Se ne strinjam 27 13,9 % 96 51,3 % 123 32,2 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 75,503, p = 0,000 Tabela 32: Stopnja strinjanja z izjavo glede na razred Stopnja strinjanja z izjavo 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 62 31 % 46 25,4 % 108 28,3 % Se deloma strinjam 54 27% 96 53,0 % 150 39,4 % Se ne strinjam 84 42 % 39 21,6 % 123 32,3 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 29,720, p = 0,000 Velik delež učencev četrtih in osmih razredov, med njimi 61,8 % učencev in 87,2 % učenk, 79 % učencev četrtih razredov in 69,1 % učencev osmih razredov, se ne strinja z izjavo, da radi posnemajo junake oddaj, ki prikazujejo nasilje, kar kaže, da pri njih še ni zaslediti posnemanja. 6 % anketirancev, med njimi je več učencev, se z izjavo strinja, kar kaže, da pri njih že lahko govorimo o posnemanju. 7. Napotki, s katerimi bi lahko zmanjšali nasilje v otroških programih Odrasli lahko pripomoremo k zmanjšanju količine in pogostnosti srečevanja otrok z nasiljem na televiziji. Zato v sedmem sklopu predstavljamo podatke, upoštevajoč spol in starost učencev, o možnih pristopih, ki vodijo k zmanjševanju nasilja. Učenci lahko prenehajo gledati oddajo z nasilno vsebino, se o teh vsebinah pogovarjajo s starši in v pogovoru spoznajo, da nasilje ni edini možni pristop za reševanje konfliktnih situacij. Tabela 33: Stopnja strinjanja z napotkom glede na spol Stopnja strinjanja z napotkom Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 44 22,7 % 68 12,3 % 112 29,4 % Se deloma strinjam 74 38,1 % 63 36,4 % 137 36,0 % Se ne strinjam 76 39,2 % 56 51,3 % 132 34,6 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 8,931, p = 0,012 Tabela 34: Stopnja strinjanja z napotkom glede na razred Stopnja strinjanja z napotkom 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 89 44,5 % 23 12,7 % 112 29,4 % Se deloma strinjam 61 30,5 % 76 42,0 % 137 36,0 % Se ne strinjam 50 25,0 % 82 45,3 % 132 34,6 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 47,463, p = 0,000 Rezultati v tabelah 33 in 34 nas opozarjajo na obstoj statistično značilnih razlik med skupinami učencev glede na spol in starost glede strinjanja z napotkom, da je potrebno takrat, ko je v oddajah preveč nasilja, izključiti televizijo. Tabela 35: Stopnja strinjanja z napotkom glede na spol Stopnja strinjanja z napotkom Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 39 20,1 % 50 26,7 % 89 23,3 % Se deloma strinjam 49 25,3 % 64 34,2 % 113 29,7 % Se ne strinjam 106 54,6 % 73 39,1 % 179 47,0 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X2 = 9,309, p = 0,010 Tabela 36: Stopnja strinjanja z napotkom glede na razred Stopnja strinjanja z napotkom 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 47 23,5 % 42 23,2 % 89 23,3 % Se deloma strinjam 48 24,0 % 65 35,9 % 113 29,7 % Se ne strinjam 105 52,5 % 74 40,9 % 179 47,0 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X2 = 7,278, p = 0,026 V tabelah 35 in 36 so prikazani rezultati, ki opozarjajo na obstoj statistično značilnih razlik med skupinami učencev glede na spol in starost glede pogovora s starši o oddajah z nasilno vsebino. Tabela 37: Stopnja strinjanja z napotkom glede na spol Stopnja strinjanja z napotkom Učenci Učenke Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 121 62,4 % 144 77,0 % 265 69,6 % Se deloma strinjam 46 23,7 % 26 13,9 % 72 18,9 % Se ne strinjam 27 1 3,9 % 17 9,1 % 44 11,5 % Skupaj 194 100% 187 100% 381 100% X = 9,699, p = 0,008 Tabela 38: Stopnja strinjanja z napotkom glede na razred Stopnja strinjanja z napotkom 4. razred 8. razred Skupaj f f% f f% f f% Se strinjam 151 75,5 % 114 63,0 % 265 69,6 % Se deloma strinjam 22 11,0 % 50 27,6 % 72 18,9 % Se ne strinjam 27 13,5 % 17 9,4 % 44 11,5 % Skupaj 200 100% 181 100% 381 100% X = 17,423, p = 0,000 34,6 % anketirancev, več učenk (51,3 %) in več učencev osmih razredov (45,3 %) se z napotkom, da takrat, ko je v oddajah preveč nasilja, izključim televizijo, ne strinja. Z napotkom, da naj se pogovarjajo o oddajah z nasilno vsebino s starši, je več kot polovica učencev (54,6 %), ki se ne strinja, med učenkami je takih 39,1 %. Prav tako se ne strinja z napotkom 52,5 % učencev četrtih razredov in 40,9 % učencev osmih razredov. Več kot polovica anketirancev, ne glede na spol, med njimi pa je več učencev četrtih razredov, se strinja z napotkom, da se je potrebno pogovarjati o tem, da nasilje ni edina možna rešitev reševanja sporov in da obstajajo tudi druge nenasilne možnosti reševanja le-teh. Interpretacija Dobljeni rezultati kažejo, da so med učenci najbolj priljubljeni akcijski, med učenkami pa pustolovski filmi. Rezultati se ne ujemajo povsem s podatki Koširjeve (1996), ki pravi, da sta med otroki najbolj priljubljeni dve zvrsti filmov, in sicer akcijski filmi in grozljivke. Ugotovili smo, da so v današnjem času med učenci zelo priljubljeni pustolovski filmi. Učenci raje gledajo akcijske filme, ker le-ti pogosto prikazujejo nasilje, orožje, tehniko (roboti), to pa je za njih nedvomno zelo privlačno. Pri učenkah se kaže želja po napetem doživljanju vsebine, ki jo le-te uresničujejo z gledanjem pustolovskih filmov. Dosedanjih spoznanj Erjavčeve (1999), da so med deklicami najbolj priljubljeni ljubezenski in glasbeni filmi, s to raziskavo ni mogoče potrditi. Med anketiranci, ki radi gledajo oddaje, ki vsebujejo nasilje, je občutno višji odstotek učencev kot učenk. Učenci radi gledajo oddaje z nasilno vsebino, pri tem posnemajo svoje junake in njihova dejanja, kar se jim zdi zelo pomembno. Glede na dosedanje podatke (Košir, 1996) pa lahko sklepamo, da učenci prevečkrat prenašajo te vzorce iz filmov v resnično življenje. Relativno nizek odstotek učenk, ki rade gledajo oddaje z nasilno vsebino, razlagamo s tem, da se učenk prikazovanje nasilja čustveno bolj dotakne. Več je učencev osmih razredov, ki radi gledajo oddaje, ki vsebujejo nasilje. Rezultati ne presenečajo. Nižji odstotek učencev četrtih razredov razlagamo z dejstvom, da so učenci v tem starostnem obdobju občutljivejši za sprejemanje vsebin, ki prikazujejo nasilje. Kot smo pričakovali, je višji odstotek učenk, ki ne uživa ob gledanju oddaj z nasilno vsebino. Učenke gledajo programe, oddaje, ki so jim ponujene, kar pa ne pomeni, da ob tem tudi uživajo. Gledajo jih zato, ker so "in" in ker se mnogi o njih pogovarjajo. Višji odstotek učencev osmih razredov, ki uživajo ob gledanju oddaj z nasilno vsebino, razlagamo z dejstvom, da se ti anketiranci ob gledanju takšnih oddaj sprostijo, pozabijo na morebitne težave (doma, v šoli...), hkrati pa se tudi identificirajo s posameznimi junaki. Je pa zaskrbljujoč relativno visok delež učencev četrtih razredov, ki uživa ob gledanju nasilnih vsebin. Višji je odstotek učenk, ki jih je strah med gledanjem oddaj, ki prikazujejo nasilje. Pri učencih je verjetno še vedno ponekod prisotna vzgoja, ki jim ne dovoljuje, da kot moški priznajo, da jih je nečesa strah. Višji odstotek učencev osmih razredov, ki jih ni strah med gledanjem nasilnih oddaj, razlagamo z dejstvom, da so anketiranci navajeni sprejemati oddaje, ki prikazujejo nasilne vsebine, saj jim jih televizijski program pogosto ponuja, ob tem pa se zavedajo, da filmsko dogajanje ni resnično dogajanje, in zato jih tudi ni strah. Visokega odstotka anketirancev ne glede na spol in razred po gledanju oddaj z nasilno vsebino ne tlači mora. Strinjamo se z navedbo Petrovca (2003), da pogosto srečevanje z nasiljem v medijih zmanjša gledalčevo občutljivost zanj. Anketiranci oddaje, ki prikazujejo nasilje, najpogosteje gledajo sami, med njimi pa je višji odstotek učencev in učencev osmih razredov. Razloge za tako ravnanje je mogoče poiskati v dejstvu, da učenci na ta način lahko sami (brez nadzora staršev) izberejo želeni program in se jim tako ni treba prilagajati drugim družinskim članom. To še zlasti velja za učence osmih razredov, v manjši meri za učence četrtih razredov. Menimo, da so učenci osmih razredov samostojnejši in da starši nimajo nadzora nad vsebinami, ki jih sprejemajo prek televizije, videa in DVD-ja. Ugotovitve naše raziskave se ujemajo z ugotovitvami že opravljenih raziskav (Erjavec in Volčič, 1999b), ki navajajo, da odstotek gledanja televizije brez prisotnosti drugega s starostjo narašča. Več kot polovica anketirancev, ne glede na spol in razred, redko gleda televizijo, video in DVD skupaj s prijatelji. Učenci se družijo s prijatelji, vendar za to raje izberejo športna igrišča in se ukvarjajo z drugimi aktivnostmi, kot pa da bi se družili v domačem stanovanju in gledali televizijo. Visok odstotek anketirancev, več učenk in več kot polovica tako učencev četrtih razredov kot učencev osmih razredov, redko gleda oddaje skupaj s starši. Iz rezultatov lahko sklepamo, da vse več staršev premalo časa nameni druženju s svojimi otroki. Starši bi si morali vzeti čas za svoje otroke, »vzeti si čas« pa pomeni, poiskati tudi druge alternative preživljanja prostega časa in ne le gledanja televizije. Več kot polovica učencev in učenk se redko pogovarja s starši o gledani vsebini. Že opravljene raziskave (Košir in Ranfl, 1996; Erjavec in Volčič, 1999b; Grossman in DeGaetano, 2002; Kunczik, 2002) potrjujejo, da se starši o gledanih medijskih vsebinah s svojimi otroki veliko premalo pogovarjajo. Med anketiranci, ki se pogosto pogovarjajo s starši o gledani vsebini, je več učencev osmih razredov. Verjetno starejši učenci več razmišljajo o vsebinah in problemih, ki jih prikazujejo mediji, ter čutijo večjo potrebo po pogovarjanju s starši o tem, kajti želijo spoznati tudi stališča staršev o gledanem. Te ugotovitve se razlikujejo od rezultatov raziskave (Erjavec in Volčič, 1999b), ki opozarja, da se delež pogovora s starši s starostjo zmanjšuje. Starši se bojijo učinkov gledanja televizije na njihove otroke. Pravijo, da gledanje televizije, še posebej mlajšim otrokom, škoduje, hkrati pa otroke same puščajo pred televizijskim ekranom in se ne pogovarjajo z njimi o oddajah, ki so jih gledali, oziroma je teh pogovorov odločno premalo. Ob tem nekateri avtorji (Erjavec in Volčič, 1999b; Grossman in DeGaetano, 2002; Kunczik, 2002) navajajo, kako zelo pomemben je pogovor s starši o vsebinah, ki jih otroci gledajo, kajti otrokom je potrebno pojasniti in razložiti razliko med nasiljem na televiziji, ki je umetno, in med nasiljem, ki nas dejansko obdaja in nas na nekaj opozarja. Učenke in učenci četrtih in osmih razredov se pogosto pogovarjajo s prijatelji o gledani vsebini. Rezultati kažejo, da je izmenjava stališč oziroma mnenj med prijatelji pomembna. To pozitivno preseneča in potrjuje dosedanje rezultate, da je komunikacija med prijatelji močno poudarjena, še posebej pri učencih osmih razredov, kar je v skladu z že opravljenimi raziskavami (Erjavec in Volčič, 1999b), ki opozarjajo, da delež otrok, ki se pogovarjajo s prijatelji o televizijskem programu, s starostjo narašča. To potrjujejo tudi rezultati te raziskave. Med anketiranci je več učenk in več učencev osmih razredov, ki se ne strinjajo z napotkom, da takrat, ko je v oddajah preveč nasilja, izključijo televizijo. Rezultate razlagamo z dejstvom, da so učenci navajeni gledati oddaje z nasilno vsebino, če pa se o tem pohvalijo še pred sošolci, so v njihovih očeh pomembnejši. Hkrati menimo, da so učenci osmih razredov navajeni gledanja oddaj, ki prikazujejo nasilje, in se jim ne zdi pomembno, da bi ob tem izključili televizijo. Med anketiranci, ki se z napotkom, da naj se pogovarjajo o oddajah z nasilno vsebino s starši, ne strinjajo, je več kot polovica tako učencev kot učencev četrtih razredov. Očitno učenci radi gledajo oddaje z nasilno vsebino, so del njihovega vsakdana in ne čutijo potrebe, da bi se o tem pogovarjali s starši. Učenci se o takih oddajah s starši nočejo pogovarjati, saj vedo, da se starši z gledanjem teh oddaj ne strinjajo oziroma vedo, da jim bodo posledično v bodoče gledanje le-teh prepovedali. Učenci obeh razredov se zavedajo, da bi z upoštevanjem napotka, da se je potrebno pogovarjati o tem, da nasilje ni edina možna rešitev reševanja sporov in da obstajajo tudi druge možnosti reševanja le-teh, resnično pripomogli k zmanjšanju nasilja. V kolikšni meri se ta napotek v vsakdanjiku upošteva, pa je vprašljivo. Sklep Cilj raziskave, ki smo jo izvedli med učenci četrtih in osmih razredov različnih osnovnih šol v Sloveniji, je bil, ugotoviti, kako učenci v današnjem času zaznavajo medijsko nasilje. Zanimalo nas je, katere medijske vsebine (filme) anketiranci najraje gledajo, ali radi gledajo oddaje, ki prikazujejo nasilje, in zakaj, kako se počutijo ob gledanju nasilnih oddaj, s kom najpogosteje gledajo oddaje, ki prikazujejo nasilje, s kom se o gledanih oddajah pogovarjajo, ali jim starši kdaj prepovejo gledanje nasilnih oddaj, ali se pri njih že kažeta posledici prekomernega gledanja nasilnih vsebin, posnemanje in otopelost, ter kako se strinjajo z napotki, s katerimi bi lahko zmanjšali obseg nasilja v otroških programih. Raziskava je pokazala, da učenci najraje gledajo akcijske in pustolovske filme ter grozljivke. Več kot polovica anketirancev je kot razlog gledanja oddaj, ki prikazujejo nasilje, navedlo razvedrilo. Ob gledanju nasilnih oddaj anketiranci doživljajo različna občutja. Oddaje, ki prikazujejo nasilje, anketiranci najpogosteje gledajo sami, med njimi je več učencev osmih razredov. Učenci se o gledanih oddajah najpogosteje pogovarjajo s prijatelji. Komunikacija med prijatelji je še posebej močno poudarjena med učenci osmih razredov. Učenci so pogosto izpostavljeni nasilju, ki ga prikazujejo mediji. Raziskava je pokazala, da so anketiranci zaradi pogostega srečevanja z nasiljem v medijih postali zanj manj občutljivi, saj pri njih že zasledimo otopelost kot posledico nasilja v množičnih medijih, ni pa še v tolikšni meri zaslediti posnemanja. Učenci obeh razredov se zavedajo, da bi upoštevanje nekaterih napotkov pripomoglo k zmanjšanju količine nasilja v otroških programih. Večina anketirancev se strinja, da bi prav z upoštevanjem napotka, da se je potrebno pogovarjati o tem, da nasilje ni edina možna rešitev za razreševanje sporov in da obstajajo tudi druge nenasilne tehnike reševanja le-teh, pripomogli k zmanjšanju nasilja. Kaj lahko storimo, da učenci ne bi bili v tolikšni meri izpostavljeni medijskemu nasilju, da bi ohranili kritičen odnos do medijev? Prav gotovo ne moremo kaj dosti vplivati na sam program, ki ga televizija oddaja, zagotovo pa lahko veliko naredimo znotraj institucij, ki skrbijo za vzgojo in izobraževanje otrok, to so vrtec, šola in družina. Starši imajo torej pri učenčevem sprejemanju in odnosu do medijev zelo pomembno vlogo, vendar pa se tega, po rezultatih raziskave sodeč, premalo zavedajo. Zato ponovno poudarjamo pomembnost pogovora, dogovora, postavljanja mej, predvsem pa dobrega zgleda znotraj družine. Učenci potrebujejo nasvete, pomoč vzgojiteljev, učiteljev, da se bodo ob poplavi vseh množičnih občil znali pametno odločati, pravilno izbirati, kritično sprejemati in ustvarjalno razmišljati o medijih. Potrebujejo celovit vzgojno-izobraževalni proces, vzgojo za medije. LITERATURA Bašič Hrvatin, S. (1995). Otrok in nasilje v medijih. V M. Košir (ur.), Otrok in medij (str. 37^4-2). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Brandstatter, H. in Brandtstatter, R. (1995). Fernsehen mit Kindern: ein Ratgeber fur Eltern. Wien: Ueberreuter. Erb, H. H. (1997). Otroci in nasilje. Ljubljana: Kres. Erjavec, K. in Volčič, Z. (1999a). Moč in nemoč televizije: za starše in učitelje. Ljubljana: Založba Rokus. Erjavec, K. in Volčič, Z. (1999b). Odraščanje z mediji: rezultati raziskave Mladi in mediji. Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Feibel, T. (2004). Killerspiele im Kinderzimmer. Was wir über Computer und Gewalt wissen müssen. Walter Verlag. Grossman, D. in DeGaetano, G. (2002). Wer hat unsern Kindern das Toten beigebracht? Ein Aufruf gegen Gewalt in Fernsehen, Film und Computerspielen. Freies Geistensieben GmbH. Gunther, M. (2000). Fernsehalltag undMedienangste von Kindern. Niedersachsisches Landesinstitut fur Fortbildung und Weiterbildung im Schulwesen und Medienpadagogik (NLI). Niedersachische Landesmedienanstalt fur privaten Rundfunk (NLM). Košir, M. (1995). Uvod. V M. Košir (ur.), Otrok in mediji (str. 5-8). Ljubljana: Zveza prijateljev mladine Slovenije. Košir, M. in Ranfl, R. (1996). Vzgoja za medije. Ljubljana: DZS. Košir, M. (1998). Čas množičnih občil terja vzgojo za medije. V A. N. Dragan (ur.), Vzgoja za medije in z mediji (str. 93-100). Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo. Košir, M. (2003). Surovi čas medijev. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Kunczik, M. (1990). Fernsehen: Aspekte eines Mediums. Köln: Bohlau. Kunczik, M. in Zipfel, A. (2002). Gewalttatig durch Medien? Pridobljeno 14. 2. 2008, s http://www.mediaculture-online.de. Kunczik, M. in Zipfel, A. (2005). Gewalt und Medien. Ein Studienbuch. Bohlau. Marentič Požarnik, B. (1996). Knjigi na pot. V M. Košir in R. Ranfl (ur.), Vzgoja za medije. Ljubljana: DZS. Petkovič, B. (2004). Nasilje v medijih. Ciciban, priloga za starše, 8, 16-17. Petrovec, D. (2003). Mediji in nasilje: obseg in vpliv nasilja v medijih v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni inštitut. Selg, H. Mediengewalt und ihre Auswirkung auf Kinder. Pridobljeno 18. 9. 2008, s htpp://www.reinhardt-verlag.de/pdf/probe_ uj_selg.pdf. Stangl, W. (2004). Die Wirkung von Gewltdarsteliungen in den Medien. Pridobljeno 10. 9. 2008, s http://arbeitsbleatter.stangl-taller.at/EMOTION/AggressionMedien.shtml Stipp Hagmann, K. (2000). Wie werden Helden gemacht? Niedersachsisches Landesinstitut fur Fortbildung und Weiterbildung im Schulwesen und Medienpadagogik (NLI). Niedersachische Landesmedienanstalt fur privaten Rundfunk (NLM). Elektronski naslov: majda.psunder@uni-mb.si Založniški odbor je prispevek prejel 19. 5. 2008. Recenzentski postopek je bil zaključen 23. 2. 2009.