652
Marjan Dolgan
SANDI SITAR, KAKNA JE RAZLIKA MED ENIM VRABCEM?
V Sitarjevi knjigi* nas najprej preseneti izredna dolina njenega naslova, ki ga sestavlja vpraanje: Kakna je razlika med enim vrabcem? in odgovor: Nobena! Obe nogici ima enako tenki. Zlasti levo! Oboje skupaj predstavlja celoto, ki je bila pred leti znana v javnosti kot kubistini vic. Tega je sedaj avtor postavil na elo svoje knjige s podnaslovom, ki razlaga, da je to besedna igra, ki se pojavlja ob doloenih prilonostih. Druga, manj opazna stvar je ta, da knjiga nima kazala ali pregleda vsebine, ampak program, ki je simetrine narave in tak kakren je, kae na premiljenost, s katero je knjiga zasnovana. V njej se namre ujemajo zaetni in konni deli, npr.: Predigra Poigra; Konec za zaetek Konec za konec; Igra, prvi del, var. 1. Igra, drugi del itd. Takna razdelitev pripovedi je kljub dodatkom privzeta iz dramatike. Vendar ne gre le za privzem zunanje razdelitve, temve za pripoved, ki je nastala iz krianja dramatike in proze. Predigra se tako zaenja iz govorno ne povsem realiziranega dialoga med vodjo igre, neomenjenimi igralci in gledalikim osebjem, ki na ukaz zane predstavo. Pri vsem tem je besedilo razdeljeno na dve polovici: na govorjeni del, ki je natisnjen na levi polovici strani, in na negovorjeni del, ki zavzema desno polovico strani in pojasnjuje, kaj osebe sploh poenjajo ob tem, ko
Sandi Sitar, Kakna je razlika med enim vrabcem? (...) Opremil France Maek. Zaloba Lipa, Koper 1974.
govorijo. Ta grafina loenost dovolj oitno razkriva dvojni izvor pripovedi, ki se nanaa povrh vsega e na gledaliko predstavo. Torej gre za pripoved, ki poteka dramaturko, saj jo sestavljajo govor oseb in didaskalije, ki pa so neprimerno bolj obsene kot tiste v istih dramatskih besedilih, kajti ravno tu se uveljavlja pripovedna narava besedila. Ta dvojnost, ki izhaja iz krianja dveh literarnih zvrsti, se ohranja skozi celotno knjigo. V Predigri prevladuje negovorjeni del, zato da se lahko seznanimo z gledaliko uprizoritvijo, katere tematika je gledalika e sama po sebi: izvemo za klovnov nastop in za vtis, ki ga napravi na gledalce. Klovnovi predigri sledi osrednja predstava o nekem mokem, ki nenavadno dolgo vztraja zaprt v hotelski sobi. Moki je v skrajni depresiji, saj poskua narediti samomor.
Pripoved je doslej zajela klovnov nastop, v katerem zbuja pozornost predvsem njegov stavek: Igra zaradi igre, saj bi sicer ne bila igra. Vendar igra spoznavanja (...) razlike med enim (7). Klovn se ne pojavlja pred gledalci (bralci), da bi jih zabaval s svojim burkatvom, ampak zato, da deklamira ali poje nekakne songe, katerih namen je opozarjati gledalce (bralce) na glavne poteze uprizoritve. Zaradi tega ima re-zonersko-didaktino funkcijo, kajti predstava ima oitno doloen namen. Da ga ne bi zgreili, jim ga klovn suge-rira; razkrije koncepta uprizoritve: neobvezna igra; za navidezno neobveznostjo je skrita ideja, ki naj bi jo gledalci na vsak nain doumeli: razlika med enim. Ta paradoks pomaga razreiti najprej kilometrski naslov knjige: res gre za enega vrabca, toda ta ima dve nogici. Eno je kljub navidezni monolitnosti sestavljeno iz dveh delov, notranjih nasprotij. Dobljeni klju nam pomaga razumeti pripoved, v kateri je v ospredju ena oseba, ki pada iz enega konflikta s svetom in s samim seboj v drugega. Z njim se ne
Sandi Sitar, Kakna je razlika med enim vrabcem
seznanjamo po kronolokem zaporedju, marve diskontinuirano; v glavnem od konca proti zaetku. Na to opozarjajo e sami naslovi posameznih delov pripovedi, ki smo jih e navedli. Ob zaetno, klovnovo opredelitev predstave je postavljen njen kulminacijski vrh: konkretizacija klovnove ideje: posameznik, ki se hoe umakniti svetu v smrt. Razlika v enem je v malenkostni volji do ivljenja in naraajoo tendenco unienja. Predstava temelji na odbiranju taknih ivljenjskih poloajev posameznika, ki najbolj karakterizi-rajo izhodino idejo. Zato lahko govorimo, da je Sitarjevo delo alegorija, kar potrjuje e vrsta potez na razlinih ravneh. Na kompozicijski je, kot smo opozorili, opazna v tem, da se predstava zane s koncem. Temu sledi pravzaprav klasina retrospektiva pod naslovom Igra, var. 1. Iz nje izvemo, kakna je bila preteklost mokega, ki se nagiba k samomoru. Ne izvemo najprej za njegovo otrotvo, temve za njegov tudij slikarstva. Prav v tem se spet pokae alegorija; seznanjamo se le s tistimi dogodki, ki so loveka privedli na rob ivljenja, vsi drugi so izpueni. Zanj je tudi znailno, da nima imena, marve je samo on anonimne, eden izmed mnogih, ki se znajdejo v podobnem poloaju. Osebno ime bi ga e pomaknilo v bliino individualizacije, ki seveda e ne bi bila karakterizacija enkratne osebnosti z dogodki, ki jih ni mogoe spraviti v razvidno zaporedje. Tako pa se seznanjamo le z glavnimi postajami ivljenja, ki je dejansko slehernikovo. Prva postaja je tudij slikarstva, ki jo pripovedovalec tudi razmeji od poznejih: To so bila nora tudentovska leta, kasneje je el vsakdo po svoje in tudi marsikaj drugega je lo po svoje (29). Drugo je npr. njegova ljubezenska zveza, ki je razpadla. ez leta se mukoma obnavlja, eprav ivi z drugo ensko. Vse stranske osebe so izredno tipizirane; imajo le vlogo nekaknih dopol-
nil, ob katerih se pokaejo doloene reakcije glavne upovedene osebe: ustvena otopelost in nagon, to je edino, kar ga e povezuje z ensko, s katero ivi. Ko ostane sam, pripovedovalec lapi-darno komentira: V velikem praznem prostoru ostane popolnoma sam (32). In spet sledi preskok k naslednji postaji: razvijanju slikarskega talenta, kjer poskua najti smisel svojega bivanja. Z uspeno razstavo se konno iztrga samoti in se povee s kulturniko srenjo, v kateri vladajo klanske manipulacije. Slikarjevi odnosi s skupino in tudi skupina sama so prikazani tipizirano, z nekaj skopimi dialogi, ki jih spremlja njegovo spoznanje: Zmerom sem bil za vse sam (46). Samotni popotnik sem, nisem za Man (47). Po razstavi pade v ustvarjalno krizo in novo depresijo. Tu je pripoved (uprizoritev) pretrgana; vanjo je vstavljen nov sestavni del Igra, prvi del, var. 2. Retrospektivna pripoved ne tee ve kontinuirano, se ustavi, ker je nenadoma uveden princip variiranja motiva, ki je e bil upoveden: propad nadarjenega slikarja, ki zane slikati kiaste pokrajine iz komercialnih vzrokov. S tem principom je poudarjena odloilnost te postaje za slikarjevo ivljenje, hkrati tudi alegorinost, ki jo e podkrepi uvedba simultanosti: Priblino ob istem asu kot prejnji prizor, le da v drugem mestu (67). Zdaj so v ospredju iste znailnosti razvoja drugega slikarja, ki ga doleti skoraj enaka usoda kot prvega. Vse drugo v zvezi z njim je odpadlo, ker pa ni v skladu z alegorino zasnovo. Pa pa je njen del ruenje pripovedne (uprizoritvene) iluzije z vmesnim nastopom klovna: Med-igra. V njej nas spet opozori na vodilno misel dela: Kakna je razlika med enim mestom (78). Celoten klovnov nastop pomeni komentar slikarjeve-ga primera. V preostalem delu pripovedi (uprizoritvi) se teie prenese pravzaprav na slikarjevega dvojnika, ki spet ni imenovan, temve ima le ideo-
653
Boris A. Novak
loko oznako sentimentalni humanist spet tipizacija, ki je v skladu z alegorijo, ki sloni e na selekcioniranju; merilo je seveda osrednja ideja. Humanist doivi svoj notranji zlom, zato opusti svojo sentimentalno idejno pozicijo. Torej doleti tudi njega razlika med enim. Oba, slikar in bivi humanist se otreseta depresivnosti ele ob nepriakovanem samomoru znanke-natakarice. S tem pa e ni konec pri-
povedi, ampak samo tiste, ki se je nanaala na uprizoritev. Njena iluzija je e enkrat poruena: igralci, ki so nastopili v uprizoritvi, se zanejo pogovarjati o pravkar odigranih vlogah. Alegoriziranja ideje je konec in s tem tudi dela s tezo, ki je samo navidezno prekrita z oblikovalnimi prijemi. Pokazalo se je, da so ti njej podrejeni.
Marjan Dolgan
654
Digitalna knjižnica Slovenije - dLib.si