OSREDNJA k"JIŽNICA Celjski zbornik 1965 Nemogoče je boleti uresničevati socializem brez žioe skrbi za kulturo. Josip Vidmar (Iz govora ob slovenskem kulturnem prazniku 8. februarja 1%6.J CELJSKI ZBORNIK 1965 CELJE 19 6 5 C EPSKI 7. Ii O 1! N 1 K 1 g 6 r) VERA H REŠt AK-BEBLER KAJUHOVO IZROČILO (Govor ob odkritju spomenika v Celju 21. 5. 1965) r ^e bi me vprašal kdo. ki nič ne ve o nas, v čem je smisel naše vstaje — bi mu dala drobno knjižico Kajuhovih pesmi. V njej je vse povedano. V Kajuhovih pesmih so spoznanja, hotenja in dejanja naše dobe zgoščena, kot je zgoščeno morje v biseru, zemlja v kristalu in narod v pesniku. V njih ni nič nebistvenega, kot v Kajuhu samem ni bilo ire prostora ne časa za postransko. V kratkem dotiku z življenjem, ki je komaj utegnilo oblikovati v njem moža, je zavestno posvetil svoje trajanje samo glavni nalogi! Njegov čas je bil zaznamovan s senco smrtne slutnje. Dozorel je v pesniški simbol svoje dobe in izgorel v navdušenem, plamenečem zaletu: za ljudi, za njihovo srečo, za človečnost, za svobodo. In še nam je sporočil: lepo je živeti, toda za kar sem umrl, bi hotel še enkrat umreti. Njegove pesmi poznamo vsi. Mi. ki so nas spremljale skozi vojno, in vi, ki ste to vojno v veliki meri preko njih občutili in spoznali. In Kajuh? Kajuh je bil kot kruh — iz ene moke, iz enega testa. Tako mlad in ves usmerjen v eno nalogo, v eno ljubezen, v eno dejanje, da ni imel ne želje ne časa za stranpota in dvome. Zato je vse, kar je rekel, dobivalo globlji smisel in večjo težo. Beseda Kajuha — recitatorja in govornika je švigala v revolucionarnem zanosu kot plamen med poslušalci in jih ogrevala, prepričevala in vžigala. Njegova vera, njegova človeška toplina je preganjala v ljudeh malodušnost, utrujenost in strali. V najtežjih dneh, najbolj grobih in krvavih, je pripovedoval lju- Kajuhov spomenik d Celju (delo akad. kiparja Staneta KeržičaJ. dem o človečnosti, o lepoti in dobroti, o bratstvu med vsemi ljudmi in o veri v bodočnost. Njegov glas je prekril sikanje min in rafale mitraljezov in zidal mostove ljubezni v človeška srca, mostove, ki jih sovraštvo ne more podreti. Njegove pesmi so tako prepričljivo kazale partizanom smisel in vrednost njihovih naporov in žrtev, da so glad, trpljenje in razda-janje zastrle s predstavo bodočnosti in uresničenih pričakovanj. Tako je Kajuh prinašal v brigade in vasi vero v bodočnost in vero v smiselnost žrtve. Sam pa je v brigadah in vaseh zajemal zase nove vere in niovih moči. Iskreno se je zavedal, da brez njih, brez ljudi tudi njemu ni življenja. »Jaz sem droben, droben list, ki drevo mu daje hrano . . . «, kot je rekel v svoji pesmi, ki mu je bila tako pri srcu. Kajuliova skromnost, skromnost mladega revolucionarja je bila kot Vera Hreščak-Bebterjeva odkriva Kajuhoo spomenik d Celju. čisto vino, ki budi v nas, kar je najlepšega in naj plemenitejšega. Ob njej smo motrili in sodili sebe. Bil je srečen, da živi v dobi, ki postavlja generaciji tako plemenito nalogo. Bil je srečen, da je nalogo razumel in zavestno sprejel njeno breme. Zavest o svojih sposobnostih ga je veselila, ker je zato njegov delež v borbi bil lahko večji. In tako je postal heroj, ker je čas zahteval herojev. Skromni heroj, brez piede-stala. Nepozabno je njegovo navdušenje, s katerim je sprejel ponudbo, naj vadi kulturniško skupino ob pohodu XIV. divizije na Štajersko. Sprejel je to nalogo kot največje priznanje in izpolnitev najgloblje želje. Neizmerno se je veseld svojih krajev, svojih ljudi in — srečanja z mamo. Šel je osvobajat svojo Štajersko in padel prav tisti dan, ko je bilo najtežje, na vrhuncu in koncu krčevitega napora, v katerem je partizanska vojska postavila svobodoljubnemu hotenju slovenskega naroda enega najlepših spomenikov. Kajuh je odšel od nas in ostal z nami za vedno. Temnolasi fant z veselimi očmi, ki je postal pesnik heroj. Generacije postavljajo spomenike kot svojo izpoved in oporoko za tiste, ki prihajajo za njo, da bi nadaljevali tam, kjer je ona zaostala. Spomeniki so milj ni kamni v tradiciji naroda, postavljeni na posameznih etapali njegovih spoznanj in dosežkov. Postavljeni za spomin. Da bi se tisti, ki prihajajo, spominjali onih med nami, ki so najgloblje verovali, v kar smo vsi verovali, ki so najverneje uresničili, za kar smo se vsi trudili. In ki so najlepše izrazili, kar smo vsi čutili. Zato odkrivamo danes spomenik Kajuhu. In ko ga odkrivamo Kajuliu, ga obenem odkrivamo slovenski mladini, ki je navdušeno nosila breme revolucije, odkrivamo ga neukrotljivemu žaru revolucionarnega ognja, ki je Kajuha zaznamoval na življenje in smrt. Odkrivamo ga zvestobi nad spoznanjem in dejanjem, ki se ji Ka-juh ni nikdar izneveril, odkrivamo ga človečnosti in vseobjemajoči ljubezni do vseh ljudi, ki je bila Kajuhu izvor moči in optimizma, odkrivamo ga življenjski radosti, ki je bleščala v Kajuhu kot živo srebro, odkrivamo ga plemenitosti in tovarištvu, ki sebe pozablja v skrbi za druge; odkrivamo ga preprosti in nežni sinovsiki ljubezni, ki se ji ni izpolnila želja, da bi prinesla materi vest o svobodi, odkrivamo ga bodočnosti, za kakršno se je boril in umrl, odkrivamo ga plameneči mladosti, ki spreminja nemogoče v mogoče. In s tem predajamo vam — mladini — Kajuhovo oporoko! C ti L J S K I /. li O R I K i 'I () 5 IVAN KREFT VLOGA CELJA V NOVEJŠI ZGODOVINI PROGRESIVNEGA DELAVSKEGA GIBANJA NA SLOVENSKEM Celje je industrijsko mesto in leži skoraj v osrčju Slovenije. Prav zaradi takih okoliščin je tudi vodstvo Svobod leta 1935 organiziralo množičen zlet svojih članov v Celju. Svobode so imele veliko vlogo \ ideološkem in kulturnem dviganju delavskega razreda. Tega se je zavedala tudi Partija. Prav leta 1935 so Svobode do viška razgibale kulturnoprosvetno življenje delavskega razreda v vsej Sloveniji, marsikje pa so zajeli tudi kmečko podeželje, posebno tam, kjer so Društvom kmečkih fantov in deklet med počitnicami pomagali študenti svobodaši. Leta 1935 ni bilo mesta in večjega industrijskega središča, kjer ne bi delovala Svoboda, prav tako pa tudi ni bilo večjega podeželskega kulturnega središča, kjer ne bi delovalo Društvo kmečkih fantov in deklet. Čeprav so se gostovanja izmenjavala v glavnem med Svobodami samimi in manj med Svobodami in Društvi kmečkih fantov in deklet, so vendar ia gostovanja zbliževala med seboj tudi delavstvo s kmečkim ljudstvom in mlajšimi izobraženci. Lo je značilno prav za področje celjske okolice in Savinjske doline. Koncertov, akademij, dramatskih predstav, izletov, telovadnih nastopov in drugih prireditev Svobod in Društev kmečkih fantov in deklet se je udeleževalo prebivalstvo ne glede na politično prepričanje. To je mnogo pripomoglo k enotnosti delovnega ljudstva mesta in vasi ter je tako močno prišlo do izraza prav v stavkovnih akcijah v letih 1934—1936, pri katerih so pod vodstvom komunistov sodelovali iudi delavci socialisti, krščanski socialisti, »narodni« in neorganizirani. Prav zaradi take revolucionarne vloge Svobode se je Partija odločno zavzela za čim večjo udeležbo na zletu v Celju 7. julija 1935. Pokrajinski komite KP J za Slovenijo je priprave za zlet prepustil svojima članoma Ivanu Mačku in Francu Leskošku. ki sta ob podpori članov Partije in Zveze komunistične mladine Jugoslavije, predvsem ob podpori njene organizacije na univerzi, svojo nalogo uspešno opravila. Na drugem kongresu KPS je tovariš Miha Marinko upravičeno označil ta zlet kot velik uspeh, ko je dejal: »Manifestacija več kot osemtisočglav e množice je v svojem veličastnem političnem poletu presegla vsa pričakovanja, i o je bila odločna manifestacija za sindikalno ijtLi politično enotnost delavskega razreda, za zvezo s kmeti, za demokratične in socialne svoboščine.« Podobno je pomen celjskega zleta ocenil tovariš Franc Leskošek, ki je na proslavi dvajsetletnice tekstilnih stavk 16. septembra 1956 v Kranju rekel: »Silen porast množičnih akcij, ki jih je organizirala naša Partija, je pokazal celjski zlet delavskega kulturnega društva Svoboda julija 1955. Manifestacija desettisočev je v svojem veličastnem političnem poletu presegla vsa pričakovanja. To je bila odločna manifestacija delavskega razreda za sindikalno in politično enotnost.« Čeprav je Sto j a d i n o v i č - K o ros č e v a vlada po celjskem zletu razpustila Svobode, niso v delavskih središčih vse do narodnoosvobodilnega boja utihnile parole, napisane na transparentih zletnikov svobo-dašev v Celju, predvsem ne zahteve po ukinitvi zakona o zaščiti države, po amnestiji političnih obsojencev, po svobodi tiska in zborovanja, po priznanju Sovjetske zveze, po odpravi brezposelnosti, po uvedbi starostnega zavarovanja in enakih, mezdah za enako delo, zahteva, za katere uresničenje so se tako vneto bouile tökstilke v veliki stavki 1956, ker so za svoje delo prejemale znatno manjšo mezdo kot moški, dalje zahteva po uničenju nacističnega petokolonaškega gibanja in druge. Kako so bile Svobode potrebne delavskemu razredu, se je videlo po razpustu, ko so namesto njih začeli povsod ustanavljati društva Vzajemnost in druga, ki so kljub nenehnemu pritisku režima kmalu zaživela tako kakor nekdanje Svobode. Spet se je pokazalo, da niso imeli prav tisti, ki so razpust Svobod poskušali pripisati krivdi »komunistov« in ne režimu, saj je s pomočjo Partije in njenih članov po celjskem zletu Svobod zaživelo še močneje ne samo kulturnoprosvetno delo med delavstvom, temveč tudi politično in strokovno (sindikalno). Najboljši dokaz za to je tudi enotno nastopanje delavstva pri stavkovnih in nekaterih čisto političnih akcijah po celjskem zletu. Ljudsko gibanje pod vodstvom Partije se je vse bolj in bolj konsolidiralo in širilo. Že nekaj mesecev po zletu Svobod so se dne 24. novembra 1955 v Celju sestala vodstva treh opozicijskih skupin in so sklenila tako imenovani celjski dogovor, ki se glasi: >Predstavniki konzorcijev slovenskih listov »Slovenska zemlja«, »Bojevnik« in »Ljudska pravica«, stoječi soglasno na miselnosti slovenske krnečko-delavske politike in imajoč enake poglede glede izvedbe te politike, so na svojem sestanku dne 24. novembra v Celju sklenili, da se čimprej sestane jo po trije predstavniki zgoraj navedenih listov in da v roku 50 dni, to je do 24. decembra t. L izvedejo likvidacijo listov na ta način, cla ostane za vso Slovenijo en list, ki naj bo edino glasilo za vse pripadnike slovenskega kmečko-delavskega gibanja in ki naj v tem duhu piše.« Napačno bi bilo misliti, da je ta sestanek v Celju bil sporazumno organiziran. Sklicali so ga Mačkovi eksponenti v Sloveniji in povabili nanj samo take zaupnike, na katere so zanesljivo računali. Zaradi lepšega so povabili tudi nekatere predstavnike skupine okrog Bojevnika, ki so na sestanek opozorili tudi skupino okrog Ljudske pravice. Čeprav predstavniki Ljudske pravice niso bili povabljeni, je Partija sklenila, da se tega sestanka udeležita tudi dva predstavnika te skupine. Na sestanku so najprej razpravljali, ali imata predstavnika Ljudske pravice sploh pravico, da sestanku prisostvujeta. Prisotni zaupniki niso odobravali razbijaške politike sklicateljev in so soglasno glasovali za to, da se sestanka udeležita tudi delegata skupine Ljudske pravice. Ta dva sta v svojih govorih nastopila proti drobljenju slovenskega ljudskega gibanja v skupine in skupinice, pa tudi proti temu. da bi bilo to gibanje odvisno od hrvaškega in da bi ga vodili iz Zagreba. Prepričevala sta zaupnike, da bo slovensko ljudsko gibanje postalo močno Samo z naslonitvijo na svoje sile. V tem gibanju mora biti tudi mesto za najboljše in za najtrdneje organizirani del ljudstva, to je delavstvo. ki mu pripada vodilna vloga. Pri delegatih sta s tem takoj prodrla, vodstvo pa se je upiralo in zahtevalo, naj se izvoli redakcijski odbor, ki naj glede tega stilizira izjavo. Mačkovci niso z nobenim pogojem hoteli privoliti, da bi se gibanje imenovalo »delavsko-kmetsko«, marveč so vztrajali pri nazivu »kmetsko-dela vsko«. Če bi delegata Ljudske pravice v tem vprašanju ne popustila, bi mačkovci razbili sestanek in bi trajalo spet nekaj časa, preden bi bili pripravljeni na no\a pogajanja. Partiji je namreč šlo za več kot za golo ime, šlo ji je za to, da pride čimprej do sodelovanja med osnovnimi skupinami in da se to po možnosti razširi na vse opozicijske skupine pod okriljem Slovenske ljudske fron te. »Celjski dogovor« je bil tako prva osnova za zbiranje in koncentriranje vseh naprednih protifašističnih sil v Sloveniji. Čeprav pri poznejših pogajanjih glede izvedbe celjskega dogovora ni prišlo do združitve, so ta pogajanja pomagala razčistiti mnoga odprta vprašanja. Sprva so mačkovci postavljali zahtevo, da se jim v konzorciju prizna toliko članov, kolikor jim jih je treba za absolutno večino. Prav tako so zahtevali, naj se gibanje imenuje »Slovensko kmetsko-delavsko gibanje pod vodstvom dr. Mačka«. Te zahteve so bile za Partijo nesprejemljive, kljub temu pa je vztrajala na nadaljnjih pogajanjih in je dala celo pobudo, naj bi k pogajanjem pritegnili še predstavnike ostalih skupin, čemur so mačkovci pritrdili. Kar ni uspelo v Celju 24. novembra 1955, je uspelo prav tam 5. septembra 1959 na zboru delegatov delavskih in kmečkih skupin iz vseh krajev Slovenije, predvsem predstavnikov bivšega kmetsko-delavskega gibanja ter bivše Slovenske kmet sike stranke. Po sklepu tega delegatskega zborovanja se je ljudsko gibanje preimenovalo v Zvezo delovnega ljudstva Slovenije. Ta zveza ni bila organizirana ne kot koalicija, ne kot stranka. Na delegatskem zborovanju je bilo sicer sklenjeno, da se bo Zveza prijavila kot stranka, toda pozneje se je pokazalo, da ne bi bilo oportuno organizirati Zvezo kot stranko, tudi če bi glede na teror obstajala taka stvarna možnost, ker bi gibanje tako izgubilo širino ob- čega protifašističnega in narodnoobrambuega gibanja vsega slovenskega ljudstva ne glede na politično pripadnost in svetovni nazor. O tem so bile izmenjane misli z vsemi predstavniki osnovnih skupin. I)r. Veli os I a v Kukovec, predstavnik skupine, ki se je štela za del Kmečko-de-mokratske koalicije, je še pred celjskim sestankom pristal na priključitev svoje skupine Zvezi delovnega ljudstva s predstavnikom slovenskega delavstva in Partije Francem Leskoškom na čelu. Pristanek dr. Kukovca je bil zelo pomemben, saj je bil skozi več let predsednik glavnega skupnega odbora slovenskega kmečko-delavskega gibanja. fudi Kmečka prosveta, v katero je bila vključena Zveza kmečkih fantov in deklet, je pristopila k Zvezi delovnega ljudstva. Preko dr. Marijana Breelja, Aleša Stanovnika. Jožeta Pokorna in drugih pa je Zveza ostala tudi še naprej v stalnih stikih s krščanskimi socialisti ter jim dajala pobudo za skupne akcije. Še tesnejša pa je postala povezanost s skupino krščanskih socialistov spomladi leta 1940, ko so se vodilni člani načelstva Jugoslovanske strokovne zveze sestali v Laškem ter sklenili prekiniti vsako sodelovanje z oficialnim vodstvom klerikalne stranke. V tem času se je na pobudo Partije, a v okviru v Celju ustanovljene Zveze delovnega ljudstva Slovenije, že snovalo Društvo prijateljev Sovjetske zveze, v katerega so tudi krščanski socialisti brez oklevanja poslali svoje predstavnike. V rudarskih revirjih in tovarnah pa so se člani Jugoslovanske strokovne zveze vključili v Odbore delavske enotnosti. jugoslovanska strokovna zveza je tako enotno stopila na pot sodelovanja s Partijo, na pot. ki sta jo še pred peiomajskimi volitvami (1935) pričela utirati dr. Aleš Stanovnik in dr. Marijan Brecelj. Društvo prijateljev SZ je omogočilo javno udejstvovanje in nastopanje tudi demokratičnemu krilil Sokolu z Josipom Rusom na čelu. To krilo je vzdrževalo ,s Partijo stike že prej, toda javno pri političnih akcijah ni moglo nastopati, saj je po pravilih veljalo za nepolitično, narodnoobrambno telovadno društvo. Ker je Društvo prijateljev SZ imelo med drugim tudi na rod noombr a nibn i značaj (za sokole pa še posebej slovanski), je razumljivo, da je privabilo tudi širok krog sokolstva. Ustanovno delegatsko zborovanje Zveze delovnega ljudstva Slovenije dne 3. septembra 1939 v Celju, ki je dalo pobudo za močno razširitev ljudskega gibanja, je bilo dobro pripravljeno. Še pred zborovanjem je bil izdelan in razposlan osnutek oklica snujoče se Zveze. Tako so vsi delegati vedeli, za kaj gre, in dali osnutek oklica v obravnavo volivcem. Na delegatsko zborovanje so prinesli osnutek s pripombami in dopolnitvami, ki so jih dali volivci. Ko je bila v smislu predlogov delegatskega zborovanja izvršena končna redakcija, je bil oklic predložen v podpis 92 zaupnikom ZDL, tudi tistim, ki niso bili na delegatskem zborovanju v Celju in na zborovanju 29. oktobra 1939 v Ljubljani. Oklic je tedanji vladajoči jugoslovanski režim vznemiril bolj kakor katerakoli druga akcija od petomajskih volitev 1935 naprej. Podpisnike so aretirali. Proti tistim, ki so izjavili, da so oklic podpisali zato, ker soglašajo z njim, je sodna oblast uvedla ka- ženski postopek po zakonu o zaščiti države, proglašajoč oklic kot dejanje, naperjeno proti obstoječemu redu v državi. Zvezo delovnega ljudstva pa je proglasila za komunistično organizacijo. Klerikalni tisk s »Slovencem« na čelu je pri tej gonji odigral svojo običajno vlogo. Prav dejstvo, da je nekaj posameznikov nekomunistov podpise preklicalo. čeprav so dali podpise popolnoma svobodno, saj Partija ni imela nobene možnosti pa tudi nobene koristi od tega, da bi koga prisilila v Zvezo delovnega ljudstva, je potrdilo, da je nastopil čas, ko bo uspešno .samo tako vseljudsko gibanje, ki ga bo vodil delavski razred kot najbolj napredni in najbolje organizirani del ljudstva. Delavski razred je takrat, kakor omenjeno, že razpolagal z Odbori delavske enotnosti, ki so povezovali delavstvo v akcijsko skupnost ne glede na politično, strokovno in svetovnonazorsko pripadnost in je bil tako usposobljen za vodilno vlogo v vseljudskem gibanju. Če je vse napore morala nositi Partija s svojim članstvom, je bilo seveda nesmiselno težiti h koalicijski obliki Zveze delovnega ljudstva in dopustiti, da neborbeni oportunistični elementi zavro odločnost in polet boja. »Značilna za delo naše Partije že v predvojni dobi ... je trajna skrb. kako odgovoriti delovnim množicam na najbolj pereča vprašanja, analizirati in pojasniti vzroke ter pokazati izliocl in perspektivo borbe, skrb. kako povezati Partijo z delovnimi množicami, da bi jih lahko vodila v borbo, hkrati pa tudi prisluhnila njihovi volji in razpoloženju. Zato je tudi iskala take organizacijske oblike in metode, ki so zavesti ljudskih množic najbolj ustrezale, to so bile Zveza delovnega ljudstva, narodnoobrambno gibanje. Društvo prijateljev SZ. protiimperialistič-na fronta lin Ljudska fronta Jugoslavije oziroma Osvobodilna fronta slovenskega ljudstva.« (Lidija Šentjurc: »O nekaterih sektaških odklonih v delu naših partijskih organizacij.« »Ljudska pravica« letnik aII. štev. 1% z dne 28. julija 1951.) Kakor je bila za zlet Svobod in za obe delegatski zborovanji odločilna lega Celja v osrčju Slovenije, tako je bila za ilegalno partijsko konferenco na silvestrovo 1939 v Joštovem mlinu v Medlogu pri Celju predvsem odločilna okoliščina, da je imelo Celje močno in sposobno partijsko organizacijo. Posebnost partijske konference v Joštovem mlinu je bila njena relativna množičnost. Čeprav je bila sklicana komaj štiri mesece po ustanovitvi Zveze delovnega ljudstva na delegatskem zborovanju 3, septembra 1939 v Celju, je socialni sestav delegatov, katerega pregled je vodil sam tovariš Kardelj, potrdil, da je delavski razred dobil v kratkem razdobju nekaj let med kmeti zveste zaveznike, saj je bilo med delegati že lepo število kmetov, tako tudi Jože Lacko iz Nove vasi pri Ptuju, ki ga je konferenca zaradi njegovega uspešnega dela za delavsko-krneeko solidarnost posebej pohvalila. Na konferenci, ki sta se je poleg članov CK KPS udeležila tudi oficiialni predstavnik CK KP J in predstavnik Komunistične internacio-nale iz Moskve, so največ razpravljali o vojni in o revolucionarnih per- spektivali, ki jih prinaša. Konferenca je bila soglasna v tem, da bo vojna zrevolucionirala množice in da je realno računati z revolucijami v nekaterih državah, tako tudi v Jugoslaviji. Kdor Iii pregledal gradivo predvojnih partijskih konferenc in kongresov do leta 1937. bi ugotov il, da so na njih največ razpravljali o neuspehih in napakah, o pojavih frakcionaštva, sektaštva in podobnem. To je razumljivo, saj se je Partija do kraja konsolidirala šele 1937, ko je dobila novo vodstvo s tovarišem Titom na čelu, oziroma v Sloveniji že leta 1934. Tedaj se je tovariš Tito po povratku iz zapora mnogo zadrževal v Sloveniji in pomagal KP s tovarišem Kardeljem. Kidričem in Tomšičem na čelu. da so v smislu sklepov partijske konference v Go-ričanah pri Medvodah septembra 1934 že takrat izvedli konsolidacijo Partije na področju Slovenije. Na konferenci v Joštovem mlinu niso več govorili samo o neuspehih in napakah kakor na prejšnjih konferencah, ampak je bila ugotovljena zlasti pravilna politika Partije v vseh glavnih vprašanjih. Na njej so bile mnoge partijske organizacije kakor tudi posamezni člani za svoje uspešno partijsko delo posebej pohvaljeni. Tako priznanje pa je partijskemu članstvu dalo novega poleta v nadaljnjem boju proti domači reakciji, povezani s fašističnimi silami. V političnem položaju, kakršen je bil v Sloveniji in Jugoslaviji ob celjski partijski konferenci, je bilo brez dvoma nujno organizirati v Sloveniji še bolj široko ljudsko fronto svobode proti fašizmu v okviru trdne Zveze delovnega ljudstva z 21 okrajnimi organizacijami, v katere je bilo potrebno vključiti še nekatere skupine, da bi lahko v polni meri izvršila svojo nalogo. V obdobju med 1935 in 1939 je bilo v Celju tudi več pomembnih narodnoobrambnih akcij, predvsem pa stavk: februarja in junija 1935 so stavkali stavbinci. maja 1936 je stavkalo delavstvo pri Westnu; v juniju istega leta so stavkali tekstilci, v juliju in avgustu pa stavbinci. Celje zavzema tako v zgodovini progresivnega ljudskega gibanja na Slovenskem vidno mesto in bo moralo vsekakor biti označeno kot rojstni kraj Zveze delovnega ljudstva Slovenije, neposrednega predhodnika Osvobodilne fronte slovenskega naroda. C K L J S K I Zli O RNIK 1 9 6 i STANE TERCAK IZ ZAPUŠČINE NARODNEGA HEROJA SLAVKA ŠLANDRA PRISPEVEK K MONOGRAFIJI O narodnem heroju Slavku Šlandru v Celju mnogo premalo pišemo in govorimo. Ta naj marka nI noj ša osebnost organiziranega partijskega dela in delavske kulturne dejavnosti na celjskem območju je v tem hitrem življenju bila nekako pozabljena. Svetli lik tega predanega komunista in prekaljenega borca, ki je dejansko vse svoje mlado življenje in vse svoje delo posvetil boljši bodočnosti naših delovnih ljudi, tako da je v tem delu ves izgorel in se razdal, ni dovolj osvetljen. Zdi se. da Celje svojemu velikemu sinu nekaj dolguje... O samem Slavku Šlandru razpravljati samo v člankih, bi ne bilo dovolj. Zaželena bi bila obširna monografija, ki smo mu jo dolžni. Njegov lik lepo osvetljujejo njegove besede, ki so ostale zapisane na orumeneliih in obledelih listih papirja. Njegove misli, napisane v njegovih najtežjih življenjskih preizkušnjah, so še danes po tolikih letih prav tako žive, kakor so bile takrat, ko jih je vrgel na papiir v zaporih Starega piskra v Celju, Sreniski Mitrovici, v predavanju o Ivanu Cankarju napredni mladini, zaporih v Ljubljani in v ilegali 1. 1941. Iz skromnih fragmentov njegove zapuščine, ki so se ohranili, sije lik velikega človeka-humanista, zato objavljamo iz nje tiste odlomke, ki z vso življenjsko pristnostjo pričajo o njem kot osebnosti, izpuščamo pa vse. kar je čisto zasebnega značaja. Ob vsakem odlomku navajamo tudi podatke o zgodovinskih in življenjskih okoliščinah, v katerih je nastal Kot okvir za pravilno razumevanje pa povzemamo prav na začetku glavna dejstva iz njegove biografije. Slavko Š lan der se je rodil 20. junija 1906 v Preboldu v Savinjski dolini. Po poklicu je bil zobotehnik. Član KP J je postal leta 1932. Leta 1933 je bil zaradi komunistične dejavnosti aretiran in obsojen na triletno rabijo. Zaprt je bil v Sreniski Mitrovici. Bil je sekretar okrožnega komiteja KPS za Celje in Savinjsko dolino. Julija 1940 je bil izvoljen za kandidata ( Iv KPS iin maja 1941 za člana centralnega komiteja KI 'S. Kot sekretar pokrajinskega odbora OF za Severno Slovenijo je bil glavni organizator borbe proti fašizmu. Gestapo ga je po borbi na mariborskih ulicah aretiral in ga 24. avgusta 1941 v sodnih zaporih v Mariboru ustrelil kot Franca Webra, gozdarja iz Škofje vasi pri Celju skupaj z devetimi drugimi talci. Za narodnega heroja je bil proglašen 25. oktobra 1945. 1. V decembru 1955 je bilo zaradi komunistične aktivnosti aretiranih 22 tovarišev, ki so v preiskovalnem zaporu okrožnega sodišča v Celju (v Starem piskru) čakali na proces, ki je bil zaključen s sodbo dne 9. aprila 1934* Iz tega preiskovalnega zapora se je ohranilo pismo, ki ga je Slavko Šlander pisal 6. marca 1954. Napisal ga je na črtan pisarniški papir s tintnini svinčnikom. Vi-dirala ga je kaznilniška cenzura in nosi pečat pošte v Celju 7. 5. (954. ... Na to življenje sem se nepričakovano dobro navadil. Saj pa že tudi teče četrti mesec, odkar sem tukaj. Zdaj imam priliko, da marsikaj pregruntam, kar mi v tistem življenju, ki brzi s filmsko naglico, ni bilo mogoče. Za tem zidovljem ima človek troje na izbiro: da crkne od obupa, da sčasoma poslane iz nekriminalca res pravi kriminalni tip. ki je potem, ko se vrne v življenje, večna nadloga za človeško družbo, in tretje: da prekuje svoj značaj. Bomo videli kako še bo. Celica. Odprtina v zidu. visoko nad glavo, zavarovana 7. železnimi drogovi: pet navpik in dva počez, in preko vsega še rešetka — to je okno. Če človek spleza gor in pogleda ven. se nudi čudovit razgled. Spodaj je dvorišče z veliko elipso na sredi, ki so jo izteptale noge tisočev. ki so bili gostje te hiše: razbojniki, vlomilci, tatovi, komunisti. Tudi strehe se vidijo in košček gledališča. In vse je razdeljeno na majčkene šesterokotnike. Tako gledalo v svet nekatere žuželke, zdi se mi. da menda metulji. Vse je sestavljeno iz šesterokotnikov — hiše, nebo in oblaki na njem. In če naenkrat pogledam drugam, v golo steno, imam še vedno tisto prokleto mrežo v očeh. še vedno trepečeio pred očmi tisti šesterokotniki. Zato rajši ne zijam ven. Dobro je to. da se od tukaj pomlad ne bo videla. Včasih bo morda prišlo nekaj kakor iz daljave: šum mladega zelen ia. vonj cvet-ia. veselo kričanje otrok na nekem dvorišču, šepet zaljubljenih mladih ljudi — prišlo bo in bo zopet ugasnilo, odšlo. In vse bo dobro. Pri tem se živci iznreminjajo v žice. neupogljive, jeklene žice. Človek polagoma preneha hiti človek in postane stroj. Zato pravim: k vragu romantika, živela tehnika! Včasih sem mislil, kako sem pokvarjen človek, da sem že vse izkusil in doživel, kar se pač na svetu da. pa vidim, da je vse skupaj malenkost. Če poslušam izpovedi ljudi, o katerih družbi sem sedaj, se mi odpira kar nov svet, nelep, bloden in nesrečen. Gola dejstva, npr.: ta in ta je to storil, so suhoparna in jih je v rubrikah meščanskih časopisov toliko, da je že človeku kar slabo. Treba je pogledati malo globje, preštudirati vse vzroke, poslušati človeka tedaj, ko izpoveduje najbolj skrite stvari, kadar je obsojen na samoto in misli, da mora govoriti. Vse jasnejša mi je sedaj slika današnje morale, prava itd. V tem času sem prečita! že mnogo knjig, slabih in dobrih in to res temeljito. Knjige so mi pol življenja, iz njih mi odseva svet, kakršen je in ni, kakršen bi moral biti pa ne bo in bo. Mnogo knjig, mnogo ljudi — mnogo laži in mnogo resnice. Vendar pa največ velja to, kar človek občuti na lastni koži. Je to tudi lahko palica. Ali eno prepričanje je sveto v meni, in to je, da ima vsaka palica dva konca. Tudi drugi konec bo enkrat zamahnil. V čigavih rokah in po kom, to ni težko uganiti. Mislim, da bomo kmalu sojeni. Res težko že čakam na to, kajti potem bo konec negotovosti in tega čakanja. Zanimivo je namreč, da je preiskovalni zapor samo večno čakanje: zjutraj čaka človek na prežgano juho, potem na sprehod, na pošto, cigarete, obisk itcl. in končno še na sodbo. Vse gre kakor drugi hočejo, in to stanje ni nič kaj prijetno. Potem pa vse izpolnjeno samo s pričakovanjem tistega dne, ko bo zasijala svoboda in bom lahko napravil tucli več kakor deset korakov po svoji volji. Absolutne svobode pa itak ni pod soncem. Za pisemce se ti iskreno zahvaljujem in za knjige, ki sem jih že prečilal, tudi! Poslal jih bom v pisarno. Če še lahko dobiš Kozakovo »Celico« in Seliškarjev »Nasedli brocl«. bi Ti bil zelo hvaležen. Kake druge želje pa zaenkrat nimam ... 2 S triletne robije. ki jo je prebijal v kaznilnici v Sremski Mitrovici, je Slavko Šlander 10. novembra 1935 napisal pismo, ki je cenzurirano po kaznilniški upravi in napisano na polovici pole črtanega pisarniškega papirja s črnilom. Iz njega navajamo odlomke: . .. Zdaj prihaja zima, čas za smučanje. Ali se boš smučala? Tukaj pri nas se nekaterim, predvsem Slovencem, silno toži po tem športu. To je v prvi vrsti Branko in Koželj, pa tudi naša bivša mariborska »sokol-ska prvaka« Apih in Vrunč se včasih spomnita na lepe zimske dneve v planinah. Tako pa lahko gledamo vesele obraze znanih smučarjev samo na slikah, ki so jih nekateri tovariši dobili od svojcev in prijateljev. Slike, ki si jih zadnjič obljubila, vsekakor lahko pošlješ, kar me bo seveda zelo razveselilo. Kadar pridem na vrsto, se bom tudi jaz dal fotografirati in Ti bom poslal sliko. Se boš začudila, ko me boš videla v tej uniformi. No zdaj še nekako gre, ko smo prišli, smo bili pa tako oblečeni, da smo izgledali kakor berači. Moram Ti reči, da so v poiet- 2 Celjski zburnik 17 nem času o pauke zelo važen sestavni del naše opreme, v kateri izgledamo kakor kakšni čiče tam doli o Makedoniji... Neprestano nam nekateri obljubljajo nekakšno amnestijo, tako da že res ne nem. kaj bo iz tega. Izgleda, da bo pač ostalo pri tem. Tukaj je tako. da lahko prej kaj zraven dobiš, kot je bilo npr. lansko leto. ko je okrog dvajset tovarišev dobilo še vsak po 2 leti robije. Enega imamo npr., ki je prišel sem s 4 leti robije in je pozneje tukaj bil še štirikrat obsojen, tako da ima vsega skupaj 15 let. Pa je kar dobre volje . . . Zato mislim, da bomo tudi ostali pač morali še malo potrpeti, saj bomo končno vse to tudi bogato poplačali...« 3 Sledita odlomka iz pisma, pisanega iz Sremske Mitrovice 26. aprila 1956, po obliki enakega prejšnjemu: ... Človek je v samoti pač nekoliko drugače razpoložen, zdaj pa se že ne ustavljam na preteklosti in mnogo več mislim na bodočnost. In vsak dan bolj sem prepričan, da bo ta bodočnost še lepa in svetla, (nadaljnjo vrsto je cenzura izbrisala) . . . ... Čudovito hitro so minula ta leta. Seveda zadnja tri leta lahko mirno odštejemo, saj to je čas, ki nikakor ne spada v ta okvir, čeprav je na drugi strani tako bogat svojevrstnih dogodkov, ki pa imajo svojo vrednost samo za onega, ki je že sam poizkusil ta način življenja, kajti na zunaj je to ti.se skupaj zelo nezanimivo in prazno. Romantika tukaj seveda ne prihaja v poštev. Sicer pa je danes življenje sploh, pa naj si bo v kakršnikoli cvetoči pomladi ali na kakršnemkoli mestu tam zunaj, ali pa med zidovi in ograjami taborišč iu kazemat vse prej kot romantično. Za človeka, ki ve, kaj hoče, je povsod lepo takrat, kadar ve, da je pošteno opravil svojo dolžnost. Takrat je tudi smrt lepa. Seveda, lepše je življenje v vsakodnevni borbi in skupaj z dragim človekom .. 4 Pismo iz Sremske Mitrovice z dne 10. julija 1936 je napisano na polovici pisemskega nečrtanega papirja. Odlomek se glasi: . .. Sinoči je bilo dve leti od takrat, ko smo se na poti iz Maribora sem v prvem večernem mraku vozili skozi Celje in dalje proti Laškemu in Zidanemu mostu. Uklenjeni na rokah in privezani za noge klopi v vagonu kakor psi. In ko smo zagledali Savinjo in pot ob Savinji, tam od mesta dalje, znane griče na vsaki strani in vse tiste lepe kraje ob peti proti Laškemu, nam je vkljub našemu položaju bilo nekako prijetno . . . Na stanovanju tovarišice Terezije Lešničar, kjer je Slavko Šlander imel robo, se je našel koncept govora o Ivanu Cankarju skojevski mladini. Napisal ga je Slavko Šlander lastnoročno in obsega i strani velikega formata. Datum in kraj govora nista razvidna. Original hrani Muzej revolucije v Celju. BESEDA O IVANI CANKARJU Čudovito lepo je bilo nekoč d dolini šentflorjanski, kajti takrat so še njeni prebivalci skoraj vsi živeli v miru in slogi in tako, kakor je velevala postava in ukaz. (Sicer je bila to posebne sorte sloga, ali kaj zato!) Dajali so cesarju, kar je cesarjevega, in bogu, kar je božjega. Vsakdo je natančno vedel, kaj se spodobi in kje mu je mesto. Frak in črna suknja sta v tistih časih bila še v večjih časteh kakor dandanes. Gospodarji so bili od boga postavljeni pač zato, da so gospodarili, hlapci pa. da so poslušali in delali in jim bili hvaležni. Življenjska naloga številnih rodoljubov je bila ta, da so voljno izpolnjevali svoje dolžnosti do mile domovine in se ob večerih z gospodom županom in ,'iospo županjo zbirali v krčmi pri meri vina, včasih pa tiho zapeli »Ilej Slovani! in trpeli za narod. Imenitne može se je častilo njihovim delom in zaslugam primerno, grešnike se je sodilo pravično, tudi odpuščalo se jim je včasih, nezadovoljne},e in potepuhe pa so preganjali zanikrni biriči. Res lepo je bilo takrat in milost božja je vladala lam ... Pred več kakor tridesetimi leti pa se je zgodilo, da je med mirne rodoljube pri-romal nebogljen, čuden popotnik, zavržen študent, pesnik in vagabund baje, ki je prišel le zato. da bi delal zdražbo in pohujšanje po dolini šentflorjanski. V slovenski književnosti in družbi se je pojavil naš Ivan Cankar. Ni bil sam. vendar pa po duhu najmočnejši izmed tovarišev. Danes slavni ljudje kakor Župančič, Kette, Murn in drugi so takrat živeli bedno življenje slovenskih umetnikov, sanjali visoke sanje, kovali blesteče načrte in se v trpljenju prebijali k svojim ciljem skozi konservativnost tedanje družbe. Naklonjenosti in razumevanja so našli le malo in njihova prva dela so morala prestati marsikatero težko preizkušnjo. Usoda dveh izmed njih se je žalostno zapečatila v stari ljubljanski Cukrami. Cankar je takrat začel pisati in objavljati svoje prve pesmi, duhovite kritike, ostre razprave in neusmiljeno udrihati po starokopitni podeželski in mestni inteligenci. Revolucionar je bil, hotel je, da bi se ljudje naučili misliti. Leta 1898. so v Ljubljani zapalili velik ogenj: škof Anton Bonaventura je dal sežgati celokupno naklado prve Cankarjeve knjige »Erotike«. Pismarji in farizeji so se veselili v nacli, da je s tem ubit ali pa vsaj spokorjen ta Na klancu rojeni človek, ki ga nihče ni klical in nihče izvolil. '2 19 Ali glej, zmotili so se. Kmalu nato so izšle »Vinjete«. leta 1900. pa še »Jakob Ruda«, drama, o kateri se lahko reče, da je ]>rva resnična slovenska drama. Led je bil prebit, Cankar je živel in delal brez kompromisa, ne oziraje .se na leno in desno. Bil je samo pisatelj in sicer pro i slovenski pisatelj. Izpod njegovega peresa je romala knjiga za knjigo, podarjal je svoji resnični domovini, ki jo je ljubil tako, kakor do sedaj še niliče, čudovite bisere in priložil brez števila kamnov v zgradbo slovenske kulture, ki se danes lahko s ponosom meri s kulturo drugih narodov. S »Krpanovo kobilo« je leta 1907. praznoval jubilej: izšla je njegova deseta knjiga. Upravičen je bil takrat udariti po frakarstou in nazad-njaštvu tedanjih rodoljubov in Anastazijii von Schiroitzu, kajti nihče ne bi imel pravice pokazati s prstom nanj: »Glej, nase poglej, kakšen pa si ti!« Zgodilo se je namreč, cla je padla zavesa s spomenika velezasluž-nega Anastasiusa von Schimitza, perorezca njegove visokosti tajnika grofa Diimrnheima. Ta mož je bil baje slovenskega rodu. naše gore list in nosil izprva lepo slovensko ime: Tone Šivec, kakor je iz zaprašenih listin dognal učeni Marlin Skočir. k odkrit ju spomenika se je zbralo zavedno ljudstvo cele naše prostrane domovine, da dostojno počasti spomin že davno umrlega in po nemarnosti pozabljenega moža. Na vid nem, častnem mestu so sedeli dostojanstveniki, umetniki, narodni poslanci in narodno ženstvo, sredi njih pa Martin Skočir. tisti, ki je ose svoje truda polno življenje posvetil proučevanju dejanj in nehanj Anastasiusa von Schimitza in njegovo najlepšo čednost, ki je ta, da se ni sramoval svojega rodu. ko je nekoč sprejet od cesarice Marije Terezije, se je na vprašanje globoko priklonil in pogumno odgovoril: Aus Krain. »Lepa slovesnost je bila to in vsi, ki so ji prisostvovali, so prišli na svoj račun. Če bi pa prišel takrat med nje sam Anastasius von Schimitz, bi se začudil in rekel po nemško: »kako pa sem prišel v to družbo?« Cankar je s tem pokazal klečeplaztvo tako znanih narodnih krogov, podal očitek. da se časte in slave ljudje, ki za slovenstvo ne pomenijo absolutno nič, medtem ko pravi umetniki in idealisti stradajo. In hudo se mu je zamerilo takrat. Bil je med nami mož, ki je ose svoje življen je, vso svojo kri in dušo daroval ponižanim in razžaljenim, o zahvalo za to pa je tudi sam vse svoje življenje bil ponižan in razžaljen. Rezultat njegovega dela je obilen in Slovenci lahko ponosno pokažemo več kot trideset knjig Cankarja. Upal in veroval je vedno v svobodo naroda in vstajenje človeka. Njegova poslednja knjiga »Podobe iz sanj« je čudovito lepa izpoved tega. V dneh prevrata 1918 je umrl o nadi, da je svetovna vojna izpre-menila idejno lice Evrope. Dolina šentflorjanska pa se vkljub temu, da je po njej romal Ivan Cankar ni posebno spremenila. Mladina upa in veruje, da se bo. Odlomek iz pisma, ki ga je Slavko Šlander napisal 29. julija 1958 v preiskovalnem zaporu v Ljubljani na pisemskem papirju običajne oblike, se glasi: . . . Naša zadeva se zdaj po ose j priliki res nagibi je k svojemu koncu. Zasliševanje prič in poizvedovanja so končana in kot nam je bilo zatrjeno, so akti te dni odšli nazaj v Beograd. Tukajšnje sodišče je poslovalo še dokaj hitro. Bojim se pa, da bodo v Bgr. prepočasni, posebno o slučaju, da se bo cela stvar mirno prepustila svojemu toku. Po mojem mišljenju bi bil zdaj čas, da se ponovno povzamejo intervencije pri Vrhovnem dr. tož., oziroma na sodišču za zaščito države. Prosil bi Te torej, če Ti je mogoče o tem takoj obvestili moje domače, prav tako tudi advokate, ki prihajajo za to v poštev. Jaz sem tudi tukajšnjemu advokatu dr. Šukljetu na policiji podpisal pooblastilo in bi bilo zelo koristno, če bi se zdaj že enkrat zganil. Upam, da te moje prošnje ne boš razumela kot izraz kake nervozne nepotrpežljivosti, saj veš, da nisem toliko razvajen in sentimentalen, da bi me morilo že golo dejstvo, da sem v zaporu. Stvar je principielna, zato, ker gre za čisto poseben slučaj in se človeku kar bedasto zdi brez posebnega razloga posedati po zaporih, medtem ko so domači zunaj vedno bolj izpostavljeni pomanjkanju. In končno ne gre samo za enega človeka, ampak za nas vse. Mi tukaj živimo v glavnem tako kot po navadi. Čas še kolikor toliko hitro poteka, posebno če ima človek kako knjigo in časopise. Z državno hrano imamo razne komedije in če ne bi imeli nekaj svoje, bi nam v tem oziru precej trda predla. Če bomo od zunaj dobili včasih kako sadje, nas bo zelo veselilo . .. : Zabave na pustni torek 1940 v celjskem Narodnem domu so se udeležili tudi Slavko Šlander, Dušan Kraigher. Milan Apih in drugi. V ist i noči je oblast izdala zaporno povelje za vse komuniste — robijaše, da jih internira v Bileči. Policija je iskala Slavka Šlandra v Latkovi vasi. Njegova sestra Mica je ukrenila vse potrebno, da je bil o grozeči nevarnosti čimprej obveščen. Obvestilo je Šlandra in Kraigherja doseglo v gostilni »Pri turški mački«, od koder sta takoj odšla v ilegalo. Iz prvih dni ilegale je ohranjeno Slavkovo pismo brez označbe datuma in kraja, pisano na črtanem pisarniškem papirju. Iz tega pisma navajamo odlomke: ... I icliš, kako čudno se vrti ta svet: iz vesele pustne noči v takole hajduško življenje. Če bi človek ne gledal nekoliko pedi dalje od nosa. bi skoraj lahko bil nekoliko razočaran. Čudno se mi zdi. da sem imel že par dni. neke slutnje, tako da se mi je zdelo škoda tistih cloeh noči, Li nista nikomur koristili, to je bil najbrž zadnji slučaj praktičnega življenja povprečnega malomeščana — čeprao samo za kratek čas, to ne pravi, samo za poskušajo. Moram Ti priznati, da se mi sedajte življenje v vsakem oziru bolj dopade, pa čeprav bi trajalo ne veni kako dolgo. Če pogledamo tisto življenje, ki smo ga mi osi preživljali zadnje čase, moramo reči, da je bilo vkljub težavam in skrbem še vedno sorazmerno lahko, enostavno in brezskrbno. Zdaj so drugi časi: marsikatero, mala skrb, marsikatera - v primeru s stvarjo, za katero se borimo — neznatna, mogoče celo samo privatna zadeoa bo morala stopila v ozadje. Marsikaj bo. kar ne bo razumljivo za povprečne malomeščanske možgane. Že prej smo morali biti v naših medsebojnih odnosih nekoliko drugačni ljudje, kot so mnogi drugi. Posebno, kadar gre za odnose med moškim in žensko. Zdaj bo treba biti brez dvoma močnejši. naravnejši in zvestejši, tako stvari, kot tudi napram drugim in seveda tudi napram samemu sebi... Trenutno živim tako, zelo po domače. Če bi ne bilo tako mrzlo in če bi ne bil ves prehlajen, bi se lahko reklo »kao bubreg u loju«. Danes imamo družbo, pa smo si privoščili steklenico izabele. Pogovarjamo se to in ono. včasih je vse skupaj kar šaljivo. Škoda je, da ni pri rokah kake knjige, da bi človek laže ubijal čas. No, to vse bo trajalo le kratek čas. Upam, da bom v kratkem dobil stalnejše bivališče, potem Te bom že obvestil, kje se nahajam, in uredil vse tako, da se bova včasih lahko videla, pogovorila in pokramljala. To boš že pravočasno zvedela. Glej samo, da bo šlo vse v redu. ker če se človek enkrat odloči za nelegalno življenje, bi bilo zelo nerodno, če bi triumfirali »oni drugi«, OPOMBE Odlomke iz Slandrovi'li pisem je dala na razpolago tovarišica Dana Ročnik. * »Nova doba« dne 9. aprila 1934: Razsodba v celjskem komunističnem procesu. Pred velikim senatom okrožnega sodišča v Celju se je vršila od torka 3. t. m. zjutraj do petka 6. t. m. zvečer tajna razprava proti 22 osebam, ki so bile obtožene komunistične propagande. Senatu je predsedoval predsednik okrožnega sodišča g. dr. Vidovič. votanti so bili gg. s. o. s. dr. Dolničar, Božič in Breeko. namestnik s. o. s. Detiček, obtožbo je zastopal namestnik drž. tožilca dr. Juhart, obtožence pa so zagovarjali gg. dr. Juro Hrašovec, dr. Go-ričan (obtoženega Kocmurja) dr. Mikuletič, dr. Voršič, dr. Likar in dr. Zangger iz Celja ter dr. Turna iz Ljubljane. Sodba je bila razglašena danes ob 15. v nabito polni dvorani okrožnega sodišča. Sodbo je razglasil predsednik g. dr. Vidovič in je naslednja: Obsojeni so: Diehl Branko, 28 let. diplomirani filozof iz Celja, na 3 leta robije. Šla oder Slavko. 24 let. zobotehnik iz Celja, na 3 leta robije, Rader Anton, 19 let, bivši občinski tajnik iz Legna pri Slovenjgradcu, na 3 leta robije, Koželj Kazimir, 27 let, trgovski pomočnik iz Celja in Hribar Franc, 29 let, tkalski mojster iz Št. Pavla pri Preboldu, oba na 2 leti in (> mesecev robi je. Šlander Viljem. 23 let, ključavničarski pomočnik iz si. Pavla pri Preboldu. Hribar Rudolf. 23 let. krojač iz St. Pavla. Türk Josip. 22 let. ključavničarski pomočnik iz Št. Pavla, vsi na 2 leti 3 mesece nobije, Tueovič Vejelin, 28 let. kožarski pomočnik iz Slovenjgradca, na t leto 3 mesece robi je, _ kotnik Anton. 19 let. posestnikov sm iz St. Pavla pri Prebodlu, na t leto 2 meseca strogega zapora. Piki Franc, 20 let. strugarski pomočnik iz Št. Pavla pri Preboldu, na t leto strogega zapora. Rader Josip. 25 let. delavec iz Legna pri Slovenjgradcu, Jurkar Filip. 24 let, krojač iz Ši. Pavla pri Preboldu, in M a Iga j Fric, 31 let, trgovski pomočnik iz Gotovelj. vsi na 10 mesecev strogega zapora. Strgar Andrej, 19 let. ključavničarski vajenec iz St. Pa\ la pri Preboldu in Türk Josip. 29. let, mlinarski pomočnik iz Grajske vasi, oba na 6 mesecev strogega zapora, Se h rim p f Ivan, 20 let. medičar iz Celja, na 4 mesece iu 20 dni strogega zapora. Završnik Stanko. 18 let, kovaški vajenec iz Št. Pavla pri Preboldu na 4 mesece strogega zapora. Oproščeni so: Kocmur Emil. 20 let, slušatelj tehnike v Ljubljani. Pečovnik Alojz, 23 let. zasebni uradnik v Celju. Hožinan Anton. 28 let. posestnik iz A rtič, in Radšel Slavko. 22 let. učiteljski abiturient iz Šmartna pri Slovenjgradcu. Obsojencem se ne priznajo olajšave pri odsluženju kazni, v kazen pa se jim všteje preiskovalni zapor. Schrimpf Ivan in Završnik Stanko, ki sta s preiskovalnim zaporom kazen že odslužila, sta bila spuščena na prosto. Rader Josip. Schrimpf Ivan. Jarhar Filip. Završnik Stanko. Piki Franc, Strgar Andrej in Türk Josip iz Grajske vasi so kazen sprejeli, ostali pa so izjavili, da si bodo glede priziva odnosno revizi je še premislili. Razglasitev sodbe in razlogov je trajala 3/4 ure. C E L J S Iv I Z II O II Ni K 1 9 f> 5 JAKA SI.ÜKAN BERILO O HMELJU I. knjiga UVOD »Zakaj berilo o hmelju«? 7 /j c sedmo leto brskam po zaprašeni Ii arhivih ter si dopisujem z Žatoem, Prago, Celovcem, Gradcem, Dunajem, Strassboiirgoin in Parizom. da bi zbral gradivo za zgodovino savinjskega hmeljarstva. Meje — kot da se mi še odmikajo. Gradivo polni omare. Doma in v pisarni. Miznice so nabrekle. Zapiski, izpiski, posnetki, fotokopije in risbe preprečujejo zaključitev. Prav zavoljo tega sem se odločil. Majhen »delček« zbranega gradiva predajem javnosti z iskrenim namenom, da prizadete zaniham v razmislek in presojo, ali nismo »rojeni Savinjčani« doslej morda le preotročje odbijali sleherno besedo, ki je menila, da tudi onkraj čudovitega venca hribčkov in gora — od Mrzlice do Dobrovelj pa še od Gore Oljke do Sv. Kunigunde — uspeva »zelenozlata roz'ca«? Toliko mladih duš — vmes tudi takih v že zreli dobi — me je prosilo za pomoč v stiskah za zaključne diplomske naloge, s katerimi so si mnogi že »priborili« formalne dokaze o izobrazbi. Hodili so k meni, ko da imam ključ do »skrivnosti o našem hmelju«. Naj pričajo, da sem jim viselej odpiral na stežaj vrata v biblioteke, »magazine« listin — beril vseli zvrsti, obdobij, kultur, jezikov in vrednosti. Po svoje naj služi istemu namenu tudi teh nekaj listov iz berila o hmelju! Znanstvena zgodovina se dandanes nasploh čedalje bolj strinja z najbolj verjetnim zaključkom, da so poznavanje posebnih lastnosti divjega hmelja prenesli iz Azije v Evropo do obal Atlantskega oceana — stari Slovani v obdobju preseljevanja. Prav tako se zdi, da sio prve temelje razumnemu gojenju hmelja po vsej Evropi polagali in uporabljali suh hmelj pri varjenju »opojne pijače« naši predniki. /.ah k i grb (leseni relief kiparja, Franca Bernekerja; hrani osnovna šola u Žalcu) Hkrati pa bo nemara prav tako držalo, da so med prvimi bolj obširno zapisovali veščino pridelovanja hmelja — zdaj že udomačenega — tisti, ki so med prvimi začeli tiskati knjige. Od takrat dalje pa se razpreza beseda o hmelju - v vseh oblikah — po vsem svetu Tvegam in postavljam v BERILU O HMEL JU na čelo dokumentarnih listin - pismeno sklenitev miru med ruskim carjem Vladimirom in Bolgari leta 985: »...mi (car Vladimir) in Bolgari smo sklenili, naj bo med nami mir, dokler ne bo začel kamen plavali in hmelj toniti!...« To pomeni — večno! Kako je prešla lastnost suhega hmelja, ki pri varjenju piva plava na vodi. v med drža v miško pogodbo pred tisoč leti? Kar ljudstvo iz vsakdanjih opravil prevzame v splošno besedišče, zlasti za ostro primerjanje nečesa z nečim, za kar še ni na voljo ustreznih izrazov oziroma za še poseben poudarek, mora nedvomno biti posledica stoinstoletne prakse. Se nekaj! Pred tisoč leti so mirovne pogodbe pisali v ljudskem, ne v diplomatskem jeziku. Vsaka beseda — primera je bila cekin! Skok za blizu dvesto let — v leto 1120. ko je ZONORAS razlagal od spomina očakov poznano pijačo »sikero«. »Sikera« je vse, kar povzroča opojnost (v najmiilejšem pomenu besede) brez vina, nekaj takega, za kar ljudje (ZONORAS je z »ljudmi« označeval preprosto ljudstvo — stare Slovane) uporabljajo c h u m e I i .« Chumeli —: hmelj. Kako mnogokrat so Slovani poimenovali kraje po hmelju, pričajo: Chmelnici, Chmelnice, Chmelovice, Chmeliky, Chmelna na Češkem; C Ti mil, Chimileva, Chmilno v Galiciji; ITmeljnik na Dolenjskem, ki ga omenja že Valvazor, itd. Še nemški znanstvenik, dr. Carl Stiegler, v knjigi »Die deutsche Hop f enwirtschaf t« 1958: » . . . Razna krajevna imena v pokrajini Hallertau (Zahodna Nemčija) — Lohroinden, (leisen feldroinden, Winden bei Scheyern, opozarjajo na (prvobitno) poselitev z Vendi (naši predniki, prapirosto ljudstvo), a razumno pridelovanje hmelja (Hopfenkultur) je izrazita dota starih Slovanov!...« (Podčrtal J. S.) Nasploh so nekoč Germani razlikovali naselja is Slooani od drugih naselij kot »pivovarska mesta . In sedanjost? Pred leti je umrl nesrečni »nobelovec« — veliki ruski pisatelj in pesnik Boris Pasternak. Njegova je čudovita pesmica: aOKTOP >KHBAru Mi 9 X M E ,1 b n.U paKMTOfl, OÖBHTOfl fUfOlUOM, Ot HeHaCTHH M bi HUie.M 3amHTbi, HaujM tvieMH noicpwTbi fyiameM, Bnpyr te6» muh pjkh o(5bhtw. H OUIHftC». K y ct bi 3THX M31U He jmioiuom riepeuHrw, a xMtvieM. Hy tsk .lysiue laeafi 3tot twam B uiHpnHy noA coßoio päccrweM. Pesem HMELJ Borisa Pasternaka, ki je izšla kot dodatek k romanu DOKTOR ZIVAGO pri založbi Feltrinelli d Milanu 1957. Zakaj ta pesmica v originalu? Ne nemški ne italijanski ne francoski in ne srbskohrvatski prevod ne ustreza Pasternakovemu »HMELJU«. Ali jo bo kdo prepesnil v slovenski jezik? iankočutni lirik je v teh osmih verzih naslikal razpoloženje poletnega večera, ko hmelj zori naj si bo to divji ali žlahtni hmelj. Kdor je mlad pil prelepe avgustovske večere na vasi v Savinjski dolini, ve, da je v večernem mraku vonj zrelega hmelja res pravi opoj, ter mnogo pristneje kot kdo drug doume umetniško polnost tega iir-skega doživetja, loda o tem ho govorila zaključna knjiga mojega BERILA O HMELJU. Tu naj pesem priča zlasti o tem, da je hmelj tudi na vzhodnem koncu slovanskega sveta nekaj pristno domačega, saj vemo iz drugih virov, da je hmelj prišel v Evropo iz Azije in da so ga najverjetneje prinesli prav Slovani. Ad rem! Metod o prikazovanja hmeljarstva sem — seveda mutatis niu-tandis - povzel po pokojnem profesorju ljubljanske pravne fakultete, dr. Metodu Dolencu (Glej poglavje PRAVNA UREDITEV!) Objaviti torej nameravam listine o pridelovanju hmelja na slovenskem območju, to je na ozemlju, ki so ga naši predniki najprej zasedli, ne glede na zgodovinsko dejstvo, tla so se pozneje morali umakniti v dandanašnje narodnostne meje. Žal, ne morem zavoljo ozko odmerjenega prostora že tokrat objaviti tistih arhivskih listin, ki pričajo o prvih poskusih razumnega sajenja hmelja na slovenskem območju. Nadvse rad bi namreč pripravil nati.sk originala in za primerjavo hkrati prevoda v slovenščino. To bi bilo zares prepričljivo! Doslej smo — iz nerazumljivih in često tudi absolutno nepotrebnih razlogov — te »poskuse« omenjali le mimogrede, čeravno je na primer vele posestvo LANGER JEVIH zalagalo s hmeljem iz okolice NOVEGA MESTA — z DOLENJSKE — skoraj polovico takratne graške in dunajske pivtovarniške industrije od prvih let prejšnjega stoletja skoraj do ustanovitve HMELJARSKEGA DRUŠTVA v Žalcu 1880. letnice, ki naj jo označim kot začetek prve besede Savinjske doline glede hmelja od Dunaja do Trsta! Skoraj pol stoletja pa vendarle ni »poskus«, ali ne?! In pisani učbeniki v ILLYRISCHES BLATT 1833? Kaj naj storim? Za delno rešitev, za posreden prikaz geografske razširjenosti »prvih poskusov« hmeljarjenja na slovenskem ozemlju, objavljam surovo karto hmeljskih nasadov do 1880, t. j. znotraj Avstro-Ogrske (gl. p ril. za str. 32). Pripominjam, da gre za začasno geografsko označitev. Nadrobno bom utemeljil v knjigi. Tako gre pravzaprav za nekaj »iztrganih listov« z drevesa v vrtincu rajde silnic. Naslovi so pravtako začasni, postavljeni samo za objavo v CEL 1-SKEM ZBORNIKU 1965. PRIPOROČILO HMELJA 1852 (NOVICE) Dr. JOŽEF OREL 1853 Dr. IVAN GERŠAK 1868-1870 JOSIP BILGER Dr. ER NEST KRAMI'.H PRAVNA UREDITEV PRIDET.OVAN]A HMELJA IN VARJENJA PIVA To so prve plahe besede o »našem« hmelju. Znotra j REINHETTS-GEBOTA 1516 in avstroogrsikega zakona od 17. marca 1907. Sredi teli besed je klil iz zorel SAVINJSKI GOLDTNG. Rad bi zadržal sonce pred zahodom ter vam, drage bralke in cenjeni bralci, leta 1968 predložil zaključno knjigo O HMELJU V ZVOKU, BESEDI IN SLIKI. Tej odlomi jeni vejici pa bodite prizanesljivi sodniki!" V Ljubljani, 8. septembra 1965. PRIPOROČILO HMELJA 1852 Dejstvo, da sem zasledil prvi večji sestavek o hmeljarstvu v Blei-wei'sovih NOVICAH že v letu 1852, me sili. da objavim o njih že zdaj nekaj več. Sicer pa sem prepričan, da smo doslej vlogo in pomen NOVIC le preveč omalovaževali in da bomo morali to napako slej ko prej ustrezno popraviti. Glede na to, da mi je tokrat na voljo le skrčen obseg, izpisujem o NOVICAH podatke iz publikacije RAZSTAVA SLOVENSKEGA NOVINARSTVA v Ljubljani 1957 ua strani 5: 1843 (= začetek NOVIC) 2. KMETIJSKE IN ROKODELSKE NOVICE. (Od 1849: Novice kmetijskih, rokodelskih in narodskih reči, od 1855: Novice gospodarskih, obertnijskih in narodskih stvari, od 1856: Novice gospodarske, obcrinijske in narodske). Izhajajo vsako sredo (od 1852-57 vsako sredo in soboto), od 1891. 26 vsak petek. Ljubljana. Na svetlobo dane od c. k. kranjske kmetijske družbe (do 17. apr. 1850). V red deva ne od doli t ar j a Janeza Blei-weisa (od 6. marca 1867 odgov. urednik Janez Murnik, od 1870. 38: Jožef Gole. od 1871.36: J. Murnik. od 1872.40: Alojzi Majer. od 1884.6: Gustav Pire. od 1894 Avgust Pucihar, od 1902. I3: Rajko Pirkovič). Natisnil iu založil Jožef Blaznik (od 1872. 27 J. Blaznikovi dediči). Tečaj I,—IX Od 5. jul. 1845 — 26. dec. 1902 (list 52). 4». * Opomba uredništva. Odločili smo sc, da objavimo ta prispevek, ker dviguje iz pozabe mnogo gradiva, ki je bilo doslej zakopano v starih, manj dostopnih publikacijah in tako z zdravo težnjo po zgodovinski resnici na novo osvetljuje vrsto dejstev iz zgodovine hmeljarstva, zlasti slovenskega. Avtor si je izbral obliko BERILA, da bi z neposredno govorico virov in dokumentov zlasti mlajšim rodovom nudil pravo znanje o hmeljarstvu in vzbudil spoštovanje do te za gospodarsko blagostanje Savinjske doline in vse Slo venije tako pomembne veje kmetijstva. Prav zato je v objavi ostalo tudi mnogo pojasnil in povzetkov iz že tiskane in dostopne publicistične in znanstvene literature, na katere bi v znanstvenem prispevku lahko samo opozorili z dokumentacijsko navedbo blibliografskega podatka. Sicer pa je za vsebino prispevka in za formulacije, tudi za polemične vrinke odgovoren predvsem avtor sam. \ prvem letu so N. izšle v nakladi 1000 izvodov, ki je I. 1848 narasla do 1800. Poleg inseratnih prilog so v dokladah objavile med dr. Vrtov-čevo kmetijsko kemijo. M&lavašičev prevod Zlate vasi. Koseskega prevode Schillcrjeve Device Orleanske in Mesinske neveste. — Iz važnejše literature: J. Mam, Jezičnik XX. 1882 (»Novice« pa dr. Jan. Bleiweis, 73 str.): J. Tominšek, Bitje in ži t je Bleivveisovih »Novic-. I / 1904. št. 8-12: j. Lokar, Stališče Bleivveisovih »Novic« glede knjižnega zedinjenja Slovanov, lzv. II. lj. gimn. 1907: Bleiweisov zborirk. Uredil J. Tominšek. Izdala SM 1909: Iv. Prijatelj. Ustanovitev Bleiweiisovih Novic. Veda 1913. 59-65, 161-9, 271-9. Mirno gornjih podatkov o NOVICAH nadvse priporočam slehernemu. ki le želi o njih popolnejšo podobo, da si prebere vse, kar je o njih napisal dr. Fran Vatovec v svoji knjigi SLOVENSKI ČASNIK 1557-1843. izdani v Mariboru 1961. na straneh 199. 210. 220-224 in 250. Slehernemu zgodovinarju našega hmeljarstva pa naj bodo NOVICE tisti vir. ki mimo njega ne sme! PRIPOROČILO HMELJA, ki so ga objavile NOVICE v listu 16 in 17 leta 1852, je sicer zelo kratko, vendar zgovorno, kajti kljub krat-kosti je nesporen dokaz, da so se s pridelovanjem hmelja na slovenskem območju že takrat ukvarjali mnogi kmetovavci« tako na Štajerskem, kakor na Kranjskem. Koroškem in na Primorskem. PRIPOROČILO HMELJA pa navsezadnje tudi nazorno pripoveduje o težavah, ki so jih imeli prvi slovenski pisci gospodarskih oziroma hmeljarskih člankov. NOVICE kmetijskih, obertnijskih ia narodskih reči Od govorni vrednik Dr. Janez Ble.ivveis Tečaj X. List 16. stran 61 — V sredo 25. februaria (poznozimna) 1852 I -ist 17. stran 65 in 66. — V s a bot o 28. februaria (poznozimna) 1852 PRIPOROČILO HMELJA S hmeljem se naši kmetovavci premalo peča jo. Ni sicer vsaka zemlja za-nj, in tudi ne vsaki kraj, vunder kjer imajo kmetovavci globoko in močno zemljo in ne razsajajo prehudi vetrovi, je dober kraj za hmelj. Vsak previden kmetovavec mora vedeli, da ni varno, če se na pri-delk le eni ga .sadu preveč zanaša: tak je enak tistima- ki o lotrii na eno številko ves denar postavi. Pametno je tedaj, da si prizadeva na svojim zemljišču za več sort pridelkov, da. če kakošno leto eden spodleti, mu drug donese. Zato je posebno dobro, ako ima kmetovavec na svojim zemljišu različne pridelke, ker eno lelo je temu sadu bolj primerno, drugo druzimu. Tako se poravna pičli pridelk eniga sadu z bogatim druziga. kmetijskik, olerisijskik in n«r«igkih mL Tft-aj t» smj! vrnlÄ m*4treim. V strt» grbniaria 1*33. Um m. %r«mit>it is /»»O*»* "f/ i&ti}>t . U« • «! «iti« fette l/n'tyfn ■> . *«t "V.- t» .--. • «»u j i.it.f .i-.ri; V ■ ' s, . i . i un .slmss . fe. 1 i . rä Hi" ;!a f 1, - i .^ii J .(iMl lt.. t- Slo ..t- dii«^« tt.- -.tli ^ * r •* tt nI <■ V« h* "f® . SttlH -) * t <-;-.» B»i <• >•>> *■:!». i 4..--Ü, . «• I > Iv. M« Prt0»„«*Um hmrfftt- s felMrijrai ita»i kif tavanri |irftw»l»i jn-raj". V M-«f \«ii» /..»t » ».i- i« ttt«tt k« v-akitf.ii. ■i lltlitcr M. F im,.)<. krnit- 11 I I .1 iuhtiku in »«rim -1 Bjf j" m i> r»»«»j*. i I mii «rami. je «i"l'<' h. » i ■ i limrli. \ jirtAhh?! »Em Stivavti «tur« vniiti, ila in »■•H «• «r iw |>r«Is;ii Ir t ni^a •a«i» prnir »nt tal. ji- mak ti-.ii««. ti » tarii »» ran VI» liti j. - Hl. I' .niriiw JI- trilaj. t./:ii!i -. :i i .-m;.h- zt iiiijir.fi /a m'i •»« rl f»r idel-. ti«. Uio«m> Irl« r4t* *J>«ttlrti, ffitt ilrug iiia ji" »»8» lian! j ti» .It .«li, 1,1 bi lit flm.i httil ielitt ptlf «Vaji. It! >ua i» tlčsgi, tfa ri-rt.-i iiji-(it.\& ai »tu« ii vita a. »a s« n««i Iraji rcnik l )/.assj listih, kjer hiti* Siarja linjt ) ti i.acij |n.(.»«v«i, »■• ir tega vidi. Ja dirji fiBicIj viiiim» |»> {rnmjl »e ovijati. ft«s* ir. htt«ij (Kittrbuj«- aatrtj*, i.i bajj t» "ß v «Mf<#, hslje *e «WH. te« «.«•it tatsjii pa »««stil wt■ bmi) im kMK m* Sfa te pral MMBM*. MWH» M impfe-««* vri«* k«U* * *4 «it ä »rr«i«h ta d» m rnttm ta ri> t*<■(•• * *la® »ti vrrh«»i |M>pr«a«: kifr p» «»r~ «It »<■ li»rlj »vija. im«m MR tfk» 4a »t- b« »«url »rtrr «t««i <"« j« laM^i*» 8k». w s» »»rili *0 «tej« tnmr» »)w* «afc» »*r«il>. m rt "S.'ii mak mnt4 ba «»ji» to>0H>i t»ko. h»j» kattjiK» «aili » k«lj *e»iv»!hit«jihte-tirit «litafuvitfir. I)4.,ii It8trlji«i is ajifflj 4» » %-eSem griliam taiäi «ifi« 4» g»w*«to» a<- jtniasi. tfi.brn «lajsil. <«i.i> vito k» v (»tEiiib rtv »tu l> ttmpmy. lini. ij« m ssdMj:« lirev-Ja vrüi» 4»mtm», ti,.! 11- «1-miia *»-oj: maun-č <» je m 3 tm* g ju h ti t. .i m ,|t ima «, im t»d**r pruimg» k«nrt»v»»e» fe fi r t rt k r»t, km »r b« sta prilw*»Je p»tr«h« »s» • k»tat« preskrrbsl, lt. »I W drkm» !«eib ilreve« .. U W«f» rasteta, ilrloa.a n «ar.h. klrrik m*( je poi**»*, kakar•* «kaejr. bera« aH ««> (lW «4rtfc-~tr|. jmrn. ire/.a, jei». «aaftlM. 1-fie.: hitrrj» r«Mrjae« mUri» pspej M •»» trm sef»«ri« «»»«-. ki m «Hsl.t mt4*mt. Mm «I *»» k»J«-priilf lajej «» «m^TWi Ist«» si feTKatke Irta MhN 13« j \« t» »to», (• rr «t 1*9«*»*e ed*»« j vrliks Bf ampsk »«ia Mio r-ffi^ i «Jro»kl aa eafar** veMki **» NOVICE (Faksimile naslovnega lista 16 z dne 23. februarja 1852 Bleimeisovih NOVIC, kjer je začetek Priporočila hmelju«, prvega večjega navodila o hmelju — o slovenskem jeziku). Zraven žit a i n v i n a je pa ravno h m e l j tisti sad, ki bi to posebno lepo poravnal. In minder se pri nas celo malo hmelja prideluje! C v e t e r o vzrokov je, s kterimi se naši kmeiooaoci izgovarjajo, da ne sade hmelja. Eni mislijo: žlalini hmelj se ne obnaša dobro, kjer je kraj p r e -vetroven; — drugi pravijo: koli ali r ante za hmelj so predragi, —• tretji terdijo, da hmelj preveč dela prizadene. — in še drugi, da cena njegova ni s t a n o v i t n a. Da so naši kraji večidel (zunaj tistih, kjer huda burje brije) za hmelj pripravni, se iz tega vidi. da divji hmelj vidimo pogostoma po germovji se ovijati. Res je, hmelj potrebuje zavetja, in bolj ko je v zatišji, bolje se obnaša. Naše slovenske dežele imajo pa mnogo tacili krajev, ki so po hribih in gričih in gojzdih obvarovani hndiga piša. Po ravninah se bo hmelj že tudi s a m varoval, a ko ga le prav sadimo. Postavimo na hmeljišč prek vetra kole v 2 ali 3 verstah gosto in da so močni in da presežejo na visokosti druge ver ste. in če 3 ali -/ čevlje pod verham privežemo na-nje s slamo ali verbami poprečne kole (počez), po kterih se hmelj ovija, bomo dobili tako gosto germovje, da ne bo mogel veter skozi. Če je hmeljišč veliko, se na vsacili 20 sežnjev narazen spet tako naredi, in če stori vsak sosed na svojim hmeljišu tako. bojo hmeljiša tudi v bolj vetrovnih krajih dobro obvarovane. Okoli limeljiš in med njimi se da z velicim pridam tudi mnogo-verstno d r e v j e , tudi žlahno sadje zasaditi. Divje drevesa dajo gospodarju kole za hmeljiše. sadno drevje pa saclü, — in hmelj, ki že pervo leto }>a zasajenju blizo 3 sežnjev visok sam senco dela, bo sadnimu drevju, da ga vročina ne posuši, dobro služil. Na tako vižo bo o planih ravninah zasajanje hmelja in sadu i ga drevja veliko dobička doneslo, ako je zemlja za-nj: namreč da je za tri čevlje globoka in da ima scer potrebne lastnosti, v kterih se hmelj dobro obnaša: lunelj potrebuje močno zemljo, kakor n e m š k a detel j a ali m e t e 1 k a (Luzerner Klee) ali kakor p š e nic a ali rež, in da zemlja ni povodn ji podoeržena, ali sa j taka. da se voda kmalo in popolnama odteče. Kar stroške za kole vtiče, so blizo na pol višji, kakor so letni stroški za kole v no gradili, — in v tacili krajih, kjer lesa manjka, zneso koli zares veliko, — kjer je pa obilo lesa, so stroški za nje na pol nižji. Tak kol pa terpi tudi 10 let in še več, in po leni je še za rabo pri novo zasajenih hmeljišili in poslednjič se dajo še v nogradih porabiti. Ta dragimi kolov o krajih, kjer lesa manjka, pa zadene pridniga kmetovaoca le p er vi krat, ker se bo za prihodnje potrebe sam s kolmi preskrbel, ko si bo deloma tacili dreves zasadil, ki hitro rase jo. deloma pa tacili, kterih rast je p o č a s n a , kakor so a k a c j e , b r e s t ali l d m (Ulme oder Ruste), j e s e n , breza, j el a , s m reka, b d r , • Bombarg W0ribur<; -fe. sv nsa «i» • Gaisanfeldwjpban •Winden, b Schayarn ''Augsburg« ^Preising HARTBERG FURSTENFELD atac Bamberg Würzburg ADMON' • KINDBERG DONAVA • Geisanfeld winden •Winden, b Schayarn %Freising Augsburg pöllau München -J ^Burghausen 'hartberg •\st ruprecht JÜDENBURG —• ilz hainfeld»" fürstenfeld Celovec iMaribor • dornegg, ® FEHRING Ljubljaha Zagreb steinz .wildon VTrst • florian st peter am ottersbach • gl einstatten mureck radgona • arnfels radlje (§)MARIBOR slovenj gradec \ »race \ X XPTUJ.. \ ®slov bistrica •ti^n|sce, /•^enljenje \ V mozirješmartno •dobrna •slov konjice^tstä'tenberg nazarje» vdb paki "gornji grad® y»braslovce / sv matevž» frä -dresinja vas-novo celje : vransko® ® celje t / prebold r šmarje pri jelšah- ormož • skofja loka laško .rimske toplice • šentvid loka »LJUBLJANA *UTIJA sevnica GORICA kostanjevica • stična • trebnje • hmel jnik 9 kostanjevica Stnovo mesto ^•pogance ruperc vrh ortnek» • METLIK, s)trst •^VINIG HMELJSKI NASADI NA OZEMLJU AVSTRO—OGRSKE DO LETA 1880. m e česen ; hitreje raste joče pridejo poprej za rabo, med tem zrastejo tiste, ki so bolj počasne. Kdor si sam kole prideluje, mu bojo za tretji del boljši kup prišli. Na 1 oralu zasajeniga drevja si bo vsako leto lahko 150 kolov napravil. Na to vižo, in če se hmeljiša na enkrat prevelike ne zasadijo, ampak vsako leto veči, ne bojo stroški na enkrat veliki. Da delo v hmeljišu veliko stroškov prizadene, se ne more tajiti, ali taka je tudi v no gradu in pri žitu; ker pa se hmelja od leta do leta več potrebuje, bo tudi cena višji šla. Delavcev se za hmelj blizo toliko potrebuje, kakor za tersje, vunder se jih nikdar manjkalo ne bode, a ko gospodar hmeljorejo kakor vinorejo v pravi razmeri z drugim svojim kmetijstvam obdeluje. Sicer so tudi otroci za ropkanje zreliga hmelja dobri. Kar poslednjič ceno hmelja vtiče, je res, da je p r e m e nI j i v a . morebiti bolj kot žita in druziga sadu; vunder tako, kakor je nekdaj bilo, ko se je cent clo le za 15 fl. prodal, tako ne bo nikdar več, če se ga še toliko pridela, k?r se ga vedno več potrebuje. Če je sedaj letina prav dobra za-nj, se poniža cena tudi na 40 fl., vunder se prodaja velikrat veliko veliko višji, — sedaj je srednja cena hmelja 55 fl. En oral zemlje s hmeljem zasajene zamore kmelovavcu 9 centov pridelka dati; če na-tanjko prerajtamo vse stroške, kaže srednja rajtinga 15? fl. čistiga dobička, ki je kmelovavcu gotov, če previdno hmeljiše obdeluje. Ali pridela toliko vinorednik na oralu vinograda? Kdor pa se hmelja loti, naj sadi le nar lepši ga žlahniga, ker samo ta k donese dobiček, s slabim mu žuga zguba. Nekdaj so hmelj skoraj le na Č esk im sadili, in Češka dežela je previdovala skoraj celo Europo po niski ceni, cent po 20 — 50 fl., poslednji čas se ga tudi na Parskim, Angleškim itd. prideluje veliko, in vunder je sedaj cena trikrat višji od nekdanje zato, ker se ga vedno več potrebuje, in tako bo morebiti še 100 let terpelo, dokler ne pridemo, kjer smo sedaj z v i n o r e jo, ki er a le v posebno d ob r i h legah in pri posebno dobrih sortah kaj dobička clonaša. Naprava hmeljiša je gotovo cenejši od naprave vinograda, ker sa-jenci k večimu ravno toliko veljajo, ko terta, obdelovanje zemlje je pa za hmelj cenejši. Hmeljiše v er že že pervo leto veliko dobička, če se med hmelj r e p a ali k a p u s sadi. Kdor se pa po tem priporočilu naprave hmeljiša loti. naj skerbi, da si le sadik ž l ahn i ga , lepo dišečiga, šibkiga hmelja omisli; sicer mu bo taka pela, kakor vinorejcu, ki ima slabe terte, ali vertnarju, ki ima slabe sadne plemena; taki si v dobrih letinah malo pridobijo, v slabih pa imajo gotovo z gub o. Nar boljši sadike se dobe iz S a c a na češkim in iz okolice tega mesta, ki slovi po celim svetu zavolj nar žlahnejšiga hmelja. Ta hmelj, dobro gleštan, se tudi ne zverže. v drugo zemljo presa jen. 3 Celjski zbornik 55 Naj bi kmetovavci v pri p r a v n i h k r a j i h se poprijeti hmelja, — naj bi zlasti vinorejci v tacih ravninah, kjer jim vinoreja ne clonaša dobička, hmeljiša si napravili in se s terto le v gorice ognili.'" Al I g. L. u. F. Zeit. * Če kilo po tem priporočilu želi natanjčniga popisa, kak« s Ii in e -I j e m ravnati, da bo prav, naj nam naznani; radi bomo limeljo-rejo obširniši razložili. Vred. DR. JOŽEF OREL Prvič sem na ime dr Jožefa Orla v zvezi s hmeljem zadel, ko sem v ljubljanski Nl;K* prebiral »NOVICE kmetijskih, obertnijskih in na-rodskih reči« 1853. Na 172. strani XI. tečaja NOVIC je tudi tale kratka notica: Gosp. Andrej Fleišman, |!805 fl867 v I jubljani- o katerem bo še večkrat beseda, opomba J. S.], je priporočal h m e 1 j o r e j o , ker po njegovih skušnjah se utegne hmelj na Kranjskem dobro s ponašali. Za-vernul je kmetovavce na podlik v »NOVICAH«, kterega je po nar boljših skušnjah na Češkem, kjer je hmeljoreja na visoki stopnji, gosp. dr. Orel prav natanjko spisal«. I a učbenik me je spodbudil, da sem začel natančneje proučevati življenje in delo dr. Jožefa Orla. Kljub ljubeznivi pomoči njegovega potomca, diplomiranega pravnika Petra Rutarja (v Ljubljani. Za Gradom 1). lahko za zdaj črpam podatke (v glavnem) le iz dveh virov. Slovenskega biografskega leksikona. 6. zvezek 1935, ter iz knjige »Slovenski časnik«, ki jo je spisal dr. Fran Vatovee in založila Založba Obzorja« v Mariboru 1961. To pa nikakor ne more in sme biti in. vsaj tako upam. tudi ne bo moja zadnja beseda! Jožef Orel se je rodil 21. 3. 1797 v Skopem pri Dutovljah, vasici blizu Tomaja na Primorskem. Bogati sorodniki (Rudeževi) so mu pripomogli. da je opravil izpite v normalki in gimnaziji, nato pa se je odločil za študij prava na Dunaju. Absolviral je sicer že leta 1821. vendar je bil promoviran za doktorja prava šele 12. maja 1824. ker se je medtem pač moral preživljati po raznih odvetniških pisarnah. Po vrnitvi z Dunaja v Ljubljano je bil prav tako zaposlen pri raznih odvetnikih: odvetniški izpit je namreč napravil šele oktobra 1831. in sicer z zadnjo, še zadostno oceno. Menda naj bi ta. slaba, ocena bila vzrok za dejstvo, da je zaman prosil za podelitev pravice opravljati advokaturo vse do leta 1854. ko je poprejšnja uvedba notariata (1851) tudi njemu pripomogla do notarskega mesta za Ljubljano in Vrhniko. Zgodovinska zanimivost je, da je bil dr. Jožef Orel od poletja 1832 dalje tekmec tudi dr. Francetu Prešernu. Med vzroki za neuspeh pri prošnjah (dr. j. Orla) za podelitev advokature navajajo tudi policijsko poročilo iz leta 1842, po katerem so 11111 zamerjali »pikri način pisanja in pogoste neprimerne izraze, ki jih je rabil v svojih sestavkih zlasti glede odvetnikov«. No. vse kaže, da je misel na samostojno advokaturo * (N)arodna in (U)niverzitetna (K)njižnica Dr. Jožef Orel (Fotografija iz družinskega arhiva Orlooih oz. Rutarjeoih o I.jub-Ijani) opustil takrat, ko je po nekem sorodniku podedoval hišo v Ljubljani, v sedanji ulici >Za gradom« št. 1. Zavoljo lažjega razpoznavanja te hiše navajam, da je ob vhodu vanjo vzidana spominska plošča z napisom: V tej hiši se je od leta 1941 do konca leta 1942 sestajal okrožni komite SKOJA. ki je v najtežjih dneh zgodovine naših narodov pod vodstvom KP J mobiliziral vso napredno mladino Ljubljane v borbi proti okupatorju in domačim izdajalcem«. Mirno te. za takratne razmere izredno velike hiše je dr. J. Orel podedoval tudi velika zemljišča na ljubljanskem Barju. Zdi se mi pa. da mu sestavljanje pravniških spisov nasploh ni nudilo dovolj dohodkov oziroma da se je prav zavoljo tega začel čedalje globlje ukvarjati s poljedelstvom. praktično in tudi teoretično. Sploh kaže. da je imel zemljo za glavni pridobitveni vir. saj je menda samo z njo preživljal 11-člansko družino; rodilo se mu je namreč 9 otrok. Dr. J. Orel je bil kot pisec izredno plodovit. vendar bom tu na kratko orisal le njegovo narodno-gospodarsko sodelovanje v vseh takratnih časnikih. Ker je imel že precejšnji ugled kot gospodarsko-kmetijski izvedenec in kot publicist, je bil dr. J. Orel 1842. bila je to že kar javna skriv- nost, vnaprej določen za urednika prvemu slovenskemu kmetijskemu časniku, ki je zanj ljubljanski tiskarnar Jožef Blaznik (in seveda Kmetijska družba za Kranjsko) pričakoval odobritev za izdajanje. Po navedbah v »Slovenskem biografskem leksikonu kakršnekoli nelojalnosti proti dr. Francetu Prešernu, ki ga je imel Blaznik leta 1840 v evidenci za urednika, dr. J. Orel leta 1842 ni zagrešil, kajti leta 1840 je šlo prav tako kakor že 1838 za literarni lisi, a 1842 za strokovno kmetijsko glasilo. Prav zavoljo velike verjetnosti, da bo postal urednik prvega slovenskega kmetijskega lista, je bil dr. J. Orel tudi v glavnem avtor vseh načrtov zanj. fz še ne povsem razjasnjenih vzrokov je bil imenovan za tajnika Kmetijske družbe dr. Janez Bleiweis, hkrati s tem pa tudi za urednika novega lista. List je bil namreč zasnovan kot glasilo Kmetjske družbe v Ljubljani, ki je bila ustanovl jena že 1767. za vladanja avstrijske cesarice Marije Terezije oziroma po vmesni prekinitvi (Napoleon!) obnovljena 1819. Kako silno se je Kmetijska družba razrasla, naj pove podatek, da je imela kar 165 podružnic in nad 15.000 članov. Kljub temu je postal in ostal dr. J. Orel sodelavec v NOVICAH skoraj vse do svoje smrti. Za nadaljnjo osvetlitev njegove osebnosti bo nemara prav. da navedem še kratek izpisek iz knjige dr. Fr. Vatovca Slovenski časnik (Maribor 1961): »... Urednik poskusnih listov (za prvi kmetijski slovenski list. op. J. S.) naj ostane dr. Josip Orel. odbornik Kmetijske družbe. V tem prehodnem času pa je živinozdravnik dr. Janez Blei weis, ki je bi! na občnem zboru 10. maja 1842 izvoljen za tajnika Kmetijske družbe, s pretkano, potrpežljivo igro spodkopaval dr. Orlov uredniški položaj. Bleiweisove spletke so zorele do trenutka, ko je Kmetijska družba dokončno prevzela založništvo lista, ki naj bi ga tiskali v Blaznikovi tiskarni. Tedaj je bil sprejet sklep, ki je pomenil krepak sunek v dr Orlovo pozicijo. List bo urejeval odbor Kmetijske družbe ali po njem pooblaščeni formalni urednik. Z naročilom tajniku Kmetijske družbe dr. Bleiweisu. naj poskrbi za nove poskusne liste, je bila presekana časnikarska pot dr. Josipa Orla. ki je doslej urejeval cenzurne poskusne liste. Tako sta bila tajništvo Kmetijske družbe in uredništvo poskusnih listov združeni v Bleiweisovih rokah. Preteča nevarnost. Le drobna zloraba tega ključnega položaja bi utegnila prinesti nepopravljivo škodo za slovenski narod. Značilno za notranjo podobo dr. Janeza Bleiroeisa je bilo. da ga ni prav nič motilo neznanje slovenščine«. (Opomba: podčrtal J. S.). Na tem mestu želim poudariti, da je že dr. Ivan Prijatelj nekoč zapisal o Slovencih, ki so takrat sodelovali v nemških časnikih, npr. v »Illyrisches Blatt« (1819-1849). »Carniolia« (1839-1844) in drugih, takole (skrčeno): »Slovencev, ki so pisali v te nemške liste, je bilo precej. Ti možje so pomenili takrat naš kulturni material, zlasti zaradi tega, ker je bila pri teh kulturnih delavcih neredko samo oblika nemška, vse drugo pa slovensko!« ... Raziskovanje življenja in dela dr. J. Orla bo ena mojih prihodnjih skrbnih nalog prav zavoljo njegovega »Poduka v hmeljoreji«, ki ga objavljam vsega in v originalu, z vsemi takratnimi posebnostmi in tudi s tiskarskimi napakami. Menim, da bo prav p o 11 a t i s k tega učbenika lahko predmet mnogim razpravam, ne le z gledišča naše gospodarske, marveč tudi jezikoslovne in sploh siceršnje kulturne zgodovine. Dr. J. Orel v uvodu k »Poduku« sam pravi, da ga je sestavil po »nar izverstnišem navodu Fr. W. Hof mana v Pragi«, V želji, da pridem do Orlovega vzornika, sem se obrnil s prošnjo na Vyzkumny ustav chmelarskv v Žatci (ČSR) za posredovanje tega učbenika. Imenovani zavod mi je ta učbenik prek praške Univerzitetne knjižnice 111 Narodne in univerzitetne knjižnice v Ljubljani tudi nedavno poslal na vpogled, vendar v češkem prevodu iz leta 1882 in s pripombo, da gre za prevod po originalu »Der Hopfenbau«, ki ga je založila firma A. Harzig na Dunaju leta 1867. Vse kaže, da je bilo tako na Dunaju kakor v Pragi, tako v nemščini kakor v češčini. več izdaj za takratne potrebe zares vzornega učbenika Fr. W. Hofmana. NOVICE kmetijskih, obertnijskih in narodskih reči. Odgovorni vrednik Dr. Janez Bleiwils. Tečaj XI. List 20. stran .. V sredo 9. marca 185^ List 21. stran 81 V saboto 12. marca 1855 List 22. stran 86 v sredo 16. marca 1853 List 23. stran 89 v saboto 19. marca 1855 List 24. stran 93 v sredo 25. marca 1855 List 25. stra 11 97 v saboto 26. marca 1853 List 26. stran 102 v sredo 30. marca 1833 List 27. stran 105 4 - 106 — V saboto 2_ aprila 1853 List 28. stran 109 V sredo 6. aprila 1853 List 50. stran 117 v sredo 13. aprila 1853 PODÜK V HMELJOREJI Do sedaj po Slovenskem še malo znana hmeljoreja (Hopfenbau) po nekaterih deželah, koder jo špogajo, tako obile pridelke donaša, da se nam potrebno zdi, jo tudi Slovencom priporočiti, in o tem namenu po željah mnogih kmetovavcev hmelja popis, rejo in obravnavo pridelka po nar izverstnišem navodu Fr. IV. Hofmana v Pragi v kratkem tudi po »Novicah« zglasiti. Hmelja popis. Iz korenin, kakor les terclih, poganjajo vsako leto perve dni pomladi štirivoglate mladike, klere se po bližnjih oporah opletajo in 50 do 40 čevljev visoko '/.vasejo. Perje, razcepljeno v 5 do 5 lopatic, je 5 do 6 pavcov dolgo, na verliu nekoliko manjši. Hmeljova spola raseta enako konopli vsaksebi: nektere stebla so namreč zgolj moškega, druge spet le zgol j ženskega spola. M o š k i ocvetejo, in cvet se osuje, brez da bi kaj hmeljnih steržkov napravil. Že ns k i spol napravi steržke enake mecesnovim, v kterih tiči pod vsakem perescom konopli enako zerno ob času zrelosti obdano z rumeno smolo, ktero hmelj ovo moko imenujejo. Po množini te moke se ceni vrednost hmelja. Sploh se razdeli hmelj v clivji, in v pitani ali ž l ah ni h m e 1 j. Divji hmelj rase po celi Evropi v borštih in mejah, tudi v Ameriki ga je veliko. On napravi veliko zernja. pa le malo moke; za tega voljo olarji steržke divjega hmelja komaj del memo steržkov pitanega hmelja cenijo, ter ga le ob pomanjkanju ali o hudi dragini pitanega rabijo. Pitani ali žlahni hmelj. S posebno obravnavo zboljšani limelj. kteri napravi ja več i steržke memo divjih z obilo hmeljovo moko pa malo ali celo nič zernja, imenujejo p i t a n i ali ž I a h n i hmelj. V Europi se dobi dosto žlahnega hmelja, zato ni prašanja po div jem. in ravno zato se jemljejo sadike za napravo novega hmeljoverta od p i t a n e g a hmelja. Sadike m o š k e g a spola so v hmeljovertu nepotrebne. ker sadike ženskega spola ne potrebujejo oplode za priredbo dosto limeljove moke in smole: semensko zernje pa za rabo nima nobene vrednosti, ker ni navada hmeljovih sadik iz semena ravnati, marveč jih od starih žlahnili štorov jemati. Sadike žlahnega hmelja ušečno posajene poganjajo pervo leto mladike za perst debele in do 16 komolcov, to je, 4 sežnjev, naprejšne leta clo do 28 komolcov dolge. Cvet ali steržek ženskega spola žlahnega hmelja zrase navadno za pave tudi za 2 pavca dolg, kteri dozorjen ima biti na spodnjem tanjšem koncu zapert, rumenkasto zelen, gost, skoro štirivoglast v peclu, in v sterženu tenak, brez semena, pa z obilo hmeljovo moko in smolo. Sorte hmelja. Ilmelj se po varnosti zemlje lege in obravnave presorta ali pre-verže. Razločijo se 4 sorte žlahnega hmelja, namreč: svitlo-zeleni, t a m n o - z e l e n i. r u d e č i in z g o d n j i. I. Svitlo-zeleni hmelj. Ima znamenito robate, dva pavca dolge cvete ali steržke bledo zelenkaste barve in z obilo zernjem, clo 20 v enem. Nar rajši scer rodi med Dsimi sortami; vendar ima majhino vrednost, ker ima le malo lime-Ijove moke in smole o sebi. 2. Tanmo-zeleni hmelj. Cvetje tega hmelja je temne barve, komaj pave ali k večini poldrag pave dolgo; na zgornjem koncu z narazen stoječimi peresci napravi veliko zernja; ima malo pa ostro dušeče moke, malo smole, rad rodi m je malo boleznim podveržen; v ceni je na pol in tudi še več nižji memo n ar boljšega. 3. Rudeči limelj. Njega vilice in pecli so rujavkasti, cvetje (steržki) od vetra opla-zeno dobi o zoru rumenkasto-rudeče in rudečo-rujavkaste lisice. Ta sorta se da razdeliti v dve podsorti, namreč v b r e z z e r n a t e g a n a r -boljšega, in z e r n a t e g a ni ž j ice n j e n e g a. B r e z z e r n a t i se zoerže v z e r n a t e g a v narboljših krajih, ako se med sadikami ženskega spola pustijo stati sadike moškega spola, ali če se s premočnim gnojem gnoji. Brezzernati nar žlalinejši in nar dražji hmelj je spet dvojne sorte, namreč: m oč nor a s t n i, kakor poljski in nemški, z obilo moke in smole, močno diši, je s Osebno dober za 61 (pivo). Višji vrednosti memo tega je rudeči češki (pemski) brezzernati hmelj posebno iz mesta Zateča (Saaz). Zateški hmelj obseže vse lastnosti, kterih je treba diu dajati, namreč dober okus in stanovitost, to je, da se ne skisa. 4. Zgodnji hmelj. Se le malo kje narajma; sem ter t je se najdejo samotne stebla po hmeljnikih. Razloči se od sprednega le v tem, da že mesca ve Ice ga s e r p a n a (augusta), uni pa še le k i m o v c a (septembra) in 1 i s t o -p a d a zori. Kako velike hmeljnike je varno saditi? R e j a h m e I j a zraven družili kmetovavskih opravil zagotovi dober dohodek, kteri včasih v enem letu splača vse stroške naprave hmeljnika. Pa ta vabilni dobiček naj nikogar ne zapelje prevelicili hmeljnikov si napraviti, da bi petino polja presegli. Pomisliti je, da hmeljniki potrebujejo veliko veliko natiča, večkrat ob letu neutegoma dosti delavcev. Res! po malem opravila je v hmeljniku od začetka pomladi clo konca jeseni, — sila veliko ga je pa ob času obrezovanja, nati-kovanja in ob zorenju. Več ko je o teh časih delavnih rok v hmeljniku, in nagleje ko se dela opravljajo, toliko gotoviši je dobiček, kdor ne zamore teh del o pravem času opraviti, ima gotovo škodo na pridelku. Zato tega voljo naj vsak gospodar dobro dobro prevdari: koliko delavnih rok ima v svoji oblasti, ali prav za prav, koliko jih potrebuje za druge kmetovavske dela; po tem naj si zasadi hmelnik, ki ga gleštajo delavci ob časih, kadar ni druzega dela. Zvedeni hmeljnikarji svet jejo, naj hmeljnik k tot i ne polja pri nobenem kmetooavcu ne preseže, ker že tak majhen prostor pobere perve tri leta, preden kaj pridelka donaša, veliko clela in dnarnih stroškov, in na zadnje, če se vsaktero delo o pravem času ne opravlja, ves pridelk v zgubo gre, ali pa se le slabo malovredno blago dobi. Kdor misli hmelj ravnati, mora koj skerbeti za natič, bodi si je -lov, smrekov, borov ali tudi brezo v. Kdor nima iacega lesa. naj si ga neutegoma zase je na priličen prostor, polovico manjši kot ima hmeljnik biti. Za p er v o leto so dosto močne in dolge verbove, jelove ali smrekove veje. Dobro je, da se hmeljniki vštric eden druzega, ne pa raztreseno zasadijo, ker zavetje zagotovi dober pridelk. Izbera sadik. Hmelj se zarecli po koreninah. Kdor si želi dobrega pridelka, naj oskerbi sadike, iz nar boljšega kraja, in od tam nar ž 1 ahne j šili, da se mu stroški splačajo, in tudi gruntni dohodek zboljša. Kakor se je pri vsakterem poljskem pridelku le ocl dobrega, zdravega in popolnoma dozorjenega semena hnaležin dobiček nadjati, tako se morajo tudi hmeljne sadike od nar manj 4 leta starih štorov jemati. Sadike mlajših štorov zdivjajo, in pridelk ima malo moke, pa veliko semena, je le nisko cenjen. Pred sajenjem morajo sadike dobro preveniti, sicer mladike odganjajo, preden se dobro vkoreninijo, in za naprej vedno hirajo, šibke mladike odganjajo, in slab sad donašajo. Zrak za hmelj. Hmelj raste v gorkili in tudi v merzlih krajih, v planjavah, pa tudi na gorah; vendar naj bode hmeljnik vselej v zavetju, sicer se ga bo malo pridelalo. Hudi vetrovi potergajo mladike aii jih odvijajo s prekel, ali cid prekle polomijo, in celi hmeljni germ na tla veržejo. Hmelj ljubi veliko sonca; torej mu je všečna lega proti poldne, kjer mu kak boršt ali stermi hrib sončnih žarkov ne pre-strega. Nar bolj pripravne za hmeljorejo so plitve doline, do kterih močni viharji ne morejo. Ker je pa malo tacih krajev, so tudi druge lege dobre, da le niso na viharnih krajih. Zemlja za hmelj. Zemlja hmelju nar všečniši je debela, gor k a, s peško m name š an a, rodovitna, nek olik o mokr ot o držeča ilov-ka, kjer voda ne nastopa. V t a ki zemlji nar žlahnejši hmelj zraste. Slabši ko ta, vendar praD dobra zemlja je hladna nekoliko s šut o n a m e š a n a. Veliko slabši je m evzl a mastna ilovka; še slabši peščena zemlja, na kteri se limelj le v mokrih, zlo rodovitnih letih dobro obnaša, sicer pa revno raste. Vse drugačne zemlje niso za hmeljorejo, zlasti pa taki kraji ne, kodar voda nastopa, in dlje časa stoji, ker v dlje časa pod vodo stoječih krajih korenine pri štorih pognijejo, in tako hmeljovi štori pod zlo gredo. Njiva, o ktero črno hmelj saditi, mora biti globoko p r er a h -l j an a , in m o č n o zag n o j e n a. Tako njivo je treba po krompirju koj nar manj 8 pavcev globoko prevrati, dobro prevleči, in čez zimo v miru pustiti. Pomladi je pervo delo, da se vdelana pregnojena in zrušena zemlja z drevesom, ki ima širok lemei in dolgo desko, posname in na stran odrine, po tem pa spodnja mertvica dvakrat ali cid trikrat na nasprotno stran vdelane zemlje, če je mogoče, dva do tri čevlje globoko, vzdigne in odrine. Je ta spodnja zemlja pusta, nerodovita, jo je treba, preden se orje, dobro pognojiti, da se enakomerno z gnojem zmeša in pre gnoji. V na to vižo narejeno globoko brazdo se na pervo z drevesom verze vdelana pregnojena in verh te pa na drugi strani ležeča iz tal vzdignjena prejšna mertvica. Je to opravljeno, se še znižani razori dobro preorjejo in zrahljajo, in na zadnje celo polje tako dolgo vlači, da je povsod ravno. Po tem delu pride razpostava količkov za znamnje: kam se bojo limeljove sadike posadile. Ti količki naj bodo na vse strani po tri, v rodovitni zemlji 3 112 do 4 čevlje narazen in do tri čevlje dolgi. Sedaj še le naslednje vsaja sadik. Pred vsajo velja na tanjko pregledati sadike: al so še žive, ne strohnele, iti tudi ne suhe. To se spozna, če so še voljne in se dajo šibiti brez da bi se lomile. Od daljnih krajev poslane ne smejo biti vgrete, ne zacluhle, ne plesnjeve, ne gnjile in tucli ne suhe; prevenjene naj bojo saj še debelosti mazinca z dvema verstama kali da, ena na zgor, druga na spod zamore odganjati. Nar boljši se dajo sadike pošiljati v oskih sodcih, ovite z mahom. Na sončno ali poldnevno stran vsakterega zataknjenega količa se naredi ti koma osem pavcov globoka jamica, v ktero pridejo dve močni ali tri slabeji sadike, vse skup tikoma h količu z gor obernjenimi kalmi. Za tem se potlači nanje veržena zemlja; verh njih pa se še dva pavca rahle zemlje verže; tako ostane pri vsakem količku dva do tri pavce globok jameč, zato, ker so sadike večidel tri do štiri pavce dolge. Obdelovanje hmeljnika v pervern letu. Hmeljne sadike odganjajo o treh tednih, če je vreme vgodno, če je pa mokro in merzlotno, komaj o šestih. Po hudem nalivu je treba pogledati, al se zemlja ni zlo sterdila, da mladike ne morejo skozi preclreti, ampak cla se lomijo, in pod skorjo rumenijo, kar bi znalo veliko sadik pokvariti. Ti škodi v okom priti, je treba sterjeno skorjo pazljivo, da se mladike ne presekajo, zrahljati ali cid odpraviti in druge rahle zemlje na sadike lolikoma nametati. ko mladike toliko dolge zrastejo, da jih je moč okolj palic ovijati, naj se to nemudoma stori, da se po tleli ležeče ne pohodijo in potarejo. Ovijajo se pa mladike od desne proti levi roki. koj po ovit ju naj se jamči okolj palic večidel z zraven ležečo zemljo zasujejo. Tako je pervoletno delo v limeljniku do jeseni dokončano, razun da se včasih poznejši mladike enako zgodnjim na palico ovijejo. ker pervo leto hmelj malo sence dela, se znä brez škode za hmeljne sadike po v m e s n i Ii p r o s t o r i h repa. kavi je, pesa, zelje, tudi pritlični fižol, toda vselej v primerni daljavi od hmeljnih sadik zasaditi ali vsejati. Bodi naj pa med hmelj kaj zasajenega ali nič, vedno je treba skerbeti, da je hmeljnik čist vsega plevela. I jesen i je treba vse hmeljne mladike za en čevelj od teil porezali in jih za klajo ovac koj zelene ali posušene porabiti; na to količke izpuliti in pod streho spraviti; na zadnje pa celi hmeljnik pognojiti ali vsaj na vsako hmeljno sadiko dve do treh vil, če le mogoče, kravjega gnoja vreči, in podolgoma, potem pa po čez hmeljnik tako preorati, da perva brazda gre tikama pri sadikah, brez jih raniti ali zrezali, in da zemlja pade od vsili štirih strani verh gnoja na hmelj, in da v sredi med hmeljnimi verstand ostane razor. Obravnava hmeljnika v drugem letu. Za drugo leto mora biti natič daljši, 9 do 12 čevljev dolg, in na debelem koncu do poldruziga pavca debel. Vsake sorte les je dober za to; smrekov, jelov, mecesnov, brezov, jesenov, itd. 7 i količi naj bodo ali čisto ali saj na eni strani obeljeni, da se posušijo, in se pod kožo ali ljubom merčesi ne zaredijo. Špiči naj se pa tako, da so špice trivoglaste. namreč, da se kol na clveh straneh zaseka, tretja stran pa ostane, kakor je zrasla. Take špice tičijo terdnejši v zemlji, kot okrogle, in veter jih težje omaja. Natični koli naj se nasekajo, belijo in špičijo pozimi, da se do dobrega posuše, ker sicer sirovi ali samo prevenjeni v zemljo pridši, kar jih v tla pride, se za duše in naglo zgnijejo. Pomladi, koj ko limeljove sadike začenjajo iz tal bukati, to je. mesca malega travna, je treba zemljo, ki je bila jeseni na hmeljne sadike z drevesom veržena, na enako vižo spet stran vreči. Al prav marljivo naj se to opravlja, ne da bi se hmeljne sadike zrušile ali clo potergale. Iz tal moleče privezane mladike kažejo oratarju. kako gre drevo brez škode peljati. Po tem pride na versto obrezovanje. Obrezovanje je nar važniši delo pri hmeljoreji, ker na tem je nar več ležeče, zakaj dobro obrezovanje je temelj požlahn jenja hmelja, brez k t er e ga se ni nadjati dobrega pridelka, naj se druge dela še tako dobro opravljajo. Celo cl i o j i hmelj se da sčasoma po pravem obrezovanju požlahniti; pa tudi žlalini hmelj zdivja, če se nič ali ne prav ne obrezuje. Prav se pa obrezuje takole: Na verhu se mora prirezali do četert pavca verh predletne sadike, in odrezati se morajo ose korenine, kar jih je manj kakor pol čevlja pod zemljo. Tako obrezani štor napravi spet nove korenine, požene nove mladike, nastavi peresa in cvetje; semena delati mu pa moči manjka; namesto njega napravi veliko moke in hmeljooe smole, kar mu ravno veli k o vre d n o s t da ja. To obrezovanje se pa takole zdeluje: En delavec odkopu je zemljo proč od štora, da do spodnjih korenin pride; drugi delavec obrezuje štor, kakor je bilo gor rečeno s krivcom enakim vinskemu nožu. Če je treba, dene tretji delavec nekoliko gnoja okoli štora in ose skup zagerne dva pavca visoko verh štora s perstjo. Manj persti verh štora stori ob suši, da štor kasno odganja, več persti pa, da se veliko mladik zaduši. Ako po obrezovanju pride hud naliv, stepe rahlo perst v skorjo, k ter o je treba proč vzdigniti enako kot sadikam v pervem letu. Umerle sadike gre koj z druzimi nadomestiti, da limeljnik ne ostane plešast, ker pozneje zasajene sadike v senci odrašenih se ne zamorejo več krepko vrasti. Po opravljenem tem delu naj se čisto čisto poberejo vsi obrezki, da ne odganjajo, in pravih štorov ne zatirajo. Nadomestiti se pa znajo suhe sadike tudi z grebenicami od bližnjih štorov, ako so zadosti dolge in močne. Odkopavanje al odkrivanje štorov pred obrezovanjem je dvoj-n o , namreč: ah je okroglo krog vsacga štora posebej, če je svet osušen m spodnja zemlja rahla, da naglo mokroto popiva, — ali pa gre grape napraviti od štora do štora, če je svet mokroten in spodnja zemlja gosta, deržeča, da mokrote naglo ne požira. Okroglo odkrivanje derži dlje časa potrebno mokroto pri štoru; grape odtegajo preveliko mokroto od štorov, da ne gnjijejo. P osebne pazljivosti je potreba pri obrezovanju. Premočilo obrezovanje zamore ventati sadike, premalo pa, da sadike zdivjajo, namreč če mladike rastejo iz lanjskega lesa, ne pa iz štora. Koreni k od verna se ne sme preveč po rezati, sicer štor opeša; pa jih tudi ne preveč pustiti, sicer ostale verhnje korenine začnejo samosvojno rasti, in spodnji štor enako opeša. Obreza naj bode vedno gladka, z ojstrim nožem opravljena. Po obrezovanju pride na versto raznošba in stavba natiča. Koli ali rahle za natič po danem popisu pozimi pripravljene se peljejo do hmeljnika in delavci jih raznesejo med hmeljne štore dobro pazljivo, da jih vmes, ne pa na štore ne poklaclajo, pa tudi, da jih ne preveč in tudi ne premalo ne nanesejo, ker poznejši donašba ali odnašba veliko časa vzame. Vsako pot naj neseta dva delavca po 6 kolov, tako dolgo, da ose verste štorov dopolnita. Kadar začnejo iuneljooe mladike iz zemlje bukati, je pravi čas kole postavljati, ker se vidi: kam naiič zabiti, brez da bi se odško-dovali hmeljovi štori. Kdor ima velik hmeljnih, in se boji, da bi ga postavba kolov utegnila zlo muditi, jili zna tudi koj po doveršenem obrezovanju začeti postavljati, pa naj luknjo ravno zraven kupca napravi, kteri hmeljov štor zakriva. Železni drog (štanga), s kterim se luknje delajo, naj bo 4 čevlje dolg in pave debel, sicer okrogel, spodaj špičast, in, od špice gor en čevelj visoko, enak okrogli zagojzdi, zgor 5 pavce debel, naprej se pa spet do pavca debelosti na zgubo stanjša, brez robiča, da se lahko iz zemlje potegne. S tem luknjačem naredi delavec luknjo tikama vštric kupca, pod kterem hmeljov štor tiči, v drugoletnem hmeljniku čevelj in 5 pavce, v večletnem pa čevelj iti 9 pavcov globoko, v ktero pride kol ali rahla terdno vsajen. Okoli kola je treba zemljo dobro zabili, da kol terclno stoji. Je to storjeno, pride čez malo časa, kakor hitro mladike dva čevlja dolge odrasejo, napeljevanje in privezovanje mladik Ii kolom na versto. V ti namen se pripravi čevelj dolge režene slame, se preveže v dva do tri pavce debele šope, ki se dobro namočijo, da voljni postanejo, ali pa bičje poparjeno in spet osušeno. Vsak delavec vzame en tako pripravljen šop, ga vtakne za pas ali jermen, ki je zategnjen okoli života; odbere pri vsakterem hmeljnem štoru zmed odgnanih mladik nar lepših in močnejših čvetero do petero, odterga posamezno vse druge skerbno; iz ostalih se vzame 2 do 3 nar lepših in debeljšili, ki se po pedi narazen h kolu privežejo, vselej tako, da se mladike od desne strani proti levi po kolu ovijajo. Nasproti navite mladike bi se odvile in padle na tla. Povoza mora biti ohlapno privezana, cla se mladike ne pretisnejo. Povezovanje se pa tako opravlja, da se konci povoz ravno čez mladiko vkup zasukajo in proti kolu preganejo. Po pogodili privezbi se še na tleh ostale mladike spulijo, da štora ne slabijo. Kakor hitro so koli postavljeni, in mladike privezane, pride na okopavanje hmeljnika. Narpred se ves še poveril ležeči gnoj v jamce zmeče, in z zemljo pokrije, potlej pa celi hmeljnih prekopa, da se plevel zatare in da zemlja bolje dežnico požira. Odrašene mladike, ktere se same ne ovijajo, je treba še drugič, včasih tudi tret jič za seženj in tudi za poldrugi seženj visoko od tal privezovati. Doli viseče mladike, če so skup zapletene, je treba okoli poldne odplesti, kadar so prevenjene, ne pa zjutraj ali zvečer, ko so čverste, in se lahko odlomijo. Če se pripeti, da še pri narvečji marljivosti verli kake mladike odleti, je treba na taki mladiki razun enega odrastelka vse druge odlomiti, da ostali z vso močjo naprej rastejo in lep hmelj donašajo. Več odraselkov bi šibko raslo, oeliko sence v škodo drugim mladikam delalo, pa nič hmelja ne doneslo. Mladike, ko so oerli naiiča dosegle, odganjajo stranske odraselke. To je zadn ji čas vse mladike, ki so, po peroem treblenju odgnale, poler-gaii. in hmeljnih še enkrat okopati, da se plevel s pridom zatare. Po dooeršenem tem delu je treba včasih hmeljnih z lojtrami pregledali, kar je treba, še povezovati, in marljivo paziti, da se stranskih odraselkov kaj ne polomi in tako pridelk ne krati. Kakor hitro odrasliki spet na straneh odganjajo, se začne obiranje perja, to je, perje vsili mladik se od tal 2 čevlja visoko obere, marljivo varo-vaje, da se mladik nič ne odlomi. Dva čevlja od tal rodi že hmelj. Od zdej do pobiranja hmelja ni več druzega dela v hmeljniku, razun da se od vetra poderti koli sopet postavijo, in če mladice na kakem kolu doli zderčijo, jih vzdigniti in privezati. Malo pred obiro hmelja popadli koli se ne postavljajo več pokonci, privežejo se na bližnje kole s slamnato povozo. Hmeljove mladike dobra jed. Spomladi, ko se lnneljovi štori odgrinjajo, se pokaže veliko odras-likov, enačili krompirjevim cimam. Te cime. dokler so še bele, dajo kuhane in z oljem in jesihom zabel jene, prijetno jecl, ki se zove h m e-l jeva solata. Nekteri pa jih več obrajtajo, a ko so napravljene kot špar gel jni. Grobanje hmelja. Če v več kot dve leti starem hmeljniku kak štor pogine, se pleše z grebenicami zapolnijo, kar se takole zgodi: Ob času postavljanja kolov se tudi na prazen kraj kol postavi. Ob ovezovanju hmelja naj pusti delavec pri treh okoli pleše stoječih štoreli po eno mladiko več kot drugod, namreč nar daljši na tleh ležati. Kadar te tri mladike toliko dolgo odženejo, da do praznega kola in še nekoliko čez sežejo, se od vsacega štora do praznega kola 8 pavcev globoka grapa napravi, mladikam od tal tako dal ječ, kar jih pod zemljo pride, perje poščiplje, jih v grape položi, zaspe, zahodi in veršiče h kolu priveze. Take grebenice rodijo že pervo leto, obilo korenik napravijo, in drugo leto od starih štorov odrezane se same dobro obnašajo. Prevelike medprostore je treba znovega s sadikami zasaditi. Namesto clrazega in zamudnega okopavanja hmeljnikov se znajo preorati. Za to delo se ima pa drevo posebne naredbe. Hmeljove bolezni. Hmelj je marsikteri hudi bolezni podveržen, ktera pa ne stori velike škode, ker majhin pridelk se veči del drago prodaja. Nar nevarneši bolezin. po kteri zna celi hmeljnik pod zlo iti. je gnjiloba, ki se spervega pokaže na štorih, potem pa tudi na mladikah ali na perju. Če spomladi limeljovi štori nič mladik, ali pa mladi le renne mladike odganjajo, so koren ike bolehne ali uničene, kakor liilro se to zapazi, je treba urno gledati, da se reši, kar se da. ali pa da se snet drugači n rabo sprani. Ta bolezin izvira od s t a -ros t i štorov, če že 20 — 40 let stoje, ali od povod in j ali podzemeljskih s t ud en čin, če ni voda v redi odpeljana, lak svet ni za hmeljorejo, zato naj se opusti, ker hmelj ne terpi moevira. Gnjiloba se hmeljovih štorov tudi loti, če kebrovi in tudi druge sorte čer v i korenike oglojejo ali ranijo, da štori oslabijo, umerjejo in gnjiti začnejo. Pa večidel jih le malo pomerje, ker se rane rade zara-sejo, in štori sčasoma se okrepčajo. Tudi v e r t n e bolhe so hmelju nevarne in škodljive, one spijejo in preluknajo voljno perjiče mladik, in dostikrat pokazijo polovico pridelka. Ti nadlogi se nar gotovši pride v okom. če se hmelj spomladi zarano, ali clo v jeseni obreze. Nekoliko pomaga in odvračajo bolhe tudi potresanje hmel ja s p e p e l o m. Nar škodijivši vsili bolezni je pa rija, ktera včasih pridelk enoletni. včasi celo večletni močno zmanjša ali pa popolnoma uniči: kadar več let zaporedoma pride, se štore pokonča, in ob vso rodovitost pripravi. V tak okužen svet ni varno koj novih sadik vsajati, ker tudi te rada rija pokvari. K sreči se taka huda rija le malo kdaj pokaže; po malem pak dostikrat, kar le malo škoduje. Rija pride od manaste rose. po kteri se drevesne uši brezštevilno pomnožijo, vse mladike napadenega štora od tal do verha pokrijejo. Se zgodi kaj tacega ob času. ko hmelj ravno začen ja cvesti, gre ves pridelk pod zlo: pridejo poznejši, ko je hmelj že sterže napravil, ga scer ne pokončajo popolnoma, pa vendar pridelk ostudi jo, in mu vrednost znižajo. Zoper bolezen hmelja ni pomoči v človeških rokah je popolnoma odverniti. Nar boljši pomoč je kak močan piš, da uši na tla otrese, potem pa hud naliv, da jih v tla zabije m še na perju ostale z nesnago gori puščeno izpere m te merčese z zarodom vred pomori. Po taki odpravi nadležnih mer če sov se hmelj spet oživi, in že tisto leto obilen pridelk donaša. Še druge drevesne uši pridejo, če jim je vreme všeč. na hmeljne šterške, jih poluknajo. da vsi platički razpadajo. Tej bolezni je treba .s tem v okom priti, da se sterški — zreli ali nezreli — nagloma poberejo in posušijo. Imajo malo moke v sebi, so nižji vrednosti, pa vendar boljši kot nič. Ta bolezen se kliče p o ž r e ž b a (Frass). Huda suša ali vročina, pa tudi mraz ali dolgo ter peče deževje v jeseni o času zorenja sterškov napravijo, da šterški zbolijo, namesto limeljove moke in smole zadelovati, r ude č k as t i prihajajo in od-cepati začnejo. To bolezen imenuje jo I i s i c o. Lisici se pridelek otme na enako vižo kot rji ali drevesnim ušim. Kakošno škodo delajo vetrovi po hmeljnikih. Vetrovi omendrajo mladike, jilt otolčejo in žulijo ob natične kole, jim veršičke odbijejo, in tako hmel jnikarja ob veči del nadjanega prir delki i pri pravijo. Za tega voljo je bilo že s prede j rečeno, naj se hmelj-niki v zavet nili krajih zasajajo. Sušiviiice za hmeljni pridelk. Hmelj se mora sušiti v senci pod streho na ilnem tlaku (esierlihu) ali pa na dilah. line tla (ešterlili) dobro suhe brez opek so za to nar boljši; hmelj se na njih nar hitrejši in nar lepši posuši. Opečni tlak (tlak iz cegla) zapraši večidel hmelja, in mu kup zniža. Na dilah se kasno suši, ker se one nategnjene mokrote teško znebijo. Da sušilo spešno napreduje, naj ima streha na obeli straneh dost o linic, da sapa prosto čez hmelj vleče. kdor ima malo prostora hmelj sušiti, naj si napravi stavnice (Stellagen) z več lesami eno verh druge. Na lesah ali tudi mrežah se hmelj narlepši in nar hitrejši suši, brez da bi treba bilo ga kaj mešati ali obračati. Tergatev hmelja je začeti, kakor hitro je polovica šterškov rumena. Hmelj je sploh zrel, kadar se hmeljna moka in smola v šterškili pokažeta. Po tem naj se tergatev beri ko mogoče opravi. kar se takole zgodi: Vse mladike se odrežejo za čevlj visoko nad zemljo: terdno zataknjeni natič se z udom (drogom) nekoliko privzdigne, da rahlo v luknji tiči: potem se natič močno otrese, da mokrota doli skaplja. pa tudi razni merčesi spod perja na tla počepajo, — zadnjič se natič s hmeljem polagoma na tla položi, da šterški ne odletijo. Položeni natič na spodnjem koncu z desno roko deržeči delavec prime z levo hmeljne mladike, potegne z njih natič. in ga nastran položi, koj za tem delavcom reže drugi delavec hmeljne mladike na dva čevlja dolge kose, in poslednji obira šterške, kar se ročno zdeluje, dokler hmelj ni zvenul. Za tega voljo naj se te dela vedno poredoma opravljajo. Terganje šterškov naj se pazljivo opravlja- da pecelj pri šteršku ostaja, sicer se steržek v veliko škodo razspe. Pecelj pa naj ne bode čez pavec dolg, pa tudi naj se več kot troje majhnih ali dvoje velicih šterškov vkup ne derži; pazi naj se tudi, da nič perja vmes ne pride. Odtergani hmelj se meče v koše ali jerbase: napolnjeni koši in celi jerbasi se proti nosijo na sušivnico, kjer .se hmelj tak na tanjko strese, da steržek pri šteršku leži. Tako razgernjeni hmelj naj se po dvakrat na dan. pri lepem vremenu skozi tri dni, sicer pa več dni rahlo obrača, da dobro prevene. Potem se ga na štiri do pet pavcov na debelo vkup z gerne, in le po enkrat na dan premeša, kakor hitro je hmelj tako suh. da se peci ji lomijo, se ga čevelj na debelo vkup spravi, in včasi z lopato oberne, če bi kazalo, cla odjenjuje ali volen postaja. Kadar je toliko suh, da se tudi notranji pecelj v šterškili lomi, se spravlja na štiri čevlje visoke kupe. Te kupe je treba včasih pregledati, in če se zapazi da je hmelj odjenjal ali se cid vgrel, se takole prerahlja: kol se zarine pod kup, in se tresle je do ver-ha kupa vzdigne, da se tako celi kup premeša in zrahlja. Močno ogreti hmelj naj se ročno spet na tan ji razgerne. Dobro posušeni hmelj naj se spravi do prodaje na 6 čevljev visoke ku pe. Ušiv hmelj potrebuje več časa, da se posuši, sicer clobi ostuden duh, kar mu ceno zniža. Po stavnicah na lesah ali mrežah na tanjko razgernjeni hmelj se brez vsega mešanja o treh dneh do dobrega posuši. Basanje hmelja v celite. To delo se še le opravlja, dokler se hmelj na velicih sežinj visocih kupih ne vgreje, in se takole zcleluje. Na nezašiti konec celite se priveze obroč tako širok kakor je celita; en delavec stopi v njo z zavezano glavo, potem se vzdigne odperti konec celite kviško, cla samo nje spodnji konec na tleh sloni, in se terdno za strop priveze. Na to se hmelj po malem noter stresa, da ga delavec proti enakomerno po celi celiti zatlači, dokler ni celita polna. Tako spravljeni hmelj je pripravno blago za prodaj, ktero eno leto svojo vrednost ohrani, potler pa čedalje več peša. Za tega voljo naj vsakter limel jnikar gleda se ga znebiti, preden se nov pridela. Raba hmeljnega perja in mladik. Hmeljno perje in mladike ali tertice je govedom, posebno pa ovcam in kozam prav prijetna piča. ki pomnoži molžo. Za to rabo naj se hmeljovje dobro posuši, spravi in do novega leta poklada. sicer postane pusto in neokusno, pa tudi ni več tečno. Opravila v hmeljniku po tergatvi. Je hmelj potergan in hmeljovje iz hmeljnika spravljeno, se mora natič pobrati, iz hmeljnika znosili, in čez zimo dobro spraviti, da ne pognije, pa tudi, da ga ljudje za kurjavo ne pokradejo. Po zveršenju tega dela naj se hmeljnik, če je potreba, dobro po-gnoji in po tem kot prejšnje leta križom preorje. Tako so dodelane letne opravila v hmeljniku. Vrednost hineljovega pridelka. Hmeljov pridelk je nektero leto obilen, nektero pa clo majhen. Po dostoletnih skušnjah da s hmeljem zasajeni oral (joh) sveta od. leta do leta do 9 centov hmelja, kterega vrednost je, cent po nizki ceni na leto le po 30 fl. računjen, 270 [L; hmeljooja za klajo ali naštel se sme rajtati 32 centov po 20 kr., kar vrže 10 fl. 40 kr.; skupšina 280 fl 40 kr. Vsi stroški enega leta znesejo do 210 /'/., ostane tedaj čist dohodek od orala 70 fl. 40 kr., kterega noben drug pridelek ne doseže. Kdor more. naj se nikar ne prenagli s prodajo hmeljnega pridelka, ker je proti pomladi navadno dražji. Če pa poleti noo priclelk dobro obeta, je varno, se starega hmelja pred ko pred znebiti, ker mu bode šla cena dan za dnevom nazaj. Sklep Omenjene težave in nevarnosti pri hmeljoreji, verh teh še veliko preskakovanje cene ostrašijo marsikterega se ž njo pečati, pa vendar se je vsakter previden kmetovavec, Meri dohodke hmelja dobro pomisli, gotovo po malem loti. Kako s hmeljem ravnati, da bo prav, smo dostojno razložili v nazočem poduku. j. O. Risbe orodij za obdelovanje limeljnikov po Fr. Hofmanu objavljam predvsem zavoljo tega, da bi jih lahko uporabljali zbiralci podobnih poljedelskih orodij pri nas za morebitni muzej slovenskega hmeljarstva. Menim namreč, da velikih razlik med orodji na Češkem in orodji pri nas ni moglo biti. Mottka, motikica in nož za rezanje hmelja (Fr. W. Hofman »Hmeljarstvo« — Praga 1882) 4 Celjski zbornik 49 Kultivator Fr. IV. Hof man Hmeljarstvo« — Praga 1882) Opomba: Gornja risba je posneta po češkem prevodu (F. S. Kodym — Prago 1882), original pa je bil napisan o nemščini vsekakor pred 1853. kajti dr. Jože Orel navaja v svojem PODUKI' I H V FLORE JI. hi ga je objavil v Bleimeisooih NOVICAH 1853. da je pisal »po nar izverstnišem navodu Fr. IV. Hof mana v Pragi«. Lesa za sušenje hmelja (Fr. W. Hofman »Hmeljarstvo« — Praga 1882). Ogrodje za sušenje hmelja na lesali (Fr. IV. Hof man »Hmeljarstvo« — Praga 1882). Opomba: Zanimivo, da ni velike razlike med temi orodji pri Ochsenbaueru (1833), Hofmanu (pred 1853) in Janezu Hausenbichlerju (1882). kar nekako kar zahteva natančnejšo raziskavo, kdo je bil komu vzor oz. kje je to ali ono orodje za pridelovanje hmelja najprej nastalo. Tlačen je hmelja (Fr. W. Hof man Hmeljarstvo« — Praga 1882). Shranjevanje — zlaganje hmeljeok Fr. IV. Hofman »Hmeljarstvo« — Praga 1882) Opomba: Risba je prerisana natančno po originalu, čeravno je dvomljivo, da so zlagali najprej krajše in nanje večje limeljeoke, ampak je risba verjetno delo amaterja. DR. IVAN GERŠAK - 1870 Dr. 1 vam u Geršaku sem odmeril že v svojih SAVINJSKIH ZA-NOHTNICAH (Celjski tednik 19. 3. 1965) poseben in velik odstavek z naslovom »Leto 1870«. Zakaj? Ze takrat sem pokazal nanj in na njegovo poročilo oziroma celo statistiko o pridelovanju hmelja in uporabi le-tega pri proizvodnji piva v letih 1863 do 1865 na območju slovenske Spodnje Štajerske, natančno poročilo, ki sta ga z ustreznim spoštovanjem omenila v svojih delih Franjo Baš (»Hmeljarstvo v Savinjski dolini«, Geografski vestnik 1925) in inž. "Vinko Sadar (»Hmeljarstvo« — Maribor 1928), za njima pa ga pravzaprav ni v svojih sklepih in dognanjih o »začetkih« savinjskega hmeljarstva upošteval nihče več. Zame absolutno nerazumljivo ravnanje, ki se nadaljuje tja do najnovejše druge knjige SAVINJSKEGA ZBORNIKA (1965). Kdo je bil dr. Ivan Geršak? Rodil se je 1838 pri Sv. Petru pod Sv. Gorami, umrl pa 1911 v Ormožu. SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON ga v II. zvezku na strani 210 označuje kot »pravnika, nacionalnega ekonoma in politika.« Opozarjam na podatek o njem, po katerem je študiral gimnazijo v Celju v letih od 1852 do 1859. To pomeni, da je študiral prav v tistem obdobju, ko so takratne kmetijske družbe propagirale obnavljanje že večkrat začetih in znova opuščenih hmeljskih nasadov po vsem takratnem slovenskem ozemlju znotraj Avstro-Ogrske. V to obdobje spada vsekakor tudi že večkrat omenjan »poskus« hmcljarjenja v Žalcu pri -Žuževih. Leta 1880 je dr. Ivan Geršak znova — sicer resda brez uspeha -prosil za notarsko mesto v Celju. Utemeljeno sklepam, da ni želel v kraj, ki bi mu bil popolnoma tuj. In kaj se je zgodilo pomembnega v letu 1880 v Savinjski dolini? Nlič »manjšega« kot prav — ustanovitev HMELJARSKEGA DRUŠTVA za vso Spodnjo Štajersko v Žalcu, ki prav gotovo ni posledica »prvega limeljsikega nasada iz leta 1876 v Savinjski dolini«, kakor navaja SAVINJSKI ZBORNIK II. Geršakovo najobširnejše delo, seveda za naš primer, je narodnogospodarski opis SLOVENSKI ŠTA JER — Dežela in ljudstvo — III. snopič 1870 na straneh 55 ter 88 in 89, pa morda še PREDGOVOR iz I. snopiča (1868), kjer med drugim pravi takole: »Narod je v poimenovanju svoje zemlje nek čuden modrijan in naravoznanec ... litina kaki zakladi, jezični, prirodopisni, zgodovinski še počivajo v krajevnih imenih, ki še niso vzdigneni! ... Kraji kder Slovenci bivajo, je nas Slovencev domovina... Vsaj tudi tu stoji stavek, da medsebno spoznanje vzbuja ljubezen in preganja predsodke, sumnjo in krivico . ..« Ali ne veje iz teh še nebogljenih vrstic pristna ljubezen do resnice o rodni grudi? Iz lil. snopiča preberimo odstavek na strani 53: »Hmelj bi tudi prinašal marsikteri krajcar od kupcev; pa njegovo pridelovanje je sila težavno in tirja mnogo pazljivosti, dobro zemljo, dober kraj itd. Zato ga pri nas nikdo precej ne prideluje. Le nekateri okraji se pečajo s limelorejo; tako je pridelal 1. 1865 okraj slov. graški 35 centov, šent-lenarski 19 c„ gornje radgonski 5 c., šmarski 5., in celjski (v Žavcu) I '/-> c. vkup 65 'h centov. — To še polovico tega ne doseže, kar se ga je v tem letu za pridelovanje piva potrebovalo. Pa borimo dalje! Na strani 88: Obrtništvo Še omenimo nekatere podatke o poleznu in pivu. Polezen se pri nas pridno pridelava, posebno v celjskem, kozjanskem. šmarskem, konjiškem, ptujskem, rogaškem in bistriškem okraji. Pridela se ga v 79 kotlih poprek vsako leto 1500 do 2100 centov; 15 poma-gačev je vsako leto pomagalo polezen kuhati. V letih 1865 in 1865 se je porabilo ječmena in hmelja za pivo: TABELA Okraj V a ga n i ječmena v 1863 1864 letvi 1865 1863 Funti hmelja v 1864 letu 1863 1. Brežca 176 64 120 ISO 70 192 2. Celje 6044 3974 4404 5220 3522 4573 3. Gornjigrad — — — 4. Konjice 540 530 682 380 370 450 5. Kozje — — - i— — 6. Laško — 800 1530 — 720 1379 7. Lutmerk 72 44 59 37 —- 8. Marberg — — — .— — — 9. Maribor 6345 7900 8200 4160 5202 5420 10. Ormuž 420 279 — 418 997 — 11. Pinj 1368 984 1900 1144 820 1550 12. Radgona g. — — — — — 13. Rogatec .— — — 14. Selnica — — — _ — __ 15. Slov. Bistrica 28S 456 240 240 380 200 16. Slov. Gradec 844 405 750 1330 676 500 17. Šent Lenart 372 280 210 325 250 140 18. Šmarje — — — — — — 19. Šoštanj 593 355 620 526 253 755 20. Vransko — — — — — — Skup 17062 16071 18656 13982 12597 15169 Na nem. Stajeru 195232 174555 219389 171001 162396 204085 Ta pregled kaže, da sicer tudi pridelovanje piva raste na Slovenskem. Pa, ker so pri nas bolj vinski kraji, se na Nemškem veliko več piva pridelava, kakor na Slovenskem; 12-krat več ječmena in 15-krat več hmelja so porabili l. 1865., kakor pa mi. — Se ve cla tudi pivo na vse kraje zvunaj Avstrije prodajajo, posebno graški pinarji. V osmih okra jih sloo. Štajera se sploh ne prideluje nobeno pivo. Zadržek slabe pivne obrtnije pri nas je tudi ta, ker je hmelj predrag in ker se v naših krajih sploh ne prideluje, kakor smo že zgoraj videli A Vabim vas, da preberemo še tole na strani 39-4 SAVINJSKEGA ZBORNIKA II 1965: » ... Prvi je v Savin jski dolini leta 1854 začel gojiti hmel j Franc Zuža, lastnik pivovarne. Zaisadil je žateški hmelj, vendar se mu poskus ni posrečil. Trajno je uvedel v domovino hmelj Virtenberžan Josip Bilger, oskrbnik kneza Sahna v Novem Celju, ki je hmeljske sadike leta 1871 prinesel iz svoje rodne dežele. Čeprav mu je knez prepovedal, da bi s hmeljarstvom seznanil druge, ga Bilger ni poslušal. V Žalcu je imel mnogo prijateljev, med njimi Janeza Hausenbiclilerja. Njemu je Bilger dal sadike in leta 1876 se je na Strelišču v Podvinu pojavil prvi žalski hmeljujak ...« Pripominjam, da sem vse besede v gornjem citatu podčrtal jaz. Poudarjen: Zapik! S citatom kot zgoraj namreč, sicer pa moram zapisati tale tni vprašanja: 1. Kako je mogoče zapisati na isti strani iste knjige, da je bil »prvi v Savinjski dolini 1854 hmelj Franca Žuže«, potem pa osem vrstic pozneje: »... in leta 1876 se je na Strelišču v Podvinu pojavil prvi žalski hmeljnjak«? Dva prva s časovno razliko 22 let? 2. Po knjigah o rojstvih, porokah in smrtih na občini Žalec se je rodila prva hči zakoncema Ani in Josipu Bilger ju 2. januarja 1866 v »Dobrisehendorf 1 — Neu-CiUi«. Po vsej verjetnosti je Josip Bilger prišel pred tem v Novo Celje. Kaj naj bi Josip Bilger, za katerega nedvomno vemo. da je po rodu iz Bavarskega, delal polnih 7 let v Novem Celju, če je šele 1871 prinesel hmeljne sadike iz svoje rodne dežele? In zakaj naj bi Novo Celje dobivalo sadike leta 1871 kar iz sorazmerno le precej od-daljnjega Bavarskega, če so pri tem pridelovali hmelj v desetih od dvajsetih davčnih okrajev na takratnem Spodnjem Štajerskem, med njimi tudi na območju celjskega. Vranskega, šoštanjskega in gornjegradskega davčnega okraja, na katere meji okolica Žalca, vključno z veleposestvom Novo Celje? 3. Kako je mogel sestaviti univerzitetno izobražen »pravnik, ekonomist in politik« dr. Ivan Geršak že pred letom 1868 oziroma 1870 tako natančno tabelo in besedilo (razlago) za leta 1863. 1864 in 1865, če naj verjamemo SAVINJSKEMU ZBORNIKU 11 1965. da »... se je 1876 na Strelišču v Podvinu pojavil prvi žalski hmeljnjak«? DR. ERNEST KRAMER Zakaj sem se odločil, da objavim med osebnostmi, ki so tako ali drugače zaslužne za hmeljarstvo in pivovarstvo na Slovenskem, tudi dr. Eni est a Kramerja? Pni vseh narodih, ki so razvili hmeljarstvo in pivovarstvo do določene visoke stopnje, omenjajo svoje ljudi. Zakaj ne bi tudi mi? Ernest Kramer se je rodil 4. februarja 1854 v Škof j i Loki. Po opravljeni osnovni šoli in klasični gimnaziji je začel študirati visoko šolo za kmetijstvo na Dunaju. Predem pa je zaključil visokošolske študije in celo diplomiral, leta 1889 v Heildelbergu, je služboval na raznih kmetijskih šolah, ustanovah oziroma zavodih domala po vsej takratni Avstro-Ogrski. Umrl je 21. 12. 1907 v Ljubljani kot vodja kemičnega preizku-ševališča. Ogrel sem se zanj predvsem zavoljo zanimivega podlistka, ki ga je objavil v SLOVENSKEM NARODU leta 1881 (XIV. letnik — 46. in 47. številka) o zgodovini piva, ki ga lahko uspešno primerjam z mnogimi enakimi sestavki v takratnih tujih publikacijah, predvsem pa zavoljo izvlečka iz NAVODA O HMELJARIji Janeza Hausenbichlerja, ki ga je objavil v Bleiweisovih NOVICAH leta 1882. Prvi in drugi sestavek objavljam v celoti in nespremenjen. LISTEK SLOVENSKI NAROD 1S8I (XIV. letnik. 46. in 47.štev.) O zgodovini piva (Predaval v dunajskem akademičnem društvu »Slovenijat 12. februarja 1881 asistent E. K r a m e r) Vsak omikan človek se dandenes nekoliko peča če ne z občno zgodovino, vsaj s kako večjo ali manjšo historično dobo; temu se dopada zgodovina starih Grkov in Rimljanov, drugemu zgodovina križarskih vojsk. Večkrat uže, ko sem premišljevaje pri kozarci piva sedel, padlo mi je o glavo filozofično vprašanje: »Je-li pivo klasična pijača; ima li kako zgodovinsko preteklost, ali je morda le kemičen produkt modernega sedanjega časa? Jaz sem od mladih nog uže — jako klasičen človek in če zvem. da kaka jed in pijača nij klasična, je rajši ne jem in ne pijem. Iz tega uzroka poprijel sem se zgodovine — se ve da le za nekoliko dnij — ter neutrudljivo iskal historičnih dal po starih plesnjevih, v svin-sko usnje vezanih knjigah. Bog me varuj še enkrat tacega dela! V teku tridesetih let je pivo, ki je preje le v nekaterih deželah bilo vsakdanja pijača, tako v navado prišlo, da še našemu kmetu, ki se je dolgo branil te kuhane vode, dobro diši. Postalo je pa tudi prva dijaška pijača, zato mislim, da se vam ne bom preveč zameril, če vam zgodovino tega ječrnenovca malo popišem. Da bo pa moja globokoumna zgodovinska preiskava bolj učena in bo dobila vsaj malo znanstvene politure, hočem govoriti zaporedoma o pivu starega, srednjega in potem novega veka. V starem veku in sicer v onem času, od katerega nemarno nobenih popolnoma rojstnih niti pismenih niti ustnih izročil, so ljudje pili vodo in pa tudi vino, katero je imelo baje uže takrat tisto nevarno in hudo lastnost, cla je lezlo v lase. Po novejših preiskavah je pa dognano, da so uže prvi kulturni narodi pripravljali druge pijače, ki so bile brez dvombe podobne današnjemu pivu. Če pod imenom pivo razumemo pijačo, napravljeno iz raznovrstnega žita in vode, vidimo da so bile enake pijače znane uže davno ne le najstarejšim kulturnim vzhodnim narodom, ki so bili na najnižjej stopinji omike. Mej tem, ko se je v prejšnjli časih umetnost pripravljanja piva izmišljenemu kralju nizozemskemu »Gambrinu« (Jan primus?) pripisovala, so v novejšem času dokazali starinarji in jezikoslovci, da so si Evropci to umetnost izposodili od Egipčanov. Egipčani so celo dve različni pivi pripravljali, kateri so imenovali »Haqu« in »Zehd«. Po hieroglifih je dognano, da sta bili ti pijači iz ječmena, katerega so v ta namen na poseben način pripravljali — naj-brže sladili — in ga, ker se je razločil od navadnega belega ječmena, »rudeči ječmen« imenovali. I a tekočina bila je a pijani jiva in se sme bolj ali men j tlenašnjemn piou primerjati; se ne da nijso rabili niti hmelja, niti pelina, zatorej je bila ta pijača gotovo slabša kot plzensko pivo! Da bi pa egipčanski kralj in bog »Osiris« — kakor se pripoveduje — pred 4000 leti prvo pivo skuhal in te umetnosti svoje ljudi učil, nema nikakeršne zgodovinske podlage. Gotovo bi dobili, a ko bi to istina bila, kak »Osirisov« spis v kakem staro-egipčanskem strokovnjaškem listu za praktično kemijo in gustronomijo. Tudi Herodot pripoveduje, da so Egipčani pili vino. pripravljeno iz ječmena. Diodor pravi da so to pijačo Izytlies imenovali. Egiptovska dežela je torej morala biti v starem veku ravno tako slavno znana po svojem pivu, kakor dandenes bavarska in češka. Tudi v novejših egipčanskih listinah se pivo večkrat omeni, \lazo-vija in Temini pišeta, da so si neko pivo pripravljali iz kaljenega in razdrobljenega ječmena, kateremu so pridavali dišečo meto, rutico, poper in žbice. Prava mešanca je morala biti! Prepričan sem, da bi mojemu sicer ne izbirčnemu želodcu isto tako slabo ugajala kakor vipavske klobase, v katere devljejo zraven razsekanili svinjskih jeter tudi rozine, žbice, sladkor in riž. Če so Grki pivo posebno čislali, ni j popolnem znano, in čemu tudi, ko so imeli dovolj dobrega cvička. Da bi bili pa liže Špartanci, ti slavni ekonomi, ki so uže takrat v notranjem mestu napravili svojo »ljudsko kuhinjo: — v Ljubljani dobili smo jo šele pred štirimi leti — imeli kako meščansko ali pivovarno na akcije, zastonj iščemo po »Schlosserjevej« zgodovini potrebnih dokazov. Beseda »Zitlios« je pa gotovo sorodna egipčanskoj »Zehd«. Beseda ;Kor-ma«, ki se v grščini za pivo« rabi, je najbrže tujega izvira, ker so Galci neko pivu podobno pijačo tudi ■»Korrna« imenovali. Besedi »Bryton in »Pinos« sta traškega izvira. Grki torej prav za prav nemajo svojega izraza za pivo. Opisujejo ga z ječmenovo vino. Grki se pa niso samo v Egiptu seznanili s to pijačo, ampak dobili so jo tudi pri svojih severnih sosedih, ki so baje tako tekočino rajši pili. nego — vodo. Ilirski in panonski prebivalci imenovali so to pijačo Sabaja . Traki pa »Bijrton«. Kuhali so jo iz ječmena, kateremu so pridavali neko dišečo rastlino »konice'. Akoravno so Rimljani bili v umetnostih in vedah zvesti učenci Grkov, se vendar od njih nijso navadili kuhati j>iva: Grki so bili pre-vestni pedagogi, da bi svoje učence pijančevanja učili. Prav podobne pijače so dobili Rimljani od prebivalcev Španije in Galije, če v sodcili ali pa v botelijah — se ne ve. Kakor nam Plini j poroča, upijanjevali so se Španjci in Galci s pijačo, pripravljeno iz omehčanega ječmena. Prvotno ime te gališke pive je bilo »korma«. Latinska beseda »cervisia« (napačno: »cerevisia«) opisuje le pojem piva; ali je, kakor neki novejši jezikoslovec trdi, celo gališki izraz, ki ravno to pomeni kot »Korma«. O Grmanih pripoveduje Tacit, da so si napravijali svoje pijače iz ječmena ali pšenice ter popisuje jako obširno njihov upliv na razvoj tega naroda. Iz tega je torej razvidno, da so uže o starodavnem času iz žita pivu podobne pijače narejali. Koliko so pa bile našemu sedanjemu pivu res podobne, je težko določiti. Da so bile zavrete, sklepamo lahko z upijan-Ijive moči: ravno tako tudi vemo iz pismenih poročil, da so tej iz žita pripravljene] pijači pridajali raznovrstne reči, ki so izboljšavah okus. Da bi bila rastlina »Konice«, katero so Traki svojemu pivu pridavali »hmelj«, ni j dokazano in ravno tako ne vemo, kaj je »sorbum acidum«, kar so Sciti, kakor Virgil pripoveduje, primešavali svojemu pivu. V srednjem veku gojili so posebno skrbno to umetnost grmanski narodi. Iz poročil iz časa Karla Velikega vemo, da je bilo pivo pri Frankih navadna in jako priljubljena pijača. V istem času začeli so rabiti za izboljšavanje piva »hmelj«. V sedmem stoletji so uže v Italiji hmelj poznali. Zatorej lahko sklepamo, da je bilo tačasno pivo jako podobno sedanjemu. Zgodovina nas uči. da so se v srednjem veku vse umetnosti in vednosti gojile edino le mej samostanskim zidovjem, v stanicah srednjeveških redovnikov. Akoravno ne spada kuhanje piva k tistim umetnostim. h katerim se prišteva tudi slikarija in podobarija, ne čudimo se preveč, če povem, da so po samostanih izvrstno pivo kuhali. 1 o okusno za konventuale napravljeno pivo samostanskih pivarn, imenovali so uže leta 1482 »Paterbier« — očetovsko pivo. Pozneje so uporabi jevali meščan je pravico pivo kuhati kot svoj monopol. V začetku 16. stoletja je uže več spisov o kuhanji in pripravljanji piva na svitlo prišlo; bili so pa pisani v latinščini, nijso imeli torej praktične vrednosti. Prva v nemškem jeziku spisana knjiga o pivu izšla je leta 1550. Ko so se pozneje cehe ali družbe osnovale, so tudi pivovarji ustanovili svojo ceho. Če pa povem, da je ceha pivovarjev imela častno mesto, prepričan sem. da se bom s tem vsakemu pivopivcu jako prikupil. Starešine pivovarskih ceh imenovali so se »celimo jutri«, bog ve — če so ga tudi radi pili! V zvezi z ustanovljenimi družbami so se sčasoma po različnih mestih utrdili posebni načini kuhanja, nastala so torej različna piva, kakor cimbekersko pivo. merseburgsko pivo itd. Kako na glasu so bila nekatera izvrstna piva uže v 16. stoletji raz-vidimo iz poročil Arnolda Villanova leta 1599, kateri pripoveduje, da so cimbekersko pivo pošiljali in uvaževali ne le v Italijo, ampak celo v Kairo. Temu se moramo tembolj čuditi, če pomislimo, da imamo še dandanes piva. katera nijso vredna, da bi jih peljal četrt ure daleč. Akoravno je bilo pivo po Angleškem sploh v navadi, se je vendar umetnost kuhanja povzdignila še le sredi preteklega stoletja. Slavno znano »Portersko« pivo je začel kuhati HarivoocI še leta 1750. Na Ruskem se je ta obrtnija razširjati jela v novejšem času. Pripravljajo pa tam pivo navadno po nemškem načinu, ker največ pivovarn so Nemci ustanovili ali jih vsaj v začetku vodili. Odkar se je vsled tehničnega napredka tudi v tropičnili kra jih pivo kuhati začelo, smem trditi, da je postalo pivo v našem veku v resnici kozmopolitična pijača. Zgodovina pripoveduje, da so narodi, ko so bili dospeli do vrhunca duševne in fizične moči, zopet propali; ravno tako se je zgodilo tudi s pivom. kuhanje piva napredovalo je jako do 17. stoletja, a potem je ta obrt ni ja pešati začela in bi kmalu popolnoma propala; le Bavarci in Angličani so nazadn je še gojili skrbno to važno umetnost. Pridobili so si pa s tem neizmernih zaslug za ubogo trpinčeno človeštvo, kajti ohranili so na ta način to umetnost na veke in le n jim moramo biti hvaležni, da ni j pivo zginilo iz sveta, kakor — »aleksandrijska biblijoteka«. Pozneje se je pivovarstvo zopet povzdignilo: bilo je pa vendar do leta 1832 le na stopinji, na katere j ga nahajamo še dandanes v nekaterih deželah, npr. na Kranjskem, kjer se kuha pivo kakor pred 40 leti, ter ne kaže nikakeršnega napredka; nij čuda, da se importira toliko štajerskega piva. Očeta dobrega dunajskega, bavarskega in štajerskega denašnjega piva sta pa Bavarec Sedelmayer starejši in Dunajčmi Dreher starejši. Leta 1852 potovala sta na Angleško ter tam natančno študirala napredek pivovarstva. V tistem času pridobilo si je »Dreherjevo« pivo slavno ime, katero si je prihranilo do sedanjega časa. S tem letom pričenja se nova doba v zgodovini piva. Leto 1832 ima torej za pivo najmanj tisto veliko važnost, katero je imelo za vojsko-vodstvo vsaj tisto leto, v katerem so iznašli — smodnik. Iz tega globokoumnega f ilozof ično-historične ga premišljevanja raz-vidimo, da ima pivo starodavno zgodovino. Od najstarejših časov do sedanje dobe pili ali vsaj poznali so vsi kulturni narodi to pijačo, in ker pivo nikakor nij kaka nova iznajdba ali pa kaka kemično preparirana tekočina, zatorej rečem: Le pijmo ga, če ne za rad žeje, vsaj zato, ker je — klasična pijača! N O VICE gospodarske, obrtniške in narodne Teč a j A / . List 12, stran 90 (22. marca 1882). List 14. stran 105 in 106 (5. aprila 1882). List 15, stran 98 (29. marca 1882). List 15■ stran 115 in 114 (12. aprila 1882). Kako se prideluje pravi hmelj?* Marsikateri bralec bi utegnil vprašati: »kaj pa je to hmeljP« Hmelj je za kmetijo in kupčijo kaj imenitna rastlina koprivnega ple- * Gosp. Janez Hausenbichler, posestnik n lavci na Štajerskem, izdal je knjižico pod naslovom »Navod o limeljariji«. Ker ima tudi naša Kranjska tej rastlini jako ugodne lege mislimo, da marsikateremu omikanemu gospodarju vstrežemo. ako posnamemo iz te knjižice nekoliko o hmelji; kajti dobro bi bilo, ako bi kdo s sejanjem te rastline poskusil. mena, ima globoko v zemlji svoje korenine, raste visoko in se po kolih ovija; sad so čopaste bučke, katerih visi po več slo na enem kolu. Ilmelj raste po raznoterih skušnjah povsod, kjer se naša žita tudi v suši dobro zdržijo, ne zvene jo ah se ne posuše; ilovka, lapor, pešneta, apnenec, da, skoro vsaka zemlja mu je všeč; razume se pa, da mu je ena ugodnejša kakor druga. Najrajši raste hmelj v ravninah na peščeni zemlji, vendar mora biti dobre prsti najmanj 60 cm na debelo, ker hmelj poganja korenine globoko v zemljo in potrebuje dobrega živeža. Lege pa, katere povodenj večkrat in po dalje časa nadleguje in katere so še zraven zelo kamnite, niso za hmelj. Savinjska dolina na Štajerskem se je za to rastlino kaj primerno izkazala. Gotovo je pa tudi naša Kranjska, posebno Savsko polje, ugodna tej rastlini. Pri nas po Gorenjskem raste kaj pogostoma po grmov ji d i v j i h m e l j in glasno kliče: »Ta zemlja, ta lega j e m e n i. pa t u d i m o j e m u s t r i c u . prave m u h m e l j u , ugodna/:< Kjer raste divji hmelj, tam se bode tudi gotovo dobro ob-nesel pravi hmelj. Koliko dobička donaša hmelj, sprevidimo lahko iz lega: V Savinjski dolini na Štajerskem napravil je knez Salm leta 1865. malo hmeljišče, do sedaj pa uže obdeluje 14 oral. Vsi sedanji hmeljarji savinjske doline pridelujejo do 200 metričnih centov hmelja, kateri vrže na leto do 50.000 gold. in še čez. Za to dolino je to lep denar, kateri ne koristi le posestniku. ampak tudi ubogega prebivalca doleti marsikateri krajcar. V že otroci in ženstvo si pri obiranji prislužijo v 14 dneh skupno do 2000 gold., ker od mernika se jim plačuje po 6 kr. Kako in kdaj naj se zemlja pripravi za prve nasade? Ko si v jeseni s polja in travnika, katerega misliš spremeniti v hmeljsko polje, spravil jesenski pridelek, začni, kedar zemlja zmrzuje. blizo 70 cm globoko z lopato rigolirati ali štihati. Pri poročati je sploh le rigoliranje (štilianje). ker le tako si otrebiš zemljo vsega plevela, pokončaš škodljive mrčese in zalege in pomešaš, kar je največ vredno, z gornjo in spodnjo zemljo enakomerno. Tako zrahljano polje naj se spomladi prevleče z lahko brano, boljše je pa. če si grude lepo potolčeš in potem celo polje z grabljami pripraviš kakor hišni vrt. Dobrih sadežev uže dobiš, če si le prizadevaš. Hmeljarji sami, posebno pa »Južno-štajersko kmetijsko društvo v Žavci« v savinjski dolini bodo vsem željam novih hmeljarjev iz srca radi vstregli. da dobijo začetniki hmeljarji prav dobrih rastlik. Se ve. da najboljši sadež ne rodi dobrega sadu, če se zemlja ne obdeluje tako. kakor je treba. Da v kratkem najpotrebnejše povem, omenim le, da je hmeljno pleme trojno: 1. hmelj-rudečjak, 2. hrnelj-zelenjak, in 5. posebno pleme hmelj možjak. Prvo pleme ima ruclečkasto steblo, zatorej rudečjak: ta vrsta hmelja zori kakih 20 dni poprej, kakor njegov tovariš zelenjak. Omenili pa moram, da se to pleme splošno ne da priporočati vsacemu hmeljarju: le tistim hmeljar jem, kateri imajo veliko hmeljšče, se to pleme za to priporoča, ker se jim delo zavoljo 14 do 20 dnevne zgodneje zoritve ne nakopiči. V primeri pridelka z zelenjakom pa ima rudečjak te slabosti, da se na 200-600 rantah pridela ravno toliko zelenjaka, kakor rudečjaka na 500-600. Hmelj zelenjak se na Štajerskem najbolje obnese: zato se to pleme sme splošno priporočati, ker rodi bogat sad in ni tako občutljivo proti vročini in slabem vremenu. Tretje pleme — možjaka — z obilim, pa slabim pridelkom sadijo večinoma na Angleškem in v Ameriki. Glavna stvar je, da dobiš močnih in zdravih sadežev, kateri niso ne v sredi, ne zunaj poškodovani, in sicer le enega, ne pa zmešanega plemena. Pri sajenji mora biti oko zmerom navzgor obrnjeno. Nasadi naj se pa v lepe vrste, kajti one so pravi kinč hmeljišča. Hmelj kar naravnost hoče imeti vrste in brez vrst dobrega pridelka ni pričakovati, ker le tedaj prederejo solnčni žarki v posamezne vrste in zorijo hmelj enakomerno, če je med rantami dosti prostora. Da pa napraviš lepe enako široke vrste, treba ti je hmeljišče nako-ličkati, in sicer uže zgodaj spomladi, o kolikor mogoče suhem vremenu. Stavijo naj se količki ravno 160 cm vsaksebi, ker ta razmera se hmelju najbolje prilega, količke si dober kup pripraviš lahko pozimi iz mehkega lesa. Jamice za sadeže naj se skopljejo kakih 50 cm od vsacega količka proti polclanjšnjemu solncu. Prvo leto sadiš tudi krompir lahko v vsaki strani hmeljskih vrst. Krompir sadi se na novem hmeljišči tako. da se od vsake rante 20 cm proč zasadi eden grob krompirja na vsaki strani, od rante do rante na dolgost se pa zasajajo še po trije grobi: tako da je dovolj prostora za osipanje. Kako se sadijo sadeži in kako se ii z r e j a j o v prve m letu? Pred vsakim količem naredi z lopato jamico na štiri ogle tako široke, kakor je lopata. Dobro je clejati na dno vsake jamice komposta ali pa segn jitega gnoja, ker tak gnoj rastlinam pomaga, cla dobijo čvrste in močne korenine. Nikdar pa ne gnoji jamic z nesegnjitim (frišnim) gnojem, kajti po takem gnoji sadeži v prvem letu močno odžene jo, ali uže v drugem letu začnejo hirati. Jamice naj bodo 15—20 cm globoke; v mokri legi, sadijo se sadeži nekoliko plitveje, pregloboka saditev pa tudi v peščeni zemlji ni pridna. Na reznik nam je se nekoliko rahle zemlje in saditev je gotova. Hmelj se skoraj tako lahko prime, kakor vrbova šibica; vendar je dobro, ako si omisliš nekaj več sadežev, kakor jih za nasaditev potrebuješ, da lahko posajaš, če bi kateri ne bil odgnal. Reznike pa hrani v zemlji! Reznik požene več odrastkov, puščati smeta pa se le po dva, če sta močna. Kedar je sadež pognal odrastek ali dva odrastka 15 do 20 cm visoko, postavi 4 do 5 metrov dolge kole. kakoršnih na žagah dober kup dobiš, namesto prejšnjih nizkih količkov. Odgnale trtice pa privezi na nje s slamo ali cigiljem. Ko začne plevel poganjati, okopa j in osnaži rastline plevela! Nepotrebni, odrastki naj se porežejo, ostali pa skrbno vežejo. Med vrstami sajeni krompir se o pravem času najhitreje osiplje s plugom; kdor pa nima sposobnega pluga pri rokah, naj z vrši fo delo z motiko. Tudi hmelj naj se proti zoritvi osiplje. Prav dobro je mlademu hmelju uže v prvem letu 2—3 krat pognojiti z gnojnico. Gnojnica pripelje se v sodili na hmeljišče, potem se pa z vrčem (kanglo), kakoršne imamo za škropitev vrtov, zaliva mlademu hmelju. Zaliva naj se pa le tedaj, če pričakujemo gotovega dežja, ali pa precej za dežjem. Nikdar pa naj se ne zaliva, kedar je hmelj v cvet ji. Gnojnica res oživi korenine in vso rastlino, ali hmelj navadno potem tako zdivja, da postanejo glavice puhle in obrodijo le malo vreden sacl. V naslednjih letih se mora s hmeljiščem varno ravnati. Prvo delo je zrahljan je zemlje. Zemlja naj se rahlja v jeseni. Drugo in najimenitnejše delo je pa rezatev. Ko začnejo korenine odganjati, naj se prične z rezatvo. Rezatev je zelo težavno delo in tir j a izkušenega hmeljarja. Kdor ni izurjen v tem delu, drži naj se sledečih pravil: Najprvo treba je rastlino odgrebsti in sicer previdno in rahlo, da se mladike ne poškodujejo. Poišči potem stari vrh in prejšnje mladike ter primi vse, kar je nad starim vrhom, v leiiico, z desnico pa odreži ravno nad lanskim reznikom vse odrastke in otrebi vse nepotrebne koreninice. Sadeže ali reznike shrani na hladnem, zračnem prostoru ali jih pa zakoplji v zemljo, dokler je čas saditi. Tretje delo je kolitev. Koli morajo biti 8 metrov dolgi; koliti se pa mora o lepem suhem vremenu, da se zemlja preveč ne potepta. Da trajajo koli dalje čase, treba jih je na spodnjem koncu ožgati ali pa s kotranom namočiti ali namazati. Hitreje gre delo izpod rok. če se luknje uže naprej napravijo z bodalom iz trdega lesa, katero ima z železom okovano špico. Luknje naj se kopljejo kakih 3O—40 cm globoko, da se potem koli močno in trdno postavijo. Četrto delo obstoji v tem, da odgnale mladike rahlo privežeš Ii kolom, kar se t olik rat ponavlja, kolikorkrat je treba. Vezanje opravlja naj se vestno, ker mala zamuda napravi mnogo truda. Najboljše vezilo, katero je pri nas v navadi, je »cigelje« (Binsengras), potem lipovo ličje ali pa dobro uglajena slama. Najlepše tri mladike se pri-vežejo. vse druge pa, razun ene, se porežeje nizko pri tleh. Eno mladiko pusti namreč iz tega vzroka, da jo privežeš h kolu tedaj, če bi se katera onih treh uže privezanih poškodovala. Vse nepotrebne odrastke in vso nesnago pa do dobrega otrebi. Vezati moraš tako dolgo in tolikrat, da prirastejo mladike clo vrha. Nepotrebni odrastki odstranijo naj se z nožem in ne z nohti. Po vezatvi je treba pridno osipati z motiko ali pa s plugom. Koliko let se limelj ji a eni in isti zemlji dobro obnaša? Vsak kmetovalec iz lastne skušnje ve, da ena in ista rastlina ne mara več let zaporedoma tiste zemlje, vsaj se še zelje naveliča s časom svojega starega zelnika. Vendar učaka v nekaterih legah zelo visoko sta- 5 Celjski zbornik 65 rosi in kaj dobro rodi. Doživi se pa hmelj n /2-/5 letih, vendar orže hmeljišče še zmirom več dobička, kakor vsaka druga poljedeljska rast lina. Da pa oslabelo in zastarelo hmeljišče z novega na noge spraviš, ne potrebuješ nove knjive, le staro hmeljišče dobro preštiliaj in pognoji, stare korenine pa do živega potrebi! Zelo važno vprašan je pri pridelovanji hmelja je. kako se naj hmelju gnoji. Omenili smo uže, da je treba hmelju uže prvo leto />ri saditvi z me-šancem (kompostom) po dvakrat ali trikrat pognojiti. pa tudi z gnojnico o pravem času prilivali. Ker pa hmelj kaj naglo raste in visoko svoje mladike odžene, potrebuje tudi veliko živeža ter zemljo, ako se hmeljišče pridno ne gnoji, v malo letih popolnoma izmolze. Najnavadnejši gnoj jc mešanec ali kompost, gnojnica, gips in pepel. Nikdar pa se ne sme preobilno gnojiti, ker trtice potem zdivjajo in rodijo le puhle, malo vredne glavice. Isto tako se ne sme gnojiti o veliki suši in tedaj, kadar je hmelj v cvletji. Toliko o gnojitvi. koncem avgusta ali v prvih dneh septembra svetijo se na kolih lepe rumeno zelenkaste bučice ali glavice: hmelj je dozorel, treba ga je obrati in spraviti domu. Obiranje je kaj lahko delo: najcenejše je. ako se to delo otrokom in ženskam prepusti. Na polji se trtice na kolu odvijejo in s koli in trticami vred na tla poderejo ali se pa na stoječem kolu 50—40 cm nad zemljo odrežejo, v svitek povijejo in na tla položijo, kol sam pa se z ostalimi trticami in glavicami ravno tako podere, kakor poprej. Obiralec mora vsako glavico posebej tako odtrgali, da pusti vsaj pol peče Ijna ali repa pri glavici, isto tako mora vse prirastke v glavici otrebiti in prav čisto obirati. Ne obiraj pa prezgodaj, kajti s tem si dvakrat škoduješ: ker potem nima hmelj tolike vrednosti in rastlina zgubi veliko moči za prihodnje leto. O slabem vremenu ali pri dolgem deževanji se na polji ne dii obirati, tedaj je treba spraviti hmeljevino pod streho, ker je mokrota glavicam zelo škodljiva. Pa tudi v lepem vremenu se tako dolgo ne sme obirati, dokler je še rosa. da glavice zavoljo mokrote ne orudečijo ter svoje vrednosti ne zgubijo. Orudečeli hmelj se ne proda tako drago, kakor zdravo blago. Brž ko je hmelj obran, se hmeljeoe glavice v nalašč za to pripravljenih vozovih ali pa v vrečah (žakljili) domu spravijo in kakor hitro mogoče na zračnem in suhem prostoru raztrosijo. Zelo važno je vprašanje: kje in kako se hmelj suši? Hmelj sušimo: Na zračnih prostorih, na sušilnicah, katere so nalašč za to pripravljene, ali pa tudi v hiši, katero dobro kurimo. Zračni suhi prostori so podi ali skednji. podstrešje in tudi stanovanja. Se ve da ne moremo v isti sobi, v kateri sušimo hmelj, stanovati, ker je hmeljev duh premočen. Prostori, v katerih sušimo hmelj, imeti morajo lesena tla, kamnita tla pa za sušitev niso, ker se rada na pijejo mokrote, hmelj pa pri počasnem sušenji kaj rad plesne. Da se glavice hitreje sušijo, treba je hmelj vsak dan po dvakrat ali pa osa j enkrat dobro z grabi jami premešati. V sobi. kjer sušiš hmelj, naj bo 40-45 gradov Celzijevega toplomera. Ako imaš veliko hmeljišče, napraviti je treba posebnih sušilnic, katerih nam tudi zaradi obširnosti popisati ni mogoče. Važno je še vedeti znamenja, katera mora suh in dober hmelj imeti, in ta so: Prijeten in močen duh, glavice morajo biti razsipčne. pecelj v sredi glavice se ne sme vpogniti, ampak krhko odlomiti. Kdor hoče o hmeljariji več izvedeti, naj si kupi »Navocl o hmelja-riji«, katerega dobi pri spisatelju tega navoda, Janezu H a u s e n b i c h l er ju, posestniku v Žavcu. E. K. JOSIP BILGER i Prav gotovo o nobenem prebivalcu Savinjske doline doslej še ni bilo toliko različnih mnenj kakor prav o Josipu Bi Iger jn. Začnimo pri najnovejšem zapisu, na 394. strani SAVINJSKEGA ZBORNIKA 1965: »Trajno je uvedel v dolino hmelj Virtenberžan Josip Bilger. oskrbnik kneza Sahna v Novem Celju, ki je hmeljske sadike leta 1871 prinesel iz svoje rodne dežele.«* O Josipu Bilger ju sem v SAVINJSKIH ZANOHTNICAH, ki so izhajale v Celjskem tedniku od 5. 3. 1959 do IS. 6. 1965, že nadrobno razlagal nevzdržnost dosedanjih trditev o njem. Prav zavoljo tega moram nadaljevati. Janez Hausenhichler pravi na 20. strani svojega NAVODA O HMELJAR! JI 1882: »V naši savinjski dolini je pričel knez S al m leta 1865. tudi z malim hmeljiščem, do sedaj pa že obdelu je 14 oral.« Najstarejše poročilo o Josipu Bilgerju, ki je izšlo v DOMOVINI. 13. aprila 1894 v Celju, pravi med drugim: »Ranjki gospod Bilger je bil rodom Nemec iz Bavarske in po svojem poklicu izurjen v umnem poljedelstvu, posebno pa v hmeljoreji ter je v tej stroki služboval v Wirtenbergu. od koder ga je pozval knez Leopold Salm — Reiferscheid, takratni lastnik graščine Novo Celje. Leta 1865 je prišel, da tukaj nasadi hmelj.« Muzejska zbirka v Laškem hrani med drugim tudi barvno reprodukcijo Josipa Bi Igerja (objavljam jo na strani 69). pod katero stoji z izpisano pisavo: » Herr Bilger, Verwalter der Herschaft Neueilli — der erste Hopfenbauer im Sanntale — 1864«. Honorarni upravitelj laške muzejske zbirke upokojeni sodni svetnik dr. Arnold Pernat, ki je prejel barvno reprodukcijo od nekega daljnega * V tem in v naslednjih citatih podčrtal pomembnejše besede ~ J. S. sorodnika Josipa Bilgerja v muzejske namene, mi je obljubil, da bo po svojih močeh poskušal dobiti verodostojne podatke o njem. Mnogo povedo tudi vpisi v matične knjige na občini Žalec. V njih stoji, da se je Josipu Bilgerju rodila prva hčerka Marija Josefa Anna Scharlotte 2. januarja 1866 v »Dobnischendorf 1 — Schloss Neu-Cilli druga hčerka Josefa Genovefa pa 10. 2. 1868 i stol am. Potemtakem smemo skoraj utemeljeno zatrjevati, da je Josip Bilger prišel z Bavarskega v Novo Celje v letu 1864 ali 1865, vsekakor pa pred 1866 in prav tako povsem verjetno z namenom, da oskrbuje knezu Salmu prve hmeljske nasade. Na tem mestu moram objaviti podatke, ki jih je SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON 1928 objavil v I. knjigi na 328. strani o Juniju Petru Hörnesu: »Hörnes, Jurij Peter, duhovnik, hmeljar, r. 19. jul. !826 v Kairlstadtu, u. 21. dec. 1889 v Möggingenu ob Bodenskem jezeru. Bil je duhovnik in oskrbnik pri knezu Salmu na gradu Herschbergu ob Bodenskem jezeru, pozneje župnik v Kippenhausenu in od 1874 do smrti župnik v Möggingenu. Proti koncu šestdesetih let ga je poklical lastnik Novega Celja pri Žalcu, stari grof .Salm, da bi svetoval, kako bi se dalo posestvo bolj dobičkonosno obdelovati. PI. je preiskal zemljo, proučil klimatične razmere in nasvetoval sajenje hmelja. Poskus se je obnesel H. je naučil grajskega vrtnarja Jož. Bilgerja. kako je treba ravnati s hmeljem. Kmalu so nasadili hmelj baron Hackelberg. baron Warsberg in Zalčan Hausenbihler. V nekaj letih se je razširilo hmeljarstvo po Savinjski dolini do Mozirja in je danes pomembna gospodarska panoga. Tudi v möggingenski okolici je H. 1875 uvel hmeljarstvo in s tem gospodarsko pomagal ondotnemu prebivalstvu. L. 1886 je zadnjikrat obiskal Novo Celje. — P rim.: razsodbo okr. sodišča v Celju z dne 24. novembra 1911 v pravni zadevi Kunst-Čremožnik: poročilo Salm-Reiff er -scheidtovega višjega oskrbnišlva, Schloss Dyck v Potenju. Lkn.« Lkn. je kratica za dr. Franca Lukmana, pred leti umrlega profesorja teološke fakultete v Ljubljani. Dr. Lukman je po rodu iz Tabora v Savinjski dolini, rojen 24. novembra 1880 v vasi Loke. kar krepi misel, da se je že kot rojak zanimal za zgodovino Savinjske doline. V Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani sem poskušal med njegovo zapuščino poiskati dokazilne listine, ki jih navaja za Hörnesa, vendar na nesrečo ni tam prav ničesar. PORTRET JOSIPA BILGER JA Barnno reprodukcijo portreta v olju s podpisom >,Eer Bilger Vermalter der Herschaft Neucilli — der erste Hopfenbauer in Sanntale — 1864'/, hrani Muzejska zbirka v Laškem. V zbirko jo je prevzel upokojeni sodni svetnik dr. Arnold Pernot. ki se po mojih cloomih o vrednosti kot dokazilne listine, zavzema za raz-čiščenje nastanka. Velikost (notranja luč): višina 265 cm. širina 19.8 cm. Izrez po vsej verjetnosti večje barvne reprodukcije, ki naj bi predstavljala Josipa Bii-gerja v letu 1864, je visok 18 cm. širok pa 173 cm. Avtor ni znan. JT desnem kotu spodaj ovalnega izreza je signatura: Z. M. Prevod podpisa: Gospod Bilger. oskrbnik novoceljske gospoščine — prvi kmet-hmeljar o Savinjski dolini — 1864«. "W-XA. tcx- xi^i^n c t £ flux-fo ^(^AAK iiti Aw-etötäc&wfs&ii&xuwi m yl-XUx n i lA oc 2c Vsekakor bi bilo zelo dobro kakorkoli poiskali po dr. Fr. Liikiuani! citirano »poročilo Salm- Reiferscheidtovega višjega ©skrbništva, Schloss Dyc k v Porenju«, kar pa nikakor ne bo lahka zadeva, če bo sploh kdaj in kdo to uspel. Po mojem mnenju peljejo vse niti za spor glede Hörnesa in Bilgerja v župnišče Sv. Petra v Savinjski dolini. Župnik dr. Ivan Jančič je o očetu savinjskega hmeljarstva« mnogo zapisal v svojo kroniko. Sploh je dr. Ivan Jančič zame še velika uganka, ki jo bom prej ali slej razvozlal. \ prašljivo je namreč, kaj je vzrok in kaj posledica? Vpis v šempetnsko župnijsko kroniko ali zapis v SLOVENSKI BIOGRAFSKI LEKSIKON? kaj je nastalo prej in kaj pozneje? Nadvse zanimiva pa je tudi po dr. Fr. Lukmanu citirana pravda med Terezijo Kunst, gostilničarko iz Žalca, in Francem Čremožnikom. kmetom — hmeljarjem iz Spodnjih Grušovelj. O tej »pajčji pravdi kaže spregovoriti tudi na tem mestu nekaj več (predvsem moje pravno mnenje o njej)! Iz zapisa v šempetrsko kroniko sledi, da je Franc Čremožnik. po domače Pajk iz Spodnjih Grušovelj. zastopan po odvetniku dr. Ben-koviču. leta 1911 tožil pri cesarsko-kraljevski okrajni sodni jI v Celju It režijo Kunst, gostilničarko v Žalcu, hiša še dandanes stoji nasproti samopostrežne trgovine na zahodnem koncn mesta, ter zahteval izročitev 40 kron, založen znesek iz stave med njim in Andrejem Antlogo. kmetom iz Gotoveilj, z domačim imenom prav iako Pajk. Kako je verjetno potekala stava? Predmet stave je bila trditev Franca Cremožniika. češ da hmelja v Savinjski dolini ni vpeljal Josip Bilger, marveč neki duhovnik iz Bavarske. Andrej Antloga pa je zatrjeval, da gre slava kot prvemu hmeljarju v Savinjski dolini Josipu Bil-gerju. Andrej Antloga je takoj izročil 20 kron gostiIničarki Tereziji Kunst v shrambo. Franc Čremožnik pa tako velikega zneska ni imel pri sebi, zavoljo česar je zanj založila 20 kron Terezija Kunst, ki je (udi hranila pri sebi teh 40 kron do postavljenega Toka. Čremožnik in Antloga sla s? namreč sporazumela za rok 8 dni, do sv. Antona, ko mora Franc Čremožnik dokazati svojo trditev. Franc Čremožnik je zares pravočasno predložil po vsej verjetnosti »poročilo Salm-Reif ferscheidtovega višjega oskrbništva. Schloss Dyck v Porenjn«. ki ga omenja dr. Franc Lukman v SLOVENSKEM BIOGRAFSKEM LEKSIKONU. DOMNEVNI GRB JOSIPA BILGER JA Grb hrani Muzejska zbirka o Laškem, izvir pa še ni pojasnjen. Velikost (notranja luč): višina 26.5 cm. širina 18.5 cm. Podlaga je tanjša lepenka. Barue so oljnate: zelena (vrhnja lista), temnejša siva (temelj in del okrasja), svetlo siva (del oklepa) in zlata (zvezde in preostali del okrasja temelja in zgoraj), vse pa na zelo svetlo sivi podlagi. Napis pod sliko: Die Bilger — Kemptiscll Patriz. Geschlecht W. f , z. 46 je izpisan kurzivno. Avtor — neznan. Vse kaže, da je Franc Čremožnik pred tem tudi vrnil Tereziji Kunst od nje založenih = posojenih 20 kron, kajti stava je glede na to bila veljavna. Terezija Kunst je — po zapisu iz šempetrske kronike — kar sama prejudicirala stavo, kajti zavrnila je od Franca Cremožnika predloženo pismeno »poročilo« in izročila krat kom a lo vseh 40 kron Andreju Antlogi. Znano je, da je bil pokojni dr. Ivan Jančič, šempetrski župnik, strasten pravdač in je že kot tak verjetno napotil Franca Cremožnika na sodišče. Cesarsko-kraljevska okrajna sodni ja v Celju je tožbenemu zahtevku Franca Cremožnika ugodila in obsodila Terezijo Kunst, da mora izročiti Francu Čremožniku pri njej za stavo shranjenih 40 kron pa še plačati pravdne stroške v 14 dneh pod izvršbo. Iz tega je razvidno, da je sodišče imelo kot potrebno v danem primeru rešiti samo dejansko vprašanje, ali je hmeljarstvo v Savinjsko dolino vpeljal nemški duhovnik Jurij Peter Harnes in alii je tožnik Franc Čremožnik to svojo trditev pravočasno dokazal. Sodišče je menilo, da je že sodno znano, da se je hmeljarstvo razširilo d Savinjski dolini šele potem, ko ga je gospoščina Novo Celje začela uspešno gojiti, vsi poprejšnji poskusi pa so bili glede na to brez pomena. V ostalem je sodišče izvajalo listinske dokaze in dokaze s pričami ter zaključilo, da je Franc Čremožnik svojo trditev dokazal. Ali je sodišče to dejstvo pravilno ugotovilo, je stvar pravnika, ne zgodovinarja, vsekakor pa tudi zgodovinar ne more mirno teh ugotovitev sodišča, ki je to vprašanje ugotavljalo v kontradiktornem postopku in je postala ta sodba pravnomočna brez pritožbe. Drugo vprašanje pa je, koliko je cesarsko-kraljevska sodnija v Celju ravnala po takrat veljavnih materialnih predpisih civilnega prava. V pravdi Čremožnik — Kunst je šlo za stavo. Stava je pogodba na srečo, ki so jo poznali že Rimljani pod oznako »sponsio«. Pogodba o stavi je ena izmed pogodb na srečo, ki so veljavne tudi po naši pozitivni zakonodaji. Naša družba gleda na pogodbe na srečo pozitivno le v izjemah in le nekatere take pogodbe dopušča, proti drugim pa nastopa negativno. Zakaj? Cilj takih pogodb je večji del le dosega imovinske koristi na srečo, kar kaže na težnjo posameznikov, da bi dosegli dohodek brez dela. Kljub temu pa še današnji družbeni reci dopušča pogodbo o stavi in tudi nekatere druge igre na srečo (npr. državna loterija), dasi je bil na primer sam Vladimir Ujič Lenin velik nasprotnik loterije. Glede pogodbe o stavi veljajo dandanes še vedno določila Občega državljanskega zakonika iz leta 1911, tako kot so veljala med pravdo Čremožnik —• Kunst. Besedilo paragrafa 1270 ODZ: »Ako je dogovorjena določena cena o dogodku, ki je obema strankama še neznan, za tistega, čigar trditev se uresniči, je to stava. Ako je tista stran, ki je dobila, zanesljivo vedela za izid in ako je to zatajila drugi strani, je kriva zvijače in stava je neve- i javna, listo stran, ki je zgubila, pa jej je bil izid prej znan. je imeli za darovalca.« Besedilo paragrafa 1271 ODZ: »Poštene in sicer dovoljene stave so obvezne, koliko pogojena cena ni bila zgolj obljubljena, marveč resnično plačana in založena. Sodno se cena ne sme terjati.« Besedilo obeli paragrafov ODZ dokazuje, cla je bilo v primeru Čremožnik -— Kunst sicer zadoščeno pravnim predpisom v drugih pogledih. zlasti glede tega, da je bila stava založena, ni pa bilo zadoščeno predpisu v polni meri glede na pogoj, da mora bili dogovorjena določna cena o dogodku, ki je obema strankama še neznan. Predpis namreč to zahteva, v danem primeru pa bi se prej dalo govoriti, da je dolžniku Francu Čremožniku ob sklenitvi stave dogodek, glede katerega sta se stavila z Antlogo, bil že znan in da zavoljo tega stava ni bila dopustna. \ lej smeri je potemtakem veljavnost te stave s pravnega gledišča dvomljiva. Določila paragrafa 1270 ODZ bi torej ne bilo uporabljivo, uporabiti bi se dalo kvečjemu ob zelo široki razlagi oziroma celo z uporabo analogije, ki pa se v pravu uporablja zelo redko. Kakšen bi bil izid pravde Čremožnik — Kunst dandanes? Kljub temu, da veljajo še vedno glede na stavo isti predpisi, bi se sodba po vsej verjetnosti glasila drugače, zlasti pa se ne bi mogla uporabljati kot dokaz za »očetovstvo savinjskega hmeljarstva". Zanimiva je ugotovitev, da Josipa Bilgerja ne omenja v svoji knjigi niti Janez Ilausenbichler in ni o njeni niti besedice v SLOVENSKEM BIOGRAFSKEM LEKSIKONU. Za letnico, ko je prišel Josip Bi Iger v Novo C elje, pa se bo zlagoma le treba sporazumeti: mnogo dejstev kaže, da je bilo to leta 1864 ali kvečjemu 1865. Originalno barvno reprodukcijo in originalni barvni naris domnev nega grba Bilgerjevih. ki ga objavljam na strani 71, sem poslal strokovnim izvedencem v presojo, vendar brez uspeha. Vsekakor pa bo treba še naprej ugotavljati natančnejše generali je ter zlasti še vlogo Josipa Bilgerja pri polaganju temeljev trajnejšim hmeljskim nasadom v Savinjski dolini. Kako vsestransko je zmagalo mnenje, da gre zasluge za začetek trajnega hmeljarjenja v Savinjski dolini pripisati nemškemu duhovniku J. P. Hornesu, dokazujejo vsi zapisi do »nastopa« žalskih tržanov. ki so bili večidel za takratne razmere zares »napredno« usmerjeni. Avtor ene izmed najboljših zgodovinskih del o Celju in okolici dr. Andreas Gubo (»Die Geschichte der Stadt ( i11Iii — 1909) sicer mimogrede na 445. strani pravi, da je 27. marca 1894 (pravilno 25. marca!) v Petrov-čah umrl »bivši oskrbnik gospoščine Novo Celje, Jožef Bilger, ki je vpeljal hmeljarstvo v Savinjsko dolino« (» ... den Hopfenbau ins Sanntal gebracht hatte«), vendar ga na primer v »stvarno in imensko kazalo« na kraju knjige sploh nii vnesel, skralka. zadostoval mu je le en sam samcat stavek. Še bolj prepričljiv dokaz o prevladujočem mnenju, kdo naj bi kot prvi zaoral ledino v umno hmeljarjenje, pa je v knjigi SLOVENCI V DESETLETJU 1918-1928, ki jo je uredil 1928 dr. Josip Mal, in sicer na strani 504: Nagrobnik Josipa Biigerja na žalskem pokopališču. » ... Hmeljarstvo sega v Sloveniji nazaj v srednji vek. Hmelj so prinesli k nam skoro gotovo nemški naseljenci, ki so služili na posestvih briižinskih škofov v okolici Škofje Loke. Da se je gojenje hmelja kmalu splošno razširilo, nam pričajo krajevna imena, ki so dobila naziva nje po hmelju, npr. vas Hmeljčič, grad Hmeljnik itd. Konec srednjega veka pa je zaradi stalnih vojn gojitev hmelja jela poneha vati in se je ponekod tudi docela opustila, dokler se ni v 19. stoletju zopet na Šta-jepskem obnovila.« Ali se je potem sploh treba čuditi, da je celo eesarsko-kraljevsika sodnija v Celju menila, da je že sodno znano, »da se je hmeljarstvo razširilo v Savinjski dolini šele potem, ko ga je gospoščina Novo Celje začela uspešno gojitii«? Kakor sem že poprej zapisal, velja počakati na znanstveno oceno podatkov, ki jih je vpisal dr. Ivan Jančič v kroniko šempetrske župnije. ! v if.11850 na 117.3.189% V Petrovea itifaroviletj« hmeljarstva v ■ S»'.dölifli postavili teljarf Napis na nagrobnem spomeniku, ki zgovorno ponazarja polstoletni spor glede Josipa Bilgerja. PRAVNA UREDITEV PRIDELOVANJA ŽLAHTNEGA HMELJA IN VARJENJA ŽLAHTNEGA PIVA Preučevanje pravne ureditve pridelovanja žlahtnega hmelja in varjenja žlahtnega piva sodi po mojem prepričanju med najtežje naloge zgodovinarja. Še posebej pa velja ta poudarek za nas, ki nimamo doslej niti enega samega pregleda zadevnih ukrepov ali normativnih predpisov, čeravno nam je na voljo izredno bogato založena zakladnica, od prvih zapisov v urbarjih prek avstrijske odlične zakonodaje pa njej zelo enake » k r a I j e vs k o - j 1.1 gosi o v a n s k e « zakonodaje do dandanes. Že v uvodu sem sicer razložil, zakaj sem se odločil za obravnavanje pravne ureditve proizvodnje hmelja in piva na slovenskem ozemlju, vendar moram na tem mestu ponovi ti. Kakor pokojni univerzitetni profesor iu tudi moj predavatelj dr. Metod Dolenc ni mogel pni zasnovanju okvira za svoje še dandanes odlično delo PRAVNA ZGODOVINA ZA SLOVENSKO OZEMLJE — Ljubljana 1935 — drugače, kot je storil, da je namreč »upošteval, da je že skrajni čas, da dobe Slovenci, zlasti pa akademska mladina pregled pravnega življenja celotnega naroda od prvih časov naselitve do današnjega pravnega položaja v kraljevini Jugoslaviji, pa tudi v naših 'neod.reaen.ih' deželah----« (podčrtal j. S.), pravtako tudi jaz ne morem drugače, kot da zajamem vse »prvobitno v Evropi« slovensko ozemlje, seveda s poudarjenim pridržkom, rla je treba vse potrebno spremeniti, zlasti, ker se je tudi sani pojem »neodrešene dežele« na moč izmenjal. Vse je medsebojno tako povezano, da bi'bilo okrnjeno, karkoli bi poskušal prikazati samo za ozemlje, ki je danes začrtano kot Sil Slovenija. Stari Slovani so kot vrtnarji učili zahodno Evropo, kako se goji hmelj. (Glej opombe v uvodu, ko dr. Carl Stiegler priznava zvezo krajevnih imen Lohwinden, Geisenfeldwindcn, Winden bei Scheyern z našimi predniki. Wenden = Stari Slovani!). Ali nisem potemtakem nekako obvezan izvleči zadevne zapise za vse kraje, tja do »frankovske srednjeveške dežele«? V zajetnem znanstvenem delu svetovnega slovesa L'AGRICUL-TlIRE AU MOYEN ACE — DE LA FIN DE I/EMPIRE ROMAINE AU XVI0 SIEGLE je leta 1950 zapisal ROGER GRAND, francoski učenjak, da je na primer že v zgodnjem srednjem veku bilo neko »kmečko posestvo de Quillebeuf dolžno dobavljati (svojemu zemljiškemu gospodu, op.: J. S.) mernik hmelja, piščanca in pet jajc«. Dobeseden francoski tekst: » ... Un mause de Quillebeuf livre un boisseau de houblon, un poulet et cinq oeufs«. Sorodnih fevdalnih obveznosti glede na hmelj je prav na slovenskem ozemlju precej, namreč zgodovinskih listin, ki o tem pričajo, prav zavoljo tega terjajo samostojno poglavje v moji knjigi. Za tokrat le toliko, da je ves srednji vek pač z »izjavami oblastvene volje« poskušal predvsem urejevati oziroma vsaj kontrolirati proizvodnjo piva, medtem ko spadajo prvi normativni predpisi glede na pridelovanje hmelja šele globoko v novi vek. Nikakor pa si ne smemo zamišljati že kar neke vrste srednjeveških »pivovarn«, ne, pivo so varili v samostanih ali zelo blizu njih ali pa tudi že v tako imenovanih »hišah, ki so pooblaščene za varjenje piva«. V trgih in mestih — v srednjem veku niso vselej in v vsakem primeru razločevali »inest« od »trgov«, marveč se je navadno štelo nasel je, kjer je bil trgovski promet zaznaven, kol trg. ne glede na siceršnje poimenovanje — so bile posebne hiše, ki so posedovale listine o »pravici varjenja in točenja« za kolikor toliko natančno določeno območje, znotraj katerega ni smel variti, prodajati in točiti nihče drug. Seveda je o tem najčešče odločalo plemstvo, ki si je prilaščalo pravico tudi s silo zagotoviti, da je lahko bilo v dovoljenem prometu le pivo iz njihovih »pivovarn«, to je delavnic za pivo. Zlagoimia pa se poskusi z »izrazi oblastvene vol je« prenesejo tudi na pridelovanje hmelja ali vsaj skupno za hmelj in pivo. Sploh velja poudariti, da je želja, kako obvarovati pridelek določene dežele (pokrajine ali tudi ozkega predela), ki se odlikuje z določenimi posebnostmi (uporabnostmi), pred ponarejevanjem, prastara! Beseda je tu o poljskih pridelkih in ne morda kakršnihkoli »izdelkih« ali še natančneje najprej za vino in nato še za pivo oziroma za vinsko trto in za hmelj. Med najbolj zanimive takšne listine sodi REINHEITS-GEBOT iz leta J516. Ni nemške knjige, ki se tako ali drugače nadrobneje ukvarja z zgodovino hmelja ali piva, da ne bi omenila ta (prosto prevedeno) KNEŽJI UKAZ O VARJENJU IN TOČENJU PIVA. Znova in znova ga izdajajo v najrazličnejših velikostih in barvah za okras na stenah v točilnicah, hotelih in uradnih prostorih. i DAS REINHEITSGEBOT 1516 Wir oerordnen, setzen und wollen mit dem Rat unserer Landschaft, dass forthin überall im Fürstentum Bayern sowohl auf dem Lande wie auch in unseren Städten und Märkten, die keine besondere Ordnung dafür haben, von Michaeli bis Georgi eine Mass (bayerische = 1.069 Liter) oder ein Kopf (halbkugelform. Geschirr für Flüssigkeiten — nicht ganz eine Mass) Bier für nicht mehr als einen Pfennig Münchener Währung und von Georgi bis Michaeli die Mass für nicht mehr als zwei Pfennig derselben Währung, der Kopf für nicht mehr als drei Heller (Heller = gewöhnlich ein halber Pfennig) bei Androhung unten angeführter Strafe gegeben und ausgeschenkt werden soll. II o aber einer nicht Märzen-sondern anderes Bier brauen oder sonstwie haben würde, soll er es keineswegs höher als um einen Pfennig clie Mass ausschenken und verkaufen. Ganz besonders wollen wir. dass forthin allenthalben in unseren Städten. Märkten und auf dem Lande zu keinem Bier mehr Stücke als allein Gersten. Hopfen und Wasser verwendet und gebraucht werden sollen. Wer diese unsere Anordnung wissentlich übertritt und nicht einhält, dem soll von seiner Gerichtsobrigkeit zur Strafe dieses Fass Bier, so oft es vorkommt unnachsichtlich weggenommen werden. Wo jedoch ein Gäuivirt von einem Bierbräu in unseren Städten, Märkten oder auf dem Lande einen, zwei oder drei Eimer (= enthält 60 Mass) Bier kauft und wieder ausschenkt an das gemeine Bauernvolk, soll ihm allein und sonst niemand erlaubt und unverboten sein, die Mass oder köpf Bier um einen Heller teurer als oben vergeschrieben ist, zu geben und auszuschenken. Smiselni slovenski prevod: KNEŽJI UKAZ O VARJENJU IN TOČENJU PIVA 1516 Mi ukazujemo, postavljamo in hočemo skupno z našim deželnim zborom, da se vsepovsod v kneževini Bavarski odslej naprej — na deželi kakor tudi v naših mestih in trgih, kjer ni za to posebnega dovoljenja, ne sme — od svetega Mihaela do svetega Jurija — prodajati in točiti maseljc ali vrček piva nič draže kot po beliču monakovske veljave ter od svetega Jurija do svetega Mihaela maseljc nič draže kot po dva beliča iste veljave, vrček pa nič draže kot po tri vinarje — pod pretnjo kazni, ki jih spodaj naštevamo. Kjerkoli pa bi kdorkoli zvaril ali kakorkoli dobil drugačno in ne marčno pivo. ga ne sme pod nobenim pogojem točiti in prodajati draže kot maseljc po beliču. Še prav posebno pa je naša volja, da se pri varjenju piva ne sine odslej naprej in nikjer uporabljali drugih primesi kot izključno in samo ječmen, hmelj in voda. kdor bo to našo zapoved zavestno kršil in ne bo prenehal, mu mora pristojna sodna oblast kadarkoli bi se to zgodilo — za kazen neprizanesljivo zapleniti vso zalogo piva. kadar pa bi krč m ar kupil od za varjenje piva pooblaščene hiše. k jerkoli v naših mestih, trgih in na deželi, eno vedro ali dve ali tri vedra, da bi ga točil vaškemu kmečkemu ljudstvu, je njemu in sicer nobenemu drugemu dovoljeno prodajati, vendar pa maseljc ali vrček tudi za vinar ne (Iraže. kot je zgoraj predpisano. (OPOMBA: Die Mass = bavarski maseljc = 1.069 1 Der Kopf = polkroglasta posoda za tekočine, nekoliko manjša od maseljca Der Pfennig' = belic (para. najmanjši del temeljne enote) Der Heller = vinar = navadno polovica belica Der Eimer = vedro = 60 maseljcev Sv. Mihael = 29. septembra, sv. Jurij = 23. aprila i I oda naj preidem na slovensko ozemlje! \ poglavju Dr. Fr. X. Hlubek ISbO je med drugim opisana tudi izrecna pripomba, češ da »se prodaja štarejski hmelj pakiran v češke vreče in verjetno kot žateško državno blago«, kar hkrati pomeni kot odlično blago. lam je tudi ugotovljeno, da ne ustreza organizacija proizvodnje in trgovine, kar pa spet pomeni že določeno zahtevo po pravni ureditvi, po zaščiti provemience blaga, izvira hmelja. Vrhunec pravne ureditve na ozemlju bivše Avstro-Ogrske. znotraj katerega je bilo tudi (za naš primer posebej vzet termin) »slovensko ozemlje«, je bil v »ZAKONU o oznamenihi, iz katerega kraja je hmelj, z dne 17. marca 1907«. Ce hočem območje, za katerega je veljal zakon z dne 17. 3. 1907. še zožiti, tako da bi veljalo že skoraj za današnje slovensko ozemlje, le kraje v širši okolici Gradca je treba izvzeti, potem moram na tem mestu omeniti še značilno »okrožnico« graškega državnega namestnika CLARY-ja z dne 5. maja 1907: »An den geehrten Zen-tralausschuss der k. k. Landivirtschaftsgesellschaft in Steiermark zu Graz — Hopfenprooenienzgeselz Durchführungsbestimmungen — Graz am 5. Mai 1007«. S to »okrožnico« je marsikaj — bolj kot doslej — razumljivega za izredno pravno urejen razvoj hmeljarstva zlasti še na ozemlju današnje SR Slovenije, vključno seveda v Savinjski dolini. Vpliv avstrijskega zakona z dne 17. marca 1907 na razvoj hmeljarstva na slovenskem ozemlju je glavni predmet v drugem delu moje (začrtane) knjige, zavoljo tega bi se za zdaj omejil na krajši prikaz pravne zaščite predvsem v nemškem hmeljarstvu. Kakor pravi dr. Carl Stiegler. so dobile na Bavarskem posamezne občinske uprave pravico udarjati žig. s katerim se zagotavlja pristnost na vreči (zaboju itd.) označenega hmelja, že »pred stoletji«. Knezoškof v Eichstätt« je že leta 1518 podelil pravico udarjati žig (»Siegelreclii s) Spalt«. ki da je (po dr. C. Stieglerju) že takrat prideloval hmelj s svetovnim slovesom. Žig je prikazoval »cerkev in zraven nje razklano drevo, v precepu pa — volka«. Spaltu so sledile vse občine na Bavarskem oz. po vsej Nemčiji, kjer pridelujejo hmelj. Kaj je bilo žigosanje oziroma kako se je izvajalo? Pridelovalci hmelja so pripeljali svoj pridelek v občinsko »ozna-menovalnico«, (imenujem jo po zakonu iz leta 1907, da zadržim spomin na preteklost). Tu so strokovno preizkusili izvir, za kar so bili določeni nepodkupljivi poznavalci, in hmelj so tudi stehtali. Omot (balo, vrečo, zaboj) so opremili z napisom, kjer je bilo označeno, iz katerega kraja je hmelj, nato so embalažo (omot, balo. vrečo, zaboj) zaprli (zašili, zabili) in zapečatili. Hkrati so izdali spremnico (Beigleiturkunde), na kateri je bila opisana vsebina — hmelj, s težo in krajem, kjer so ga bili pridelali. Oznamenovanje hmelja je bilo absolutno fakultativno, to je. hmeljar ni bil po zakonu obvezan, cla svoj pridelek odpelje na oznameno-vanje, vendar pa je bilo oznameno vanje izvedeno, preden je bil dan hmelj — v promet. Za Savinjsko dolino je glavni dogodek, od katerega je bil največ odvisen nadaljnji razvoj ne le savinjskega oziroma slovenskega, marveč po zlomu Avsto-Ogrske lahko rečemo kar jugoslovanskega hmeljarstva, - ustanovitev HMELJARSKEGA DRUŠTVA v Žalcu leta 1880. s prvim predsednikom (načeluikoni) Karlom pl. I lauplom. lastnikom veiepo-sestva Straussnegg v Sv. Matevžu pri Gomilskem. Domnevati smemo, da ni bil prav majhen vpliv od tod. namreč iz Žalca celo na izdajo Zakona v letu 1907. Le-ta pa je tudi med prvimi v vsej takratni Avstro-Ogrski pospešil začetek JAVNE OZNAMOVAL-NICE ZA HMELJ v Žalcu 1908 (za okraje Celje, Vransko in Gornji grad), medtem ko je bila ustanovljena UMIT J ARN A ŽALEC, registro-vana zadruga z omejeno zavezo, ali tudi čosto reklamirani 1. jugoslovanski zavod za vkladanje in konzerviranje hmelja, že celo leta 1902! lo vzajemno vplivanje iz osredka največjega hmelj,skega slovenskega in do zloma Avstro-Ogrske tudi takratnega geografskega pojma Štajerske — iz Žalca na zakonodajno oblast, pod Avstro-Ogrsko Dunaj, pod staro Jugoslavijo pa Beograd, in narobe od tod. t. j. z Dunaja oziroma iz Beograda na razvoj hmeljarstva v Sloveniji, je več kot očitno, vendar potrebuje vestno obravnavo. Če se mimogrede ozremo še na češko hmeljarstvo, ki je pravtako na moč povezano s slovenskim in jugoslovanskim (Bačka). moram omeniti — kljub omejenemu okviru tega prikaza — dejstvo, da so na Češkem zamenjali do takrat veljavni in uporabljani avstrijski zakon o ozname-liovanju. iz katerega kraja je hmelj, z dne 17. marca 1907, z novim obveznim predpisom za oznamkovanje z ZAKON O POVINNEM ZNAMKO VANI CHMELE z dne 12. avgusta 1921. V predvojni Nemčiji je veljal zakon o označevanju izvira hmelja (Gesetz über die Herkunl tsbezeichnung des Hopfens) z dne 9. de- eembra 1929. ki je določal, da je dovoljeno domače oznake hmelja uporabljali le kot dokaz krajevnega izvira, medtem ko je zakon (nemške) deželne vlade le pooblastil, da lahko določijo obveznost oznamkovanja v skladiščih za signiranje, ki so uradno določena. Res je sicer, da je bila ta ureditev ostanek iz preteklosti, ko je deželni knez kot patrimonialni gospod po lastni odločitvi na temelju fevdnega prava podeljeval občinam (mestnim in trškim) »hmeljski« pečat (HOPEENSIEGEL), vendar je zakon kljub temu le vseboval tudi določila poprejšnjega avstrijskega in češkega zakona. Dr. Carl Stiegler pravi v svoji knjigi Die deutsche Hopfenwirtschaft iz leta 1958. da je prav on »po zajetnih pripravah, ki so bile posvečene predvsem študiju na Češkem veljavnega zakona, pripravil v začetku 1927 smernice (Richtlinien) za nemški zakon o oznamkovanju provenience hmelja.« S temi navedbami želim samo poudariti natančnost pri izdelavi zakonskega osnutka, ki v Nemčiji ni prva v zgodovini hmeljarstva. Slavo nemške hmeljarske zakonodaje je zatemnilo obdobje Hitlerjevega nasilja. Kaj pa stara Jugoslavija? Ivo je bila še Kraljevina S. 11. S., se renoviranje avstrijskih predpisov ni pomaknilo z mrtve točke; vse clo leta 1932, torej že v Kraljevini Jugoslaviji, je bilo treba čakati. Toda, potem ko so prav slovenski hmeljarji povzročili — skoraj bi lahko rekel — plaz hmeljarskih zakonov, ki pomenijo po vsej verjetnosti edinstveno pravno ureditev proizvodnje Žalec z DELNIŠKO PIVOVARNO pred pruo svetovno vojno. 6 Celjski zbornik hmelja in trgovine z njim. morda najboljšo v svetovnem merilu, ki pa — na nesrečo. — ni začela niti veljati oziroma se izvajati. i udi to je preprečila nacistična okupacija stare Jugoslavije. Vendar menim, da velja ohraniti tekst staropgoslovanske zakonodaje s potrebnimi komentarji — kot morda najbolj zgovorno učiteljico za trditev, da ima naše hmeljarstvo — zares zgledno tradicijo. > drugem delu moje knjige o hmelju bodo obširne pripombe in pojasnila o vzrokih in posledicah. STARA HM EL J ARN A pred požarom leta i960. Reiehsgesettzblatt für die im Reiclisrate vertretenen Königreiche und Länder 1907 - 14. April - XLVr. Stück 101. Kundmachung des Ministers des Innern im Einoernehmen mit dem Ackerbau- minister und dem Handelsminister vom /7. April 190? wegen gehöriger Kundmachung des Gesetzes vom 17. März 1907. betreffend die Bezeichnung der örtlichen Herkunft des Hopfens. Da das Gesetz Dom 17. März 1907 im XLII. Stücke des Reichsgesetzblattes unter Nr. 93 zunächst in unrichtiger Fassung und darauf unter Richtigstellung derselben in einer den Vorschriften des Gesetzes vom 10. Juni 1869. R. G. Bl. Nr. 111, nicht entsprechenden Weise publiziert wurde, erfolgt hiemit die verbindende Kundmachung des Gesetzes vom 17. März 1907. betreffend die Bezeichnung der örtlichen Herkunft des Hopfens, unter Nr. 102 des Reichsgesetzblattes. Beck m. p. H ime rt h m. p. Auersperg m. p. Fort m. p. 102. Gesetz vom 17. März 1907, betreffend die Bezeichnung der örtlichen Herkunft des Hopfens. Mit Zustimmung beider Häuser des Reichsrates finde Ich anzuordnen, tvie folgt: § 1 Wird Hopfen unter Bezeichnung der örtlichen Herkunft feilgehalten oder in Verkehr gesetzt, so hat diese Bezeichnung in Gemässheit der Vorschriften dieses Gesetzes zu erfolgen. Hiebei macht es keinen Unterschied, ob die Bezeichnung der örtlichen Herkunft auf dem Behältnisse des Hopfens angebracht rvird oder in den auf die Feilhaltung und den Verkehr bezüglichen Erklärungen, ah: Preislisten. Geschäftsbriefen, Frachtbriefen. Rechnungen oder in den die Ware betreffenden Zertifikaten, Ursprungszeugnissen u. dgl. m. enthalten ist. § 2 Für Zwecke der Bezeichnung der örtlichen Herkunft des Hopfens können Gebiete des Inlandes, in welchen Hopfen erzeugt wird, unter genauer Feststellung und Abgrenzung derselben im Verordnungswege als Hopfenproduktionsgebiete bezeichnet merclen. Vor Erlassung einer derartigen Verordnung sind die in Betracht kommenden landwirtschaftlichen Hauptkörperschaften (Landeskulturrat, Landwirtschaftsgesellschaft u. dgl. rn.) und Handels- und Gewerbekammern einzu-vernehmen. welche letztere zum Zwecke der Erstattung ihrer Äusserung die beteiligten Gewerbegenossenschaften (Gremien) und industriellen Körperschaften zu hören haben. S 3 Im Sinne des S I dieses Gesetzes ist die örtliche Herkunft des im Inlande erzeugten Hopfens durch Angabe der Ortsschaft, der Gemeinde, des etwa gemäss S 2 dieses Gesetzes festgestellten Produktionsgebietes oder des Landes, wo der Hopfen erzeugt wurde, sowie in jedem Falle des Staatsgebietes zu bezeichnen. Die erwähnten Angaben können sowohl einzeln als zu mehreren verbunden oder auch insgesamt angeführt werden. § 4 Im Verordnungswege können nähere Vorschriften über die Art und Weise der Anbringung der Herkunftsbezeichnung erlassen werden. Die Bestimmung des S 2. Absatz 2, findet auch in derartigen Fällen Anwendung. § 5 Zu den im § 3 vorgesehenen Herkunftsbezeichnungen können solche vahr-heitsgemässe Zusätze gemacht werden, welche eine nähere Angabe der örtlichen Herkunft enthalten (zum Beispiel Name des Gutsgebietes. Gutsbesitzes, Gerichtsoder politischen Bezirkes). § 6 Herkunftsbezeichnungen, welche den Bestimmungen des § 3. Absatz 1. nicht entsprechen, dürfen nicht angewendet werden. Ebenso sind wahrheitswidrige Zusätze zur Herkunftsbezeichnung und jede Art und Weise der Anbringung verboten, welche geeignet sind, eine Täuschung über die örtliche Herkunft des Hopfens hervorzurufen. Desgleichen sind Angaben oder Bezeichnungen verboten, welche, ohne Herkunftsbeichnungen zu sein, nach Inhalt oder Art des Anbringens geeignet sind, den Anschein von solchen zu erwecken. § ? Im Verordnungsivege kann verfügt werden, dass die Bestimmungen der §§ 5 und 6 dieses Gesetzes — jedoch nicht länger als für einen Zeitraum von fünf Jahren nach Inkrafttreten desselben — hinsichtlich bestimmter, in der Verordnung anzuführenden Angaben nicht Anwendung zu finden haben, welche nach der Verkehrsgewohnheit beteiligter Kreise die ausschliessliche Bedeutung eines Hinweises auf den örtlichen Ursprung des Hopfens nicht besitzen oder doch diese Bedeutung verloren haben, indem sir zur Kennzeichnung der Gattung des Hopfens gebräuchlich geworden sind. § 8 Wird Hopfen, der nicht im Utlande erzeugt wurde, daselbst feilgehalten oder in Verkehr gesetzt, so muss er die Bezeichnung des Staates, in welchem er erzeugt wurde, tragen. Im übrigen finden die Bestimmungen der 1. 5. 4, 5. (> und 7 dieses Gesetzes, vorbehaltlich der im dritten Absätze dieses Paragraphen enthaltenen Ausnahmen, sinngemässe Anwendung. Sind in einem auswärtigen Staate in einer den Anordnungen des S 2. Absatz 1. dieses Gesetzes entsprechenden Weise Hopfenproduktionsgebiete bestimmt. so kann itn Sinne des S J dieses Gesetzes die örtliche Herkunft des Hopfens auch durch Angabe des betreffenden ausländischen Produktionsgebietes bezeichnet werden. Im Verordnungswege kann verfügt werden, dass die in den vorstehenden Absätzen 1 und 2 vorgesehene Anwendung der Bestimmungen dieses Gesetzes auf ausländische Herkunftsbezeichnungen nur in dem in der Verordnung zu bezeichnenden Umfange Platz zu greifen hat. in welchem die inländische Herkunftsbezeichnung auch in dem betreffenden ausländischen Staate geschützt wird. Doch darf im Geltungsgebiete dieses Gesetzes auf Hopfen, welcher nicht im Inlande erzeugt wurde, eine Herkunftsbezeichnung nicht angewendet werden, welche dem inländischen Hopfen zukommt (S 5). .<5 9 Wer den Bestimmungen dieses Gesetzes und der in Gemässheit desselben erlassenen Vorschriften zuwider handelt ist insoferne nicht der Tatbestand piner nach den allgemeinen Strafgesetzen schwerer verpönten strafbaren Handlung dadurch gegeben ist. von der politischen Bezirksbehörde an Geld von 10 bis 2000 K. unter erschwerenden Umständen, insbesondere im Falle der Wiederholung. mit Arrest von einem Tage bis zu drei Monaten zu bestrafen. In letzterem Falle kann mit der Freiheitsstrafe Gehlstrafe bis 2000 K verbunden werden. Bei der Verurteilung zu einer Geldstrafe ist gleichzeitig die anderen Stelle für den Fall der Uneinbringlichkeit eintretende Arreststrafe auszusprechen. Hiebei ist für einen Strafbetrag von 10 bis 20 K auf einen Tag. bei höheren Geldstrafen für je 20 K auf einen Tag Arrest zu erkennen; doch darf die Dauer des Arrestes drei Monate nicht übersteigen. s io Im Falle der Verurteilung ist auf die Beseitigung der die vorschriftswidrigen Angaben enthaltenden Bezeichnungen, wenn aber diese Beseitigung nicht möglich ist. auf den Verfall der diese Bezeichnung tragenden Umhüllungen zu erkennen, soweit dem Verurteilen noch das Recht zur Verfügung über diese Gegenstände zusteht. Diese Anordnung ist. auch wenn die Verfolgung oder Verurteilung einer bestimmten Person nicht ausführbar ist oder wenn dem Verurteilten ein Verfügungsrecht über diese Gegenstände nicht mehr zusteht, bezüglich jener Gegenstände selbständig zu treffen, welche der Verfügung einer für die Einhaltung der Vorschriften über die örtliche Bezeichnung verantwortlichen Person unterliegen. Zum Zwecke der Sicherung dieser \lassregeln, welche auf Kosten des Verurteilten zu vollziehen sind, kann die politische Behörde bereits im Zuge des I erfahrens die Beschlagnahme oder andere zweckmässige Verwahrung jenei Gegenstände verfugen, durch deren vorschriftswidrige Bezeichnung die Übertretung begangen wurde. § 11 Inlandische Allstalten welche von Gemeinden. Bezirken oder von einem Lande, von I ereinen. Genossenschaf teil oder anderen Körperschaften errichtet werden und zum Zwecke haben, die örtliche Verkunft des Hopfens aus einem bestimmten Gebiete zu bescheinigen (Hopfensignierhallen), können im Hinblick auf diesen Zweck von der politischen Landesstelle als öffentliche Anstalten (öffentliche llopfensignierliaUen) anerkannt werden. Eine solche Anerkennung kann nur erfolgen, wenn: 1. für das Statut und die Bestimmungen über die geschäftlichen Einrichtungen der Anstalt, sowie für Änderungen die Genehmigung der politischen Landesstelle vorbehalten ist: 2. die Vornahme der von der Amtall ausgehenden Bescheinigungen und Bezeichnungen über die Herkunft des Hopfens ausschliesslich durch solche Organe der Anstalt vorgesehen ist. welche von der politischen Bezirksbehörde bestätigt und beeidet wurden, und ~>. die Gebarung der Anstalt der Aussicht der polnischen Landesstelle unterworfen wird. Die unter Z. 1 erwähnte Genehmigung darf nur dann erteilt werden, wenn nach dem Ermessen der politischen Landesstelle in den statutarischen und geschäftlichen Einrichtungen der Anstalt die Gemähr für eine voll kommen verlässliche Nachweisung. Bescheinigung und Bezeichnung der örtlichen Herkunft des Hopfens geboten wird. Als Organe der Anstalt (Absatz 2) dürfen nur solche Personen bestätigt und beedigt werden, welche nach Ermessen der politischen Bezirksbehörde fachlich geeignet und vollkommen vertrauenswürdig sind. § 12 Die von einer öffentlichen Hop fmisignierh alle ausgehenden Bescheinigungen und Bezeichnungen der örtlichen Herkunft des Hopfens sind als öffentliche Urkunden und als öffentliche Bezeichnungen anzusehen, deren Verfälschung oder Nachahmung den Bestimmungen des allgemeinen Strafgesetzes unterliegt. Im Verordnungsmege sind Anordnungen über die Form dieser Bescheinigungen und Bezeichnungen zu erlassen. § 13 Die politische Landessfelle hat die Gebarung der öffentlichen Hopfensignierhallen. insbesondere die Einhaltung der statutarischen Bestimmungen und jener über die geschäftlichen Einrichtungen zu überwachen. Sie ist berechtigt in Betreff der Gebarung einer jeden Anstalt jene Anordnungen zu treffen, welche sich zur gesicherten Erreichung des Zweckes der Anstalt jeweils als notivending erweisen. Die politische Landesstelle kann für Ausübung der ihr zustehenden Überwachung auch die politischen Bezirksbehörden oder einen ständigen Kommissär bestellen. Die Überwachungsorgane sind insbesondere berechtigt, jederzeit die Geschäftsräume der Anstalten zu betreten, von den Bestellten derselben Aus- kiinfte zu verlangen und in die Korrespondenz, die sonstigen Aufzeichnungen, sowie die Geschäftsbücher der Anstalten Einsicht zu nehmen. § 14 Die politiche Landesstelle ist berechtigt, die erfolgte Anerkennung einer Anstalt als öffentliche Ilopfensignierlialle zu widerrufen, wenn 1. die statutarische und geschäftliche Einrichtung der Anstalt sich in der Durchführung als nicht ausreichend euveist, um die im § 11 bezeichnete Gewähr zu bieten; oder 2. durch die Anstalt selbst oder durch einzelne ihrer Organe den statutarischen Bestimmungen oder den Bestimmungen über die geschäftlichen Einrichtungen nicht entsprochen wird; oder j. seitens der Anstalt oder ihrer Organe den Anordnungen der politischen Landesstelle nicht Folge geleistet oder ctie behördliche Überwachung behindert wird (S 15). § 15 Wird oon den Bestimmungen des Statutes oder von jenen über die geschäftlichen Einrichtungen der Anstalt abgewichen, behördlichen Anordnungen nicht Folge geleistet oder die behördliche Überwachung behindert, so kann die politische Bezirksbehörde über die schuldtragenden Organe, auch wenn von der Bestimmung des § 14 kein Gebrauch gemacht wird und insofern nicht im Sinne des § 9 vorzugehen ist, Ordnungstrafen von 10 bis 200 K verhängen. § 16 Die auf Grund dieses Gesetzes eingehenden Geldstrafen (§ 9) fliessen in den Landeskultur-, beziehungsweise Landesfonds des Landes, wo die strafbare Handlung begangen wurde. § 1? Die politische Bezirksbehörde ist berechtigt, den Organen einer öffentlichen Ilopfensignieranstalt die ihnen im Sinne des § 11, Z. 2, zustehende Befugnis zur Vornahme der Bescheinigungen und Bezeichnungen über die Herkunft des Hopfens zu entziehen, wenn die 1 oraussetzungen, unter welchen die Bestätigung und Beeidigung erfolg ist, nicht mehr als vorhanden angesehen werden können. § 18 Hinsichtlich der Zuständigkeit der politischen Behörden zur Amtshandlung nach diesem Gesetze, ferner hinsichtlich der Rechtsmittel und der Verjährung finden die allgemeinen Bestimmungen über das Verfahren bei den politischen Behörden Anwendung. Über Rechtsmittel gegen Entscheidungen auf Grund der S§ 11. 15, 14, 1> und 1? dieses Gesetzes entscheidet das Ackerbauministerium im Einvernehmen mit den übrigen beteiligten Ministerien. § 19 Dieses Gesetz tritt sechs Monate nach dem Zeitpunkte seiner Kundmachung in Wirksamkeit. § 20 Mit dem Vollzuge dieses Gesetzes sind Mein Ackerbauminister, Mein Handelsminister und Mein Minister des Innern betraut. Wien, am 17. März 1907. Franz Joseph m. p. Beck m. p. Bienerth m. p. Auersperg in. p. Fort m. p. Državni zakonik za kraljevine in dežele, zastopane v državnem zboru. 1907 - 14. aprila — Kos XI,VI Zakon z dne 17. marcu 190?. 1. o oznumenilu, iz katerega kraju je hmelj. S pritrditvijo obeh zbornic državnega zbora ukaza jem tako: S 1. Ako se ima na prodaj ali ako se spravi d promet hmelj z oznamenilom, iz katerega kraja je. se mora to oznamenilo narediti po predpisih tega zakonu. Pri tem ni nobene razlike. ali se oznamenilo, iz katerega kraja je hmelj, napravi na sliranki hmelja ali je povedano na napovednicah, nanašajočih se na prodajo in promet, na primer: v cenikih, opravilnih pismih, voznih listih, računih ali izkaznicah, izpričevalili izüira i. dr. v., ki se tičejo blaga. Da se oznameni. iz katerega kraja je hmelj, se lahko ozemlja v tuzemsloi, v katerih se prideluje hmelj, natančno določivši in oinejioši jih, ukazoma oznameni jo za hmeljska produkcijska ozemlja. Preden se izda tak ukaz. je treba zaslišali kmetijske glavne korporacije, ki pridejo v pošteo (deželni kulturni svet. kmetijsko družbo i. dr. o.), in trgovinske in obrtne zbornice, ki, naj v namen, da podajo svojo izjavo, poprašajo udeležene obrtne zadruge (gremije) in industrijske korporacije. I' smislu S 1 lega zakona je oznameniti. iz katerega kraja je v luzemstmi pridelani hmelj. tako. da se pove. kraj. občina, morcla po S 2 tega zakonu določeno produkcijsko ozemlje ali dežela, kjer se je pridelal hmelj, ter v vsakem primeru državno ozemlje. Omenjene napovedi se lahko navedejo tuko posamez kakor po več združenih ali tudi vse skupaj. § 4. Ukazoma se lahko izdado podrobnejši predpisi, kako je treba nameščati oznamenilo. od kod je hmelj. Določilo § 2. odstavek 2 se uporablja tudi o takih primerih. K oznamenilom. odkod je hmelj, omenjenim d 8 3, se lahko narede taki resnični dostavki. ki obsegajo natačnejšo napoved, iz katerega kraja je hmelj (na primer ime graščinskega ozemlja, posestva, sodnega ali političnega okraja). S 6. Oznamenila, odkod je hmelj, ki ne ustrezajo določilom S 3, ostavek 1. se ne smejo uporabljati. Prav tako so prepovedani neresnični dostavki k ozname-nilu. odkod je hmelj, in vsak način namestitve, ki je v stanu varati o tem, iz katerega kraja je hmelj. Prav tako so prepovedane napovedi ali oznamenila. ki so. ne da bi bila oznamenila. odkod je hmelj, po vsebini ali načinu namestitve v stanu obuditi mnenje, da so oznamenila. od kod je hmelj. § 7. Ukazoma se lahko odredi, da naj se določila §§ 3 in 6 tega zakona — toda ne dalje nego za dobo petih let potem, ko dobi moč ta zakon — ne uporabljajo glede določenih napovedi, ki se navedejo v ukazu in ki po prometni navadi udeležnih krogov nimajo izključnega pomena, da kažejo, iz katerega kraja je hmelj, ali so osa j ta pomen izgubile, ker so se začele rabili za označbo vrste hmelja. S S. Ako se hmelj, ki se ni pridelal v tuzemstou, tukaj prodaja ali daje v pro met, mora imeti o/namenilo države, v kateri se je pridelal. V ostalem se zmislu primerno uporabljajo določila §§ 1, 5, 4, 5, (> in 7 tega zakona, pridržuje v tretjem odstavku tega paragrafa obsežene izjeme. Ako so d kaki zunanji državi določena hmeljska produkcijska ozemlja tako, da ustreza zaukazom § 2, odstavek 1 tega zakona, se lahko o zmislu S > tega zakona oznameni. iz katerega kraja je hmelj, tudi z napovedjo dotičuega inozemskega produkcijskega ozemlja. Ukazoma se lahko odredi, da naj v spredaj stoječih odstavkih 1 in 2 omenjena uporaba določil tega zakona na inozemska oznamenila. odkod je hmelj, obvelja le v obsegu, ki se oznameni o ukazu in v katerem se tuzemsko ozua-menilo izvira varuje tudi v dotični inozemski državi. Vendar se o ozemlju, za katero velja ta zakon, ne srne uporabljati za hmelj, ki se ni pridelal v tuzemstou, oznamenito izvira, ki gre tuzemskemu hmelju (§ 3). § 9. Kdor ravna zoper določila tega zakona in po njem izdane predpise, tega naj kaznuje, ako ni s tem dan učin po občih kazenskih zakonih pod hujšo kaznijo prepovedanega kaznivega dejanja, politično okrajno oblastvo na denarju od 10 do 2000 K. v obtežilnih okolnostih. zlasti ako se to ponovi, z zaporom od enega dneva do treh mesecev. V poslednjem primeru se lahko s kaznijo združi denarna kazen do 2000 K. Kadar se kdo obsodi na denarno kazen, je hkratu izreči zaporno kazen, ki stopi na njeno mesto, ako se ne da izterjati. Pri tem je za kazenski znesek od 10 do 20 K razsoditi na en dan, pri višjih denarnih kaznih za vsakih 20 K na en dan zapora; toda zapor ne sme trajati dalje nego tri mesce. § 10. Ako se kdo obsodi, je razsoditi, da se odstranijo oznamenila. obsegajoča predpisom nasprotne napovedi, ako se pa ne dajo odstraniti, da zapadejo obalke. ki nosijo to oznamenilo, kolikor ima obsojenec še pravico razpolagati s temi predmeti. Ta zaukaz je ukreniti samostojno, tudi če preganjanje ali obsodba kake določene osebe ni izvršljiva aji ako obsojenec nima več pravice razpolagati s temi predmeti, glede tistih predmetov, s katerimi razpolaga oseba, ki ja odgovorna za izpolnjevanje predpisov o oznamenilu. iz katerega kraja je hmelj. Da se zagotovijo te navedbe, ki jih je izvršiti na obsojenčeue stroške, lahko odredi politično oblastno že. dokler traja postopek, zasego ali kako drugo namenu primerno hrambo tistih predmetov, s kojih predpisom nasprotnim ozna-menilom se je storil prestopek. § 11. Tuzem.ske zavode, ki jih ustanove občine, okraji ali dežela, društva, zadruge ali druge korporacije in ki imajo namen potrjevati da je hmelj iz kakega določenega ozemlja (zaznamovalnice za hmelj), lahko z ozirom na ta namen pri pozna politično deželno oblastvo za javne zavode (javne zaznamovalnice za hmelj). Tako pri poznan je se more zgoditi le: 1. ako je za ustav in določila o opravilnih uredbah zavoda, ter za izpre-membe pridržano odobrilo političnega deželnega oblastva; 2. ako izdajajo od zavoda izhajajoča potrdila in oznamenila, odkod je hmelj, edino le taki organi zavoda, ki jih je potrdilo in zapriseglo politično okrajno oblastvo, in j. ako se uprava zavoda podredi nadzorstvu političnega deželnega oblastoa. Pod št. I omenjeno odobrilo se srne podeliti le tedaj, ako je po mnenju političnega deželnega oblastoa v ustavnih in opravilnih uredbah zavoda dano jamstvo za popolnoma zanesljivo dokazovanje, potrjevanje in oznamenjanje, iz katerega kraja je hmelj. Za organe zavoda (odstavek 2) se smejo potrditi in zapriseči le take osebe, ki so po mnenju političnega okrajnega oblastoa strokovno pripravne in popolnoma zaupanja vredne. § 12. Potrdila in oznamenila, iz katerega kraja je hmelj, ki izhajajo od kake javne zaznamovalnice hmelja, je smatrati za javne listine in javna oznamenila, kojili ponarejanje ali posnemanje je podvrženo določilom občega kazenskega zakona. Ukazoma je izdati zaukaze o obliki teh potrdil in oznamenil. § 13. Politično deželno oblastvo mora nadzorovati upravo javnih zaznamovalnic hmelja, zlasti izpolnjevanje določil po pravilih in določilih o opravilnih uredbah. Pravico ima glede uprave vsakega zavoda ukreniti tiste zaukaze, o katerih se pokaže, da so vsakčas potrebni za zagotovljeno dosego zavodovega namena. Politično oblastvo lahko postavi za izvrševanje nadzorstva, ki mu gre, tudi politična okrajna oblastoa ali stalnega komisarja. Nadzorni organi imajo zlasti pravico vsakčas priti v opravilne prostore zavoda, zahtevati od njegovih nameščencev pojasnila in vpogledavati v dopisovanje, druge zapise ter opravilne knjige zavoda. § 14. Politično deželno oblastvo ima pravico preklicati izrečeno pripoznanje kakega zavoda za javno zaznamovalnico hmelja: 1. ako se pokaže, da ustavna in opravilna uredba zavoda v izvrševanju ne zadošča, da bi dajala o § 11 oznamenjeno jamstvo; ali 2. ako zavod sam ali posamezni izmed njegovih organov ne ustrezajo ustavnim določilom ali določilom o opravilnih uredbah; aH 3. ako zavod ali njegovi organi ne slušajo zaukazov političnega deželnega oblastva ali ovirajo oblastveno nadzorovanje (§ 13). § 15. Ako se ne ravna po določilih ustava ali po določilih o opravilnih uredbah zavoda, ako se ne slušajo oblastveni zaukazi ali ako se ovira oblastveno nadzorovanje, lahko naloži politično okrajno oblastvo krivim organom, tudi če se ne posluži določila § 14 in ako ni ravnati v zmislu S 9, kazni zaradi nereda od 10 do 200 K. § 16. Na podstavi tega zakona izterjane denarne kazni (§ 9) tečejo v zaklad za uboge tiste občine, kazni zaradi nereda (§ 15) v deželni kulturni, oziroma deželni zaklad tiste dežele, v kateri se je storilo kaznivo dejanje. § 17. Politično okrajno oblastvo ima pravico organom javne zaznamovalnice hmelja odtegniti oblast potrjevati in oznamenjati, odkod je hmelj, ki jim gre v zmislu § 11, št. 2, ako se more smatrati, da niso več dani pogoji, s katerimi so bili potrjeni in zapriseženi. S 18. (dede pristojnosti političnih oblasten za uradovanje po tem zakonu, nadalje glede pravnih pomoč kov in zanimanja se uporabljajo obča določila o postopku na političnih oblastnih. O pravnih pomoč kili zoper odločbe na podshmi SS 11. 14. 15 in t? tega zakona odloča poljedelsko ministrstvo v sporazumu z ostalimi udeleženimi ministrstvi. S 19. Ta zakon dobi moč šest mesecev po času. ko je bil razglašen. S 20. Izvršiti ta zakon je naročeno Mojemu poljedelskemu ministru, Mojemu trgovinskemu ministru in Mojemu ministru zu notranje stvari. Na Dunaju. 1?. dne marca 1907. I. Franc Jožef s. r. Beck s. r. Bienerth s. r. Au er s per g s. r. Fort s. r. Požar, ki je uničil velike zaloge suhega in že prepariranega hmelja v skladišču STARE HMELJ ARNE v noči od 15. na 16. januar i960. C f. \ J S K I 7. BO R N I K I 9 b i LOJZE CUKALA magister t konomije PROBLEMATIKA HMELJSKEGA TRGA Vzemi lopato in bodi hmeljar. Le redi živino in gnoji zemjo! Lep pod palcem ti krožil bo d'nar. Posestvo na boben ne bo ti prišlo. (Janez Hausenbichler: »Naoocl o hmeljariji . Ljubljana 1882, str. 20) I. RAZVOJ HMELJAR JEN JA V primerjavi z drugimi poljedelskimi kulturami zavzema hmelj sorazmerno majhne površine, povsod, kjer ga gojijo, pa mu posvečajo veliko pozornost. Uporablja se zvečine v pivovarništvu. Zato je razvoj hmeljarstva zelo ozko povezan s proizvodnjo piva. Pivo so varili že Babilonei. Od njih je varjenje prešlo na Egipčane. Pivo pa so poznali tudi že stari Grki. Ni ugotovljeno, ali so našteti narodi pivu. ki so ga varili iz žita. dodajali tudi hmelj. Vendar pa je dognano. da so Skiti poznali pivo. ki je bilo varjeno z dodatkom hmelja. V 8. in 9. stoletju so sadili hmelj v Franciji in na Bavarskem. Od 9. stoletja dalje so ga pričeli saditi ločeno od ostalih zelišč. Že takrat so ga uporabljali pretežno za pivo. ne le kot zdravilo in sočivje. Pivovarne v današnjem smislu seveda niso obstajale. Pivo so varili po domovih in samostanih. Hiše, ki jim je bilo dano oblastno dovoljenje za varjenje, so se imenovale »za varjenje pooblaščene hiše«.1 Kakšne pooblaščene hiše pa tudi pooblaščena mesta so obstajala v 13. stoletju. Mesta, ki so smela variti pivo, so dobila »varilno in ločilno pravico«.2 Središče hmeljarstva v 14. stoletju sta bili Češka in Bavarska. V 16. stoletju, ko je mesto Spalt prepovedalo izvoz hmeljskih sadik (I. 1511) in uvedlo (I. 1538) signiranje svojega hmelja, se srečujemo že tudi s trgovino hmelja. lakšno signiranje, ki je bilo uvedeno torej že v času Trubarja, je bilo pri nas celo v 20. stoletju zelo težko uvesti. Za hmeljarstvo pomeni 16. stoletje njegov prvi večji razvoj. Takrat je plemstvo uvedlo tudi »pivsko prisilo«,8 zaradi česar so morali podlož-niki piti le pivo, ki so ga varile plemiške pivovarne. Zelo dobro pivo so varili na Češkem. Zelja za prav takšno kakovostjo piva je bila povod za uvoz češkega hmelja na Bavarsko. V obeh deželah so se površine hmeljišč do konca 19. stoletja stalno povečevale. Prav tako tudi v Hallertauu. V Anglijo so prenesli hmelj v 16., v Ameriko pa v 17. stoletju. V letih 1896 do 1913 se je površina hmeljišč v Avstro-Ogrski povečala od 17.483 na 22.267 ha, od česar je odpadlo samo na Češko 15.378 ha. V Nemčiji je dosegla površina hmeljišč najvišjo raven v letu 1885. ko je znašala 47.390 ha. V času. ko se je na Češkem površina povečevala, tj. v letih 1896 do 1913, se je v Nemčiji zmanjšala od 40.700 na 27.048 ha. Vzrok za to je treba iskati v vedno večjem uvozu češkega hmelja in pomanjkanju tržišča za nemški hmel j.4 Pri nas pomeni pravi začetek hmeljarstva šele leto 1870. čeprav so hmelj v okolici Maribora, Ptuja in Velenja sadili že v začetku 19. stoletja. Tega leta se je hmeljarstvo pričelo sistematično razvijati v Savinjski dolini. Franc žuža je sicer začel v Žalcu že leta 1854 saditi žateški hmelj, ki se pa na tem področju ni obnesel. Za podnebne in talne razmere v Savinjski dolini je bil primeren šele wiirtenberski »pozni« hmelj, ki ga je leta 1870 zasadil Würtenbcrzan Josip Bilger. oskrbnik graščine Novo Celje. Vendar za začetnika savinjskega hmeljarstva ne štejemo Bilger ja. Za »očeta savinjskega hmeljarstva« je bil proglašen Janez Hausenbichler, ki je leta 1876 uredil sialen hmeljski nasad.6 V krog prvih hmeljarjev v Savinjski dolini prištevamo6 še Jožeta Žigona. Marijo Roblek in Franca Zužo. Hausenbichler je sicer sadil že vviirtenberški hmelj, vendar pa je kasneje skupno z lastnikom graščine Stravšnek pri Gomilskeni, Karlom pl. Hauptom, uvedel angleški golding, ki je v Savinjski dolini še danes edina sorta. V \ojvodini so pričeli gojiti hmelj sicer že leta 1870. racionalno pa šele leta 1891. V Srbiji se hmeljarstvo ni moglo prav razviti, kljub temu, da je »Ministarstvo Privrede« ukazalo, naj se uredijo hmeljišča in je razposlalo celo sadike.7 Med prvo svetovno vojno so se hmeljišča občutna skrčila. Za vojskujoče se države je bilo namreč koristneje sejati žitarice kot pa gojiti hmelj. Na Češkem so se površine hmeljišč zmanjšale za polovico, v Nemčiji pa celo na okoli eno tretjino. Po letu 1918 se je površina hmeljišč skokovito povečevala posebno na Češkem in v letu 1927/28 ponovno dosegla predvojno raven. Hmeljarstvo v Nemčiji si je opomoglo le počasi. V letu 1927/28 so bile površine hmeljišč še vedno manjše kot pred vojno. Tudi v Sloveniji so se površine po prvi svetovni vojni naglo širile. V letih 1926 do 1928 pa so se tudi v Vojvodini zelo povečale. I .et a 1928 so v Savinjski dolini po hud i peron#spori docela opustili vviirtenberški hmelj in od takrat dalje goje samo še golding. Siljenje površin je povzročilo občutno nadprodukcijo hmelja, ki se je že od leta I92S dalje odražala v padcu cen. Katastrofalen je bil njihov padec v letih 1929 do 1951. Nemčija je \ tem času predpisala krčenje zemljišč in določila okvirne odkupne cene. Češke hmeljarsko organizacije so priporočile, naj hmeljarji hmeljišča krčijo, vendar pa pravega uspeha ni bilo. I udi v J n gos lavi ji se hmeljarstvo ni organizirano prilagajalo tržnim razmeram. Druga svetovna vojna, v kateri so Nemci kontrolirali vse evropske površine, na katerih se je gojil prvovrsten hmelj, razen \ Angliji, je pomenila skrajno krčenje hmeljišč na tej Zemljini. Po drugi svetovni vojni se je začel obseg hmeljišč ponovno povečevati. Nastala pa so tudi tam. kjer jih pred vojno ni bilo. Tako gojijo hmelj danes na večjih ali manjših površinah na vseh kontinentih. II. HMELJARJENJE V JUGOSLAVIJI MED OBEMA VOJNAMA Med obema svetovnima vojnama je bil obseg hmeljarjenja prepuščen presoji posameznih hmeljarjev, ki so glede na višino odkupnih cen — s splošnega vidika - nenačrtno povečevali in zmanjševali hmeljišča. Posebno močna nihanja je opaziti v letih 1926 in 1950. Površine hmeljišč so se v letih 1927 in 1928 glede na stanje v letu 1926 skoraj podvojile in nato v letu 1950 zelo občutno padle. Gibanje obsega hmeljišč v Jugoslaviji v letih 1920 do 1940 je razvidno iz naslednjega pregledi: Leto ha \ir podatkov 1920 1.155 Drag. Arsič: Proizvodnja i trgovina hmelja -- Beograd 1927. str. 9 1921 (.227 1922 1.825 1925 1.125 1924 2.850 Ing. Teiržan: Monografija kulture hmelja u Kraljevini SHS. Beograd 1928. str. 6. 1925 5.500 1926 4.530 1927 8.650 1928 8.921 Trgovsko-gospodarski leksikon. Ljubljana 1955. str, 458. 1929 5.111 1950 2.889 Poljoprivr. godišnja statistika Min. poljoprivrede Kraljevine Jugoslavije, str. 17-11/9 leto ha \ ir podatkov 1931 2.275 1932 1.462 1933 1.694 1934 2.386 Za leto 1940 ocena po podatkih za slovenska hmeljišča, ki so se (po »Analizi stanja hmeljarstva v LRS« Žalec 1961) povečala za okoli 100 ha. 1935 2.651 1936 2.707 1937 2.891 1958 2.814 1939 2.832 1940 2.940 Povprečne odkupne cene za 1 kg slovenskega hmelja v obdobju od leta 1919 do 1940 so bile po podatkih »Analize stanja hmeljarstva v LRS« (Žalec 1961) naslednje: Leto din za 1 kg 1919 15 1920 18 1921 50 1922 18 1923 100 1924 85 1925 100 1926 95 1927 40 1928 20 1929 6 1930 10 1931 9 1932 16 1933 70 1934 24 1935 23 1936 22 1937 18 1938 30 1939 46 1940 25 Opomba preračunano 4 Kr = I din preračunano 4 Kr = I din preračunano 4 Kr = I din (Odkupne cene za enako kvaliteten hmelj so bile v povprečju iste v vsej Jugoslaviji). soo ±50 100 3S0 300 250 200 TRENt) PRO VW: ANALI1 1S0 Povezanost cen in pridelka slovenskega hmelja je prikazana v dveli obdobjih, in sicer od 1881 do 1914 v kronah (gold. preračunani po tečaju t gld - = 2 kr), od 1919 do 1940 v dinarjih. Povezanost med cenami in pridelkom v istih letih v obdobju 1881 do 1914 je izražena s koeficientom korelacije —0,502. Pomeni, da je na formiranje cen v tem času višina pridelka precej vplivala in da so se cene upoštcvno ravnale tudi po večjem, oziroma manjšem pridelku hmelja. Ob primerjavi gibanja cen in pridelka v tem obdobju z odlogom obeh podatkov za tri leta naprej in nazaj8 ugotavljamo, da je korelacija vsakokrat negativna, da se torej cene zvišujejo, če se pridelek zmanjšuje, in obratno, da se cene znižujejo, če se pridelek povečuje. Najmočnejša povezanost obstoja pri primerjavi pridelka s cenami v naslednjem letu (koeficient korelacije — 0.569). Sicer pa so koeficienti korelacije naslednji: Primerjava pridelka in cen v istih letih — in cen v prihodnjem letu ■— in cen za dve leti naprej — in cen za tri leta naprej Primerjava cen - in pridelka v prihodnjem letu — in pridelka za dve leti naprej — in pridelka za tri leta naprej Koeficient korelacije9 — 0.502 — 0,569 - 0.311 — 0.325 — 0.258 — 0.450 — 0.470 Povezanost med gibanjem pridelka in odkupnimi cenami slovenskega hmelja v obdobju 1919 — 1940 je sicer obstajala; vendar pa ni bila tako močna, da bi lahko izključili ostale vplive na naraščanje ali padec cen pridelka, oziroma površin.10 Iz koeficientov korelacije med pridelkom, in cenami, izračunanih v tem času. je mogoče ugotoviti, da je bil vpliv višine pridelka na cene močnejši kot obratno. Primerjava podatkov o pridelku in odkupnih cenah v istih letih pove. da je bil medsebojni vpliv malenkosten (koeficient korelacije je — 0.32)11. Močnejša povezanost se pokaže ob primerjavi pridelka s ceno v prihodnjem letu. Najtesnejša je pri odlogu cen za dve leti (koeficient korelacije 0.59). nekaj manjša je pri odlogu cen za eno leto (—0.55) in najmanjša pri odlogu cen za tri leta (—0.53). Povečanje pridelka je torej vplivalo na cene vsa tri leta, vendar je najmočneje v drugem letu po nastali spremembi v obsegu pridelka. Drugačna je slika, če se primerjajo podatki o cenah s podatki o pridelku v prihodnjem letu. Koeficient korelacije je pri takšnem odlogu za 1 leto le — 0,1. V drugem letu je + 0,28 in v tretjem -j- 0,45. ? Celjski zbornik 97 r \ \ \ i \ \ \ \ * v \ \ » \ \ v \ v \ \ \ \ \ \ \ a v /\ n \ / \ / \ / \ / v / \ / ' » \ / S. * / J — — ✓ . . . •3 - 2-4 O +1 +1 LETA Korelacijski grafikon med pridelkom in cenami slovenskega hmelja 1881—1914 in 1919—1940. Vir: Analiza hmeljarstva LRS v l. 1960, Žalec. 1881—1914 1919—1940 Če »o se torej cene višale, se to v prihodnjem letu na pridelku praktično sploh ni odrazilo. To je tudi povsem razumljivo, saj se pri hmelju doseže polna rodnost šele v tretjem letu. Prvo leto je namreč hektarski pridelek minimalen. V drugem letu je sicer kakovost hmelja zelo dobra, količine pa še vedno sorazmerno nizke. Če so se torej cene zvišale, se je pridelek povečal v drugem, najbolj pa v tretjem letu. Stopnja medsebojne povezanosti pridelka in cen. ki je komaj še tolikšna, da jo je mogoče upoštevati, govori torej bolj v prid ugotovitvam, da se cene ne formirajo zgolj po trenutni ponudbi in povpraševanju, temveč da so verjetno bolj odvisne od potrebnih količin hmelja za proizvodnjo piva in zalog v pivovarnah. Če je ob primerjavi pridelka in cen v istih letih stopnja povezanosti najnižja, bi to pomenilo, da je že vnaprej determinirana višina cene s strani pivovarn oziroma hmeljskih veletrgovin delno ad hoc korigirana zato, ker je l)il pridelek večji ali manjši od pričakovanega. y s, s s v i T i, S • • \ \ » "a • 20 SO w> SO 60 KOLIČINA V 100 £ SO 9o loo no -ize iso ine ifo ibo X Regresijski premici za korelacijo med pridelkom in cenami slovenskega hmelja 1881—1914 (Primerjava s cenami za 3 leta nazaj) Vir: Analiza hmeljarstva LRS v 1. 1960, Žalec Ker je torej bilo povpraševanje nekaj manjše, je bila ponudba adekvatno večja in ustvarjene so bile zaloge po sorazmerno nižji ceni. To pa je dalo možnost za odkup po nižjih cenah tudi v naslednjih letih, ko se je poraba piva (ki je konstantno naraščala) povečala tako, da je bilo racionalno in nujno s strani agregatnega povpraševanja ponuditi nekaj višje odkupne cene. Obratno pa novi nasadi hmelja zaradi ugodnejših cen niso dopuščali takojšnjega povečanja pridelka. To je splošen zaključek, ki temelji na dolgoročnem opazovanju. Pri tem seveda ne kaže povsem prezreti kratkoročnih medsebojnih vplivov med pridelkom in cenami. Kratkoročna primerjava med površinami in odkupnimi cenami bi namreč dopuščala sklep, da sta gibanji obeh podatkov v medsebojni povezanosti.12 Iz podatkov o površinah hmeljišč, oziroma o pridelku hmelja je namreč razvidno, da je bil obseg hmeljišč v nekaterih letih eden od močnih povodov za oscilacije odkupnih cen hmelja in obratno. 3 O SO fco 70 SO <»0 «0 1S> A6 SO JO 'O g0t02CCitlO30*0SCi0 TO 80 90 300 x KOLIČINA V 400 5 Regresijski premici za korelacijo med proizvodnjo in cenami slovenskega hmelja 1019—1940 (Primerjava s cenami za 3 leta nazaj) Vir: Analiza hmeljarstva LRS o I. 1960, Žalec Inverzno gibanje cen in hmeljišč v Sloveniji je očitno zlasti v letih 1923 do 1930 in obenem primerno za prikaz psihološkega momenta pri širjenju, oz. krčenju hmeljišč. V letu 1923 je obsegala površina hmeljišč v Sloveniji 620 ha. povprečna odkupna cena pa je bila 100 din za 1 kg. Glede na tedanjo kupno moč dinarja je bila to vsekakor zelo ugodna cena. ki je dala podlago za to, da so se v letu 1924 površine še razširile na 700 ha. Cena je v tem letu padla na 85 din za 1 kg. Bila pa je še vedno zelo vzpodbudna in površine so leta 1925 znašale že 1000 ha. Tudi cena se je ponovno dvignila na 100 din za 1 kg. V letu 1926 so bila hmeljišča že za polovico večja kot v poprejšnjem letu. Obsegala so 1.500 ha. Cena je padla za 5 din po kilogramu. V letu 1927 so se hmeljišča povečala še za tretjino v primeri s preteklim letom, cena pa je padla že za več kot polovico v primeri z letom 1926 in je znašala le še 40 din za 1 kg. Hmeljarji so upali, da je to le trenuten pojav in so leta 1928 povečali 0 10 20 JO 'to SO 6,0 70 #0 "10 100 110 110 130 -rw 1*0 %t X KOLIČINA V 100 ^ Regresijski premici za korelacijo med proizvodnjo in cenami slovenskega hmelja 1881—1914 (Primerjava s pridelkom za j leta nazaj) Vir: Analiza hmeljaistoa LRS o 1. 1960, Žalec površine na 2.800 ha. ali za 40% v primeri z letom 1927. Cena je padla na polovico cene v letu 1927. Za 1 kg hmelja so hmeljarji tako dobila le še 20 din. To je bilo opozorilo, da je padanje cen verjetno trajnejše. V praksi se je to opozorilo pokazalo v znižanju površin na 2.500 ha v letu 1929, ko je cena padla na najnižjo raven in ni dosegla niti hmeljarjevih proizvajalnih stroškov. Za 1 kg hmelja so tedaj dobili le 6 din. Zato so v letu 1930 skrčili hmeljišča od 2.500 ha na 1.400 ha in v letu 1931 na 1.200 ha. V teh dveh letih je bila cena še vedno izredno nizka, gibala se je med 9 in 10 din za 1 kg. ICo so v letu 1932 za I kg hmelja dobili 16 din in v letu 1933 že 70 din, je obseg hmeljišč pričel ponovno rasti. Takšna gibanja, zlasti v letih 1926-1932, opravičujejo predpostavko, da je kratkoročno upoštevana odvisnost pridelka hmelja oziroma površina hmeljišč od cen vendarle obstajala (koef. korelacije -f- 0,64). X KOLIČINA V 100 £ Regresijski premici za korelacijo med proizvodnjo in cenami slovenskega hmelja 1919—1140 Primerjava s pridelkom za 5 leta nazaj) Vir: Analiza hmeljarstva LRS v 1. 1960, Žalec Proizvajalni stroški na i kg hmelja so znašali v letu 1928 po že omenjeni monografiji ing. Teržana od 25 do 28 dinarjev za 1 kg suhega hmelja. Glede na takratne gospodarske razmere lahko računamo, da so bili stroški približno takšni vse do začetka druge svetovne vojne. F a kalkulacija sloni na upoštevanju vseh del in vsega reprodukcijskega materiala. Pri obravnavanju navedenih vzrokov za nihanja površin hmeljišč pa je treba upoštevati tudi »privatno« hmeljarjevo kalkulacijo, ki lastnega dela in dela svoje družine ter uporabe laetne živine ter reprodukcijskega materiala s svojega posestva ne vračunava. Primerjava Teržanove kalkulacije, ki je za presojo rentabilnosti hmeljarstva nasploh vsekakor bolj sprejemljiva, in hmeljarjeve kalkulacije, ki je za osvetlitev navedb o »individualni« rentabilnosti hmeljarskega posestva realnejša, je naslednja: Parcela 3.700 m2 — 2.100 hmeljevk — 502 kg suhega hmelja: Ing. Teržan13 Hmeljar dim din Opomba 2.100 limeljevk — amortizacija na leto 2.600 Pomladno oranje 450 Obrezovanje 1.150 Hlevski gnoj 750 Trošenje gnoja 280 Postavljanje hmeljevk 450 Umetno gnojilo 500 Odkopa vanje 500 K uiti vat ran je 600 Privezovanje in čiščenje hmelja 1.400 Obiranje 2.200 Sušenje 1.100 Smukanje hmeljevk in postavljanje kopic 580 Jesensko oranje 450 Dvakratno škropljenje 800 2.600 450 500 150 700 2.200 580 800 hmeljar opravi tlelo sam in ga ne vračuna hmeljar opravi to delo do 1/2 s tujo delovno silo hmeljar ima lastno živino in stroškov ne vračuna hmeljar opravi delo s svojo družino in ga ne vračuna hmeljar opravi to delo do 1/2 s tujo delovno silo hmeljar opravi to delo sam in ga ne vračuna do 1/2 s tujo delovno silo hmeljar ima lastno sušilnico hmeljar opra/vi to delo sam in ga ne vračuna Skup a j za 502 kg 14.060 din suhega hmelja 1 kg hmelja 28 din 8.855 din 17 do 18 din Po takšni »individualni« hmeljarjevi kalkulaciji so znašali proizvajalni stroški le od 17 do 18 din za kg suhega hmelja. Na podlagi navedenega bi mogli ugotoviti, da med površinami oziroma pridelkom hmelja v daljšem obdobju ni ožje povezanosti, da pa so hkrati obstajali kratkoročni vplivi, ki so povzročali oscilacije v obsegu površin hmeljišč in pridelka. Ugotovimo lahko nadalje, da je bil, kratkoročno opazovano, pomemben povod za skrčevanje obsega hmeljišč tudi odkupna cena, ki je bila nižja od one po hmeljarjevi »individualni« kalkulaciji vse do takrat, ko so leta 1941 nemške okupatorske oblasti ukazale izruvati hmelj, ki je bil že v polni rasti in hmeljišča spremeniti v deteljišča, oziroma na njih posejati proso. Komaj še upoštevna korelacija obstaja torej samo ob primerjanju pridelka in cen v istih letih in pri primerjavi pridelka s cenami v prihodnjem letu. Večji, oziroma manjši pridelek je torej vplival na cene najbolj v naslednjem letu po spremembi količin. Če bi upoštevali še vpliv cen na pridelek, bi kljub minimalni povezanosti ugotovili, da je le-ta najmočnejši v drugem in tretjem letu. Ta pojav je nedvomno posledica že omenjenega razvoja hmeljske rastline, ki polno rodi šele v tretjem letu. Po vsem navedenem bi bilo možno sklepati, da med cenami in pridelkom hmelja ter posredno površinami hmeljišč sicer obstaja določena povezanost, da pa obenem ta vpliv v gibanju hmeljarske proizvodnje, dolgoročno opazovan, ni prevladujoč.14 Trend pridelka slovenskega hmelja pove, da pridelek hmelja v Sloveniji v povprečju zadnjih osemdesetih let stalno narašča. Iz njega je razvidno tudi, da je pridelek tako med prvo kot med drugo svetovno vojno občutno padel in se po obeh vojnah močno povečal. Razen v zadnjih nekaj letih kaže le-ta izrazit vzpon v letih 1927 in 1928, torej sredi agrarne krize. Vzroke za padec pridelka v letu 1929 je treba iskati v nizkih odkupnih cenah, ki so bile odsev te krize. Na obseg hmeljišč leta 1927 in 1928 se pridelek vse do zadnjih let ni več povzpel. V letih 1927 in 1929 je prišlo tudi do preusmeritve jugoslovanskega izvoza od predmetov ekstenzivne proizvodnje velikega obsega na i z voz predmetov manjšega obsega in intenzivnejšega poljedelstva. V tej preusmeritvi se je pojavil najprej hmelj kot prvi poskus lansiranja artiklov intenzivnejše obdelave.15 III. ORGANIZACIJA ODKUPA HMELJA V JUGOSLAVIJI MED DVEMA VOJNAMA V Jugoslaviji je bila trgovina s hmeljem pred II. svetovno vojno izrazito komisijska. Tuje firme so imele pri nas zastopnike, domače trgovce, ki so imeli svoj poslovni sedež v samem središču hmeljske trgovine ali pa v njegovi neposredni bližini. Te firme so sicer v času hmeljske sezone imele v hmeljskih središčih tudi svoje delegate, vendar le-ti niso čisto operativno posegali v odkup, temveč so samo nadzorovali delo domačih komisiionarjev ter priprave za odpošiljanje hmelja. Domača trgovina s hmeljem se ni mogla razviti, ker so imeli domači trgovci na razpolago premalo kapitala. Pivovarne so namreč običajno likvidirale svoje račune dokaj pozno, pridelovalcem pa je bilo treba plačati hmelj takoj po prevzemu. Domači komisionarji so imeli še svoje raakupovalce »tekače«, ki so zbirali vzorce in po izvršeni klasifikaciji hmelja, ki jo je izvršil korni-siona-r. sklepali pogodbe s proizvajalci. Znaine so tri vrste pogodb: ier-minske. po katerih se je blago plačalo po dnevni ceni, veljavni v času prevzema, fiksne v času sezone in pogodbe v preprodaji, t. j. pogodbe za še neobram hmelj. V Vojvodini so bili komisionarji organizirani v »Udruženju komi-sionara. trgovaca i izvoznika hmelja iz Vojvodine«. Sedež te organizacije je bil v Novem Sadu. V Sloveniji so bili komisionarji organizirani najprej v posebnem odseku Trgovskega gremija v Celju, kasneje pa so bili včlanjeni še v enotno organizacijo »UHIK« (Udruženje hmeljskih izvozničara i komi-sionara). V Petrovcu, Baoki Palanki, Šidu. v Novem Sadu pa tudi drugod v Vojvodini in Sremu. so bila večja manipulacijska skladišča, ki pa so nastala nekoliko pozneje kot v Sloveniji. Tako je bila v Žalcu že leta 1920 ustanovljena »Hmeljarna r. z. z o. z.«. V Novem Sadu je »Savez voj-vodanskih prodzvodača hmelja« šele v letu 1928 ustanovil »Magazin za hmelj«. Kakor »Hmeljarna«. tako je tudi »Magazin za hmelj« vskladiščeval hmelj, ga prepariral in pripravljal za odpremo. Slovenski center hmelj-ske trgovine je bil v Žalcu. Posamezni komisionarji so zgradili večja lastna skladišča v Braslovčah, na Polzeli in v Ojstriški vasi. Ta skladišča pa se glede naprav, potrebnih za prepariranje, embaliranje in razpošiljanje hmelja niso mogla kosati s »Hmeljarno« v Žalcu. Hmelj je bil slej ko prej izrazito izvozno blago; kajti domače pivovarne so uporabile le od 2 do 5 o. Pridelovavci so bili marsikdaj prisiljeni prodati hmelj za vsako ceno, ko je bil še na drogovih, ali v času obiranja, saj ga hmeljar na svojem posestvu ne more uporabiti tako koit druge kmetijske pridelke, v Sloveniji, oziroma v vsej Jugoslaviji pa tudi ni bilo finančno močne hmeljarske organizacije, ki bi mogla na tržišču organizirano nastopati, v času slabše konjunkture intervenirati z regresi ter tako zavirati prodajo po vsaki ceni. Obstajalo je sicer »Hmeljsko društvo za Slovenijo«, ki je skupno s »Hmeljarno« pošiljalo na svetovne razstave vzorce hmelja in opozarjalo pivovarne z brezplačnimi vzorci na naš hmelj, ni pa moglo prevzeti vloge tujih trgovskih firm. Za prodajo na svetovnem trgu je važen zlasti izvor hmelja. Le-ta se ugotavlja na podlagi znamke, s katero je označen. Kljub temu, da je bil jugoslovanskemu, posebno savinjskemu hmelju, že leta 1900 na svetovni razstavi v Parizu priznan »Premier prix«16 in »grand prix«17 ter da je dobil v letu 1909 na razstavi v Barceloni večje priznanje le še ža-teški hmelj in da so tudi kasnejše razstave med obema svetovnima vojnama prinesle našemu hmelju podobna priznanja, je prišlo do obveznega oznamkovanja šele v letu 1928. »Javna oznamenovalnica za hmelj« v Žalcu je bila ustanovljena sicer že v letu 1908. Oznamkovanje pa je bilo neobvezno. V letu 1928 je Ministrstvo za kmetijstvo in vode v sporazumu z Ministrstvom za trgovino in industrijo izdalo predpis o obveznem signiranju hmelja, ki sc izvaža iz države. Po tem predpisu je moral biti kvaliteten hmelj za izvoz oznani kovan z žigom; na žigu je bilo označeno področje, kjer je bil pridelan. Žig je vseboval oznako hmelja, sedež in ime organizacije, ki je hmelj oznamkovala, leto proizvodnje ter krajevno in kakovostno razliko proizvoda iz določenega hmeljarskega okoliša.18 Neprepariran hmelj in tisti, ki ni bil pakiran v skladišču ustrezne pooblaščene organizacije (npr. »Umeljarne«), je smel biti signiran šele takrat, ko je bilo komisijsko ugotovljeno, da ustreza predpisanim pogojem. Predpis o sdgniranju je delil hmeljarska področja - v severni alpsko-gozdni rajon (Maribor, Ljubljana) in — v bačko ravnino ter beograjski in sremski okraj. Žigosalo se je takole: Za področje Celje, Vransko. Gornji grad in Laško z znamko »Juž-noštajerski hmelj — Savinjska dolina«. Za področje Dravograd, Preval je, Slovenj Gradec, Slovenske Konjice. Maribor — desni breg in Maribor — levi breg z znamko » Južnoštajerski hmelj — Pohorje«. Hmelj iz okolice Marenberga (Radlje) se je označeval z znamko »Marenberg«, iz okolice Brežic in Sevnice, Šmarja in Rogatca z znamko » Južnoštajerski hmelj — Zagorsko polje«, hmelj iz okolice Ljubljane je nosil ozinako »Jugo-hmelj — Kranjsko«. Pridelek iz Bačke so označevali z »Jugohmelj — Bačka«, v občini Petrovac pa »Jugohmelj — Bačka (Petrovac)«. Hmelj iz beograjskega okraja je dobil oznako »Jugohmelj — Banait« in sremski hmelj »jugohmelj — Srem«. Hmelj s Fruške gore se je smel označiti še z znamko »Fruška gora«. Danes se nam zdi naravnost neverjetno, kako je moglo takrat celo Hmeljarsko društvo v Žalcu na svoji seji dne 18. XII. 1928 skleniti, naj se hmelj ne signiira. Proti obveznemu signiranju je bila sekcija hmeljskih trgovcev (komisionarjev) pri Trgovskem grem i ju v Celju. Temu sklepu se je pridružila še novosadska Trgovska in obrtna zbornica.19 Vse naštete organizacije so utemeljevale svoj sklep s tem, da savinjski hmelj dozori 14 dni prej kot drugi in da bi s signiran jeni razpošiljanje hmelja zbirokratizirali. tako da bi se prodaja zakasnila ter da bi druge države pri prodaji lahko prehitele Jugoslavijo. Vse pa kaže, da je bil glavni razlog v tem, da je s signiranjem odpadla možnost mešanja hmelja z raznih področij. Uvedba obveznega signiran ja je bila izredno koristna, saj do takrat ni bilo zagotovila, da se naš hmelj ni prodajal na zunanjih tržiščih pod tujo oznaiko. Na Češkem so uvedli obvezno signiranje že v letu 1921 in tako odpravili možnost potvarjanja svojega hmelja.20 Signiranje je bilo prav za prav tudi edina pomoč države hmeljarjem. O zagotovljenih odkupnih cenah namreč ni bilo sledu. V tem je velika razlika med splošnim gledanjem na hmeljarstvo talkrat in danes, ko vsaj savinjski hmeljarji že daleč pred sezono vedo, da bodo kvaliteten hmelj prodali vsaj po proizvodni ceni. Predvojne hmeljarsko naj) rod ne države, npr. Nemčija in ÜSR, so garantirale hmeljarjem primerno ceno in ga tudi z drugimi ukrepi ščitile. Tako so v letu 1935 dobili nemški hmeljarji za I kg hmelja od 70 do 84 din, naši hmeljarji, ki jih ni nihče zaščitil, pa le 28 din.21 Takšno stanje je prekinila druga svetov na vojna, ko je hkrati s proizvodnjo tudi trgovina s hmeljem skoraj zamrla. IV. ORGANIZACIJA ODKUPA HMELJA PO DRUGI SVETOVNI VOJNI PRI NAS IN GLAVNE SMERI IZVOZA Takoj po drugi svetovni vojni je bila trgovina s hmeljem v Sloveniji urejena na zadružni podlagi, s čimer je socialistična zakonodaja želela odpraviti vse neskladnosti in pomanjkljivosti pri proizvodnji in prodaji hmelja, ki so bile značilne za predvojni čas. "V juliju 1945 je bil ustanovni občni zbor Hmeljarske zadruge. Prvo njeno delo je bilo prevzemanje hmelja letnika 1944. Nato pa se je takoj lotila obnove hmeljišč. Značilno za tisti čas je voščilo hmeljarjem za Novo leto 1946 v 1. številki »Hmeljarja«. Takole se glasi del voščila: »... Ves ta razburkani čas smo vendarle srečno prestali, čeprav srno mislili, da bomo z našim hmeljarstvom vred vsi uničeni... V novem letu 1946 naj vse hmeljarje vodi le misel, da obnovimo in povzdignemo svoje hmeljarstvo tako, da bom» s svojim obilnim in kvalitetnim pridelkom dosegli višje cene ter koristili sebi in vsej naši skupnosti.« Zadrugo so čakale velike naloge pri pojasnjevanju predpisov glede proizvodnje in prodaje hmelja, pri preskrbi hmeljevk ter ob drugih hmelj a rs ki h vp r a š an jih. Signiranje hmelja je ostalo še nadalje obvezno. Hmelj I. in 11. vrste, so ne glede na provenienco oznamkovali z besedilom: FLR Jugoslavija — Slovenski hmelj — »Savinjska dolina«. III. vrsto so oznamkovali s »FLR Jugoslavija — Slovenski hmelj Štajerski« in IV. vrsto s »FLR Jugoslavija — Slovenski hmelj«. Pod to oznako je bilo treba odtisniti še žig »Hmeljna komisija za Slovenijo — Žalec«. Poleg Hmeljarske zadruge obstaja še Hmeljna komisija za Slovenijo s sedežem v Žalcu, ki signira v Sloveniji pridelan hmelj, vodi točen popis površin vseh hmeljišč in števila zasajenih sadik, proučuje vse hmeljarske probleme, ugotavlja pridelovalne stroške itd. Hmeljna komisija za Slovenijo je bila sicer ustanovljena že z zakonom o hmelju v letu 1940. Iz tega zakona je bilo črtano samo ono, kar ne ustreza današnjim pogojeni. Tak poslovnik je odobrilo Kmetijsko ministrstvo Slovenije na predlog Hmeljarske zadruge.22 Poglavitna naloga Hmeljarske zadruge je bila prodaja hmelja letnika 1944. Prodala ga je v Ameriko in pošiljka savinjskega hmelja je bila prva, ki je tjakaj prispela iz Srednje Evrope. Dočim je letnik 1944 odkupila Amerika in delno tudi domače pivovarne, je bila večina hmelja letnika 1945 odposlana v SSSR kot kompenzacija za uvoženo blago. Povpraševanje po hmelju na svetovnih tržiščih je bilo zelo močno, pridelek pri nas pa zaradi suše in toče izredno slab. Povprečni pridelek je znašal le nekaj nad 400 kg na ha, kar je po današnjem pojmovanju nerazumljivo malo. Pridelovalni stroški so bili zatorej v tem letu nenormalno visoki in so znašali — pri povprečnem pridelku 400 kg na 1 ha - 216.9 din za 1 kg suhega hmelja v Savinjski dolini, v Bački pa le 190 din.23 Prodajna cena hmelja za izvoz v ZDA je bila leta 1945 le 120 dinarjev FOB Trst. Pa tudi SSSR, do katere smo imeli velike obveznosti iz kompenzacij, ni hotela pristati na višje cene od sicer na svetovnem trgu veljavnih. Le-te pa so bile od 70 do 80 din za 1 kg.24 V tem letu bački hmelj zvečine ni bil prodan. Prodanega je bilo le okoli 500 q po p ribi. 80 din v Romunijo preko »Centroproina«, ki je bil tedaj edini izvoznik. Naša povojna trgovina s hmeljem je torej dobila drugačno obliko od predvojne, ko je bila prepuščena raznim tujim zastoj) ni kom in ko država, oz. hmeljarske korporacije, nanjo praktično niso imele neposrednega vpliva. Spremenila se je. lahko bi rekli, na znotraj v izrazito kvazioligopsono trgovino. Edina kupca vsega hmelja sta postali podjetji »Hmezad« v Žalcu iin »Kooperativa« v Novem Sadu. Navzven pa se je naša država uvrstila kot enakovreden partner v družino hmeljarskih dežel Nemčije. ZDA, Anglije, ČSSR in Francije. Pri tem se glavne smeri naše hmeljske zunanje trgovine v primeri s predvojnimi niso bistveno spremen i le. Najmočnejši kupec našega hmelja leta 1946 je bila SSSR. ki je v tem letu absorbirala 70 "/o našega hmeljskega izv oza. V letu 1947, ko je uvozila okoli 34% našega hmelja, je bila v našem izvozu na prvem mestu. Na drugem je bila Italija in na tretjem ZDA. V prvih povojnih letih se trgovinske zveze z bivšimi uvozniki, v glavnem zaradi takratne mednarodne politične konstelacije. niso takoj obnovile. Do leta 1948 so bile med kupci našega hmelja tudi vzhodnoevropske države, lako je bila v tem letu med uvozniki jugoslovanskega hmelja na prvem mestu Poljska, na drugem so bile ZDA in na tretjem Romunija. Ko so vzhodne države po letu 1948 iz našega hmeljskega izvoza za dalj časa povsem izpadle, so kot glavni kupec nastopile ZDA in odkupile nad 60 % našega hmelja. Na drugem mestu je bila Belgija, kamor smo izvozili okoli 12 % odkupljenih količin. Že v letu 1950 je »Hmezad« prodrl tudi na južnoameriško tržišče, kamor je izvozil okoli 50 % vsega odkupljenega hmelja. ZDA so bile v tem letu kot uvoznik slovenskega hmelja na drugem mestu z okoli 10 %. Od leta 1951 dalje so glavni kupci ZDA, Belgija. Anglija, Nizozemska, Argentina iin Nemčija. Največji uvoznik našega hmelja so ZDA. Le-te so bile od leta 1952 do 1962 udeležene v posameznih letih v našem izvozu hmelja od 21 do okoli 64 %. Med stalnimi kupci jugoslovanskega hmelja so bile v tem času še Belgija, Nizozemska, Argentina, Francija, Anglija, Zahodno Nemčija in Švica. Izvoz po letih in glavnih smereh izvoza je razviden iz priloženih pregledov (do leta 1952 samo za slovenski, od tega leta dalje za ves jugoslovanski h molj): Izvoz oziroma prodaja slovenskega hmelja v letu 1945_ p, . % od celotne prodaje 1Jrzava q oziroma izvoza25 SSSR 5.020 96.0 Domače pivovarne 130 4.0 Prodaja skupaj 5.150 100.0 Vir: Statistični podatki »Hmezad« Žalec. Izvoz slovenskega hmelja v letu 1946 n v % od celotnega izvoza Urzava q oziroma prodaje ZDA 860 16.0 Anglija 150 5.0 Belgija 550 7,0 SSSR 5.640 70.0 Italija 200 4.0 Izvoz skupaj 5.200 87,0 D oim a če p i v o v aim e 810 13,0 Skupna prodaja 6.010 100.0 Vir: Statistični podatki »Hmezad« Žalec. Izvoz slovenskega hmelja v letu 194" % od celotne prodaje oziroma izvoza ZDA 1.016 12,4 Anglija 401 4.9 Belgija 2.779 34,1 Bolgarija 251 3,1 Danska 354 4.3 Egipt 70 0.8 Italija 880 10.8 Madžarska 420 5,1 Nizozemska 452 5.3 Poljska 812 9,9 Švica 101 1,2 Izvoz skupaj 7.516 91,9 Domače pivovarne 660 8,1 Skupaj prodaja 8.176 100.0 Vir: Hmeljna komisija. Žalec. Izvoz slovenskega hmelja v letu 1948 Država q % od celotne prodaje oziroma izvoza ZDA 1.728 18,2 Anglija 370 3.8 Belgija 916 9.6 Danska 250 2.8 Madžarska 406 4.3 Nizozemska 81 0.9 Poljska 2.003 21.0 Švica 125 1,3 Avstrija 920 9,7 Finska 50 0,5 Rumunija 1.030 10.8 Švedska 192 2,0 Izvoz skupaj 8.071 84.0 Domače pivovarne 1.431 15.1 Skupaj prodaja 9.402 100.0 Vir: Hmeljna komisija, Žalec. Izvoz slovenskega hmelja v letu 1949 Država q % od celotne prodaje oziroma izvoza ZDA 5.538 62,2 Anglija 50 0.6 Belgija 1.062 12.4 Italija 31 0.4 Nizozemska 121 1.4 Švica 132 1.5 Avstrija 151 1,8 Finska 50 0,6 Švedska 100 1,2 Argentina 500 5,8 Eritreja 20 0.2 Francija 150 1,7 Izvoz skupaj 7.705 79,8 Domače pivovarne 873 10,2 Skupaj prodaja 8.578 100,0 Vir: Hmeljna komisija, Žalec. Izvoz slovenskega hmelja v letu 1950 Država q % od celotne prodaje oziroma izvoza ZDA 578 10,3 Anglija 360 6,4 Belgija 361 6.4 Danska 60 1.1 Italija 30 0,5 Nizozemska 76 1,3 Švica 101 1,8 Avstrija 210 3,7 Eritreja 30 0,5 Francija 243 4.3 J. Amerika 2.660 47.2 Izvoz skupaj 4.709 83.5 Domače pivovarne 926 16.5 Skupaj prodaja 5.635 100.0 Vir: Hmeljna komisija. Žalec. Izvoz slovenskega hmelja v letu 1951 Država q % od celotne prodaje oziroma izvoza ZDA 5.167 44.5 Anglija 295 2,5 Belgija 1.096 9,41 Nizozemska 205 1.8 Švica 218 1.91 Avstrija 1.050 10.0 Argentina 1.158 9.9 Francija 459 3.9 f rancoska Afrika 460 3,9 Indonezija 279 2,3 Norveška 8 0,06 Palestina 88 0,8 Paragvaj 50 0,42 Izvoz skupaj 10.534 90,40 Domače pivovarne 1.116 9,60 Skupaj prodaja 11.650 100,0 Vir: Hmeljna komisija, Žalec. 111 Izvoz jugoslovanskega hmelja v letu 1952 Država q n /o o d c elotnega izvoza ZDA 3.080 29.90 Belgija 1.730 16.80 Nizozemska 1.170 1 1.40 Argentina 1.160 11.30 Francija 1.010 9,81 Ostale države 2.180 20,79 Skupaj 10.330 100,0 Izvoz jugoslovanskega hmelja v letu 1955 Država q 0 o od celotnega izvoza ZDA 9.200 63,90 Nizozemska 850 5,90 Ostale države 4.400 30,20 Skupaj 14.450 100,0 Izvoz jugoslovanskega hmelja v letu 1954 Država q 0 o od celotnega izvoza ZDA 9.120 50.70 Argentina 2.500 13.90 Anglija 1.550 8,50 Brazilija 1.410 7.30 Nizozemska 1.050 5,90 Belgija 870 4.90 Ostale države 1.490 8,80 Skupaj 17.970 100.0 Vir: Stat. god išnjak FNR J Izvoz jugoslovanskega hmelja v letu 1955 Država q n od celotnega izvoza Brazilija 7.450 32.60 ZDA 5.700 25.00 Švica 2.080 9.10 Anglija 1.870 8.20 Belgija 1.520 6,70 Nizozemska 1.410 6,20 Ostale države 2.920 12,20 Skupaj 22.930 100.0 Izvoz jugoslovanskega limelja v letu 1956 Država q % od celotnega izvoza ZDA 8.170 36.00 Nizozemska 2.560 11,30 Švica 2.270 10,20 Anglija 2.060 9,10 Belgija 1.510 6,70 Brazilija 770 3,40 Argentina 500 1,30 Ostale države 5.050 22.00 Skupaj 22.690 100,0 Izvoz jugoslovanskega hmelja v letu 1957 Država q % od c elotnega izvoza ZDA 4.970 21.10 Švica 3.560 13,30 Anglija 2.860 12,20 Nizozemska 2.760 11,70 Belgija 2.510 10,70 Brazilija 100 0,42 Ostale države 7.270 30,58 Skupaj 23.830 100,0 Izvoz jugoslovanskega hmelja v letu 1958 Država q % od celotnega izvoza ZDA 7.210 29.00 Švica 5.480 21,90 Anglija 2.420 9,75 Nizozemska 1.540 6.20 Zah. Nemčija 1.440 5,80 Belgija 1.180 4,75 Argentina 1.000 4.02 Brazilija 500 2,01 Ostale države 4.170 16,57 Skupaj 24.940 100,0 8 Celjski zbornik JJj Izvoz jugoslovanskega hmelju v letu 1959 Država <1 % od celotnega izvoza ZDA 12.830 38.60 Zap. Nemčija 3.610 10.90 Argentina 2.300 6.95 Anglija 2.150 6.49 Nizozemska 1.890 5.70 Švica 1.230 3.70 Belgija 1.060 3.20 Brazilija 210 0.64 Ostale države 7.800 23,82 Skupaj 33.080 100.0 Izvoz jugoslovanskega h melja v letu 1960 Država q % od celotnega izvoza Zap. Nemčija 7.640 16.45 ZDA 7.340 15.80 Anglija 3.950 8.46 Belgija 2.220 4.76 Nizozemska 1.800 3.85 Švica 830 1.78 Ostale države 22.750 48.90 Skupaj 46.530 100.0 Izvoz jugoslovanskega 1) melja v letu 1961 Država q % od c elotnega izvoza ZDA 17.520 31.70 Zap. Nemčija 9.710 17.60 Anglija 6.800 12,30 Ostale države 21.310 38.40 Skupaj 55.340 100.0 Izvoz jugoslovanskega h melja v letu 1962 Država q % »d c elotnega izvoza ZDA 12.720 32.40 Zap. Nemčija 9.650 24.60 Anglija 3.450 8,80 Ostale države 13.380 34,20 Skupaj 39.180 100.0 Izvoz jugoslovanskega hmelja v letu 1963 Država q % od celotnega izvoza ZDA Zap. Nemčija Anglija Ostale države 15.100 8.260 4.100 19.470 32.18 17.90 8.72 41,20 Skupaj 46.930 100.00 V. VKLJUČEVANJE JUGOSLOVANSKE TRGOVINE S HMELJEM V SVETOVNI TRG PO DRUGI SVETOVNI VOJNI Povojno jugoslovansko hmeljarstvo se od predvojnega kvalitativno razlikuje. Poglavitna razlika je v politiki širjenja obsega hmeljišč pa tudi v načinu odkupa pridelka. Dočim so se pred vojno širila hmeljišča nenačrtno in v odvisnosti od kratkoročnih tržnih gibanj, je njihovo širjenje po vojni večidel vključeno v organizirane splošne napore za zasaditev takšnih površin, ki bi bile glede na možnost prodaje pridelka optimalne. Tudi odkupne cene pri proizvajalcih vseh lastniških sektorjev načelno niso več odvisne izključno od možnosti prodaje na tujih tržiščih, temveč temeljijo v glavnem na proizvajalnih stroških, potrebah za reprodukcijo hmeljišč ter primernem osebnem dohodku proizvajalcev. Njihova pomembnost je tudi v vnaprejšnjem določanju in relativni stalnosti. Iz naslednjih podatkov je razvidno, da se je obseg hmeljišč v zadnjih nekaj letih ustalil in se gibal med približno 3.400 ha do približno 4.000 ha. Površine hmeljišč v Jugoslaviji od 1945 do 1962 (v hektarih). Vojvodina in ostala l.eto Slovenija področja Jugoslavija izven Slovenije 1945 673 HK 133 OC 770 OC 1946 731 " 149 " 880 " 1947 894 " 183 " 1077 " 1948 990 '.' 140 PM 1130 SG 1949 1068 " 382 " 1450 " 1950 1545 " 695 " 1240 " 1951 1527 " 333 " 1860 " 1952 1551 " 409 " 1740 " 1953 1500 " 280 " 1780 " 1954 1600 " 190 " 1790 " Vojvodina in ostala Leto Slovenija področja Jugoslavija izven Slovenije 1955 1620 " 380 " 2000 1956 1S80 " 330 " 2210 1957 2020 " 470 " 2490 1958 2640 " 720 " 3360 1959 2830 " 1300 4130 1960 2420 " 1500 " 3920 1961 2380 " 1446 " 3826 1962 2260 " 1452 " 3712 1963 2270 " 1490 " 3760 Legenda: HK = Hmeljna komisija, Žalec OC = Ocena SG = Statistični godišnjak FNR J PM = Posredna metoda tj. podatki po SG manj podatki Hmeljne komisije, Žalec V povprečju smo v Jugoslaviji od leta 1952 do 1962 pridelali letno 31.263 q hmelja, kar je okoli 4,3% svetovnega pridelka. V letu 1962 pa smo pridelali 51.960 q, ,s čimer je bila Jugoslavija v svetovnem pridelku hmelja udeležena z okoli 6,7 %. Pridelek hmelja v Jugoslaviji od 1945. do 1962. leta je bil po posameznih letih nasledinji: Leto Slovenija Vojvodina in ostala področja izven Slovenije Jugoslaviji 1945 3150 HK 830 OC 3980 OC 1946 6010 " 938 " 6948 " 1947 8140 " 1153 " 9293 " 1948 9490 " 2610 PM 12100 SG 1949 8610 " 4190 " 12800 " 1950 5630 " 3970 " 9600 " 1951 11710 " 790 " 12500 " 1952 11630 " 370 " 12000 " 1953 17000 " 1200 " 18800 " 1954 17800 " 4200 " 22000 " 1955 18200 " 6800 " 25000 " 1956 21400 SG 3600 SG 25000 SG Vojvodina in ostala Leto Slovenija področja Jugoslavija izven Slovenije 1957 25400 HK 3100 PM 26500 SG 1958 24300 " 6000 " 30300 " 1959 39600 " 5100 " 44700 " 1960 40600 " 15800 " 56400 " 1961 41000 " 11550 52330 " 1962 28300 " 23660 " 51960 " 1965 25100 " 22100 " 47200 " Večji del hmeljišč v Jugoslaviji odpade na Slovenijo in v njej na Savinjsko dolino, manjši pa na Vojvodino. Izven teh dveh glavnih hmeljarskih okolišev je še nekaj manjših površin, vendar pa so količine hmelja s teh področij minimalne, oziroma za jugoslovansko hmeljarstvo nepomembne. V letih 1952 do 1962 je od skupnega pridelka hmelja odpadlo na Slovenijo povprečno letno 72,8 %, na Vojvodino ter ostala področja 27,2%. V letih 1961 iin 1962 pa je odpadlo na Slovenijo 56,9% in na ostala področja 45,1 %. Razmerje se je leta 1965 še povečalo v korist področij izven Slovenije in znašalo 53,2 : 46,8. Pretežni del jugoslovanskega hmelja se izvaža. Za potrebe domačih pivovarn se je, upoštevajoč porabo 20 dkg hmelja na 1 hI piva, porabilo povprečno letino 7 % vsega pridelka, prav toliko pa tudi v povprečju 1961. in 1962. leta. Za izvoz ostane torej letno okoli 93% vsega pridelka. V svetovni produkciji piva, ki je znašala v letu 1952 do 1962 okoli 573.380 tisoč hI piva letno, je Jugoslavija udeležena z okoli 0,31 %. Povprečna letna proizvodnja piva v Jugoslaviji je bila v letih 1952 do 1962 okoli 1.152 tisoč hl. V letu 1962 je znašala svetovna proizvodnja piva 459.900 tisoč lil, jugoslovanska pa 1.788 tisoč lil. kar pomeni, da je bila Jugoslavija v tem letu v svetovni proizvodnji piva udeležena z nekako 0,39%. Proizvodnja piva v Jugoslaviji se je že v naslednjem letu povzpela na 2.241 tisoč lil. Za domačo proizvodnjo piva je bilo torej v povprečju enajstih let (1952 do 1962) porabljenih okoli 7 %. ali okoli 2.200 q hmelja letno. Pridelek hmelja v Vojvodini in v ostalih hmeljskih področjih izven Slovenije pa je bil v istem času okoli 27,2 % od celotnega jugoslovanskega pridelka. Vendar pa je k takšnemu sorazmerno visokemu deležu pripomogel pridelek v letih i960 do 1962, ko se je proizvodnja hmelja v primerjavi z letom 1959 več kot početverila. Ce bi upoštevali povprečni letni pridelek v letih pred letom 1960, torej povprečje od 1952 do 1959, je bilo izven Slovenije pridelanih povprečno letno le 3.763 q hmelja. Za domačo proizvodnjo piva je bilo v teh letih porabljenih povprečno letno okoli 1.850 q. kar pomeni nekako 50 " o pridelka hmelja izven Slo veni je v tem času. Uazlika med domačo porabo hmelja in pridelkom hmelja izven Slovenije je torej \ povprečju letno kakih 1.900 q. kar je okoli 7.5",o celotnega povprečnega letnega pridelka v Jugoslaviji v obdobju od 1952 do 1959. ali 8,9 % povprečnega letnega izvoza jugoslovanskega hmelja. Ker so glavne smeri izvoza jugoslovanskega hmelja enake kot izvozne smeri slovenskega hmelja, lahko pri nadaljnjem obravnavanju vključevanja naše trgovine s hmeljem v svetovni trg. ob tako mali udeležbi vojvodinskega hmelja v jugoslovanskem izvozu, uporabljamo za osvetlitev problematike hmeljskega tržišča podatke o slovenskem hmelju, ki so glede na vestnost evidenčne službe pri Hmeljni komisiji in »Hmezadu« v Žalcu, najbolj zanesljivi. Tudi v naslednjih letih, ko je udeležba Vojvodine in ostalih področij izven Slovenije v hmeljskem izvozu večja, glede izvozne problematike, dinamike izvoza in njegove regionalne usmerjenosti med obema glavnima področjema ni razlik. S tipiziranim načinom prodaje (od 1. do IV. vrste) si je naša trgovina pridobila v inozemstvu zaupanje, kar je v Inneljski trgov ini izrednega pomena. Kljub temu, da se je naš hmelj na inozemskem trgu močno zasidral in je zaradi svoje kvalitete zelo upoštevan, še nismo uspeli organizirati svoje lastne prodajne mreže, temveč ga prodajamo pivovarnam še vedno pretežno preko tujih trgovskih podjetij, oziroma inozemskih zastopnikov. Izvoz je v teh I I letih potekal takole: (Podatki po Statistiekom godišnjaku FNRJ) Leto <1 Ver. ind. 1952 10.330 100 1953 14.450 140 1954 17.970 124 1955 22.930 127 1956 22.690 99 1957 23.830 105 1958 24.940 104 1959 33.080 133 1960 46.530 140 1961 55.340 119 1962 39.180 70 1963 46.930 119 Iz gornjih podatkov je razvidno, da se je izvoz razen leta 1956 in 1962. stalno povečeval. Če smo ugotovili, da se prodaja hmelj preko zastopnikov, velja to zlasti za Ameriko in Zahodno Nemčijo, ki sta največja uvoznika našega hmelja. Uspeli pa smo že v letu 1952 prodali hmelj direktno 25 pivovarnam, in sicer v Italiji, francoskih kolonijah, Argentini, Švici in Norveški. Pri prodaji je treba namreč upoštevati, da je marsikatera pivovarna vezana na svojega trgovca, ker jo le-ta kreditira. Jugoslavija pa zaliieva takojšnje plačilo preko nepreklicnega akreditiva. Pa tudi varitelji (nein.: Braumeister) igrajo pri sklepanju poslov veliko vlogo. Le-ti so navadno v dogovoru z določenimi trgovci in ne dopuščajo, da bi pivovarna sklepala pogodbe z novimi dobavitelji. Ker je varitelj odgovoren za okus piva. je pri nabavi hmelja njegov pristanek za sklenitev pogodbe najmerodajnejši.20 Potrošnja piva stalno narašča, narašča pa tudi svetovni pridelek hmelja. Medsebojna povezanost proizvodnje piva in porabe hmelja močno vplivata na cene hmelja, ki so poleg tega odvisne zlasti od vremena, od katerega je odvisna poraba piva (v vročih poletjih več), kakor tudi od ukrepov državnih oblasti, kupne moči potrošnikov piva in površin hmeljišč. Tem činiteljem se je treba stalno spretno prilagajati, na tržna nihanja izredno hitro reagirati ter izkoristiti omahljivost ali težave konkurentov. Do leta 1952 s prodajo našega hmelja ni bilo posebnih težav. V letu 1952 pa je bila v Ameriki odpravljena prepoved obiranja hmelja nad določeno količino in je tako proizvodna cena postala na kilogram hmelja nižja kot v preteklih letih. Proizvodni stroški za nemški hmelj so bih izredno visoki. V tem letu so nemške pivovarne uvozile okoli 45.000 q ameriškega hmelja, kar je povzročilo močan padec cen na evropskem hmeljskem trgu in prizadelo zlasti nemške hmeljarje, ki so zahtevali okoli 5$ za 1 kg hmelja. Ker je Jugoslavija v takšnih okoliščinah pristala na povprečno ceno 2,7 § za 1 kg, je svoj hmelj kljub močni konkurenci lahko prodala. V Evropi so se površine hmeljišč med vojno zmanjšale, dočim so se v Ameriki povečale. To je zlasti povzročilo ustrezno ravnotežje med proizvodnjo hmelja in piva. Ker pa so hmeljišča po vojni povečevali tudi v Evropi, je Amerika, kot že omenjeno, uvedla poseben režim obiranja hmelja, ki pa ga je leta 1952 odpravila. Njegova odprava je povzročila na evropskem hmeljskem trgu hudo reakcijo, ki se v povečanju ponudbe ni odrazila le v letu 1952, temveč tudi v letu 1955. Čeprav je v tem letu Amerika zmanjšala površine hmeljišč za 3.465 ha, se je že v letu 1953 močno občutila nadprodukeija hmelja v vseh glavnih državah, pomembnih uvoznicah jugoslovanskega hmelja. To stanje pojasnjuje naslednji pregled: Pridelek Poraba hmelja 1'resežek27 q v državi v q q ZDA 287.000 161.000 126.000 Anglija 163.000 126.000 37.000 Nemčija 128.000 65.000 63.000 ČSSR 52.500 20.000 32.500 (Prim. poslovno poročilo »Hmezad« Žalec- za leto 1953). Te države so tudi glavni proizvajalci piva. Njihove potrebe po hmelju so bile torej v tem letu pokrite in obstajal je že izvozni presežek. Nemčija, naš glavni konkurent, je hotela ostanek hmelja iz prejšnjega leta, ki je ostal neprodan zaradi ameriške intervencije, za vsako ceno prodati. Jugoslavija je stanje realno ocenjevala in je žc na začetku sezone prodala okoli 80 % pridelka po povprečni ceni 1,6 $ za 1 kg. Povprečna cena za 1 kg letnika 1953 pa je bila 1,9$. Posebno velike težave s prodajo so bile v Belgiji in Franciji, kjer so proizvajalci zahtevali, naj se uvozna dovoljenja za naš hmelj ne izdajajo, dokler domači hmelj ne bi bil prodan. Na južnoameriškem trgu, ki za Jugoslavijo tudi ni nepomemben, je intervenirala Nemčija z izredno nizkimi cenami, zato gre v tem letu le izredno dobri kakovosti zahvala, da naš hmelj ni ostal neprodan. S problemom, kako doseči ravnotežje med proizvodnjo in potrošnjo hmelja, se je ukvarjal tudi kongres Evropskega hmeljarskega biroja (EHB), ki je bil to leto v Žalcu. Kongres je ugotovil, da se proizvodnja piva stalno povečuje, da se pa zaradi povečanja proizvodnje hmelja in manjšega doziranja piva s hmeljem (to namreč zahteva spremenjeni okus potrošnikov piva) povečujejo tudi zaloge hmelja. Ker so producemti hmelja zaradi povojne konjunkture nasade prekomerno povečevali, je kongres priporočil, naj se nasadi v posameznih državah pri-lagode ustreznemu obsegu. Nadalje je kongres ugotovil, da je v prvi vrsti Nemčija tista, ki bi morala nasade skrčiti, Jugoslavija pa določene najvišje meje še ni dosegla in bi zato lahko obseg hmeljišč še povečala.28 V letih 1954 in 1955 je tudi na izvoz jugoslovanskega hmelja vplival padec cen kave. Le-ta je namreč povzročil težave v gospodarstvu južnoameriških in srednjeameriških držav. Naš izvoz v Južno Ameriko se je tako zmanjšal in treba je bilo iskati novih trgov. Dočim smo v letu 1953 izvažali hmelj v Ameriki v ZDA, Argentino in Brazilijo — se je leta 1954 izvoz v Argentino občutno zmanjšal, povečal pa izvoz v Brazilijo, v Evropi pa v Anglijo. Hmelj smo v tem letu izvažali že v 15 različnih držav. Povprečna izvozna cena 1 kg hmelja je bila 1.39 $. Leta 1955 je bil jugoslovanski izvoz hmelja razdrobljen že na 27 držav. Zaradi ostre konkurence in sorazmerno slabe kvalitete jugoslovanskega hmelja v tem letu, ter slabih izkušenj iz preteklih let, je bila prodaja našega hmelja zaključena že kmalu v začetku sezone.29 Zaradi živahne aktivnosti na nemškem trgu bi Jugoslavija v tem letu lahko s prodajo sicer počakala in zaradi poznejše čvrste tendence prodala hmelj tudi dražje. Toda ker je hmelj blago, ki z vsakim mesecem skladiščenja na kvaliteti izgublja, za takšno prodajno politiko ni primeren. V tem letu je bil prodan po povprečni izvozni ceni 1,59 $ za 1 kg. Leta 1956 je bila razdrobljenost našega hmeljskega izvoza še večja. Prodajali smo že v 30 držav. Zlasti v tem letu povečano število kupcev ni bilo rezultat naše lastne aktivnosti, temveč prizadevnosti nekaterih trgovskih tvrdk iz ZDA, Anglije, Nemčije, Francije An Nizozemske, ki so posredovale prodajo našega hmelja. (Letno poročilo »Hmezadas za leto 1956). Težko je reči ali takšna drobitev izvoza ugledu našega hmelja, ki ga posredniki morda prodajajo pod tujo oznako, koristi, ali ne. Vendar, četudi ne koristi, v trgovini s hmeljem ni vedno mogoče paziti istočasno na finančni uspeh in na zaščito provemence. Za prodajo hmelja v tem letu sta bila na svetovnem trgu odločilna zlasti dva činitelja, in sicer svetovna proizvodnja hmelja ter poraba piva. Pri tem je treba upoštevati še zaloge hmelja v pivovarnah iz preteklih let. Proizvodnja hmelja je bila mainjša, deževno in mrzlo vreme v Evropi pa je vplivalo na to, da se je poraba piva le malo povečala. Ob tem je tudi Amerika ponovno intervenirala z nizkimi cenami. Zato si je Jugoslavija, ki je prisiljena izvoziti sikoro ves pridelek hmelja, morala prizadevati, da obdrži svojega največjega odjemalca tj. ZDA. Ravnala se je, kot običajno, po nemškem trgu in prodala hmelj nekaj pod nemško ceno. Tako je dosegla povprečno 1,97 S za 1 kg. Pravilnost takšne politike dokazuje dejstvo, da ameriški trg, kljub potrebam po hmelju, na nemške cene ni pristal in da tudi ostanka jugoslovanskega hmelja po nekaj višjih cenah ni absorbiral. Dočim je leto J 956 pomenilo še nadaljnje zmanjšanje pridelka, kar je bila posledica situacije na hmeljskem trgu, so se v letu 1957 škarje med proizvodnjo piva in hmelja zapirale. Krivulja svetovnega pridelka se je pričela ponovno strmo dvigaiti. Jugoslavija je bila tudi tokrat, kot vsa nadaljnja leta, prisiljena svojo prodajo drobiti30 na vrsto kupcev. Doziranje piva je postalo nekaj manjše, vendar je pridelek v zadnjih nekaj letih preveč padel, da bi svetovnim potrebam po hmelju lahko v celoti zadostil. Velika pred prodaja ameriškega hmelja v tem času za tri leta vnaprej je povzročila zaskrbljenost pivovarnarjev. Razen tega so trdili, da bo pridelek hmelja v Hallertauu občutno nižji. Ob takšnih tržnih in psiholoških razmerah je Nemčija v tem letu zahtevala izredno visoke cene, in sicer od 2,86 S do 4,76$ za 1 kg hmelja. Zaradi tako visokih cen je bilo mogoče Ameriki ponovno intervenirati na evropskem hmeljskem trgu z okoli 20.000 q po kvaliteti slabšega hmelja, ki pa je bil hkrati tudi cenejši. Ameriški trg na nemške izredno visoke cene ni pristal in postalo je jasno da Jugoslavija s cenami, kot jih je zahtevala Nemčija31 ne bi uspela. Zato je Jugoslavija pravilno precenila položaj in določila prodajno ceno od 5,7 $ do 4.4 S, oziroma v povprečju 3,54 § za 1 kg ter tako uspela obdržati ameriški trg. V tem letu bi sicer Jugoslavija lahko hmelj prodala tudi dražje v Nemčijo, vendar bi to pomenilo samo trenutno ugodnost. Leta 1958 je bil nemški hmeljski trg še pod vtisom konjunkture iz preteklega leta. Določene so bile sorazmerno visoke cene — tudi do 3,10 S za 1 kg, zato so jim ostale večje količine hmelja, ki jih po tej ceni niso mogli prodati. Cene našemu hmelju so bile nižje od nemških, hkrati pa sta bila pridelek in kvaliteta jugoslovanskega hmelja tokrat zaradi suše slabša. Le-ta je namreč povzročila, da se je moški cvet hitreje razcvetel in oplodil žensko rastlino, ki je komercialno blago. Tako je bilo v Jugoslaviji okoli 5.400 q oplojenega hmelja, ki ga ni bilo mogoče uvrstiti v nobeno od običajnih kvalitet. Bilo je treba uvesti posebno komercialno vrsto »GSG« (semenski hmelj), ki smo ga prodajali po okoli 2,1 .$ za i kg.3'2 Pri celotni prodaji smo dosegli povprečno ceno 2,78 $ za 1 kg hmelja. Padanje cen .se je nadaljevalo tudi v letu J959. Zaradi izredno visokih cen v letu 1957 pa je bilo porušeno tudi ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem. Poraba piva je sicer še vedno naraščala, vendar pa je bilo doziranje piva s hmeljem nižje. Poleg tega so začele mnoge države z namenom, da bi se glede uvoza osamosvojile, hmelj tudi same saditi. Zaradi rekordnih pridelkov so bile pivovarne pri povpraševanju izredno oprezne in so se omejevale na prevzem hmelja, ki so ga kupile vnaprej. Ker je bila letina tudi pri nas rekordna, je bilo treba že na začetku sezone pripravljati pogoje za prodajo prevelikih količin. Južnoameriški trg so obvladovale ZDA, ki so imele s tamkajšnjimi pivovarnami pogodbe za več let. V Argentini je proizvodnja piva zaradi težkega gospodarskega položaja padla za kakih 80 0 o, zato so pivovarne imele v zalogi večje količine hmelja. V Braziliji, kamor smo zaradi neugodnega obračuna prodali že v predhodnem letu zelo majhne količine. nismo dosegli večjih uspehov. Obenem so v Južni Ameriki kategorično zahtevali samo prvovrsten hmelj33. V tem letu je Jugoslavija prvič sklenila pogodbe za več let, čeprav to dotlej v jugoslovanski hmeljski trgovini ni bilo običajno. Na večletne pogodbe od 1.2 do 1,4 S za I kg je bilo prodano okoli 12.000 q.34 Zaradi rekordnih pridelkov v Nemčiji in Ameriki pa je prišlo do zastoja tudi pri takšnem načinu prodaje. Nezadržen padec cen je povzročil še to. da smo prodajali hmelj v rednii prodaji v povprečju po 1.28$ za 1 kg. Od novih trgov velja omeniti v tem letu Španijo, ki je kupila okoli 4 ".'o našega hmelja (v letu 1958 le 0.41 n o) in Vzhodno Nemčijo, kamor smo prodali okoli 6,5 % od celotnega izvoza hmelja. Položaj v letu 1959 je bil zelo podoben položaju na hmeljskem trgu v letu 1929. le da je takrat kriza v hmeljarstvu so vpad la z začetkom ekonomske krize. Nizke cene so omogočile pivovarnam, da so svoja skladišča založile tudi za bodoča leta. Položaj na hmeljskem trgu je tako postal dokaj neugoden. Nov tekmec so postale ZDA, ki so izkoristile konjunkturo v letu 1957 in intervenirale z nižjimi cenami na evropskem trgu. Pivovarne, ki so ob tej intervenciji z ugodnimi mešanicami ameriškega in plemenitih hmeljev obdržale temeljno kvaliteto piva. so prišle do spoznanja, da lalvko pri povpraševanju izkoristijo tudi to okoliščino. V letu 1960 je Jugoslavija zaradi omahovanja nemških proizvajalcev pri prodaji, uspela odločilno poseči tudi lia nemški trg. tako da je ta jugoslovanski uspeh povzročil žolčne razprave celo v nemškem parlamentu. Hmelj smo v tem letu prodali po povprečni ceni 1.19$ za 1 kg. V letu 1960 je svetovna proizvodnja hmelja v primeri z letom 1959 padla za kake 3n'„ in je znašala okoli 807.413 q (v letu 1959 -850.011 q). Proizvodnja v Jugoslaviji pa se je zvečala od 44.700 q na 56.400 q. ali za okoli 2611 n.35 Glavne smeri izvoza so ostale iste kot v preteklem letu. tj. ZDA, Zahodna Nemčija in Anglija. Leta 1961 se je upadanje svetov nega pridelka hmelja nadaljevalo. V primeri z letom 1960 se je pridelek zmanjšal za okoli 130.000 q ali za okoli 16 %.35 Tudi jugoslovanski pridelek je bil za okoli 7% oziroma 4.070 c) manjši kot v letu i960. Glede na proizvodnjo piva se je primanjkljaj hmelja v svetu povečal za okoli 195.000 q od okoli I 1.000 q v letu i960,8® lakšen primanjkljaj, ki je pomenil skoro štirikratni pridelek hmelja v Jugoslaviji v tem letu. je moral nujno vplivati na zmanjšanje zalog iz preteklih let in povzročiti povečanje cen. Jugoslovanski hmelj je bil prodan povprečno po 1.31 8 za 1 kg. Regionalna usmerjenost jugolovanskega izvoza se glede na leto 1960 ni spremenila. Jugoslavija je, računajoč na dober pridelek, že v predsezoini prodala precejšnje količine. Toda p i i oceni pridelka so se tokra t ušteli vsi glavni, med njimi tudi jugoslovanski strokovnjaki. Prodaja jugoslovanskega hmelja v predsezoni je povzročila za Jugoslavijo paradoksen položaj. Jugoslovanski izvoznik je namreč moral zaradi pomanjkanja hmelja v domačih pivovarnah ponuditi inozemskim kupcem določen rabat za letnik 1962, če bi mu le-ti odstopili za domačo porabo potrebni hmelj. Pristojnim organom pa je bilo celo predlagano, naj dovolijo uvoz hmelja iz Amerike. Do uvoza ni prišlo. Namesto tega so bili odkupljeni ostanki hmelja pri proizvajalcih, ki popreje iz različnih razlogov niso bili prodali Vsega hmelja. Pomanjkanje hmelja v letu 1961 je vplivalo na čvrst položaj na tržišču v letu 1962. Pri 459.900.000 hI svetovne proizvodnje piva je znašal primanjkljaj še vedno okoli 137.000 q.36 lo je pomenilo še močnejše poseganje v zaloge hmelja iz prejšnjih let in zmanjševanje zalog hmeli-skega koncentrata. Ob tem je treba pripomniti, da bi golo primerjanje proizvodnje hmelja in piva v enem letu lahko pripeljalo do napačnega sklepanja. Ostanki zalog se namreč iz leta v leto prepletajo z novo proizvedenim hmeljem in si tako sliko o stvarnih količinah hmelja v pivovarnah ni mogoče ustvariti. Zato je lahko letna primerjava proizvodnje hmelja in piva le indikator za relativno zboljšanje oziroma poslabšanje tendenc na trgu. Takšna primerjava nam, kar zadeva prodajo jugoslovanskega hmelja, pove le to. da je sorazmerno ugodna cena 2$ za I kg posledica manjših zalog v pivovarnah. Slabe vremenske razmere v Evropi v letu 1961, ko je bila pomlad hladna, so bile za rast hmelja zelo neugodne. \ ZDA pa je hmelj napadla peronospora. Vse to je vplivalo na to. da so se nakupi, oziroma prodaje hmelja sklepali za več let vnaprej. Na tak način je bilo v letu 1962 prodano okoli 800 o nemškega in okoli 95 % ameriškega hmelja. Ob takšnem stanju tudi Jugoslavija ni mogla biti izjema. Samo slovenskega hmelja je bilo prodanega v predprodaji naslednje količine: Letnik 1963 1964 1965 1966 1967 količina v ([ 19.326 14.916 4.721 425 25 Povprečna cena «/kg 1.924 1,99 2.04 2,024 2,20 Pogodbe za tri leta vnaprej so bile sklenjene že tudi v letu 1961 in sicer za letnike 1961/62/63 3.522 q 1962/63/64 7.640 q 1962/63/64/65 260 q 1963/64/65 4.169 q (letno poročilo »Ilmezad« Žalec 1962) Najmočnejši kupci jugoslovanskega hmelja v tem letu so bili še vedno ZDA, Anglija in države Evropskega skupnega tržišča. Povprečna izvozna cena za 1 kg hmelja je znašala 1.88 Povprečne izvozne cene hmelja po posameznih letih so bile naslednje (Podatki za izračun iz Stat. godišnjakov FNRJ): Leto $ za t kg (t $ 1953 1.90 1954 1,39 1955 1,59 1956 1.97 1957 3,34 1958 2.78 1959 1.28 1960 1,19 1961 1.30 1962 1,88 1963 2 22 Skupno povprečje izvoznih cen za 1 kg hmelja je znašalo v teh letih 1,78$ VI. HMELJ IN PIVO Hmelj se uporablja pretežno v pivovarniške namene. Uporabljajo ga sicer tudi v farmaciji, vendar so to nepomembno majhne količine. Zato se poraba hmelja ravna po potrošnji piva in je povpraševanje po nujnih oziroma minimalnih količinah za proizvodnjo piva bolj ali mainj neelastično, posebno še ker su.bst.ituti za hmelj, razen njegovih koncentratov, ne obstajajo. Proizvodnja koncentratov in njihova uporaba pa je šele v povojih in zato zaenkrat ne predstavlja resnega instrumenta za diktiiranje cen s strani pivovarn v posameznih letih, oziroma takrat, ko bi bila letina slabša.37 Kako važna je intenziteta ohmeljevanja piva in kako le-ta vpliva na povpraševanje po hmelju kaže na proizvodnjo močneje ohmeljeva-nega piva v Nemčiji v letu 1949, ko so doziirali hektoliter piva s 350 grami hmelja in je bil zato spomladi 1950 hmeljski trg dobesedno izpraznjen.37 Če predpostavljamo, da je svetovno povprečje o ohmeljevanju piva 20 dkg/hl, bi se v letu 1961 za svetovno proizvodnjo piva, ki je znašala 438,773.000 lil38, porabilo 877.546 q hmelja. Ob povečani uporabi hmelja za 5 dkg pri hektolitru piva. bi se potrebe po hmelju povečale na 1,096.932 q. Če bi pri tem upošteval i povprečno izvozno ceno jugoslovanskega hmelja v zadnjih 10 letih, ki je bila 1.75 § za 1 kg (t § = ; : 500 din), bi bila vrednost porabljenega hmelja za svetovno proizvodnjo piva v tem letu pri doziranju 20 dkg/hl39 okoli 153,570.000 S. Pri obmeljevanju s 25 dkg/hl pa bi bili stroški hmelja v proizvodnji piva okoli 191.965.000 S ali za okoli 38,395.000 S višji. Ce računamo, da znaša vrednost izvoza jugoslovanskega hmelja v letu 1962 okoli 7,400.000$, potem je presoja o vplivu večjega ali manjšega doziranja piva na povpraševanje po hmelju lažja. Prav tako pa je razumljivejša presoja o posrednem vplivu okusa potrošnikov piva na prodajo in pridelek hmelja. Cene hmelja so sicer odvisne od ponudbe in povpraševanja. Nanju pa vedno nedvomno poleg količine pridelka, njegove pro-venience, raznih uvoznih in izvoznih res tri k ci j, višine zalog in politične konstelacije v svetu vpliva v veliki meri tudi intenziteta oh melje va nja piva. Največji proizvajalec piva v svetu so ZDA, ki so v letu 1961 proizvedle 111.505.000 hI piva. Njiju v tem letu sledi Zahodna Nemčija z 58,266.000 hI, Anglija s 45.374.000 hI, SSSR s 26.000.000 hI itd. Jugoslavija je v tem letu v proizvodnji piva šele na 28. mestu. Proizvedla je 1.859.000 hI, kar je le 0,42% svetovne proizvodnje. V Evropi je bilo v tem letu proizvedenih 243.927.000 hI piva, v Ameriki 157,980.000 hi, Afriki 16.441.000 hI in v Avstraliji 15,502.000 hI. Svetovna proizvodnja piva je znašala tako 438.773.000 hI."8 Po Barthovih statističnih podatkih proizvaja pivo 98 držav. Njihova proizvodnja leta 1961 je razvidna iz naslednjega pregleda: Zap. št. Država Proizvodnja piva v 000 hI %-na udeležba v svetovni proizvodnji piva 1 I 1.505 58.266 45.374 26.154 18.000 18.154 14.911 13.850 12.431 12.037 10.984 8.305 8.000 7.065 6.833 25.20 15.50 10.70 4.14 4.10 4.14 7.40 3.16 2,83 2.74 2,50 1,61 Zap. št. Država Proizvodnja piva %-na udeležba v 000 Id \ svetovni proizvodnji piva 16. Avstrija 5.701 1.52 17. Danska 4.525 18. Španija 4.300 0.95 19. Nizozemska 3.802 20. Madžarska 5.750 0.86 21. Švica 5.680 0.84 22. Irska 3.400 25. 1 lalija 3.081 24. V enezuela 2.500 25. N. Zelandija 2.49S 0.57 26. Argentina 2.230 0.51 27. Švedska 2 122 28. Jugoslavija 1.859 0.42 29. Kongo-Ruanda Ut. 1.768 50. R u m unija 1.600 0.36 51. Peru 1.397 52. Kuba 1.565 53. ATžir 1.300 54. Čile 1.229 35. Finska 1.127 36. Bolgarija 1.100 0.25 37. Filipini 1.080 58. Norveška 939 39. J. Afrika 850 0.19 40. l rugvaj 630 41. Rodezija 550 42. \ i et nam 550 43. Kitajska 500 44. Ekvador 473 45. Grčija 460 46. Liixembourg 456 47. Brit. Vzh. Afrika 402 48. Portugalska 379 49. Singapur 344 50. Maroko 315 51. Turčija 514 52. Sloiiokoše. ob. 250 55. Kamerun 240 54. Panama 236 55. Nigerija 231 56. Indonezija 210 57. Bolivija 195 58. El. Salvador 188 Zap. št. Država Proizvodnja piva %-na udeležba v 000 lil \ svetovni proizvodnji piva 59. Izrael 180 60. Jamalen 178 61. Guatemala 164 62. Angola 140 63. Egipt 140 64. Hongkong 135 65. Hon,d u ras 131 66. J. Koreja 129 67. Senegal 115 68. Indija 106 69. Ga na 100 70. Tunizija 100 71. Costa Rica 100 72. Dominik, rep. 94 73. Mozantbiq ue 94 74. Sudan 80 75. Trinidad 79 76. Formoza 76 . . . Etiopija 72 78. Iran 70 79. Tajsko 99 80. Jugovzh. Afrika 55 81. Ceylon 54 82. Daliomej 50 83. Paragvaj 50 84. Nikaragua 45 85. Irak 44 86. Ciper 43 87. Libanon 41 88. Centr. afr. rep. 40 89. Malta 32 90. Kongo (Brazaville) 21 91. Gvineja 20 92. Madagaskar 20 93. Martinique 20 94. Sirija 20 95. Island 15 96. Pakistan 15 97. Tahiti 15 98. N. Kaledonija 5 S k n p a j 4)8.773 85,88 % (V tem pregledu so odstotne udeležbe držav v proizvodnji piva prikazane samo za države, ki proizvajajo hmelj.) 425 420 H? 440 40S 4 CO 9S X tu Q 8* 80 75 70 0 4<)S2 41S1 IIS* 41S5 41Si 41S7 41S8 -ffSt 4160 4161 1962 LETA Trend indeksoD svetovne proizvodnje piva in hmelja 1952—1062 Indeksi hmelja: 100 = 0 potrebne količine hmelja pri doziranju 20 dkglhl v letih 1952—1962. Indeksi piva: 100 = 0 proizvodnja piva v letih 1952—1962 Vir: Joh. Barth »Hopfen< Nürnberg. Primerjava odstotne udeležbe posameznih držav, ki proizvajajo hmelj in pivo, v svetovnem pridelku hmelja in piva v letu 1961 pa je razvidna iz naslednje pregledne tabele (podatki iz Joh. Barth & Sohn »Hopfen« 1961/62): Udeležba v t Udeležba v Država svet. prid. -h sv. prid. hmelja -S piva 1. ZDA 23.60 1. 25,20 2 Zali. Nemčija 18.75 2. 13.30 3. Anglija 15.12 3. 10.70 4. SSSR 8.80 4. 5.95 5. essR 8.61 7. 3.40 6. 1 ugoslavija 6.93 28. 0.42 7 Poljska 2.91 14. 1,61 8. Francija 2.82 5. 4.41 9. Avstrija 2.42 11. 2.50 10. Japonska 2.35 9. 2,83 11. Belgija 1.55 8. 3.16 12. Vzh. Nemčija 1.42 6. 4.10 13. Španija 0.82 18. 0.93 14. Bolgarija 0.65 36. 0,25 15. Madžarska 0.64 20. 0.86 16. Kanada 0.75 10. 2,74 17. Romunija 0.57 30. 0.36 18. N. Zelandija 0.54 15. 0.57 19. Argentina 0.24 26. 0.51 20. Avstrija 0.22 16. 1,32 21. S. Koreja 0.08 22. J. Afrika 0.17 59. 0,19 23. Mandžurija 0,05 24. Švica 0.01 21. 0,84 Primerjava svetovne proizvodnje piva v 000 lil in svetovnega pridelka hmelja v q leta 1952 do 1962 (po Joh. Barih »Hopfen«. Nürnberg, vsakoletna publikacija): t i Pridelek hmelja v q Proizvodnja piva 0 = 100 0 = 100 v 000 lil 1952 92.5 669.736 81 302.147 1953 120.0 868.338 83.5 511.048 1954 89 644.358 86 322.809 1955 84 607.496 92 343.486 1956 79,5 575.573 94 551.941 1957 92 665.322 101 376.733 1958 115 814.063 103 384.585 1959 115 830.011 108 401.764 9 Celjski zbornik 129 Pridelek hmelja v cj Proizvodnja piva 0 = 100 0 = 100 v 000 hI 1960 112 1961 94.3 1962 109 S07.4I7 682.717 782.500 414.000 458.775 459.900 Skupaj 1952-62 0 1952-62 7,947.551 722.503 4.107.186 Povprečno letno potrebne količine hmelja pri ohmeljevan.ju 20 d kg/h I Povprečni letni primanjkl ja j hmelja 746.760 c; 24.258 q V povprečju40 se kaže primanjkljaj hmelja od leta 1952 do 1962 letno 24.258 q glede na doziranje piva s hmeljem po 20 dkg/hl. I o je nekaj več. kot dve tretjini povprečnega letnega pridelka v Jugoslaviji v tem času. Ta primanjkljaj pomeni obenem le okoli 3.5 % povprečne svetovne proizvodnje in ga je mogoče nadomestiti s stalnimi zalogami pivovarn. Vzemimo za primer za 16 % ali 150.000 q znižani pridelek v letu 1961 v primeri z letom i960, ko so ta izpad pivovarne zlahka pokrile iz svojih zalog (prim. Johann Barth & Sohn »Hopfen« 1961/62). Tako sta v povprečju zadnjih desetih let proizvodnja piva in pridelek hmelja bolj ali manj vsklajeni in bi bilo potemtakem mogoče pričakovati, če ne upoštevamo drugih dejavnikov pri formiranju cen hmelja, določeno stabilizacijo na hmeljskem tržišču. Vendar, kot smo že na drugem mestu omenili, na formiranje cen ne vpliva samo količina pridelka oziroma proizvodnja piva. temveč tudi drugi dejavniki, ki so marsikdaj prevladujoči. Zato si bo treba pri prodaji jugoslovanskega hmelja — če se boni o hoteli izogniti preveliki razdrobljenosti izvoza, ki bi se tudi na proizvodnji hmelja neugodno odražala — še naprej prizadevati za dober plasma v regione. ki so za celotno jugoslovansko gospodarstvo zanimivi zlasti kar zadeva izboljšanje plačilne bilance. VII. SLIKA HMELJSKIII TRGOV IN UDELEŽBA GLAVNIH HMELJARSKIH DRŽAV V SVETOVNEM PRIDELKU HMMELJA A) HMELJ SKI TRG Danes obvladujejo svetovni hmeljski trg Nemčija. ZDA. Francija, Belgija. Anglija, CSSR in Jugoslavija. Hmeljski trg nastaja praviloma tam. kjer je povpraševanje blizu proizvodnje. Primer za izjemo od lega pravila je Jugoslav ija, ki izvaža pretežno večino svojega hmeljskega pridelka. Hmeljsko tržišče zahteva verjetno bolj kot ostala mnogo iznajdljivosti in osebnih zvez. Med pivovarnami v domovini in v inozemstvu ter med prodajalci hmelja obstajajo pogosto dolgoletne poslovne zveze, ki «o podlaga čvrstemu zaupanju.41 Organizacijske oblike hm oljskega tržišča so v glavnem tele: 1. veletrgovina z znanimi potrošniki 2. odkupna trgovina 5. komisijska trgovina. Veletrgovina z znanimi potrošniki odkupuje lnnelj bodisi neposredno od proizvajalcev, bodisi od odkupne trgovine in ga prodaja neposredno potrošnikom, t. j. pivovarnam, s katerimi ima običajno čvrste poslovne stike. Svoje odjemalce informira že pred sezono o približni letini in tržnih pogojih. Odjemalci, t. j. pivovarne, pa jo obveščajo, koliko hmelja bodo glede na še obstoječe zaloge, potrebovale v novi sezoni. Veletrgovina je tudi tista, ki določa odkupne cene hmelja, saj se pri zadovoljevanju svojih potreb po hmelju lahko poslužuje bodisi direktnih nakupov pri proizvajalcih ali pa nakupov pri odkupni trgovini. Značilno za hmeljsko trgovino je. da je to trgovina proti takojšnjemu plačilu. Odkupno trgovino predstavljajo samostojni trgovci v hmeljskih okoliših. Le-ti so pravno in gospodarsko samostojni, (kupujejo hmel j v lastnem imenu in za svoj račun ter zelo dobro poznajo lokalno tržišče. Imajo tudi dobre osebne zveze s proizvajalci.41 Komisijska trgovina je v tem. da komisionar kupuje za račun več firm. ker pozna lokalno tržišče bolje kakor veletrgovina. Običajno dobiva provizijo po količini odkupljenega hmelja. Vse navedene oblike trgovanja se danes medsebojno prepletajo tako. da je točna razmejitev med njimi težavna.41 Vsem oblikam skupen je liziko, ki je le redko kateri drugi trgovini lasten v tako veliki meri. Na formiranje cen na svetovnem trgu vplivajo v glavnem niirn-berški. ncvvvorški in londonski hmeljski trg. V teli mestih so namreč osredotočene močne in stare hnu ljske firme. Na oblikovanje cen vplivajo različni dejavniki. V prvi vrsti je treba omeniti porabo piva in njegovo ohmeljevanje. Pri naštevanju dejavnikov, ki vplivajo na cene. ne gre zanemariti tudi zalog hmelja iz preteklih let v piVO Vel mah. Nadaljnji dejavniki pri oblikovanju cen so še vremenske neprilike in rastlinske bolezni, od katerih je odvisen pridelek. Ker je hmelj za daljše vskladiščenje neprimeren, lahko že majhen presežek hmelja povzroči občuten padec cen. Da bi se izločili odvečni posredniki pri prodaji, so nastala razna združenja, od katerih je npr. nemško združenje proizvajalcev hmelja (Deutsche Hopfenverkehrgesellschaft m. b. II.) imelo velik pomen v veliki krizi v tridesetih letih, ki sovpada z velikim padcem cen hmelja. Posrečilo se mu je z razumnim nakupom od proizvajalcev in prodaje veletrgovine izravnati razmere na trgu. To združenje je obstajalo tudi po 4 9 131 vojni, ko je po odpravi administrativnih ukrepov v nemški trgovini pričelo nastopati kot prava trgovska firma. Takšnim nalogam pa združenje ni bilo kos in je tako v letu 1955. ko bi bil njegov obstoj zaradi povojne izredno neugodne situacije na lnneljskein tržišču najbolj potreben. zašlo v stečaj. Nemško tržišče je postalo s tem prepuščeno samo trgovini.42 V letu 1953 so bile na novo ustanovl jene hmel jarske prodajne zadruge (Hopfen verweTtungsgenosscnschaften). Posredniška trgovina naj bi bila tako izključena. Ker pa ne obstaja tudi večja pivovarniška organizacija, s katero bi bilo teoretično mogoče vzpostaviti bilateralno monopolno situacijo. se morajo tudi te zadruge nehote vključevati v način trgovanja, ki je običajen, in upoštevati pogoje pivovarn, ki ne težijo k monopolnemu položaju.43 Vse drugače je urejeno angleško hmeljsko tržišče. Monopolni položaj ima Ho p Marketing Beard, kajti ves hmelj se pivovarnam in trgovcem prodaja preko njega. Njegova najvažnejša naloga je. da vsako leto določa prodajne cene na podlagi proizvajalnih stroškov in določa prodajne kvote. Razen tega določa hmeljarjem tudi kvote pridelka, za katere jim je prodaja zajamčena. Za presežke dobe hmeljarji plačilo šele takrat, kadar je hmelj prodan. Kolikor hmelja ni mogoče prodati, ga uničijo. Uvoz hmelja je omejen na 15 % letnih potreb. Uvedena je sorazmerno visoka uvozna carina. Vsak pivovarnar mora plačevati v izravnalni sklad določen znesek za vsak kilogram hmelja. Izravnalni sklad se uporabi za prevzem hmelja iz določenih zajamčenih kvot. ki ni mogel biti prodan. Na ta način je hmeljski trg v Angliji stabiliziran im nihanj cen na svetovnem trgu angleški proizvajalci ne občutijo, razen morda v večji ali manjši določeni kvoti hmelja.44 V ZDA je sicer pariteta cen agrarnih proizvodov s cenami industrijskih proizvodov zagarantirana. Vendar pa je hmelj izvzet. Na zahtevo hmeljarjev je v letu 1949 izšlo navodilo Hop Control Program, ki pa se omenjuje le na prodajne kontingente. Na osnovi tako imenovanih Hop Marketing Agreement so ustanovili Hop Control Board, ki je bil sestavljen iz zastopnikov kmetov — pridelovalcev, kmetov — trgovcem s hmeljem, zastopnikov trgovine in pivovarn. Podrejen je bil kmetijskemu ministrstvu. Njegova naloga je kontrolirati kvaliteto in določati letne prodajne količine. Na podlagi pridelka iz prejšnjega leta je ocenjeval pridelek v bodočem letu in določa, koliko hmelja sme posamezen hmeljar prodati. Toda ker ni bilo pravega uspeha, je bil Hop Marketing Agreement v letu 1955 odpravljen in od takrat na hmeljskem trgu v Ameriki ni nekega tržnega reda.45 V Franciji obstaja od leta 1954 posebna komisija, v kateri so zastopniki hmeljarjev, zadrug, trgovcev in pivovarnarjev. Ta komisija pa nima izvršilnih funkcij, zato je njeno delo omejeno le na dajanje predlogov kmeti jsken tu minist rs tv u. V Belgiji obstaja posvetovalna komisija za hmelj, ki daje navodila za proizvodnjo, prodajo, uvoz in izvoz hmelja. Na Češkem tudi proizvodnjo in prodajo hmelja vodijo načrtno v okviru državnega plana preko pristojnih organov. a) Zahodnoneinški limeljski trg Nemški limeljski trg je v okviru šesterice najmočnejši. V letih 1938/39 je bilo na ozemlju današnje Zahodnte Nemčije okoli 9.300 ha hmeljišč. V letih 1948/49 pa je znašala njihova površina okoli 5.600 ha. Od takrat se je obseg hmeljišč do leta 1955 stalno povečeval, razen leta 1955. ko je nekaj padel. Nato so se hmeljišča spet širila in nihala med okoli 8.400 do 8.700 ha do leta 1961. ko je bilo s hmeljem zasajenih okoli 8.200 ha. Glavni hmeljarski področji v Zahodni Nemčiji sta Bavarska in Baden -- Würtenberg. Na Bavarskem pridelajo okoli 90% vsega nemškega hmelja, v Baden — Würtenbergu pa okoli 9 %. Manj pomembno je hmeljarsko področje Rheinland — Pfalz, kjer pridelajo le okoli 1 % vsega hmelja v Nemčiji. Poglavitni hmeljarski predel znotraj Bavarske je Hallertau, kjer so hektarski pridelki največji (okoli 20 q/ha v letu 1960) in kjer pridelajo okoli 73 % vsega nemškega pridelka. Drugi važnejši predel znotraj Bavarske je Spalt z okoli 9 % vsega pridelka hmelja v Zahodni Nemčiji. Znotraj hmeljarskega področja Baden - Würtenberg je najvažnejši predel bettnang, odkoder je okoli 8% vsega pridelka v Nemčiji. V vsej Zahodni Nemčiji so leta 1960 pridelali okoli 162.500 q hmelja, od tega na Bavarskem okoli 146.705 q. v Baden — Würtenbergu okoli 15.290 q in v Rheinlandu —• Pfalzu nekako 495 q. Zahodna Nemčija izvozi več hmelja kakor pa ga uvozi. Njen izvoz je znašal od leta 1953 clo 1958 v letnem povprečju od 56.000 clo 65.500 q. uvoz pa v istem času povprečno letno od 1.500 clo 12.500 q. Največ hmelja je izvozila v letu 1959. Izvoz se je takrat povzpel na 77.950 q, uvoz pa je znašal 15.750 q. V naslednjem letu se je uvoz povečal na 20.600 q. izvoz pa upadel in se ponovno dvignil v prvi polovici leta 1961. V Nemčijo izvažajo hmelj ZDA. Jugoslavija (v letu 1960 je bila med njihovimi uvozniki na prvem mestu!), ČSSR in Francija. CI a vri i odjemalci nemškega hmelja pa so ZDA in države Evropskega skupnega trga (EST). Presežek nemškega hmelja nad domačo porabo je znašal od leta 1956 do 1960 v povprečju 42% ali okoli 45.550 q. Druge države, ki so vključene v EST. pa so imele v letih 1956 do 1960 glede na domačo porabo in pridelek hmelja takle povprečen letni primanjkljaj: Belgija — Luxembourg 45 %, Francija 26 % in Italija 100 % (nima hmeljišč). Iz tega izhaja, da od držav v EST vsaka zase, razen Zahodne Nemčije, večino hmelja, ki ga potrebuje, uvozi. Skupno področje EST pa je imelo v navedenem času glede na močan presežek hmelja v Zahodni Nemčiji za izvoz na razpolago 11 % skupnega pridelka. Podatki o presežku hmelja v državi glede na pridelek in porabo za proizvodnjo piva ne morejo biti popolnoma zanesljivi, ker o zalogah hmelja in njegovih koncentratov ter o kalu pri manipuliranju s hmeljem ni točne evidence. Statistike o ameriškem hmelju sicer tudi ta moment upoštevajo. Obstaja pa vseeno vprašanje, ali je pri zbiranju osnovnega statističnega materiala absolutna točnost v tem pogledu sploh mogoča. 1)) Nizozemski hmeljski trg' Nizozemska mora za svoje potrebe ves hmelj uvažati, ker nima lastnih hmeljišč. V povprečju je uvozila v obdobju od leta 1956 do 1960 5.150 q. reeksportirala pa približno 50 q. Največ, t. j. Okoli 5.900 q je uvozila leta 1959 in največ t. j. okoli 200 q, reeksportirala leta i960. c) Hmeljski trg Belgije in Luxembourga Pomembnost kolieiin hmelja s tega področja je majhna. Hmeljišča v Belgiji so leta 1960 merila le okoli 960 ha, kar je nekaj več, kot hmeljski nasadi v Savinjski dolini neposredno po drugi svetovni vojni. V Luxembourgu hmeljišč ni. Pridelek hmelja v Belgiji je bil v času od leta 1950 do i960 okoli 8.150 q letno. Največji je bil pridelek leta 1958, ko je znašal okoli 17.000 q. Dočim mora Nizozemska hmelj za lastne potrebe v celoti uvažati, primanjkuje Belgiji in Luxembourgu okoli 45 % hmelja za proizvodnjo piva v domačih pivovarnah. V letih 1956 do 1960 so porabili okoli 24.100 q hmelja letno, pridelali pa le okoli 13.250 q. kar pomeni, da bi morali uvoziti povprečno letno 10.850 q. Ker so uvozili povprečno letno 14.800 q. so lahko reeksportirali povprečno letno okoli 4.000 q. č) Francoski hmeljski trg Površine hmeljišč v Franciji obsegajo le nekako polovico nemških. Kljub temu pa je v EST Francija po njihovem obsegu na drugem mestu. Od leta 1950 do i960 se je obseg hmeljišč v Franciji gibal od okoli 1.370 do 1.625 ha, pridelek pa od 10.500 q do 24.500 q. Domača poraba hmelja v Franciji je znašala v času od leta 1956 do leta 1960 letno okoli 26.750 q. povprečna letna proizvodnja pa le 19.750 q. Pomeni, da je morala Francija za zadostitev lastnini potrebam uvažati vsako leto povprečno okoli 7.000 q ali 26 % nad svojim lastnim pridelkom. Uvažala pa je stvarno v tem času povprečno letno 11.100 q in je torej lahko kot izvoznik na tujih trgih nastopala z okoli 4.100 q hmelja. Največ hmelja so v Francijo uvozili v letu 1959, ko je znašal uvoz okoli 5.250 q. Takšna nihanja v uvozu so se morala ob normalni porabi piva nujno odražati tudi v francoskem hmeljskem izvozu, ki se je od leta 1950 do 1960 gibal po posameznih letih od 1.150 q do 9.600 q. d) Italijanski hmeljski trg Italija nima lastnih hmeljišč in je morala zaradi tega od leta 1956 do leta 1960 za zadostitev potrebam svojih pivovarn uvažati povprečno letno okoli 3.430 q hmelja. Največ so ga uvozili leta i960, ko je uvoz znašal 5.400 q. e) Hnieljski trg EST« Kratek skupen posnetek hmeljskih trgov držav, ki so vključene v EST, nam pokaže takole sliko: Povprečne površine hmeljišč ua področju EST so bile v letih od 1950 do 1960 okoli 10.155 ha. Od leta 1956 do 1961 in 1951 clo 1960 so podatki o povprečnem letnem pridelku, porabi, uvozu in izvozu tile: 1956 do 1960 1951 do 1960 povprečni pridelek 186.250 q 175.750 q povprečni uvoz 47.700 q 19.550 q povprečni izvoz 66.650 q 66.150 q povprečna domača poraba 167 300 q 147.100 q povprečni letni presežek hmelja glede na lastno proizvodnjo IS.950 q 26.650 q povprečni presežek izvoza nad uvozom 18.950 q 26.600 q odstotek lastnega pridelka glede na domačo porabo 111 % 118 % Primerjava z izvoznim presežkom lunelja v Jugoslaviji pove, tla bi ob eventualnem padcu proizvodnje v EST za okoli 18 %, izpadu uvoza hmelja iz ZDA in ČSSR v Nemčijo, spretni jugoslovanski komercialni politiki in nespremenjeni eksportni aktivnosti v Nemčiji, lahko Jugoslavija izvozila v Nemčijo skoro ves svoj za izvoz razpoložljivi hmelj. Od 1952 do 1962 leta smo namreč povprečno letno izvozili 28.297 q hmelja. kar je le za 1.697 q več. kot znaša nemški povprečni izvoz. Ali drugače: Če hi proizvodnja hmelja v EST padla za okoli 18%, bi lahko Jugoslavija na svetovnem hmeljiskem trgu svojo vlogo izredno okrepila. Čeprav so takšne možnosti zlasti zaradi klimatskih razmer, ki se običajno ne omejujejo le na ozka področja, v praksi redke, vendarle vsaj delno pojasnjujejo stališče tistih držav, ki hmeljišč tudi v času depresije na hmeljskeni tržišču ne zmanjšujejo in čakajo na ponoven polet. Hmelj namreč polno rodi šele v tretjem letu. V nadaljevanju bomo skušali na primeru Zahodne Nemčije prikazati. kakšne ukrepe podvzemajo posamezne države, da bi zaščitile svoje hmeljarje v času depresije. Primer se nanaša sicer na leto 1962. je pa glede na svojo rigoroznost in diskriminacijski postopek kljub temu poučen. Prodaja jugoslovanskega hmelja je močno usmerjena na zahodno-nemški hnieljski trg, ki je za področje EST najpomembnejši. Gibanja na hmeljsikem trgu EST so za Jugoslavijo izredno pomembna, saj smo leta 1962 izvozili na to področje okoli 26 % vsega svojega hmelja. Tudi hmeljarji v EST, zlasti nemški, zaskrbljeno gledajo na močan prodor jugoslovanskega hmelja na to področje. Dočim je bil uvoz hmelja nas p loh v Zahodno Nemčijo, Francijo in Italijo v tem času liberaliziran, v države ßeneluxa pa kontingentiran, je bil uvoz jugoslovanskega hmelja na pobudo nemških hmeljarjev močno restringiran. Zahodna Nemčija je namreč 28. junija 1962, torej tik pred hmeljsko sezono. uvoz hmelja iz Jugoslavije deliberalizirala in ga vezala na dovoljenje, čeprav količinsko in vrednostno ni bil omejen. Razen tega pa je ta uredba vsebovala še disk r im inaoijsko klavzulo, po kateri se v 10. dneh ustavi vsak uvoz hmelja iz Jugoslavije, če ne bi cena za halltertauski hmelj bila 2 $ za 1 kg. Zaradi tega ukrepa je postal nemški trg za Jugo-goslavijo zelo negotov. Nemški trgovci so proti temu sicer protestirali, vendar pa so bile zahteve hmeljarjev močnejše. Protest nemških trgovcev ni dosegel za jugoslovanski hmelj niti takšnega položaja, kot ga je imela ČSSR. Uvoz iz ČSSR je bil namreč k vol i ran. Pri vsem tem pa so Zahodna Nemčija. Francija in Belgija proizvodnjo domačega hmelja s subvencijami za izvoz podpirale. V letu 1960 je bilo npr. na Bavarskem za prevzem neprodanega hmelja namenjenih 1.5 milijona D.M. Belgija je subvencionirala hmeljarje z 20.000 bfrs za vsak hektar hmeljišča, Francija pa je za vsak izvoženi stol hmelja priznala 150 NF. razen za izvoz hmelja v Belgijo, ker so belgijski hmeljarji temu ugovarjali.47 V februarju 1962 pa je bil na konferenci GATT sklenjen med ES I in ZDA tudi sporazum o carinah za hmelj. Za uvoz ameriškega hmelja v EST je bila določena carina 12 % o:l valorem. Uvozna carina za uvoz v ZDA pa je bila znižana takole: „ . ,. . Carinska stopnja Za hmelj v vrednosti Qc] L ms od j 1%2 0(, | 7 ,%-, manj kot 50 c za libro 14 c po tb 12Vä c lb 12 c lb 50 c za libro in več 12 c po lb 101/, c lb 10 c lb Predvideno pa je še nadaljnje znižanje carin. Notranji promet s hmeljem v EST je reguliram samo s carinami, promet z državami, ki niso članice EST, pa s carinami, dodatnimi uvoznimi pristojbinami in drugimi restrikeijami. Carine so bile v letu 1961 in 1962 takele:48 Carine pri uvozu iz: EST drugih držav Dodatne od 1. t. od t. 1. od I. t. od 1. I. uvozne pristojbine 1961 1962 1961 1962 Belgija C, 0/ u /0 5,2 % 8 % 9.2 % 12.0 % Nemčija 12,0 % 10.5 % 13,5 % 13.5 % 4.0 0,0 Francija 9.6 % 8.4 % 12.0 % 12,0 % 11,0 % + 3,0 % Italija 3,2 % 2,8 % 4,0 % 6,4% 3,3%+ 0,5% Luxeinbourg 6,0 % 5,2 % 8,0 % 9,2 % 5.0% Carine so v glavnem proporcionalne s pridelkom hmelja v posameznih državah. Bodoča skupna carina za uvoz iz držav, ki niso članice ESI\ bo 12 "o ad volarem. Iz pregleda je razvidno, da je bila leta 1962 najmanjša uvozna carina za hmelj v Italiji, kjer je znašala 6,4%, oziroma z dodatnimi pristojbinami največ 10,2%. Toda Italija je bila v tem letu v proizvodnji piva vseh držav ESI udeležena le z 2,9 %ls in je porabila dotlej povprečno letno le okoli 5.430 q hmelja. Zato Italija ni bila primerna za močnejšo orientacijo jugoslovanskega izvoza hmelja. Jugoslavija bi marala kljub visokim uvoznim Carinam skušati obdržati zahodnoevropski trg kot celoto. Gotovo pa je. da se bo carinska politika EST v bodoče postopno še močneje odražala v jugoslovanskih odkupnih cenah in da bo zaradi tega treba pridelovanje hmelja na obstoječih hmeljiščih še okrepiti, zniževati proizvajalne stroške in z večjimi količinami dosegati enak devizni učinek. Prav zaradi tega bi bilo treba proučiti, ali je politika nadaljnjega širjenja hmeljišč izven klasičnih področij za gojitev hmelja primerna, ali pa je morda bolje doseči Optimum površin in na njih proizvodnjo maksimalno intenzivirati. B) UDELEŽBA GLAVNIH DRŽAV — PROIZVAJALCEV HMELJA — V SVETOVNEM PRIDELKU Svetovne potrebe po hmelju krije po podatkih iz leta 195949 21 di •žav, iii sicer: Zahodna Nemčija. Vzhodna Nemčija, ČSSR, Francija, Belgija, Jugoslavija, Avstrija. Španija, Švica, Romunija, Poljska. SSSR. Anglija. USA, Kanada, Avstralija. Nova Zelandija, Japonska, Mandžurija, Argentina in Južna Afrika. V letu 1961 so se tem državam pridružile še Bolgarija, Madžarska in Severna Koreja. \ letu 1959 so znašale skupne površine hmeljišč v naštetih državah 64.441 ha. pridelek pa 830.008 q (q — 100 kg).48 Leta 1961 pa je bilo na svetu okoli 62.433 ha hmeljišč, na katerih je bilo pridelanih okoli 682.000 q hmelja. Površina evropskih hmeljišč je znašala v letu 1959 48.121 ha in pridelek 540.269 q; v ZDA pridelek 243.124 q in površina 13.436 ha. v Kanadi je znašal pridelek 7.350 q. površina hmeljišč pa 475 ha: v Avstraliji so hmeljišča na 757 hektarih, pridelek pa je bil 18.624 q; Nova Zelandija je bila udeležena v svetovnih hmeljiščih z 270 ha, pridelala pa je v letu 1950 4.945 q hmelja. Na Japonskem so merila hmeljišča 872 ha, pridelek pa je znašal 12.552 q. Mandžuri ja se je s svojimi 100 ha hmeljišč in 450 q pridelka komaj lahko prištevala med hmeljarske dežele: Argentina je imela le 305 ha hmeljišč in 1.560 q pridelka; v Južni Afriki so merila hmeljišča 105 ha, pridelek pa je v letu 1959 znašal 1.145 q. Primerjava hmeljišč in pridelka ter odstotna udeležba v pridelku v letih 1959 in 1961 pa kaže takole sliko. V Evropi so bile v letu 1959 oziroma 1961 površine hmeljišč in količine pridelka takele: Država Zahodna Nemčija 8.731 8.193 179.311 127.592 Vzhodna Nemčija 575 2.000 13.376 9.769 CSSR 8.200 8.329 59.500 58.806 Fr ancija 1.639 1.590 23.525 19.250 Belgija 940 810 17.750 10.950 Jugoslavija50 3.847 3.707 48.500 47.09651 Avstrija 98 100 950 1.575 Španija 6S4 922 5.636 5.672 Švica 9 10 125 125 Rum unija 500 500 4.000 4.000 Poljska 2.088 2.348 16.550 19.810 SSSR 12.000 12.000 60.000 60.000 Anglija 8.235 7.964 115.166 105.787 Glede na odstotno udeležbo v svetovnem pridelku v letu 1959 in 1961 so posamezne države razvrščene takole: Leto 1959 v % 1961 17 0/ v 70 USA 29,21 23,60 Zahodna Nemčija 21,52 18,75 Anglija 13.62 15,12 SSSR 7,26 8,80 CSSR 7,17 8,61 J ugoslavija 5.86 6.93 Francija 2,84 2.82 Avstralija 2,25 2,42 Belgija 2,15 1,53 Poljska 1.99 2.91 Vzhodna Nemčija 1.62 1.42 Japonska 1,52 2,35 Kanada 0.90 0,75 Nova Zelandija 0,60 0,54 Rumunija 0.49 0.57 Španija 0.45 0,82 Avstrija 0,12 0,22 Argentina 0,20 0,24 Južna Afrika 0.14 0,17 Mandžurija 0,06 0,05 Švica 0,03 0.01 Bolgarija — 0,65 Madžarska — 0,64 Severna Koreja — 0,08 Na prvem mestu so torej ZDA. na drugem Zahodna Nemčija, sledijo ji Anglija. SSSR in ČSSR; Jugoslavija je v pridelku šesta na svetu. Države EST so biile v letu 1961 udeležene v svetovnem pridelku hmelja s 23,10 °/o, vzhodnoevropske države pa s 23.60 " o- Jugoslavija je v tem letu pridelala52 30 % pridelka držav EST, 29,4 % pridelka v vzhodnoevropskih državah, oziroma 29.3% pridelka v ZDA. V svetovnem merilu je bila s 6.93 %-no udeležbo na šestem mestu. Iz primerjave udeležbe posameznih držav je nadalje razvidno, da so po pridelku hmelja skoro enako močna področja EST, vzhodnoevropskih držav in ZDA. \ okviru ES I pridela največ hmelja Zahodna Nemčija, v Vzhodni Evropi pa SSSR. kjer so sicer hektarski pridelki izredno nizki. V letu 1961 so pridelali le povprečno 5q na hektar, dočim smo v Jugoslaviji pridelali 12,70 q na hektar. Države EST so tako v letu 1961 pridelale na okoli 10.400 ha okoli 157.000 q hmelja, vzhodnoevropske države pa na otkoli 26.800 ha le okoli 161.000 q hmelja. Po intenzivnosti je torej liine-Ijarjenje v EST za okoli dva in polikrait boljše kot v Vzhodni Evropi. Hektarski pridelek je sicer odvisen tako od klimatskih in pedoloških razmer, kot od stopnje intenzivnosti obdelovanja in od starosti nasadov. Klimatskih razmer ni mogoče regulirati, lahko pa se zemljišča z agrotehničnimi ukrepi uredc tako, da pri pridelku glede na količino ne more biti občutnih razlik med hmeljišči v različnih področjih. Tudi starost nasadov ne bi smela ob umnem hmeljarjenju igrati bistvene vloge, saj je treba nasade sproti obnavljati in tako na istih kompleksih dosegati enake rezultate ob nespremenjenih ostalih pogojih. Zaradi tega je dopustno meriti intenzivnost obdelovanja hmeljišč s hektarskimi pridelki. Na tak način sestavljena lestvica intenzivnosti hmeljarjenja v posameznih državah je takale: INTENZIVNOST OBDELAVE HMELJIŠČ, MERJENJA S HEKTARSKIM PRIDELKOM52 Država Povprečni hektarski pridelek v q I. Avstralija 21,55 2. ZDA 17,35 3. Nova Zelandija 16.00 4. Japonska 15,80 5. Zah. Nemčija 15,55 6. Kanada 15,15 T Francija 13,85 8. Avstrija 13,75 9. Belgija 13,50 10. Anglija 13,05 11. Jugoslavija 12,70 Evropa 9,55 12. Švica 12,50 Svet 10.95 13. J. Afrika 9,35 14. Poljska 8,45 ! )ržava Povprečni hektarski pridelek \ q 15. Rumunija 8,00 16. ČSSR 7,05 17. Madžarska 6.30 18. Španija 6.15 19. Argentina 5.90 20. Bolgarija 5.00 21. SSSR 5.00 22. \ zltodna Nemčija 4,90 23. Mandžurija 4.50 24. Severna Koreja 1.60 Iz pregleda je razvidno, da so vse vzhodnoevropske države tako pod evropskim kot pod svetovnim povprečjem. Zlasti presenetljivo je dejstvo, da je pod povprečjem tudi ČŠSR, ki je klasična hmeljarska država. Če hi vzhodnoevropske države, ki pridelajo sedaj skupno več kot tretjino vsega evropskega in skoro četrtino svetovnega pridelka hmelja, dosegle svetovno povprečje hektarskega pridelka, bi na površinah iz leta 1%1 pridelale okoli 293.000 q hmelja, kar bi bilo za okoli 86% več, kot pridelajo države EST ob sedanjih hektarskih pridelkih, in za nekako 83% več kot ZDA. Obenem bi to pomenilo ob nespremenjenih pridelkih drugih držav v letu 1961 okoli 32% svetovnega pridelka hmelja. Svetovni pridelek bi se tako povečal od pridelka v letu 1961 za okoli 131.700 q, kar je nekaj več, kot znaša pridelek Zahodne Nemčije. Glede na resna prizadevanja vzhodnoevropskih držav, da stanje v kmetijstvu temeljito izboljšajo, je treba pričakovati, da se bodo tudi hektarski pridelki hmelja povečali. V letu 1961 je bilo v SSSR. ČSSR. Poljski. Madžarski. Rumuniji. Bolgariji in Vzhodni Nemčiji proizvedenih okoli 72.425 tisoč hI piva.52 Če bi ohmeljevali pivo z 20 dkg na I hI. bi te države v tem letu potrebovale okoli 145.000 q hmelja. Pridelale pa bi ga nekako 293.000 q. Po projekciji s pomočjo ekstrapolacije linearnega trenda53 bi te države leta 1970 proizvedle okoli 103.2 milijonov hI piva, za kar bi potrebovale nekako 206.400 q hmelja, pr idelale pa bi ga. če bi dosegle svetovno povprečje, 293.000 q. Na svetovnih tršižčih bi se tako pojavilo okoli 86.600 q dodatnih količin hmelja, kar je skoro dvakratni celotni pridelek Jugoslavije. Če opazujemo napore vzhodnoevropskih držav za izboljšanje kmetijstva s takšnega stališča, potem je treba ob upoštevanju eventualnih izvoznih subvencij za hmelj v teh državah računati v bližnji bodočnosti z močno konkurenco sicer kakovostno slabšega, vendar cenejšega hmelja, kar utegne ob strpnih mednarodnih odnosih med zapadom in vzhodom ter obstoječih restrikcijah pri uvozu jugoslovanskega hmelja v nekatere države, prizadeti tudi jugoslovanski izvoz hmelja. VII. EVROPSKI HMELJARSKI BIRO (EHB) Poskusi, da i)i ustanovili liadnacionalno posvetovalno organizacijo hmeljarjev, so bili storjeni že pred prvo svetovno vojno. Tako sta Nemčija in Avstro ogrska kol takratni največji proizvajalki hmelja v Evropi ustanovili leta 1912 Biro srednjeevropskih hmeljarskih združenj (Zentralstelle der Hopfenbaukorporaiioinen Mitteleuropas).54 Ko je nemško hmeljarsko združenje že naslednje leto članstvo v tem biroju odpovedalo. ni bilo »lične organizacije vse do leta 1926. I a k rat so se na mednarodnem hmeljarskem kongresu na Dunaju sestali zastopniki nemških, čeških, jugoslovanskih in poljskih hmeljarjev ter ustanovili Srednjeevropski hmeljarski biro (Mitteleuropäisches Hopfenbaubiiro).65 Naloge tega biroja so bile zlasti čuvanje skupnih interesov in zbiranje statističnih. podatkov. Ob začetku druge svetovne vojne je tudi ta biro razpadel. Približno toliko časa. kot je obstajal ta drugi hmeljarski biro, obstaja tudi sedanji Evropski hmeljarski biro. Leta 1950 je bi! namreč na pobudo francoskih in nemških hmeljarjev v Strassbourgu ustanovljen najprej proviizorični. nato pa že v naslednjem letu stalni biro (EHB), katerega začetni člani so bili Francija, Nemčija. Anglija. Belgija. Španija in Švica, ki je kmalu zatem izjavila, da zaradi majhnega obsega svojih hmeljišč ne bo več sodelovala. Kmalu nato je bila soglasno sprejeta v članstvo tudi Jugoslavija. Sedež EHB je v Strassbourgu. Naloge EHB so: — varovanje skupnih interesov evropskih hmeljarjev: — zbiranje statističnih podatkov o hmeljiščih, pridelku, uvozu in izvozu hmelja ter proizvodnji piva; — sestavljanje poročil o stanju hmeljskih nasadov: - pospeševanje znanstveno raziskovalnega dela na področju hmeljarstva. Po statutu EHB so politična vprašanja in vprašanja, katerih reševanje ni v skupnem interesu članic, izločena.56 ORGANI EIJB Predsedstvo, Generalna skupščina, Znanstvena komisija, ki je sestavljeno iz po ki je sestavljena iz de- ki obravjnava znan- enega zastopnika dr- lega tov včlanjenih dr- st vena in tehnična žav. ki imajo vsaj žav. Njihovo število se vprašanja v zvezi s 500 ha hmeljišč. ravna po obsegu hme- hmeljarstvom in z Ijišč. uporabo hmelja v pi- vovarništ\ u. EHB prireja letne kongrese, vsakokrat v drugi državi, ki je njegova članica. Članice EHB so sedaj Anglija. Zahodna Nemčija, ČSSR. Jugoslavija, Francija, Belgija, Španija in Poljska. Položaj Jugoslavije v El 115 je bil marca leta 1%I izredno kritičen. Otvoritev seje predsedstva EHB v tem letu, ki je bila v hotelu Ambasador v Parizu, je bila zelo dramatična. \ št. 6/61 časopisa »Hopfenrundschau« z dne 15. marca 1961 lahko beremo tele besede, povzete iz zapisnika o seji: »Zelo pretresen odpiram Sredi hmeljske krize današnjo delovno sejo ... Kot razlog za zlom cen bi lahko naštel povečanje hmeljišč v nekaterih deželah ... « Ves ta patetični nagovor se je nanašal v glavnem na Jugoslavijo. Dan poprej, tj. 9. marca 1961 so namreč hmeljarske države ECS ustanovile posvetovalni hmeljarski organ držav skupnega trga in na prvi seji ugotovile, da Jugoslavija ni dajala točnih podatkov o površinah hmeljišč in da je tako EHB zavajala v zmoto.57 Nadalje so Jugoslaviji očitali, da se ni držala cen. ki jih je priporočil kongres EHB v Londonu, in da ne daje točnih ocen bodočega hmeljskega pridelka, kar bi kot članica EHB morala storiti. Jugoslovanski zastopniki so svoje stališče pojasnjevali nekako takole: 1. Jugoslavija je svoje med vojno skrčene nasade samo obnovila in jih v sedanji krizi ne bo povečevala, niti ne bo obnavljala starih — izkrčenih. 2. Jugoslavija se je sicer skušala držati dogovorjenih cen. Realna situacija pa je pokazala, da teh cen ni bilo mogoče doseči.58 Ker so na tej seji pričeli razprav I jati tudi o pripravah za kongres v Jugoslaviji, je francoski predstavnik v imenu posvetovalnega organa ECS v EHB izjavil, da se te države kongresa v Jugoslaviji ne bodo udeležile, če Jugoslavija ne bo upoštevala dogovorov \ okviru EHB. Jugoslovanski zastopniki pa so z druge strani zagrozili z izstopom Jugoslavije. V ozadju tega spora je bila Zahodna Nemčija ob tihi podpori ČSSR, ker se je bala jugoslovanske konkurence. (Prta. že omenjeni poseg Jugoslavije na nemški trg v letu i960 z nižjimi cenami od domačih nemških). Da je res tako, potrjuje tudi navedba v publikaciji »Johann Barih cV Sohn »Hopfen«. Nürnberg 1960/1961, na strani 10. v kateri pravi, da spor z izvozno intenzivnimi vzhodnoevropskimi državami postaja vse bolj reševanje eksistenčnega vprašanja nemškega hmeljarstva.59 Vpliv EHB je ne glede na to. da nima neposredne ingerence na v lade posameznih držav, oziroma na različne hmeljarske'korporacije \ državah članicah, dovolj močan, da z moralnimi sankcijami kontrolira prekomerno širjenje površin hmeljišč v državah, ki so včlanjene v EHB. Zaradi različnih političnih in gospodarskih sistemov je seveda tudi sicer težko reševati probleme v vseh osmih državah na enak način. Če pa si bodo te države edine glede končnega cilja. tj. zagotovitve primerne elksistence proizvajalcev hmelja v vseh teh državah, in koeksistence med njimi ter korektnega reševanja skupnih problemov, potem ima ta orga- nizacija svoj smisel in bi verjetno v prihodnosti lahko dosegla tudi vsklajenost med proizvodnjo piva in hmelja v svetu, posebno še. če bi dosegla sodelovanje še v ZDA in SSSR. IX. BLIŽNJA PERSPEKTIVA JUGOSLOVANSKEGA HMELJARSTVA Glede na proizvodnjo hmelja in piva v svetu bo položaj na hmeilj-«kem trgu v bližnji prihodnosti še vedno ugoden. Razdrobljeni jugoslovanski izvoz hmelja bo verjetno ostal tak še naprej zlasti zaradi restrik-c,ij pri uvozu jugoslovanskega hmelja v Nemčijo in zaradi politike ZDA pri uvozu iz Jugoslavije. Prednost Jugoslavije pred konkurenti na svetovnem trgu je predvsem v kakovosti hmelja. Zato bi bilo treba to komponento v naših izvoznih uspehih krepiti z intenzivnim obdelovanjem hmeljišč in si prizadevati za čim večji pridelek le na obstoječih površinah, ki ga bo kapilarivo ob ugodni ekonomski in politični konstelaciji še vedno mogoče plasirati. OPOMBE 1 P rim. Willi Linke: Der Hopfenbau, Berlin 1942, str. 2: »braubereehtigte Häuser«. 2 Prim. Linke, eit. delo str. 2: »Bran- und Schankreeht«. Ta pravica je bila v tem. tla je v določenem okolišu smelo prodajati pivo le pooblaščeno mesto. 3 »Bierzwang« prim. Linke, cit. delo, str. 3. 4 Prim. Linke, cit. delo str. 5 in (>. 5 Hausenbichler pravi v svojem Navodil o hmeljariji« (Ljubljana 1882. str. 20). da je bil prvi. ki je v Savinjski dolini zasadil hmelj, knez Salm — Reifferscheidt. Le-ta ga je zasadil prvič leta 1865. in imel 1. 1882 (ob izdaji »Navoda ) 14 oralov hmeljišč. Josip Bilger je bil oskrbnik njegovega posestva. Verjetno je ta letnica toenejša. ker je Hausenbichler, ki jo je zapisal, začetek limeljarjenja sodoživljal. 0 Ing. Lojze Kač: Hmeljarstvo v Savinjski dolini — Celjski zbornik 1951. str. 70. 7 D. Arsič: Proizvodnja i trgovina hmelja. Beograd 1927, str. 14. 8 Izraze »prihodnje leto« in »za eno leto itd. naprej oz. nazaj je treba razumeti tako, da so se primerjali posamezni členi časovnih vrst količin pridelka in višine cen v navedenem razmaku. 9 Vrednost koeficienta korelaeije se giba od 0 do 1. Kolikor je vrednost bližje enici, toliko je povezanost med primerjanima pojavoma tesnejša. Pozitivne vrednosti od 0 do +1 izražajo povezanost v isti smeri (pozitivna korelacija). Negativne vrednosti od 0 do —1 pa pomenijo povezanost v nasprotni smeri (negativna ali inverzna korelacija). — O tem natančneje v knjigi dr. Sava Obraclovič in dr. Milica Sentič: »Osnovi statističke analize«. Beograd 1963. 10 Hmeljarjenje je v tem času temeljilo na ekstenzivnem obdelovanju. Zaradi tega smemo v povprečju sklepati, da je bilo gibanje pridelka v tesni poveznosti z gibanjem površin hmeljišč. 11 Vrednost koeficienta korelaeije se giba od 0 do 1. Kolikor je vrednost bližje enici. toliko je povezanost med primerjanima pojavoma tesnejša. Pozitivne vrednosti od 0 do + 1 izražajo povezanost v isti smeri (pozitivna korelacija). Negativne vrednosti od 0 clo — I pa pomenijo povezanost v nasprotni smeri (negativna ali inverzna korelacija). O tem natančneje v > Osno v i statističke analize« — dr. Sava Obradovič in dr. Milica Sentic. Beograd 1965. 12 Ing. Teržan navaja v »Monografiji kulture hmelja u Kraljevini SHSs, Beograd 1928. celo formulo za takšno iigotovftev: (P :) X C = S. P = proizvodnja hmelja I = potrošnja hmelja C = cena S = uravnoteženo stanje v hmeljarstvu 13 Prim. Ing. Teržan: Monografija kulture hmelja u Kraljevini SI IS. str. 41. 14 Slične ugotovitve potrjuje tudi izračun linearne korelacije med pridelkom nemškega hmelja in najvišjimi odkupnimi cenami v letih 1950-1961. Oh primerjavi pridelka in cen v istih letih je koeficient korelacije —0.41. S primerjanjem pridelka s cenami za tri leta naprej pa dobimo koeficient korelacije + 0.>4. Niti prvi in še mani drugi koeficient, za sklepanje v ožji povezanosti pridelka im cen ne moreta biti upoštevna. (Podatki za izračun korelacije iz Johann Barth u. Sohn: »Hopfen«. Nürnberg 1950/51 do 1961/62. Najvišje cene. ki so bile upoštevane, se nanašajo na hallertauski hmelj). 15 Gl. dr. Vladimir Pertot »Elementi za ritvrel ji vanje nekih specifičnih osobenosti u našem izvozu«, obj. v Ekonomistu 4/1960 na strani 627: >Sa postizavan jem izvoznog maksimuma pšenice 1929. godine nest al o je sa izvozne liste poslednieg artikla ekstenzivne proizvodnje velikih dimenzija, ko ji može odbaeivati veče viškove. Proces veštačkog st varan ia viškova mora se zato postepeno prenositi ili na sitni je artikle intenzivnije poljoprivredne obrade ili na nepoltoprivredne surovine. Period 1928. do 1929. godine ie za takav pro* preorientacije bio naročito pogodan. U niemu se najprije pojavljuju hmelj su svoiim izvoznim maksimumom u 1928. godini kao prvi pokukaj lansiranja arti» kala intenzivnije obrade.« 111 Prva nagrada. 17 Velika nagrada. 18 Prim. Tosip Vook: Zur Erags des verbindlichen Signierens unserer Hopfer. Žalec 1928. Prim. Josip Vook. cit. publikacija: fosip Vook je navedeni članek, ki ie bil objavi ren v slovenskih dnevnikih v sredini januarja 1928. prevedel v nemščino. kajti zastopniki tujih Tirni so bili v glavnem nemški Židie. 20 » ... J oš 12. avg. 1921 g. u Cehoslovačkoj donet je zakon koii se brine o interesima Čeških hmeljanika na unutrašnjoj i spoljnoj pijači.« (Prof. Drag. Arsič: Proizvodnja i trgovina hmelja, Beograd 1927, str. 3). 21 Prim. dr. Koudelka Viktor: Prilog tehnološkem poznavanju savinjskog (južnošta jerskog) hmelja. Beograd 1957. str. 4. 22 Po »Hmeljarju« štev. 1/46-565. 5 in 4. 23 Prim. Martin Jošt: Delovanje Hmeljarske zadruge po osvoboditvi, objavljeno v »Hmeljarju« št. 1/46, str. 2. 24 Gl. »Hmeljar« 2/46. str. 2 in 5. 25 Podatki o izvozu vzeti iz poročil »Hniezad« Žalec. Hmeljne komisije, Žalec in Statističnih godišnjakov ENRJ. 2a Prim. poročilo »Hmezad« Žalec za leto 1952. 27 V podatkih o presežku hmelja niso zajete zaloge iz preteklih let. 28 Na kongresu v Parizu 1. 1961 so ugotavljali nasprotno. 29 Prim. Problematika »Hmezada« jugobanki v letu 1955. 30 Pod izrazom »razdrobljenost izvoza hmelja« je treba razumeli izvoz v manjših količinah v večje število držav in ga ne smemo enačiti z istim izrazom kol nasprotje monoklih urnega izvoza. (Podrobneje o tem gl. dr. Vladimir Pertot: Elementi za utvrdjivanje nekih spicifičnih osobenosti u našem izvozu — Ekonomist 4/1960, Beograd). 31 Letno poročilo »Hmezad« za leto 1957. 32 Letno poročilo sHmezada« 1958. 33 Letno poročilo »Hmezad« 1959. 34 Poročilo Hmezada o prodaji letnika 1059. 35 Podatki za svetovni pridelek po Johann Barth: »Hopfen« Nürnberg, za Jugoslavijo, Statistički godišnjak FNRJ. 36 Prim. za svet. proizvodnje Johann Barth »Hopfen« Nürnberg. Primanjkljaj je preračunan na podlagi doziranja 20 dkg hmelja na i hI piva. 37 Prim.: Dr. Alfred Kastner: Die deutsche Hopfenwirtschaft seit der Währungsreform 1948 — Verlag E. Fleischmann Wolnzach str. 71: »Die Nachfrageelastizität ist bei Hopfen relativ gering, da es an einer SubstitutsmögUchkeit auf Seite der Brauereien gänzlich mangelt und eine bestimmte Menge Hopfen zu jedem Preis nachgefragt werden muss. 38 Joh Barth & Solln »Hopfen« 1961/62. 39 Da je svetovno povprečje v doziranju piva 20 dkg/hl, je ugotovil 5. evropski hmeljarski kongres v Poperinghenn (Belgija). Prim.: Dr. A. Kastner, cit. delo str. 200. 40 Čeprav opazovanja po posameznih letih v nekaterih letih derogirajo ugotovitve na podlagi povprečnih podatkov, kot je iz primerjave indeksov pridelka hmelja in proizvodnje piva razvidno, vendarle nakazujejo ob upoštevanju vseh možnih drugih vplivov, da se v daljšem obdobju pridelek hmelja prilagaja potrebam. 41 Dr. Alfred Kastner, cit. delo str. 128. 42 Prim. Alfred Kastner, cit. delo str. 129. 43 Prim. dr. Kastner. cit. delo str. 1 "55. 44 Dr. Kastner. cit. delo str. 162 in 165. 45 Dr. Kastner, cit. delo str. 164. 40 Evropski skupni trg. Vanj je vključeno gospodarstvo Zahodne Nemčije, Francije. Italije. Belgije, Nizozemske in Luxembourga. 47 Podatki za posamezne trge so vzeti iz publikacije »Die Hopfen Versorgung in den sechs Ländern und in der Europäischen Wirtschaftsgemeinschaft« — Sonderdruck aus Brauwelt Jg 101 (1961), Nr. 92/93, S. 2125-2136, Verlag Hans Carl Nürnberg. 48 Joh. Barth u. Sohn: Hopfen. Nürnberg 1961/62. str. 15. 40 Joh. Barth & Sohn: Hopfen. Nürnberg 23. Juni (961. 50 Po Barthu. 51 Po Statističkom godišnjaku FNR J: 52550 q. 52 Po pod. Joh. Barth & Sohn Hopfen, Nürnberg, junij 1962. 53 Skupna proizvodnja piva vzhodnoevropskih držav je bila po Joh. Barth & Solin: Hopfen, Nürnberg, naslednja (v milj. hl): Leto Proizv. piva Leto Proizv. piva Leto Proizv. piva 1952 35 1955 49 1958 60 1953 36 1956 51 1959 62 1954 49 1957 59 1960 69 1961 72 Trend: Yc = 54.2 + 3,5 X (za Madžarsko in Romunijo ocena za leto 1952-53, za Belgijo za 1952-1959). 54 Prim. dr. A. Kastner: »Die deutsche Hopfenwirtschaft seit der Vährungs-reform 1948«, Wolnzach 1956, str. 10. 55 Prim. dr. A. Kastner, cit. delo str. 198. 50 Prim. dr. A. Kästner, eft. delo str. 198 do 199. 57 Prim. »Hopfenrundschau« št. 6/1961 str. 75: »Wenn in allen anderen Mitgliedschaften mit solch ungenauen Zahlen operiert worden wäre, hätte sich 10 Celjski zbornik 145 auf dem Hopfenmarkt ein Chaos entwickelt in das auch Jugoslavien hineingezogen wäre. Die schon vor zwei Jahren gemachten Einwendungen sind leider von allen Seiten unbeachtet geblieben.« 58 Iz poročila jugoslovanskih udeležencev kongresa. 59 »...Der Marktverlauf des Jahrganges i960 hat gezeigt das die Auseinandersetzung mit den exportintensiven Hopfenerzeugern Osteuropas mehr und mehr zu einer Existenzfrage der deutschen Hopfenwirtschaft wird. Besonders in Jugoslawien wurden während der letzen Jahre Neuanbaufläehen geschaffen deren Produktion nur durch Druck auf den Weltmarkt abzusetzen ist.« Osebni razgovori z direktorjem Hmezad Žalec, tov. Kristijanom Bobovni-kom — Mišom. X. UPORABLJENI VIRI Janez Hausenbicliler: Navod o hmeljariji, Ljubljana 1882. Dr. Alfred Kastner: Die deutsche Hopfenwirtschaft seit der Währungreform 1948. Verlag E. Fleischmann. Wolnzach Markt 19"36. Dr. ing. Willi Linke: Der Hopfenbau. Verlag von Paul Parey. Berlin 1942. Dr. Koudelka Viktor: Prilog tehnološkem poznavanja savinjskog (južno-štajerskog) hmelja. Beograd 1937. Dr. Vladimir Pertot: Elementi za utvrdjivanje nekih specifičnih osobeno-sti u našem izvozu (Ekonomist 4/1960; Beograd). A. Petriček: Delovanje hmeljarskega društva. Celje 1931. Ing. Teržan: Monografija kulture hmelja u kraljevini SIIS. Beograd 1928. Prof. Drag. Arsič: Proizvodnja i trgovina hmelja. Beograd 1927. Trgovsko gospodarski leksikon. Ljubljana 1935. Statistički godišnjak FNRJ. (Doslej izdani zvezki). Poljopr. god. stat. Min. poljoprior. Kraljevine Jugoslavije. Josip Vook: Zur Frage des verbindlichen Signierens unserer Hopfen. Žalec 1928. Letna poročila »Hmezad« Žalec. »Kronika« (rokopis Anice Srebre in Franca Smukovca, uslužbencev Hmeljne komisije Žalec). Statistika spoljne trgovine FNRJ 1962. Statistični podatki Hmeljne komisije, Žalec in Hmezad Žalec. HOPFENRUNDSCHAU. Mitteilungsblatt des Verbandes deutscher Hopf-enflanzer, Wolnzach. BRAUWELT. Zeitschrift für das gesamte Brauwesen. HMELJAR. Žalec. (Letniki od 1946 do 1963). Le Petit Journal Brasseur. Bruxelles. (Posamezni zvezki). Marjan Žagar: Savinjska dolina in hmelj. (Celjski zbornik 1957). Ing. Lojze Kač: Hmeljarstvo v Savinjski dolini. (Celjski zbornik 1951). SHS Hopfen Kompass 1927. Subotica Minerva Buchdruckerei und Zeitungs-verlag A. G. Die Ilopfenversorgung in den sechs Ländern und in der Europäischen Wirtschaftsgemeinschaft (Sonderdruck aus Brauwelt Jg. 101 (1961) Nr. 92/93, S. 2125-2136. Verlag Hans Carl, Nürnberg). Johann Barth und Sohn: Hopfen. Nürnberg (letne publikacije od 1947/48 do 1961/62). European Hop Groroers Convention. London 1960 (Programme). Carte geograpliique du territoire pour lequel est pratiquee la marque: Južnoštajerska — Savinjska dolina (Publication exclusive de la »Iloublonnerie Žalec«), »Analiza stanja hmeljarstva v I.h'S- Žalec 1961 (ciklostirano gradivo imensko nenavedenega avtorja). Sklepna pripomba avtorja: Zanimanje za hmeljarstvo, ki je glavna osnova tega sestavka, sta mi vzbudila in razvijala moja pokojna starša, umna savinjska hmeljarja. Zato posvečam to svoje delo njunemu spominu. SUMMARY The author first presents a bricf history of hop-culture and the reasons for oscillations in the crop of liops. He goes into detail proving by statistics and matliematics the miitual influences between the crop of hops and the prices in various years. Stating that the corrclation between the crop of hops and the buving prices is minimal at a longer term, he thinks tliat the statement, concerning the sole influenee of the prices 011 the quantity of production is not acceptable. Bat lie points out the close connection between them at a shorter term which in some vears is a strong component of the reasons causing the oscillation of buying prices as well as of the production of hops and the size of the hop-fields. In the article are furtlier shown various liop-markets and at the same time the negative influenee of the restrietive measures taken abroad affecting the Yugoslav export of hops. The author hinis at the potential consequences that the intensified hop-growing in the other European socialistic countries would cause for the Yugoslav production of hops. At the end the author shows also the relation between the European Hop Growers'Convention and Yugoslavia in the recent past. In his opinion the ontlooks for the Yugoslav export of hops are still convenient, considering its capillarity. He also stands for the intensification of the Yugoslav hop-growing 011 the existing areas and he believes that the hop-fields should not he further extended considering the development of the hop-growing in other countries and the supposed con-stellation on the liop-markets. C E L J S K I ZBORNIK 1965 LUDVIK. REBEUŠEK magister ekonomije ŠTUDIJ OBISKOVALCEV ZDRAVILIŠKO-TURISTIČNIH KRAJEV V OKVIRU RAZISKAVE TRŽIŠČA Raziskava tržišča (marketing) je temelj sodobnega uspešnega poslov anja. To velja tudi za poslovanje zdraviliško-turističnih krajev.* V okviru raziskave tržišča za zdraviliško-tul istične kraje je prav gotovo primerna raziskava tržišča prodaje oziroma povpraševanja. V tej raziskavi pa odpade pretežni in odločujoči del na raziskavo ko-ristnika zdraviliško-turističnih uslug, torej na študij obiskovalcev teh krajev. O tem doslej pri nas še ni bilo nič objavljenega. Zato ima moj prispevek poleg namena informiranja pretežno tudi svoj praktični del, * Termin »zdraviliško-turistični kraj« je bil pri nas uveden z zakonom o spremembah iii dopolnitvah zakona o naravnih zdravilnih sredstvih in naravnih zdraviliščih. Zakon je sprejela Skupščina Socialistične republike Slovenije dne 26. novembra 1964. V svojem 11. členu določa citirani zakon, da republiški sekretar za zdravstvo razglasi v soglasju z republiškim sekretarjem za turizem in republiškim sekretarjem za urbanizem, stanovanjsko izgradnjo in komunalne zadeve, na predlog občinske skupščine kraje, v katerih so naravna zdravilna sredstva, za zdraviliško-turistične kraje, če: — so v kraju primerni tehnični in higiensko urejeni zdraviliški objekti in naprave, — je urejena v kraju organizirana zdravstvena služba. — ima kraj urejene komunalne naprave in naprave za komunalno in osebno higieno, — ima kraj potrjen urbanistični načrt, — je poskrbljeno za dobre prometne zveze s krajem. — so v kraju primerni turistični in gostinski objekti. Če kraj ne izpolnjuje vseli pogojev, se lahko razglasi za zdraviliško-turi-stični kraj, če v roku, ki ga sporazumno določijo republiški sekretarji Iz prejšnjega odstavka, izpolni predpisane pogoje. Ta rok ne sme biti dal jši kot pet let. V 12. členu zakona pa je določilo, da občinska skupščina predpiše z odlokom o »zdraviliškem redu« posebno ureditev zdraviliško-turističnega kraja, upoštevajoč pri tem potrebe zdravstvene službe in razvoj zdraviliškega turizma. Takšen zakon ima samo Sil Slovenija, kjer pa je tudi doslej najbolj razvit zdraviliški turizem v Jugoslaviji. s konkretnimi raziskavami in odgovori na posamezna postavljena vprašanja. Akoravno veljajo ugotovitve za širše področje, pa je vendar večina raziskav opravljena na tako imenovanem celjskem turističnem področju. Zato tudi njene izsledke objavljam v Celjskem zborniku. Raziskava je skušala najti odgovore na naslednja vprašanja: — namen (motiv) obiska; —• viri informacij; — odkod prihajajo obiskovalci; — delitev obiskovalcev po vrstah plačila; — povprečna doba bivanja; — spol in starost obiskovalcev; — poklicna (socialna) struktura obiskovalcev; — večkratno povpraševanje in obisk. NAMEN (MOTIV) OBISKA Znano je, da prihajajo v zdraviliško-turistične kraje obiskovalci iz različnih namenov, znano pa je tudi, da predstavljajo večino tisti obiskovalci, ki prihajajo zaradi zdraviliškega zdravljenja, to je zdravljenja ob primarni uporabi naravnih zdravilnih sredstev. Razen teh pa prihajajo še obiskovalci zaradi oddiha, obiska in izletniki. Obiskovalci, ki prihajajo zaradi zdravljenja V avgustu in septembru 1965 smo v treh največjih slovenskih zdraviliških krajih, to je v Rogaški Slatini, Dobrni in Slatini Radenci, an-kentirali domače in inozemske obiskovalce (razen izletnikov) o namenu njihovega obiska. Odgovori so bili naslednji: I. Namen obiska Rogaška Slatina Dobrna Slatina Radenci Iz teh podatkov je dobro razvidno, da prihaja večina obiskovalcev zaradi zdraviliškega zdravljenja. Precejšnje število ankentirancev pa je odgovorilo, da prihajajo zaradi kombinacije dveh namenov, to je zdravljenja in oddiha. Če vključimo še to skupino obiskovalcev v skupino, ki prihaja zaradi zdraviliškega zdravljenja, pa dobimo naslednje podatke: zdravljenje 63,8 70,7 82 oddih 36.2 29.3 18 11. Kombinirani namen obiska (zdravljenje in oddih) _°/o_ Rogaška Slatina 86,4 Dobrna 84,6 Slatina Radenci 90,4 I akšno kombinacijo dveh namenov obiska zasledimo predvsem pri domačih »samoplačnikih« iz drugih republik, kot na primer iz Hrvatske in Srbije. Ti obiskovalci vključujejo ob svojem zdravljenju še oddih s spremembo klime. Ekonomski propagandi se nudijo lepe možnosti propagiranja obiska v zdraviliško-turističnih krajih ob kombinaciji namenov zdravljenja in oddiha. Iz ankete, ki smo jo ponovili v septembru in oktobru 1964 v Rogaški Slatini, je bilo razvidno naraščanje udeležbe obiskovalcev, ki prihajajo z namenom zdraviliškega zdravljenja v mesecih izven glavne sezone. Podatki so za takrat navzoče domače in inozemske obiskovalce. III. Namen obiska Rogaška Slatina september in oktober 1964 (zdraviliško zdra vi jen je) september 86,7 oktober 89.8 Li podatki samo potrjujejo že znano dejstvo, da je udeležba in obisk ostalih kategorij obiskovalcev (prehodni gosti in izletniki, t uri.sli-dopustniki) izven glavne sezone minimalen. Istočasno pa potrjujejo tudi tezo, da je zdraviliško zdravljenje enako učinkovito in dobro tudi v času izven glavne sezone. Lahko bi celo trdili, da je oskrba — tako zdravstvena, kot pensionska — v času izven glavne sezone lahko boljša, ker ni prevelikega navala in dolgega čakanja. Ekonomska propaganda bi morala prav na ta dejstva posebej opozarjati in prepričati čim več potencialnih obiskovalcev iz kategorije »zdraviliško zdravljenje« in kategorije »kombinacija zdraviliškega zdravljenja z oddihom«, za obisk v času izven sezone. S tem pa tudi bistveno vplivamo na ekonomičnost in rentabilnost poslovanja ne samo naravnega zdravilišča in gostinskih podjetij, marveč tudi vseh ostalih dejavnosti (gospodarskih in komunalnih) v zdraviliško-turističnih krajih. DVE SKUPINI OBISKOVALCEV, KI PRIHAJAJO ZARADI ZDRAVLJENJA Kategorijo obiskovalcev, ki prihaja zaradi zdravljenja z naravnimi zdravilnimi sredstvi, pa moramo ločiti na dve skupini. V prvo skupino lahko uvrščamo vse tiste obiskovalce, ki prihajajo na zdraviliško zdravljenje zaradi organsko ugotovljivih bolezni in z jasnimi indikacijami, predvsem za kronične bolezni. V drugo skupino pa bi uvrstili vse tiste, pri katerih organskih poškodb iin deformacij še ni mogoče ugotoviti, vendar pa imajo tolikšne motnje v svojem zdravstvenem stanju, da sami čutijo potrebo »izpreči«. To skupino obiskovalcev bi lahko označili kot »... sicer še ne bolne, vendar tudi ne več absolutno zdrave... « Lahko bi rekli, da so na meji med preventivnim in kurativnim zdravljenjem. Pravočasno zdravljenje in odprava funkcionalnih motenj, preden pride do organskih okvar, bo prav gotovo cenejše in trajnejše, kot pa poznejše kurativno zdravljenje ob daljši bolnikovi odsotnosti z delovnega mesta. Moderni sistem življenja s svojo naglico, razburljivostjo in lovom za zaslužkom ter boljšim standardom pa sproti producira vedno večje in večje število zaposlenih, ki so živčno, s tem pa slej ko prej tudi zdravstveno ogroženi. Pri nas za zdaj še ne razpolagamo z ustreznimi podatki, koliko obiskovalcev prihaja iz tega razloga na zdraviliško zdravljenje. Navajamo lahko podatek iz ankete v Rogaški Slatini, da je 22,6% ankenti-ranih kombiniralo motiva »zdravljenje« in »oddih« ob obisku tega kraja. Če od tega števila odštejemo tudi še vse tiste, ki so prišli v Rogaško Slatino zaradi zdraviliškega zdravljenja kronične bolezni, pa ostane še kar lepo število obiskovalcev ki so kot samoplačniki sami čutili potrebo preventivnega zdraviliškega zdravljenja. Ludwig Delius je za nekatere zdraviliške kraje v ZR Nemčiji zbral podatek, da je delež obiskovalcev, ki prihajajo zaradi funkcionalnih motenj v svojem zdravstvenem stanju na zdraviliško zdravljenje, v zadnjih letih narasel na ca. 40% vseh obiskovalcev, ki prihajajo z namenom »zdravljenje«. Njihovo število se iz leta v leto absolutno in relativno povečuje. V Švici, ki je znana zdraviliško-turistična dežela, pa ta pojav že del j časa znanstveno obravnavajo in resno opozarjajo na ugodne rezultate pravočasnega preventivnega zdraviliškega zdravljenja splošne oslabelosti, živčnosti, izčrpanosti ter sploh zdravstvenih motenj, preden izbruhne resna bolezen. Razvili so pojem takoimenovane »specifične terapije« za vse take primere, ki so dandanes znani po svetu pod skupnim izrazom »managerske bolezni«. Tako zdravstvene kot tudi zdraviliške službe se v vseh industrijsko razvitih deželah resno ukvarjajo s to skupino bolezni in priporočajo pravočasno preventivo. Tudi na tem področju se nudijo ekonomski propagandi zdraviliško-t mističnih krajev lepe možnosti privabljanja mnogih potencialnih obi- skovalcev, posebno, če upoštevamo, da nastopajo te bolezni že v sorazmerno mlajših, predvsem pa srednjih starostnih dobah. Tako pri propagandi kot tudi celotnem poslovanju pa moramo upoštevati mnenje obiskovalcev te skupine, da niso »bolniki« v klasičnem smislu tega izraza, temveč samo izčrpani in utrujeni. Rade vol je se bodo odločili za zdraviliško zdravljenje, če jih ne bomo obravnavali kot težke bolnike, a jim vendarle nudili vse možnosti zdravljenja in oddiha, ki jih ima zdraviliški kraj. Socialno zavarovanje pri nas pošilja v manjši meri nekaj takih bolnikov na takoimenovano »klimatsko zdravljenje«, vendar v zelo omejenem obsegu in s precejšnjim nezaupanjem. Verjetno je bilo tudi nekaj primerov izkoriščanja na račun te na videz tako »splošne« indikacije. Žal ni na razpolago točnih podatkov o potrebi in še bolj o ekonomičnosti pravočasnih izdatkov za to skupino zdraviliških obiskovalcev. Tudi slovenska zdravilišča doslej niso posvetila mnogo pozornost i tej indikaciji in njeni propagandi, morda z izjemo Šmarjeških Toplic. Lahko pa trdimo, da je indikacija za managerske bolezni podana v vsakem zdraviliško-turističnein kraju, seveda če zdraviliške uprave, med drugim, ne pozabijo, da si želijo ti obiskovalci predvsem miru, in da ne marajo enakega trušča kot so ga vajeni na s>vojem delovnem mestu in v domačem kraju. PREHODNI OBISKOVALCI Razen obiskovalcev, ki prihajajo zaradi preventivnega ali kurativnega zdraviliškega zdravljenja in zaradi oddiha, je še precejšnje število tako imenovanih prehodnih lohiskovalcev-gastov med katere štejemo tiste, ki prenočijo v tujem kraju enkrat ali dvakrat. Število teli obiskovalcev je v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih precejšnje, kot je razvidno iz naslednjega pregleda: IV. Prehodni obiskovalci o letu 1965 Rogaška Slatina Dobrna Slatina Radenci Seveda pa se njihova udeležba na celotnem obisku precej zmanjša, če štejemo prenočitve, ki so jih dosegli: V. Prenočitve prehodnih obiskovalcev v letu 1963 Rogaška Slatina Dobrna Slatina Radenci 15 42 62 1,5 4,8 10 Vendar pa ostane dejstvo, da je v posameznih zd r a vi lišk o-t u r i s ti č -mh krajih včasih (udi preko polovice vseh obiskovalcev prehodnih, zlasti v glavni sezoni in ob koncu tedna ter nedeljah in praznikih, s čimer morajo računati tako v zdraviliških obratih (bazen, kabine) kot še posebno v turistično-gostinskih podjetjih teh krajev. Tudi ne smemo pozabiti, da prihaja precejšnje število prehodnih gostov obiskat družinske člane, ki so na zdraviliškem zdravljenju. To je važen napotek za metodo, kako je mogoče zagotoviti obisk prehodnih gostov tudi v času izven glavne sezone, če uspemo v čim večji meri pritegniti potencialne obiskovalce iz kategorije »zdraviliško zdravljenje« tudi v času izven glavne sezone in po možnosti skozi vso leto. IZLETNIKI Z razvojem avtomobilizma in izboljšanjem prometnih zvez (na tem področju pa so bili obravnavani naši turistični kraji doslej bolj mačehovsko) se stalno veča tudi število izletnikov, ki v tujem kraju ne prenočujejo in zato niso zajeti v tej statistiki. Evidenca izletnikov je sploh za zdaj še precej približna (štetje avtomobilov, primerjava povečanega iztržka in slično) in lahko samo orientacijska. Če upoštevamo, da iona večina slovenskih zdraviliške turističnih krajev (razen Dobrne in Laškega) tudi odprte bazene, v katerih se kopa precejšnje število izletnikov in to poleti, ko je tudi največ izletnikov — potem lahko po številu kopalcev posredno in približno ugotovimo število te vrste obiskovalcev. V zadnjih letih 1962, 1963 in 1964 je bilo: VI. Število kopalcev — v 103 1962 1963 1964 14.3 15.1 15.2 44.6 50.4 34.8 18,2 20 20.9 17 18,8 16.1 — — 41.2 29,6 32,1 32,7 Rogaška Slatina Slatina Radenci Dolenjske Toplice šmarješke Toplice Čateške Toplice Rimske Toplice To je precejšen obisk, seveda koncentriran samo v poletnih mesecih in ob lepih dnevih. Število kopalnih dni je v odprtih kopališčih, polnjenih s termalno vodo, mnogo večje, kot na primer v Rogaški Slatini in Slatini Radenci kjer bazene polnijo z navadno vodo. Razlike dosežejo tudi enkrat daljšo dobo (120 nasproti 60 kopalnih dni), vendar še zdaleka nismo izkoristili vseh možnosti podaljšanja tega dela »kopališke sezone«, lako imajo na primer v Budimpešti, ki je znana po svojih termalnih vrelcih, tako urejena odprta kopališča, da poslujejo skoraj vse leto, razen nekaj najbolj mrzlih zimskih mesecev. Dobrna in Laško sicer ne razpolagata z odprtimi kopališči, vendar je mogoče tudi pri njih na enak način ugotoviti orientacijsko število izletnikov, ker posebej evidentirajo prodane vstopnice za zunanje goste ob kopanju v kabinah ali v pokritem termalnem kopališču. Primerjava števila kopalcev-pacieutov in turistov v Zavodu za medicinsko rehabilitacijo v Laškem za leto 1963 daje naslednjo sliko: VII. Število kopalcev v Laškem — v 103 pacienti turisti bazen kabine bazen kabine 1963 63,4 18,2 19,5 16,9 Zanimiva so sorazmerja med kopalci v bazenu in kabinah. Pri bolnikih 3,5 krat manjša udeležba, dočim pri turistih skoraj ni razlike. Vzrok je ortopedska telovadba za posamezne skupine bolnikov v termalnem bazenu. ZAKLJUČEK: Po namenu obiska torej lahko ugotavljamo naslednje kategorije obiskovalcev zdraviliško-turističnih krajev: — najmočnejšo kategorijo predstavljajo tisti, ki prihajajo zaradi zdravljenja z naravnimi zdravilnimi sredstvi, vendar jih delimo na dve skupini: — na skupino obiskovalcev, ki prihaja zaradi kurativnega zdraviliškega zdravljenja (skozi vse leto) in — na skupino obiskovalcev, ki kombinira dva namena in sicer zdraviliško zdravljenje z oddihom (preventivno zdraviliško zdravljenje, obisk predvsem v času glavne sezone ter v mesecih junij in september); — prehodni obiskovalci, ki prihajajo ob različnih letnih časih. Med njimi je mnogo takih, ki prihajajo na obisk svojih družinskih članov, ki so na zdraviliškem zdravljenju. V kolikor posluje naravno zdravilišče v posameznem kraju celoletno, je s tem podana možnost celoletnega obiska dela prehodnih gostov. Med takimi obiskovalci pa je tudi precej — izletnikov. Vendar večina njih prihaja na izlete v poletnih mesecih. Tako smo izvršili prvo in najvažnejšo delitev ter analizo obiskovalcev. Preden pa analiziramo obiskovalce in njihove prenočitve po običajni turistični statistiki (delitev na domači in inozemski obisk), je morda prav, da si ogledamo vire informacij, na temelju katerih so se obiskovalci odločili za obisk posameznega z d ra viliško-1 u rističnega kraja. VIRI INFORMACIJ V že omenjenih anketah s m« zbirali tudi od govore domačih in inozemskih samoplačnikov na vprašanje o tem, kje so se informirali o posameznem zdraviliško-turisiičnam kraju, p mino so se odločili za obisk. Rezultati so bili naslednji: VIII. Viri informacij — 1963 (o %J ,r. . Rogaška _ , Radenci Vm Slatina Dobrna Slatina Znanci 28 48 36 Zdravnik 52,5 33 50 Turistični uradi 4 5,5 8 Prospekti 6 2,5 4 Oglaisi 2,5 3 2 Ostali 7 8 — Pri odločitvah za obisk zdraviiiško-turisiičnega kraja, preseneča izredna nizka udeležba informacij preko prospektov in oglasov, vendar pa moramo prav gotovo upoštevati dejstvo, ki pa ni absolutno merljivo — da iso tako zdravniki, kot znanci (torej največkrat omenjena vira informacij) mnogokrat črpali svoje informacije prav iz prospektov, oglasov ter ostalih propagandnih sredstev. Največja udeležba zdravnikov kot vir informacij v Rogaški Slatini je rezultat načrtne propagande pri jugoslovanskih in inozemskih (zlasti avstrijskih) zdravnikih in zdravniških organizacijah v zadnjih letih. Ta ugotovitev velja tudi za Slatino Radenci. Zdravniki bodo ostali tudi v naprej najvažnejši vir informacije za tisto kategorijo obiskovalcev, ki prihajajo predvsem z namenom, da bi se zdraviliško zdravili. Ta kategorija je najštevilnejša, zahteva pa drugačno vsebino ekonomske propagande kot velja na splošno za turistično propagando. Nekateri ankentiranci so tudi navedli več virov informacij, zlasti informacije pri znancih in zdravnikih, znancih in prospektih ter slično. Čeprav smo ugotovili sorazmerno nizko udeležbo prospekta kot primarnega vira informacij, pa je potrebno ta podatek dopolniti s pojasnilom, da z oddaljenostjo obiskovalčevega prebivališča narašča pretilo sorazmerno važnost prospekta kot vira informacij. Tako na primer navaja 29 % obiskovalcev iz Italije ter 22,8 % obiskovalcev iz Avstrije kot vir informacij prospekte ter turistične biroje. Podatki v prejšnji tabeli so se nanašali na tako imenovane samoplačnike. Poglejmo še vire in formacij pri domačih zavarovancih. Tu pa je razdelitev naslednja: IX. Viri informacij pri domačih zavarovancih (v%) Rogaška Slatina — 1965 . o, Ostale VlT1 Slovenija republike Zdravnik 66,7 69,2 Znanci 19,4 17,1 Turistični uradi — 0,4 Prospekti 3,0 1,5 Oglasi 3.0 2,5 Radio 1.0 2,0 Ostali 6.9 7,3 Torej tudi zavarovanci navajajo razen zdravnika še vse ostale vire informacij kot primarne. To pa precej demantira trditve nekaterih zastopnikov naravnih zdravilišč, da je vsakršna ekonomska propaganda za zavarovance popolnoma nepotrebna, in je važno opozorilo za bodočo ek on omsko p rop a ga n d o. Zopet so znanci v precejšnjem številu odločilni vir informacij, seveda manj kot pri samoplačnikih. Že A. Bormann navaja podatek, da so ugotovili v nekem švicarskem turističnem kraju ob anketi pred zadnjo svetovno vojno visok odstotek »osebnih priporočil«, torej ustne propagande kot vira informacij za obisk tega kraja — 56 %. Tudi primerjava najnovejših podatkov o virih informacij v inozemskih zdraviliških krajih popolnoma potrjuje odločilni delež ustne propagande. Tako je analiza 1700 izpolnjenih anketnih pol v znanem nemškem zdraviliškem kraju Badenweiler za leto 1963 ugotovila, da se je 49 % ankentirancev odločilo za zdraviliški obisk na temelju priporočila znancev in prijateljev. Nadaljnjih 43.4 % pa navaja kot vir informacije priporočilo svojega zdravnika, 4% so iskali nasvet v turističnih birojih, 2,5% pa se je odločilo na temelju prebranega oglasa (tu pa zopet velja pojasnilo, kot je navedeno v komentarju k tabeli VIII. Nadalje velja opozoriti, da je v skupini »ostali viri informacij« iz prejšnjih dveh tabel približno 5 % ankentiranih navedlo takoimeno-vani »spominski vir« še iz časov njihovega šolanja, šolskih izletov itd. To je izredno dragocen podatek, saj doslej ekonomska propaganda zdraviliško-turističnih krajev ni vključevala šol v svoj distribucijski plan. V letu 1955 je eno izmed prvih turističnih anket pri nas izvedla posebna komisija na Hrvatskem in sicer na iniciativo komisije za turizem Sabora in Izvršnega sveta Hrvatske. Namen ankete je bil predvsem raziskava strukture stroškov inozemskega turizma, med drugim pa so bila postavljena še vprašanja o sugestijah, ki so odločale ob obisku teh inozemcev pri nas. Odgovori se grupirajo talkole: X. Viri informacij pri inozemskih obiskovalcih turističnih krajev na Hrvatskem — 1955 Po svobodni odločitvi ..........................................35% Po prigovarjanju prijateljev ............................34% Pod vplivom propagande ..................................29 % Razno ......................................................................2 % ODKOD PRIHAJAJO OBISKOVALCI Najprej globalna delitev na domače in inozemske obiskovalce ter njihove prenočitve v slovenskih z d ra viliš k o- tu r ističn i 1t krajih v obdobju od 1954 do 1963, torej za deset let. XI. Domači in inozemski obisk ter prenočitve v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih (n %j ob i sik ova le i p ren oči t ve domači inozemci domače inozemske 1954 98 2 98 2 1955 95 5 96 4 1956 95 5 97 3 1957 94 6 96 4 1958 93 7 95 5 1959 92 8 94 6 1960 92 8 94 6 1961 91 9 93 7 1962 88 12 91 9 1963 82 18 87 13 Iz teh podatkov je razviden počasen porast -obiska in prenočitev inozemccv, le v zadnjih dveh letih je nekoliko hitrejši. Vendar pa moramo ta sorazmerja, ki jih izkazujejo zdraviliško-turistični kraji primerjati še z razvojem v celotni Sloveniji. XII. Domači in inozemski obisk ter prenočitve v Sloveniji (v°/o) obiskovalci prenočitve domači inozemske domače inozemske 1954 84 16 86 14 1955 81 19 83 17 1956 84 16 86 14 1957 84 16 86 14 1958 81 19 84 16 1939 78 22 81 19 obiskovalci prenočit ve domači inozemci domače inozemske 1960 80 20 83 17 1961 76 24 80 20 1962 72 28 75 25 1963 64 36 68 32 Ta pregled vsebuje mnogo zanimivih kazalcev, vendar ga bomo uporabljali v konkretnem primeru samo za primerjavo razvoja v zdraviliško-turističnih krajih. Tako lahko ugotovimo, da se je struktura v Sloveniji iz leta v leto menjavala, čeprav ob vidnem trendu naraščanja inozemskih obiskovalcev, dočim nam je tabela za zdraviliško-turistične kraje pokazala kontinuirano, čeprav malenkostno naraščanje deleža inozemskih obiskovalcev iz leta v leto. Dalje lalvko ugotovimo, da je inozemski obisk v zdraviliško-turističnih krajih še precej pod slovenskim povprečjem in da so ustrezni količniki znašali v letu 1954 pri obiskovalcih 1:8 in njihovih nočitvah 1:7; to razmerje se je v desetih letih bistveno popravilo in znaša pri obiskovalcih samo še 1:2. pri njihovih prenočitvah pa 1:2,5. Nadalje lahko ugotavljamo, da je udeležba ino-zenicev iz leta 1954 do leta 1963 narasla na indeks 225, njihove prenočitve na indeks 230, dočim nam dajo enake primerjave podatkov za zdraviliško turistične kraje indeks 900, oziroma 650. INOZEMSKI OBISK Delež inozemskega obiska v celotnem obisku slovenskih zdraviliško-turistienih krajev in Slovenije je grafično ponazorjen v naslednjih grafikonih. ko- Inozemske prenočitve v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih (o %). 30 20 10 195d leta 1959 dalje pojavljajo še inozemski zavarovanci, katerim so njihove bolniške blagajne pričele refundiirati večino stroškov zdraviliškega zdravljenja pri nas, predvsem v Rogaški Slatini. Po 'določilih citirane pogodbe med Zvezo avstrijskih bolniških blagajn in Zvezo naravnih zdravilišč in zdraviliških krajev SR Slovenije, sklenjene 1965, pa se predvideva, da bo obisk in delež avstrijskih zavarovancev v bodočih letih bistveno narasel. Vendar so to šele predvidevanja, mi pa bomo obravnavali konkretne podatke o delitvi domačih obiskovalcev na dve kategoriji glede na vrsto plačila. * Čim večja je razdalja med izvirom slatine in mestom potrošnje, tem manjša je količina tja prodane slatinske vode komercialnega tipa, dočim ostane povpraševanje po slatini takoimenovanega zdravilnega tipa (Donat) nespremenjeno. Tako so ugotovili v letu 1962 naslednji XXXI. Delež večjih mest Jugoslavije v celotni prodaji rogaških slatin obeh tipov (v°/o) Zagreb Ljubljana Celje Beograd Maribor Novi Sad 19 6,4 6,3 6,3 5 1,4 V celotni prodaji pa je odpadlo samo na slatino tipa Donat: XXXII. Delež slatine tipa Donat v celotni prodaji (o %) Zagreb Ljubljana Celje Beograd Maribor Novi Sad 55 89 55 97 48 95 XXXIII. Delitev domačih obiskovalcev po vrstah plačila (d%) družbena sredstva samoplačniki 1959 34,3 65,7 1960 35,3 66.7 1961 37 65 1962 36 64 1963 31.8 68,2 1964 38,2 61,8 Poglejmo še, če se ta struktura spremeni ob upoštevanju doseženih prenočitev. XXXIV. Delitev domačih prenočitev po vrstah plačila (o °,u) družbena sredstva samoplačniki 1959 67,4 32.6 i960 66.1 35,9 1961 69.3 50,7 1962 70,9 29,1 1965 81,3 28.7 1964 78,2 31,S Ob primerjavi podatkov o strukturi obiskovalcev in njih prenočitev se jasno pokaže obratno sorazmerje. Zato je potrebno pri analizah podatkov o obisku v zdraviliško-turističnih krajih vedno zbrati oba podatka, tako za število obiskovalcev, kot tudi'dosežene prenočitve. 1959 34,3 38.2 1964 1959 1964 Delitev domačih obi- Delitev domačih pre- skovalcev po vrstah nočitev po vrstah p/a plačil čil Razlika pa je rezultat daljše povprečne dobe bivanja obiskovalcev, ki prihajajo na račun družbenih sredstev, zlasti zavarovancev, bodisi domačih, bodisi inozemskih. Le-ti namreč ostanejo toliko časa, da opravijo celotno zdraviliško kuro, ki ponavadi traja v povprečju J/ dni, dočim je med samoplačniki še precej takih, ki kombinirajo zdraviliško zdravljenje z oddihom, ali pa so iz ostalih kategorij obiskovalcev, kot smo jih že ločili glede na namen njihovega obiska. Vendar bi bil zelo napačen sklep, da je povprečna doba bivanja daljša samo pri obiskovalcih ki prihajajo na breme družbenih sredstev. Tudi samoplačniki ostajajo dalj časa v zdraviliških, kot pa v drugih turističnih krajih. Glede tega tudi inozemci niso izjema. POVPREČNA DOBA BIVANJA XXXV. Povprečna doba bivanja vneli obiskovalcev (clnevi) Slovenija Zdraviliško-turistični kraji 1959 5.5 — 1954 2 7 9.5 1955 2.9 10.0 1956 2.9 10.1 1957 5.1 11 2 195S 5.3 11.1 1959 5.6 11.9 i960 5.7 11.9 1961 3.5 12.7 1962 3.4 12.7 1965 3.5 11.6 Povprečno število dni. ki jih p reži ve vsi obiskovalci v zdraviliško-turističnih krajih, je 3 do 4 krat daljše od slovenskega povprečja. Občni,no daljša je tudi od jugoslovanskega povprečja, ki je znašalo v letih 1962 in 1963 — 4.5 dni (za domače 4.4 oziroma 43, za inozeince pa 4.2, oziroma 4,4 dni). Ker je delež zavarovancev v domačem obisku precejšen, domači obisk pa predstavlja v povprečju 80% celotnega obiska, napravimo še primerjavo povprečne dobe bivanja samo inozemskih obiskovalcev v Sloveniji ter v zdraviliško-turističnih krajih. XXXVI. Povprečna doba bivanja inozemcev (dnevi) ei •■ Zdraviliško- blovemia . .,.»., J turistični kraji 1954 2.4 5,1 1955 2.6 8.1 Slovenija Zdraviliško-turistični kraji 1936 2.5 6.7 1957 2.8 8.6 1958 3 7.5 1959 3.1 9.1 1960 3.1 9.2 1961 2.9 8.8 1962 3.1 9.6 1963 3.1 8.3 1964 3 10.2 Torej zopet velja, da je doba njihovega bivanja v zdraviliščih povprečno 5 krat daljša, kot povprečje dni. ki jih prebijejo tuji turisti v Sloveniji. Ekonomski rezultati in rentabilnost poslovanja so pri obiskovalcih z daljšo dobo bivanja na dlani. Poglejmo še, kakšna so sorazmerja na enem izmed področij, kjer je zdraviliško poslovanje najbolj razvito in urejeno, to je v zdraviliških krajih ZR Nemčije. XXXVII. Povprečna doba bivanja vseh obiskovalcev v ZR Nemčiji (dnevi) Turistični kraji Zdraviliški kraji 1953 3.4 S 1954 3.5 8,5 1955 3.6 9.4 1956 3.8 9.8 1957 3.9 10.2 1958 4 10.6 1959 4.2 11 1960 4,2 11.3 1961 4.3 11,3 1962 4.4 1 1.5 Sorazmerja so približno enaka, kot smo jih zasledili v podatkih za naše kraje. Za razliko pa je potrebno opozoriti na kontinuirano naraščanje povprečne dobe bivanja iz leta v leto, kar je prav gotovo odraz izboljšanja življenjskega standarda, ko je na razpolago več osebnih dohodkov za turistične izdatke kot take, posebno še za zdraviliško (preventivno) zdravljenje in oddih. Res pa je tudi. da se je delež zavarovancev v celotnem obisku nemških zdraviliških krajev iz leta v leto povečal. Pač pa kažejo statistični podatki, da se v tej deželi ni v enaki meri povečal obisk inozemskih gostov v zdraviliških krajih, kar je prav gotovo tudi mogoče pripisati sorazmerno visokim cenam zdraviliških uslug in pensdonskih storitev. Podatki o gibanju povprečne dobe bivanja inozemcev v zdraviliških krajih ZR Nemčije so naslednji (pri njih delijo zdraviliške kraje na tri skupine in sicer glede na obseg zdravljenja oziroma oddiha): XXXVIII. Povprečna doba bivanja inozemcev v ZR Nemčiji (dnevi) 1961 1963 od do od do poletni meseci 2.9 4.3 3.2 3,9 zimski meseci 2,7 7,1 2,9 5,0 Povprečna doba bivanja inozemcev je pri njih precej krajša kot pri nas. Seveda so pa tudi pri njih bistvena odstopanja od teh povprečij in dosegajo posamezni zdraviliško-turistični kraji tudi od 10.8 do I3,4dni povprečne dobe bivanja inozemskih obiskovalcev (Badenweiler, Oberstdorf, Bad Wörishofen itd.). Prav tako je potrebna pri ugotavljanju povprečne dobe bivanja za naše zdraviliško-turistične kraje še analiza podatkov za vsak kraj posebej. XXXIX. Povprečna doba bivanja d posameznih zdraviliško turističnih krajih (dnevi) JŽ ca a'3 5 j" v .v «C C = g S.y -J7.S — ü S c— hj— Ji — i«) t; -3 o. -Se, 2 a CJZ _2 a o o o a c £ o Pi m m K Q D H üh «s H 1962 Domači 13,8 9,3 14,2 13,1 12.2 8 Inozemci 12.1 7.1 6.5 6.2 6,6 3.6 1963 Domači 13,8 7,1 14.3 11,1 11,8 10,2 Inozemci 10,3 7,4 5,5 7,2 4,3 5,1 Povprečna doba bivanja inozemcev je višja, kot smo jo ugotovili za ZR Nemčijo. Vendar, razen za Rogaško Slatino in delno za Slatino Radenci ne zadovoljuje, kajti upoštevati moramo, da prihajajo inozemci iz sosednjih držav, ki so sorazmerno blizu Slovenije. Primerjava s povprečno dobo bivanja v nekaterih drugih večjih jugoslovanskih zdraviliško-turističnih krajih pa nam pokaže naslednjo sliko: XL. Povprečna doba bivanja v nekaterih večjih jugoslovanskih zdraviliško-turističnih krajih 1963 (dnevi) Vsi obiskovalci Inozemei 11.5 (samo 110 gostov) 2.8 5.8 1 lici ž a 2,8 1,6 Kiiiseljaik 15,4 1 Varaždinske Toplice 5.9 .Viška Banja 8.5 Vrnjačka Banja 17,1 Zlasti pri inozemskem obisku so bile v teh krajih dosežene krajše povprečne dobe bivanja kot v slovenskih zdraviliško-turističnih krajih. Razen tega pa je bil inozemski obisk minimalen (kot smo že omenili v ustreznem poglavju), na primer v Yrnjaöki Banji, ki je največja — 3.508 inozemskih prenočitev. Povprečno dobo bivanja v Sloveniji in posameznih slovenskih zdraviliško-turističnih krajih v letu 1963 ponazarja naslednji grafikon. Povprečna doba bivanja inozemceo v Sloveniji, in v zdraviliško-turističnih krajih — 196 3 Rog. Slatina Slat. Radenci 7,4 7.2 Dolenjske Toplice Dobrna 55 5.1 šmarješke Toplice 1.3 Čateške Toplice Slovenija SPOL IN STAROST OBISKOVALCEV Za posamezni zdraviliško-turistični kraj so podatki o spolu in starosti njegovih obiskovalcev izredno važni. Če ne poznamo dejanskega stanja in potencialnih možnosti, se nam kaj lahko zgodi, da uporabljamo v ekonomski propagandi napačne apele in je tudi celotno poslovanje lahko zelo neustrezno. Med drugim so nam ti podatki potrebni tudi pri pravilni izbiri programa raznih prireditev, ki jih nudimo našim obiskovalcem. Ob ugotavljanju spola in starosti obiskovalcev nam povprečni podatki, na primer podatki za vse slovenske zdraviliško-turistiične kraje, ne morejo ničesar določenega povedati, ker je že indikacija za posamezni kraj večkrat različna. Zato navajam podatke za tri vodilne slovenske zd ra v i I iško-t uristične kraje, ugotovljene ob že omenjeni anketi v letu 1963. XLI. Spol obiskovalcev (1963- o %) Moški Ženske Rogaška Slatina 60 40 Slatina Radenci 62 38 Dobrna 41 59 O starosti obiskovalcev pa smo na podlagi zbranih podatkov ugotovili tudi dvoje karakterističnih dejstev, ki sta diametralno nasprotni. Najprej smo izračunali starostno strukturo inozemskih obiskovalcev v Rogaški Slatini za leto 1963, nato pa še starostno strukturo samih obiskovalk v Dobrni v letih 1962 in 1963. XL1I. Inozemski obiskovalci v Rogaški Slatini v letu 1965 po letih starosti (podatek zdraviliške ambulante) Leta starosti 0' /0 0 — 20 0.8 21 — 30 4.7 31 — 40 1 1.2 41 — 50 19,8 51 — 60 31.7 nad 60 31.8 Ugotavljamo presenetljivo visoko udeležbo obiskovalcev nad 50 let. saj predstavljajo skoraj dve tretjini vseh obiskovalcev. Približno enaka slika je v Slatini Radenci, kjer so na primer v letu 1964 ugotovili, da znaša povprečna starost njihovih inozemskih obiskovalcev 54.5 let. Seveda se nanašajo podatki tako za Rogaško Slatino kot za Slatino Radenci samo na takoimenovanc »pensionske« goste, brez prehodnih in izletnikov. Popolnoma drugačni pa so podatki o starostni strukturi obiskovalk v Dobrni. A LIII. Starostna struktura obiskovalk v Dobrni (v %) Leta starosti 1962 1963 0 — 20 1.8 1.2 21 - 50 25.2 25.9 31 40 38.5 58.4 41 — 50 20.1 24.4 51 — 60 11,2 9.5 nad 60 5,2 2,6 \ tem kraju je udeležba obiskovalk, starih nad 50 let, 5-krat manjša kakor udeležba goistov enake starosti v Rogaški Slatini (gl. tab. X L11) pač pa je največja udeležba v razdobju od 31 do 50 let (zopet skoraj dve tretjimi vseli). POKLICNA (SOCTALNA) STRUKTURA OBISKOVALCEV ko smo tako ugotovili za posamezni zdraviliško-turistični kraj strukturo njegovih obiskovalcev tako po spolu, kot po starosti, je za poslovno politiko važno še znanje o poklicni (socialni) strukturi gostov, predvsem seveda tistih z daljšo povprečno dobo bivanja (torej pension-skih gostov). \ kolikor so bili podatki o starostni strukturi v prejšnjih tabelah točni, lahko pričakujemo (kljub vsem pomanjkljivostim grupiranja in tudi vpisovanja posameznih poklicev) potrditev prejšnjih podatkov. I ako bi morala na primer v Slatini Radenci biti udeležba upokojencev precejšnja, ker je bila ugotovljena povprečna starost (inozemskih) obiskovalcev preko 54 let, v Dobrni pa neznatna. Poglejmo si ustrezne podatke. XLV. Poklicna (socialna) struktura inozemskih obiskovalcev v Slatini Radenci in Dobrni — 1965 (v %) Slatina Radenci Dobrna obisko- preno- obisko- prenočitve valci čitve valci Delavci 16,5 17.1 35 35 Nameščenci 56 47 36 28.6 Kmetovalci 1.4 1.2 0.3 0.5 Vojaške osebe 3.1 5.8 1 0.9 Socialni rentniki 5.7 11.8 2,8 2.8 Obrtniki-trgovci 4.7 6 0.8 0,6 Družinski člani 9.1 9.8 21.6 31 Ostali 3,5 L5 0,7 0,8 12 Celjski zbornik Predvidevanja glede različne udeležbe upokojencev so bila potrjena. Posebej bi pa opozoril na visoko udeležbo »družinskih članov«, zlasti še v Dobrni. Seidaj pa poglejmo poklicno strukturo inozemskih gostov v obeh krajih. Žal so za inozemee zbrani podatki o pok licih drugače grupirani, kot za domače obiskovalce. XLV. Poklicna (socialna) struktura inozemskih obiskovalcev v Slatini Radenci in Dobrni — 1963 (v %) Slatina Radenci Dobrna obisko- preno- obisko- preno- valci čitve valcu čitve Delavci in nameščenci 58,7 50.6 45,2 33.3 Podjetniki 1.4 0.2 10.2 20.5 Svobodni poklici 0,5 o.t 0.3 0,4 Upokojenci 38,7 48.3 4.3 7,6 Ostali 0.7 0.8 40 38.2 Žal pri tej razvrstitvi ni upoštevana skupina »družinskih članov«, dejansko pa je njihova udeležba prav verjetno višja, kot pri domačih obiskovalcih. VEČKRATNO POVPRAŠEVANJE IN OBISK Še na eno značilnost pri obiskovalcih zdraviliško-turističnih krajev ne smemo pozabiti. I o je dejstvo, da mnogi izmed njih prihajajo več let zaporedoma in bi jih morali glede na ta kriterij uvrstiti v posebno skupino takoimenovainih »stalnih« obiskovalcev. Res je. da je to dejstvo vsakemu zdraviliškemu delavcu bolj ali manj znano. Doslej pa nismo razpolagali s konkretnejšimi podatki o tem. Ob izvedbi ankete v letu I % i smo med drugimi zastavili tudi vprašanje, kolikokrat so anketiranci že obiskali posamezni zdraviliško-turi-stični kraj. Odgovori so bili naslednji: XLVI. Večkratni obisk posameznega zdravil iš ko-turističnega kraja (v %) Rogaška D brna Slatina Slatina Radenci Prvi obisk 50 41 30 Drugi obisk 18,2 15,6 18 Tretji obisk in več 31.8 43.4 52 To so presenetljivo visoki rezultati, ki jih prav gotovo zdraviliške uprave premalo upoštevajo. Tak »stalni« obiskovalec je vendar najbolj prepričljivo sredstvo ekonomske propagande. Vemo tudi, da so znanci eden izmed najvažnejših virov informacije pred nastopom turističnega potovanja in še bolj pred odločitvijo za zdraviliško zdravljenje. Prav gotovo bi se zdraviliščem zelo izplačalo te stalne obiskovalce ustrezno stimulirati in nagrajevali (s popusti pri cenah, priznanji, novoletnimi darili in podobno), kot je navada v inozemskih znanih zdraviliških krajih. Ponekod delijo stalnim gostom tudi posebna priznanja in to objavijo v javnih sredstvih obveščanja, ker je to najcenejša, vendar zelo učinkovita propaganda. Večkratni obisk d zdraviliško-turističnih krajih — 1963 70 % 59 % 50 % jjjjjj WSß fllllllP Bil jjjgj Bil lf§lfll§p ^illliili Rogaška Slatina Dobrna Slatina Radenci Če predstavlja »večkratni obisk« v obravnavanih treh zdraviliško-turiistiičnih krajih od 50 — 70 % celotnega obiska, je to zares impozantna številka. Ponavadi moramo namreč v turizmu nuditi vedno nove kraje in turistične privlačnosti brez kakršnokoli tradicije, v naših primerih pa že razpolagamo s precejšnjim številom stalnih obiskovalcev. To pa ne sme posameznih zdraviliških uprav uspavati. Njihova ekonomska propaganda ima dvojno nalogo: obdržati dosedanje obiskovalce in pridobivati stalno še nove. Marsikateri izmed teh bo verjetno postal tudi stalni obiskovalec. Pogoj je seveda osebno zadovoljstvo. Ne smemo pa pozabiti na morebitno konkurenco, tako na enaki ravni, kot tudi substituiranja (z novimi zdravili). Študij konkurence pa ne spada v okvir tega dela. ZAKLJUČEK Poskušal sem na kratko orisati in konkretno dokazati delo raziskave tržišča, konkretno študij obiskovalcev zdraviliško-turističnih krajev v okviru raziskave tržišča prodaje oziroma povpraševanja. Študij povpraševanja je prav gotovo važnejši del vsake raziskave tržišča. Omejil sem se na študij obiskovalca kot najvažnejšega, odločilnega faktorja na tržišču povpraševanja po zdraviliško-turističnih uslugah. Ne smemo 12 179 pa pozabiti še na študij morebitnih posrednikov, kot so to v turizmu razna turistična podjetja in predstavništva. Pri naši raziskavi tržišča povpraševanja pa sta morda še važnejša dva drugačna posrednika: socialno zavarovanje in zdravnik. Socialno zavarovanje lahko nastopa za večino sedanjih obiskovalcev nasproti zdraviliški upravi kot monopso-nist. zatorej je potreben še študij posrednikov za popolnejši pregled stanja na tržišču povpraševanja. Ta ugotovitev pa ničesar ne spreminja na dejstvu, da je in ostane najvažnejši del te raziskave — študij obiskovalca. Raziskava tržišča je pri nas še razmeroma mlada veda, v turizmu pa za njo skoraj ne verno. Zato ima moje delo predvsem namen seznaniti z njo vse tiste, ki jo bodo slej ko prej morali uporabljati, če želijo gospodarski napredek svojemu podjetju in kraju. To velja za vsa gospodarska področja, tudi za turizem in zdraviliški turizem, s katerim se zlasti ukvarja ta razprava. VIRI Arhiv Zveze naravnih zdravilišč in zdraviliških krajev SR Slovenije Celje. C ulic Dmitar J.: Turistička propaganda. Zagreb 1965. Statistični letopis SR Slovenije. Ljubljana 1964. Statistični godišnjak SFRJ. Beograd 1964. Franz Schuhwerk: Ausländer in den deutschen Heilbädern. — Heilbad und Kurort Nr. 8/1965, Gütersloh. Heilbad und Kurort Nr. 8/1963: Kurgastanalvse von Badenweiler. Ludvik Rebeušek: Posebnosti ekonomske propagande za zdraviliško-turi-stične kraje. — Centralna ekonomska knjižnica, Ljubljana 1965. ZUSAMMENFASSUNG Im Rahmen der Marktforschung wurde eine Untersuchung bzw. ein Studium der Besucher von Heilbädern und Kurorten in Slowenien durchgeführt, nachdem der Besucher der wichtigste Faktor auf dem Markt der Nachfrage ist. Die Untersuchung wurde nach folgenden Gesichtspunkten durchgeführt: — das Motiv des Besuches wurde als wichtigster Hinweis an erster Stelle untersucht und zwar auf Grund einer Ankette, welche in den drei gröss-ten slowenischen Heilbädern und Kurorten (Rogaška Slatina. Slatina Radenci. Dobrna) in den Jahren 196" und 1964 stattfand. Dabei wurden mehrere Kategorien von Besuchern festgestellt und zwar: die Grösste. deren Motiv des Besuches eine Heilbadkur ist. weiters Besucher, welche ihren Urlaub in Kurorten verbringen (meistens in den Sommermonaten), öfters wurde auch eine Kombination der Motive Kuraufenthalt und Urlaub festgestellt, dann die Kategorie der Durchreisenden (von denen eine grosse Anzahl als Besucher ihrer Familienangehörigen in den Kurort reisen — bei ganzjährigen Kurbetreib also auch ganzjähriger Besuch von Familienangehörigen) und schliesslich Ausflügler, welche meistens in den Sommermonaten die offenen Schwimmbäder in den Kurorten besuchen. Besonders wurde auf die Notwendigkeit einer gezielten Werbung für die an Managerkrankheiten leidenden Besucher hingewiesen. — Wo erhielten die Besucher ihre Informationen, wurde im nächsten Abschnitt untersucht. Dabei wurde eine grosse Anzahl von Informationen bei Bekannten (und natürlich auch bei Ärzten) festgestellt. Cca 5% der Befragten antworteten, dass sie den Kurort auf Grund vorheriger Schulausflüge und Informationen beim Schulunterricht nun besucht haben. Wieder ein wichtiger Hinweis, da die Schulen doch meistens von der Kurortwerbung (ebenso auch von jeder I- remdenverkehrswerbiing) übersehen w erden. — Von wo kommen die fies« her, war die nächste Frage? Dabei wurde eine Gruppierung der Besucher zuerst nach Inländer und Ausländer und dann gesondert zuerst der ausländische Besuch in allen Kurorten Sloweniens, Sloweniens und Jugoslawiens, anschliessend aber auch der inländische Besuch im gleichen Ausmasse untersucht. Im Rahinen dieses Abschnittes wurde auch festgestellt, dass die grüsste Anzahl der inländischen und ausländischen Besucher der slowenischen Kurorte aus grossen Städten kommt. — Nun folgt die Untersuchung der Besucher und ihrer Übernachtungen nach der Art der Bezahlung auf: Selbstzahler und solche, welchen die Kur aus öffentlichen Geldern (an erster Steife von der Krankenkasse) bezahlt wird. Dabei wurde festgestellt, dass die Selbstzahler zwar zwei Drittel der heimischen Besucher ausmachen, jedoch die Zahl ihrer Übernachtungen nur ein Drittel darstellt. So darf bei der Untersuchung des Marktes der Nachfrage nicht auf die \\ ünsclie und Forderungen der Krankenkasse vergessen werden, da diese für eine grosse Anzahl der Besucher vermittelt und als Monopsonist auftritt. — Die durchschnittliche Aufenthaltsdauer wurde im nächsten Abschnitt untersucht. Und zwar für die slowenischen Kurorte, für einzelne Kurorte sowie für Slowenien und Jugoslawien. Eine Gegenüberstellung ergab, dass die Aufenthaltsdauer in den Heilbädern und Kurorten für den inländischen sowie ausländischen Besuch cca 3.5 mal länger ist. als in den übrigen Fremdenverkehrs-orten. Weiters wurden diese Ermittlungen mit der durchschnittlichen Aufenthaltsdauer in den lieindenverkehrsorten und Kurorten der Bundesrepublik Deutschland verglichen. — Wichtige Aufschlüsse wurden hei der Analyse des Geschlechts und Alters der Besucher, je nach den Indikationen der einzelnen Heilbäder und Kurorte, ermittelt. — Eb< ;nso wurde die Berufsstruktur der Besucher (Inländer und Ausländer) in Slatina Radenci und Dobrna untersucht. — Im letzten Abschnitt wurde noch eine Besonderheit des Kurortbesuches untersucht und zwar der sogenannte mehrfache Besuch. Es wurde festgestellt, dass mehr als die Hälfte aller Besucher der drei grössten slowenischen Heilbäder diese schon mehrfach besucht haben. Als solche sind sie sicher die besten Träger (nebst allen Übrigen) der Kurortwerbung. C K L J S K I Z li O R N1 I K IHi DR. ALEKSANDER HRAŠOVEC KAJ OTEŽUJE PRI NAS POSLOVANJE SKLADOV ZA ZDRAVSTVENO ZAVAROVANJE? UVOD Ko sem pred dvema letoma v Celjskem zborniku pisal o novi organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja v našem okraju, sem ob zaključku napisal, da »novih obremenitev za socialno zavarovanje naše gospodarstvo in naši zavarovanci ne prenesejo, tembolj, ker že sedaj trosimo za zdravstvo in socialno varstvo večji odstotek narodnega dohodka, kot je to gospodarsko utemeljeno.« Pravilnost te, leta 1963 napisane trditve, se je že naslednje leto pokazala na skladih za zdravstveno zavarovanje na našem območju, saj smo že leto 1964 zaključili s skupnim primanjkljajem 74.033.000 din. Ta primanjkljaj smo sicer še pokrili iz rezervnih skladov, ki so se pa občutno zmanjšali. Še bolj pereče pa postaja vprašanje danes, zlasti sedaj, ko smo z novimi gospodarskimi predpisi znižali od I s 1965 dalje stopnje prispevkov za socialno zavarovanje od 22,5% bruto stopnje na 20,5 % bruto stopnjo, za zdravstveno zavarovanje pa od 8,5% na 8%. Ce pa upoštevamo še dejstvo, da so skladi za zdravstveno zavarovanje na našem območju v prvem polletju 1965 izkazovali 672,171.000 din primanjkljaja, ki je ob koncu julija narasel celo na 790.155.000 din, postanemo še bolj zaskrbljeni. Gotovo na ta način ne bomo mogli več nadaljevati in bomo tudi na tem področju v bodoče lahko trosili le toliko, kolikor bo sredstev na voljo, lu ne gre le za trenutne težave, ki so pripeljale celo tako daleč, da se postavlja vprašanje, če so skladi sploh še sol veni n i ali ne, ampak za daljši proces, ki naj stabilizira tudi to našo potrošnjo in jo uskladi z realnimi možnostmi. Preden bom skušal odgovoriti na vprašanje, ki sem ga postavil v naslovu, pa moram v osnovnih potezah pokazati organizacijo in financiranje socialnega zavarovanja. Vsa tako imenovana dolgoročna zavarovanja (pokojninsko, invalidsko in otroški dodatek) se financirajo iz posebnih skladov, ki so enotni v republiki. (J njih ne bomo govorili, vkljub temu. da so tesno povezani z našimi skladi. Tako imenovano zdravstveno zavarovanje, ki obsega zdravstveno varstvo in z njim povezane denarne dajatve, pa se financira v komunalnih skupnostih socialnega zavarovanja. Na našem območju smo ustanovili: — komunalno skupnost CELJE za občine Celje, laško. Mozirje, Slov. Konjice, Šentjur in Šmarje; — komunalno skupnost POSA V JE za občine Brežice, Krško, Sevnica; — komunalno skupnost VELENJE za občino Velenje: — komunalno skupnost ŽALEC za občino Žalec. Zdravstveno zavarovanje kmetov je posebej organizirano in se ločeno financira. Vsaka od teh skupnosti naj bi na svojem področju zbrala tolikšna sredstva in sklade tako upravljala, da je vsem zavarovanim osebam zagotovljeno zdravstveno varstvo in dajatve v takem obsegu, kot to predvidevajo zakoniti predpisi. To načelo pomeni torej princip saino-financiranja. Res je predvideno obvezno poza varovanje posameznih skladov v republiškem merilu, praktično pa so elementi za poza varovanje tako neugodni, da plačujejo naše skup 1.1 os ti na samih premijah več. kot pa na povračilih dobijo. Zelo pereče finančno stanje skladov, še bolj pa jasen princip samo-financiranja, nam narekuje, da takoj ugotovimo vzroke za takšno kritično stanje; po teh ugotovitvah pa prilagodimo svojo bodočo potrošnjo sredstvom, ki jih bomo z znižanimi dohodki (najvišje dopustne meje prispevkov) v bodoče lahko zbrali. GLAVNI VZROKI Skušal boni z nekaterimi podatki pokazati, zakaj je pri nas finančno stanje skladov tako težko, druge skupnosti v Sloveniji pa so ob enakih stopnjah prispevkov bodisi sufieitne. ali pa vsaj nimajo takih težav, kot jih imamo mi. Jasno je. da so vzroki tako objektivni kot subjektivni. V tem zapisu bom skušal nakazati predvsem nekatere objektivne vzroke, ker so samo ti vzroki toliko pomembni, da jih objavim v taki obliki. S subjektivnimi slabostmi pa se moramo takoj spoprijeti din jih odpravljati. Ob vsaki primerjavi nam takoj pade v oči, da so v naših skupnostih in po posameznih občinah dohodki sklada na aktivnega zavarovanca, ki sredstva ustvarja, nižji kot je republiško povprečje. Vzel sem namenoma najnovejše podatke za prvo polovico letošnjega leta. Dohodki skladov v republiškem povprečju 11a enega aktivnega zavarovanca so označeni s 100%, dohodki po naših občinah pa so izraženi v odstotkih od tega povprečja. Podatki pokažejo tole sliko: Skupnost Osnovni Dodatni Skupni % aktivnih Občina prispev ek prispevek dohodki zavarovane. SRS 100.0 100.0 100.0 100.0 Celje 101,2 119.9 99,4 5,3 Laško 90.8 104,9 101.9 0.8 Mozirje 94.1 122.1 110,3 0.6 Slovenske Konjice 83.8 119.5 94.6 0.8 Šentjur S2,7 99.9 105.6 0.3 Šmarje 71.2 111.1 84.3 0.9 SK. CELJE 94.3 112,1 98,5 8,8 Brežice 81.2 73.8 83,7 0.9 Krško 91.4 91,7 97.0 1.2 Sevnica 85,8 66.6 94.8 0,6 SK. POSA V JE 86.6 79,8 91,9 2,7 VELENJE 120.9 162.7 126,1 1.8 ŽALEC 85.0 112,5 95.7 1.6 Opozoriti moram, da je bila stopnja za osnovni prispevek v vsej republiki v tem obdobju enaka. To pomeni, da so tudi osebni dohodki delavcev v naših skupnostih in občinah nižji od povprečnih osebnih dohodkov v republiki. Samo delavci v velenjski občini imajo boljše osebne dohodke, v celjski občini pa se samo 1,2% nadpovprečnega dohodka izgubi v skupnosti in je skupnost kot celota znatno pod republiškim povprečjem. Da bi vsaj malo omilili to situacijo, smo pri nas predpisovali višji dodatni prispevek, to se pravi, da smo naše delovne organizacije bolj obremenjevali in so nosile težje breme kot istovrstne delovne organizacije drugje v Sloveniji. Vendar pa je vkljub nadpovprečni obremenitvi delovnih organizacij tudi celotni dohodek sklada v naših skupnostih (razen Velenja) nižji kot v ostalih skupnostih v Sloveniji. Tudi za leto 1964 smo izračunali te podatke in ugotovili, da je po osnovnem prispevku na 1 aktivnega zavarovanca velenjska skupnost res na drugem mestu v Sloveniji (nad povprečjem), celjska na dvanajstem, posavska na šestnajstem, žalska pa celo na triindvajsetem mestu od štiriindvajsetih skupnosti, kolikor jih je v Sloveniji. Vse tri so bile tudi leta 1964 pod povprečjem. Če pa primerjamo še podatke med prvim polletjem 1964 in prvini polletjem 1965, pa ugotovimo, da je osnovni prispevek na aktivnega zavarovanca v celjski skupnosti znašal lani 95,2% od republiškega povprečja, letos pa je padel na 94,3 %; v posavski je padel od 89,5 % na 86,6 %, v žalski od 87.0 iia 85 %, edino v velenjski je narasel od 116,1 na 120,8%. Ker je osnovni prispevek, ob enaki stopnji, odraz osebnih dohodkov. lahko tudi ugotovimo, da so osebni dohodki delavcev v naših skupnostih letos narasli manj kot v drugih, da smo torej zaostali za drugimi. Še en podatek o tem, izražen drugače: V Sloveniji je narasel v istem obdobju osnovni prispevek (indeks) na 137; v celjski skupnosti pa le na 135,9. v posavski le na 132,6. v žalski le na 134.0: samo v velenjski je s 142,8 nad republiškim povprečjem. Če je osebni dohodek rezultat delavčevih delovnih uspehov in vloženega dela, se moramo vprašati, ali so res ti uspehi pri nas podpovprečni in če res zato počasneje napredujemo kot drugje v Sloveniji? Seveda moramo s stališča naših skladov takoj pogledati tudi njihove izdatke. Izhajajoč iz »podpovprečnih« dohodkov, bi bilo logično, da bi bili tudi izdatki »podpovprečni«, žal pa je ravno obratno. Podatki za nekatere najvažnejše postavke izdatkov in za izdatke sklada v celoti za isto obdobje so tile: Občina Ambulante skup nos t Bolnice Zobozdravstvo konser- prote-vativa tika Nadomestilo ob bolezni do 50 d. nad 50 d Vsi izdatki S RS 100.0 100.0 100.0 100.0 100,0 100,0 100,0 Celje 106.3 101,9 92.7 124,5 141,7 124.2 108.2 Laško 112,5 122 7 96.8 152.6 115.9 1 15.1 114.1 Mozirje 120.1 116.2 1 18,8 126.1 109.3 98.0 117.2 Slov. Konjice 109,3 151.5 112,h 102.9 131,3 107,2 114.1' Šentjur 117,1 119.5 82.7 105.5 107.3 73.1 1 10.6 Šmarje 115,4 127,1 101.3 105.7 100.3 122.3 1 15,5 SK. CELJE 109.4 110.8 97,2 120.9 130.5 118.1 110.6 Brežice 88,5 103,5 120,9 99,1 91,6 105,6 94.0 Krško 108,2 113.7 73.6 154.1 160.6 144.0 118.9 Sevnica 101,3 104.0 84,3 78.9 84.7 89.4 102,7 SK. POSAVJE 99,8 108,0 92,4 109,5 119,5 117,6 106.6 VELENJE 129,9 125,7 82.3 81,2 i 91.6 162,6 158,4 ŽALEC 110,5 112,8 72,1 82,0 98,5 109,8 105,7 Nekaterih manj pomembnih izdatkov v tej tabeli nisem ločeno prikazal; med pomembnejšimi pa sem namenoma izpustil stroške za ko p al i šk o-k ti m ats ko zdravljenje, ker se je letos v prvi polovici leta liberaliziral način pošiljanja v zdravilišča z enakimi napotnicami kot v bolnico. Ta način pa je povzročil, da so morale skupščine vseh štirih sikupnosti takoj ukrepati in znova predpisati, da se pošiljajo zavarovane osebe v zdravilišča le s posebnimi napotnicami zdravniških komisij. Samo za informacijo naj navedem, da znaša v prvem polletju 1965 strošek na 1 aktivnega zavarovanca v indeksu nasproti republiškemu povprečju v celjski skupnosti 164,5, v posavski 134,3, v velenjski 162,6, v žalski 131,6; v znesku pa za 6 mesecev za vse štiri skupnosti 160,073.946 din. Podrobnejša analiza gornje tabele bi sicer zahtevala posebno razpravo, zlasti ker gre za mnoga strakovino-medicinsku vprašanja. iN a kratko pa lahko poudarim, da je pri ambulantnih pregledih treba upoštevati, ida je omrežje zdravstvenih ustanov pri nas neprimerno bolj gosto kot drugje v Sloveniji in da se zavarovanci zdravstvenih storitev, ki so jim pač »pri roki« bolj poslužujejo. Poleg tega je tudi nadpovprečno številčno stanje tistih, ki zelo vpliva na tovrstne izdatke. Ne smemo tudi prezreti dejstva, da so se zdravniški pregledi in medicinske usluge letos začeli plačevati po posameznih storitvah, lani pa so se plačevali v pavšalu. Pogled na republiško tabelo tudi pokaže, da je ambulantni pregled in storitev pri nas najdražji v celjski skupnosti, nato posavski, nato žalski, ki so nad republiškim povprečjem. V velenjski občini je sicer pregled cenejši kot povprečno v republiki, pač pa jih je znatno več kot drugje. Na 1000 zavarovanih oseb pride v Velenju 919 teh storitev, v republiki pa le 649. Zanimiva je tudi ugotovitev, da so izdatki za bolnice znatno nad republiškim povprečjem, čeprav se je oskrbni dan plačeval v istem obdobju le v celjski skupnosti za malenkost dražje, v ostalih pa celo ceneje kot je republiško povprečje. Tudi drug podatek potrjuje to ugotovitev. V republiki je bilo v istem obdobju na 1000 zavarovanih oseb 152 oskrbnih dni v bolnici, nad tem povprečjem so skupnosti Celje s 141 dnevi, Velenje s 158 dnevi, Žalec s 151 dnevi, malenkost pod pa Posavje s 126, ki tudi pri tovrstnih izdatkih najmanj prekoračuje republiško povprečje. Za tako imenovano konservative (zdravljenje in nega zob) smo porabili v naših skupnostih relativno manj kot v republiki, imeli pa smo tudi na 1000 zavarovanih oseb manj teh storitev. Pri protetiki pa smo porabili v celjski in posavski skupnosti sorazmerno več, imeli pa smo manj storitev na 1000 zavarovanih oseb kot v republiki. To je res finančno-statističen podatek, ki ima poleg tega, da smo plačevali te storitve dražje kot drugje, gotovo še svoje strokovne vzroke, na katere bi lahko odgovorila le zobozdravstvena služba. Pri izdatkih, ki jih imamo za nadomestila ob boleznih (za obe kategoriji, do 30 dni in nad 30 dni, skupaj) pa v vseli naših skupnostih prekoračujemo republiško povprečje: to je pogojeno s številčnim stanjem bolnih, o čemer bom bolj obširno pisal pozneje. Če pogledamo v gornji tabeli še zadnjo kolono »skupni izdatki«, vidimo, da so v vseh naših skupnostih in občinah (izjema Brežice, ki je pa ne gre posploševati) izdatki sorazmerno višji kot v ostalih skupnostih in občinah v Sloveniji. Mislim pa, da je, če že ne glavni, pa vsaj zelo pomemben vzrok, ki vpliva na te disproporce, tako na nižje dohodke, kot višje izdatke, naše nadpovprečno visoko številčno stanje bolnih. Zavarovanec, ki je v bolniškem stanju, ne plačuje prispevkov' (manjši dohodek), pač pa samo t rosi sredstva (višji izdatek za večje število bolnih). Primerjava podatkov o številčnem stanju bolnih na našem območju z ornim v Sloveniji nam pokaže tole sliko: ,, , 111 številčno stai številčno stanje bolnih porodnic S RS Celje S RS Celje 1959 4,52 5.01 0,63 0.57 1960 4,33 4,78 0.63 0.54 1961 4.43 4.95 0.b9 0.64 1962 4.88 5,46 0,76 0,71 1963 3,98 4.22 0.72 0.62 1964 4,78 5.16 0.76 0.66 I-VI 1965 4,79 5,60 0.84 fi 73 Res je, da se je območje celjskega zavoda v preteklih letih spreminjalo, naraščalo je število zavarovancev, vse to pa ne spremeni dejstev. ker se številčno stanje bolnih oziroma porodnic vedno računa v odstotku na število zaposlenih. Pri porodnicah opozarjam na spremenjeni predpis, ki daje porodnicam od aprila letos 133 dni porodniškega dopusta, kar je že vplivalo na odstotek za prvo polovico leta 1965. Takoj pade v oči, da je številčno stanje bolnih stalno nad republiškim povprečjem, katero pa je tudi zaradi našega številčnega stanja višje, kot bi sicer bilo. Če vzamemo podatke za vseh 6 let skupaj (1939 — 1964). vidimo, da je bilo povprečno številčno stanje bolnih v republiki 4.50 % pri na,s pa 4.92 %, ali za 0.42 % višji. Pod 4-50 %, kolikor je bilo v zadnjih 6 letih številčno stanje bolnih v republiki, je bilo pri nas številčno stanje bolnikov le leta 1965. v tem letu pa so naši skladi za zdravstveno zavarovanje izkazovali 355,018.000 din presežka. Mislim pa, da moramo svoje nadpovprečno številčno stanje bolnih pripisati tudi nekaterim objektivnim vzrokom, predvsem dvema posebno specifičnima za naše področje. To sta razmerje naše težke industrije in zlasti rudarstva nasproti drugim panogam ter številni premiki naših delavcev (fluktuaoija). O ostalih, zlasti subjektivnih vzrokih v tem okviru ne bi razpravljal. V letu 1964 smo 82.575 aktivnim zavarovancem izplačali nadomestila za 1.339.477 delovnih dni (5.16 % številčno stanje bolnih, republiško povprečje 4.78 %). Če odštejemo od 82.575 aktivnih zavarovancev tliste, ki so zaposleni v železarni Štore (2.053 — bolnih 5.04 %), Cinkarni (2.058 — bolnih 6.55 %), rudniku Laško (602 — bolnih 7,47 %), rudniku Senovo (1.018 — bolnih 8.50 %), rudniku Velenje (3.584 — bolnih 7,98 %) in rudniku Zabukovica (652 — bolnih 9.14 %), katerih je skupaj 9.948, bi nam ostalo 73.127 aktivnih zavarovancev. Če odštejemo od 1339.477 lani izgubljenih delovnih dni 224.249 dni, kolikor je bilo izgubljenih v omenjenih podjetjih, nam ostane 1.115.185 izgubljenih delovnih dni ali 4.89 % številčno stanje bolnikov, ki pa je še vedno nad republiškim povprečjem. Prav gotovo vplivajo na številčno stanje bolnih tudi precejšn ji premiki (flukituacija) delavcev. Na 82.575 aktivnih zavarovancev smo lani imeli pri zavodu za socialno zavarovanje 27.554 prijav in odjav. Z drugo besedo povedano: vsak tretji delavec je spremenil svojo delovno organizacijo. Medobčinski zdravstveni center v Celju je v zadnjih tednili ponovno razprav I j al o našem sorazmerno visokem številčnem stanju bolnikov in analiziral te pojave. Začeli so številčno stanje bolnih tudi grupirati: pri vsakem delavcu že zdravnik ugotovi, za katero »kategorijo« bolniškega stanja gre. Poleg čisto medicinskega bolniškega stanja so postavili še tele kategorije: socialno zakonska, socialno subjektivna, socialno zdravstvena, medicinsko administrativna ter čisto administrativna kategorija. Ker se je ta sistem šele uvedel, rezultatov še ni mogoče kritično oceniti, gotovo pa je. da bo ta način pomagal pri vsakodnevnem delu za znižanje številčnega stanja bolnikov. Zelo zanimiva je še primerjava izostankov od dela zaradi porodov. Predpisi predvidevajo za vsako porodnico enak porodniški dopust, pri tem pa smo. v odstotku, vsa leta pod republiškim povprečjem, torej ravno nasprotno kot pri staležu bolnih. Če računamo na obdobje 1959 — 1964 ugotovimo, da je znesel ta odstotek v republiki 0,69, pri nas pa 0,62 torej za 0.07 manj. Pri tem pa moramo seveda primerjati tudi strukturo zaposlenih po spolu. Primerjava med našim področjem, republiko Slovenijo in ostalimi republikami v državi pokaže v odstotkih tole sliko: Spol Celje SRS BIH Cr. g. Hr. Srb. Mak. SFRJ Moški 64.9 62.0 78,5 77,1 68.5 75.7 SO .2 72.0 Ženske 55.1 58.0 21.5 22.9 51.5 263 19.8 28.0 Skupaj 100.0 100.0 100.0 100.0 100.0 100.0 100.0 100.0 Tudi ti podatki potrjujejo gornjo ugotovitev, da imamo zaradi porodov manj izostankov kot drugje v Sloveniji, ker imamo pač med zaposlenimi manj žena. Po teh podatkih pa tudi vidimo, da najbrž ne bo resnična trditev nekaterih, češ da so žene bolj pogosto v bolniškem stanju, ker imamo pri nas vkljub »podpovprečnemu« številu zaposlenih žena nadpovprečno« številčno stanje bolnikov. Sicer bi pa morali to trditev še bolj precizno analizirati. Samo zaradi zanimivosti in eventu-e.lnih primerjav, še navajam sestavo aktivnih zavarovancev po spolu po občinah in skupnostih na našem območju, ki pokaže tole sliko: Občina Število Odstotek Skupnost moški ženske skupaj moški ženske skupaj Celje 18.315 10.958 29.273 62,57 37.43 100,0 Laško 3.119 1.559 4.678 66.67 33.33 100.0 Mozirje 1.972 1.080 3.052 64.61 33.39 100.0 SI. Konjice 3.085 1.493 4.578 67,39 32.61 100.0 Šentjur 998 630 1.628 61.30 38,70 100,0 Šmarje 3.291 1.897 5.188 63.43 36.57 100.0 Sk. CELJE 30.780 17.617 4S.397 63,60 36.40 100.0 Brežice 3.795 1.488 5.285 71,83 28,17 100.0 Krško 4925 1.551 6.476 76,05 23.95 100,0 Sevnica 1.951 1.333 3.284 59.41 40.59 100.0 OJv. POSA V JE 10.671 4.372 15.043 70.94 29.06 100.0 VELENJE 7.162 2.921 10.083 71,03 28.97 100.0 ŽALEC 5.051 4.001 9.052 55,80 44.20 100.0 ZAVOD CELJE 53.664 28.91! 82.575 64.99 35.01 100.0 Po teli podatkih vidimo, da imamo med zaposlenimi največ žena v žalski in sevniški občini, drugje pa je to število toliko nižje, da je tudi naše povprečje nižje od republiškega. Ko govorimo o strukturi zavarovancev, ki lahko vpliva na izdatke za zdravstveno varstvo, moramo primerjati še razmerje med posameznimi kategorijami zavarovancev, ki »plačujejo« prispevke, vendar pa sredstva bolj ali manj intenzivno trosijo ter med njihovimi družinskimi člaini, ki pa sredstva samo trošijo. Menda ni treba posebej poudarjati, da upokojenci več porabijo za zdravstveno varstvo kot pa aktivni delavci in pa, da nadpovprečno število »pasivnih zavarovancev« (družinski člani) neugodno vpliva na izdatke za zdravstveno zavarovanje. Pregled teh podatkov nam pokaže to sliko v odstotkih: Kategorija Celje SRS BITI Čr. g. Hrv. Mak. Srb. SFRJ Aktivni zavar. 41.4 43.6 29.6 28.6 38.0 30.0 36.4 35,7 Upokojenci 10,8 10,5 5.4 6.9 8,8 3,2 6.3 7,0 Osebe izven. dela 0.1 0.1 0,2 0,2 0.4 0.9 0.4 0.4 Nosilci pravic 52.3 54.2 35.2 35.7 47.2 34.1 43.1 43.1 Družinski člani 47,7 45,8 64,8 64,3 52,8 65,9 56,9 56,9 SKUPAJ 100.0 100.0 100.0 100.0 100.0 100,0 100,0 100,0 Tudi iz teli podatkov vidimo, da je sestava zavarovanih oseb na našem območju neugodnejša od republiškega povprečja. Ugotavljamo, da imamo relativno največ upokojencev v državi, kar pokaže tucli primerjava po posameznih skupnostih. .Nosilcev pravic, ki sredstva ustvarjajo, imamo na našem območju 52.3 %, »potrošnikov« pa imamo 47,7 % ali 2.2 % več kot v republiki. Nesporno je, da to bistveno neugodno vpliva na finančno stanje naših skladov. SKLEPI Skušal sem prikazati in s podatki podkrepiti nekatere objektivne vzroke, ki vplivajo na to. da so skladi za zdravstveno zavarovanje na našem področju v stalnih težavah ali pa celo deficitni. Med objektivnimi vzroki namenoma nisem razpravljal o čisto zdravstveno-medicinskih vzrokih (patologija zavarovanih oseb), ker nisem poklican, da bi o tem razpravljal. Namenoma pa nisem pisal o subjektivnih okolnostih. med katere štejem zlasti organizacijske slabosti v zdravstvu, socialnem zavarovanju in delovnih skupnostih in preveliko zahtevnost naših zavarovancev. Dandanes pa poleg teh vzrokov navajajo nekateri kot zelo pomemben faktor tudi naše zakonske predpise, ki dajejo zavarovanim osebam zelo široke pravice, nimamo pa še dovolj močne gospodarske con o ve za to. Smatram torej, da bonno morali pri naših bodočih ukrepih na tem področju upoštevati nekatera dejstva, ki so za nas značilna in to zlasti: L podpovprečni dohodki skladov, 2. nadpovprečni izdatki, 3. previsoko številčno stanje bolnih. 4. neugodna struktura zavarovanih oseb. 5. prekomerno število premikov delavcev (fluktuacija) 6. čisto zdravstveni razlogi — patologija zavarovanih oseb, 7. subjektivne slabosti. 8. spremembe zakonitih predpisov o pravicah zavarovanih oseb. Prepričan sem. da se bomo čimprej morali odločiti, kolikšen delež svojega narodnega dohodka bomo namenili za zdravstveno zavarovanje, ki je nesporno del naše splošne življenjske ravni in osnovna pridobitev naših delavcev. Ugotovili smo. da smo porabili v naši republiki 11.6 % ustvarjenega narodnega dohodka za socialno zavarovanje delovnih ljudi, v starem celjskem okraju pa 13,6 %. Zato bomo morali ugotoviti, kolik je našim razmeram prilagojen družbeno ter gospodarsko utemeljeni delež narodnega dohodka, ki ga smemo porabiti za to dejavnost. Tako določena sredstva bomo morali trositi bolj racionalno kot dosedaj. Pri tem pa borno morali prilagoditi predvsem organizacijo skupnosti socialnega zavarovanja čisto gospodarskim in zavarovalnim principom, da bodo dovolj močne in velike ri-zične skupnosti, ki bodo zbrale za svoje sklade tolikšna sredstva in sklade tako upravljale, da bo vsem zavarovanim osebam zagotovljeno enako dobro in uspešno zdravstveno varstvo in dajatve v takem obsegu, kot je to predpisano. OPOMBE, VIRI IN LITERATURA: Pri posameznih navedbah in zlasti statističnih podatkih nisem sproti navajal virov, od kod sem jih vzel: vsi ti podatki so vzeti iz tehle virov in literature: (. »Samouprava zavarovancev« — glasilo zavoda za socialno zavarovanje več številk in letnikov, zlasti številki 6/64 in 8/6^. 2. Statistični podatki republiškega zavoda za socialno zavarovanje v Ljubljani za leta 1959, i960, 1961. 1962. 1965. 1964. 5. Letna poročila za posamezne komunalne skupnosti socialnega zavarovanja (Celje, Posavje, Velenje. Žalec), ki jih izdaja Komunalni zavod za socialno zavarovanje Celje; zlasti za leto 1965 in 1964. 4. Zvezni in republiški Uradni list, zlasti št. 22/62. 15/65 in 55/65. 5. Zakon o organizaciji in financiranju socialnega zavarovanja. 6. Poročilo o skladih socialnega zavarovanja v SRS za obdobje januar — julij 1965. 7. Statistični podatki so delno tudi iz statistike pri Komunalnem zavodu za socialno zavarovanje Celje in iz vsakomesečnih poročil, ki jih prejemajo člani skupščin komunalnih skupnosti. AVGUST LAVRENC1C: Iz cikla MORJE (akvarel). Obdobje čistega abstraktnega ustvarjanja Avgusta Laorenčiča je bilo zelo kratko, ker mu abstrakcija zaradi premočnih izpovednih hotenj ni zadoščala. Oborožen z vsemi pridobitvami abstraktnega slikanja je sicer ohranil temu lastno dekorativnost in vse vrline abstraktnih kompozicijskih načel ter se hkrati začel vračati k realnim oblikam iz narave. V tem obdobju njegovega razvoja je začasno opustil dotlej predvsem gojeno oljno slikarstvo in od sredine leta 1964. naprej ustvaril svoj ciklus akvarelov Morje , ki ga je upodabljal z ljubeznijo do tega zanj najdražjega predela domovine in v lahkotnem stoarniškem zagonu. Čeprav šteje Lavrenčič ta svoj ciklus skorajda za oddih ob delu in kot raziskovalno (tudi tehnološko) pripravo za zanj tehtnejše stvaritve o olju. nosi njegov ciklus pečat dognanih del. ki vsebujejo vse značilnosti njegovega slikarstva. Akvareli cikla Morje izžarevajo asketsko oblikovalno discipliniranost, melanholično ljubečo izpoved o trpkem obmorskem svetu, kjer se ob navideznem miru bijeta dva elementa: trdni (skala) in mehki (voda); kjer u tem boju vedno zmaguje navidez šibkejši bojevnik (voda in počasi gloda, dolbe in razkraja na prvi pogled neuničljivo skalo. Upodobitev tega večnega boja je hkrati likovna pesem o minljivosti v naravi in s tem nova likovna izpoved spoznanja obmorskega sveta. V ta namen si je moral Lavrenčič ustvariti novo akvarelistično tehniko, barve uporablja skopo, slika tonsko. Slogovno pa bi Lavrenčičeve akvarele lahko opredelili kot korak preko abstraktnih ustvarjalnih načel. Prof. Avgust Lavrenčič je za ciklus akvarelov Morje« prejel posebno Šlandrovo nagrado za leto 1965. J. Kislinger C K I, .1 S K I /. li O H N I K HU DR. ANTON SORE O LJUDEH OB ZGORNJI SOTLI C) bravnavani predel obsega svet med Bočem. Rudnico, Maeljem in Sotlo. Zgornje Sotelsko je prehodno ozemlje med Karavankami in Posavskim hribovjem ter Panonskim niža v jem. med alpskim in panonskim podnebjem ter rastjem. Že od pradavni,ne so tod vodile poti iz alpskega in predalpskega sveta v subpanonski in panonski predel, iz Posavine v Podravino. Iii so se ljudje že zgodaj in dokaj na gosto naselili po oblatili hrbtih v obliki razloženih zaselkov. Pri gradnji kmečkega doma so se zgledovali po zidani osrednje slovenski hiši na zahodu in po leseni ali na pol zidani hiši vzhodne Slovenije. Dobre rodne zemlje je bilo že nekdaj malo, zato so posest drobili: drobili so jo tako, da mnogi niso mogli vzdržati doma. Odšli so, kakor hitro so zagorele v bližini tovarniške peči Zgornje Sotelsko 13 Celjski zbornik fgj in so mesta potrebovala delovno silo. Prehodnost ozemlja se kaže tudi v razmerju gospodarskih površin, v prehodu med poljedelstvom in živinorejo. med živinorejo in Sadjarstvom oziroma vinogradništvom ter končno med pravim zeniljakoni in kmetom, ki se odvrača od kmetije k drugemu glavnemu zaslužku. Industrijske dejavnosti je malo in zaposluje v glavnem prebivalce bližnje okolice Rogaške Slatine in deloma Rogatca. Iz dobe prvotne skupnosti na Zgornjem Hotelskem nimamo materialnih najdb, pač pa moremo posredno sklepali, da je bilo naše ozemlje že takrat obljudeno, saj so leta 1899 v neposredni bližini pri Krap mi odkrili kosti paleoIStslkega človeka. To najdišče spada med najpomembnejša v Evropi. Tudi iz mlade kamene dobe nimamo posebnih sledov o naših prednikih: nekoliko več vemo o kasnejših dobah, zlasti o rimski. Ob Sotli je že takrat potekala meja med provincama Norik, h kateremu je spadal tudi zahodni del Štajerske s Celejo. in Panonijo, ki je obsegala še vzhodni del Štajerske s Petovio (2).* Pri Cerovcu so odkrili bronasto orodje iz takratne dobe. v bližnjih Črmožišah nagrobno ploščo, kamenje in opeko, v Grušovju južno od cerkve sv. Donata pa bronaste igle in kovance. Ljudje še poznajo staro vozno pot pri Donatu kot rimsko cesto. Bronasto okrasje in orodje ter ostanke naselbin so našli tudi v vzhodnem Mestinju, v Rogaški Slatini in v Rogatcu (1. 76). Kaže, da so že v p red zgodovinski in rimski dobi vodile čez Zgornje Sotelsko poti in povezovale današnjo osrednjo Slovenijo s panonskimi pokrajinami (4, 9). Na sitaro naselitev in prehodnost ozemlja kažejo imena Mestinje, Tržišče pri Rogaški Slatini in hrib nad Rogatcem, Spodnje in Zgornje Gradišče, Ceste in Tlake (18. 521). O zgodnji slovanski naselitvi pričajo najdbe blizu Velikega in Malega Gradišča in utrdba Vrbovac na sosednji hrvaški strani (19. 121). Naši predniki so se izogibali tesnili dolin in poplavnih področij ob Sotli in njenih pritokih, držali so se položnih, višjih hrbtov in goric ter obronkov hribov. Tudi kasneje so si priseljenci raje izbrali višje lege, planota,sta slemena bregov in sončne terase, kjer je bilo še možno najti prostor za krčenje in obdelovanje. Večja sklenjena naselja v dolinah so se razvila predvsem v zadnjih 200 letih ob glavni podolžni cesti in železnici. Rogatec je imel že v srednjem veku izjemni prometni in strateški značaj, zlasti v dobi bojev proti Ogroui, in je zato že zgodaj (leta 1283) dobil trške pravice (18. 521). Topografska imena označujejo topografijo krajev (Plat, Podplat — policah obliko tal, rodovitnost prsti (Rodne) in rastlinstvo (Ga-bernik, Cerovec, Dobovec, Žagaj itd.), ki je bilo karakteristično za neko področje. V 9. stoletju je bila osnovana Savinjska marka. Na severu je mejila na Ptujsko, na vzhodu je segala do Sotle, ki je 'bila že takrat meja proti Hrvaški (5, 140). Glavno zaslugo, da so se meje Savinjske krajine in s tem * V oklepaju navajamo, odkod so vzeti podatki. Prva številka opozarja na tekočo številko v seznamu literature in virov, ki je dodan na koncu članka, naslednje številke pa pomenijo stran v citiranem delu, kjer je podatek naveden. nemške države razširile do Solle, imata prva krajišnika. Meja med Slovenci in Hrvati na Sotli izvira tedaj že iz 10. stoletja in je posledica obrambe pred Ogri in vojaških osvajanj v drugi polovici 10. stoletja. V srednjem veku je vodila ob Sotli pot in povezovala Posa vino s Podra-vino približno tako kot danes. Važna je bila tudi cesta iz Celja do Rogatca (2, 176. 240). Zgornje Sotelsko je bilo razmeroma blizu turške meje, vendar pogostejših turških vpadov ni bilo. Njihov prihod so naznanjali kresovi na hribih, tako vlogo je pripisati tudi Straži ob Sotli (6). Straška gora. Straški vrh ali hrib in priimek Strašek so tudi na naši strani precej pogosta imena. Naše ozemlje je bilo v glavnem razdeljeno med dve go-spoščiini: Podčetrtek in Rogatec; obe sta nekdaj imeli deželni sodišči. Zadnji posestniki podčetrškega gradu in obsežnega premoženja so bili grofje Attemsi. Svoje zemljišče, pretežno gozd. so imeli tudi na našem področju. Attemsi so bili tudi posestniki rogaške graščine, ti so jo kasneje prodali W ind.i sc h g rät z oi n (19). Windischgrätzi so postali med drugim gospodarji obsežnih gozdov v Logu. dokler jih niso po drugi svetovni vojni razlastili, talko kot ostale veleposestnike in kapitaliste, njihovo imetje ipa je prešlo v splošno ljudsko premoženje. Kako je prebivalstvo raslo oziroma upadalo, nam bo pokazala primerjava ljudskih štetij v letih 1869. 1880, 1890. 1900. 1910. 1931. 1948. 1953 in 1961. Naj takoj opozorimo, da so Schmutzovi podatki (7) bolj rezervne vrednosti, ne samo zato, ker so do leta 1869 šteli samo pristojno civilno prebivalstvo in niso upoštevali ostalih ljudi, ki so bili takrat v kraju popisa, temveč tudi zato. ker nimamo na razpolago podatkov za vse katastrske občine. Navajali bomo številke samo za katastrske občine, kjer je primerjava mogoča. Ko bomo kritično motrili visok porast, ne pozabimo, da je med obema prvima popisoma preteklo pol stoletja, to je več, kot je bila v 19. stoletju povprečna življenjska doba človeka. Od leta 1818 (7) do 1S69 (8) se je povečalo število prebivalstva od 9304 na 14.058, torej za 51.09 %. Od leta 1869 do 1880 je število prebivalstva naraslo za 2.7 %. Primerjajmo kraje med seboj. Najbolj so napredovali kraji: Spodnji Ga-bernik, Kamna gorca, Ločen dol. Spodnja Kostrivnica, Mesti«je in Ga-brovec; zabeležil i so porast od 20 do 36 %. Razmeroma še vedno krepak napredek so pokazala naselja s prirastom od 10 % do 20 % in sicer Tržišče, Zahenberc, Kačji dol, Stojno selo. Zgornje Sečovo, Ratansika vas in Bez-govica. Še vedno, čeprav bolj počasi, se je večalo število prebivalstva v Grličah, pri Sv. Vidu, v Zgornjem Gaberniku. pri Sv. Juriju, v Trlič-nem, pri Sv. Mohorju, v Brezjah, v Platu, v Ranjkovcu. v Pristavi, v Irju, na Malih Rodnali, v Spodnjem Sečovem, na Velikih Rodnah, v Ga-bercah, v Rogatcu, v Cerovcu, v Tekačevem, na Donacki gori, v Zgornji Kostrivnici, Roginiski gorci in v Zibiški vasi (1 % — 8 %). Stagmirali so kraji Laše, Sv. Etna, Škofija, Nezbiše, Sv. Katarina in Vonarje. Nazadovali so kraji: Strmec, Brestovec, Hajnsko, Tlake, Negovje, Ceste, Cača vas, Dobovec, Topole, Pristovica- Vinec, Jerčin, N im.no, Žagaj, Podplat, Drevanik, Podturn, Sv. Križ, Sodna vas, Zihika, Cmereška gorca. Vršna vas, Orehovec, Zgornje in Spodnje Tinsko (1 % — 13 %) ter Kristan vrli, kjer so zabeležili padec za 37 " o. V naslednjem desetletju od leta 1880 do 1890 (10) jc prebivalstvo na Zgornjem Sotelskem naraslo komaj za 0,47%, kar pomeni v primerjavi s prejšnjim štetjem občutno nazadovanje. Za 0% do 10% se je zmanjšalo število prebivalstva v Tekačevem, v Platu, v Kačjem dolu, v Spodnjem Gaberniku, v Nimnem, v Zagaju, v Zakenbercu, v Rogatcu, v Zgornjem Gaberniku, v Čači vasi, v Stoj nem sebi. v 1 rličnem, v Vincu, v Zibiki, pri Sv. Etni, v Sodni vasi, v Zgornjem in Spodnjem I inskem, v Vršni vasi, v Bezgovici, v Dobovcu, v Dreveniku, v Gabercali, v Mesti-nju in v Zgornjem Sečovem. Še večji padec od 10° o do 19% so zaznamovali v Brezju, v Ratanski vasi, pri Sv. Katarini, v T .a šali. v Kamni gorci, v Spodnji Kostrivnici, na Cmereški gorci. na Rog in.sk i gorci, v Zibiški vasi, v Strtenici in v Ranjkovcu. Največjo pozitivno razliko v prirodni rasti, v doiSeljevanju in izseljevanju imajo kraji (20 % do 26%): Strmec, Pristovica iin Jerčin. Za 10 o do 20 % se je povečalo število prebivalstva v Grličah, v Podturnu, v Negonju, v Pristavi in v Vonarju. V primerjavi s prejšnjim štetjem se je popravilo stanje v 1 lakah, na Donački gori, v Cerovcu, v Spodnjem Sečovem. v I rja. v Zgornji Kostrivnici, pri Sv. Vidu, v Topotali, v Brestovcu, v škofiji, v Orelioveu. pri Sv. Križu, v Hajnskem, na Kristan vrhu in v Nezbišah (od I " o do 10 " o). Še vedno kažejo porast, čeprav znatno nižjo kot pred desetimi leti (4 n o do 5%): Gabrovec. Ločen dol. Tržišče in Sv. Jurij. Na Velikih Rodnah se stanje ni spremenilo, število prebivalstva se še nadalje veča (3%), medtem ko je na Malih Rodnah zaostalo (0 %). Leta 1900 (11) je bilo za 9,13% manj ljudi kot pred desetimi leti, Kateri kraji so pokazali največje nazadovanje? Za 20 in več odstotkov (do 42%) je upadlo prebivalstvo Mestinja, Brezij. Zgornjega Gabernika, Zgornje Kostrivnice, Čače vasi. Ce.rovca in Podturna. V Mestiuju. v čači vasi, v Zgornjem Gaberniku in v Brezjah so že prej zaznamovali nazadovanje, ki pa se je še poglobilo. Za Ceste in Cerovec je skok navzdol precej izrazit in nenaden. Velike Rodne. Vonarje, Nezbiše, Gaberce, Podplat, Grliče. Žagaj. Vršna vas. Zgornje Tinsko in Gabrovec so zaznamovali občutni padec (10% do 20%). Žagaj je že od začetka stoletja kazal negativni populacijski saldo, za Grliče je to sunkovito znižanje, podobno za Vonarje, Gaberce že 20 let nazadujejo, pri Podplatu je to že tretji poglobljeni minus, na Velikih Rodnah se je pojemanje življenjske sile šele začelo, v Gabrovcu je opaziti redno kolebanje, do neke mere velja to tudi za Nezbiše. Kraji: Kamna gorca. Pristava, Sv. Jurij, Trlično, Negonje. Zgornje Sečovo. Topole, Jerčin, Drevenik. Sv. Katarina, Tlake, Laše, Zahetnberc, Prisiavica, Irje, Hajnsko. Kačji dol. Tekačevo, Sodna vas. Sv. Ema. Bezgovic-a, Roginska gorca. Zibiška vas, Škofija, Strtenica, Orehovec in Spodnje Tinsko predstavljajo dobro četrtino vseh krajev in več kot polovico naselij z negativno razliko. Napredovali so: Grliče, Nimno, Vinec, Spodnje Sečovo, Spodnji Gabernik, Stojno selo in Dobo-vec, pa še ti le za 2% do 9 %• Izjeme so Rogatec. Cmereška gorca, Zi-bika, Spodnja Kostrivnica in Sv. Vid (19% do 24%). Da bi ugotovili, ali je upadanje prebivalstva posledica naravnega pojemanja življenjske moči ali pa je rezultat prekomernega izseljevanja. smo prelistali rojstne i ji mrliške knjige za čas od leta 1891 do 1900 (26), to je doba najnižje populacijske oseke v zadnjih 150-ili letih. Na Bočkean p rigor ju in na Maclju je prebivalstvo, sodeč po številu rojenih in umrlih, močno naraščalo. Upoštevaje prirodino rast, bi moralo biti leta 1900 8,8 % več ljudi kot pred desetimi leti. Skoraj izenačeno je bilo navedeno razmerje na področju med Mestinjo in Sotlo (er na Ti uskem in v Zibiki (5,6%, 6,7%). V krajih Cača vais. Trlično z Logom. Negonje, Dobovec in Strmec se je gibala povprečna priredila rast od 12,9 %o do 18.6 "oo na leto. \ Slatinskem podolju in južno od Roden so takšen pri-rodni prirastek pokazali kraji: Nezbiše, Grlice, Laše Sv. Katarina, Jer-čin in Ratanska vas z Ločen dolom (20 "oo). Po presežku rojstev nad smrtnimi primeri je pred vsemi naselji Cmereška gorca (22,2"oo), precej zaostajata Strtenica in Škofija. Na Zgornjem Tinskem in v Zibiki, v Trži-šču. v Rogaški Slatini, v Rogatcu, v Gabercah in v Platu je prišlo ^ desetih letih do neznatne negativne razlike med živo rojenimi in umrlimi. Dodajmo desetletni prirodni prirastek k prebivalstvu, ki so ga popisali leta 1890 in primerjajmo seštevek s številom prebivalstva po stanju leta 1900. Na Bočkem p rigor ju in Maclju bi bilo 12,6% manj ljudi kot leta 1890, med Sotlo in Mestinjo 3 %, medtem ko bi bilo Tinsko-zibiško področje še vedno pozitivno (3,4%). Drugače povedano, z Boča. z Donačke gore in z Maclja se je izselilo dobrih 6% prebivalstva, s I insko-zibiškega področja polovico manj. iz Slatinskega podolja in gričevja južno od Roden pa skoraj nič. Iz katerih našel i j se je izselilo razmeroma največ oziroma najmanj ljudi? Za osnovo vzemimo stanje prebivalstva leta 1890. V zadnjem desetletju preteklega stoletja je zapustilo 10",o do 26% ljudi kraje: Drevenik, Sv. Jurij. Zgornje Seč o vo, Cača vais, Trlično, Podturn, Cero-vec. Žagaj. Negonje in Zgornja Kostrivnica. Skoraj v popolnem zatišju sta bila Spodnji Gabernik in Strmec. Iz Ga bere, Nezbiš, Spodnjega Se-čovega, 1 laik. lopol. Cest, Brestovca. Rogaške Slatine. Pristavice, Spodnje Kostri vnice in Brezij je odšlo drugam 11 "o do 37 % ljudi. Nekaj več ljudi (10 "o do 14%) je zapustilo še Sv. Emo, Sodno vas in Zgornje l itisk o. Med kraji znatnejšega doseljevanja na Zgornjem Sotelskem bi omenili: Ranjkovec, Sv. Katarino. Sv. Magdaleno. Bezgovico, Šentjanž, Spodnje Tinsko, Škofijo, zlasti pa Kristan vrh, Zibiko, Ratansko vas z Ločen dolom in Vidovico (13% do 44° o). Po podatkih, zbranih na terenu, so se redki Slovenci oziroma Slovenke selili na Hrvaško, tudi Celje in Maribor takrat še nista bila kri o ve kako privlačna, pač pa Zgornja štajerska. Tam so si iskali sprva sezonski zaslužek sinovi malih kmečkih družin iz Cerovca, a tudi fantje večjih posestnikov iz Drevenika, iz Ne-gonja, iz Zagaja in iz Zgornje Kostri vnice. Na kmetiji je navadno ostal starejši sin in neporočene hčere, drugi so se poženili drugam, ali pa so jo mahnili po svetu. Po spominu ljudi bi se takrat iz omenjenih krajev za stalno izselilo okrog 30 ljudi. Iz Maclja se ljudje niso izseljevali v tujino. Nekatera dekleta, ki so delala na Slatini, so gosti vabili za služkinje oziroma sobarice v Gradec, na Dunaj in v druga mesta. V Avstrijo in Nemčijo se je okoli leta 1900 za trajno preselilo približno 12 ljudi iz Zibike, Škofije. Vršne vasi in Bezgoviee, dva sta se podala celo čez ocean in ostala v Ameriki. V Gradcu. Kapfenbergu, Judenburgu, v Leobnu in drugod so si iskali sezonsko ali stalno zaposlitev delavci in obrtniki iz Virovcev, Nezbiš, Kristan vrba. Grlic in Vidovice (približno 15 ljudi). Pomagali so pri gradnji železnic, pogozdovanju, pri gradnji in popravljanju cest itd. S Finskega so redki odhajali. Na splošno se + 60 + 50 ■+ 40 + 30 + 20 + 10 0 - 10 -20 -30 -40 -50 - 60 - 70 -80 1869- 1880- 1890- 1900- 1910- 1931- 1940- 1953-1880 1090 1900 1910 1931 1946 1953 1961 —1- Zibiško Tinsko področje ---- S latinsko podolje in gričevje mčd Mesti njo in Sotlo ------ Bočko prigorje 2% =1mm Rast oziroma upadanje prebivalstva na Zgornjem Sotelskem po področjih ljudje iz Zgornjega Sotelskega takrat niso v večjem številu izseljevali v tuje dežele, ampak so si iskali delo in se ženili v bližnji ali širši okolici domačega kraja, kakor je bilo to v navadi še do včeraj. Zadnje ljudsko štetje pod Avstrijo je bilo leta 1910 (12). Številčno stanje prebivalstva se je precej popravilo, prirast je znašal 8,7%. Razmer orna največ je k temu prispeval Rogatec, saj se je prebivalstvo v desetih letih pomnožilo za 95%. V Zgornji Kostrivnici je v istem času napredovalo prebivalstvo za 24%, za spoznanje manj v Zagaju in v Brestovcu. Povečalo se je število prebivalstva (10 % do 20%) v Rogaški Slatini, v Spodnjem Sečovem. v Ratanski vasi, v Nezbišah, v Nimnem, v škofiji, v Topola h. na Malih Rodnah. v Cerovcu in pri Sv. Križu. Ne preseneča nas. da so porasla predvsem večja sklenjena naselja v bližnji okolici Rogaške Slatine itn zdraviliški kraj sam. Do 10" o so napredovali še: Donačka gora. Podplat. Spodnja Kostrivnica, Zgornji Gabernifk, Negonje. Zgornje Sečovo, Plat, Trlično, Ceste, Stojmo sel o, Drevenik, Dobovec, Podturm, Sodna vaš, Sv. Ema, Zibiška vas, Strtenica in še nekateri drugi. V Lašah. Jerčinu, v Ilajnskem, na Kristan vrhu, v Spodnjem Gaberniiku, v Pristavi, v Vincu. v Ločen dolu, v Tekačevem, v Žahenbercu, na Velikih Rodnah, v Tlakah, v Strmcu, v Gabercah, v Ranjkovcu, v Pristaviti. pri Sv. Vidu in v Tržišču je prebivalstvo upadlo od 0 do 10%, v Vonarju in Grlicah pa še za 5% več. Če ne bi poznali tudi absolutnih številk, hi nas lahko nazadovanje ali napredovanje števila prebivalstva zavedlo, ker so naselja majhna. Tako so leta 1900 našteli v Brezju komaj 30 ljudi, v največjem kraju, v Rogatcu pa 754. Rogatec in Rogaška Slatina sta imela že takrat privilegiran položaj, v Rogatcu se pozna bližnji vpliv steklarne v Straži in upravna funkcija, Rogaška Slatina pa se formira na področju Ločen dola, Irja, Ratainske vasi, Tržišča in Sv. Križa. Ni čudno torej, da se je prebivalstvo med leti 1890 in 1900 povečalo za 273%, to je čas, ko zdravilna slatina pridobiva sloves, ko so stali že skoraj vsi velilki hoteli in ko se je obisk gostov neprestano večal, s tem pa tudi zaslužek domače delovne sile. Železnica, ki so jo do Rogatca speljali pred prvo svetovno vojno, je obema vodilnima krajema precej pomagala. Več življenja je priklicala v Podplat in v Mestinje; to se pozna tudi pri povečanem številu prebivalstva, ki je dotlej že 30 oziroma 20 let upadalo. Dobrih 20 let kasneje, leta 1931. so v Jugoslaviji našteli na našem področju 502 prebivalca manj kot leta 1910. Padec (3,49%) nas sprva preseneti, zlasti, če pomislimo na dolg presledek med obema štetjema, vendar je razumljiv, saj je štiriletno vojskovanje zahtevalo številne žrtve, razen tega so se z nastankom kraljevine SHS izselili Nemci iz Rogatca in Rogaške Slatine (17). Po naseljih bi bila slika naslednja. Od 54 do 74% se je povečalo število prebivalstva v Brezjah in v Tržišču. \ Rajnkovcu. pri Sv. Križu in v Cestah je naraslo število od 17 do 24 %. Za manj kot 10% je naraslo prebivalstvo v krajih: Mestinje, Sv. Katarina, Rogatec, Vonarje, Orehovec, Zgornje in Spodnje Finsko, Spodnje Sečovo, Žahenberc, Vinec, Jerčin in Pristava. Nespremenjeno je ostalo število prebivalcev v Cerovcu. v Ločen dolu in v Ratanski vasi. Poje- man je prebivalstva se v omenjenem obdobju najbolj pokaže v Podturnu. v Platu. v Nim nem. v Drevcniku, v Bezgovici, ]»ri Sv. Emi. na C me reški gorei, v Strtenio.i, \ Prisitaviei, v Nezbišali, v Trličnem in v Hajnskem (od 30 do 15%); drugod so zabeležili manjši padec. Nekoliko krajše razdobje je med štetjema leta 1931 (13) in 1948 (14). To pa ni tako važno kot dejstvo, da je v tem čaisu pet let divjala vojna. Prva svetovna vojna je zahtevala življenja v glavnem na fronti, druga je uničevala tudi zaledje. Težko bi točno ocenili, koliko žrtev je zahtevala vojna na našem področju. Leta 1948 je tod živelo 6,20 % več ljudi kot leta 1931. Na prvem mestu je glede prirasta Rogaška Slatina (105%). Za 2~ do 38% se je povečalo prebivalstvo v Pristavici. Podplatu, pri Sv. Juriju in v Nimnem. V Ratanski vasi, v Rogatcu, v Zgornji Kostrivniei, v Gabrovcu, v Lašah, v čači vasi, v Pustikah, v Kamni gorc-i, v Zalien-bercu ter na Velikih Rodnah in pri Sv. Vidu se je prebivalstvo povečalo za 10 do 20%. Stagnirala sta Plat in Zgornje Sečovo. Do 10 "o je nazadovalo prebivalstvo v Tlakah, v Zgornjem Gaberniku, v Topolah. v Trličnem. na Kristan vrhu, v Nezbišali. v Dobovcu. v Brestovcu, v Za-gaju, v lrju. v Dreveniiku, v S loj nem selu. v Spodnji Kostrivniei. v V in-cu, pri Sv. Mohorju in Sv. Emi, v Sodni vasi. v Zibiki. v Vršni vasi in v Strteniei. Pri Sv. Katarini, v Vonarju. v Ločen dolu. v Spodnjem Sečovem, v Zibiški vasi. v Škofiji, v Cestah in v Kačjem dolu je upadlo prebivalstvo za 10 do 20 %. v Brezju, v Cabereah. v Bezgovici, na Rogin-ski gorci in Cmereški gorei ter v Studemicii pa celo za 54 do 20 %. Pet let kasneje, leta 1953 (15) je živelo med Bočem. Macljem in Sotlo za 2,16 % več ljudi. Še vedno vodii s 35 % prirasta Rogaška Slatina, sledijo ji kraji Negomje, Brezje, Stojno selo, Zgornje Sečovo. Rogatec, Tekačevo, I rje. Ločen dol. Spodnje Sečovo, Spodnja Kostrivnica. Bezgo-vica, Zibiška vas, Roginska gorca in Brestovec: v teli je prebivalstvo naraslo od 10 do 20%. Brez prirasta, a tudi brez izgube so ostali takrat Vinec, Plat, Cerovec in Topole. Najbolj je upadlo število prebivalstva na Malih Rodnah in v Vršni vasi (33%, 21%); štetji leta 1931 in leta 1948 Malih Roden ne omenjata. Za 10 do 17% je nazadovalo prebivalstvo zaselkov: Dobovec, Pristavica, Kamenče, Gabrovec, Gaberee, od I do 10% pa Hajnsko, Vonarje, Sv. Vid, Tlake. Grlice, Velike Rodne, Zgornja Kostrivnica, Cača vas, Donačka gora. Rajnkovec. Nezbiše, Mestinje, Strmec, Pristava, Ceste, Žahenberc, Jerč.in. Kristan vrh, Cmereška gorca, Pustike, Strtenica, Orehovec in Zgornje I insko. Preostane nam še ljudsko štetje leta 1961 (16). Takrat je živelo na obravnavanem področju 14.850 ljudi ali 209 ljudi oziroma 1.38 "m manj kot pred osmimi leti. Večina naselij, to je 48. je nazadovalo. 25 jih je raslo, dve sta stagnirali. Resnični prerod je doživela Ratanska vas, prebivalstvo se je pomnožilo za 47 %. Krajevna oznaka vas postaja vedno bolj spomin. Predvidevamo lahko, da se bo rast prebivalstva in liiš še nadaljevala vzporedno z razvojem Rogaške Slatine, s katero se vedno bolj zrašča. Prebivalstvo Ratanske vasi je nihalo na isti valovni dolžini kakor Rogaška Slatina in je imelo pozitivno krivuljo od leta 1900 dalje. čeprav so leta 1931 zabeležili prehodno zelo skromno napredovanje. V iekačevem je prebivalstvo naraslo za 40 %, v Rogaški Slatini za 10 %. Pozitivno razliko (od 21 clo 24 "n) imajo kraji linic-ovcc, Ločen dol in lljaviea. Napredovali so tudi kraji (I do 14 %): Rogatec, Brestovec, Zi-bi,ka. Rogin.ska gorea. Vršna vas, lopole, Irje, Gradiški dol, Kostnivnica, Cerovec, Žagaj. Zgornja Kostri vnica, Brezovec, Spodnje Sečovo, Negonje in Zgornji Gabernik. Ekonomska gravitacija Rogaške Slatine je precej večja kot od Rogatca. ki se sani ozira na hrvaško stran in na druge kraje ob rogaški železnici. V Rogaški Slatini se v večji meri občuti sezonski ritem zdravilišča, ki ga ne more paralizirati industrijsko obrtna dejavnost kraja. Tlake so po triinštiridesetih lei.ilt neprestanega nazadovanja dosegle ravnotežje. stagniralo je tudi prebivalstvo v Brezju pri Podplatu. Nasprotno pa je Podplat kazal stalni prirast od leta 1900 do 1953, zato je toliko bolj presenetljiv močan padec do leta 1961 (26° o), kar je ekstremni primer za ta popis na našem področju. V Kristan vrhu je bila relativna razlika manjša. Občutno nazadovanje (narl 10%) so zabeležili v naslednjih krajih: Podturn, Zgornje Sečovo, Ceste, Plat, Lase, Nimno, Grlice, Sv. Junij, l rlično. Pristavica. Gabrovec, Vineč, Cmereška gorca, Zibiška vas in Orehovec: drugod je prebivalstvo manj upadlo. Če na kratko povzamemo in navedemo kraje, kjer je prebivalstvo usihalo že od leta 1890 dalje, bodisi zaradi nižjega prirodmega prirastka bodisi zaradi migracije ali zaradi obojega, moramo ponovno omeniti Male Rodne. Gaberce in I lake. Najbolj vztrajno je nazadovalo prebivalstvo v Vršni vasi, in sicer nepretrgoma od leta 1869 do 1955. Na Zgornjem in Spodnjem Tinskem je število prebivalstva v času od leta 1869 do 1961 napredovalo le pri popisu leta 1931. V istem obdobju je v Strte-nici napredovalo samo pri popisu leta 1910. na Cmereški gorci pa leta 1890. Od leta 1910 dalje so stalno nazadovali kraji: Ceiste, Jerčin, Nezbi-še, \ onarje, Sv. Katarina, Kristan vrh in Vinec. Večina naštetih naselij je južno od Slatinskega podolja, med Sotlo, Mestinjo in Rodensko planoto. Zemljiška posest je na vsem področju zelo razkosana, zemlja ne rodi dovolj za domače potrebe, zato si ljudje vedno bolj iščejo kruh v nekmetijskih poklicih. Prebivalstvo Rogaške Slatine je nepretrgoma naraščalo, od leta 1890. Izredno vitalnost je pokazalo tudi Tržišče, saj je razen v desetletju 1880 do 1890 neprestano napredovalo. Če pogledamo rojstne in mrliške matične knjige od leta 1948 dalje, spoznamo, da je število prebivalstva v nekaterih že navedenih krajih upadlo predvsem zaradi prirodnega nazadovanja. V zadnjih petih letih je I insko-zibiško področje zajela močnejša dnevna migracija polkmečke delovne sile, ki se dnevno vozi z vlakom in avtobusom v industrijsko Celje in Štore. Kako je raslo oziroma upadalo prebivalstvo po naseljih, lahko spoznamo do neke mere tudi po gradnji novih hiš in opuščanju starih, oziroma po povprečni gostoti prebivalstva na eno hišo. Razlike v prostornini pridejo bolj do izraza pri mestnih hišah, ki so večinoma blizu Bocka prigorje Rogaške Slatine in Rogatcu, kot pa pni kmečkih hišah. Primerjajmo število hiš, kot so jih našteli ob popisih leta 1869. 1900 in 1962. \ preteklih sto letih so največ gradili v krajih blizu Rogaške Slatine, v Irju in v Ceroveu ter blizu ceste v Dobovcu in Žahenbercu (34% do 18%). \ Dobovcu in Žahenbercu so zidali hiše povečini pred prvo svetovno vojno. Takrat so si nekateri prislužili denar z delom v kamnolomih, pri gradnji železnice in s pihanjem stekla v Straži. V istem čaisu so propadale hiše. zlasti kočarjev, v odmaknjenih hribovskih krajih: v Zgornjem Sečovem, čači vasi. v Dreveniku, v Podturnu. v Zgornjem Gaberniku. v Brezovcu in drugih (34% — 15"u). V Slatinskem podolju in po goricah med Sotlo in Mestinjo so ljudje zapuščali pred povodnjimi in zemeljskimi plazovi ogrožene hiše. kot npr. v Spodnjem Mestinju, v Malih Rodnah, na Kristan vrhu in v Vincu (35 % — 18 %). Če odštejemo Ralansko vas, Rogaško Slatino. Tržišče. Tekačevo, Rogatec in Spodnje Sečovo. so si postavili razmeroma več hiš v Vidovici in v Grlicah, kjer so kmečko posest že od prve polovice 19. stoletja vztrajno delili med male kmete oziroma polkmete (109% do 96 %). Precej podjetnosti so pokazali tudi ljudje v Rajnkoveu. medtem ko so v Nezbišah zidali hiše do prve svetovne vojne, nato pa so stare hiše počasi opuščali. Na I insko-zibiiškem področju je število hiš domala pri vseh naseljih upadlo, in ,sicer najbolj na Cmereški gorci. v Škofiji in v Vršni vasi (49 %— 51 %). Kakor vemo. je na Cmereški gorci in v \ršni vasi skoraj slo let nepretrgoma upadalo število prebivalstva. Človek se sprašuje, koliko časa bodo npr. še vztrajali ljudje v hišah, razloženih po strmih, ozkih hrbtih Strtenice. Globoko pod njimi se Inga jo zemeljski plazovi, tako da je marsikje razkrita kameninska osnova, ali pa jo prekrivajo redke (ravnate ruše in opuščeni vinogradi. Izjeme so dolinski zaselki: Sodna vas, Spodnje limsko in Bczgov iea. kjer je zraslo zlasti med obema vojnama in v zadnjih letih nekaj novih hiš (Bezgoviea 66" o. Spodnje I ins,ko (4° o). Na Bočkem p rigor ju in Mac 1'ju je prišlo razmeroma najmanj prebivalcev na eno hišo v Cerovcu in Irju (leta 1962 4.1 preb), kjer so v zadnjih desetih letih postavili razmeroma največ novih hiš: največji povpreček je bil v Brezoveu (leta 1962 6.1 preb.). V Slaitinskem podolju in po gričevju med Sotlo in Mestinjo so najbolj naseljene hiše v Bre-stovcn (9,4 preb.) in v Rogaški Slatini s 1 ržiščem (6.8 preb.); tu dom nje razmeroma največ delavcev in nameščencev. Najnižja gostota je v Ra-tanski vasi (5,5 preb.), kjer so nastale številne nove enodružinske hiše, im v Spodnjem Mestinju; tu je število prebivalstva v zadnjih .sto letih občutno nazadovalo. Na Tinsko-zibiškem področju se je povpreček na eno hišo v sto letih najbolj znižal v Bezgovici in v Spodnjem I iinsikem, in sicer za dva oziroma tri ljudi (5,4 oziroma 2,4 ljudi na eno hišo). Zadnja leta se zunanji videz naselij počasi, a stanovitno spreminja, kar je v zvezi s poklicno in socialno preobrazbo ljudi. Skoraj mi kraja, kjer ne bi v poslednjih desetih letih zrasla vsaj ena nova hiša. Tako so od leta 1958 clo 1964 sezidali v bližnji okolici Rogaške Slatine in Rogatca dobro polovico vseh novih dokončanih stanovanjskih zgradb na Zgornjem Sotelskem (168 hiš). Gričevnati svet med Sotlo in Mestinjo Povprečno živi na obravnavanem področju 104 ljudi na 1 km2. \ tem pogledu Lse naša pokrajina enači z najbolj gosto naseljenimi predeli Slovenije ter se približu je sosednjemu Hrvaškemu Zagorju. \ obeli urbanskih nase! j i h. v Rogaški Slatini in v Rogatcu, je gostota največja in znaša v katastrski občini Rogatec 251 ljudi na 1 km2, v Tržišču in pri Sv. Križu skupno pa 376 ljudi na 1 kur; v to skupino spada še katastrska občina Ratanska vas s povprečno gostoto 215 ljudi na 1 km2. Omenjeni kraji oziroma katastrske občine tvorijo populacijsko jedro, okoli katerega so razvrščena naselja z nižjo gostoto, in sicer čim dalje stran so od Rogaške Slatine in prometa, čim b Ij se svet dviga in napenja, tem bolj so se ga ljudje izogibali. Govoriti bi mogli o visoki populacijski valenci Rogaške Slatine in o nižji valenei Rogatca. Na notranjem krogu Rogaške Slatine utripajo Spodnje Sečovo. Tekačevo. Topole in Velike Rodne (128 — 170 ljudi na I kun2). Skrajni zunanji krog tvori hriboviti severni, vzhodni in jugozahodni obod s katastrskimi občinami: Trlieno, Strmec, Drevenik, Zgornji Gabernik. V ona rje in Šentjanž (32 do 67 ljudi na 1 km2). Navidez spada v to skupino tudi katastrska občina Cerovec, a le njen zgornji visoki del, medtem ko je spodnji del z lijem po vojni precej narasel in se počasi istaplja z Rogaško Slatino. Nadpovprečno vlscka je gostota v katastrskih občinah Kačji dol, Crliče in Kristan vrh. ki se gospodarsko že bolj usmerjajo proti zahodu, k Šmarju in Celju in manj proti Rogaški Slatini. V času od 1956 do 1961 je bil povprečni prirodnii prirast 8.7 "oo in je nekoliko pod republiškim povprečjem (SRS 10 %o leta 1961). V istem obdobju se je okrog 500 ljudi več odselilo kot priselilo. Mignirale so bolj ženske (56 °/o) kot moški. Za kruhom so šle zlasti v druge večje kraje Slovenije, v Celje, v Maribor in v Ljubljano, nekatere so si bliže, v sosednjih občinah našle kruh in nov dom. Podobno velja tudi za moške. Na šmarski izpostavi zavoda za zaposlovanje delavcev (25) se je leta 1963 prijavilo 328 oseb, ki so jih vodili v evidenci kot začasno nezaposlene. Tri četrtine od teli je bilo doma v Rogaški Slatini ali njeni širši okolici, ostali so bili iz okolice Rogatca oziroma Pristave. Ena tretjina prijavljencev je bila kmečkega porekla, dobra desetina kmečko delavskega, ostali so izhajali iz delavskih družin. Delo iščejo predvsem dekleta: med prijavljenka-mi je več delavskih kot kmečkih. Ne smemo pri tem pozabiti, da si vsakdo najprej poizkuša dobiti primerno delo sam. Kar poglejmo si premoženjsko stanje kmečkih oziroma polkmečkih ljudi, ki si iščejo delo na posredovalnici: pri 20% prijavljencev imajo doma 1 ha zemlje, pri 36% prijavljencev imajo doma I do 3 ha zemlje, pri 26% 3 do 5 ha zemlje in pri 18% nad 5 ha zemlje. Ce ne upoštevamo prve skupine, ki jo sestavljajo člani delavsko kmečkih gospodinjstev, je najmočnejši odtok delovne sile pri skupini od 1 do 3 ha. ki jo predstavljajo mali kmetje oziroma polkmetje. Delo iščejo predvsem mladi ljudje, stari od 15 do 30 let, starejši iščejo lažje delo, nad 50 let starih je bilo malo prijavljenih. Med priletnimi osebami prevladujejo moški z družinami, ki so iz raznih vzrokov postali brezposelni, oziroma se z zemljo ne morejo preživljati. Največ je mladih V///////////A W/////////A V////////////A V///////////////////////A 60 in vec 50 - 59 40 - 49 30 - 39 20 - 29 10 - 19 0-9 I. 1961 I. 1948 Starostna lestvica deklet, ki še niso bile zaposlene, ali pa samo sezonsko v gostinstvu. Mlajši ljudje se zelo neradi ponovno zaposlijo na kmetijskih obratih. Pred leti so dekleta iz Zgornjega Sotelskega iskala mesta za gospodinjske pomočnice v Celju in v drugih večjih krajih, sedaj si iščejo predvsem delo v industriji, kjer so večkrat boljše delovne razmere. Brezposelne fante lahko zaposlita obe steklarni. Na slovenski strani si iščejo kruh tudi dekleta s Hrvaške, medtem ko slovenska dekleta le izjemoma iščejo zaslužek na hrvaški strani (25). Leta 1961 je bilo na našem področju 5% več moških kot žensk. Tega v iška moških ne opazimo v starostnem razredu od 30 do 50 let, nasprotno v navedenih starostnih razdobjih prevladujejo ženske. A starostnem razredu nad 60 let je 6°o več žensk kot moških. Razmeroma največ nad 60 let starih ljudi prebiva v katastrskih občinah Sv. Vid, Vonarje, Ceste. Kristan vrh, Sv. Križ — Tržišče, Rogatec, Cača vas, Cerovee, Grlice. Hajnsko (9 do 23%) itd. Sama na sebi bi bila razlika po spolu manj pomembna, toda podatek nam razkrije delovno silo. ki ostaja na kmečkih posestvih; v večji meri so to starejše ženske. Bodisi, da imajo doma malo zemlje bodisi, da živijo od skromne pokojnine alii od občinske socialne podpore, si pomagajo še s priložnostnim zaslužkom v denarju, pridelkih oziroma v uslugah. Pravili preužitkarjev je malo. lvako naj bi jih bilo več, če 0-151 16 - 301 31-501 51-60 nad60let 40 % ' • 1 30 % j-------j ol i— 20 % i—r 10 % j i I (- — i-------- o o/0 i-1—i-L - KMEČKO PREBIVALSTVO ----- NEKMEČKO PREBIVALSTVO Starostna sestava kmečkega in nekmečkega prebivalstva na Zgornjem Sotelskem v odstotkih je zemljiška posest tako razkosana. Starši večkrat iščejo pravico na sodišču in se z mladimi tožijo zaradi preživnine. Na splošno je za ženske na tem področju razmeroma malo možnosti za stalno zaposlitev, domača industrija, gostinstvo, zdravilišče iin uprava pa ne morejo dati vsem primernega dela. Prvo štetje po drugi svetovni vojni je razkrilo posledice stare Jugoslavije in vojne vihre tudi na kulturno prosvetnem področju. Zadnji popis je pokazal, da je še vedno 2,2°,o ljudi starih nad deset let, ki ne znajo pisati (SRS 20«). Brez vsake šolske izobrazbe je 10,5 % ljudi (SRS 10%). Z nepopolno osnovno šolo ali sploh brez šolske izobrazbe niso samo hribovski ljudje iz Drevenika. Stojnega sela. Strmca, Zagaja. Donačke gore. s Cmereške gorce (10 do 23 "o), ampak tudi prebivalstvo iz nižjih leg: iz Spodnjega Mestinja, iz Vonarja, Irja in drugod. katerim družbeno socialne okoliščine stare Avstrije in Jugoslavije niso mogle dati osnovnošolske izobrazbe. Popolno osnovno šolo je dokončalo le 19.1 % nad deset let starih ljudi. Bolj ko človek opazuje razgibano, gričevnato pokrajino, bolj ko spoznava življenjske razmere na desnem in levem bregu Sotle. bolj postane prepričan, kako slučajno se je ustalila narodnostna meja ob mali vodi. Jezik ne predstavlja nikjer znatnejše zavore za medsebojno občevanje. Tu se staplja slovenski jezik s hrvatskim, osrednje štajersko Tinsko področje narečje z zagorskim. Iz nekaterih hrvaških vasi, npr iz Brezna, Broda, Straže in še drugih, pošiljajo otroke celo rajši v bližnje slovenske šole. Hrvaški otroci, ki želijo obiskovati višje razrede popolne osnovne šole na Hrvaškem, se južno od Sodne vasi vozijo z vlakom v Kumrovec. Za osnovnošolsko izobrazbo skrbijo razvite osnovne šole v Rogaški Slatini, v Kostrivniei in v Rogatcu s podružnično šolo Donačka gora in nerazvite onsovne šole v Dobovcu. na Kristan vrhu, v Sodni vasi, v Stojnem selu, v Zibiki in v Pristavi (leto 1963). In kam se usmerjajo dijaki po dovršeni popolni oziroma nepopolni osnovni šoli? Neredki ostanejo doma na skopi zemlji, ker nekdo pač mora ostati doma pri starših, zlasti če so že stari in bolehni. Drugi silijo naprej v šole. Po anketi (leta 1962) v osmih razredih osnovnih šol bi dijaki radi postali avtomehaniki, trgovci, mizarji, šivilje, drugi poklici so manj priljubljeni. Eno so želje, drugo pa stvarnost. Dosti fantov ostane doma. dokler ne odslužijo vojske, nato gredo kot nekvalificirani delavci v tovarne, k železnici in h gradbenim podjetjem. Iz leta v leto se več otrok šola v celjskih srednjih šolali. Za dekleta sita mikavni zlasti ekonomska šola in učiteljišče, pa tudi šola za zdravstvene delavce in administrativna šola, posebno še. če so jim zajamčene štipendije. Fantje se v večji meri usmerjajo na celjsko gimnazijo in srednjo tehniško šolo. Šole za kvalificirane in visoko kvalificirane delavce je po popisu leta 1961 dovršilo 8,2% oseb. Zraven steklarne pri Rogaški Slatini je industrijska steklarska šola ter steklarski oddelek srednje tehniške šole. Razumljivo je, da je največ kvalificiranih in visoko kvalificiranih moči doma v Rogaški Slatini, v Tržišču, v Rogatcu, v I ekačevem, v Breistovcu in na Rodna h. Razen šol skrbjio za kulturno prosvetno življenje tuidi knjižnice (pet). Veliko večino vseli knjig sia imeli rogaška in slatinska knjižnica. Povprečno pride ena knjiga na dva pismena prebivalca stara nad deset let. Največ bralcev je v Rogaški Slatini in v Rogatcu (27). Knjige Prešernove in Mohorjeve družbe so najbolj brano čtivo v zimskih mesecih. Kaj malo razveseljiva je ugotovitev, da pride povprečno en časnik na šest gospodinjstev, upoštevali smo naslednje časnike: Delo, Celjski tednik, Tovariš, Tedenska tribuna in Naši razgledi (22). Stanje1 hi se nekoliko popravilo, če bi k rednim naročnikom prišteli prodajo časnikov po trafikah oziroma v prodajalni časnikov v Rogaški Slatini, v Rogatcu in v Pristavi. Priložnostni kupci časnikov v Rogaški Slatini so vzdrzevani Poklicna sestava prebivalstva 14 Celjski zbornik 209 pretežno gosti. Od stalnih naročnikov je bilo izven urbanskih naselij 58 11 d naročenih na Celjski t edini k, 34% na Delo- 5% na Tovariša in 3 % na Naše razglede, zadnja dva naročajo največ ustanove, zlasti šole. V Vonarju in Rajnkovcu nihče ne bere redno omenjenih časnikov. v Tlakah, v Nimnem in v Kamenčah je samo po en naročnik. Med kmečkim prebivalstvom je najbolj doma tednik Kmečki glas. Število naročnikov je precej večje po kmetijah Slatinskega podolja in gričevja južno od Roden kot na hribovitem severu in jugo zahodu. Bolj kot knjige in časniki se je na deželi uveljavil radio, ki nudi člov eku pouk in zabavo. Seveda se kažejo tudi pri številu radijskih naročnikov razlike. Tako pride npr. v Trličnem. v Tlakah in v Vidovici en radijski sprejemnik na 38 do 14 kmečkih gospodarstev, v Rogaški Slatini oziroma v Kristan vrhu pa že na dve kmečki gospodarstvi (28). Od skupnega števila prebivalcev je 6.4 % Hrvatov, ki živ ijo predvsem v Rogatcu, Tržišču, v Dobovcu in v Vonarju (od 18.3 "o do 10 %). Slovenci se na zagorsko stran malo selijo, tam ni zaslužka, za zemljo pa je še mnogo teže kot pri nas. ker so kmetije še bolj razdrobljene. Ni torej čudno, da razen v Krapini, ne živi v nobeni drugi katastrski občini nad dva odstotka Slovencev (17). Zaigorci so zelo podjetni, lotijo se vsakega dela. V stari Jugoslaviji so radi trgovali na drobno in barantali, te lastnosti jim Slovenci še danes radi priznajo. Mnogi Zagorci so se preselili na slovensko stran in si s prihranjenim denarjem ter na upanje kupili posestva, ki so propadala, bodisi ker so gospodarji umrli, bodisi da so se otroci zaposlili in se poročili v mestih. Ponekod so otroci kmetijo zapravili. Navadno pa so se stvari urejale na bolj prijeten način. npr. s poroko slovenske vdove s Hrvatom. Take selitve čez Sotlo so se vrstile tudi po zadnji vojni. Njihovi otroci si povečini najdejo delo na Slovenskem. Na območju krajevnih skupnostih Rogatec, Rogaška Slatina in Pristava so postali po prvi svetovni vojni Hrvati lastniki Jaiš in zemljišč oziroma kmetijskih posestev predvsem v obmejnih katastrskih občinah, npr. pri Sv. Križu, v Spodnjem Seč o vem, v Ratanski vasi, v Tržišču, pri Sv. Vidu, v Zibiki (od šest do šestnajst primerov) im drugod (29). Od skupnega števila prebivalcev (leta 1961) se preživlja s kmetijstvom 40",d, z industrijo polovico manj, slabih 5% z obrtjo, to je skoraj dve tretjini vsega prebivalstva. Na osebe izven dejavnosti, ali na tiste, ki začasno niso vršili svojega poklica, je odpadlo 13.2 %o. V gradbeništvu in prometu je bilo zaposlenih pičlih 10 % ljudi. Po štetju leta 1931 je bilo v kmetijstvu zaposlenih 74.8 " o v industriji in obrti pa 14,4 " o. V primerjavi z današnjim stanjem je delež kmečkega prebivalstva močno upadel, zato pa je pridobila več ljudi predvsem industrija. Razmerje med aktivnimi in vzdrževanimi je najbolj ugodno pri bančnih uslužbencih, zdravstvu, gostinstvu in pri ostalih uslužbencih. kjer so povečini nameščene mlajše moči; vseh aktivnih ljudi je 52,30 o- Razen v Rogatcu in v Rogaški Slatini zaposlujejo številnejšo delovno silo tudi podjetja in ustanove v Šmarju, v Šentjurju, zlasti pa v Štora h in v Celju. V Šmarje in v Rogaško Slatino se vozijo največ gradbeni delavci in uslužbenci. Nekateri med njimi so pred letom 1959 lomili in klesali brusne kamine v Doboveu oziroma v Trličneim. Konkurenca umetnih brusov, primitivno orodje in prevoz do železniške postaje, pred vsem pa nezdravo delo in s tem povezana silikoza so narekovali ukinitev »Kainbrusa«. Po številu dotekajoče delovne sile je v Šmarju med vodilnimi uprava, v Rogaški Slatini pa komunalna, trgovska in obrtna dejavnost ter steklarna. V Šmarje se vozijo na delo tudi nameščenci kmetijskega gospodarstva, v Šentjur pa uslužbenci tovarne »Alp os«. V tovarnah delajo v glavnem v dveh izmenah, v nekaterih oddelkih tudi v treh. delovni čas je izmenični. Ne bi seštevali izgubljenih ur delavcev in nameščencev, ker že obstajajo podobne razprave in analize, laki maratonski delavci — polkmetje težko lovijo ritem med industrijo in kmetijo. V njih je večkrat globoko zasidran občutek za letne čaise in utripljejo še vedno z zemljo, katero sicer obdelujejo žene in otroci, a moška dela slonijo na njih. Domala vise katastrske občine z visokim odstotkom, kmečkega prebivalstva so stran od glavnih cest in železnice Šmarje—Rogatec, držijo se So t le. Boča, Plešivca in Donačke gore. Zlasti je opaziti mrtvi kot ob Sotli in ob Tinskem potoku: \ ona rje, Sv. Vid, Nimno, Zgoirnje Tinsko in še nekateri zaselki so bili in «o še vedno v gospodarskem brezvetrju. Rogaška Slatina je daleč, cesta ob Sotli od Rogaške Slatine do Sodne vasi oziroma Vonarja pa dolgoletna obljuba. Šmarje pomeni za obrobne kraje zgolj upravno središče. Železnica Kumrovec—Stranje je odprla izhod odvečni polkmečki delovni sili ožjega Hotelskega področja. Katastrske občine, ki imajo manj kot 25 0 o kmečkega prebivalstva, so razen Trlienega, v neposredni soseščini Rogaške Slatine in Rogatca. Na 1 km2 kmetijske površine živi na našem področju povprečno 78 kmečkih prebivalcev. Aktivnega kmečkega prebivalstva je skupno dobra polo- 14 211 viea. Največ jih je v Trličnem (83°.»), najmanj pa v Dobovcu in na Donački gori (43%). Kaj je po statistiki čisto kmečko gospodinjstvo, kaj je nekmečko in kaj je mešano gospodinjstvo? Odloča čas, ki ga aktivni člani gospodinjstva uporabijo za opravila, in ne morda samo dohodek. Med kmečka dela šteje statistika oranje, sejanje, delo z živino itd., ne upošteva pa npr. vrtnarstva kot specializirane ali dopolnilne dejavnosti kmetijstva. Krnet, ki dela na polju, v hlevu, v sadovnjaku in sezonsko tudi v gozdu, je čisti kmet. Obratno pa sezonski delavci, če kmetu jejo samo v mrtvi sezoni, niso kmetje temveč le polk met je oziroma poldelavci. Njihovi svojci delajo na kmetiji in jih zato cenimo kot kmete. K aktivnemu kmečkemu prebivalstvu štejemo prebivalce stare nad 14 let, razen če niso invalidi ali oslabeli stari ljudje. Iv aktivnemu kmečkemu prebivalstvu štejemo preužitkarje. če jim je to eksistenčni vir. prav tako gospodinje. če se več časa ukvarjajo s kmetijstvom kot z gospodinjstvom. Čista kmečka gospodinjstva so tista, kjer so vsi 'aktivni, samostojni člani kmetovalci. Ako se nihče ne ukvarja s kmetijstvom, je gospodinjstvo nekmetijsko. Kjer zemljo obdelujejo le nekateri člani drugi pa so zaposleni drugod, je mešano gospodinjstvo (24). Razmeroma največ nekmečkih gospodinjstev je v krajih okoli Rogaške Slatine in Rogatca. Izrazito kmečke so katastrske občine: Strmec. Sv. Vid, Tlake, Donačka gora. Plat. Vonarje. Sv. Jernej in Šentjanž: čistili kmečkih gospodinjstev je 60 do 90 %. Trenutno so omenjeni podatki zanimivi le v medsebojni primerjavi, več življenja bodo dobili pri ponovnem pregledu, takrat bomo lahko registrirali padec čisto kmečkih gospodinjstev v korist mešanih. ali rast nekmečkih v škodo mešanih gospodinjstev. V Sloveniji imamo nekaj krajev, kjer so se morali kmetje hitro preobraziti v delavce. iz kmečkih gospodinjstev pa so nastala čista nekmečka gospodinjstva. Potrebna je bila temeljita prevzgoja v načinu življenja in miselnosti. ki jo je lahko prenesla le nflada delovna sila. a še ta ne vedno brez notranjih krčev. Tipičen primer za talko dinamično preobrazbo je Velenje. Zgornje Sotelsko za tak skokovit prehod trenutno nima osnov, zato predvidevamo, da bo prehod kmečkih gospodinjstev v nekmečka postopen, zlasti če upoštevamo silno razdrobljenost kmečke posesti. Rogatec ima relativno največ to je 73 % mešanih gospodinjstev. Malo je nameščencev in delavcev, ki bi v trgu živeli samo od mesečnega zaslužka; to velja tudi za obrtnike. Razen mesečnega prejemika vsaj enega člana skupnega gospodinjstva imajo še en do dva hektara zemlje, ki jo obdelujejo gospdinje. otroci in možje, ko se vrnejo iz službe Tudi v Trličnem se morejo le redki vzdrževati s pičlo, slabo rodovitno zemljo brez dodatnega zaslužka. Ljudska sodba je v prid nekmečkim in mešanim gospodinjstvom, najbolj blagrujejo tiste hiše, kjer je zemlja in mesečni zaslužek. Od skupnega števila gospodinjstev je 42 % kmečkih. 34 % mešanih in 24 0'o nekmečkih, tri četrtine ljudi živi skoraj izključno ali na pol od kmetijstva. (24). Kakšne so socialne razmere, nam nekoliko razkrije analiza o aktivnih osebah (oziroma osebah z lastnimi dohodki) z enim, dvema, tremi, štirimi, petimi in več gospodinjskimi člani v kmečkih, nekmečkih in mešanih gospodinjstvih. Pri gospodinjstvih z eno aktivno osebo pridejo v poštev samo kmečka in nekmečka gospodinjstva. Od skupnega števila kmečkih gospodinjstev z eno aktivno osebo je 83% takih, kjer skrbi ena aktivna oseba, oziroma oseba z lastnimi dohodki samo zase, medtem ko je pri nekmečkih gospodinjstv ih takih dobra polovica. Absolutno vzeto je največ štiričlanskih, petčlanskih ali veččianskih nekmečkih gospodinjstev z eno aktivno osebo v katastrskih občinah: Tržišče— Sv. Križ, Ratanska vas, Cerovec in Spodnje Sečovo. Te so po možnosti zaslužka in po številu prebivalstva med najmočnejšimi. Zanimivo je. da fio na vsem področju samo tri kmečka gospodinjstva s pet in več člani, za katere skrbi po ena oseba. Bolj izenačeno je stanje v skupini gospodinjstev z dvema aktivnima osebama. Razlike med nekmečkimi in mešanimi gospodinjstvi so majhne. Dokaj ugodne razmere so pri kmečkih gospodinjstvi h, kjer je 40% dvočlanskih gospodinjstev z dvema aktivnima članoma. Po dve kmečki osebi preživljata 17% gospodinjstev s pet in več člani. Med nekmečkimi gospodinjstvi je takih s pet in več člani največ v Tržišču, v Rogaški Slatini, v I opolah, v Ratanski vasi, v Cerovcu, v Rogatcu, na \ elikih Rodnah in v Negonju, relativno najmanj pa razen v Topolah še v 11 ličnem. Pri kmetijski skupini je takih gospodinjstev nekoliko več v Dieveniku, v Stojnem selu, v Strmcu, v čači vasi in v Nezbišah. Mešana gospodinjstva s petimi in več člani so relativno najbolj številna v katastrskih občinah: Trlično. Stiojno selo. Donačka gora, Trška gorca, Dobovec, absolutno največ pa jih je v Rogatcu. In če opozarjamo na gospodinjstva, kjer morata dva skrbeti za pet in več članov, si poglejmo še tista, kjer sta oba gospodinjska člana aktivna oziroma imata lastni dohodek. V kmečki skupini izstopajo katastrske občine: Rogatec, Ratanska vas, Tlake, Spodnja Kostrivnica, Strmec, Spodnje Sečovo, Plat in Pristava, pri tem smo upoštevali absolutno in relativno stanje. Pri nekmečkih gospodinjstvih bi omenili le Spodnje Sečovo pri mešanih pa Rogatec, Tekačevo in Velike Rodne. Preostane nam še skupina s tremi aktivnimi osebami. Ustavimo se samo pri gospodinjstvih s tremi člani, ki imajo vsi lastne dohodke. Takih nekmečkih gospodinjstev je malo. največ v Spodnjem Sečovem, v lržišču in pri Sv. Križu. Nekoliko bolje je pri mešanih gospodinjstvih, tudi pri teh prednjačijo katastrske občine v bližini industrijskih objektov: Rogatec, Spodnje Sečovo, Stojno selo. Cerovec in Rajmkovec. Izbrali smo kraje, kjer tričlanska mešana gospodinjstva bolj izstopajo po odstotkih in tudi po absolutnem številu. Po istem kriteriju smo izbrali najboljše katastrske občine v kmečki skupini, to sta Donačka gora in Cerovec. Če povzamemo nekatere ugotovitve, moremo zaključiti, da so kmečka gospodinjstva s tremi, štirimi, petimi in več člani, za katere bi skrbela samo ena oseba, izjeme. Težko si zamišljamo, kako bi en sam človek bil kos zahtevnemu kmečkemu delu in bi moral trajno preživljati polno omizje. Če taki primeri vendarle obstajajo, je eden izmed star.še\ bolan, onemogel, ali pa je pred kratkim umrl. Drugače je tam, kjer sta na kmetiji dva aktivna člana in skrbita še za tri. štiri ali več otrok. Od vseh kmečkih gospodinjstev te vrste je po odstotku največ pet ali veččlanskih gospodinjstev v izrazito kmečkih katastrskih občinah. Pet ali veččlanska gospodinjstva s tremi aktivnimi člani niso tako zanimiva, ker je razmerje med aktivnimi in vzdrževanimi podobno kot pri gospodinjstvu z eno ali dvema aktivnima osebama in tremi oziroma štirimi vzdrževanei. Nekmečka gospodinjstva s petimi ali več člani, ki jih preživljata ena ali dve osebi, so v neposredni bližini gospodarsko najbolj razvitih katastrskih občin Tržišče—Sv. Križ in Ratanska vas. Ali ni značilno, da se držijo petčlanska mešana gospodinjstva z dvema aktivnima osebama strnjeno na vzhodnem kraju našega ozemlja, na področju, kjer so si zraven obsežnih gozdov nekdanjih fevdalnih in pozneje kapitalističnih posestnikov uredili svoja gospodarstva mali kmetje!1 Prav v tem delu je število kmetij v minulih sto letih najbolj naraščalo in to na račun drobljenja obstoječih kmečkih deležev. Če vemo, da ima v omenjenih katastrskih občinah 59 "o do ?5 % posestnikov največ do 3 ha zemlje, ni čudno, da si iščejo zaslužek drugod. Laže se preživljajo tam. kjer so vsi člani aktivni oziroma imajo lastne dohodke, rekli bi, da so v zrelem stadiju družinskega življenja, lo se pravi, da so doma starši is sinom ali hčerko oziroma eden od staršev z mladima dvema-druge kombinacije niso tako pogoste. Vsem tem razmotrivanjem primankuje materialna podlaga. Nimamo podatkov, koliko dohodkov pride na enega aktivnega člana v kmečkem. nekmečkem oziroma mešanem gospodinjstvu. Predaleč bi nas vodilo. če bi hoteli analizirati zapleteno, obsežno in ekonomsko še me dovolj proučeno področje, toda tudi na tej osnovi smo si lahko posredno ustvarili približno sliko o življenjskih razmerah ljudi med Bočem. Mac-Ijem, Sotlo in Rudnico. LITERATURA IN VIRI 1. B. Saria: Archäologische Karte von Jugoslavien. Blatt Rogatec, Zagreb 1959. 2. M. Kos: Zgodovina Slovencev. Ljubljana 1965. 5. M. Kos: Urbarji salzburške nadškofije, Ljubljana 1959. 4. F. Ferk: Vorläufige Mittheihingen über das römische Strassenvesen in Untersteirmark, Graz 1895. 5. 1. Steklasa: O mejah Savinjske marke, Časopis za zgodovino in narodopisje. 1. 1915. 6. I. Orožen: Das Dekanat Rohitsch 1889. 7. K. Schmutz: Mist. — top. Lexikon von Steiermark, Graz 1822. 8. Orts — Repertorium des Herzogthumes Steiermark, Graz 1872. 9. Vollständiges Ortschaften — Verzeichniss, Wien 1882. 10. Spezial Ortsrepertorium von Steiermark, Wien 1895. 11. Leksikon občin za Štajersko, izdelan po rezultatih popisa ljudstva dne 51. decembra 1900, Dunaj 1905. 12. Spe/iti] Ortsrepertoriiun der österreichischen Länder: Steiermark, Wien 1917. 15. Definitivni rezultati popisa stanovništva od 51. murta 1951. Beograd 1957. 14. kouačni rezultati popisa stanovništva od 15. marta 1948. Beograd 1955. 15. Popis stanovništva 1955. Beograd 1958. 1Ö. Popis stanovništva 1961. rezultati po naseljima, Beograd 1965. 17. D. Lončar: Socialna zgodovina Slovencev. Ljubljana 1911. 18. A. iMelik: Štajerska s Prekmurjem, Ljubljana 1957. 19. V. Rlaič: Sutla. Hrvatsko kolo knjiga VI. 1910. 20. J. A. Janisch: Topographisch — statistisches Leksikon von Steiermark. Graz 1885, zv. 5. 21. Zavod za statistiko, okraj Celje. 22. Uprava Dela. Tovariša, Tedenske tribune. Naših razgledov. Celjskega tednika, Kmečkega glasa, januar 1962. 2'i. Železniške postaje: Lupinjak, Rogatec. Rogaška Slatina in Mestinje, 1. 1962. 24. Podatki o gospodinjstvih za leto 1962. zavod za statistiko okraj Celje. 25. Podatki o zaposlovanju delavcev, zavod za zaposlovanje delavcev, izpostava Šmarje pri Jelšah. 26. Rojstna in mrliška knjiga župnij: Sv. Rok. Sv. Florjan. Sv. Jernej Rogatec, Sv. križ, Zgornja Kostrivnica. Sv. Erna. Sv. Peter na Medvedjem sebi. Zibika. Rojstne in mrliške matične knjige za kraje: Vršna vas. Spodnje in Zgornje Tinsko. Strtenica. Vonarje in Kristan vrh. 27. Oddelek za statistiko, občinska skupščina Šmarje. 28. Podatki kmetijskega popisa leta 1960. občinska skupščina Šmarje pri Jelšah. 29. Krajevni uradi Rogatec,. Rogaška Slatina in Pristava. 2/J CELJSKI Zli OKNI K 1 f § 5 ZORAN VUDLER TURISTIČNA DRUŠTVA NA CELJSKEM PODROČJU IN NJIHOVO DELO I. UVOD C e govorimo o turizmu, ne moremo in ne smemo mimo turističnih društev, tistih zavestnih družbenih sil, ki pri nas že desetletja nesebično in vztrajno delajo za razvoj turizma. Mirnio smemo trditi, da so imela na sedanjo sorazmerno visoko razvojno stopnjo turizma na našem področju odločilen vpliv prav turistična društva. In tudi če govorimo o družbenem upravljanju, ne smemo mimo dejstva, da je daleč jired marsikatero drugo panogo. In končno je to tudi sicer odlično organizirana združba državljanov v društva, društev \ področne zveze, področnih zvez pa v svojo osrednjo organizacijo I mistično zvezo Slovenije. Vse to pa ni nastalo v zadnjih nekaj letih, temveč je delo treh generacij slovenskih turističnih delavcev, ki so turizem na našem področju gradili postopoma, vztrajno in z zelo »kromu iin i sredstvi. Zdi se, cla v hitrem teku sodobnega življenja včasih nekoliko pozabljamo na to dolgoletno delovno tradicijo slovenskih turističnih prizadevanj. Zato bi rad v nadaljevanju tega sestavka podal splošen zgodovinski razvoj naših turističnih društev, ki tudi letos proslavljajo dvajsetletnico svojega delovanja v novi državi. 2. OBDOBJE BIVŠE AVSTRl JE Nastanek turističnih društev na našem področju sega nekako v isto obdobje, kakor so nastajala j)ri nas prva planinska in sokolska društva. Najstarejše slovensko turistično društvo so imeli v Laškem, ki je bilo ustanovljeno leta 1S89. Sledila so društva v Mozirju leta 1892, v Žalcu leta 1S94 in v Gornjem gradu leta 1898. Da bi obstajala turistična društva v tem obdobju še v drugih krajih razen v Celju, nimamo j>o-datkov; to je malo verjetno. Društva so se imenovala tujsko prometna in olepševalna. Že na prvo mesto postavljena beseda tujski promet pove, da so imela namen, postav iti osnove za razvoj turizma in so v tem tudi uspela. Posebej moramo spregovoriti o celjskem društvu, ki sodi med najstarejša društva ne samo pri nas, mogoče celo v Evropi. Seveda to društvo ni bilo v slovenskih rokah, temveč so ga imeli Nemci trdno za svoje, imenovalo se je \ erschönerungsverein ali po naše olepševalno društvo. Vendar pa je to društvo mimo olepševalne dejavnosti storilo v Celju tudi prve turistične korake, saj je kmalu spoznalo pomen turizma. Naj omenim samo društvene intervencije pri takratnem mestnem svetu, da so ustanovili poseben komite za turizem že leta 1883. Organizirali so oddajanje zasebnih sob, zgradili dvoje kopališč ob Savinji in sicer moško in žensko, saj je bilo v tistih časih treba ženske in moške pri kopanju temeljito ločiti. Kopališča so bila zgrajena na senčni strani, ker je takrat veljalo za lepo. moderno in zdravo, če si ostal snežno bel. Omeniti moramo še, da v obdobju bivše Avstrije nista imeli turističnih društev niti Dobrna, niti Rogaška Slatina, ki sta imeli tudi takrat največ turističnega prometa. V obeh krajih sta delovali od oblasti postavljeni zdraviliški komisiji (Kurkoniiisision), ki sta opravljali naloge, kakršne so drugod imela turistična društva. O delu slovenskih turističnih in drugih podobnih društev bivše Avstrije nam je zelo malo znanega, zato bodo še tolikanj bolj zanimive vrstice šolskega ravnatelja Franca \ ajda, ki piše o ustanovitvi tujsko-prometnega društva Mozirja takole: »O zgodovini našega turističnega in olepševalnega društva v Mozirju so nam na razpolago le prav skopi podatki. Ustanovljeno je bilo 12. 5. 1892, kar izhaja iz zasebne kronike nekdanjega nadučitelja Franca Praprot,nika ter iz objave v časniku Domovina. Po ustnem izročilu pa nam je starejšim Mozirjanom znano, da so prihajali že v sedemdesetih in osemdesetih letih v Mozirje leto-viščarji. Društvo je tudi kasneje uspešno delovalo. Za njegovo delo sta bila v obdobju pred prvo in med obema vojnama najbolj zaslužna Jože Irogar in Matija Goričar.« Delo tujsko-prometnih društev v obdobju bivše Avstrije lahko okarakteriziraino kot obdobje prvih začetkov turizma na našem področju. Možje so vedeli, kaj pomeni za gospodarstvo tujski promet in so mu zato tudi skušali ustvariti osnovne pogoje: gostišča, zasebne sobe in kopališča ob dobri in ceneni domači hrani, kakor je bilo zapisano v enem izmed pisem, s katerimi odgovarja Matija Goričar enemu svojih leto-viščarjev. laiko so turiste takrat radi imenovali. Ta izraz v Gornji Savinjski dolini še danes radi uporabljajo. 3. OBDOBJE BIA^SE JUGOSLAVIJE Končana svetovna vojna in nastanek nove države sta povzročila, da so turistični delavci znova prijeli za delo. saj je razumljivo, da so turistična prizadevanja zadnja leta svetovne vojne povsem zastala. Prvi so »e lotili clela v Celju in sklicali ustanovni sestanek že leta 1920, društvo so v Celju ustanovili leta 1921. Prej ko v C elju pa so društvo ustanovili v Žalcu in to konec leta !920. Istega leta kakor v C elju je bilo ustanovljeno še društvo v Laškem. Leta 1923 pa sta bili ustanovljeni, odnosino obnovljeni društvi v Mozirju in v Gornjem gradu. Leta 1926 je bilo ustanovljeno društvo v Lučah, 1932 društvi v Ljubnem ob Savinji in v Vitanju, leta 1933 pa še društvo v Solčavi. Če so obstajala društva še drugje, nam ni znano, od nosno nimamo podatkov, ki so za to obdobje sploh zelo skopi. Drugo desetletje bivše Jugoslavije je delovalo v Celju tudi še posebno Obsotelsko turistično društvo, ki ga je vodil pokojni dr. Pavel Stmnšek. Mogoče bodo zanimive vrstice pokojnega Branka Ze.mljiča. ki mi je pred leti napisal tole: »Do ustanovitve tujsko-promet-nili društev je prišlo v Gornji Savinjski dolini sorazmerno pozno. Najprej v Lučah. nato na Ljubnem, nekako med leti 1925 in 1930. Za Solčavo ne vem, če so društvo sploh imeli. Ne bi pa smeli ob tej priliki pre-zreli delovanja posebne zadruge Rinka v Celju, ki jo je vodil dr. Ilra-šovec in ki je imela namen, zgraditi večji planinski dom v Logarski dolini. Tudi planinskim društvom v Celju in v Savinjski dolini ne smemo odreči mnogih zaslug za razvoj turizma v Gornji Savinjski dolini.« Splošna značilnost dela vseli teh tujskoprometnih olepševalnih društev je bila dvojna: usmerjena je bila v olepšavo krajev in v razvijanje turizma. Velja poudariti, da so vsa našteta društva izdajala prospekte svojih krajev, da so se odločno borila za boljše prometne zveze, da so itneli v vseli krajih dobro organizirano oddajanje zasebnih sob. da so zgradili v tem obdobju več kopališč, da ne govorimo o ureditvi številnih sprehajalnih poti, klopi itd. Še ena značilnost tega obdobja: v delu turističnih društev so zelo aktivno sodelovali gostilničarji, kar v današnjem obdobju zelo pogrešamo. In še ime društev. Večina društev je nosila naziv tujskopromietno, nekatera pa tujskoprometno in olepševalno društv o. Že imena društev kažejo primarno orientacijo v turizem. 4. OBDOBJE PO OSVOBODITVI Po osvoboditvi je že v obdobju obnove vzniknila v številnih krajih ideja o ponovni oživitvi turističnih društev. Prvi so pričeli v Celju, kjer so ustanovili društvo že leta 1945. Celjskemu je sledilo leta 1946 društvo v Žalcu, leta 1947 v Bistrici ob Sotli, leta 1948 v Laškem in Mozirju, leta 1930 v Šmarju pri Jelšah, leta 1952 v Ljubnem in Podčetrtku, leta 1953 v Rogaški Slatini, leta 1955 v Frankolovem, Preboldu in Dobrni, leta 1956 v Vojniku, leta 1958 v Velenju, v Konjicah in Šoštanju, leta 1959 v Lučah. 1960 na Vranskem, leta 1961 v Braslovčah, v Planini pri Sevnici, v Šempetru in Vitanju ter leta 1963 v Kozjem. Tako deluje danes na celjskem turističnem področju 26 turističnih društev, ki imajo 4096 članov. Glede društvenega delokroga velja povedati, da je usmerjen v olepšavo in lepšo ureditev krajev, propagiranje turizma, organizacijo recepcijske službe za zasebne sobe, organizacijo prireditev 'in izletov, k temu pa še nekatere specifične naloge v posameznih krajih. Svoje prospekte so doslej izdala samostojno ali s pomočjo Celjske turistične zveze že društva Celje. Dobrna. Rogaška Slatina, l aško in Rimske I oplice. Velenje in Šoštanj. SI. konjiče. Vitanje. Fran kolo vo. Solčava. Luče. I j ubito. Gornji grad. Mozirje in Prebold, skupen prospekt pa so izdala obsotelska društva. I ako imajo danes vsi kraji na celjskem turističnem področju svoje prospekte. Vpliv in delo društev lahko v 20 letih socialistične Jugoslavije ocenjujemo kot nad vse uspešno in obširno. Položila so tcunelje sodobnemu turizmu ogromno so storila na področju turistične vzgoje, razvila so najširše družbeno samoupravljanje, kakršnega na številnih, ostalih področjih ne borno kmalu dosegli. Žal pa so jim pri njihovem delu \sj premalo pomagali gostinski delavci, tako zasebni, kakor družbeni. Omeniti velja še, da je pri sicer velikem številu članstva sorazmerno malo aktivnih članov in sloni skoraj vse delo na ramenih nekaj požrtvovalnih, starejših turističnih delavcev. Zdi se nam. da je doba idealnega turističnega družbenega dela skoraj za nami in da bo to delo postopoma prešlo na profesionalce. Vprašanje je, kako bodo delo opravljali ljudje, ki jim bo turizem samo njihova poklicna dolžnost? \ovi gospodarski ukrepi bodo povzročili, da se bodo v bodoče gostinci morali aktivneje vključiti v turistična dogajanja in bodo tako tudi oni prevzeli od turističnih društev del njihovih nalog. Vkljub vsemu temu pa bo ostalo turističnim društvom še dovolj veliko delovno področje, ki se bo verjetno usmerilo predvsem v načelno družbeno usmerjanje turističnega razvoja in pa v delo za svoje člane (predavanja, izleti, letovanja itd.). Ta uvodni del naj zaključi zanimiva tabela, ki nam bo pokazala pregled ustanovitvenih letnic turističnih društev v treh obdobjih: v bivši Avstriji, v bivši Jugoslaviji in v dvajsetih povojnih letih. Pregled ustanovnih letnic turistično olepševalnih društev na celjskem turističnem področju [_l Naziv društva v Avstriji ustanovitvene letnice v bivši v novi J ugoslaviji Jugoslaviji 1. Turistično društvo Bistrica (ob Sodi) 1947 2. Turistično društvo Braslovče — — 1961 5. Turistično društvo Celje 1871 1921 1943 4. Turistično društvo Dobrna — _ [933 5. Turistično društvo Frankolovo — _ 1933 6. Turistično društvo Gornji grad 1898 1923 1946 7 Turistično društvo Kozje — — 1963 8. Turistično društvo Laško 1889 1921 1948 9. Turistično društvo Ljubno (ob Savinji) — 1932 1932 H). Turistično društvo Luče — 1926 1959 11. Turistično društvo Mozirje 1892 1923 1948 >s> ustanovitvene letnice Tek. Naziv društva \ Avstrij v bivši v Jugoslaviji Jug novi osla\ iji 12. Turistično društvo Podčetrtek — 1952 15. Turistično društva Planina (Sev.) — — 1961 14. Turistično društvo Prebold — — 1955» 15. Turistično društvo Rim. Toplice — — 1958 16. Turistično društvo Rog. Slatina — — 1955 17. turistično društvo Šempeter — — 1961 18. Turistično društvo Šoštanj — — I95S 19. turistično društvo Slov. Konjice — — 1958 20. turistično društvo Solčava — 1955 1954 21. Turistično društvo Šmarje (Jelšah) — — 1950 22. Turistično društvo Vitanje — 1952 1961 25. Turistično društvo Velenje — — 1958 24. Turistično društvo Vojnik — — 1956 25. turistično društvo Vransko — — 1960 26. Turistično društvo Žalec 1894 1920 1946 5. DELO POSAMEZNIH TURISTIČNIH DRUŠTEV TURISTIČNO DRUŠTVO RISTRICA OB SOTT I je bilo ustanovl jeno že leta 1947 na pobudo pok. gostilničaria Rautnerja in Karla Gabrona. Njegova glavna naloga je skrb za olepšavo kraja in za turistično propagando. Pred nek a i leti so markirali in označili vse izletniške poti in popravili tudi nekaj manjših kulturno zgodovinskih spomenikov. Obseg društvenega dela je skromnejši. Najzanimivejši turistični objekt je znano gostišče Pod gorami. Zdaj je predsednik drušlva Franc Rautner. TURISTIČNO DRUŠTVO BRAST.OVČF je eno najmlajših, saj je bilo ustanovljeno šele 1961 na pobudo pok. javnega delavca Riharda Marčiča. Takoj se je lotilo dela: zbralo je nekaj zasebnih ležišč, uredilo je jezero in tako položilo temelje turizma v Braslovčah. Zdaj vodi društvo Ivo Dernač. tajnica je Tončka Počaj. zvest dolgoletni sodelavec pa Janko C viki. TURISTIČNO IV OLEPŠEVALNO DRUŠTVO CELJE je najstarejše turistično društvo na našem področju pa menda tudi med najstarejšimi tovrstnimi društvi v Evropi. Ustanovitvene letnice so: 1871. 1921 in 1945. Predvojni stebri društva so bili predsednik Ivo Šubic. blagajnik Anton Lečnik in gospodar Alojz Rihteršič. Med največje povojne društvene akcije štejemo sanacijo Starega gradu z gradnjo nove restavracije, popravilo vodnega stolpa in ureditev Koc-enovega trga. kar je veljalo pred dobrimi desetimi leti društvo preko 50.000.000 dinarjev. Zelo pomembne so vsakoletne nagrade za najlepše cvetje na oknih in pismena opozorila lastnikom stavb o nepravilnostih. Društvo prireja tudi turistična predavanja. maškarade. razne prireditve ter izlete. V povojnih letih je izdalo 4 prospekte Celja v skupni nakladi 200.000 izvodov, dva vodiča, dve izdaji prospekta Stari grad, tri mestne načrte ter na desettistoče razglednic. Društvo ima svoj turistično-informacijski urad in tiskano glasilo Lepo mesto, ki izhaja trikrat na leto v nakladi 5.000 izvodov. Sodi med največja in najmočnejša turistična društva v državi. Celjska koča je že precej let celjski zimsko-Športni center in prizorišče številnih smučarskih tekmovanj, od katerih je najpomembnejše vsakodrugoletno srečanje celjskih in zagrebških smučarjev. Lani je poseben rekreacijski odbor pod vodstvom ing. Rudija Stromajerja uredil velik kompleks imenitnih smučišč in končno je dobila Celjska koča lani tudi prvo smučarsko vlečnico. Žal je dom o slabem stanju. Izredna bližina Celja, dobra avtomobilska cesta čez Štore ter nova vlečnica. bodo še bolj pripomogle k popularizaciji Celjske koče tudi pozimi. ' Danes predseduje društvu Rado Jenko, vodilni delavci pa so Zoran Vudler, Rudolf Pibrovec, Viktor Godnik in Slavko Zorko. TURISTIČNO OLEPŠEVALNO DRUŠTVO DOBRNA je eno najmočnejših društev na našem področju. Ustanovljeno je bilo 1955. leta na pobudo Zmaga Likarja. Marije Lovašič in Anice Rečnik. Skrbi za turistično propagando in jo izdalo doslej že več letakov, dva prospekta ter založilo razne razglednice. Ima svoj urad, ki posreduje zasebne sobe. Izvedlo je že več olepševalnih akcij pa tudi sicer je sodelovalo pri urejanju kraja. Močan delež ima društvo tudi pri prirejanju koncertov, prireditev in izletov. Društvu načeljuje danes Viktor Rožanc. pisarno pa votli, Zinka Artnak. TURISTIČNO DRUŠTVO FRANKOLOVO je bilo ustanovljeno 1935 na pobudo Bogdana Šnabla. Rudija Hrovata in Vide Štrukelj. Doslej je obnovilo bazenček in njegovo okolje, uredilo park pri graščini: zdaj postopoma urejuje turistični postojanki v Črešnjicah in na Rovah. Radi bi zgradili tudi večji kopalni bazen. Založilo je razglednice in sodelovalo pri izdaji krajevnega prospekta. Predsednik društva je Bogdan Šnabl. tajnik Rudi Hrovat. blagajničarka pa Rosika Korošec. TURISTIČNO DRUŠTVO GORNJI GRAD je eno najstarejših društev, saj se ponaša z ustanovitvenimi letnicami 1898. 1923, 1946. Kot ustanovitelja povojnega društva velja omeniti učitelja Jožeta Tratnika in tovarišico Burger-jevo. Zdaj vodi društvo že več let Franc Sarb, najagilnejša delavka pa je Ro-zika Rifelj. Društvo je dvignilo Gornji grad v znan turistični kraj. ki ima letno že blizu 10.000 nočitev. Zgradili so lepo weekend naselje s 54 ležišči, ki ga zdaj upravljajo; sicer skrbijo za propagando. Sodelovali so pri izdaji krajevnega prospekta, uredili so kopališče ob Dreti, vodijo celotno recepcijsko službo, močno pa so se angažirali v akciji za ureditev in olepšavo kraja. TURISTIČNO DRUŠTVO KOZJE je bilo ustanovljeno leta 196? na pobudo Petra Marinška, Ivana Blažiča. Karla Bračuna in Antona Kuharja. Takoj se je močno angažiralo za lepšo ureditev in olepšavo kraja. Uredili so pot do grajskih razvalin, oskrbeli nekaj zasebnih sob. vsako leto pa prirejajo kozjanski karneval. Čeprav so v Kozjem možnosti za razvoj turizma, se le-ta ne bo mogel prav razviti, dokler v kraju ne bo primernega gostišča. Turistično društvo Kozje ima tudi v Pilštanju svoj pododbor, ki marljivo dela. TURISTIČNO DRUŠTVO UAŠKO je bilo ustanovljeno trikrat: 1889, 1921. 1948. Prvo je bilo še nemško in je prenehalo delovati med prvo svetovno vojno (1916). Pobudniki za ustanovitev povojnega društva (1948) so bili pokojni nadueitelj Juro Kislinger. dr. Arnold Pernat, Ignac- Pernovšek in Lojze Zupančič. Društvo skrbi za turistično propagando, opravlja recepcijsko službo za privatne sobe. trudi se za olepšavo kraja, prireja izlete in turistična predavanja, vsako leto pa organizira veliko prireditev Dan piva in cvetja. Sanirali so razvaline gradu, obnovili vremensko hišico, sodelovali pa so tudi pri ureditvi parka pred postajo. Že nekaj let predseduje društvu Ivan Vodovnik, tajniške posle in turistični urad pa vodi Bogo Kosi. TURISTIČNO DRUŠTVO LJUBNO OB SAVINJI je bilo ustanovljeno 1932 in 1952. Pobudniki za ustanovitev obeh društev so bili Ante in Justa Tevž, Ivan Maro v t in Kari Druškovič; leta 1952 je bil med ustanovitelji še Jože Ju-van. ki je bil tudi prvi predsednik. Z izredno marljivostjo so razvili v svojem kraju domači in tudi inozemski turizem. Trudijo se za olepšavo kraja, vodijo recepcijsko službo za vse zasebne sobe. zgradili so kopalni bazen, sodelovali so pri izdaji krajevnega prospekta, prirejajo turistična predavanja, vsako poletje pa priredijo tudi veliko turistično prireditev Flosarski bal. s katerim želijo posredovati tradicijo savinjskega flosarstva mlajšim rodovom. Že več let predseduje društvu agilni veterinar Jože Mermal. TURISTIČNO DRUŠTVO LUČE je delovalo že pred vojno od leta 1926 dalje, po osvoboditvi pa od leta 1948 kot odsek Planinskega društva. Kot samostojno turistično društvo je pričelo z delom leta 1952. Ustanovitelji društva so bili Anton Breznik. Emilija Jezernik. Viktor Ikavic, Peter Jež in Franc Zamernik. Društvo vodi recepcijsko službo za zasebne sobe. Založilo je razglednice, sodelovalo pri izdaji krajevnega prospekta, skrbi za turistično propagando, močno se je angažiralo tudi za olepšavo kraja. Med agilne delavce minulih dvajset let moramo prišteti predvsem Bogomira Supina in Petra Ježa; slednji društvu danes tudi predseduje. Društveno pisarno vod! že več let tov. Marija Poljanšek. TURISTIČNO OLEPŠEVALNO DRUŠTVO MOZIRJE je prvo slovensko turistično društvo na Štajerskem. Ustanovljeno je bilo 12. 5. 1892 in je delovalo Ljubno ob Saoitiji postaja iz leta o leto bolj zanimivo za številne domače in tuje turiste. Zadnja leta beležijo okoli >000 nočitev, od tega približno polovico inozemskih. Imajo lepo. novo gostišče PLANINKA, o gostiščih in zasebnih sobah pa okoli 200 ležišč. Žal. da so glavne sezone zelo kratke, jeclva nekaj daljše kakor mesec dni. Letos računajo prvič tudi z zimsko sezono. Ogrevanih sob je dovolj, gostišč tudi. cene niso pretirane, imajo pa tudi smučarsko vlečnico in skakalnice. neprekinjeno do leta 1941. Po vojni je bilo obnovljeno leta 1946. Med najzaslužnejšimi člani prvih dveh društev moramo imenovati pokojnega Jožeta Trogarja in Matija Goričarja. Ustanovitelji sedanjega društva pa so bili Franjo Vajd. Fanika Mutec in Pavla Trogar, ki z mr. Gologrančevo društvo še danes vodijo. Društvo vodi reeepcijsko. informacijsko in propagandno službo ter skrbi za olepšavo kraja. Postavilo je 5 weekend hišic, uredilo cesto do tega naselja, obnovilo kopalni bazen in kabine, organiziralo je tudi olepšavo osrednjega trga, kjer so na društveno iniciativo vsi hišni lastniki popravili fasade svojih hiš. Sodelovalo je pri izdaji krajevnega prospekta ter pri organizaciji večjega števila prireditev. TURISTIČNO DRUŠTVO PODČETRTEK je bilo ustanovljeno leta 1932 na pobudo Janka Strahovnika ter obeh 1'enierjev in se vsa leta angažira največ, da bi izvir radioaktivne vode Haririe Zlake postopoma uredili v kopališče, kasneje pa v manjše zdravilišče. Zdaj je predsednik društva Janko Stra-hovnik, tajnik pa Jože Dolar. TURISTIČNO DRUŠTVO PLANINA PRI SEVNICI je bilo ustanovljeno leta 1961 na pobudo Franca Auserja, ki društvu tudi predseduje. Najprej je usmerilo svojo pozornost k prizadevanjem za lepšo ureditev kraja in za obnovo gradu, kjer so uredili tudi bife, postopoma pa začenjajo razvijati tudi iniciativo za dopustniški turizem v svojem kraju. TURISTIČNO OLEPŠEVALNO DRUŠTVO PREBOLD je bilo ustanovljeno leta 1955 na pobudo Toma Potočnika, Ivana Zabkarja in še nekaterih, ki društvo tudi danes vodijo. V svojem desetletnem delovanju je položilo temelje turizmu ne samo v Preboldu, temveč v vsej Spodnji Savinjski dolini. Društvo vodi recepeijsko, informacijsko in propagandno službo. V letih svojega delovanja je zgradilo vveekend naselje z 11 hišicami, poskrbelo za obnovo kopalnega bazena, zgradilo camping in urecfilo svojo pisarno. Do zdaj je samostojno izdalo že tri prospekte. Društvo je tudi iniciaior vsakoletne turistične prireditve v Spodnji Savinjski dolini, tako imenovanega Hmeljarskega dne. TURISTIČNO DRUŠTVO RIMSKE TOPLICE je bilo ustanovljeno leta 1958 na pobudo Jožeta Kajtna. Leva Tičarja. Alojza Koželja in tov. Retingerja ter opravlja danes recepeijsko, informacijsko in propagadno službo. Ima lep, lasten sezonski turistični urad. upravlja kopališče ter se tudi sicer močno angažira za lepšo in sistematičnejšo ureditev kraja. Sodelovalo je pri izdaji prospekta ter založilo večje količine razglednic. Trenutno pripravlja načrte za povečanje kopalnega bazena. Zdaj predseduje društvu polkovnik dr. Benedik, turistični urad in tajništvo pa vzorno vodi Alojz Koželj. TURISTIČNO DRUŠTVO ROGAŠKA SLATINA je bilo ustanovljeno šele leta 1955 na pobudo Staneta Čuješa. Ivana Goršiča. Lojzeta Libnika, Iva Skaleta in Frančeka Brodnika. V bivši Avstriji je opravljala njegovo vlogo zdraviliška komisija, v bivši Jugoslaviji pa zdraviliški odbor, odnosno komisija. Vendar velja posebej omeniti i/, tega obdobja receptorje in propagandiste zdravilišča Eranja Novaka. Joška Sotlerja in Ivana Goršiča, vse tri tudi še danes ugledne turistične publiciste. Društvo vodi propagadno in informacijsko službo za Rogaško Slatino kot celoto, recepeijsko službo za zasebne sobe, organizira prireditve in izlete ter se tudi sicer močno angažira za olepšavo kraja ter za njegovo turistično podobo. Ima svoj turistični urad. Doslej je izdalo 5 prospekte, 7 cenikov in 4 letake, dva vodiča in še nekaj publikacij v skupni nakladi preko 1.000.000 izvodov. Zdaj predseduje društvu Ivo Skale, tajnik pa je Martin Kene. TURISTIČNO DRUŠTVO ŠEMPETER je bilo usanovljeno leta 1961 na pobudo Mirka Zupanea, Antona Miklavžina in Alojza Zajca. Angažira se predvsem za lepšo ureditev kraja ter za propagando rekonstruirane rimske nekro-pole. Društvo je sodelovalo pri izdaji prospekta, založilo pa je že veliko razglednic. Zdaj je predsednik društva Ivo Kuhar, tajnik pa Albin Hribernik. TURISTIČNO OLEPŠEVALNO DRUŠTVO ŠOŠTANJ deluje od leta 1958 in je bilo ustanovljeno na pobudo Staneta Dolarja, ki društvu tudi danes predseduje. Skrbi predvsem za turistično propagando. Izdalo je prospekt Šoštanja, priredilo nekaj turističnih tednov in je bilo med pobudniki za zgraditev velikega kopalnega bazena v Šoštanju. Tudi sicer se trudi, da bi se Šoštanj v turizmu bolj uveljavil pa tudi. da bi imel lepšo podobo. TURISTIČNO DRUŠTVO SLOVENSKE KONJICE je bilo ustanovljeno leta 1958 na pobudo Ljubana Golea in si prizadeva predvsem za lepšo ureditev 15 Celjski zbornik 225 kraja, postopoma pa je prevzelo tudi že turistične iniciative. Leta 1964 je priredilo izredno uspel turistični teden z etnografsko razstavo Južno Pohorje. Zadnja leta vodi društvo šolski ravnatelj Jože Novak. TURISTIČNO DRUŠTVO SOLČAVA je bilo ustanovljeno leta 1954 na pobudo Damjana Hudeja, Stanka Prodnika, Jožice. Milke in Franca Plesnika. Valenta Vidra in Franca Kladnika in skrbi za propagando, informacijsko ter recepcijsko službo tako za Solčavo, kakor tudi /a Logarsko dolino. Sodelovalo je pri izdaji prospekta, založilo je razglednice, oskrbelo letake, ob parkirnem prostoru pod slapom Rinko pa je zgradilo lepo okrepčevalnico. V Solčavi je društvo izvedlo tudi več akcij za olepšavo kraja. Zdaj je predsednik društva Franc Plesnik, tajniške posle pa vodi Valent Vider. TURISTIČNO DRUŠTVO »PROCVIT« ŠMARJE PRI JELŠAH je bilo ustanovljeno leta 1950 na pobudo dr. Lorgerja. dr. Hrašovca in dr. Fiirsta. Vztrajno daje iniciativo za lepšo ureditev kraja, zgradilo pa je tudi kopalni bazen in organiziralo nekaj prireditev. Sicer pa je njegovo delo skromnejše. Zadnja leta je predsednik društva dr. Bogdan Fürst. TURISTIČNO DRUŠTVO VITANJE je bilo ustanovljeno leta 1962 na pobudo veterinarja Janeza Černeta in se je lotilo obnove pred vojno že zelo razvitega turizma v Vitanju. Organiziralo je nekaj prireditev, zbralo zasebne sobe iin sodelovalo tudi pri izdaji krajevnega prospekta. Društvo ima težave z gostilničarji, ki se nočejo prav vključiti v turistično dogajanje. Danes je predsednik Viktor Jeromel, tajnica pa Mira Ravnjak. TURISTIČNO OLEPŠEVALNO DRUŠTVO VELENJE je bilo ustanovljeno leta 1958 na pobudo starejših prebivalcev staresra Velenja. Ustanovili so fra in formirali prvi odbor ekonomist Božidar Tvrdv. Marija Demšar in Tvrdko Skolšek. Prva leta je podpiralo iniciative in akcije graditeljev novega Velenja za sodobno in lepo ureditev mesta, kmalu pa je prevzelo v svoje roke vso turistično iniciativo. Društvo onravlia danes pronasradno in informacijsko službo, izdalo ie 5 prospekte in več letakov v nakladi, ki presega že "00.000 izvodov. Na društveno iniciativo so uredili weckend naselje, plažo ob jezeru in eamping. Društvo je organiziralo tudi več prireditev. ?.e več let mu predseduje Mitja Lap s številnimi sodelavci, med katerimi velja omeniti vsaj še ing. Jevšenaka in Danico Hercog. TURISTIČNO OLEPŠEVALNO DRUŠTVO VOJNIK je bilo ustanovljeno leta 1956 na pobudo Stanka Juraka in Marice Kvac. Trudi se največ za čistočo in olepšavo kraja, ker v Vojniku ni posebnih možnosti za razvoj turizma. Danes vodita društvo Franc Križnik in Ivan Goreč an. TURISTIČNO OLEPŠEVALNO DRUŠTVO VRANSKO je bilo ustanovljeno leta 1960 na pobudo pokojnega svetnika Franduliea, Vinka Praprotnika in še nekaterih. Najprej se je zavzelo za lepšo ureditev kraja, za zasebne sobe, v zadnjih letih je dalo iniciativo za gradnjo kopalnega bazena, ki so ga letos dogradili. Zdaj se razgovarjajo o ureditvi postojanke na Creti. Društvu predseduje Vinko Praprotnik, kot marljivo turistično delavko pa moramo omeniti upravnico hotela Slovan Zaliko Trstenjak. TURISTIČNO OLEPŠEVALNO DRUŠTVO ŽALEC ima za seboj dolgo vrsto let delovanja, zadnja leta pa je bilo njegovo delo zelo skromno. Društvo je bilo ustanovljeno leta 1894. obnovljeno pa najprej leta 1920 in ponovno leta 1948. Obnovitelji povojnega društva so bili pokojni naclučitelj Rajko Vrečer. Konrad Zaje. prof. Božo Srebro in Marica Lihteneger. V zadnjih letih se društvo omejuje samo na iniciativo za olepšavo kraja, ki je bil letos razglašen za mesto. Prva leta po ustanovitvi je uredilo park pred postajo, več nasadov, avtobusne čakalnice itd. Predsednik društva je Konrad Zaje. Omeniti moramo še. da sta nekaj let po vojni delovali tudi turistični društvi v Rečici oh Savinji in v Zrečah. ki pa sta z delovanjem prenehali, ker ni bilo ljudi, ki bi žrtvovali toliko prostega časa. da bi društveno delo steklo. Ta prikaz dela posameznih turističnih društev naj zaključi še tabela, iz katere je razvidno število članov po društvih ter letno povprečje za društvene izdatke, propagandne publikacije, prireditve in izlete. ŠTEVILO ČLANOV TURISTIČNIH DRUŠTEV NA CELTSKEM TURISTIČNEM PODROČJU, NJIHOVI POVPREČNI LETNI IZDATKI V ZADNJIH PETIH LETIH. ŠTEVILO IZVEDENIH PRIREDITEV* Letno povprečje za zadnjih 5 let -fj >U3 o t» .S O i M a Naziv društva levih lano 1964 O cd o ~ p i— • S 3 g| zleti H >7) »s. —' 1. Turistično društvo Bistrica ob Sotli 36 30 1 2. Turistično društvo Braslovee 80 820 2 — l 3. Turistično olepševalno društvo Celje 925 9.260 3 40.000 6 4. Turistično društvo Dobrna 225 4.940 6 20.000 12 5. Turistično društvo Frankolovo 95 970 2 1.000 1 6. Turistično društvo Gornji grad 110 1.320 2 1.000 1 7_ Turistično društvo Kozje 120 210 2 — 1 8. Turistično društvo Laško 217 4.330 2 10.000 1 9. Turistično društvo Ljubno ob Savinji 62 1.470 2 1.000 1 10. Turistično društvo Luče 50 310 1 1.000 — ti. Turistično društvo Mozirje 177 1.170 2 1.000 — 12. Turistično društvo Podčetrtek 64 70 1 — — 13. Turistično društvo Planina pri Sevnici 80 330 1 — 1 14. Turistično društvo Prebold 260 1.380 2 2.000 I 13. Turistično društvo Rimske Toplice 51 2.840 1 10.000 1 16. Turistično društvo Rogaška Slatina 535 15.960 30 60.000 20 17. Turistično društvo Šempeter 100 420 1 2.000 1 18. Turistično društvo Šoštanj 110 510 1 3.000 — 19. Turistično društvo Slov. Konjice 40 530 1 _ 1 20. Turistično društvo Solčava 40 750 1 1.000 — 21. Turistično društvo Šmarje pri Jelšah 60 440 — — — 22. Turistično društvo Vitanje 125 270 1 1.000 — 23. Turistično društvo Velenje 220 1.760 2 50.000 2 24. Turistično društvo Vojnik 80 380 — — 1 25. Turistično društvo Vransko 75 850 1 — 1 26. Turistično društvo Žalec 150 170 1 — — Skupaj vsi 4.096 51.090 70 184.000 53 * V tem pregledu niso všteti prospekti in letaki, ki jih je izdala Celjska turistična zveza. 15' 22? Rado JENKO se je rodil u Celju 29. 3. 1919, kjer zini vsa leta. Je direktor tovarne AERO. za katere izreden razvoj ima nemalo zaslug. Sicer se pa vsa povojna leta odločno zavzema za razmah turizma v Celju ter v njegovi bližnji in daljni okolici. Direktor Jenko je predsednik Tu rističnega in olepševalnega društva Celje in Celjske turistične zveze. Trst o let je bil tudi občinski in okrajni odbornik ter predsednik sveta za komunalne zadeve v celjski občini. 6. CELJSKA TURISTIČNA ZVEZA Ko obravnavamo delo turističnih društev, ne smerno mimo Celjske turistične zveze. V njej so združena vsa turistična društva ter večja turistična in gostinska podjetja, zdravilišča in sorodna društva na območju bivšega celjskega okraja, ki so ga turistični delavci opredelili kot Celjsko turistično področje. Nastanek Celjske turistične zveze sega deset let nazaj. ko so društva dne 28. avgusta 1954 ustanovila Stalno turistično konferenco. ki se je septembra naslednjega leta preimenovala v Celjsko turistično podzvezo, dne 11. novembra 1955 pa se je na svojem plenumu razglasila za Celjsko turistično zvezo: pod tem imenom še danes uspešno deluje. Vsa leta svojega obstoja je C I Z moralno in materialno podpiral celjski okraj tako, da je bilo ob precejšnji lastni udeležbi interesentov še kar dovolj sredstev za sistematično delo te organizacije, ki se je lotila predvsem področne propagadne, informacijske službe ter koordinirala delo turističnih društev. Naj navedemo, da je C IZ izdala 5 področnih prospektov v skupni nakladi preko 500.000 izvodov. 15 letakov v skupni nakladi 1.000.000 izvodov. 9 krajevnih prospektov v nakladi 50.000 izvodov, 10 cenikov skupaj z gostinsko in kasneje z gospodarsko zbornico v nakladi preko 200.000 izvodov. Da ne govorimo o drugih propagadnih akcijah (oglasi, obiski, radio, televizija, razstave itd.). Glede informacijske službe velja povedati, da je CTZ organizirala prva v državi že leta 1955 lastno informacijsko službo o prostih kapacitetah, kakršna je danes združena v osrednji slovenski turistični informativni službi pri Turistični zvezi Slovenije v Ljubljani. 1 udi pomoč posameznimi društvom in koordinacija njihovega dela ki je osnova za razvoj vsakega, zlasti inozemskega turizma na našem področju, so v dobršni meri zasluga ( IZ. Večina tega izredno obsežnega dela je bilo opravljenega prostovoljno. Glavno težo tega dela ,so nosili predsednik Rado Jenko, glavni tajnik prof. Zoran Vudler. organizacijski tajnik Rudi Hrovat, blagajnik Riko Rižnar, pa Slavko Zorko, Ivan Goršič, Stane Cujež, prof. Ludvik Rebeušek. Zmago Likar, prof. line Orel, Lojze Libiiik, Rudolf Pibrovee, Franjo Vajd. Ante Tevž in še nekateri. Po prenehanju okrajev v začetku leta 1965 nadaljuje Celjska turistična zveza z delom in srno prepričani, da bo tudi v bodoče obstajala kot medobčinska turistična organizacija ali pa vsaj kot področno združenje turističnih društev in interesentov. 7. SKLEP lak bi bil kratek pregled nastanka, razvoja in dela turističnih društev na območju celjskega okraja. Preden pa sklenemo te vrstice, moramo omeniti še nekatere organizacije, katerih delo je bilo v zadnjih dvajsetih letih z delom naših turističnih društev najtesneje povezano. Najprej Planinsko društvo Celje, ki mu je več kakor desetletje predsedoval celjski gimnazijski direktor prof. Tine Orel. To društvo je odprlo pot turizmu v Gornji Savinjski dolini in tudi utrdilo zavest, da Celje ni neka izolirana enota, temveč središče turističnega področja, ki ga moramo širje obravnavati. Omeniti moramo še Gostinsko in kasneje Gospodarsko zbornico, kjer sta Riko Rižnar in Zmago Likar gotovo doprinesla precejšen delež k napredku turizma na našem področju. In končno je za naš turizem zelo pomembno delo Zveze naravnih zdravilišč in njenega se k i ■etarja mr. oec. prof. Ludvika Rebeuška. ki je sicer republiška organizacija, a je pokazala za naše delo izredno zanimanje. Seveda ta prikaz še zdaleč ni popoln, saj so bili skromni in nepopolni tudi viri, na podlagi katerih je bil napisan, Poleg skromnih ostankov društvenih arhivov, Turističnega vestnika, Turističnih objav ter drugih revij in časnikov, ki sem jih prelistal, so mi bili najdragocenejši pripomočki pisma že pokojnih Jura Kislinge/rja, Rajika Vrečerja in Branka Žemljica, ki jih hranim kot edinstvene vire. Rad bi se zahvalil ravnatelju Franju Vajdu iz Mozirja za dragoceno pomoč pa še Jošku Sottlerju, Franju Novaku, Anti Tevžu, Tinetu Orlu, Rudiju Hrovatu in še nekaterim aktivnim turističnim delavcem, ki so mi z informacijami pomagali, da je ta sestavek sploh lahko nastal. Vsem, ki mi bodo z napotki, pripombami in popravki pomagali dopolniti to gradivo, bom zelo hvaležen. CELJSKI ZBORNIK 1965 JANKO OROŽEN OSTROVRHARJI Ostrovrharji nastopajo v naši zgodovini kot rod slovenskega Spodnjega Posavja in Zasavja. Slovensko Spodnje Posavje zajema savsko dolino od Radeč do Dobo ve in Jesenic na Dolenjskem, kol Zasavje pa označujemo savsko dolino in okoilni svet od Radeč do Litije. Pojem slovenskega Spodnjega Posavja je starejši, pojem Zasavja je pa mlajši. Radeška pokrajina je kolebala, zdaj je pripadala k slovenskemu Spodnjemu Posavju, zdaj k Zasavju. Kolebali sta tudi Posavje in Zasavje. To je umevno, saj kot nekaka os razpolavljata slovenski svet v vzhodni in zahodni del: vzhodni del že stoletja označujemo kot Štajersko, zahodni del pa kot Kranjsko. Ta dvojna pripadnost je vzrok, da je bila dolina dolga stoletja upravino-politično celo razdeljena. V rimski dobi je municipailni teritorij Celeje segal preko Save. Nekje pri Brestanici sta se stikali upravno področje Celeje in Neviiodu-nurna. V Zasavju je povprečno gorsko sleme med Zagorjem in 1 rbovljami delilo področje Celeje od področja Emone. Neviodunum in Emona sta bila izprva v Panoniji, pozneje v Italiji. Celeja pa v Noriku. V zgodnjem srednjem veku sta Posavje (z Zasavjem) in Posavinje tvorila enotno politično oblast. V dobi uvajanja tujega frankovsko -nemškega fevdalizma sta bili pokrajini združeni najprej v Savski, nato v Savinjski marki. V naslednjih stoletjih so cerkveni in posvetni fevdalci imeli posest na obeh straneh reke: salzburški nadškof je, krški škofje, Habsiburžani, Ostrovrharji in Celjski grofje. Sredi XIV. stoletja je bila Sava sicer že meja med Kranjsko in Štajersko, vendar graška dvoma komora še konec XVI. in v začetku XVII. stoletja obravnava Radeče—Zibnik, Svibno in Rekštajn (Ruckenstein) pri Boštanju, kakor če bi spadali k Štajerski. V dobi narodnoosvobodilne borbe je bilo Posavje tesno povezano s Kozjanskim, Zasavje pa z gorskim obrobjem Savinjske doline. Po osvoboditvi sta posavski okraj Krško in zasavski okraj Trbovlje pripadala k celjskemu okrožju, že septembra 1945 je krški okraj prišel pod novomeško okrožje, medtem ko je zasavski trboveljski okraj ostal pod celjskim okrožjem. Nato sta oba okraja postala del ljubljanske oblasti. Po ukinitvi oblasti sta bila krški in trboveljski okraj neposredno podrejena republiški oblasti, potem se je krški okraj priključil najprej trboveljskemu in končno novomeškemu okraju. Po ukinitvi trboveljskega in novomeškega okraja so posavske občine prišle k celjskemu. a zasavske k ljubljanskemu okraju, pri tem je radeški kraj postal sestavni del laške občine. V tej občini je ostal tudi po ukinitvi celjskega okraja, medtem ko se v življenju ostalih posavskih in zasavskih občin zopet kaže neko kolebanje. O S T R O V R H A R J I. Na njihov rod še danes vidno spominjajo skromne razvaline na strmem stožčastem vrhu nad Svibnim pri Radečah. Svibno je na južni strani Sopote, ki se izliva v Savo pri Radečah Razdalja med Svibnim in Radečami znaša devet kilometrov; kraj sam je danes lahko dostopen po novi, štiri kilometre dolgi krajevni cesti, ki se odcepi od glavne cestne zveze Radeče — Litija (preko Preske) pri Jagnjenici. Svibenski Ostri vrh, na katerem so razvaline, ima sicer samo 643 m nadmorske višine, vendar je po svoji obliki najizrazitejša vzpetost v slemenu, ki spremlja Sopoto na njeni južni strani. Na severni strani potoka je mnogo nižje Kumljansko. Ohranjena je deloma samo južna stran starega gradu. Pred vhodom opazimo v skalo vsekano in že skoraj zasuto jamo, ostanek brezna v nekdanjem stolpu. Svibenčani so še ohranili v spominu kapelico sv. Helene, o kateri pravijo, da je bila na skali sredi južnega pobočja nad domačijo kmeta Kavška. Razvaline zdaj označujejo kot trdnjavo. Na jugovzhodni strani grajskega stožca stoji prvotno v romanskem slogu zgrajena cerkev sv. Križa, ki ima na južni strani samotno stoječ zvonik. Pred velikim oltarjem so pred leti odkrili grobnico z vhodom v dolg rov. \ tej grobnici so pokopavali grajsko gospodo. Verjetno že konec srednjega veka so na nekoliko položnejšem pobočju zapadno od cerkve zgradili nov grad, o katerem govore zdaj kot o graščini. Tu je bil dolga stoletja sedež krvavega sodišča in izza Jožefa II. nekaj desetletij tudi nabornega (davčnega) okraja. Danes o poslopju ni sledu. Na mestu, kjer je stalo, so pozneje zgradili kapelico. Ko so kopali jamo za temelj spomeniku borcem in žrtvam na rod nos vobod il ne borbe, so zadeli na temeljno zidovje nekdanje graščine. Stožčastih vrhov, kakršen je Ostri vrh, je še nekoliko v slemenu južno od Sopote, samo nižji so. Najizrazitejši med njimi je Zebnik. na pol poti med Radečami in Svibnim, na njegovem vrhu je stal grad Žebnik (Siebeneck), o katerem že ni nikakih sledov več. Kakor Radeče je pripadal prvotno laški gospoščini. Dva vrha sta prav v bližini Sviibnega, prvi je na vzhodni, a drugi na zahodni strani. Oba ljudski govor označuje kot Gradec, prvi je Gorupčev in drugi Raspergov ali Renkov Gradec. Na obeh je baje stal gradič. To je prav verjetno, saj so v bližini večjih gradov imeli svoja domovanja plemiški služabniki (ministerial i ali vitezi v prvotnem pomenu besede) večje grajske gospode. Med tako gospodo so gotovo spadali OstrovrlTarji. Pri cerkvi sv. Križa danes ni duhovnika, čeprav je bil tu prvotno sedež pomembne pražupnije. Ko je župnišce hkrati z graščino v začetku XIX. stoletja zgorelo, se je župnik preselil k podružnici sv. Janeza, ki je okrog dva kilometra zapadno od župne cerkve. Fam je bilo večje poslopje, pripravno za bivališče duhovnikov. Pri župni cerkvi je ostal samo kaplan, ki je stanoval v majhni hišici pod cerkvijo. Že ob požaru so zgoreli mnogi zgodovinski viri, kar jih je pozneje nastalo, jih je okupator spravil v papirnico v Njivicah ob Sopoti. Samo Svibno je danes majhno naselje, obsegajoče razen novejše šole dve stari hiši (Kavškovo in Kmetičevo) in nekaj manjših na stranskem slemenu, ki se od cerkve spušča proti Sopoti in je imelo nekoč na sončni strani vinograde. Valvasor v svoji XI. knjigi »Časti vojvodine Kranjske« precej obširno govori o Svibnem. Navaja njegovo nemško ime Schärf fenberg in pravi, da je slovenska oznaka Svibno (Svivven = Sviben) nastala iz nemškega imena, ki ga Slovenci v prvotni obliki niso mogli izgovarjati. (Ime Ostri vrh za grajski hrib je nova tvorba). Valvasor pravi, da leži stari grad na tako visokem koničastem in kameni tem hribu, da so se morali divji golobi večkrat spustiti na zemljo in počivati, preden so prileteli na vrh. To so ljudje večkrat opazovali. Hrib je po Valvasorju tako strm in koničast, da je videti, kakor da bi bil iz ene skale. Do gradu so lahko prišli samo iz trga po v skalo in kamen vsekani poti, po kateri je bilo mogoče peljati do prvih vrat les ali kak drug tovor. Grad je bil tedaj že razvalina. Na vsaki strani prvih vrat je bila skala. Od prvih vrat so vodile stopnice do drugih grajskih vrat. Sredi grajskega dvorišča je bil v skalo vsekan, a tedaj že s kamenjem zasut vodnjak. Med pravim grajskim poslopjem in notranjim obzidjem je bil še drug prav tako skalnat vodnjak, ki pa tedaj še ni bil zasut. Pred vhodom v grad je bil na desni strani stolp z v skalo vsekano globeljo, v katero so metali ujete Turke in druge sovražnike. Na severni strani gradu je Valvasor še videl prostor, v katerem je bila nekoč kapela. V njem je še ugotovil ostanke slik, med njimi sv. Helene, sv. Barbare, sv. Janeza Krstnika z jagnjetom, Kristusa in drugih, ki jih ni mogoče več določiti. Nedoločljivi so bili tudi ostanki grbov. Tik pod starim gradom, še na hribu, je bil za Valvasorja novi grad. poleg njega je bila cerkev. V bližini je bilo nekaj majhnih hiš, ki sio se nekoč — po Valvasorjevih besedah — združile v trg. Valvasor dopolnjuje besedilo s tremi slikami. Iz njih vidimo, da je bila cerkev utrjena in je imela dva stolpa, večjega na jugovzhodnem voglu obzidja, manjšega na strehi. Novejši grad je bil nekoliko niže ko cerkev, ob potu na levi strani, in je imel eno nadstropje. Pod njim so bile trške hišice. O zgodovini Ostrovrharjev (die Herren Grafen von Scharfenberg) govori Valvasor na raznih mestih XI. knjige (največ razen v poglavju o Svibnem, pri Sostrem (Osterberg — nad sotočjem Ljubljanice in Save) in pri Gamberku (Gailenberg) pri Zagorju — na prehodu iz Medijske doline v Savinjsko. Valvasor se pri tem opira na Schönlebnov spis Gonea-logia Gallenbergica. Rod Ostro viharjev je po njunem mnenju ustanovil več gradov in dobil po njih različna imena. Po eni navedbi so prišli na Kranjsko leta 928 ali še prej, tedaj je grof Arnulf (Cornea de Schärfenberg) zgradil Svibno. Po drugi navedbi je Ortiolf (Ortolphus von Schärf-fenberg), tretji tega imena, leta 1040 zgradil Gamberg, po tretji navedbi je neki Ortolf II. Svibenski okrog leta 1015 zgradil stari grad Sostro, čigar ime spravlja Valvasor v zvezo s slovenskim prevodom nemškega imena: Ostervercho, Ostervercher. Gamberski so po Valvasorju zgradili samostan klarisinj v Mekinjah (Minkendorf) pri Kamniku. Valvasor tudi pravi, da so bili iz roda Ostrovrharjev gospodje na sosednjem Žebniku; leta 1269 si je neki Ostrovrhar pridobil Polbov-gradec; leta 1560 je Jurij Gamberški priženil grad Šenkov turn med Ljubljano in Kamnikom. V zvezi s Svibniim navaja Valvasor tudi Viljema Ostrovrharja in priigodbo z gozdno vilo, ki je Viljemu podarila čarobni prstan z naročilom, naj se nikakor ne pregreši proti viteški časti, to je, naj se ne izneveri svojemu vladarju. Valvasor je to pripovedko imel za resnično. To pripovedko je uporabil Anton Medved za svojo tragedijo Viljem Ostrovrhar. Snov je razen v Valvasorju našel tudi v srednjeveški kroniki, ki jo je starejše zgodovinopisje pripisovalo Otokarju Horneškemu. Jedro Valvasorjevega pripovedovanja o Ost i ovrharjih je vsekakor točno, posamezne podrobnosti, zlasti navedbe o zgraditvi gradov, so pa nezanesljive. Ohranjene listine podajajo o Ostrovrharjih naslednjo sliko, ki je mestoma nepopolna. Vsi viri so posestnega značaja, druge navedbe v njih so samo priložnostne. Ostrovrharji se pojavijo v naši zgodovini prvič sredi XII. stoletja. Pripadajo klasični generaciji naše srednjeveške fevdalne gospode in imajo mnogo »ličnosti s Celjani, ki so jim v XIV. stoletju bistveno po-moglii do fevdalno — gospodarske utrditve. Poreklo Ostrovrharjev je zavito v temo. Najverjetneje izhajajo iz vrst svobodnega plemstva. Kron es jih označuje kot deželnoknežje mini-steriale svobodnega porekla. Schumi jih smatra za ministeriale Andechs-Meranijskih. Ljudmil Hauptman jim na karti med posestjo dediščine savinjskih mejnih grofov oziroma grofice Ileme naznačuje poseben gospo-ščinski teritorij Svibno. Pirebeggcr izraža v knjigi Landesfürst und Adel der Steiermark mnenje, da je Svibno spadalo k laški gospoščini. Pri tem se opira na dejstvo, da je Viljem Ostrovrhar leta 1284 obljubil vojvodi Albrehtu, da bo prišel na »generali» plačila iudiciis provincialis Sfiriae«, kadarkoli ga bodo poklicali. Vendar je hodilo Svibno naslednja desetletja drugo pot kakor laška gospoščina, ki se redno javlja kot celota. Jaksch pa domneva, da so bili Ostrovrharji potomci Henrika Prisa, pravnuka Askuina, ki je spadal k rodu grofice Herne, in dodaja, da je bila mati Henrika Ostrovrharja morda hči Henrika II. Prisa. Kot prvotni sede:: Ostrovrharjev moramo glede na ime in potek njihove zgodovine zares smatrati Svibno pri Radečah. I 11 so si zgradili grad na vrhu zelo strmega hriba nad Sopoto. Po obliki hriba so verjetno dali gradu ime Scharfenberg, Schärfenberg, Scharfenberg. Starejše oblike so: Scherffenberg, Scharwinberg, Scherpheniberch, Scharphenbeirch, Scar-pfenberc. Scherf fenborch. Schcrfinberch. Slovensko ime Svibno etimološko n.i pojasnjeno. Kdaj je Svibno postalo vojvodski grad, tega ne vemo. Ostrovrharji so bili na njem vojvodski fevd ni ki. Vsekakor so se obnašali močno samostojno, saj so bili oddaljeni od središča vojvodske oblasti. K laški de-želno-knežji gospoščini Svibno ni spadalo, pač pa velja to za sosednji Žebnik, ki je imel podobno lego. O pomembnosti Svibnega priča dejstvo, da je naselje tik pod orlovskim gnezdom zgodaj postalo trg in je cerkev sv. Križa v njem bila sedež pražupnije. za katero so oglejski patriarhi večkrat pokazali posebno zanimanje. Razen s štajerskimi vojvodi so stopali Ostrovrharji v fevdne odnose tudi z drugimi dimasti, posvetnimi in cerkvenimi, s koroškonkranjskiimi Sponheiinovci. z oglejskimi patriarhi, s salzburškimi nadškofi in drugimi. V listinah sicer ne nastopajo v prvih vrstah, niso pa tudi med zadnjimi. Prvi Ostrovrhar. na katerega zadenemo, je Konrad, ki se pojavlja leta 1169 a listini, s katero je oglejski patriarh L irik potrdil in vzel v zaščito posest stiškega samostana, ki so mu jo dali njegovi predniki na patriarhoveni prestolu, kakor tudi tisto, ki jo je samostan dobil od drugih, od Konrada Ostrovrharja (Conradus de Scherf fenberg), grofa Bertolda Andeškega in grofa Bertolda Bogen,skega. Drugič nastopa Konrad okrog leta 1175 v listini, s katero mejni grof Otok,ar potrjuje podelitev neke kmetije samostanu v Admontu. Obe listini kažeta, da je bil Konrad med svojimi vrstniki ugleden človek. I.eta 1182 se pojavlja Henrik Ostrovrhar. verjetno Konradov sin Nastopa kot priča v listini, s katero štajerski vojvoda Otokar v Gradcu potrdi samostanu v Sekovi vso posest, ki so mu jo bili dali njegov oče, mejni grof. ustanovitelj Aclelram in drugi, in mu dovoli, da lahko na vseh posestvih koplje rudo in sol v tistem obsegu, kakor je to po cesarski podelitvi delal njegov oče. mejni grof. Drugič nastopa Henrik leta 1190 kot priča vojvode Bertolda Andechs-Meranijskega za samostan Formbach. Leta 1191 se pojavlja še tretjič. Bil je tedaj priča nadškofu Adalbert u, ko je potrdil listino, s katero sta grofovska brata Herman in Oton Ortenburški ustanovila mesto Spital na Koroškem Potlej pa listine 44 let o Ostrovrhar jih molče. Leta 1235 se zopet pojavijo. Tedaj je Henrik z Greifenfelsa na Koroškem potrdil ve tri n j-skemu samostanu neko kmetijo, ki jo je poprej imel od njega v fevdu vitez Herman iz naselja »Sreliz«. V dostavku izvemo, da je prav tega Hermana Henrik z Greif en felsa ob poroki njegove sestre podelil Henriku Ostro vrharj u. I a Henrik je bil domnevno sin in naslednik Henrika Ostrovrliarja iz konca XII. stoletja. Torej H en rik II. Ostrovrhar. Leta 1235 srečamo tega Henrika še dvakrat. Prvič potrjuje vetrinj-skemu samostanu posest treh kmetij, ki 11111 jih je darovala njegova stara mati Meclithildis, drugič nam ga predstavlja listina kot pričo vojvode Bernarda Koroškega, ko ta daruje samostanu v Kostanjevici vas Osredek in mu dovoljuje, da tam dozida grad. Leta 1237 nastopa Henrik II. v vrstah štajerskih ministerialov, ki se zbirajo na Dunaju, kamor je prišel cesar Friderik 11., da užene trmoglavega vojvodo Friderika II. Bojevitega. Iz tega vidimo, da so imeli Ostrovrharji svoje interese na Koroškem in Štajerskem, na Koroškem so vsaj prvotno imeli tudi posest in preko Koroške so prišli v Slovensko marko, ki ji je Svibno tudi pripadalo. Henrik II. je biiJ sorodstveno povezan z Vojničaiii. Najverjetneje je, da mu je bila Vojničanka mati. po imenu neznana sestra Leopolda in Viljema Vojniškega in Elizabete Mladogorske (de Miltenberch). Elizabeta je leta 1242 darovala |tiškemu samostanu štiri kmetije v vasi Stan pri Mirni na Dolenjskem. Listino, s katero je to izvršila, so zapečatili s pečatom njenega nečaka Henrika Ostrovrliarja (sigillo nepotis sni domini Henriici de Seherpenberch). Med pričami se omenjajo kumulativno tudi njegovi bratje: fratres de Scherphenberch. Listina je važna v marsikaterem pogledu. Potrjuje nam v zvezi z listino iz leta 1169. da so bili stiki Ostrovrharjev s samostanom v Stični trajni. Nudi nam podatek o sami rodbini Ostrovrharjev. Razkriva nam vsaj lokalno zanimiv problem Mlade gore (Miltenberg). Po vojniškem urbarju iz leta 1524 v zvezi z ljudsko tradicijo zanesljivo sklepamo, da je stal gradič Mlada gora vzhodno od vojniškega gradu na Tomaževem hribu — na hribu, imenovanem danes Gradišče. Listina nam pa govori o Mladi goni pri Mirni, lastnica obeli Mladih gor je bila »domina Elisabeth de Miltenberch.« Gre verjetno za prenos imena z enega gradiča na drugega, morda na novo pozidanega. Navedeni Henrik II. Ostrovrhar je moral biti v sorodstvenih zvezali z gospodi Planinskimi (de Montparis), fevdni,ki krške škofije, ter preko njih z gospodi Ptujskimi, fevdniki salzburške nad škofi je. Njegova žena Gerhirga je bila Planinska. Njen bratranec UIrik. zadnji iz rodu starih planinskih ministerialov, je bil poročen z Adelajdo Ptujsko. Tik pred letom 1250 je umrl brez potomcev. Krški škof je leta 1251 dal Planino in Podsredo v skupni fevd Henriku Ostrovrharju in Frideriku Ptujskemu. Med novima posestnikoma je prišlo do spora, toda že leta 1251 sta se po posredovanju krškega škofa poravnala. Friderik Ptujski se je umaknil Henriku Ostrovrharju, vendar pogoji, pod katerimi je to storil, v listini niso navedeni. Planine Henriku Ostrovrharju nihče ni več osporaval, glede Pod-srede se je pa spri z neko gospo Lemberško, ki jc bila morda vdova Konrada I. Zovneškega, gospodarja na Lembergu, krškem fevdu pri Šmarju, in po vsej priliki potomkinja v moški liniji izumrlega rodu Planinsko-Podsredskih. Spor je prišel pred splošno deželno-knežje sodišče (iudi- dum generale), ki se je leta 1265 sestalo v Mariboru pod vodstvom zastopnika kralja Otokarja II.. njegovega štajerskega deželnega glavarja olomuškega škofa Bruniona. Sodišče je Podsredo prisodilo Henriku Ostro-vrharju. Škof je poslal Ludolf a Lichtensteinskega. ki je Ostrovrharja uvedel v posest. Henrik se poslej včasih označuje kot Planinski, toda še češče kot Ostrovrhar. Bil je najstarejši med svojimi brati. Leopoldom, Viljemom in Utrikom. Bratje so svojo posest v marki upravljali skupno. V listinah se večkrat skupno navajajo, največkrat zares Henrik, na drugem mestu je Leopold, na tretjem Viljem. I 1 rile se javlja samo enkrat. L mrl je še mlad. leta 1261. in je pokopan v Stični. Leopold Ostrovrhar se javlja prvič leta 1246. i n sicer sam. kot priča škofa Eberharda II.. ki se je tedaj mudil v Brežicah. Leta 1250 srečamo Henrika II. Ostrovrharja kot dobrotnika samostana v Kostanjevici in kot spokornika. Henrik je samostanu daroval 5 kmetij, ki so bile v kraju Brezje (»Reizeke«) pri Štatenbergu južno od Trebel nega in so spadale k doti njegove žene Gerbirge, ki je za odškodnino dobila vas Jelševec (»Gese«) pri Trebelnem. Henrik je to storil, da bi mu cerkev odpustila mnoge grehe. Pobudo mil je dal sam patriarh Bertold, ki se je mudil na Svibnem. Na Henrikovo željo ga je opat Gottfried v Kostanjevici izpovedal in je poslal na Planino subpriorja Kimona, ki je v grajski kapeli iz Gerbirginih rok simbolično sprejel darilo. V avgustu istega leta (1250) je patriarh Bertold obiskal Stično in je samostanu potrdil vso tisto posest, ki si jo je pridobil z ustanovami, nakupi, zamenami in si. Med osebami, od katerih je izvirala samostanska posest, najdemo tudi Ostrovrliarje: Mehtildo (mater Mehtiklis), Konrada in Henrika starejšega. Henrikove sinove, o katerih se pravi, da so samostan obdarovali zaradi velike škode, ki so mu jo napravili (pro gravi dani no ecclesiae illato). in še posebej Viljema, ki je samostanu poklonil pet kmetij v Gozdu (apud Forst) pri Trebelnem. V zvezi s tem omenja listina kot darovalca 11 kmetij tudi Konrada Galla in njegovo ženo Kunigundo. To nas opozarja na sorodstvo z Ostrovrharji, Galli so imeli svoj glavni sedež na Gamberku (Callenberg) nad Zagorjem. Vse to kaže, da so bili Ostrovrharji v dobrih stikih z oglejskimi patriarhi. To izraža tudi odločba, s katero je kralj Otokar leta 1265 kot toča j oglejskega patriarha podelil Henriku desetino, ki je pripadala točajskemu uradu in je bila prosta po smrti Alberta de Troghe. V tem času jih najdemo tudi v stiku s freisinškimi škofi. Leta 1252 je bil Leopold Ostrovrhar v freisinški Dobravi (na Krki), lani se je v korist freisinški cerkvi odrekel posesti Otavniku (v škocjanski župniji), ki jo je dotlej imel v zastavi, vendar si je obdržal zastavno pravico, dokler ne bo plačan dolg. To je storil v prisotnosti svojih bratov Henrika, Viljema in Lirika. Naslednji dan je dal enako izjavo njegov brat Viljem glede svojih pravic na posest v Telčah pri Otavniku v prisotnosti bratov Henrika, Leopolda in Lirika. Še istega leta (t 252) je bil Henrik II. Ostrovrhar v Škof ji Loki, kjer je z drugimi gospodi jamčil škofu Konradu, da ho Gerloch Jeten-berškii poravnal škodo, ki jo je napravil na freisinški posesti, in izpustil škofove ljudi. Naslednje leto (1231) Henrik zopet jamči škofu Konradu, tokrat pa za škodo, ki jo je napravil škofjeloški oskrbnik Heidenreicli Hallški in ga je škof zaradi tega zaprl. Nekoliko pozneje sta Henrik in Viljem Ostrovrbar posodila škofu večjo vsoto denarja in dobila v zastavo dve vasi. ki ju je imel nekoč od freisinške cerkve v zastavi Bertold Lokniški. Vendar je škof to posest odkupil. Posamezen stik je imel Henrik II. Ostrovrhar s samostanom v Vele-sovem. Leta 1260 mu je s pristankom žene in otrok daroval nevoljnika Ulrika, sina Eberharda »z Lenke«. Pogosto srečamo brate Ostrovrharje kol priče pri raznih dogovorih in kot sopečatnike: leta 1256 vojvodi Ulriku III. Sponheiniskemu (Leopold in Viljem): leta 1256 vojvodi Ulriku III. Sponheimskemu, ki deli posest z bratom Filipom (Leopold in Viljem); leta 1256 Roži, vdovi Otona Kunšperškega (Leopold); leta 1260 vojvodi Ulriku III. Sponheimskemu, ki obdaruje samostan Studenice s 6 kmetijami v Raki pri Krškem in dovoljuje vazalom in svojcem, da se na isti način spomnijo samostana tudi oni (Henrik): leta 1261 štajerskemu deželnemu glavarju Volku Rožmberškemu, ki prisodi samostanu v Reunu posest gradu Helfenstein (Henrik in Leopold); leta 1265 grofu Frideriku Ortenburškemu ob delitvi dediščine po bratu Henriku (Leopold) in Ulriku 111. Sponheimskemu. ki obdaruje Spital na Semmeringu (Leopold); leta 1265 Ulriku Lemberškemu (Žovneškemu). ki se poravna s krškim škofom glede nekili posestnih pravic (Henrik in Leopold) in Ulriku 111. Sponheimskemu, ki izroča freisinškemu škofu Konradu neko posestvo v Sebi (Leopold): leta 1268 Ulriku III. Sponheimskemu, ki daje svojo lastno posest kot odškodnino nadškof u Vladislavu za škodo, ki jo je utrpel po vojvo-dovem bratu Filipu (Henrik); leta 1269 briksenškemu škofu Brunonu. ki podeljuje neki fevd Gerlohu jetenberškemu (Viljem in Henrik). Večjega, skoraj usodnega pomena so postale zveze Ostrovrharjev s salzburško nadškofijo. Prirodno je bilo. cla je z njo stopil najprej v stik Henrik, saj je bil kot fevdni lastnik Planine in Podsrede njen sosed. Leta 1277 je on sam ali njegov sin Henrik III. postal glavar na brežiškem gradu. O tem govori pogodba, sklenjena z arhidiakonom Leopoldom, vicedomom Spodnje marke, kot zastopnikom nadškofa. Henrik Ostrovrhar Planinski se je z njo obvezal, da bo zvesto čuval grad Brežice, da ga bo na poziv takoj vrnil in se zadovoljil z dogovorjeno nagrado: pensione que pro custodi a mihi fuerit deputata videlicet que in vulgari porchvet dicitur. Nagrado l>o prejemal enkrat na leto in ne bo od oskrbnikov ničesar drugega zahteval. Vicedom mu je v nadškofo-vem imenu priznal pravico sodstva, iudiciiun provinciale. toda samo za zločine, za katere je bila predvidena smrtna kazen. Sodil bo tudi plemičem svojega okoliša An vsem tistim, ki se bodo vanj zatekli. Pogodba je bila zapisana v Sevnici. Salzbiirške nadškotije se dotika dolgoletni spor, ki ga je imel Henrik II. s Konradom Pišečkim (sicer sorodnikom), nad škofovi m vazalom Spor se je razvil v pravo borbo. Konrad Pišečki je ujel mlajšega Planinskega. Henrika III. in ga je držal kot talca. Končno je prišlo do poravnave. Konrad je izpustil ujetnika, Henrik II.. njegov oče, se je pa obvezal, da mu bo do meseca po sv. Mihaelu dobil oproščajna pisma od vojvode Albrehta Habsburškega, škofa Hartnida Krškega, Seifrida Krall i chberškega, Hartnida Wildonskega in Viljema Ostrovrharja. kajti vsem tem se je bil zameril, ko je ujel in zaprl Henrika HI. Ako bi katera od obeh strank kršila dogovor o poravnavi, plača drugi 1000 mark fenigov kazni. Ako bi bilo dvomljivo, kdo je porušil mir, razsodi namestili nadškof (Rudolf), ko bo bival na Štajerskem ali v marki. Stranki morata ustaviti prepir, dokler ne bi prišel. Ako bi med podložniki obeli strank nastali spori, naj jili gospoda poravna, da se sama ne bi začela prepirati. Poravnava je bila izvršena leta 1284. Naslednje leto 1285 Henrik II. Ostrovrhar že ni bil več med živimi. O tem priča darilna listina njegovega sina Henrika samostanu v Studencih, s katero poklanja nunam posest v vasi Preska pri Zagorju (in villa Pressitz in prouineia circa Castrum Muntperis) v svoj in svojega očeta Henrika dušni blagor: ob remedium anime mee, nec non dilecti patris mei domini Heinrici de Schaerfenberch. Henrik 11. Ostrovrhar Planinski je imel z Gerbirgo dva sina. Henrika in Friderika. Henriku (III) je zapustil Planino in Frideriku Podsredo. Dva sina je imel tudi Henrik III., prvi izmed njiju, Oton, je prevzel grad in gospoščino, drugi Ulrik, je pa postal salzburški kanonik in nato škof v Chiemsee. Henrik III. se nam javlja še januarja 1301. Ril je pečatnik listine, s katero je njegova sestra Jera Falkenberška podelila stiškeinu opatu Henriku in njegovi božji liiši 6 kmetij v Prihovii pri Planini. Henrik lil. si je najbrž pridobil veliko gospoščino Smlednik na i, kjer je izumrl stari rod oglejskih fevdnikov. Na kaki podlagi se je to zgodilo, ni jasno, najbrž je posest podedoval. Že leta 1299 je njegov sin Oton na Smledniku podelil loškemu meščanu Petru Silbersachu in njegovi ženi Ncclelki neko kmetijo pri Št. Juriju, ki jo je poprej imel od njega in njegovih prednikov v fevdu Peter z Reberce (na Koroškem). Otonu je sledil na Planini Henrik IV. Bil je oženjen z KI izabeto, ki je bila žovneškega rodu, saj prvega celjskega grofa Friderika I. imenuje svojega strica. Henrik IV. je bil poslednji Ostrovrhar planinske veje. Friderik Podsredski je pa imel tri sinove: Seifrieda, Friderika in Ulrika. Prva dva se sorazmerno malo javljata. Ulritk je pa postal župnik v Gradweinu in nato kanonik v Passauu. V zadnjih dveh desetletjih svojega življenja se je Henrik II. Ostro-vrhar precej umaknil iz vodstva celokupnega rodu in se je omejeval na svoje planinsko-podsredsko podrooje. Izjned bratov je najmlajši, UIrik, umrl leta 1261 in so ga pokopali v Stični. Po Henrikoveru delnem umiku je imel izprva glavno besedo brat Leopold, ki se nam javlja nazadnje z listino, izdano leta 1281. s katero je obdaroval samostan v Studenicah, kjer sta živeli njegovi dve hčeri, Elizabeta in Zofija. V tej listini omenja tudi svoji sestri Jero in Juto. Toda Leopolda je kmalu izrinil brat Viljem, zelo nemirna natura. Že leta 1270 je bil na čelu plemičev. ki so se povezali s Filipom, bratom koroškega vojvode I lirika III., hoteč preprečiti, da bi češki kralj Oto-kar II. dobil Koroško. Kranjsko in Slovensko marko, in je po neuspelem uporu pobegnil k Filipovemu zavezniku ogrskemu kralju Štefanu V. Ogrski kralj mu v mirovnem sklepu z Otoka r jem II. sicer ni nudil pravne zaščite, vendar mu je češki kralj odpustil in mu vrnil posest. Leta 1276 se mu je Viljem Ostrovrhar zopet izneveril, pridružil se je štajerskemu plemstvu, ki je podprlo Rudolfa Habsburškega v borbi proti češkemu kralju. Viljem Ostrovrhar napravlja vtis rojenega plemiča revolucionarja. Bil je v svojem času najbolj dramatična osebnost v Slovenski marki. Avgust Dimitz govori obširneje o njegovi usodi. Navaja besede pisca rimane kronike, ki ga v svojih verzih označuje kot ljubljenca koroškega vojvode Majnharda Goriškega, izza leta 1286 zastavnega vladarja Kranjske in Slovenske marke. Ko se je koroško in štajersko plemstvo uprlo vojvodoma Majnhardu in Albrehtu Habsburškemu, je stopil v vrste upornikov tudi Viljem Ostrovrhar. Bil je desna roka njihovega užaljenega in častihlepnega Ulrika Vovbrskega, ki si je obetal uspeli, ker sta mii nudila pomoč salzburški nadškof Konrad in dolnjeba varski vojvoda Oton 111. Ko je Ulrik Vovbrski prišel v hudo stisko, mu je prišel iz Slovenske krajine na pomoč Viljem Ostrovrhar. Sreča mu ni bila mila, padel je v bitki pri Grebinju (129?). Njegovo smrt je kronist povezal z zgodbo o čudežnem prstanu. Smrtno ranjen ga je Viljem na bojišču izročil svojemu prijatelju Auffensteinsikeinu. ki se je boril na nasprotni strani, z besedami, da mu bo prstan prinašal bogastvo in srečo, dokler bo svojemu vladarju zvest. Po kronistu je Viljem dobil prstan od kralja palčkov. Ko je Viljem prelomil zvestobo in se izneveril svojemu vladarju, je prstan izgubil svojo čarobno moč in nositelj je padel na bojnem polju. Dimitz je očividno v naglici zapisal, da je z Viljemom izumrl rocl Ostrovrharjev. Viljemovo nasledstvo je prevzel sin Rudolf. Blagohoten postopek obeli zmagovitih vojvod. Albrehta Habsburškega in Majnharda Koroškega, mu je omogočil, da je razmeroma lahko likvidiral posledice očetove udeležbe pri uporu. Leta 1293 je bil v Lincu, kjer sta se poravnali obe vojskujoči stranki: nadškof Konrad in bavarski vojvoda Henrik na eni in vojvoda Albreht in Majnhard na drugi strani. Nadškof in bavarski vojvoda sta se zavzela zanj in za druge plemiče, ki jih je zlasti bremenilo to. da so bili soudeleženi pri ujetju mladega Albrehtovega sina Rudolfa. Vojvoda Albreht je sprejel v svojo milost: Rudolfa Ostro-viharja. Konrada Pišečkega, Otona Kunšperškega in še nekatere druge. Glede udeležbe pri uporu so bile razprave tudi med Rudolfom in nadškofom. Leta 1298 poroča Friderik Lipniški. da je namestnik nadškofa določil Rudolfu Ostrovrharju kot odškodnino za škodo, ki jo je z izgubo konj utrpel pri spopadih z Žovneškimi in Freudenburškimi (ki se niso priključili uporu), desetino v nelkih krajih na Koroškem. V drugi listini, prav tako izdani v Lipnici leta 1299. potrjuje Rudolf Ostrovrhar. da mu je nadškof obljubil 200 mark graških fenigov za povrnitev škode, ki sta jo oče Viljem in on utrpela, ko sta se udeležila vojne, Rudolf sam pa proglaša kot nična vsa pisma, ki se nanašajo na povrnitev škode, izvzemši listino za 60 mark srebra, ki mu jih nadškof dolguje in zaradi katerih ima v zastavi PotoČarsko vas pri Novem mestu (Poitescliar). Rudolf škofu tudi obljublja, da s porokami ne bo svojih dedičev, moških in ženskih, odtegoval salzburški cerkvi in da se bo v takih slučajih posvetoval z njenimi predstavniki. Udeležba pri uporu leta 1291 se je tikala stvarno vsega rodu. S tem bi mogli spraviti v zvezo vdanost.no izjavo, ki jo je leta 1301 dal Oton Planinski. V izjavi, podpisani v Krminu, pravi Oton. da je postal zvest služabnik grofa Henrika Goriškega proti grofu Ortenburškemu, in mu obljublja, da ga bo marljivo podpiral z ljudmi in premoženjem, da mu bo odprl grad, kadarkoli bi bila potreba, in da se ne bo z nikomer dogovarjal brez nasveta in odobritve grofa Goriškega. Izjavo je podpisal tudi Rudolf Ostrovrhar. Bila je zaključek likvidacije upora. Vendar je udeležba pri uporu okrepila stike med Ostrovrhar ji in salzburško cerkvijo. Saj so Ostrovrharji nekako v tem času postali salzburški fevdniiki na važnem krškem gradu. Kako se je to zgodilo, o tem ni ohranjen noben zapis. Krško so nadškofje dobili od grofov Bogenskih. sorodnikov savinjskih mejnih grofov- oziroma grofice Herne, najprej v zastavo, nato pa v pravo last. Pomembni so postali tudi odnosi s freisinško cerkv ijo. Leta 1301 je Rudolf Ostrovrhar od škofa Emiha (Emcho) dobil v varstvo in oskrbo gradove Prežek. Klevevž in Otok ob Krki (Prevsekke, Chlingenvels und Gütenwerde). Škof mu je zato obljubil 100 modijev pšenice in 100 mo-dijev ovsa prežeške mere, četrtino vsega vina iz marke, mitnino na Otoku, zaupal mu je tudi skrb za ves urad in urbar v marki. Rudolf se je pa obvezal, da bo gradove dobro čuval s čuvaji in vratarji, kakor je bilo dotlej, vino bo najprej dobil škof, svoj delež bo vzel šele za njim. Brez sporov sicer ni šlo. Leta 1313 sta se freisinški škof Konrad in Rudolf z razsodniki poravnala v Ptuju. Rudolf Ostrovrhar se javlja še leta 1522, ko piše svojemu bratrancu Ulriku, tedaj kanoniku v Salzburgu, glede svojega sina, ki ga je namenil 16 Celjski zbornik 241 za duhovniški stan. Verjetno je bil to Hugon Ostrovrhar. poznejši ka-nonuk. ki je leta 1359 kot drugi svojega rodu postal škof v Chiemsee. Rudolf je imel brata l irika in Viljema, ki se sorazmerno redko javljata ter neimenovano sestro, poročeno z Viljemom Stražberškim. O Viljemu se nam poroča v zvezi z boji. ki jih je imel freisiinški škof Emiho z nemirnimi plemiškimi sosedi, zlasti Čreteškimi, ki so silili v njegovo posest. V teh bojih so Ostrovrharji pomagali škofu. V nekem spopadu so Creteški ujeli Viljema Ostrovrharja in škof je moral plačati za njegovo rešitev odkupnino 600 mark. Imel pa je Rudolf več sinov, poleg Hugon a še Ulrika, Rudolfa, kola, Viljema, Hartnida, Jurija ter hčer Katarino, poročeno s Pongraeem Krškim. Brez dvoma je njegova zasluga, da se je posest rodu močno razširila po vsej Slovenski marki. Ni pa bila dovolj ukoreninjena, zato je bila kratkotrajna. O njenem obsegu in njeni usodi se poučimo, ako se ozremo na odnos Ostrovrharjev do Celjskih grofov. Začelo se je na Šmanskem in Kozjanskem. Podsredshi potomci Henrika II. Ostrovrharja Planinskega so razen Podsrede kot krški fevd imeli tudi Kost.rivnico pod Bočem. Leta 1322 jo je Friderik II. Podsredski s pristankom svoje žene. ki je bila iz rodu grofov Sternbergov. in krškega škofa prodal Frideriku Žovneškemu. Leta 1338 je prišla na vrsto Pod-sreda sama. Friderik II. je umrl, čim je prodal Kostrivnico. za njim je leta 1331 šel brat Seifried. Dediča sta bila sorodnika Seifried iz Kranichs-berga in plemiči Sperenberški (fevdni lastniki spodnjega rajhenburškega gradu). Seifried je Frideriku Žovneškemu prodal svoj delež Podsrede leta 1338. Sperenberški pa leta 1339. Nekaj sorodnikov Podsredskih je le še bilo. Med njimi Jurij, ki je leta 1359 prodal Frideriku (zdaj že grofu Celjskemu) svoja posestva v Polju. Prelaskem in Last niču ter še nekaj drugih. Pridobitev Planine se je nekoliko zavlekla. Prvo poročilo o premoženjskih stikih med Henrikom IV. Ostrovrharjem Planinskim in celjskim grofom Friderikom 1. je iiz leta 1343. Celjski grof je Planinskega zajel v denarne mreže, posodil mu je prvih 100 goldinarjev. Dve leti pozneje (I >43) že izjavljata Henrik Planinski in Elizabeta, da pripade po njuni smrti grad Planina z vsemi ljudmi in posestvi, z odvetništvom in sodnijo. s trgom, gozdovi in vodami, s travniki in logi ter vsemi pritiklinami »ljubemu svaku grofu Frideriku Celjskemu in njegovim dedičem«. Naslednjega leta (1346) je grof Friderik posodil Henriku Planinskemu. njegovi materi Potentiani in Rudolfu Pišečkemu 76 mark oglejskih denarjev. Rudolf Pišečki je bil s svojim Pišečkim gradom salzburški vazal, vendar je bil iz rodu Ostrovrharjev in ožji sorodnik Henrika Planinskega. Odločitev glede Planiine je pa padla šele leta 1365. Lcdaj je Henri-kova vdova Elizabeta v oporoki svoja »strica« Ulrika in Hermana določila kot dediča Planine in vsega, kar je k njej spadalo in je že imel njen mož.'Nekaj mesecev pozneje je grofoma grad že izročila proti zagotovilu. da bo iz urbarja gospošeine prejemala letno kot preživnino od vsake marke funt graških fenigov in od davka 40 graških denarjev. Dv a meseca pozneje se je preživnini sploh odpovedala, ker je bila odškodovana na dr ug način. Še istega leta je umrla (1563) in njen zastopnik Nikolaj Gall je izjavil, da bo iz njenih imetij vrnjeno vise. kar je prejela iz planinskega urbarja. Kar so Celjski grofje pridobili na Šmarskem in Kozjanskem je bila osnova, na katero so vezali druge pridobitve; tako so tam zaokroževali svojo posest. Nič manj pomembne niso bile zveze Celjanov z Ostnovrharji v Slovenski marki. Omogočile so uspešen prodor v tedaj tako važno pokrajino. Šlo je za zveze s sinovi Rudolfa Ostrovrliarja. ki so bili fevdalni posestniki treh večjih gradov. Svibnega, Lanšpreža (v Gradišču pri Trebnjem) in Krškega, ter mnogih drugih posestev. Toda posest je bila last številnih pripadnikov rodu. Kakor njihovi sorodniki na Kozjanskem so tudi oni cesto občutili neprijetnosti gospodarske krize in so rabili denar, zdaj pa zdaj se ta in oni sklicuje tudi na sorodstvo s Celjskimi grofi. Najbliže celjskemu področju je bilo Svibno. Ulrik. gospodar enega dela Svibnega. je s Celjani najprej stopil v gospodarske odnose. Leta 1343 sta se brata l irik in Viljem Ostrovrhar obvezala, da bosta vrnila Irideriku Celjskemu in Henriku Viltuškemu dolžnih 400 mark starih oglejskih fenigov. Še istega dne (I. maja) se je Ulrik obvezal, da brez znanja in pristanka grofa Friderika Celjskega in Henrika Viltuškega svojega dela gradu ne bo zastavil, ne prodal. Denarni odnosi so se razvijali dalje. Leta 1349 je bil grof Friderik Viljemu Ostrovrharju porok za 200 mark oglejskih fenigov, ki si jih je ta izposodil pri Frideriku Ptujskem, tedanjem maršalu Štajerske. Leta 1351 mu je bil zopet porok za izposojenih 30 mark dobrih oglejskih denarjev. I a Viljem Ostrovrhar je bil tudi miinisteriaini solastnik krškega gradu. Leta 1351 je svoj del z mnogimi pripadajočimi posestvi prodal grofu Frideriku za 1300 mark oglejskih denarjev. Leta 1351 je Viljem prodal Frideriku Celjskemu še 45 kmetij. Leta 1358 sta se Viljemu pridružila še brata Kolon in Rudolf, skupaj so prodali Frideriku Celjskemu več obdelanih in pustih kmetij v raznih krajih. Leta 1561 je med Viljemom Ostrovrharjem in celjskima grofoma Ulrikom I. in Hermanom 1. nastal spor zaradi raznih medsebojnih obveznosti. Rešili so ga posredniki: Friderik Wallseejski. Friderik Lipniški, Henrik Planinski in Ivan Kumšpcrški. Zveze so se nadaljevale. Leta 1366 je Viljem Ostrovrhar obljubil Celjskima grofoma, da jima ne bo v ničemer nasprotoval, ampak jima bo vedno pomagal razen proti deželnemu knezu, grofa sta pa obljubila, da ga bosta kot milosti ji va gospoda vedno podpirala in ščitila. Medte m so tudi drugi Os'trovrharji sklepali posebne pogodbe s Celjani. Hartnid (Hertneid) Ostrovrhar je leta 1353 potrdil, da pripada pravica ribolova v Lavi. imenovani »Kossizewitz«, ki so jo dotlej imeli Ostrovrharji. grofu Frideriku Celjskemu. Kje je bila ta lava. ni mogoče določiti, vsekakor na Savi, ki je česio menjavala svojo strugo, lave zasipala in si delala nove. Navedeno lavo navaja tudi brežiški urbar iz leta 1309. Isti Hartnid je leta 1353 prodal grofu Frideriku svojo tretjino krškega gradu z vsemi kmetijami, domci, ribolovi, sodnijami, odvetniki in posestjo na samem grajskem hribu. Konec istega leta mu je prodal tudi 3 kmetije v Mrtvicah (Merlwitz) med Krškim in Krško vasjo, ki jih je bil kupil od Gerlaha Praka. Kot prodajalca srečamo tudi Jurija Ostrovrharja. On in njegova žena Kunigunda sta leta 1358 prodala grofu Frideriku za 220 goldinarjev dobre teže 10 kmetij, ki so bile Kumigundina jutrnica. Naslednje leto mu je prodal več posestev v Malenski vasi (Matzleinsdorf) pri Mirni peči, v Radulji (Radul) pri Trebnjem, v Petrovi vasi (Petersdorf) itd. Nekaj let pozneje (1367) je Jurij Ostrovrhar prodal grofoma Ulriku in Hermanu grad Lanšprež (Landpreis), svojo pravo last in očetovo dediščino, z vsemi pritiklinami in posestvi. češče srečamo kot pogodbenika Kolona Ostrovrharja. On se leta 1359 priznava za fevdnika grofa Friderika, ki mu je podelil v fevd več posestev. Leta 1364 je Kolon prodal grofoma Ulriku in Hermanu dvor pri Krškem z vsemi pritiklinami. leta 1565 pa deželsko sodišče v Tihaboju pri Mirni (zu Techwoy an der Windischen Mark) z vsemi pritiklinami proti prejemu nekega drugega posestva. Leta 1366 je Kolon obljubil celjskima grofoma, da jima bo z imetjem in krvjo zvesto služil proti vsem sovražnikom. Še istega leta sta Kolon in žena prodala grofoma več kmetij v različnih krajih. Leta 136S so bratje Ostrovrharji prodali združilo celjskima grofoma delež, ki so ga še imeli na gradu Krškem z grajskim hribom, s stavbami, z gozdovi, s pašniki in sadovnjaki, domci. gorskimi pravicami, desetinami, odvetništva, sodišči in vsemi drugimi pritiklinami. Iz tega se vidi. da je bila Krška gospoščina zelo velika, grofje so pa tudi nanjo polagali veliko važnost. Po vsem tem je Viljem Ostrovrhar, verjetno najstarejši med brati, leta 1372 izjavil, da je postal zvest služabnik plemenitega gospoda grofa Hermana Celjskega, in mu je obljubil, da bo s svojim lastnim gradom Svibnim Celjanom vedno na uslugo. Grof Herman I. je njegovi obljubi verjel in mu je še istega leta izročil v fevd gradova Lanšprež in I rebnje (Landpreis und Treuen) z vsemi pritiklinami, pričakujoč od njega, da mu bo služil koit zvest vazal. Leta 1578 sta Rudolf in Viljem Ostrovrhar zastavila grofu Hermanu in grofu Viljemu clomec in svobodno hišo v trgu Otoku (Freyung zu Gutenwerth in dem Markte) z vsemi pritiklinami za 18 funtov dunajskih denarjev. Še istega leta sta imenovana brata obema grofoma zastavila s pravico clo odkupa v treh letih 25 veder gorske pravice in vinsko desetino 14 vinogradov v gorici, imenovani Plasseneck (morda Zaplaz pri Čatežu). Leta 1386 je Viljem Ostrovrhar dovolil grofoma Hermanu in Viljemu. da odkupita stolp v Trebnjem in vsa posestva, ki jima jih je zastavil. Dne 10. avgusta 1388 je Viljem Ostrovrhar priporočil grofoma svojega sina Viljema mlajšega in ju prosil, da bi skrbela za njegovo posest. Istega dne sta Viljem starejši in mlajši izdala oporoko, s katero sta izjavila. da pripada po njuni smrti vsa njuna posest celjskima grofoma Hermanu in Viljemu. Nekako leta 1327 so si Ostrovrharji pridobili nekdanjo vojvodsko Kostanjevico (grad na otoku med dvema rokavoma Krke, po Valvasorju naj bi bil pridobitnik Hugon Ostrovrhar), leta 1388 je pa prišel grad v celjske roke. Leta 1399 je tudi Jera Ostrovrška, vdova Ivana, točaja z Ostrovice, prodala grofu Hermanu več mlinov, kmetij, gorskih pravic in vinogradov za 400 funtov dobrih dunajskih fenigov. Prodana posest je bila vsekakor njena dota. Leta 1330 se javlja sicer popolnoma neznani Herman Ostrovrhar. On je s krškim škofom Geroldoin zamenjal nekaj svojih kmetij pri Mokronogu s kmetijami pri Judenburgu in Donawitzu. Posestna oblast Ostrovrharjev se je v Slovenski krajini bližala svojemu koncu. Videli smo, da je prišla v glavnem v roke celjskih grofov. Habsburžani tega očitno niso radi videli. Neposredno so se pravno lahko vmešali samo glede Svibnega. ki je še vedno veljal kot vojvodski fevd. Vojvoda Leopold III. je leta 1382 Izrinil Ostrovrharje s Svibnega in jih odpeljal v Maribor, kjer jim je v bližini našel posestno nadomestilo. Na njegovo prošnjo sta opat in kapitelj v Št. Pavlu na Koroškem podelila v dosmrtno uživanje Viljemu Ostrovrhraju itn njegovima sinovoma Viljemu in Ivanu posestva in kmetije v Fiirštu pri Sv. Križu nad Mariborom, ki jih je imel poprej umrli Gottfried Mariborski. Vendar tu Ostrovrharji niso ostali dolgo. Že leta 1390 je samostan isto posest podelil Haugu De-vinskemu (Tvbein) in njegovemu sinu Reinpireohtu, ki sta imela tedaj Gornji Maribor. Kako je do tega prišlo, nam pojasnjuje navedba v Hag-novi Kroniki. Po njej so se Ostrovrharji vrinili na Svibno in ubili voj-vodskega fevdnega posestnika Pavla Ramunga. Vsekakor se Ostrovrharji na Svibnem niso držali. Na njem najdemo vojvodske oskrbnike oziroma zakupnike. Popolnoma pa Hasburžani Celjanom le niso odrekali njihovih pravic. Leta 1434 je Friderik Avtsrijski mlajši zase in v imenu vseh ostalih avstrijskih knezov izjavil, da lahko dajejo določene svibenske kmetije v fevd samo grof Herman in njegovi nasledniki. Grofje se pa tudi niso dali popolnoma odvrniti od Svibnega. Nji-liove fevdne knjige govore o podelitvah kmetij in dvorov v neposredni okolici gradu, tudi v samem trgu. Leta 1441 je grof Friderik odvzel več posestev, med njimi dvor v Svibnem Radečami Artu, ker se mu je izneveril in je v vojni, ki so jo imeli Celjani s Friderikom Avstrijskim zaradi svojega povišanja v deželne kneze, stopil na stran vojvodskega glavarja na Svibnem. to Cs OSTRO VH AR JI Konrad 1196 oo Mehtilidis Henrik 1182 oo Vojničanka Henrik 1255 Geirbirga Planinska Leopold 1246 Viljem u. 1293 Ulrik u. 1261 Jera Juta Henrik Friderik Jera Planinski Podsredski Falken-berška Elizabeta Zofija Rudolf lirik Viljem hči N OG Ulrik .cpanen-berški hei N OO Viljem Stražber-ški Oton 1292 Henrik u. 1362 oo Elizabeta Zovneška škotf Ulrik Seifried. Friderik, kanonik Ulrik Lirik Rudolf Kolon oo Katarina Viljem jem Hartwid Ivan Jurij Herman škof Katarina Jera Hugon oo oo Pougrac tvan Krški touaj Ostroviškji Vse v rodovniku navedene osebe resnično nastopajo v zgodovinskem dogajanju. Ker je a listinah h- tu in tam označen sorodstveni odnos, sem se moral marsikje odločati hipotetično, vendar sem v vsakem primeru poiskal maksimalno verjetnost. Letnice pomen ja j o leto, kdaj se osebo prvikrat javljajo. Otona (1292) in Henrika (f 1<362) navaja Pirehegger kot eno osebo, česar pa ne morem sprejeti, ker tedaj pri nikomer niso rabili dvojnega osebnega imena. Valvasor pravi, da je bil v cerkvi sv. Križa napis, ki je navajal Pavla Ostrovrharja kot njenega /.graditelja: Hoc opus Vieri fecit Paulus de Scharfenberg sub anno Domini millesimo trecentesimo vicesimo quarto. Todä kakega Pavla Ostrovrharja nobena listina ne omenja. Ostriov rharji so si od Habsburžanov pridobi]i tudi skrajni jugo-zapadni del laške gospoščine. Mišljen je grad Rek&fajn (Ruckenjtein), ki je l)il zapadno od Boš tan ja, na južni strani Mirne. Leta 1313 ga je Friderik Lepi zastavil Rudolfu Ostrovrharju. Na ta grad sta si pa pridobila neke pravice tudi Rudoifova brata Hartnid in Junij, kajti leta 1328 je Friderik Lepi dovolil Rudolfu, da odkupi grad od svojih bratov za 300 inark, ob tej priliki mu je priznal tudi 100 mark proti pogoju, da mu Rudolf pošlje na Švabsko 3 oborožencev. Nekoliko pozneje (1336) sta vojvodi Albreht in Oton priznala Rudolfu Ostrovrharju. ženi Katarini in njunim dedičem 40 mark, zapisanih na grad Rekštajn in razen tega še 40 mark za popravilo gradu proti obvezi, da pošljeta v boj proti ogrskemu in češkemu kralju 8 oborožencev. Toda posest gradu je kolebala. Leta 1399 ga je od vojvode Viljema dobil v zastavo Friderik s Čreteža. Vendar se pojavljajo na njem zopet Ostrovrharji. O-tem zvemo leta 1425, in sicer posredno. Tedaj je Herbart Turjaški imel v zastavi Rekštajn. ki ga je dobil od Ostrovrharjev. Od njega ga je vzel v zastavo Ivan Peimešiki pod pogojeni, da ga izroči Ostro-vrharjem. ako bi ti vrnili zastavnim». To se je vsekakor zgodilo, kajti leta 1430 ga je celjski grof Friderik II. hkrati z Boštanjem 3 VERA KOLŠEK. RIFNIK V ANTIKI Drugo stoletje naše ere clo sedemdesetih let pomeni za rimski svet pa tudi za naše kraje obdobje miru in s tem v zvezi tudi višek gospodarskega, kulturnega in političnega vzpona. Cesar Trajan (98 — 117) je v začetku II. stoletja podjarmil Dacijo (današnjo Romunijo) in jo vključil kot provinco v rimski imperij. S podjarmljenjem te bogate dežele je postavil temelje blagostanju. Blagostanje pa ni bilo le v Rimu, pač pa se je odražalo tudi v provincah, med njimi v provinci Noricum, v katero so bili vključeni tudi naši kraji. Iz tega obdobja izvirajo najlepši spomeniki rimske dobe, ki so se nam ohranili do današnjih dni. Spomnimo se samo veličastne nekro-pole v Šempetru. Celeja, ki je zrasla iz keltske naselbine, dobi prav v tej dobi svojo največjo razprostranjenost in po svojem obsegu daleč presega kasnejše srednjeveško Celje. Lepi in zanimivi so kamniti spomeniki mesta, ki jih večino hrani Mestni muzej v Celju, nekatere med njimi pa tudi graški in dunajski muzej. Celeja ni bila le močno trgovsko središče, kajti tu je bilo važno križišče cest, ki so se iz mesta usmerjale na sever, vzhod, zahod in jug, cvetela je tudi obrt, predvsem kanmoseštvo. Nenehno udarjanje kladiva v kamnoseških delavnicah, cla zadoste številnim naročilom za nova svetišča, javne zgradbe in druge spomenike, ki prihajajo iz bližnje in daljnje okolice clo celejanskih kamnosekov. Štev ilne najdbe izpričujejo gosto naseljenost izven mesta. Po dobro oskrbovanih cestah, kar dokazujejo številni miljniki, potujejo poleg vojaških enot, ki so stražile in varovale severno mejo imperija na Donavi, še popotniki in trgovci, ki trgujejo z dragocenim nakitom, posodo, tkaninami in dišavami. Ena izmed cest, ki je povezovala Celejo s severovzhodnimi kraji, je držala tudi po dolini \oglajne mimo Šentjurja, Ponikve, Šmarja pri Jelšah in Rogatca proti Ptuju. Prav iz bližine Šentjurja pod obronki južnih hribov, so znane rimske hiše, od tu izhajata dve srebrni svetilki in edinstvena najdba — bronasta »Germanikova« glava. Takšna je bila približna slika pri nas, ko je v sedemdesetih letih drugega stoletja pretresel severno mejo rimskega imperija na Donavi vpad barbarskih plemen Kvadov in Markonianov. Prodrli so globoko v državo, a pr\i vpad je bil kmalu zavrnjen. Vseeno je bilo konec miru in brezbrižnosti. Hitro so začeli ljudje iskati zatočišča in varne, težje dostopne kraje. \ Celeji, ki do takrat ni imela obzidja, so ga hiteli gradili. Prebivalstvo, ki je stanovalo v neposredni bližini mesta, je zapustilo svoje domove in se naselilo \ mestu. Po mlogu cesarja Marka Avrela so zgradili veliko vojaško taborišče v I oči (i pri Polzeli in tu se je ustavila II. italska legija, ki je bila pioslana iz Solina v Dalmaciji, da brani severne kraje države. Tudi bolj odmaknjene naselbine so se obdale z utrjenimi zidovi, l aki naselbini poznamo na Brinjevi gori nad Zrečami in na Rifniku nad Šentjurjem. Rifnik nad Šentjurjem je že po svoji obliki markantna točka ob južni strani doline nad Voglajno. S svojim strmim severnim in položnim južnim pobočjem predstavlja odlično strateško točko s čudovitim razgledom na sever, vzhod in zahod. Sam vrh Rifnika, ki je visok 570 ju, sestoji iz dveh enako vtisdkih vzpetin. .Na zahodni vzpetini se je razprostirala prazgodovinska naselbina, ki je nastala že v mlajši kameni dobi. na prehodu v bronasto, dosegla za Ilirov svoj največji vzpon, naselili so jo tudi Kelti, vendar ne več v takem obsegu. Na vzhodni vzpetini je kraljevala antična naselbina, ki pa je dobila največji obseg šele v pozni antiki, ko so se začeli veliki premiki ljudstev, doba, ki jo označujemo kot preseljevanje narodov. Kakšna je bila podoba rifniške naselbine v keltski dobi in neposredno za njo sledeči rimski, ko je v prvem stoletju šele začetek rimske civilizacije in roma-nizaeije, nam ni znano. Dejstvo je, da je Rifnik še vse premalo raziskan, da bi nam lahko dal definitivno sliko življenja ljudi na Rifniku skozi tisočletja. Z gotovostjo pa že tudi po dosedanjih izsledkih lahko trdimo, da tudi to obdobje ni ostalo brez prebivalcev na gori. Prvi je antično naselbino raziskoval Walter Schmid s letih med drugo svetovno vojno. Gradivo, ki ga je izkopal, se danes nahaja v graškem muzeju Joanneumu in ni objav ljeno, prav tako niso objavljeni rezultati raziskovanj. Edini skromni pogled v to izkopavanje nudi članek W. Schmida v Entersteierischer Kalender za leto 1944. kjer na poljuden način in izredno tendenciozno obravnava naselbino na Rifniku. Pripisuje jo Vzhodnim Golom in s tem dokazuje avtohtonost germanstva v naših krajih. Iz zemljevida, ki ga je objavil isti avtor v Zeitschrift des historischen Vereins für Steiermark 1943, tabela VII, je razvidno, kje leže antične hiše in kje je delala arlieologova lopata med nemško okupacijo. Mestni muzej v Celju je že nekaj let raziskoval prazgodovinsko naselbino na Rifniku. Da bi nam situacija v antičnem obdobju postala bolj jasna, so se arheološka izkopavanja v letih 1962 in 1963 obrnila tudi v to smer. Izkopavanja so se v obeh letih vršila na antičnem obrambnem sistemu in naselbini: prav tako pa smo izkopavali tudi na grobišču, ki je bilo slučajno odkrito leta i960 pri rigol an ju vinograda na posestvu Fanike Bohinc, vulgo Jazbec. NASELBINA Vzhodna vzpetina Rifnika je tudi proti jugu precej strma, a ima manjše terase, katere so ljudje v rimski dobi izkoristili in postavili na nje hiše. Obe vzpetini sta med seboj povezani z grebenom. Prav v tem predelu se stikata ilirska in antična naselbina, fukaj je bilo že med drugo svetovno vojno odkritih pet ilirskih hiš, nekaj metrov proti vzhodu pa lepo zidana antična hiša, ki jo ljudje še danes imenujejo kovačnica zaradi mnogih železnih predmetov in ognjišča, ki se je nahajalo ob izkopavanjih v hiši. In ravno tu nekje med obema vrstama hiš bi lahko pričakovali zbiralnik za vodo, ki je bil za življenje na Rifniku nujen. V letu 1963 je bila na južni strani petih ilirskih hiš odkrita večja apiienica z dobro ohranjenim apnom. Tik ob njej se je nahajala rimska keramika: tem nos i v krožnik in rdeč vre, iz drugega in tretjega stoletja. V neposredni bližini so odkrili leto dni prej bronasto zaponsko-sidrasto fibulo, ki jo datiramo v drugo stoletje. Vse to priča, da je apneniea pripadala prebivalcem, ki so naseljevali Riifnik v rimski dobi. Po vsej verjetnosti se je prebivalstvo na Rifniku pomnožilo za vdora Kvadov in Markomanov, s tem pa se je tudi začela intenzivna graditev hiš. Že YV. Sehmid omenja v svojem članku, da so hiše grajene na rimski način. Zidane so iz lomljenca. vezanega z malto, in krite z opeko. Okna so bila zasteklena, vrata pa opremljena s ključavnicami in zapahom. Fragmenti rimskih tub ulov (votle opeke) so dokaz, da so tudi na Rifniku poznali neke vrste centralno kurjavo, katere kurišče je bilo pod podom, topel zrak pa se je širil po votlih opekah za ometom po stenah. Vse to so nam potrdila tudi izkopavanja leta 1963. V eni izmed hiš. izkopanih med vojno, je še danes dobro viden tlak iz estriha, vendar vse hiše niso bile tako razkošne. V dveh hišah, izkopanih leta 1963. so tla zravnana z nasipom, na katerem je bila plast steptane ilovice. To se je dalo ugotoviti v hiši I. ki je stala 4 m nad obzidjem IV, »a majhni terasi. Lliša je imela le en stanovanjski prostor, velik 6,20 X 3,90m. Vhod je bil na zapadni strani in sicer so prihajali v stanovanjski prostor skozi nekako preddverje, široko 2m. V severovzhodnem vogalu je bilo še delno ohranjeno ognjišče velikosti 1.20X1.20 m in ravno ob ognjišču se je ohranil tlel tlaka v hiši. l ik ob ognjišču je ostala železna grebljica in del železnega kotlička. Glinaste posode je ostalo le malo, prav tako skromni so bili ostanki strešne opöke in okenskega stekla. Steklenička iz svetlo-zeltnega stekla priča, da je bila tudi na Rifniku v uporabi steklena posoda. Enak tip hiše s preddverjem so odkrili tudi že med vojno. Hiša II je po svoji obliki bolj primitivna, vendar so zato najdbe bogatejše. Verjetno gre pri tej hiši za kletne prostore stavbe. Hiša nima ravnih tal. le ogromne razčlenjene skalle in šele nad skalo se začenja venec kamenja, ki predstavlja temelj hiše. Med skalami so ugotovljena kar tri ognjišča, za kar nam govori ogromno žganine in ožgana skala. Tudi precej železne žlindre je med najdbami. Vse to kaže, da je bila v tem prostoru kovaška delavnica in šele nad delavnico se je dvigal stanovanjski prostor. Med SI. 1 Rifnik, del arhUraoa najzanimivejšimi predmeti so ključ s ključavnico, zapah, fragmenti stekleničk in bronast novec cesarja Hadrijana (II? 1%). Velikost hiše je 7 X 8 m. Obe hiši in med vojno odkopane tri hiše imajo le po en stanovanjski prostor. W. Schmiid je na samem vrhu vzpetine odkril hišo, ki je bila razdel jena na več stanovanjskih prostorov. Ker pa ne obstaja nobena skica im se na terenu ne da več ugotoviti tlorisa stavbe, ne vemo, koliko je imela prostorov in kakšni so bili. Schmid govori o arhitravih pri tej hiši in sklepa, da je bila stavba last poglavarja naselbine. Verjetno gre za arhitrave, podobne arhitravu za obzidjem lil, ki je bil že sekundarno uporabljen kot gradbeni material pri popravilu obzidja (si. 1). Schmid opisuje tudi kopališče, ki bi ga naj odkrili na robu terase in ki zaradi poman jkanja vode na gori ni bilo razdeljeno po rimskih navadah na caldarium, irigidariuni in tepi-darium, ampak je imelo le parno kopel, brez prostorov za mrzlo in LEGENDA: E232 SCNMIDOVA IZKOPAVANJA MED II. SVETOVNO VOJNO. 1. RIMSKA APNENICA 1963. 2-3.HIŠI 1963 4. GROBIŠČE 1962-196». I-IV OBZIDJE 1962-1963^. (III. OBZIDJE S STRAZARNIC0.1962 J ioplo kopel. Ravno na tem mestu je Selim i (1 zadel ob obzidje, ki ga je pa imel za južno steno kopališča. Zato se človeku vzbudi tudi dvom ob lokaciji kopališča. Ali res niso Rimljani imeli boljšega prostora za postavitev kopališča, kot prav ob obzidju? In še na enem mestu se je Selimid srečal z obzidjem in sicer ga je po njegovi skici Rifnika (glej tloris), odkril kar nad 30 111 v dolžino in zopet mislil, da je južni del stavbe izrednih dimenzij. Z gotovostjo lahko danes trdimo, da je stalo na Rifniku 6 stanovanjskih hiš: to pomeni za tako odmaknjen kraj kar lepo strnjeno naselbino. Po najdbah sodeč so bile hiše več stoletij v uporabi, od konca drugega stoletja, ko so jili pričeli graditi, pa vse do preseljevanja narodov v šestem in sedmem stoletju. Da je naselbina bila močna ravno v tej burni dobi, nam priča bogato grobišče na južnem pobočju Ritmika. Seveda so v tem. razmerova dolgem časovnem razdobju hiše poprav l jali, prezidav ali in verjetno nekatere tudi opuščali. Vendar nam prezidave hiš zaenkrat niso znane, ker celoten teren še ni raziskan1 in lahko domnevamo, da zemlja skriva še nove hiše. Lahko pa sklepamo na razne prezidave ravno iz podobnih del. ki so jih izvedli na spodaj obravnavanem obzidju. Pripomnim naj, da tudi vseh hiš niso zgradili naenkrat, temveč postopoma, kar nam povedo različne kvalitete zidov v posameznih hišah. Čim mlajša je bila hiša. tem slabše je bila grajena. OBZIDJE Obrambni sistem Rifnika oklepa vrh na zahodu, jugu in delno tudi na vzhodu. Severna stran je brez obzidja, ker zaradi izredno skalnate strmine ni bil potreben. Med tem. ko z zahodne strani preide v lepem loku na južno stran in teče nato ravno, se le rahlo usmeri proti vzhodnemu zaključku proti severu. Smer obzidja je narekoval sam teren. Obzidje stoji na robu razmeroma široke terase. Vidno je bilo na terenu kot nasip porušenega kamenja, preraslega z grmičevjem in drevjem. Zaradi takšnega videza ga je verjetno W. Schmid označil kot prazgodovinski obrambni nasip. Izkopavanja so se vršila na štirih mestih obzidja in sicer na obeli zaključkih — severozahodnem in vzhodnem, vmes pa še na zahodu in jugu. Zaradi boljše orientacije so sonde označene s številkami I — IV. v smeri od zahoda proti vzhodu. Raziskovanja smo pričeli na severozahodnem zaključku obzidja (obzidje I). Obzidje je tukaj zaključeno s konitrafornim zidom, ki leži diagonalno na obzidje in je na zapadni strani ojačen z oidobeljenim vogalom, ki je zidan iz peščenih blokov. Ves ostali kontraforni zid je iz lomi jenca. v ezanega z malto, sestav ljeno iz rečnega peska in apna. Ohranjeni zid je dolg 4 m. naprej pa je porušen, tako da ne sega več do roba prepada, kjer bi ga lahko še pričakovali, da bi lahko opravil svojo funkcijo varovanja. Vendar ie bil porušen v novejši dobi. ko so na vrh Rifnika speljali kolovoz. Širina kontrafornega zidu je 65 cm. Naslonjeno na kontrafor poteka obzidje, ki ima kar zavidljivo širino 120 cm. Obzidje je grajeno iz lomljenca in na notranji strani precej porušeno. Pod ruševinami in pod humusom je v globini 35 cm črna kulturna plast s temnosivo keramiko, močno mešano s peskom, vmes pa srednje velik rimski bronast novec iz tretjega stoletja. Tik pod rimsko keramiko je tudi prazgodovinska prav tako pa tudi nad rimsko kulturno plastjo. To ne preseneča, ker je tik nad obzidjem na zahodnem vrlin ilirska naselbina in erozija je mnogo SI. 2 Rifnik, severozahodni zaključek obzidja keramike nanesla za obzidje. S prazgodovinsko keramiko smo se sre-čavali na vseh štirih predelih odprtega obzidja (si. 2). 20 m od obzidja I smo odprli v dolžino 4 m obzidje II. To je nekoliko slabše ohranjeno in sicer le do višine 50 cm. Širina je ohranjena in meri 110 cm. Na tem odseku obzidja je bilo mnogo fragmentov rimske opeke — tegul. Tik ob obzidju je ležala večja opeka kvadratne oblike. Kamenje, ki je opeko obdajalo, je bilo zelo krhko, kot da bi bilo v ognju. Morda gre za manjše kurišče, vendar o žganini ni bilo nobenih sledov. Prav tako kot obzidje I je tudi tukaj obzidje grajeno na živi skali, ki je tu in tam vko-mponirana v zid. Na jugu, v bližini XXIII. poligonske točke, smo odkrili obzidje v dolžini 12 m. Ta del obzidja je najbolj zanimiv zaradi tega, ker je na zunanji strani obzidja stražarniea. Verjetno je edina ob celotnem obzidju, ker se nahaja približno v sredini južnega dela obzidja in so s tega mesta imeli dober pregled na celoten južni predel doline. Obzidje je v tem predelu ohranjeno v višino preko 2 m. Zid je debel 70—75 om. Enako debel zid je tudi pri ostalih treh istenah stražarnice, ki je naslonjena ob obzidje na zunanji strani. Zanimiva je struktura obzidja. Na mestu, kjer se zapadna stena stražarnice dotika obzidja, je le-to grajeno iz peščenih blokov do globine 1 m, naprej je zid slab in pri globini 150 eni preneha, a le na tem mestu. Če pogledamo obzidje, dobimo vtis, da je bila stena stražarnice vrinjena v obzidje. Tako si lahko razlagamo tudi veliko globinsko razliko v obzidju. Ves ostali del obzidja je enotno grajen in dobro ohranjen. Ob odseku zidu iz peščenih blokov so tudi v zemlji podobni bloki, ki so služili kot gradbeni deli stavbe in so na obzidju že v sekundarni uporabi. Med bloki je tudi arhitrav, ki ima na profilaciji sledove malte. Vse kaže, da je bilo zidov je kdaj popravljeno in material za popravilo vzet iz rimskih hiš v notranjosti obzidja. Med rimsko je bila tudi tukaj prazgodovinska keramika in vretenca cd statev. Celo neolitska kamnita sekira se je znašla za obzidjem. Stražarniea ima velikost 5,30X3,50 m. Ob severni in zapadni steni poteka I m nižje od ohranjenega zidu stopnica, ki je pokrita z estri-hom, zidana je iz lomljenca. Preseneča izredno gladek zid stopnice. Široka je ob severni steni 40 cm, ob zapadnii pa le 20 cm. Morda je služila kot klop v stražarnici. Na severni strani je na stopnici ležal 17 cm visok peščen kvader (40X 55 cm). 10 cm pod stopnico pa drug, visok le 8 cm (25 X 20 cm). Služila sta kot stopnici k vhodu (si. 3). Prav na tem mestu smo v obzidju odkrili vhod v stražarnico. ki je bil 130 cm širok in prekrit z dobro malto. Vhod so pri kasnejših popravilih obzidja zazidali s slabim zidom. Stražarniea je imela tla iz steptane rumene ilovice. Nivo tal je 120 cm pod ohranjeno višino zidu. Seveda pa zid ni bil tako v isoko ohranjen na vseh štirih stranica h kot na severni, to je na obzidju. Stavba je bila postavljena že pod teraso v precejšnji strmini in se je z leti porušila. tako da smo od obeh južnih vogalov dobili le še spodnji venec kamenja. Zanimiva je zapadna stena stavbe. Ko so popravljali in pri tem zazidali tudi vhod v stavbo, so morali misliti na nov vhod. In res smo ga odkrili v zapadni steni. Stena je razmeroma dobro ohranjena v dolžini 2.30 m. Do sem sega tudi zahodna stopnica. Takorckoč dvojni zid (stopnica in stena) je preprečil rušenje. Tukaj je tudi 90 cm širok vhod v stavbo in sega skoraj do vogala. Danes težko razumemo, zakaj so zazidali vhod na severni strani in napravili novega izven obzidja. Na ta način je postala stražarniea lažje osvojljiva. K novemu vhodu je držalo stopnišče preko obzidja. lo stopnišče je le slabo ohranjeno in to le na zunanji strani obzidja, medtem ko ga na notranji strani lahko le domnevamo, Tukaj smo našli le že zgoraj omenjene kvadre — arhitektonske Ogrlica (steklo — jantar) Bronast uhan s kocko Bronasta fibula hBHRI Zlati uhani s košarico Bronasta pasnagspona _ .. 7nast pašni okov SI. 3 Rif'nik, vhod v stražarnieo dele, ki so ležali razmetani oh obzidju. Morda so bili sestavni deli stopnišča. V letu 196? smo odkrili obzidje IV. To je vzhodni zaključek obzidja, kd je najslabše ohranjen. Leži na skrajnem robu terase, tik nad skalnatim prepadom. Tukaj lahko opazimo, da je zid najbolj prilagojen terenu s tem, da je živa skala že sestavni del obzidja. Sam rob zaključka je porušen v prepad in imamo na 8 m dolžine, kolikor smo na tem mestu odkrili obzidje, ohranjenega v višino le 50 — 50 cm. Tudi tukaj podpira 10 Celjski zbornik 289 obzidje močan podporni zid kontrafor. ki leži pravokotno nanj, drugače od zahodnega, ki je diagonalen. V notranjosti obzidja so ležali fragmenti posod iz vseli kultur, katerih nosilci so kdaj živeli na Rifniku. Prazgodovinska in rimska keramika, rimska tegula, keramika iz dobe preseljevanja narodov in dno posode s križem, tipičnim za slovansko keramiko. Iz ohranjenih 'ostankov na vseli štirih predelih obzidja lahko sklepamo, da je bilo solidno grajeno in je dobro služilo obrambi naselbine. Koliko truda je bilo potrebnega, preden so zgradili 221 m dolg zid na gori. kamor je bilo treba pretovoriti ves gradbeni material iz doline. I o je bil predvsem pesek, ki so ga dobivali iz nap la vinski h plasti v dolini, in pa peščenec. ki so ga prav tako prenašali iz bližnjega kamnoloma na jugozapadnem vznožju Rifnika. GROBIŠČE Razteza se v bližini XIX. poligcnske točke na južnem pobočju Ril-mika, na terasi, ki je razmeroma ozka in nagnjena, vendar precej dolga im oklepa hrib skoraj po celotni južni strani. Leta i960 je bil pri rigo-lamju vinograda odkrit skelet z bronasto pašno spono. Izkopavanja so se vršila v obeh letih 1962 in 1963. Rezultat izkopavanj je 29 skeletov, ki večinoma niso bili kompletni, ampak je pri tem manjkala lobanja, pri drugem zopet okončine itd. Te manjkajoče dele smo odkrili na drugih mestih. Skratka, že pri rigolanju vinograda v preteklem stoletju je bilo SI 4 Rtfnik. grob št. 26. obdan s kamenjem grobišče načeto in delno uničeno. Izkopavali smo na zahodni strani terase in tako lahko trdimo, da je pred nami še štiri petine grobišča neod-kopanega, verjetno tudi bolje ohranjenega, ker ostali teren ni bil zasajen z vinsko trto. Kljub vsemu pa nam je teli nekaj grobov dalo zanimive rezultate. | i Skeleti so ležali v iztegnjeni legi na hrbtu, obrnjeni proti vzhodu. Le tu in tam so se pojavili manjši odkloni od te smeri; vzrok za to lahko pripisujemo dejstvu, da so pokopavali v različnih letnih časih, saj vemo, da se lega sončnega vzhoda nekoliko spreminja. Skeleti so ležali v ravnih vrstah. To pa ni bilo nobeno pravilo, ker so se grobov i pojavljali tudi med vrstami. Mrliču so izkopali dokaj plitvo grobno jamo v rumeno ilovico. Globina grobnih jam variira od 50 do 66 cm, kar je zelo plitvo. Vendar moramo upoštevati, da voda z leti spira vrhnje plasti zemlje v dolino in da so bili grobovi včasih nekoliko globlji. Temnejše grobne jame so se lepo odražale od rumene ilovice, ki jih je obdajala. Mrliča so položili v grob brez krste, kajti v nobenem grobu se ni našla sled lesa, niti žeblji. Morda so jih zavijali v rjuho ali pa še to ne. Večina skeletov je bila brez kakršnekoli obloge, le dva otroška sta bila obdana z vencem kamenja, prav tako pa tudi en odrasel skelet (si. 4). Tu in tam imajo okostja za glavo po en do dva kamna. Zanimivo je, da so bili moški skeleti mnogo bolje ohranjeni kot ženski. V vseli ženskih grobov ih manjkajo rebra, hrbtenica in medenična kost. pa tudi okončine so slabše. Morda je vzrok slabše ohranjenosti pomanjkanje kalcija po porodili. Zunanjih znakov na grobovih ni bilo. Verjetno sploh niso imeli kamnitih spomenikov ali kakšnega lesenega znamenja, pač pa so grobove označevale le manjše gomilice. V zemlji nad grobovi je bilo precej železne žlindre in prazgodovinske keramike. 1 eh najdb pa ne moremo pripisati grobovom, ker so razsute po vsej površini grobišča in so prišle do terase z erozijo iz prazgodovinske naselbine na gori. Kljub temu, da je moralo biti življenje na Rifniku revno, so pri-datki v grobovih razmeroma bogati. To velja predvsem za ženske grobove. kjer srno odkrili predvsem nakit. Moški grobovi so večinoma prazni, le tu in tam imajo po eno bronasto pašno spono ali okrasni okov od pasu. Oba otroška skeleta sta brez pmlatkov. Najbolj pogost nakit v grobovih predstavljajo uhani. Večinoma so iz brona in jih lahko uvrstimo v dve skupini: 1. uhani s kocko, ki je masivna s prisekanimi vogali in s krožcem v sredini. Par uhanov ima kvadratno kocko s prisekanimi robovi, med tem ko ima drugi par pravokotno kocko. Ornament je tudi na tem drugem paru krožeč s piko. V to skupino lahko prištevamo tudi dva velika uhana s kocko, ki sta izdelana v predrti tehniki in imata vložene steklene ploščice. Temu tipu je podoben tudi uhan, ki ima namesto kocke le še z bronasto pločevino odebeljen konec. 2. uhani s košarico. V to skupino lahko uvrstimo tri pare uhanov. Dva sta iz bronaste žice, u vite v zanke, nad katero je bila pritrjena ko- SI. j Rifnik. grob št. 9. skelel s fibulo nn prsih šarica. Od same košarice sta se mam ohranila le vrhova s steklenim kamnom v bronastem okviru, od spodnjega dela košarice pa le del bronaste pločevine, ki nam pove. da je bila izdelana v predrti tehniki. Od drugega para uhanov imamo le bronaste žice, uvite v zanke, in steklen kamen, iz česar lahko sklepamo, da sta bila oba para enaka. Dobro ohranjen je par zlatih uhanov s konično, masivno, razčlenjeno košarico, katere vrh ima obliko šesterokrake zvezde. A sredini je steklen biser, obdan s koncentričnimi krogi, izdelanimi v filigranii. šest krakov pa je izdelanih iz granuliiranih zrnc. l ik pod košarico je ušesce. sam obod se končuje z manšeto (grob 7). Med naštetimi uhani, je bil v grobu 14 par. ki sestoji le iz uvite žice, katere konca segata nekoliko drug preko drugega. En konec je koničast, medtem ko je drugi istega preseka kot žica v sredini uhana in človek dobi vtis, da je od lomi jen. Poleg uhanov so najbolj pogoste ogrlice iz steklenih jagod najrazličnejših oblik, barv in velikosti. Največ je rumenkastih in srebrnkastih jagod v nizu po dve, tri ali štiri: nadalje paličaste oblike v rumenkasti iin modri barvi: paličaste z rahlo narebreno površino: manjše jagode cilindrične oblike, modre, rumenkaste in zelene barve: večje okrogle modre jagode in velike jagode z narebreno površino modre m rumenkaste barve. Le ena jagoda, bikoničaste oblike je izdelana v dveh barvah v rdečkasti in zeleni. Med steklenimi je bilo tudi nekaj jantarjevih ja- god, ki so leča,ste oblike. Vso te jagode so bile najdene ob lobanji ali pod njo. ke dve \cliki jagodi sta bili najdeni samostojno in 1o ob grobu 2 velika jagoda v obliki pravokotne ploščice i/, temnozelene steklene paste, druga je lcuinoinodre barve1 v obliki kolobarja in se je nahajala v grobu 6 poleg uhanov i/, uvile žice. Fibule so na grobišču skromno zastopane. Imamo le dve. Prva je ležala na prsih skeleta 9 (si. 5). I.okasta fibula s stilizira.no masko na nogi in petimi kraki. Spremljala sta jo oba velika uhana s kocko z vloženimi steklenimi ploščicami. \ grobu 14 je ležala na desni klavikuli okrogla broška, ki pa je zelo slabo ohranjena. Od nje je ostala le spodnja ploščica in obod. Kaj je bilo v obodu, nam ni znano. Po obliki in ohranjenosti je podobna fibuli, najdeni na Bledu v grobu 210. I udi zapestnice so skromno zastopane. V grobu 12 imamo železno nesklenjeno zapestnico trikotnega preseka, z odebeljenima koncema, ki bi lahko bila tudi kačasti glavici. V grobu 7 je ostal le fragment bronaste, precej masivne zapestnice, pol k rožnega preseka in v grobu 20 železna zapestnica, okroglega preseka, katere konca segata drug preko drugega. Zapestnica je ležala na medenični kosti. Od bi 'onastih predmetov sta so nam ohranili se dve igli: prvi je sliilus v grobu 7: njegova konica prehaja v odebeljeni štirikotni del. ki se na drugem koncu splošči in ukrivi: druga pa je razmeroma dolga igla v grobu 21. ki ima na odebeljenem zgornjem delu nekaj koncentričnih kanelur in luknjice. Prstana sta bila dva. Iz groba 7 je bronasti prstan polkrožnega preseka. s isploščenim in nesklenjenim sprednjim delom ter železen obroček ploščatega preseka v grobu 20. ki je bil na pi'stti leve roke. V grobu 21 je bil za lobanjo položen dvoreden koščen glavnik, ki ima na eni strani redkejše in večje zobe, na drugi strani pa so zobje gosti in tanjši. \ sredini poteka ploščata prečka z ornamentom cikca-kastih vrezov. Omenim naj še tri bronaste gumbke in sicer dva enaka podolgovata z narezanim robom v grobu 24 in mali polkrožni gumbek iz groba 7. Posoda je zastopana le z dvema malima lončkoma jajčastih oblik z navzven zavihanim robom in razmeroma velikim ravnim dnom. Keramika je temnosive barve in mešana s peskom. Presenetljiva je podobnost rifniškega grobišča z nekropolo na Bledu 1 in sicer že po legi skeletov, tembolj pa po pridatkih. Blejska nekropola 1 je datirana v konec 6. in v 7. stoletje. Vendar pa bi bilo danes še prezgodaj post a viti dokončno dataeijo ri finskemu grobišču. Nekropola je šele v začetku raz is k ovanj in lahko pričakujemo, da nam lahko nadaljnja izkopavanja pripravijo še marsikatero presenečenje. Zanimivo je. da so v neposredni bližini Rifnika, v Laški vasi pri Šentjurju kopali grobišče, ki je tudi dalo med drugimi najdbami uhan s kocko. Izkopan je bil le del grobišča in ga pripisujejo Slovanom v 6. stoletju. Prebivalci, ki so živeli na Rifniku. so bili gotovo vajeni skromnega življenja. Že sama pokrajina jim je nudila malo dobrin. Obdelovali so lahko le skromne njivice, ki so si jih krčili med skalami in gozdom. Goz- do vi so jim nudili več. Piedvsem so se lahko ukvarjali z lovom in za kože iztržili od trgovcev predmete, ki jih niso sami izdelovali, a so bili za življenje potrebni. Na statvah so si tkali obleke, volno so imeli doma, ker so gotovo gojili drobnico. Najbolj razviti sta bili lončarska in kovaška obrt, kar nam izpričujejo najdbe. Le redko so si lahko privoščili posodo od trgovca ali iz bližnje Celeie. Odmaknjeni od zunanjega sveta so le počasi osvajali nove pridobitve in izdelke, nove navade in kulturo ljudstev, ki so korakala po dolini mimo Rifnika. Zato se ne moremo znebiti vtisa, da je na gori prebivalo prebivalstvo — potomci Ilirov in Keltov, ki so se v rimski dobi počasi romaniziraili in pozneje prevzeli običaje ljudstev iz dobe preseljevanja narodov. Zelo dvomljivo je, da bi se katero teli ljudstev tudi stalno naselilo na Rifniku. Po dosedanjih rezultatih sedeč dobimo vtis, da je življenje po preseljevanju narodov na Rifniku za nekaj časa zamrlo in oživelo v visokem srednjem veku z gradom na severni strani pobočja. Nujno bi bilo z raziskovanji na Rifniku nadaljevati in sicer na začeti nekropoli. ki bi nam lahko postregla z lepilni rezultati, dokončno preiskati naselbino, ki bi nam morda odkrila tudi stare Slovence, o katerih imamo že nekaj sledov. Izkopavanja naselbine bi nam lahko tedanje življenje tudi bolje osvetlila. Morda zemlja še skriva tudi svetišče. Kje se je nahajal zbiralnik za vodo, brez katere si življenja v taki naselbini ne moremo zamišljati in kje je držala pot na Rifnik in kako je prišla skozi obzidje? Na Rifniku bo izkopavanje verjetno odkrilo tudi antično nekro-polo, predvsem iz tretjega in četrtega stoletja, ko je naselbina že obstajala. kar nam poleg drugih najdb povedo številni novci te dobe, raztreseni po vsem vrhu. I o je le nekaj vprašanj na katera bi nadaljnja raziskovanja lahko dala odgovor in s tem odmerila Rifniku še pomembnejšo v logo v slovenski arheologiji. LITERATURA: Lojze Bolta, Ilirska naselbina na Rifniku pri Šentjurju. Celjski zbornik 1959, str. 258—276. Walter Seli m id. Das ostgotische Dorf auf dem Reichenegg bei Anderbu rg. Lntersteirischer Kalender 1944. str. 77. Jože Kastelic, Slovanska nekropola na Bledu, poročilo o izkopavanjih leta 1949 in 1951. SAZU, Razred za zgod. in družbene vede. Dela 15, Ljubljana 1960. Walter SclnnJd, Südsteiermark im Altertum. Siidsteiermark. Graz 1925. CELJSKI 7. H O n X I K iHi LOJZE BOLTA IIJRSKO GROBIŠČE V ŠENTJANŽU PRI REČICI Pri gradnji cesic Mozirje—Radmirje so v Šentjanžu naleteli na ilirske grobove. Do najdbe so prišli delavci, ki so pri profilu trase 525 cesto nekoliko izravnali. Žal so delavci na najdbo opozorili šele potem, ko so bile grobne enote že skoraj v celoti uničene.1 Po ogledu terena 23. IX. 1963., nam je uspelo en grob registrirati kolikor toliko in situ. Seveda je tudi v tem primeru ostala vidna samo oblika groba, grobni inventar pa so že pred našim prihodom dvignili. V kolikor smemo grobišče v Šentjanžu določati in opredeljevati po samem kolikor toliko ohranjenem grobu, kaže način pokopa na tem grobišču na določene značilnosti in odstopanja, ki se ne ujemajo popolnoma z načinom pokopa na ostalih najdiščih Štajerske, če vzamemo za primerjavo grobišče na Rifniku, ali pa — z neko rezervo seveda — goni.ilno grobišče v Grižali. Grob v Šentjanžu je bil od vseh štirih strani obdan s ploščami peščenca in pokrit s kamenito ploščo. Okrog žare, ki je bila shranjena v tej kameniti »skrinji«, je bila mastna sivočrna glina, mešana z ogljem. Grobovi Rifnika, ki so povečini tudi plani2 so običajno samo pokriti s kamnito steno. Tudi grobovi v Pongracu pri Grižah so kar prosto položeni v zemljo, kar je pa nekako bolj razumljivo, ker so ti grobov i redno v gomilah.3 Pač pa pozna grobove v kamenitih skrinjah prazgodovinsko grobišče na Bledu4. OPIS NAJDB: Lok bronaste vozlaste fibule. Med posameznimi vozli sta po dve kaneluri. Ob koncu, ki bi se moral nadaljevati v peresovino, so ohranjeni tudi fragmenti železa. Vel.: premer: 8.9 cm. deb.: 0,7 cm. Inv. st.: 958. Tab.: I., si. L Fragment posode na nogi iz sive gline, mešane s kremencem. Ohranjena je samo v isoka cilindrična noga in dno posode. Vel.: ohr. viš.: 6,7 cm, premer dna: 9,5 cm, deb.: 0,65 cm. Inv. št.: 959. MM : 2 SI. ? Tabela II M « 1: 2 SI. 5 Tabela III SI. 4 a. b 1 : 2 Srednje velika skodela iz sive žgane gline, mešane s kremeneem. Zgornji del je nekoliko navznoter zavihan. Na največji periferiji so trije plastični držaji. Zgornji rob je na enem mestu nekoliko odbit. Vel.: viš.: 6.7 cm, pr. zg. roba: 16 cm, pr. dna: 7,5 cm, del).: 0.55 cm. luv. št.: 960. Tab. 1., si. 2. Dva fragmenta konične skodele iz si vor ja ve žgane gline, mešane s kremeneem. Zgornja rob je nekoliko zožen in navznoter zaviham. Vel.: ohr. vis.: 10,9 cm, ohr. sir.: 14,0 cm, deb.: do 1.4 cm; II. 10,8X7,3X1.25 cm. Inv. št.: 1173. Tab.: 1. si. 3. (Na sliki samo 1 fragment). Dva fragmenta vratu in iz sivo žgane gline, mešane s kremeneem. Zgornji rob je navzven zavihan in ravno odrezan. Vel.: 1.: 8.30X7,25X 1.0 cm; 11.: 5,25X5.0X1.0 cm. Inv. št.: 1174. Dva fragmenta vratu in ramena sivorjave žgane posode, mešane s kremeneem. Prehod iz vratu v rame je močno poudarjen. Vel.: L: 9,9 X 7.3 X 0.8 cm: II.: 8.9 X 6.8 X 0.8 cm. Inv. št.: 1175. Tab. III. sil. 4ab. Večji fragment žare iz sivorjave žgane gline, mešane s kremeneem. Prehod iz vratu v rame je močno poudarjen. Vrat je cilindričen, pod največjo periferijo pa jajčastoovalno prehaja v spodnji del posode. Vel.: ohr. viš.: 22,5 cm, ohr. šir.: 16,5 cm, deb.: 0.8 cm. Inv. št.: 1176. Tab.: 11. si. 7. Večji fragment žare iz svetlo do temnosivo žgane gline, mešane s kremeneem. Ohranjeno je dno in spodnji del posode do največje periferije. Na največji periferiji je sled ornamenta: več plitkih ka-nelur v obliki visečih trikotnikov. Spodnji del dna je raven. Vel.: ohr. viš.: 11,5 cm pr. dna: 12,5 cm, deb.: 0.85 cm. Inv. št.: 1177. Tab. III. si. 8. Večji fragment žare iz sivo žgane gline, mešane s kremeneem. Ohranjen jc del dna in del spodnjega dela posode. Dno je ravno, spodnji del pa jajčastoovalne oblike. Vel.: ohr. viš.: 10.5 cm, ohr. šir.: 16,8 cm, deb. ostenja: 0,9 cm, deb. dna: 1,3 cm. Inv. št.: 1178. Manjši fragment dna in spodnjega dela posode — žare, iz sivo žgane gline, mešane s kremeneem. Vel.: ohr. viš.: 3.5 cm, dno: 4,75X 6,6 cm, deb.: 1,2 cm, deb. dna: 1.5 cm. luv. št.: 1179. Manjši fragment sivo žgane posode. Ohranjen je del ramena in največje periferije, ki prehaja v spodnji del posode. Na največji periferiji je vidna sled dveh plitkih kanelur. Vel.: ohr. viš.: 4,6 cm, ohr. šir.: 6.05 cm, deb.: 0,6 cm. luv. št.: 1180. Fragment ustja in vratu posode iz sivo žgane gline, mešane s kremeneem. Zgornji rob je zaokrožen in nekoliko navzven zavihan. Vel.: ohr. viš.: 4,1 cm, ohr. šir.: 6.9 cm, deb.: 0.8 cm. Inv. št.: 1181. Večji fragment žare iz črno žgane gline. Zunanje ostenje je zglajeno. Viden je prehod iz vratu v ramo, ki je žlebičasto poudarjen. Pod ramenom je kratko, vertikalno, plastično rebro, ki sega do največje periferije. Vel.: ohr. viš.: 17,1 cm, ohr. šir.: 16,1 cm, deb.: 0,8 cm. Inv. št.: 1182. Tab. II. si. 5. Manjši fragment žare iz črno žgane gline. Struktura in barva gline podobna gornjemu fragmentu. Tudi tu ohranjen majhen del vratu, ki žlebičasto prehaja v rame. Vel.: ohr. viš.: 8,6 cm, ohr. šir.: 10,5 cm, deb.: 0.8 cm. luv. št.: 1183. Dva manjša fragmenta skodele, iz sivo žgane gline, mešane s kre-mencem. Skodela je bila konična z navznoter zavihanim zgornjim delom. Na manjšem fragmentu je na klekaslem prehodu plastičen držaj. Vel.: I. 7,1X5.6X0,7 cm: II. 4.9X3.3X0.7 cm. Inv. št.: I 184. Dva fragmenta žare iz črnosivo žgane gline z zglajeno zunanjo površino, pripadata verjetno inv. št.: 1182. Vel.: I. 12.4X6,7X0,9 cm; II. 7.9X8.0X0.85 cm. Inv. št.: 1185. Tab.: I. si. 6. Trije fragmenti iz črnosive žgane gline, mešane s kremencem. Zunanja stena je nekoliko bolj »mat« kot pri zgornji, fragment 1186/III. je od spodnjega dela, ostala dva pa od sredine posode. Vel.: I.: 8,7X7,3X1,0 cm: II.: 7.7X3.5X 1,0 cm: 111. 7,9X8.2 0.8—1,5 cm. Inv. št.: 1186. ZAKLJUČNA BESEDA Datacija nov odkritega grobišča v Šentjanžu pri Rečici v Zgornji Savinjski dolini se opira v glavnem lahko samo na dva predmeta. Pa še to je mogoče določiti dokaj ohlapno in z neko gotovo rezervo. Najvažnejši predmet, ki pride v poštev za datacijo. je fragmeutirana fibula. Fa spada v tip vaške vozlaste fibule. Zal je od n je ohran jen samo lok, dočim peresovina, igla in noga manjkajo. Tako tudi to fibulo ne moremo pobliže opredeliti. \ pogledu datacije vozlastih fibul se ujemata oba arheologa, ki sta se s kronologijo železne dobe dosedaj podrobneje ukvarjala in izdelala tudi posebno slovensko kronologijo železne dobe na Slovenskem. Tako Stare, kakor tudi Gabrovec jo stavi jata v čas od 650 — 600 pr. n. št.5 Drug predmet, ki pride v poštev za datacijo, je skodela. Ta tip keramične posode je skoraj reden pridevek v grobovih starejše železne dobe. Stare posebej poudarja, da se pojavlja skoraj izključno samo v žganih grobovih." Pri nas je skoraj redno zastopan tudi v Rifniku7, v Pongracu pri Crižah8 in drugod. Skodele z navznoter zavihanim zgornjim robom, datira Stare v sredino VII. stol. pr. n. št.0 v starejšo fazo grobišča in naselbine na Vačah. Ostali keramični kosi zaradi fragmentarnosti ne pridejo v poštev pri dataciji. Po obstoječem, žal dosedaj skromnem, inventarju vidimo, da se Šentjanž lahko veže, tako na Rifnik kakor tudi na Vače; predvsem na fazo Vače 1. po Staretu. Tudi geografsko je ta povezava logična. Če računamo zračno linijo, so Vače. poleg gomilnega grobišča pri Gri-žah najbližje, vsekakor pa veliko bližje, kakor Rifnik. Loči ju sicer gorski hrbet Menine planine in njenih podaljškov, ki pa najbrž ni predstavljal take naravne pregrade, kakor si morda danes predstavljamo. Da je bil povezan z ostalimi prazgodovinskimi naselbinami Savinjske doline in Celjske kotline, je pa povsem razumljivo, čeravno sega najdlje pod vznožje Savinjskih Alp. OPOMBE 1 Na najdbo je opozoril mladinec V ravnik J., ki je bil takrat na mladinski delovni akciji. 2 Na vznožju Rifnika. takorekoč že v Novi vasi. imamo tudi gomilno grobišče, ki pa morda niti ne pripada več naselbini 11a RiFniku. Gornji naselbini pripadajoče grobišče leži le slabili 100 m pod vrhom To grobišče pa je v celoti P 3 L. Bolta: Prazgodovinska gomila v Pongracu. Savinjski zbornik II. Celje 1965, str. 194. Tu je navedena tudi ostala literatura. 4 Stane Gabrovee: Prazgodovinski Bled. Ljubljana 1960, str. 58. 5 i rance Stare: Prazgodovinske Vače. Ljubljana 1954. str. 120. op. 15. S. Gabrovee: Halštatska kultura v Sloveniji. Arheološki vestnik XV. — XVI. Ljubljana 1964-1965. str. 54. • Fr. Stare: Prazgodovinske Vače. Ljubljana 1934. str. 97. 7 L. Bolta: Arheološke najdbe z Rifnika pri Celju. Arheološki vestnik VIL Ljubljana 1956, str. 265-266. s L. Bolta: Prazgodovinska gomila v Pongracu. Savinjski zbornik II.. Celje 1965, str. 197-198. 9 Fr. Stare: Prazgodovinske Vače. Ljubljana 1954. Priloga 5. ( LI 1 - k i Z BQRMK 1965 TONE KOLŠEK DOM OSKRBOVANCEV V VOJNIKU IN SKRB ZA STAROSTNO ONEMOGLE NA CELJSKEM PODROČJU Leta !959 je bil v Vojniku pri Celju ukinjen Doni oskrbovancev, ki je deloval od leta 1892. Ob ukinitvi doma so obvestili takratni Mestni arhiv v Celju, naj prevzame gradivo, ki je nastalo pri tem zavodu. Celjski arhiv takrat arhivskega gradiva zaradi objektivnih težav ni mogel sprejeti: edini uslužbenec je moral še vedno reševati od poplave v letu 1954 zelo prizadeto gradivo fondov celjskega magistrata, mestne in okoliške občine iz 19. stoletja pa do leta 1941 ter drugo gradivo. ki je bilo poplavljeno v kletnih prostorih takratnega občinskega ljudskega odbora v Celju. Ker arhiv še vedno ni imel svojih prostorov, prevzem ni bil mogoč. Dom oskrbovancev v Vojniku so začeli takoj adaptirati za potrebe bolnišnice za duševne bolezni (sedanji nevropsi-hiatrični oddelek celjske bolnišnice) in arhivalije, nastale pri Domu oskrbovancev so deponirali v bivšo zavodovo mrtvašnico. Tukaj so ostale vse do prevzema v celjski arhiv v poletju leta 1965. Usoda tega arhivskega fonda je bila pestra, frikratni preobrat v času nastajanja je imel za posledico, da so od n jega ostali le ostanki ostankov. Leto 1918 je prineslo s seboj popolno uničenje vsega spisov-nega gradiva, nastalega v avstrijski dobi, ohranili so se le drobci in glavne (matične) knjige. Večino gradiva iz stare jugoslovanske dobe je uničil okupator, prav tako je izginila kar lepa zavodova knjižnica. Ob kapitulaciji leta 1945 je arhivalije deloma uničil okupator sam, deloma pa v času »medvladja« oskrbovanci doma. Takoj po vojni se ni nihče dosti brigal za urejeno pisarniško poslovanje, bilo je dokaj dile-tantsko. Cesto so se menjali upravitelji, bilo pa je tudi dosti drugih težav*. Nekoliko več reda je bilo po letu 1957, a že dve leti za tem je bil dom ukinjen. Arhivalijam niso posvečali tiste skrbi, ki jim gre. Dokončni poseg v to, kar je še ostalo pa so napravila štiri leta, ko je bilo gradivo deponirano v mrtvašnici zmetano na kupu je bilo izpostavljeno vlagi, svoje pa so opravile tudi miši. Pričujoče delo je nastalo skoraj izkl jučno na osnovi ohranjenega arhivskega gradiva tega fonda: kadar so uporabljeni se nekateri drugi viri. so podatki prav tako vzeti iz fondov celjskega arhiva, bodisi da gre za akte same ali pa za tiskano zakonodajo, ki jo hrani arhiv . Gradivo je dokument določenega socialnega zavoda, ki je imel nekoliko širši lokalni pomen, odigral je v času svojega obstoja pomembno v logo in se prav zaradi tega vključuje v zgodovino socialnega skrbstva ne le na ožjem celjskem področju, v prvih desetletjih svojega obstoja je imela namreč hiralnica v času Avstroogrske deželni, v stari Jugoslaviji pa oblastni oziroma banovinski značaj. Menda ne bo odveč, če na začetku na kratko orišemo, kakšna je bila v preteklosti skrb za onemogle ljudi in kakšne oblike je imela. Najprej seje manifestirala v tkini. »špitalih«. kasneje pa v drugih podobnih ustanovah, ki jih srečujemo vse od srednjega veka naprej. ŠPITALI Skrb za starostno onemogle, bolne, revne, skratka, za pomoči potrebne ljudi sega daleč nazaj v zgodovino. V tem proučevanju se hočemo1 omejiti le na ožje celjsko področje in posebej omeniti ustanovo za reveže v Celju, ki se je edina od tovrstnih ustanov ohranila iz srednjega veka in delovala do najnovejšega časa. Predhodniki modernih hiralnic, domov za onemogle, domov počitka. ali kakor se še drugače imenujejo, so bili špitali hospitali (lat. hospes = gost). Njihovo poreklo sega še v zgodnji srednji vek. Nismo v zmoti, če trdimo, da je človek že zelo zgodaj, celo v prazgodovini, skrbel za zdrav je ali si vsaj prizadeval, da si ga ohrani ali doseže ozdravljenje. Za to imamo številne dokaze. Klasična antična doba je položila temelje današnji moderni medicini. Precejšnja je zasluga Arabcev, da so to tradicijo razširjali naprej in jo posredovali ev ropskemu srednjemu veku in zahodni civilizaciji. Ni naključje, če v tem kulturnem krogu srečujemo prve »bolnišnliee« v cerkvenih institucijah. Cerkev ni bila le prva gospodarska, politična in kulturna sila, temveč je tudi s svojim socialnim naukom bistveno doprinesla k povečani skrbi za tiste, ki so bili pomoči potrebni. Glavna žarišča te dejavnosti so bili samostani. V posebnih celicah so zdravili menihe pa tudi druge ljudi, Ii »hospitali. so bili v prvi vrsti zavetišča za onemogle in šele potem za bolne. Sicer pa starostna onemoglost in bolezen tako hodita vštric. I udi pri nas so prv i špitali bili v samostanih. Okrog leta 1228 je istrski mejni grof Henrik iz rodbine Andechs-Meranskih. lastnikov Kamnika, ob v ažni prometni poti na prehodu iz Motniške v I uhinjsko dolino ustanovil špital sv. Antona, ki je dajal gostoljubje in zavetje popotnim in onemoglim ter bolnim. Okrog špitala se je razvil kraj Špitalič. Okrog 1251 je špital prešel v last vetrinjskega samostana, ki je zgradil še cerkev in grad. V času protestaiitizma so špital ukinili in leta 1608 je vetrinjski opat |)roili iz onih občin, ki so pripadale nekdanjemu patrimonialnenui okraju Konjice, razen prejšnjega okraja Žiče. Pripadniki »boljših« stanov naj bi dobili stanu primerno stanovanje v domu. Ustanovno pismo datira iz leta 1863. Osnovni kapital je znašal 50.000 g Id. Dom je bil sezidan do leta 1870. Predstojniki so bili župan, župnik in trije vidnejši tržani ter tam stanujoči sodnik. Dom je imel tudi nekaj zemljišča. Dom pod prvotnim imenom »Lambreehtinums obstaja še sedaj. V njem se oskrbuje do 70 oskrbovancev. Leta 1928 so usmiljeni bratje iz Kandije pri Novem mestu ustanovili v Vrbju pri Žalcu hiralnico, ki je delovala do okupacije 1941. Na Vranskem je leta 1857 darovala neka Marjeta Vizjak svojo stanovanjsko hišo desetim onemoglim in revnim ženam. Tudi ta ustanova je služila svojemu namenu clo 1941. Leta 1955 je šentjurska občina osnovala lastno ubožnico v Črno-lioi, ki pa so jo leta 1947 ukinili in oskrbovance prestavili v Vojnik. USTANOVITEV HIRALNICE V VOJNIKU Preden je bila ustanovljena hiralnica v Vojniku je imela Štajerska pet deželnih hiralnic in sicer v Ehrnau-u, Hartbergu, Knit-telfeldu. Wildonu in v Ptuju. Ker je število hiralcev stalno naraščalo, se je pokazala potreba, da se ustanovi ulova hiralnica. Pri skupnem številu oskrbovancev v hiralnicah je bila precejšnja razlika v udeležbi posameznih delov Štajerske. Zgornja Štajerska je imela leta 1890 599, Srednja Štajerska 554, Spodnja Štajerska pa le 217 oskrbovancev. Ocl tega jih je 66 odpadlo na večja mesta (Maribor, Celje. Ptuj), ostale dežele in pripadnike, katerih domovinstvo je bilo neznano. Stanje glede oskrbe revežev in onemoglih je bilo tako najbolj kritično na Spodnjem Štajerskem in prav to stanje je narekovalo potrebo, da se ustanovi nov zavod v tem koncu dežele. Pobudo za to je dal deželni poslanec Moritz Stallner, ki se je imel za vojniškega domačina, saj je imel tam svojo posest in trgovino; predlagal je. maj se nova hiralnica zgradi v Vojniku. Z razglasom c. kr. namestnika za Štajersko (Štajerski Deželni zakonik 1890, št. 12, str. 26) je bil objavljen sklep deželnega zbora o prodaji državnih papirjev iz deželnega premoženja, s katerim bi se zagotovila sredstva za nakup zemljišča in za gradnjo deželne hiralnice v Vojniku. Deželni zbor je že 16. novembra 1889 sklenil, da se zagotove sredstva v višini 156.571 gld. in 65 krajcarjev, kar je bilo odobreno s cesarskim dekretom 12. januarja 1890. Najprej so poskrbeli za nakup zemljišča v Vojniku. Deželo je kot kupec zastopal štajerski deželni odbor na čelu z deželnim glavar- jem in dvema odbornikoma. Pogodbe so bile podpisane v Gradcu 22. januarja in 1. februarja 1890. Za deželni odbor so jih podpisali deželni glavar grof G. Wurmbrandt i ji odbornika grof E. Attelns in dr. J. Sekunderer. Zemljišče je spadalo v k. o. Vojnik—trg. Prejšnji lastniki prodajo zemljišča z naslednjimi vložnimi in parcelnimi številkami: Franc in Alojzija Uratarič, vi. ši. 56; pare. št. 174, 1'5 (njiva) 176/1 in 176/3 (travnik). Jakob in Jera Ahtik — vi. št. 107; pare. št. 173 (njiva) in 176/2 (travnik). Marija Korošec, ki sta jo zastopala mati Neža in varuh Valentin Štor — vi. št. 164; pare. št. 172/2 (travnik). Franc in Marija Zottl (Cofi) — vi. št. 182; pare. št. 171/2 (travnik) in 172/1 (travnik). Celotno zemljišče je bilo na novo vpisano v zemljiško knjigo pod skupno vložilo številko 182 k. o. Vojnik-trg. Merilo je nekaj nad 10 oralov ali nekaj manj kot 6 hektarov. Kupnina je znašala 6.185 goldinarjev. Leta 1940 je dravska banovina v zastopstvu bana dr M. Natlačena dokupila še nekaj zemlje in sicer od Mihaela Pušnika — vi. št. 338; pare. št. 164/9 (travnik) in vi. št. 339; pare. št. 188/1 (njiva) in 146/11 (travnik). Zemljišče je merilo 8.013 m2, kupnina pa je znašala 60.104 dinarjev. Pogodba je bila sklenjena 12. septembra 1940. Obseg zemljišč se vse do ukinitve doma ni spreminjal in je znašal 6 ha, 72 a, 28 m2. Spreminjala se je le kategorija zemljišča in stanje kultur. V zemljiški knjigi so vknjiženi naslednji lastniki: 1. 20. II. 1890 — dežela Štajerska; 2. 15. V. 1927 — mariborska oblast v Mariboru; 5. 15. XI. 1934 — dravska banovina; 4. 11. XII. 1941 — Reichsgau Steiermark-Gauselbstvervvahung: 5. 16. IX. 1948 — last splošnega ljudskega premoženja; 6. 22. II. 1949 — upravni organ Dom onemoglih v Vojniku: 7. 16. V. 19b0 — z odločbo OLO Celje postane lastnik celjska občina, ki je lastnik še sedaj. Z gradnjo hiralnice so začeli spomladi leta 1890. Načrte je napravil deželni gradbeni inženir Johann Wadiatsch iz Gradca, vodstvo gradnje pa je bilo v rokah ing. Migliča (Miglitsch) iz Rogaške Slatine. Gradnja je obsegala glavno hiralnično poslopje s stanovanjem za upravitelja, gospodarska poslopja in mrtvašnico. Končana je bila do zime 1891. Gradbeni stroški skupaj z opremo so znašali okrog 166.000 goldinarjev. Glavno poslopje je imelo 44 sob za oskrbovance s štirimi oddelki (ob ustanovitvi je bilo sistemiziranih 150 postelj), pralnico, kuhinjo, ordinacijo, sprejemnico, kapelico in štiri kopalnice. Vgrajeno je bilo tudi že centralno ogrevanje. Od ostalih poslopij datirajo v čas ustanovitve še hlevi, ki so jih kasneje prezidavah in dozidavah (1928) in mrtvašnica z obdukcijskim prostorom. Zavod so slovesno odprli 27. decembra 1891. Navzoči so bili tudi zastopniki deželnih, celjskih in krajevnih oblasti ter mariborski škof. l'stanovitelj je bil štajerski deželni zbor, ki je v ršil nadzorstvo, dajal dovoljenja za sprejem oskrbovancev in določal višino oskrbnine. Zavod se je imenoval LANDES S1ECHENANSTA1 I IN HOCHENEGG. Po preobratu leta 1918 jc bila hiralnica podrejena poverjeništvu za socialno skrb pri Narodni vladi za Slovenijo. Že 22. februarja 1919 je hiralnica prešla v last države. Neposredno je bila podrejena oblastni sanitetski upravi in zdravstvenemu odseku. Namesto teh je bil leta 1924 osnovan Inšpektorat pri ministrstvu narodnega zdravja za Slovenijo v Ljubljani za teritorij ljubljanske in mariborske oblasti. Inšpektor je bil uradnik ministrstva z velikimi pooblastili. Že 16. junija 1924 so začeli delovati oblastni sanitetni referenti pri velikem županu ljubljanske in mariborske oblasti, ki so odločali o sprejemu onemoglih in bolnih oseb v hiralnice iti znižanju oskrbnih stroškov . Hiralnica v Vojniku je bila torej last mariborske oblasti in se je imenovala OBLASTNA HIRALNICA V VOJNIKU. Uprava hiralnice je sicer predlagala, da bi se zavod imenoval »Bolnica za onemogle v Vojniku«. ker tako naziva zavod tudi ministrstvo za narodno zdravje v svojih dopisih, vendar ta predlog ni prodrl. Z ukinitvijo Inšpektorata 30. junija 1927 so zdravstveni zavodi prešli v popolno oblastno upravo. Po novi upravni razdelitvi države na banovine in po preimenovanju kraljevine SHS v kraljevino Jugoslavijo so vsi zdravstveni in socialni zavodi leta 1931 prešli v pristojnost banovine, ki je bila tudi lastnik. Kral jevska banska uprav a dravske banovine je določala višino oskrbnine in njeno znižanje ter izdajala dovoljenja za sprejem. Vse do okupacije leta 1941 se je zavod imenoval BANOVINSKA HIRALNICA V VOJNIKU. Med okupacijo (1941—1945) je zavod imel naziv GAU-SIECLIEN-ANSTALT IN HOCHENEGG in je bil podrejen Reichstatthalterju des Reic Ivsga u es Stei erma rk. Po osvoboditvi leta 1945 je bila ustanova najprej podrejena okrožnemu odboru OF v Celju, odseku za socialno skrbstvo in se vse od začetka imenuje DOM ONEMOGLIH V VOJNIKU. Z ukinitvijo okrožnih odborov 31. 12. 1946 je dom postal socialna ustanova okrajnega l judskega odbora Cclje-okofica. Sprejem je dovoljeval odsek za socialno skrbstvo in zdravstvo. Upravnika je imenoval izvršni odbor okrajnega ljudskega odbora. Kakor beremo v začasnih pravilih doma, je bil njegov cilj nuditi starostno in bolezensko oskrbo onim onemoglim, ki so bili prepuščeni samim sebi in brez možnosti za samooskrbo vanje. Stroške plačila nezmožnih je plačeval OLO. kolikor jih niso po obstoječih predpisih bili dolžni plačati svojci. Novo obdobje v obstoju doma se je začelo 1. maja leta 1954, ko so vse socialne ustanove prešle na samoupravljanje in samofinanciranje. Od 19. junija 1958 dalje se je dom imenoval DOM OSKRBOVANCEV V VOJNIKU, ker je ta naslov bolj ustrezal novemu času in samemu značaju doma. Dom je dobil svoj upravni odbor, ki je odločal o sprejemu oskrbovancev in opravljal druge funkcije samoupravnega organa. Z odločbo okrajnega ljudskega odbora v Celju ši. 01/3-DOO-15/4 z dne 20. marca 1959 je bil dom 31. marca 1959 ukinjen. Oskrbovance so prestavili v druge domove in začeli s temeljito adaptacijo zgradbe. Od leta 1960 je tukaj lievropsihiatrični oddelek celjske bolnišnice. UPRAVNO, ZDRAVSTVENO, STREŽNO IN POMOŽNO OSEBJI: Do leta 1894 so upravo in gospodarstvo vodile usmiljene sestre. Prvi upravnik je bil KAREL GOLUBKOVIČ (1894-1901). Njemu sta sledila JOSIP TEMMERL in KAREL HOCH. Zadnji upravitelj avstrijske dobe je bil JOSIP FREISMUTH, ki je opravljal upraviteljske posle do maja 1919. Že v začetku januarja je okrajno glavarstvo v Celju predlagalo narodni vladi za Slovenijo, naj imenuje novega slovenskega upravitelja Josipa Stegnarja. Predloga pa niso sprejeli. V odgovoru je bilo navedeno, naj ostane Freismuth tako dolgo, dokler ne bo upra-viteljsko mesto razpisano in) zasedeno. I a ukrep pa ni bil najboljši, kajti Freismuth je s svojim delovanjem pokazal, da se ne more vživeti v novi čas. Bil je zagrizen avstrofil in je še inaprej uradoval nemško in odpošiljal dopise v nemščini. Njegovo delovanje je mogoče spoznati iz dopisa oddelka za zdravstvo pri narodni vladi za Slovenijo v marcu 1919. ki naroča upravi, da mora živila in druge potrebščine naročati le pri slovenskih podjetjih, namesto nemških časnikov »Deutsche Wacht« in »Marburger Zeitung« pa naročati slovenske časopise. Nemško uradnico so zamenjali s Slovenko. Končno je bil Freismuth 15. maja 1919 zaradi protidržavnega delovanja aretirani in namesto njega je prevzel začasno upravo FRANC GOLOB iz Maribora. Z odlokom ministrstva narodnega zdravja SHS, je bil L avgusta 1919 imenovan za upravitelja. Na tem mestu je ostal do 22. julija 1921, ko je bil prestavljen v Mursko Soboto za upravitelja bolnišnice. Novi upravitelj je postal FRANC HR1BERNJK. dotakratni uradnik v celjski bolnišnici in ostal do svoje smrti 15. februarja 1925. Začasno je prevzel upravo upravitelj javne bolnice v Celju IVAN PRE-KORŠEK, posle pa je po nalogu inšpektorja ministrstva narodnega zdravja že 21. februarja 1925 predal upravnemu asistentu celjske bolnišnice BOGOMILU ZGAJNERJU. Tudi ta je ostal le kratko dobo. Že 8. marca 1925 so imenovali za upravitelja JANKA JERALO, dotlej upravitelja pri inšpektorju ministrstva za narodno zdravje v Ljubljani. Ker pa je bil te službe razrešen šele septembra 1925, je upraviteljsko mesto v Vojniku zasedel šele takrat. V Vojniku je ostal skoraj 11 let in si je pridobil za napredek in rast zavoda precej zaslug. Z odlokom kraljevske banske uprave so ga 5. junija 1936 razrešili dolžnosti upravitelja in ga premestili k zdravstvenemu oddelku banske uprave v Ljubljani. Še istega dne je nastopil VIKTOR ZLOKARNIK, dote- danji administrativni uradnik splošne bolnišnice v Mariboru. Ostal je vse do okupacije. Iz okupacijske dobe imamo le malo podatkov. Na upraviteljskem mestu so se izmenjali FUTSCHER, RAINER, od leta 1942 pa je bil upravitelj OSKAR DEDECK. Prvi upravitelj po osvoboditvi je bil AVGUST CERER. ki ga je nastavil okrožni odbor OE v Celju. Njega je I. oktobra 1946 zamenjal FERDO VEBER. 1. februarja 1952 je postal upravitelj ADALBERT STAMOL, do takrat predsednik sveta za socialno skrbstvo pri OLO Celje-okolica. Bil je upravitelj vse do ukinitve doma 51. marca 1959. ZDRAVSTVENA SLUŽBA Zavod večinoma ni imel nameščenega stalnega zdravnika, temveč so zdravstveno službo v domu opravljali vsakokratni vojniiški zdravniki, ki so po potrebi prihajali v zavod kot honorarni hišni zdravniki. Prvi hiralnični zdravnik je bil dr. ŽIŽEK. Iz konca avstrijske dobe je znan dr. FRANC BRESCHNIK (Breznik), ki je bil okrožni zdravnik za Vojnik in okolico ter Vitanje. Ko so ga 15. maja 1919 zaradi nemške usmerjenosti in delovanja skupaj z upraviteljem Freis-muthom aretirali, je dolžnost hišnega zdravnika za nekaj časa prevzel dr. VLADIMIR BREZOVNIK, zdravnik vojne bolnice v Celju. V dom jc v začetku prihajal redno, zaradi preobremenjenosti pa je od oktobra dalje obiskoval doni precej nestalno in uprava se je pritoževala, da zaradi tega zelo trpe bolniki, ki niso zdravniško pregledani niti ob sprejemu v dom. Od začetka februarja do začetka avgusta 1920 je bil zavod sploh brez zdravnika, ker je dr. Brezovnik odšel na specializacijo v inozemstvo. Stanje je bilo takrat zelo kritično, še posebej, ker se je spomladi v domu razširila epidemija španske bolezni in je zbolelo nad 70 oskrbovancev. 25. junija 1920 je prišel za okrožnega zdravnika v Vojnik dr. RUDOLF MIKUŠ. Službo pa je začel opravljati šele 6. avgusta. \ dom je prihajal precej neredno, ker ni bilo urejeno vprašanje honorarja. 15. maja 1955 so ga razrešili službe. Ocl 21. maja do 10. junija 1955 ga je nadomestoval dr. STANKO SILAN, ki je bil zdravnik združene zdravstvene občine v Vitanju. Od 10. junija dalje je vršil službo namestnika zdravnika združene zdravstvene občine Vojnik in zdravstvenih poslov v banovinski hiralnici dr. SLAVKO PERKO, do tedaj zdravnik pripravnik v banovinski bolnišnici v Celju. V zavodu je moral ordinirati vsaj trikrat tedensko od 15.—18.50 Substitucijske službe so ga razrešili 28. julija 1956. ko je bil za zdravnika združene zdravstvene občine Vojnik in hišnega zdravnika v banovinski hiralnici imenovan dr. MIRKO POKORN. Služba hišnega zdravnika v domu je bila v začetku še vedno brezplačna in jo je moral opravljati po službeni dolžnosti. Ker pa jo je opravljal zelo vestno, so mu junija 1957 priznali mesečni honorar. Dr. Pokorn je ostal do okupaci je. II. aprila 1941 je službo spet prevzel dr. MIKUŠ in jo opravljal ves čas okupacije pa do 15. septembra 1945. Bil je narodno zaveden ter pomagal NOB s sanitetnim materialom, često tudi z zdravniško pomočjo. Takrat je bil z odločbo odseka za zdravstvo okrožnega odbora OF v Celju imenovan za začasnega zdravnika dr. ANDREJ ARNŠEK, ki je bil prej v Hrastniku. To je bil prvi zdravnik, ki je opravljal samo dolžnost hišnega zdravnika. Stanoval je v domu. Dr. Arnšek je ostal v Vojniku do 50. novembra 1949. ko je bil z odlokom lO OLO Celje-okolica z dne 14. 11. 1949 po službeni potrebi razrešen) službe in premeščen za krajevnega zdrav nika \ Prebold. Odslej je imel dom spet samo honorarnega zdravnika. Ponovno je to službo opravljal dr. MIKUŠ, ki je obiskoval zavod le dvakrat tedensko. Ker je bilo število ležečih oskrbov ancev vse večje in da bi izbol jšali nego in postrežbo bolnikom, so žc v začetku leta 1950 razmišljali o nastavitvi medicinske sestre. Toda šele I. novembra 1951 so nastavili bolničarko MARIJO BOJANOVIČ, ki je ostala vse do ukinitve doma. Za dr. Mikušem je od leta 1954 opravljal honorarno službo hišnega zdravnika dr. STANKO S1LAN, zdravnik v Vojniku, in ostal do ukinitve doma. Ostalo osebje Strežniško službo so od ustanovitve doma pa do marca 1948 opravljale sestre usmiljenke iz reda sv. Vincencija Pavelskega. Red je imel svoj sedež v Radečah. Njihovo število se je gibalo od 8 do II. Vodila jih je sestra prednica, ki je pomagala tudi v upravi. Sestre so poleg strežniške službe bile zaposlene še na ekonomiji (vrtnarija), druge pa v delavnicah (kuhinja, šivalnica, pralnica). Poleg upravitelja sta v pisarni bili nameščeni ena do dve pisarniški moči (računovodstvo, knjigovodstvo). Skoraj vso svojo delovno dobo je bila v Vojniku uradnica REZIKA GOREČAN. A zadnjih letih se je število pisarniškega osebja povečalo na štiri. Od ostalega, pomožnega osebja je treba omeniti: 3 do 4 strežnike, ponavadi 2 kuharici, do 3 perice, do 4 gospodarske pomočnice na ekonomiji in svinjereji, do 2 hlapca, do 2 kurjača, ki sta istočasno opravljala razna zidarska'dela, ključavničarska in druga popravila. Z ustanovitvijo lastne vrtnarije in pekarne, so dobili tudi svojega vrtnarja in peka. V zadnjih letih je zavod imel tudi ekonoma, ki je skrbel za nabave. Število vsega zaposlenega osebja se je gibalo takole: 1919 1924 1934 1940 1942 1945 1951 1958 23 24 26 35 30 37 32 38 Marca 1948 so odpustili redovno strežniško osebje in ga zamenjali s posvetnim. Vzdrževanje poslopij in gradnje Vzdrževanje zavoda je predstavljalo za upravo konstanten problem. Ni bilo treba misliti le na samo vzdrževanje, temveč so se morali ukvarjati tudi s pomanjkanjem prostorov, ker je bil naval hiral-eev vedno večji: morali so skrbeti za adaptacije, nove gradnje itd. Pri tem je bil glavni problem stalno pomanjkanje finančnih sredstev. Arhivsko gradivo mam daje dokaj jasno sliko, kako so to problematiko reševali. V vsej avstrijski dobi ni bilo nobenih gradbenih del. Za to v prvih letih ni bilo niti potrebe, saj je bil zavod nov . Ob koncu te dobe, ko bi bilo po skoraj tridesetih letih že potrebno misliti na popravila, je to preprečila vojna. Edino kar so napravili, je bila priključitev zavoda na vodovod Vitanje—Celje, ki so ga zgradili leta 1908. Z vodovodom so imeli že kmalu težave, saj se je uprava pritoževala, da se oskrbovanci zaradi pomanjkanja vode ne morejo niti umivati. V veliko težjem položaju se je znašla nova jugoslovanska uprava, še posebej, ker se tudi sama v prvih letih ni mogla lotevati teh vprašanj. Stanje je bilo leta 1921 že kar kritično. Poročilo iz tega leta omenja nekatera najnujnejša popravila: prekrivanje strehe, popravilo strelovodov, žlebov, centralne kurjave, pleskanje oken in drugo. Nekaj teh del so mogli opraviti šele leta 1923. Leta 1926 so zamenjali kopalne kadi in kupili kotel za ogrevanje vode. Iz poročila za leto 1925 moremo razbrati, da je bilo posteljno in osebno perilo komaj še za rabo. Tudi centralno ogrevanje je terjalo temeljito popravilo, saj so dosegali maksimalno temperaturo 12—13 stopinj. Poročilo omenja še celo v rsto nujnih del, a je ostalo le pri predlogu. Eno največjih pridobitev za zavod v tem času pomenja instalacija električne napeljave. Vse do leta 1926 je imel zavod petrolejsk o razsvetljavo, kar ni bilo le neekonomično pač pa tudi nevarno, ker je bilo v zavodu stalno precej slaboumnih, ki bi lahko povzročili požar. Poleg tega je bilo to vprašanje med vojno in še po njeni pereče tudi zaradi pomanjkanja petroleja. V začetku leta 1918 je bil zavod nekaj časa celo v temi. Za okrog 80 svetilk bi potrebovali 150—200 litrov petroleja, mesečni kontingent pa je bil le 50 litrov. Uprava je zaradi take situacije razmišljala, da bi se zavod priključil na bližnji generator, vendar tega niso izvedli. Leta 1923 je začela falska elektrarna graditi daljnovod tudi na vojniškem območju. Toda šele leta 1926 je bilo končno tako daleč, da je uprava prosila inšpektorat ministrstva za narodno zdravje in socialno politiko, da ji dovoli napeljavo elektrike in odobri sredstva. Inšpektorat je prošnji ugodil in dal na razpolago v ta namen 50.000 din iz proračuna za leto 1926/1927. Razliko bi moral pokriti zavod iz tekočih rednih dohodkov. Izvedba del je bila razpisana. Med tremi celjskimi podjetji je je bila najcenejši ponudnik delavnica Belak & Inkret, ki je bila pripravljena izvršiti vsa dela za 70.000 din. Delo je bilo opravljeno % dveh mesecih in prvič je električna luč zasvetila v zavodu 25. oktobra 192(). Celotni stroški napeljave, s pomožnimi deli in materialom so znašali 84.500 din. ker je bila cena električne energije razmeroma visoka (6 —7 din kW ), je to predstavljalo precejšnjo obremenitev letnega proračuna. Za potrebe ekonomije so leta 1926 zgradili tudi kozolec. Leta 1928 so izvršili večja popravila pri gospodarskem poslopju. Opravili so jih v lastni režiji. Pri Južnoštajerski hranilnici v Celju so za 10 let najeli kredit v znesku 140.000 dinarjev. Na novo so zgradili konjski hlev in modernizirali svinjake. Naslednje leto so znova popravljali centralno gretje. Kotle je leta 1891 dobavila tovarna K. Rietschel & llenneberg iz Dunaja in so bili že popolnoma izrabljeni. Montažo novih je zadovoljivo opravil Teodor Kom iz Ljubljane, ki je bil med štirimi ponudniki najcenejši. Stroški so znašali 70.000 din, v novih kotlih pa so lahko prvič zakurili 19. novembra 1929. Leta gospodarske krize je močno občutila tudi hiralnica. Vse do leta 1956 ni bil omogoče ničesar popravljati, kaj šele misliti na nove gradnje, ki bi bile nujne. Vprašanje sprejema v hiralnico je postajalo iz leta v leto bolj kritično. Leta 1951 je poročala uprava, da je zavod postal premajhen in bi ga bilo treba nuj no povečati, ker je število oskrbovancev naraščalo. Razmere so bile že kar nevzdržne. Uprava ni mogla redno vpoklicati niti tistih oskrbovancev, ki jim je banska uprava že dovolila sprejem, njihove domovne občine pa so prosile za takojšen sprejem. Misli, da bi dom povečali, niso opustili niti leta 1955. Dom je bil prenapolnjen (210—215 oskrbovancev) in so bolniki ležali kar na hodnikih. Zavod bi morali povečati za 200 postelj, pravi poročilo, če bi hoteli zadostiti potrebam socialne oskrbe v dravski banovini. To pa je bilo seveda neizvedljivo. Da bi vsaj delno ublažili slab gospodarski položaj v času krize in dobili določena sredstva, je banska uprava leta 1951 dovolila poseben gradbeni fond, v katerega naj bi se stekalo 18% vplačanih oskrbnin za kritje izdatkov, zvezanih z razširjanjem zavodov. Za redno vzdrževanje poslopij se ta fond ni smel uporabljati. Čeprav so se na ta način zbrala določena sredstva, je to vendarle šlo na račun oskrbovancev. Leta 1956 je uprava ponovno večkrat urgirala na bansko upravo, naj s sredstvi vsaj delno izboljša razmere. Svoje prošnje je utemeljevala s tem, da bolnikov z nalezljivimi boleznimi ni mogoče ločiti od ostalih, poseben problem da so duševno bolni, ki bi jih morali nujno izolirati, da ne bi motili zdravih. Stisko naj bi rešili z gradn jo stanovanjskega poslopja za upravitelja in osebje, s čimer bi za oskrbovance pridobili 6—7 sob. Zelo nujna je bila tudi ureditev pralnice, ki je bila v kleti pod glavno kuhinjo in je bil zaradi tega ves trakt vlažen. Uprava omenja tudi ureditev lastne pekarne. Kruh so kupovali v Celju, za 240 ljudi okrog 70 kg dnevno. Z lastno pekarno naj bi zboljšali kvaliteto in znižali stroške. Potrebna je bila tudi hladilnica, ker v po- letnih mesecih niso mogli imeti nobene zaloge živil. Del teh načrtov in predlogov so uresničili šele veliko pozneje. V tem letu so ob glavni cesti zgradili le vhodna vrata in, vratarsko ložo. s čimer so preprečili prost vhod in prehod preko hiralnične posesti. Stroške 21.000 din je plačala banska uprava. Gradbena dejavnost je bila ponovno živahnejša leta 1937. 1. julija je začela obratovati v zavodu pekarna, za kar so adaptirali prostore v kleti pod glavno kuhinjo. Parno peč je dobavila družba »TEHNA« iz Ljubljane. Stroškov je bilo nekaj nad 41.000 din. Za gojitev sočivja in prezimovanje rož so zgradili cvetličnjak s sobico za vrtnarja. Stroški v lastni režiji so znašali 22.000 din. V tem letu so posekali tudi kostanjev drevored od glavne ceste do hiralnice in zasadili sadno drevje. Kostanje so posekali tudi pred poslopjem, ker so bile sobe zaradi tega temne in vlažne. Uredili so grede z rožami, kar je dalo poslopju lepši videz. Zavod je takrat dobil tudi telefon. Leta 1938 so v surovem stanju dogradili poslopje za stanovanje upravitelja in uslužbencev, na glavnem poslopju obnovili žaluzije in dokupili precej drobne opreme in pohištva. V novo poslopje so se vselili julija 1939. V bivše upraviteljevo stanovanje so se preselile usmiljenke. S tem je bila izpraznjena obednica, ki je služila za zasilno stanovanje, in preurejena v jedilno shrambo, v prostor poleg nje pa so instalirali hladilno napravo. Novo poslopje je bilo nadstropno z dvema mansardama. Stalo je 360.000 din. Postavili so ga na parceli, ki je kot stavbi.šče dobila številko 361. Leta 1940 so kupili bojler, ki so ga ogrevali s posebno pečjo, v zimskem času pa je bil priključen ma centralno ogrevanje. Takrat so zgradili tudi sadno sušilnico, kar ni bilo le v korist zavodu, pač pa so sušili sadje tudi za okoliške kmete, pri čemer so kot odškodnino dobili 25% suhega sadja. Stroški so znašali 12.000 din. ni pa bila v tem letu še povsem gotova. Zadnja leta pred vojno so opravljali kar obsežna melioracijska dela na precej zamočvirjnem zavod,ovem zemljišču. Za leto 1941 so imeli v načrtu gradnjo pralnice, modernizacijo stranišč, pri čemer bi nehigienska stranišča, ki so povzročala neznosen smrad, nadomestili z angleškimi. Pri svinjakih so hoteli zgraditi klavnico in urediti hlev za dve kravi, ker je bilo dovolj sena. lahko pa bi zemljo tudi bolje gnojili. Teh načrtov niso izvedli, ker je okupacija prekinila vsako gradbeno dejavnost. Toda ne le to: ob osvoboditvi so bile zgradbe tako zanemarjene, inventar pa pomanjkljiv in uničen, da je bilo treba začeti povsem na novo. Okupator ni ničesar popravljal. V posebno kritičnem stanju je bila glavna zgradba, okna in žlebovi so skoraj popolnoma propadli. Centralno gretie ni delovalo od decembra 1944 in oskrbovanci so bili na mrzlem. Tudi kopali se niso od decembra do maja. Nemci so demontirali tudi strelovod. Ko je zavori prijavil vojno škodo, jo je na osnovi dejanskega stanja ocenil na 10% od skupne vrednosti zgradb v višini 491.850 din. Prvi dve leti po vojni so v glavnem odpravljali posledice vojne. Na večje investicije ni bilo mogoče niti misliti. Šele avgusta 1947 so začeli graditi novo zgradbo na parceli 559. Služila naj bi za pralnico, šivalnico in razne delavnice, zgoraj pa l>i bila stanovanja za uslužbence. Gradnja se je precej zavlekla in je bila končana šele leta 1954. Skupni stroški so znašali nekaj nad devet milijonov din. Nekaj notranjih ureditev so izvršili še leta 1955. Glavno poslopje so prekrili leta 1955, saj ni bila streha temeljito popravljena vse od ustanovitve. Izvajali so tudi obsežna notranja popravila, položili parket, modernizirali stranišča in obnavljali okna in vrata. Leta 1956 so se lotili temeljite obnove celotne fasade in električne napeljave, popravili ali obnovili centralno kurjavo in obnavljali notranjost. Obnovili so tudi sadno sušilnico, ki je leta 1955 zgorela. Vsa ta dela v novi Jugoslaviji so imela za cilj, napraviti pogoje za bivanje oskrbovancev v cloiuu čim lepše in prijetnejše. GOSPODARSTVO Že prej smo omenili obseg zemljišč, ki jih je zavod uporabljal ves čas za lastno ekonomi jo. V naslednjem poglejmo pregled sprememb kategorije zemljišč in kultur. STANJE DO I. ET A 1941 Njive Travniki Sadovnjaki Stavbišča Dvorišča Skupaj pare. št. m2 pare. št. m2 pare. št. m2 pare. št. , pare. m" št. m2 173 7.199 309 3.534 — —, 307 6.813 174 3.406 172/1 2.070 — — 309 470 309 500 175 1.365 171/2 16.076 — — 310 46 188/1 2.873 172/2 12.841 — — 361 159 176/1 2.504 176/2 1.452 176/3 784 146/9 5.037 146/11 103 14.839 44.401 — — 7.48S 67.228 STANJE OB UKINITVI DOMA LETA 1959 171/2 6.367 309 3.534 171/2 7.878 559 276 171/4 1390 172/1 2.070 172/4 2.784 172/5 1.492 360 165 309 500 172/2 8.565 310 46 173 3.373 173 3.822 307 6.813 174 3.406 309 470 175 1.365 361 139 146/9 5.037 176/1 2.504 146/11 103 176/2 1.452 188/1 2.873 176/3 784 28.'388 19.651 9.370 7.929 1890 67.228 Spremembe so nastale v parceli 171/2, iz katere je nastala nova 171/2. razdeljena na njivo in sadovnjak, na novo je nastala 171/4 -dvorišče ter 559 in 560. ki sta sedaj stavbišče. Spremembe so tudi v parceli 172/2, ki se je razdelila na parcele 172/2 — n/jiva, 172/5 — sadovnjak, 172/4 — travnik in 561 — stavbišče. Enotna parcela 175 se je razdelila na njivo in travnik, parceli 174 in 175 postaneta iz njive travnik, 146/9 in 146/11 pa iz travnika njiva. Vidimo torej, da se je travniška površina zmanjšala v korist njivske, kar je nedvomno izraz težnje, da se povečajo pridelki na lastni ekonomiji. Pomanjkanje živeža je bilo zlasti občutno med vojno in povečanje njivskih površin je bilo potrebno. Leta 1946 je želela uprava pridobiti niova zemljišča v smislu 20. člena zakona o agrarni reformi in kolonizaciji Slovenije. A prošnji na okrožni odbor OF v Celju omenja zemljišče, ki je delno mejilo na zavodovo posest in je bilo last Viljema Zottla in Jakoba Kovača. Zemljišče je merilo okrog 55 hektarov. Največ je bilo gozda (16 hektarov) in travnikov (15 hektarov). Prošnjo je zavod utemeljeval s tem. da bi znatno dvignili lastni pridelek, s čimer bi znižali letni proračun za pol milijona dinarjev, redili bi lahko 25 krav in bi samo z mlekom v treh letih pokrili nakup živine. Oddelek za socialno varstvo je prošnjo zavrnil, češ da se bo preskrba z živili postopoma normalizirala, poleg tega pa pravi, da ne bi bilo oportuno prikrajševati široke ljudske množice v pravicah, ki jim jih daje agrarni zakon. Očitno niso hoteli povečati ekonomije preko dotedanjega okv ira, ker je bila naloga doma skrb za onemogle, ne pa da bi se usmerjal na veliko kmetijsko proizvodnjo. Čeprav je razumljivo, da ekonomija ni mogla zadostiti vsem potrebam doma, pa je vendarle imela v preskrbi zavocla z živ ili pomembno vlogo. Še posebej so lastni pridelki reševali kritično stanje v času obeh vojn. ko je bilo glavno vprašanje, kako prehraniti oskrbovance. Tudi zaradi pomanjkanja hrane kapacitete doma niso bile polno zasedene. V enaki meri velja to tudi za prva povojna leta. Od živinoreje sta prihajali najbol j v poštev svinjereja in perut-ninarstvo. Letno so v povprečju redili nekaj nad 50 svinj in okrog 150 kokoši. Zavod je vzdrževal tudi dva konja, da so mogli v lastni režiji opraviti vsa dela na ekonomiji in izvršiti ves prevoz, ker je bil zavod v preskrbi s kurivom in delno tudi z ostalim odvisen od Celja. Ekonomija se je največ ukvarjala s pridelovanjem pov rtnin in zelenjave, s čimer so v poletnih mesecih večinoma krili potrebe. Premalo so pridelovali fižola in zlasti krompirja. Tega so kupovali največ v Savinjski dolini in v okolici Ptuja. Ostale potrebščine, meso, moko, mlevske izdelke, kruh (dokler niso imeli lastne pekarne), kolonialno blago in špecerijo. je uprava kupovala pri vojniških in celjskih trgovcih. Ti so za dobavo večinoma konkurirali na osnovi razpisa in pismene licitacije za vsako leto posebej. V poštev so prihajali najnižji ponudniki. Pri izbiri dobaviteljev so v letih po prvi svetovni vojni načeloma dajali prednost (po navodilih nadzorne oblasti!) domačim, slovenskim trgovcem i,a obrtnikom po znanem načelu »svoji k svojim«. Tako so npr. leta 1921 izpadli iz konkurence nemško usmerjeni Viljem Zottl (Cotl) za špecerijsko blago, Karolina Ledi za dobavo kruha in Hiniko Rattav (Ratej) za meso in so namesto n jih dobavljali moko in špecerijsko blago trgovca Julij Kovačič iz Vojnika in Josip Delakorda iz Arclina, kruh Hermina Kvas in meso Josip Vrečer, oba iz Vojnika. Vendar se tega načela niso vedno dosledno držali. Če je bil nemški trgovec s svojo ponudbo cenejši in sprejemljivejši (nižja cena, boljša kakovost, ugodnejši dobavni pogoji), kar ni bilo tako redko, so radi pozabljali na nacionalno in politično usmerjenost. Uprava je imela z dobavitelji stalne težave. Niso se držali pogodbe in pošiljali blago slabše kvalitete, dajali slabo mero ali težo, zviševal i cene. neredno dostavljali in podobno. Često je nadzorna oblast v takih primerih, na prošnjo uprave, dovoljevala tudi prost nakup. Najbolj se je uprava pritoževala pri mesu in kruhu. Z mlekom so oskrbovali hiralnico ves čas okoliški kmetje. Ker je porabila hiralnica precejšnje količine mleka, je predstavlja dobava za marsikoga važen vir dohodkov, še posebej, ker je bila hiralnica reden in dober plačnik. Iz pogostih pritožb tistih, ki jim je bila dobava odpovedana, razberemo, kolikšnega pomena je bil zavod v tem pogledu za pretežno agrarno okolico. FINANCIRANJE Zavod je dobival sredstva za svoje delovanje od: ustanovitelja, oziroma od vsakokratnega lastnika; - prispevkov, ki so jih za svoje oskrbovance plačevale pristojne domovne občine; prispevkov, ki so jih plačevali oskrbovanci sami; lastne ekonomije; - plačila uslužbencev in delavcev za hrano in stanovanje; postranske dejavnosti oskrbovancev ali zavodovih delavnic in — raznih daril, volil in zapisov (oporok) itd. Čeprav razpolagamo z zelo skromnimi in često nezanesljivimi ter nasprotujočimi si podatki, dajem vsaj približno sliko finančnega poslovanja. Posebej skopi so podatki za avstrijsko dobo, iz okupacijskega časa pa se sploh ni ohranilo nič. Leta 1896 so skupni letni izdatki znašali 24.738 goldinarjev, kar bi zaradi precejšnje stalnosti razmer lahko veljalo kot povprečje za vso dobo. Za kasnejši čas dajem naslednjo preglednico izdatkov v zaokroženih zneskih: 1920 - 550.000 kron 1921 1,400.000 kron (podražitve živeža!) 1922 - 500.000 din 1925 1.050.000 din 1934 700.000 din 1938 - 1,080.000 din 1940 1.070.000 din 1945 - 1.200.000 din 1950 4,200.000 din 1955 27,150.000 din 1959 29.500.000 din (proračunski predlog Zgornje številke nam sicer ne morejo dati popolnega in komparativnega vpogleda v finančno poslovanje, ali da Iii iz številk lahko sklepali, kakšen je bil »standard« oskrbovancev, saj so se spreminjale tako cene kot vrednost denar ja. Dnevna oskrbnina za enicga oskrbovanca je znašala: 1892-1900 dnevno 35 krajcarjev (100 kr = 1 glcl) 1900-1918 dnevno 70 vinarjev (1 gld = 2 kroni, 1 kr = 100 vin) 1919-1921 dnevno 7 kron 1922-1923 dnevno 10 din 1924-1941 dnevno 15 — 18 din okupacija dnevno 2 RM (podatek je iz I. 1942) Maj 194-5 — sept. 1943 dnevno 30 din sept. 1943 — jul. 1946 dnevno 20 din jul. 1946 — 1951 dnevno 30 din nov. 1954 — marec 1955 dnevno 230 din apr. 1955 - 1956 dnevno 270 din jan. 1957 — marec 1957 dnevno 3|5 din apr. I957 — jim. 1958 dnevno 260 din od 1. julija 1958 dalje dnevno 300 din. Od ustanovitve doma leta 1892 do leta 1900 je ostala oskrbnina ista. Tega leta so dokončno prešli na kronsko veljavo. Sprememba oskrbnine od 35 krajcarjev na 70 vinarjev pravzaprav ni sprememba, ker je ostalo razmerje isto: prej 35 : 100. pozneje 70 : 200. Spremenila se je le nominalna vrednost. Pripomniti je treba, da je del stroškov plačal štajerski deželni ubožni sklad, preostalo pa domovne občine, posamezniki sami ali pa drugi zavezanci plačila. Najpogosteje so domovne občine plačevale 20 krajcarjev ali 14 vinarjev, 15 krajcarjev ali 30 vinarjev pa ubožni fond. Seveda pa je bilo to razmerje zelo različno, odvisno pač od finančnih zmogljivosti posameznih občin: nekatere so morale plačevati celotno oskrbnino, druge spel nič itd. V stari Jugoslaviji se način plačevanja ni dosti spremenil. Nadzorna oblast (oblastna ali banska uprava) je določila višino oskrbnega dne. hkrati pa občinam, ustrezno njihovim zmogljivostim, znižala oskrbnino. Od leta 1924 dalje so morale občinle plačevati od 7 do 9 dinarjev za oskrbovanca, razliko je plačala nadzorna oblast iz rednih letnih dotacij, lik pred vojno je banska uprava določila, da se zviša delež občin v plačevanju oskrbnine za 20 do 30%, ker je hotela razbremeniti banovinski proračun. lak ukrep so narekovale izredne razmere gospodarsko-socialne in sv etov no-politične krize. Po osvoboditvi je oskrbnina ves čas racionirame preskrbe ostala ista. Kasneje je rasla skladno s porastom življenjskih stroškov. Dotacija je posebno v prvih letih stare Jugoslavije često zelo neredno dotekala. Iz meseca v mesec se je morala zato uprava ukvarjati s tem problemom in pogosto je bilo redno obratovanje resno ogroženo. Težko finančno stanje je še povečalo dejstvo, da so domovne občine prav tako silno neredno plačevale oskrbnino in so nekatere bile celo v večletnem zaostanku. Tako so znašale terjatve v začetku leta 1935 291.249 din. Ob osvoboditvi leta 1945 je znašal dolg ca. 71.000 RM. V dopisu okrožnega odbora OF z dne 13. novembra 1945 beremo, da so oskrbnine, za katere je bil plačnik bivši Gaufürsorgeverband v Gradcu, neizterljive in jih je treba prijav iti v vojno škodo. Tudi v naslednjih letih, vse do ukinitve doma. je bil seznam dolžnikov vedno precej obseženi. Posebno težko je hiralnica prebrodila gospodarsko krizo: bila je prenapolnjena, sredstva pa so bila izredno skromna. V nekem dopisu leta 1931 naroča banska uprava skrajno varčevanje. Da bi mogli poravnati tekoče račune, dovoljuje celo začasno porabo sredstev gradbenega fonda, s pristavkom, da bo uprava v ugodnejšem času ta denar refundirala. ležko gospodarsko in finančno stanje hiralnice nam ilustrira tudi naslednji podatek: leta 1936 je mestno poglavarstvo v Celju odprlo lastno zavetišče v Medlogu. kamor je iz Vojnika premestilo 13 svojih pripadnikov. Po besedah uprave pomeni to za Vojnik hud udarec, ker je celjska občina plačevala najvišji dnevni prispevek in je bila tudi redna plačnica, in spet leta 1937: izterjevanje stroškov daje upravi mnogo dela. Vse večje občine (posebej mestne) so prevzele svoje pripadnike v občinsko oskrbo in se oskrbujejo večinoma le oskrbovanci podeželskih občin, ki pa predpisane in skrajno znižane oskrbnine neredno plačujejo. Število oskrbovancev, ki so sami plačevali vso oskrbnino, bodisi iz lastnega premoženja, pokojnine, ali pa so jo plačevali svojci, je bilo stalno zelo majhno. Nekoliko se je procent teh dvignil proti koncu obstoja doma. Kljub temu, da so pravila doma določala, da postane imetje oskrbovancev po njihovi smrti last doma, to za zavod ni bilo velikega pomena. Znana sla le dva primera večjih volil zavodu. Leta 1920 je neka oskrbovanka zapustila domu vse svoje imetje v znesku 110.000 kron. Še večjega pomena pa bi mogla biti za zavod hiralnična ustanova, ki jo je leta 1893 ustanovil L. C. Erdmann iz Gradca v »častni in trajnic spomin na svojo soprogo Julijano, umrlo v Peharjih leta 1888. Obresti glavnice v višini 4.000 goldinarjev naj bi se uporabljale za krilje hi-ralničnih stroškov ženskih oskrbovank, doma iz celjske mestne ali okoliške občine ali pa iz Teharij. V ustanovni listini je določeno, da hiralnični sklad upravlja štajerski deželni odbor, ki tudi skrbi za pravilno razdeljevanje sredstev. Odbor bi naj tudi skrbel, da bodo vse tri občine enako zastopane: po vrstnem redu naj bi iz vsake občine zaporedoma določil oskrbovanko. ki se bo dosmrtno oskrbovala iz tega sklada. S preobratom leta 1918 je tudi ta ustanova prenehala. Zadnja jo je izkoriščala neka oskrbovanka iz Teharij od 21. avgusta 1918. Ko je uprava hiralnice leta 1921 terjala štajersko deželno vlado, naj poravna stroške za to oskrbovanko, je ta odgovorila, da znašajo letne obresti le 320 kron, poleg tega pa ima v svojih hiralnicah številne pripadnike in državljane SHS, za katere ima prav tako precejšnje terjatve. Plačala bi le v primeru, če bi napravili medsebojni obračun. Zadnjič se Erdmannova ustanova omenja leta 1931. ko je upravi-teljstvo poročalo sreskemu načelstvu v Celju, da od preobrata dalje ni imelo od n je nobenih dohodkov. Izza osvoboditve leta 1943 je dom pogosteje dobival pomoč od raznih organizacij, tako RK in CARE. Leta 1931 pa je dobil tudi 540.000 din izrednih sredstev iz programa pomoči ZDA. Sredstva so bila namenska in so jih smeli izkoristiti le za opremo, obleko, obutev in prehrano. S prehodom na samofinanciranje L maja 1954 je OEO Celje zagotovil potrebna obratna sredstva v obliki predplačila proti obračunu. Obračunska enota je bil oskrbni dan in se je obračunavala po mesecih in dnevih. Pristojni ljudski odbor, zavezan za plačilo je bil tisti, na čigar območju je imel varovanec, preden je bil sprejet v dom, svoje bivališče. V kalkulacijo oskrbnega dne so bili všteti vsi stroški, razen plač za osebje s prispevki in investicije, kar je bilo plačano iz proračuna (dotacija OEO). Dohodki, ki jih je zavod imel od plačevanja hrane in stanovanja od osebja, postranske dejavnosti oskrbovancev (izdelovanje predmetov domače obrti) in lastne okrepčevalnice, so bili majhni in so jih v glavnem uporabili za priboljške oskrbovancem, za prireditve novoletne jelke itd. OSKRBOVANCI Že zgoraj smo videli, da je bilo stanje socialne oskrbe starih in onemoglih ljudi ob koncu preteklega stoletja v okviru Štajerske najbolj kritično prav na Spodnjem Štajerskem. Odločitev, da zgradijo novo hiralnico v Vojniku pri Celju, je bila smotrna. To se vidi tudi po tem. da so bile njene kapacitete že v prvem letu obstoja skoraj popolnoma zasedene. Kljub temu pa vidimo iz nekega poročila za leto 1896, da položaj še1 kljub temu ni bil zadovoljiv. V pošiljanju svojih revežev v hiralnico so bile najmočneje zastopane mestne občine in občine v bližini mest, dočim so bolj odmaknjene občine zaostajale. Tako je npr. od 21 občin v celjskem okraju bila le ena. ki ni imela v hiralnici nobenega svojega oskrbovanca, dočim je ormoški sodni okraj od skupnih 53 občin imel le tri. ki so imele svoje reveže v hiralnici. Za celotno Spodnjo Štajersko je bila slika naslednja: od 557 občin je bilo 185 takih, ki so imele v hiralnici vsaj po enlega oskrbovanca, 552 občin pa je bilo takih, da niso imele v hiralnici niti enega svojega pripadnika. V tem pogledu so najbolj zaostajali radgonski, lenarški, ljutomerski, ormoški, rogaški in sevniški sodni okraj, čeprav bi lahko pričakovali, da bodo prav ti zaostali kraji in gospodarsko šibki, imeli v takih domovih največje število svojih revežev. Poleg Celja, je bilo stanje najboljše v gornjegrajskem in laškem sodnem okraju. Skrb za reveže je bila v občinah silno slaba. Predstavljala je zanje le finančno breme, ki so se ga želele otresti, ali ga vsaj zmanjšati. Posledica je bila ta. da so živeli reveži človeka nedostojno življenje: potikali so se od hiše do hiše, kjer so jih odganjali in tako mi so imeli niti tiste oskrbe, ki jim je bila celo že po zakonu določena. Še slabše je bilo v času bolezni. Ljudje brez svojcev in sredstev so ležali po hlevih, brez zdravniške pomoči in zdravil, dokler jih ni rešila smrt. V mnogih primerih so ti ljudje vse življenje trdo delali, zdaj pa jih ni poznal nihče. lako stanje je bilo treba spremeniti in ga postaviti na novo, modernejšo in socialnejšo osnovo. 27. avgusta 1896 je bil sprejet ubožni zakon (Dež. zakonik 1896, št. XXXI/65), po katerem so osnovali deželni ubožni fond. ki je bistveno olajšal bremena občin. Zaradi tega so občine sedaj same želele poslati v hiralnice vse nad 70 let stare ubožce, ker so spoznale, da je oskrba v hiralnici cenejša, kakor pa če jih oskrbujejo same. Leta 1897 je pritisk na hiralnice močno narasel, bile so prenapolnjene in so se morali posluževati zasilnih ležišč. Stanje so skušali izboljšati s tem, da bi povečali kapaciteto obstoječih hiralnic. za celo Štajersko pa ustanoviti tri nove, od tega eno na Spodnjem Štajerskem. Avstrijska oblast pa tega ni uspela več izvršiti. Hiralnico v Vojniku so zgradili ob deželni cesti Celje — Maribor, 8 km od Celja in izven trga. Nadstropno poslopje meri 67 X 33 m. Za oskrbovance so bili 4 oddelki, 2 moška in 2 ženska. Sistemiziranih mest za oskrbovance je bilo v začetku le 150. že kmalu pa je število naraslo preko 200. Posledica je bila ta, da je bilo v sobah po 8 in več oskrbovancev, kar je povzročalo vrsto težav. Naslednje preglednice nam bodo pokazale, kakšno področje je pokrivala vojniška hiralnica v 67 letih svojega obstoja. Sestavljene so za avstrijsko, staro jugoslovansko in novejšo dobo, pri čemer je upoštevana vsakokratna upravno-politična in teritorialna razdelitev. Avstrijska doba: Sodni okraj 1892 1896 1901 1906 1911 Brežice 3 5 10 18 11 Cel j e 24 62 66 64 74 Gornji grad 1 3 3 6 8 Konjice 9 21 44 36 44 Kozje 4 13 10 13 12 Krško (Kranjska) — 1 — — — Laško 5 11 16 17 22 Lenart v SI. g. 2 2 3 4 1 Litija (Kranjska) — — — 1 — L j utomer — 1 — — 1 Marenberg (Radlje) 3 2 1 3 4 Maribor 12 10 14 13 13 Podčetrtek — — 1 — — Ptuj 1 2 2 6 "7 Radgona — 1 2 4 3 Rogatec — — 2 2 2 Sevnica — 2 7 8 10 Slov. Bistrica 6 3 8 10 10 Slovenj Gradec 5 6 5 9 13 Šmarje pri J. 3 11 17 17 20 Šoštanj o 2 4 10 9 Vransko 4 5 11 4 3 Ostala Štajerska 35 63 53 23 O "> Ostala Avstroogr. 2 2 1 — 2 Skupaj 121 230 282 272 293 Vidimo, da je bil razmeroma še precej udeležen ostali del Štajerske, čeprav proti koncu tega obdobja število postopno upada. Stara jugoslovanska doba: Srez 1926 1931 1936 1940 Brežice 32 33 32 38 Celje 66 82 73 37 Celje mesto 14 14 13 Čabar — — 2 1 Srez 1926 1931 1936 1940 Črnomelj 1 3 9 Dravograd -—. — 5 6 Gornji grad 2 10 4 3 Kamnik 2 6 6 5 Kočevje — 2 3 9 Konjice 22 24 17 32 Kram j 5 3 1 8 Krško 14 5 8 4 Laško 22 14 19 26 1 .j ubljana 1 1 4 4 8 Litija 6 3 12 15 1 .ogatec 2 2 8 8 Maribor 4 11 7 5 Metlika — — 1 _ Murska Sobota —» __ 1 _ Novo mesto 5 2 8 | [ Prevalje 5 9 — — Ptuj 3 3 1 ^_ Radovlj ica 1 0 11 5 Rogatec 1 — _ __ Slovenj Gradec 12 16 11 - Škof j a Loka — — 1 3 Šmarje pri Jelšah 12 16 15 22 Tuji državljani — — 1 2 Samoplačniki 5 4 "S 10 Skupaj 243 267 274 294 \ stari jugoslovanski dobi se je torej področje sprejema razširilo skoraj na vso Sovenijo. Razumljivo pa je. da je sprejem v glavnem zajel področje bivše Spodnje Štajerske in še to največ ožje celjsko s celjskim, brežiškim, konjiškim, laškim in šmarskim srezom. Tabela nove jugoslovanske dobe je nekoliko bolj pestra. Pripadnost oskrbovancev se je hitreje spreminjala. To gre na račun večkratnih sprememb in reorganizacij pohtično-teriiorialnih enot. Glavna sprememba se je izvršila leta 1955 z ustanovitvijo novih občin, ki so začele ustanavaljati lastne domove za onemogle in so svoje pripadnike vzele v lastno oskrbo. Tako je poraslo število pripadnikov iz celjskega okraja, oziroma pripadnikov celjske skupnosti komun. To razliko moremo dobro videti v kolonah za leto 1956 iii 1959, ko je bil dom ukinjen. V Vojniku so ostali le tisti pripadniki drugih okrajev, ki so bili tukaj že dolga leta in so tako dobili nekako že zavest »družinske« skupnosti, ali pa jih niso premestili iz drugih tehtnih razlogov (ležeči bolniki itd.). Nova jugoslovanska doba: OLO 1945 1950 1955 1956 1959 ObLO Celje mesto 14 18 16 152 96 Celje Celje okolica 68 194 226 5 Konjice Črnomelj 2 1 — 8 Laško Grosuplje 2 1 2 Mozirje Jesenice 1 1 — 27 Šentjur Konjice 10 — 22 Šmarje Kranj i — — 1 3 Žalec Krško 14 12 3 165 OLO Celje Ljubljana mesto 0 9 3 6 Ljubljana okolica 3 — 1 Ljutomer 7 1 — Osta i okraji Maribor mesto 12 1 — 31 ObLO Maribor okolica 18 1 2 Mozirje 7 5 — 1 Hrastnik Novo mesto i 9 1 1 Ivanč. gorica Poljčane — 21 — > Lenart Postojna — — 2 1 Lj. Šiška Prevalje 7 1 — 1 Loška dolina Ptuj 5 4 1 1 2 Mrb,—Košaki Radgona 5 .— — 2 Mrb.—Tezno Radovljica — 1 4 Mrb,—Tabor Rakek 3 3 — 1 Ptuj Slovenska Bistrica - — — 1 Radeče Šmarje pri Jelšah 8 — 1 Radovljica Šoštanj — •— 5 1 Ravne Trbovlje 24 12 7 10 1 Senovo Trebnje 4 1 1 1 5 2 1 1 Sevnica Slov. Bistrica Slov. Gradec Šentilj Trbovlje Videm-Krško Zagorje Skupaj 226 281 268 201 200 SPREJEM OSKBOVANCEV Sprejem v dom je dovoljeval vsakokratni nadzorni organ. Ta je določil tudi višino oskrbnine in o tem obvestil pristojno domovno občino s pristavkom, da se bo vpoklic izvršil, ko bo na razpolago prosto mesto v domu. Istočasno je bila o tem obveščena tudi uprava doma. Ko je tlom leta 1954 prešel na samoupravljanje, je o sprejemu in višini oskrbnine odločal upravni odbor zavoda. Prvega oskrbovanca je dom sprejel 12. februarja 1892. zadnjega pa 15. marca 1959. Iz diagrama vidimo, kako je nihal letni sprejem. Razen v prvem letu, je bil največji leta 1919. 1941 in 1946. ko se daleč dvigne nad povprečje v ostalih letih. Sprejem je bil velik v letih po težkih vojnih pretresih, ki so bistveno vplivali na sicer mirne in bolj ali manj ustaljene razmere. V vseh letih je bulo skupaj sprejetih 5.188 oskrbovancev, od tega jih je umrlo v zavodu 5.588. 1.600 pa jih je tako ali drugače zapustilo dom. Večjih premeščanj ni bilo. le proti koncu obstoja doma so bile premestitve pogostejše, ko so občine ustanavljale lastne domove. Neredko so oskrbovanci sami zaprosili za odpust, če so se jim izboljšale premoženjske razmere, ali pa so našli primerno domačo oskrbo pri svojcih ali sorodnikih. Pogosti so bili tudi primeri pobegov iz doma. Največkrat so bili to ljudje, ki se niso mogli privaditi redu in načinu življenja v domu. To se je dogajalo največ v avstrijski in stari jugoslovanski dobi. Večji del so bili to posebneži z asocialnimi navadami in pustolovci. Prav tako niso bili redki primeri, da so občine same odpokli-c-ale svoje pripadnike iz doma. ker so se jim zdele oskrbnine previsoke. Po gosto so jih pozneje hotele poslati spet nazaj, ko so spoznale, da je domska oskrba celo cenejša. Popolnoma v skladu s fašističnimi metodami je bil zločin, ki ga je okupator napravil 9. junija 1941. Tega dne je odpeljal v Feldhof pri Gradcu 92 oskrbovancev in jih na zverinski način likvidiral. Večinoma so bili starci ali pa ljudje s telesnimi ali duševnimi hibami. Nekaj je bilo celo 16 ali 17-letnih. Odpeljali so tudi starko, ki je bila v domu že 47 let. od 1894. leta. Se isti dan so pripeljali iz Ptuja in drugod 48 novih oseb. Do konca junija so število spet izpopolnili. Povprečni letni sprejem v vsem času je bil 77 oseb. Povprečno oskrbovanje posameznika je trajalo dve in pol leti. letno pa se je povprečno oskrbovalo 188 oskrbovancev. Povprečni letni sprejem v posameznih obdobjih je bil naslednji: l o gre na račun večje umrljivosti v prv ih treh obdobjih, ko so se kapacitete sproti spraznjevale. v okupacijski dobi gre tudi za umetne posege. Nova jugoslovanska doba je prinesla največjo ustaljenost v vseh pogledih. I o je bila posledica novega duha in razmer, ki so jih uvajali in utrjevali v tovrstnih zavodih. Največja zasedenost kapacitet v zavodu je bila leta 1954. najnižja pa leta 1918 (228 in 157). v avstrijski dobi v stari jugoslovanski dobi v okupacijski dobi v novi jugoslovanski dobi 82 76 98 66 230 220 210 200 190 180 170 160 150 140 130 120 110 100 90 80 o (\J Ol ■ en Ol o. CJ o CM . O 1 o ■v . o PJ o cn 10 tO r-(O in in in t\i io m -r m in c\j cnCTmcnc7iocncncn(7>cnc7>CTC7)cno>cn(7iC7ic^cn(7)cn cncncncncncnaicncncj* O i-, f\ 1892 1893 1894 1895 1896 1897 1898 1899 1900 1901 1902 1903 1904 1905 1906 1907 1908 1909 1910 191 1 1912 191 3 1914 191 5 191 6 1917 1918 1919 1920 1921 1922 1923 19 24 1925 1926 1927 1928 1929 1930 1931 1932 1933 1934 1935 1936 1937 1 938 1939 1940 1941 1912 1943 1944 1945 1946 194-7 1946 1949 1950 " uj 2 O z CE lu m 2 UJ o UJ o Povprečje umrlih o posameznih mesecih od /892 do konca /939 december, januar, februar), ko je bila približno izenačena; najugodnejši meseci pa so bili junij, julij, avgust in september. Od posameznih mesecev izstopata marec, ko je bila umrljivost največja, in september, ko je v dolgoletnem povprečju bila umrljivost najnižja (glej diagram!). SOCIALNI SESTAV OSKRBOVANCEV Pogled v socialni sestav nam daje nekatere zanimive rezultate. V vsej dobi obstoja doma so bili na prvem mestu kmečki delavci: bivši ldapci in dekle, dninarji in viničarji. Veliko je občinskih revežev, za katere ni bilo mogoče ugotoviti bivšega poklica in so jih označevali kot »brez poklica«, lo je jasen dokaz, kako slabo je bilo poskrbljeno za to kategorijo delavcev, ki so na stara leta imeli edini izhod, da so prišli v hiralnico, lern je bila usoda še naklonjena: neprimerno večje je bilo število tistih, ki so jesen življenja preživeli na cesti, odvisni od miloščine tujih ljudi. \ vsej dobi je bil razmeroma majhen odstotek industrijskih delavcev. Najboljši pregled nam daje primerjalna razpredelnica za nekatera leta: Poklic 1896 1951 1958 Industrijski delavci 5 9 18 Kmečki delavci 1 15 101 93 Ostali delavci 55 28 14 k met je 23 8 5 Obrtniki 32 20 9 Ostali 18 42 65 \ idimo. da se struktura ni dosti spreminjala. Nekoliko se je zmanjševalo število kmečkih delavcev, v porastu pa je število industrijskih. Prav tako je v novejši dobi močno upadlo štev ilo kmetov in obrtnikov, ki so bili v avstrijski dobi razmeroma še močno zastopani. A glavnem so bili to brezposelni rokodelci in propadli kmetje. Enako zanimiva je primerjava glede na stan oskrbovancev : ~~^ T ~ ™ Ä poročeni 8 II 12 samski 74 62 67 dovci 18 27 21 Podatek ni prav nič presenetljiv. Leta 1896 je bilo 92 % samskih oziroma ovdovelih, torej ljudi, ki so na stara leta ostali sami. brez svojcev, ki bi lahko skrbeli zanje. Slika ni bistveno drugačna tudi v novejši dobi, saj se je število poročenih povečalo le za tri procente. Povprečje za zadnjih 5 let to potrjuje. NOTRANJE ŽIVLJENJE IN RAZMERE V DOMU Osnovna ugotovitev je ta. da se je položaj v novi Jugoslaviji bistveno izboljšal. O tem govore vsi podatki, ki smo jih nanizali že prej. Zunanji izraz novega časa je tudi preimenovanje doma iz hiralnice v dom onemoglih in nazaduje v dom oskrbovancev. Že izraz hiralnica je dajal obeležje kraju, kamor so prihajali ljudje hirat in nazadnje umret. V vsej dobi svojega obstoja je imel dom le en oskrbovalni razred. Med oskrbovanci ni bilo nobene razlike: vsi so se oskrbovali v tretjem razredu, ne glede na premoženjske razmere in stan. Kolikor lahko razberemo iz gradiva im hišnega reda, vidimo, da je bil notranji režim vse do nove Jugoslavije dokaj oster; vsi so se ga morali strogo držati, sicer je sledila izključitev. Dom je bil na pol zaprtega tipa in so oskrbovanci dobili dovoljenje za izhod le v izjemnih primerih. Disciplinski predpisi so bili strogi. Oskrbovanci so bili poleg tega deležni vseh oblik zapostavljanja, ki je najčešče našlo izraz v neprimernem odnosu strežnega osebja, predvsem redovnega, do bolnikov. Zaradi tega so se oskrbovanci zelo pogosto direktno pritoževali na nadzorno oblast. Te pritožbe so se nanašale tudi na slabo, nezadostno in enolično prehrano. Nekateri so zaradi tega iz doma pobegnili. Pogosto je uprava v takih primerih to opravičevala s tem, da gre za ljudi, ki se ne morejo vživeti v urejeno življenje, ki ga daje domsko okolje in odvaditi prejšnjemu načinu življenja. laki primeri so nedvomno tudi bili. a verjetneje je. da razmere res niso bile privlačne, in kdorkoli je imel vsaj najmanjšo priložnost, si je želel ven. zlasti še, če je prišel v dom iz prej bolj urejenih razmer. Eden glavnih problemov je bilo pomanjkanje prostora, saj ni bilo mogoče ločiti slaboumnih ali duševno že težje prizadetih od zdravih, kar je povzročalo čeiste prepire, nezadovoljstvo ter neugodno razpoloženje. Iz nekega poročila za leto 1955 razberemo, da bi bilo potrebno zmanjšati kapaciteto za 72 postelj, če bi hoteli imeti posebno sobo za umirajoče na vsakem oddelku, obednico in dnevne sobe. Praviloma bi bilo treba imeti ločene sobe za kadilce in poseben prostor za razgrajače, zlasti kadar so bili pijani. Vsekakor najhujši problem za slabo sožitje so bili duševni bolniki, ki jih je bilo vedno precej. Od leta 1956 dalje so skušali ta problem reševati s tem. da so težje primere pošiljali v dom za duševno d efektne v Trate pri Cmureku. ki je Začel delovati kot clepadansa zavoda za duševno defektne v Hrastovcu pri Lenartu. Leta 1958 je oskrbovance pregledal psihiater celjske bolnišnice in ugotovil, da je bilo med njimi 48 duševno prizadetih, od tega dva težka primera. Poleg tega je bilo v zavodu vedno precej stalno ležečih bolnikov, ki jih prav tako niso mogli ločiti od zdravih (leta 1958 je bilo takih 71). Zaradi pomanjkanja prostorov zavod tudi ni mogel urediti manjših obednic z večjim številom miz, temveč je obedovalo skupaj pri eni mizi tudi do 40 ljudi, kar je dajalo kasarn i ško vzdušje brez domačnosti. Prav tako niso imeli prostora, kjer bi se mogli oskrbovanci podnevi zadrževati in razvijati razne oblike družabnega življenja. 22 Celjski zbornik 337 Iz ipogostih okrožnic vidimo, da tudi v novejši dobi odnos nekaterih strežnikov do oskrbovancev ni bil pravilen. Dogajalo se je celo, da so jih pretepali. V takih primerih naročajo, da je treba izredno ostro ukrepati, v skrajnem primeru uslužbenca tudi odpustiti. Sploh so bila navodila za izboljšanje notranjih razmer zelo pogosta. Prva leta po vojni ni bilo za domsko zaščito starih in onemoglih dosti storjenega. Stalno so poudarjali, da je treba v domove sprejeti le tiste, ki nimajo lastnega družinskega okolja. V domovih naj bi ustvarili osnovne pogoje, da bi bilo življenje bolj prijetno in znosno tudi za one. ki so prišli iz urejenih družinskih razmer. Zaito je bilo seveda treba najprej poskrbeti za potrebna osnovna sredstva (primerni objekti in solidna notranja oprema), treba je bilo izboljšati zdravstveno oskrbo, higienske razmere, strežno službo, prehrano, kulturno življenje v domu. izboljšati odnos do oskrbovancev, v njih naj bi gledali sodržavljane, ki so v dolgih letih dela prispevali svoj delež k boljšemu življenju in zaslužili, da jim družba na večer življenja zagotovi varen in topel dom. Dajali so tudi sugestije, naj bi domovi ne imeli prevelike kapacitete. Ustanavljali naj bi jih za manjša področja, tako da bi oskrbovanci imeli možnost stalnega osebnega stika s svojci. Domovi naj bi bili p en z ionskega tipa in imeli tudi spalnice za zakonce. V tem lahko vidimo tudi enega izmed vzrokov, da je bil doni v Vojniku ukinjen — bil je prevelik. Izrecno so prepovedali, da bi v domove sprejemali ljudi s ceste (berači, pijanci, nepoboljšljivi kriminalci), ker spadajo v domove zaprtega tipa. Za težje bolne, ležeče bolnike bi bilo treba organizirati posebne bolniške oddelke. V Vojniku so v okviru danili možnosti skušali uresničiti ta navodila. Izločali so duševno bolne, 17. decembra 1956 pa so osnovali v domu poseben gerontološki oddelek: dve sobi s kapaciteto 10 postelj. Do konca obsitoja doma se je v njem zdravilo 226 bolnikov. Posebno je bila podčrtana skrb za primerno razvedrilo in s tem v zvezi tudi za primerno zaposlitev oskrbovancev. V Vojniku so ustanovili po letu 1945 knjižnico, ki je do konca pridobila kar lep knjižni fond. Naročali so dnevno časopisje in razne revije ter poskrbeli za družabne igre. Temu namenu je služil poseben dnevni prostor. Uprava si je mnogo prizadevala, da je oskrbela razne kulturne prireditve, ki so jih v domu prirejala društva in skupine, po navadi ob praznikih in drugih priložnostih. Posebno se je ta oblika uveljavila po letu 1954. ko je zavod prešel na samoupravljanje in je prav upravni odbor precej skrbel za to obliko razvedrila. Večkrat so bila tudi predavanja, prilagojena za interesno področje oskrbovancev. Ti so lahko obiskovali tudi razne prireditve v Vojniku (kino, gledališke predstave, pevski nastopi, predavanja in drugo). Za osmi marec in novoletno jelko so prirejali v domu zabave v obliki družabnih večerov. Do dvakrat letno so prirejali tudi skupinske izlete, ponavadi v sosednje domove, med potjo pa so si ogledali kulturno zgodovinske ter druge znamenitosti. Za ležeče bolnike so poskrbeli tako, da so v vseh sobah uredili ozvočenje in so ti lahko poslušali radijski program. Oskrbovanci so imeli prost izhod ob vsakem času. lahko so obiskovali svojce ter sami sprejemali obiske. Od leta 1954 dalje je deloval hišni svet oskrbovancev, ki je imel svoje predstavnike v upravnem odboru zavoda in bil v tesni povezavi z upravo. Na sestankih so reševali vprašanja, ki naj bi jih rešilo vodstvo zavoda v korist oskrbovancev in sklepali o svojih željah, predlogih ter pritožbah. V začetku leta 1951 so ustanovili tudi domsko okrepčevalnico, ki so jo v začetku vodili oskrbovanci sami, pozneje pa zavodov ekonom. Dobiček je bil namenjen za priboljške. prirejanje prireditev, predvsem za novoletno jelko. Oskrbovanci so poleg tega dobivali tudi manjši mesečni denarni znesek za osebne potrebe. Zdravstveno sposobni in še dovolj krepki oskrbovanci so po želji in interesu opravljali tudi razna dela. bodisi na ekonomiji ali pa v različnih delavnicah, za kar so dobivali posebno nagrado. Precej se je v zavodu razvila domača obrt. Cilj tega ni bilo toliko, da bi se ustvarjala materialna korist, pač pa. da bi se oskrbovanci z delom razvedrili in zadovoljili, čeprav je bil izkupiček namenjen izključno oskrbovancem. Najbolj se je v zavodu razvilo izdelovanje predpražnikov, pred-posteljnikov. pletenje košar ter izdelovanje metel. Interesentov za odkup je bilo vedno dovolj. Iz vsega tega vidimo, da so se razmere v domu v novi Jugoslaviji bistveno spremenile. Zavod je izgubil značaj hiralnice in je postal res pravi dom počitka za stare in onemogle ljudi. Nov demokratični duh je zavel tudi v teh ustanovah, notranji odnosi so bili prav tako izraz revolucionarnih sprememb, ki jih je naša družba uveljavila na vseh področjih. UKINITEV DOMA Že 28. oktobra 1958 je Tajništvo za zdravstvo in socialno varstvo OI.O Celje obvestilo upravo doma, da bo obravnavalo predlog sveta za zdravstvo, naj se dom oskrbovancev v Vojniku ukine in spremeni v oddelek za duševne bolezni celjske bolnišnice. Predlog so sprejeli, oskrbovance pa naj bi premestili v domove njihovih pristojnih občin. \ est o ukinitvi doma je pri oskrbovancih povzročila precej vznemirjenja. Mnogi so bili v zavodu že dolga leta in ga niso radi zapustili. Na svet za zdravstvo so poslali oskrbovanci sami prošnjo, naj bi doma ne ukinili. Ker pa je splošni interes narekoval ta ukrep, je svet s posebnim dopisom naročil upravniku doma. naj skliče sestanek oskrbovancev, jih pomiri in da potrebna pojasnila ter obrazloži, da ne bo nihče ostal na cesti in da bo drugje prav tako poskrbljeno zanje. 15. marca 1959 je doni prešel v likvidacijo, izpraznili pa so ga do 15. maja. Oskrbovance so prestavili v naslednje domove: 80 v dom onemoglih na Polzelo, ostale pa v domove počitka v Šalek pri Velenju, Bokalce, Gomilsko, Loko pri Zidanem mostu, Slovenske Konjice, Ponikve pri Vidmu—Dobrepolju in v Muretinee. "22 339 SEDANJE STANJE V DOMOVIH ZA STARE LJUDI Zasluga medicine in napredka sploh je, da se je življenjska doba podaljšala, in nič nenavadnega ni, če ljudje dosegajo znatno višjo starost. Tako po svetu kakor tudi pri nas. opažamo v zadnjih desetletjih, da se struktura prebivalstva spreminja v korist starejših generacij. Po podatkih Zavoda za statistiko SRS je Lil odstotek oseb, starih nad 60 let, leta 1933 12%, leta 1961 — 12.3 %, po oceni za leto 1970 pa naj bi bil že 14,5%. Če računamo da znaša v letu 1965 odstotek starostne kategorije prebivalstva, starega nad 60 let, 12.5°». kar je v primerjavi s stanjem v letu 1961 in oceno za leto 1970 povsem realno, in to povprečje za Slovenijo prenesemo na področje enajstih občin bivšega celjskega okraja, je slika naslednja: Od celokupnega števila prebivalstva, ki znaša 281.775 (stanje 31.3. 1965). je prebivalcev starih nad 60 let (12.5 %!), 35.222. Izkušnje v deželah, kjer so problemi starostne oskrbe postali bolj aktualni že pred desetletji, so privedle do spoznanja, da pride okrog 5% oseb. starih nad 65 let, v stanje, ko jim mora družba omogočiti oskrbo v domovih za stare ljudi, ne računajoč pri tem vzporednih služb za pomoč starim ljudem v individualni oskrbi. Republiški sekretariat za socialno varstvo računa, da bi bilo treba ob upoštevanju naših potreb za povečanje kapacitet teh zavodov, zajeti 3% prebivalcev, starih nad 60 let, pri tem pa razviti tudi vzporedne zunanje službe. Za celjsko področje bi to v absolutnem številu pomenilo, da bi morala biti kapaciteta teh domov 1.057 postelj. Ker je trenutna zmogljivost osmih domov le 681 postelj, je evident no. da razmere niso zadovoljive. Preniapolujenost sedanjih zavodov, poleg tega pa dejstvo, da ne morejo sprejeti vseh interesentov, ki bi želeli imeti domsko oskrbo, je najbol jši dokaz za to. Na širšem celjskem področju je trenutno osem domov za stare ljudi* (v vsej Sloveniji 31) in sicer: Dom onemoglih v Gomilskem (število postelj 75). Dom počitka v Impolci (115). Dom počitka v Jelšin-gradu (98), Dom v Loki pri Zidanem mostu (95). Dom oskrbovancev na Polzeli (110) s priključenim domom oskrbovancev \ Grmovju (70), Lambrehtov dom v Slovenskih Konjicah (58) in Dom počitka v Šaleku pri Velenju (60). Vsi domovi, razen v Konjicah, so nastali po zadnji vojni. Danes imajo ustanoviteljske pravice posamezne občinske skupščine, čeprav je nekatere med njimi ustanovil drug organ. V Gomilskem deluje dom od leta 1956 (ustanoviteljica je občinska skupščina v Žalcu, zato se tam oskrbujejo v glavnem pripadniki te občine), v Impolci od leta 1952 (OLO Krško, sedaj SOb Sevnica, oskrbovanci so pretežno iz sevniške. krške in brežiške občine), Dom v Loki je bil ustanovljen leta 1947 (OLO Trbovlje, sedaj SOI) Sevnica, največ oskrbovancev je iz laške. * Zahvaljujem se upravam vseh domov, ki so mi posredovale zaželene podatke. hraštniške, trboveljske in zagorske občine), Polzela deluje od leta 1959, Grmovje pa od leta 1962 (SOb Celje, odkoder je največ osrbo-vancev), Lambrehtov dom ima medobčinski značaj, ustanoviteljske pravice pa Skupščina občine Slovenske Konjice, v Šalekn obstoja dom od leta 1953 (Ol.O Šoštanj, sedaj SOb Velenje, oskrbovanci pa so iz velenjske, mozirske, ravenske, slov enjegraške, dravograjske in še nekaterih drugih občin). Poleg prenapolnjenosti je glavni problem vseh teh domov, da v večini primerov prostori ne ustrezajo, ker zgradbe niso bile zgrajene v ta namen; to so bolj ali manj stare graščine, edina izjema je Lambrehtov dom v Konjicah. Sobe so prevelike, saj je v njih po deset in več postelj. Po starostnem sestavu je slika naslednja: do 50 let starosti je v teh domov ih 7% oskrbovancev, od 50—70 leta — 35,9% in nad 70 let starih je 57,1 % oskrbovancev. Razmerje je ugodno in vidimo, da ti domovi dejansko služijo svojemu namenu, t.j. starostni oskrbi. Težave pa so v tem, ker se zaradi pomanjkanja drugih vrst socialnih zavodov še vedno nahajajo v teh domovih tudi ljudje z duševnimi motnjami, težji alkoholiki in oni z asocialnimi navadami. Nedvomno to močno moti normalne, še posebej, ker bi tudi v najugodnejših pogojih bili vseeno omejeni v osebni svobodi in načinu življenja, ki je svojski vsakemu posamezniku in velikega pomena za dobro počutje. Razen tega je še vrsta objektivnih in subjektivnih težav, ki negativno vplivajo na življenje v teh domovih. Po socialnem sestavu so še vedno v večini kmečki proletarci, ki so doslej še imeli kakšno zaposlitev, niso pa bili pokojninsko zavarovani. dalje osebe, ki nimajo ne premoženja ne dohodka in dobivajo denarno pomoč od občinskih skupščin. V zadnjih letih narašča število upokojencev, vendar je precej takih, ki jim pokojnina ne zadošča za pokritje mesečne oskrbnine in plačujejo razlike občine ali pa svojci. Ker se ti domovi financirajo sami in ne dobivajo dotacij, so oskrbnine razmeroma v isoke za upokojence z nizkimi pokojninami. Oskrbnina znaša v posameznih domovih za oskrbovance, ki se lahko sami gibljejo od 1000 do 1400 dinarjev dnevno, oni pa, ki potrebujejo tujo pomoč, in ležeči bolniki plačujejo dnevno od 1250 do 1600 dinarjev. Na višino oskrbnine vsekakor vpliva tudi količina lastnih pridelkov na ekonomijah. Zdravstvena služba je v primerjavi s predvojnim stanjem znatno napredovala, čeprav stanje ni povsod idealno. V večini primerov prihaja zdravnik enkrat do dvakrat tedensko, sicer pa po naročilu in potrebi. Domovi imajo organizirano tudi bolničarsko službo. Povsod se trudijo, da bi napravili okolje in s tem življenje oskrbovancem čim prijetnejše. Dokazano je. da se tudi ljudje v visoki starosti še žele družabno, kulturno in drugače izživljati. Resnična in tehtna je ugotovitev nekega gerontologa. ki pravi, da ni dovolj dajati samo življenju leta. temveč je treba dodajati letom tudi življenje. \saka skupina z različnimi prireditvami, predavanja, itd. najde v teh zavodih hvaležno poslušalstvo. Poskrbljeno pa je tudi za interno družabno in kulturno življenje, ki se kaže v najrazličnejših oblikah. Taka prizadevanja so zelo koristna in veliko pripomorejo, da ostanejo starejši ljudje duševno sveži in premični; družabni stiki jih zamotijo in trgajo iz osamljenosti. Ta problematika, ki je raznovrstna, bo terjala vedno v ečjo skrb celotne skupnosti. Naglo spreminjanje ekonomske strukture razgrinja nove probleme, ki jih ne bi smeli zanemarjati. \ prvi vrsti stopa v ospredje zaščita ostarelih kmečkih ljudi, ker se kmečka mladina zaposluje v industriji. Na kmetijah ostajajo starši, ki so največkrat ob onemoglosti in bolezni prepuščeni samim sebi. Niso tako redki tudi primeri, da kmetje še nimajo zadovoljivo urejene preživnine za posestva, oddana družbenemu sektorju. V kategorijo ljudi, ki jim je potrebna družbena pomoč, spadajo tudi vse duševno ali telesno invalidno osebe in one brez svojcev, ki bi jih mogli in bili dolžni preživljati. Končno je tu še posebna skupina (zlasti v eliko žensk), ki iz takih ali drugačnih razlogov in okoliščin ni pridobila pravice do pokojnine. Vsa ta vprašanja bi zahtevala širše in poglobljene analize in obravnave, vendar nam okvir pričujočega sestavka tega ne dopušča, končno pa to tudi ni bil njegov namen. C F, L J S K I ZBORNIK 19 6 5 FRANCE JESENOVEC DROBNIČEV SLOVAR IZ LETA 1858 UVOD V celjskem kulturnem krogu, ki je nekaj let po marčni revoluciji 1848 zelo marljivo delal v Celju1, zavzema prav vidno mesto Josip D r o 1) nič (18. 4. 1812 — 5. 8. 1861), Slomškov in Vrazov učenec, doma od Svete Eme kraj Sotle, iz neposredne bližine Podčetrtka. Drobnič je kot kaplan služboval med leti 1839 in 1849 po različnih krajih bivšega celjskega okraja, v Celju samem pa je bil kot pomožni gimnazijski učitelj slovenščine od 1. novembra 1849 do 7. marca 1831, ko je tako resno zbolel, da omenjene službe ni mogel več opravljati. Vendar je še skoraj leto dni ostal v Celju in tukaj ustanovil nekako prvo čitalnico na Slovenskem, torej polnih deset let pred ustanavljanjem pravih čitalnic. A delo v tej Drobničevi čitalnici je že po nekaj mesecih povsem zamrlo. Vsekakor je Drobničevo najplodovitejše delo v Celju organizacija in vodstvo gledališkega življenja v družbi z Jeretinom in urejevanje Slovenske čbele. našega prvega leposlovnega časopisa. Na drugi strani pa je pomembno tudi njegovo sodelovanje v drugih slovenskih listih, kakor v Bleiweisovih Kmetijskih inu rokodelskih Novicah, v Cigaletovi in Cegnarjevi Sloveniji, v Einspielerjevem Šolskem prijatelju, v Slomškovih Drobtinicah, v hrvaškem Pozorju, v Janežičevi Slovenski bčeli. v Jordanovih Slovanskih Letopisih, pri Südslawische Zeitung in v praškem L n ionu, pri prevajanju državnega zakonika v slovenščino, pri prevajanju dramatskih del v slovenščino ter pri zbiranju slovenskih ljudskih pesmi. Ker so vse to obsežno Drobničevo delo prikazali že Davorin Trstenjak, Ivan Macun, Karel Glaser, Ivan Grafenauer, Ivan Prijatelj, Fran Petre in Anton Slodnjak2, se hočemo v tejle razpravici nadrobneje dotakniti le njegovega slovarskega dela. posebej pa njegovega slovarja iz leta 1858. Drobničevo slovarsko delo Drobničevo slovarsko delo izvira iz njegovega velikega navdušenja za ilirsko gibanje, saj vemo, da je bil tako goreč ilirec, da je okoli leta 1840 celo vsa zasebna pisma pisal v ilirščini3. da je pošiljal Gaju in Vrazu v Zagreb vroče pozdrave, da je zaklinjal dva potujoča hrvaška študenta, naj se ne učita madžarščine, in da je Vrazu posredoval nabiranje ljudskih pesmi za njegovo zbirko4, in to zlasti koroških ljudskih pesmi. Da bi Slovencem olajšali učenje ilirščine, so v začetku štiridesetih let 19. stoletja na Štajerskem naši kulturni delavci pripravljali kar tri ilirske slovarje, med njimi prvega Josip Drobnič, ko je služboval v Dolu med leti 1844 in 1846. Drobnič je hotel sestaviti priročen ilirsko-nemški slovar za vsakodnevno rabo5. Tedaj pa je zvedel, da Štefan Kočevar z nekaterimi sodelavci sestav lja neki obsežnejši slovar. Zato se je takoj povezal s tem krogom, hkrati pa je slišal, da se pripravlja še tretji slovar, katerega pisec naj bi bil Oroslav Caf. I udi z njim se je Drobnič povezal in ga v Franiu, kjer je Caf kaplanoval, leta 1844 hotel znova pridobiti za svoj prvotni načrt, kajti Caf je takrat prvotni načrt ilirsko-nemškega slovarja že spremenil in začel zbirati gradivo za slovenski, a ne več za ilirski slovar.6 Od vseh treh kulturnih delavcev, ki so sestavljali ilirski slovar, je tedaj uspel samo Drobnič, a še njegovo delo ni izšlo tako, kakršno si je bil sam zamislil. Hrvaški ilirci so bili namreč mnenja, da je treba zaradi Dalmatincev v slovarju upoštevati tudi italijanski jezik, ne pa samo nemškega. Zalo je profesor Anton Mažuranič preuredil Drobni-čev dvojezični slovar v trojezičnega. torej iz ilirsko-nemškega v ilir-sko-nemški-tali janski slovar, llirec Vekoslav Babukič pa je slovarju dodal še slov nico ilirskega jezika. I ako je omenjeni Drobničev slovar izšel pri Matici Ilirski v Zagrebu z naslovom Ilirsko-nemačko talijanshi rečnih, in sicer v treh zvezkih: prvi leta 1846. drugi leta 1847 in treji leta 1849. Za osnovo tega slovarja je Drobnič vzel Voltig-gijev istrski slovar, iz katerega si je naš avtor izpisal okoli 13000 besed in jim dodal nemški prevod.7 Slovar iz leta 1858 Ko je bil Drobnič leta 1852 kot kaplan v Vitanju zaradi bolehanja začasno upokojen, je nekaj let pred 1857 preživel v Trstu kot vzgojitelj v Vehovarjevem zavodu.8 Ker je v tem mestu bival med slovenskim in italijanskim živ I jem, se je odločil, da sestavi za oba življa nov slovarček, a ne več ilirskega, marveč slovenskega, saj se je že od leta 1844 dalje njegovo navdušenje za ilirsko gibanje pomirilo in se kakor pri drugih kulturnih delavcih na Štajerskem obrnilo v slovensko smer. Vendar je vključil v slovar tudi nemški prev od. J ako je dal na svoje stroške natisniti leta 1858 pri Jožefu Blazniiku v Ljubljani tro-jezični slovar v dveh delili. Prvi del ima naslov Slooensko-netniko- Josip Drobnič (Detajl 7. družinske fotografije iz okoli 1840). talianski besednjak in obsega 157 strani, drugi dol pa nosi naslov Taliansko-nemško-sloDenski besednjak in ima 156 strani. V spremni in uvodni besedi, datirani v Trstu dne 12. septembra 1857. je Drobnič sam takole označil namen, ki ga je1 hotel doseči s tem svojim slovarjem: »Slovar je za vsakdanje govorjenje in pisanje, vi šini slovstvenim potrebam delo ni doraslo... Ker sem ti besednak samo Sloveneom in Talianom namenil, in torej le na dva dela razdelil, se nemški jezik v njem naj samo za koristen pridevek šteje.« Prav tako Drobnič sam v predgovoru poroča o virih ali bolje o vzorcih, po katerih je sestavil ta slovarček, ko piše: »A slovenskem delu mi je bilo ravnilo mali besednjak slovenskega in nemškega jezika v Ljubljani natisnjen 1854. kterega sem še s nekoliko sto bese-dmi pomnožil. Talianski del pa je posnet iz 1 auchnitzovega talian-sko-nemškega besednjaka«. Ker je bil potemtakem slovarček namenjen samo za vsakdanje govorjenije in pisanje, je naš pisec poleg knjižne italijanščine upošteval tudi tržaško narečje, o čemer pravi v uvodni besedi takole: »Mnogim slovenskim besedam sem v prvem delu razun kniževno taliansikega pomena (udi domač talianski pomen — termine volgare — pristavil (»dom.« naznamenovano)«. Slovarček naj bi torej služil predvsem konverzaciji med izobraženci in preprostimi, manj izobraženimi ljudmi na meji med slovenskim in italijanskim življem. BESEDIŠČE V SLOVARJU IZ LETA 1858 Drobničev slovar iz leta 1858 ni obsežen, saj ima v vsakem delu le okoli deset tisoč, torej skupaj komaj dvajset tisoč besed. A še pri tem za današnji čas skromnem obsegu je treba pripomniti, da so v- omenjenih številih besed všteti tudi primeri, ko sestavljavec slovarja mnogokrat navaja pri glagolu poleg nedoločnika kot posebno besedo še sedanjik, kot posebno zopet trpnopretekli deležnik in podobno. Ker moramo take primere seveda odšteti od omenjenih števil, se število besed v tem slovarčku še občutno zmanjša. Praktična uporabnost besednjaka pa se zmanjša še posebej zato, ker je v Drobničevem besedišču premnogo besed, ki že v tedanji dobi niso bile več last živega slovenskega govora, marveč povzete in na slepo prepisane iz prejšnjih slovarjev, posebno iz Habdeliča in Jane-žiča. V resnici so bile mnoge izmed njih že mrtve. Prav tako je v našem slovarčku veliko nepotrebnih srbohrvatizmov in tudi štajerskih pro-vincializmov. obojni pa tedanjemu našemu knjižnemu jeziku neznani. Poleg tega v besednem zakladu Drobničevega slovarja kar mrgoli barbarizmov, zlasti seveda iz nemškega jezika. Ako bi vse naštete neknjižne in v živem govoru že mrtve besede črtali iz našega slovarčka. bi besedišče gotovo uplahntelo za polovico. Da dokažemo to trditev, naj navedemo le nekaj primerov. V slovenski del Drobničevega slovarja ne sodijo tele srbske in hrvaške besede: boja, bosiljak, broj. lubanja, more za morje, parobrod, pelcati, podmititi. povestnica, ružen, sogradjan, tužen, upravo, urota, idaz, zagerliti. naime, prelazni, neprelazni itd. Bolj ali manj nepotrebne so v našem besednjaku takele besede iz prejšnjih slovarjev, ki so bile mrtve večinoma že v živem govoru, še bolj gotovo pa v pismenem jeziku: adra za pečo iz Pohlina, madžarska beseda aklov za žrtev iz Pohlina, almošna za miloščino iz Habdeliča. apatah za pečo iz Murka, bezikati za spritzen iz Janežiča, od tam tudi plam za plamen, blod za delirij iz Alasia. počela za spalno čepico iz Janežiča, saiidati se iz Pohlina, tragljiv za len iz Kastelca, brageše za hlače iz rokopisnega slovarja iz 17. stoletja, opako za krivo iz Megi-serja, zakopčati iz Janežiča, rivati se za prerivati se iz Miklošiča, lah-čati za lajšati iz Murka, mestjan iz Murka, petred za petdeset iz Guts-mana, piknja za piko iz Habdeliča, Cigaleta in Cafa9 itd. Germanizmoo, kot smo že omenili, v našem slovarju kar mrgoli. Naj zadostuje le nekaj primerov: ama za dojnico, andoht, antla, ant- verli, cifra, cot a, cimprali, eviren. čiuž, plajba. šuntati, podšuniati. po-gervati, pogmerati, ponucati, požajfati. prata. prigliha, pruka, purgarsk, ror, šajba, šajterga. šina, šnilleh. šnofati. špampet, šparati, špegli, 5 pot, tadlati itd . .. Med provinci alizmi, to se pravi večinoma osrednje in vzhodno štajerskimi narečnimi izrazi, ki v knjižnem jeziku niso zaživeli ne tedaj ne kasneje, naj iz Drobničevega slovarčka navedemo tehle nekaj primerov: bleki v pomenu vampi10, bistranka za postrv11, čevkati12 za bevskati, paš in pašenog13 za moža dveh sester, pčela za čebelo ali bečelo, perilja in pralja14 za perico, peški za peš, pisnik15 za svinčnik, piva za pivo61, plejem za plevem, polničnice17 v množinski obliki, po-tažiti18 za potolažiti, pomiriti, požrten za požrt, prešeknjen19. rav-nitelj20 za ravnatelj, dirigent, rtiče21 za naramnice, ruse za brado, ša-ka za pest, švelja za šivilja, skrinja za skrinjo, spala za špiljo, šrajf za vit ali vijak, šterti za četrti, okrepljen kazalni zaimek toti, norce odirati za šale zbijati, terpite mi dati22, ni ti treba, da taj hodiš, sem 110 taj. lakomček23 za lij ali lijak, žalo in Žalec za želo, mertud za mrtvoud. šaloderec24 za pavliho, roniti25 za pod vodo viseti, padati, riniti, kupavnik26 za kupec, padniti za pasti, razmirica37 za prepir, nesložnost. Ker so poleg besedišča za Drobničev slovar pomembna tudi druga poglavja iz jezika, je vsekakor zanimivo videti, kako je Drobnič p/isal. še posebej zato. ker je pisal in sestavljal slovarje v dobi, ko se je ustvarjal vseslovenski knjižni jezik. Na splošno je treba reči. da je naš pisec v tako imenovanem novooblikarskem viharju nihal med sredino in levico, kar je popolnoma razumljivo, saj je bil sprva zelo goreč iliree, po letu 1844 pa se je nagnil na slovensko stran. Posledice te njegove preusmeritve so lepo v idne tudi v našem slovarčku iz leta 1858, saj najdemo v njem tako stare kranjske — gorenjske kakor tudi nove štajerske in s tem vseslovenske oblike, a tudi ilirski vpliv je še vedno močno viden. Obenem pa ne smemo pozabiti, da je malo pred Drobničevim slovarčkom že izšla prva izdaja Janežičeve Slovenske slovnice leta 1854. In kakor je v pisav i omahoval slovničar Janežič, je omahoval tudi Drobnič, saj se je po slovničarju iz Celovca kar epigonsko ravnal28, kar nam bodo pokazala naslednja poglavja. Soglasniki 1. Znano je, da sta v štajerskih govorih na splošno ohranjeni skupini čre- in žre- v primerih črez in žrelo, medtem ko je -r- v obeh omenjenih skupinah v gorenjščini in deloma tudi v dolenjščini izpadel. Odtod v tedanji dobi nihanje v pisavi teh dveh skupin, danes pa je v slovenskem knjižnem jeziku, v slovnici in v pravopisu, natančno določeno, kdaj moramo pisati ti dve skupini z -r- in kdaj brez njega.29 Pri Drobniču najdemo skoraj v vseli primerili zapisani obe obliki, torej čre- in če-, žre- in že-. Prim.: čeda in čreda, češnja in črcšnja. čreslo in celo čereslo,30 čevelj in čre vel j, čepi n j a in črepinja, čez in črez, čevo in črevo, toda samo čredi ti se in črepaha za želvo, žebe in žrebe, žebec in žrebec, žebelj in žrebelj. 2. Dasi je novooblikarski vihar odpravil asimilacijski -š- iz sku-pine -ŠČ-. beremo v Drobničevem slovarčku skoraj dosledno pisavo gorenljskega -š-. le v dveh. treh primerili je zapisal oboje. Prim.: beliše, hI iš, blišiv. blišeti. bojiše. pokopališe, periše. pisala, piše pa p išče, plesišč. plošad. popušati. prenočiše. plajš. revšina. taša, tolša poleg tolšča. na ognjiši. od rasen, šetina. šuka, šurek. teš poleg na tešče. 3. Prehod palatalnega nj v j na slovenskem jugovzhodu izkazuje tudi naš pisec, ko piše odhod j a za odhodu ja. kložja za kložnja, kar pomeni ropotija, stara šara, prtljaga in sodrga, usje za usnje, terdjava za trdnjava, povod ja za povod n j a, povodenj itd. 4. Dialektični pojav novega prehodnega -j- pred zobniki v primeru plajš, kar so pisali naši pisci že v 17. stoletju, najdemo tudi \ Drobničevem besednjaku.31 Prim.: plajš poleg plaš. razujzdan, ujzda poleg razuzdan, uzda, ojstra zima, gojzd ipd. 5. Iz vzhodnoštajerskih narečij, ki je v njih skupina -čski dala končni rezultat -čki. je zadn jo obliko deloma vnesel v svo j slovar tudi naš pisec, ko je zapisal mertvečki oder poleg mertvaški oder, človešk. siromašk. kmetišk. a zopet: klunačkega plemena. 6. Skupina -zgi-, ki je v osrednjih slovenskih narečjih prešla v -žj-, je na vzhodnem Štajerskem dala -ž-. Odtod jo je vzel v svoj slovar tudi Drobnič v frazi: sneženje s dežem in vetrom. 7. Pridvig jezikovne ploskve je povzročil prehod skupine -gn-v -gnj-, kar piše tudi Prešeren. Za Drobničev besednjak primerjaj: gnjusiti se, gnjezdo, gnjida, gnjil, gnjus, gnječa poleg gneča. 8. Ker je na vzhodnem Štajerskem ohranjena stara oblika črstev brez metateze v čvrst, je zapisal Drobnič v slovarju obe obliki: čerstev poleg č verst.32 9. Končni -m je na vzhodnem Štajerskem prešel preko -n v -h. Iz Dajnka je ta -li vzel tudi Drobnič, ko je zapisal besedo očuh33 in dodal: glej očim. 10. Razloček med kranjsko-koroškim ko- in štajerskim kvo- je zabeležil tudi Drobnič, ko je vzel v slovar obe obliki: koklja poleg kvoklja, kokljati poleg kvocati, kvokati.34 11. Tudi štajersko diferenciacijo skupin -ti in -dl v -kl in -gl najdemo v našem slovarčku: pokle35 poleg potlej. 12. Prehodu skupine -st- v -št-, posebno v besedi ostri, je prav gotovo pri Drobniču botrovala srbskohrvaška oblika oštri, saj je pisal podoštriti, prioštriti poleg priostriti. Podobno bi utegnili govoriti o srbskohrvatskem vplivu pri Drobničevih oblikah čuvstvo in počil vstvo.30 1Onem itev začetnega v- izkazujejo že protestantski pisci in tudi Drobnič piše pod v plivom slovenskega jugovzhoda omenjeno onemitev. Prim.: saksebe iti. saj za saj in vsaj. zrok poleg vzrok, z drugimi red3' ipd. Samoglasniki 1. Pri starih redukcijskih, kratko cirkuniflektiranih voknlih jor in jer, ki sta se v slovenščini spremenila v polglasnih in se zaradi podaljšanja notranjih kračin na jugozahodnem slovenskem ozemlju spremenila v -a-, na severu in vzhodu pa v -e-. izkazuje naš slovar vseskozi duldete, tako da najdemo v njem obliki čest in čast. pesji. po pesje, sneha. panj in penj. dan in den, sanci in senci, eanja in cen j a ipd. 2. Vokalični -r-. ki so ga v kranjskem knjižnem jeziku pisali z -re-, a je na Štajerskem prešel v -ar-, tudi piše Drobnič na oba načina. Prim.: berv, parsten. perhavica poleg parhavka, perhuta in par-huta, pertsi, pervlje, posterva. šterti. četerti. terska. tergatva, zager-liti, ternek, kerv za kri. terdjava, pestema, toda zanikarnost. Posebno mesto zavzema v tem poglavju začetni vokalični r- v primerih. kakor so rjav. rdeč. rjuha, rja. ker so po križanju z rumen nastale poleg arjav in erjav. ardeč in erdeč tudi analogne oblike ru-jav, rudeč ipd. Tako dobimo tudi v našem slovarju pri teh besedah različne oblike, saj piše Drobnič: artič za rtič. rija za rja. erjav, rijav. rijaveti, a tudi rjuti, rjuha, dalje zopet: modrorujav, rudeč, rujav, ru-javkast, rujoveti. rudečilo ipd. 3. Vokalični -I- je v dolgih zlogih prešel v -ol-. torej v -ou-. analogno po njem pa tudi v kratkih zlogih -el- v -ol-. tako da se je po dolg tudi delžan spremenilo v dolžan. Tako piše seveda tudi Drobnič, vendar je vzel v svoj slovar poleg pravilne oblike čoln tudi narobe analogno obliko čelu. Nasprotno pa je mimo pravilne oblike jabelke zapisal tudi analogno obliko jabolka, ki je nasploh tudi zmagala. 4. Pojavi moderne vokalne redukcije, to je izpuščanje kratkih i-jev in u-jev ali njihovega prehoda v polglasnih, so v našem slovarčku zelo pogosti, a tudi nedosledni, saj piše Drobnič: blizu poleg blizo, blezo, bratov.sk. človešk. šolsk. kmetišk. peklensk. santsk. poljsk poleg lovski, mesarski, ovčarski, nemški, morski, latinski, brič poleg berič. clo in celo. per in pri. podperati in podpirati, izvirk. pondeljk. sredenj in srednji, skedela in skudela. snočšnji. žvina in živina, tovarš, teš in tiš in tišč. tma in tema, varh. jutre za jutri, toda samo ketina za ketna. znaminje itd . Sorodni pojavi, ki so izkazani s prehodi -aj- v -ej-. -ja- v -je-, -ra- v -re-. so pri Drobniču prav tako zapisani v obojnih oblikah: mig-gljej poleg migljati, prenehlej. prešič poleg prašič, da poleg de, tja in tje ipd. 5. ker je Aniton Janežič v prvi izdaji svoje slovnice iz 1854 kljub pridobitvam nov ooblikarskega v iharja iz 1849 omahoval in dovoljeval v nji poleg dublet tipa cerkev — cerkva, kazalni zaimek za moški spoi (a in ti poleg štajerskega toti, učencem poleg učencom. je vso io in tako dvojnost oblik sprejel v svoj slovar tudi Drobnič, kakor bomo spodaj še pokazali. Tako naš pisec v glavnem še ne pozna preglasa -o- v -e- za mehkim sog l a sni kom. marveč skoraj dosledno piše: sadjo-reja, poljodelec, svojoglavni, denarjonienjavec. ži vljen jopisec. svojo-volja, toda že svojevoljni. Oblikoslovje 1. Prehod samostalnikov srednjega spola v ženski spol. kar imenujemo feminizacijo nevter in je znana predvsem na Štajerskem, je zabeležen tudi v našem slovarju poleg pravilnlih knjižnih oblik, tako da beremo zopet dvojne oblike: peči jabelke, napotiti komu pisme, pljuče in pluča, \ rate in vrata. Pri pridevniku je kljub zmagi novih oblik zapisal Drobnič še stare zveze: velike liišne vrata ipd. Sem sodi tudi oblika dervani. 2. Prehod nekdanje praslovanske dolge -u- osnove v žensko -a-osnovo je na Štajerskem skoraj splošen. In zopet je Drobnič pisal večinoma obojne oblike, narečne in knjižne. Prim.: breskev in breskva. britev in britva, bukev in bukva, cerkev in cerkva, ponev in ponva, redkev in retkva, molitev iji molitva, rešit v a, tergatva. Zapisal je celo obliko perse poleg pravilne prsi. 3. Z omenjenim prehodom skoraj vseh samostalnikov ženskega spola v žensko -a- sklanjatev je v zvezi nenavadno nagnjenje našega pisca do oblikovanja samostalnikov na -a. pa če so še tako izjemne in docela nerabljene tvorbe, ki močno diše po koseskizmih. Prim.: pojema za pojemanje, pomemba za pomen, pomnja za spominjanje, pomnienje, ponaša za ponašanje, posodba za posojanje, pozdrava za pozdrav, prevrata za prevrat, pridava za pridavek. raša za rast. snova za snov, ziba in zibelja za zibel itd. Kakor je videti iz navedenih primerov. je bila Drobniču posebno pri srcu tvorba teh besed s pripono -ba. Kljub temu pa te oblike večinoma niso samovoljne tvorbe, marveč jih je povzel iz Murka, Cigaleta, Cafa in Janežiča, ti pa so jih zapisali iz štajerskih govorov. Današnji rabi so v knjižnem jeziku l jubši gla-golniki kakor omenjene tvorbe na -a. 4. V mestniku ednine pri moškem in srednjem spolu obrazilo -u v Drobničevem času še ni na splošno prodrlo, marveč le deloma, deloma pa najdemo še obrazilo -i tako pri mehkih kakor tudi trdih osnovah. Zato tudi v niašem slovarčku beremo obojne oblike: po morji, v Gradci, po imeni klicati, po konci, na ognjiši. toda pri njemu, na moru. pa spet: biti si s kom v krezi,38 to je: v kregu. 5. Kakor drugi koroški in štajerski pisci tistega časa39 je tudi Drobnič pisal kazalni zaimek za moški spol v obliki ti, večkrat okrepljen v toti. tota. toto. Prim.: ti besednjak. 6. Pri glagolih naj predvsem omenimo številne Drobničeve analogne oblike. Prva je vzhodnoštajerska tvorba glagolov prve vrste brez vrstne pripone, a se je uravnala po četrti vrsti in tako dobila pripono -i-. Prim.: podleziti za podlesti, griziti za gristi, leziti za lesti, preleziti, potrositi za potresti. padniti za pasti. 7. Podobnega izvora je druga analogija, pri kateri nastopi pri glagolih prve vrste jotacija iz četrte vrste, tako da -s- preide v -Š-: raztresen v mislih, prinešnik za prinašalec. 8. Tretji primer podobne analogije se pojavlja v trpno preteklem deležniku, ki v njem nastopata obrazili -n in -t, a v narečjih drug drugega zamenjavata in kjer mnogokrat -j- iz -dj- spodriva -d- iz sedanjika. Tako piše Drobnič spriden za sprijen, odrašen za odrasel, očed jen po očediti,40 razodenje po razodel i. potren namesto potrt ipd. 9. Četrta analogija je izkazana pri glagolih tretje vrste, ker so prešli v četrto vrsto. Tako je Drobnič zapisal obliki željeti in priželjeti namesto želeti, pri čemer je gotovo mislil na samostalnik želja. 10. Peti pojav analogije prikazuje Drobničeva oblika plejem po dejem, štejem in sejem za knjižno plevem. 11. Iz štajerskih piscev naših slovarjev je zapisal Drobnič nedoločnih kamenovati za kamenjati, sam pa je po sedanjiku zovem napravil nedoločnik zovati namesto zvati. NEKAJ PRAVOPISNIH IN DRUGIH NADROBNOSTI 1. V pisanju mehkega -lj- in velarnega -1- je naš pisec zelo nedosleden. Prvega piše zdaj z -lj-, zdaj z -1-. Prim.: pluča in pljuče, kljuka in poklukati, pomanjkljiv in pomanjklivost, prijatelj in prijatel, pri-jatla, žvergla in žvergljati. Iz te nedoslednosti izvira druga, da je namreč tudi srednji -l-večkrat zapisan z -lj-, in to celo v tujkah, izposojenkah in v barbarizmih. Prim.: angel j, angeljsk. apostelj. baklja, bal j. cigelj. rastljina, dilja za dila, taljer in toljer za krožnik, tragljiv za len. zibelja za zibel. Velarni -1- pred soglasnikom pa Drobnič piše skoraj dosledno z -v-. Prim.: plačivnica, splavnica, hranivnik, gostivnica, gugavnica, plesavka, kovka za kolka itd. S tem v zvezi je treba dodati, da je Drobnič dosledno pisal oblike delujočih oseb na -avec, -ivec in njihove pridevnike na -aven, -iven, kakor so pred Levstikom nasploh pisali. Prim.: blebetavee, bojevavec, bravec, brivec, pačivec, pisavec, plesavrec, prilizovavec, razsajavec, branivec. Ilačivec. pokrepčaven itd. 2. Pri nepoudarjenem polglasniku Drobnič še ne pozna analogij in ga zato še ne piše z -a-, marveč z -e-, kakor smo ga pred dobrimi tridesetimi leti pisali tudi mi.41 Prim.: pehniti, podmekniti, prepeh-niti ipd. 3. Pisava sestavljenih besed seveda pred sto leti še ni bila ustaljena, saj še danes v mnogih primerih niha, zato najdemo v Drobni-čevem slovarčku marsikaj zapisano ravno narobe, kakor pišemo danes po veljavnem Pravopisu. Prim.: podolgem. podomače, vkuppriti, toda vkup grabiti. naj globlji, po konci, pomalem itd. Tako tudi še ni bila urejena raba predlogov s in z. saj naš pisec piše skoraj povsod le s. Prim.: s nekoliko sto besedami, s meno, s tabo. s sabo, s Bogom, s dežem. s rokami. Prav tako piše v zloženkah: »goditi se, sdruženje. sboknjen. snočiti se. sgručati, sbrati. sgubiti se itd. 4. Finalnast zmerom izraža naš pisec z iiedoločnikom s predlogom za: ternek za ribe lovili. maček za brodove vstaviti, pridevnik pitni razložiti z zvezo — za piti —: stol za sedeti: kjer ni za stanovati: papir za brisati ipd. 5. Naj navedemo še nekaj nadrobnosti. ki jih piše Drobnič koi posamezne besede ali kot njihove zveze, pri čemer niso izključene nekatere samovoljne njegove tvorbe, tu in tam pa bi to utegnile biti le tiskovne napake: viši. kteri. bedilje za bilje, bogaime. gospodska. štibra. brešno za brašno. brezdno,4- brezdeni in brezen, brinjevka za brinovka. brusar za brusač, čebela, bučela in pčela, cen za cenen, ču-tura za čutara, ene bukve papirja, paržiti za pražiti, paržolica, pa-zuha43 in pazduha, pek in pekar, pisnik za svinčnik, plav za blau in blond, plavničar za splavar. pestema in pest inj u.44 po deset krajcarjih prodajati, poddružnica. pohajati se. polen45 in poln. posebe, rači se komu, razozlati. razun za razen, reinen in jermen.43 rubežtvo. sirov za surov, solnce, solnčen mrak, hvalo komu vedeti, ptuj in ptujec, povek-šati, poslopinikar za stavbar. podobro za bcnino. verči za vreči, mulija zalega, iz dlana — moški spol! —. obropati. teden in tjeden.47 Nazadnje naj dodamo še nekaj Drobničeve slov nične terminologije. saj je prav zanimiva še posebej zato, ker se v marsičem razločuje tako od Janežičeve iz 1854 kakor tudi od današnje. SLOVNIČNA TERM IXOLOGIJ A Današnja samostalnik pridevnik zaimek števnik nedovršnik prehodni glagol neprehodni prislov predlog vezni k medmet Janežičeva ime sainostavno prilog zaime štev ilnica nedoverši vili preha javni neprehajavnii pri reč je predlog vez medmet Drobničeva imenica kakovnica osebnica štivilnica trajivni glagol prelazu i ne prelazu i načinov niča razmernica veznica ču t ilnica Razprava je pokazala, kako je bil Drobnič nedosleden v svojem slovarskem delu. saj je mešal knjižni jezik s šta jerščino. domače be- sede z barbarizmi in nepotrebnimi izposojenkami, žive besede z mrtvimi. Za izdajo še tako skromnega slovarja bi bil moral bolje poznati snovanje vseslovenskega knjižnega jezika in prizadevanja svojih sodobnikov v knjigi. OPOMBE 1 O članih celjskega kulturnega kroga in njihovih zaslugah glej več v moji razpravi Celjske slovenske novine. CZ 1965. str. 2-19. 2 Dela vseh omenjenih književnih zgodovinarjev o Josipu Drobnica so navedena spodaj v poglavju Viri in literatura. 3 Fran Petre. Poizkus ilirizma pri Slovencih, str. 182. 4 Isti. I. c. str. 174. 5 Isti. 1. c. str. 278. fi Isti. 1. c. str. 281. 7 Isti, 1. c. str. 298. 8 Ivan Macun. Književna zgodovina slovenskega Stajerja, str. 148. Podatke o slovarjih, iz katerih je poleg drugih črpal stare besede tudi Josip Drobnič, sem povzel iz Pleteršnikovega slovarja. 10 Pleteršnik L str. 54. pozna besedo bleki le v pomenu »viereckig geschnittene Nudeln«. 11 Bistranko je Pleteršnik I. str. 27 zapisal iz Murka v obliki bistranga in jo izvaja iz madžarskega jezika. 12 Izraz čevkati poznajo vsi štajerski slovarji in Pleteršnik I, str. 102 iz I Iabdeliča. 13 Pleteršnik II. str. 15 pozna izraze paš, pašenog in pašanee iz Bače, z Dolenjskega in iz Bele krajine. Zapisal jih je tudi Miklošič 1865. 1. 14 Besedilo perilja je bral Drobnič v Valjavcu in v štajerskih slovarjih, kar potrjuje Pleteršnik II. str. 24. besedo pralja pa prav tam in še v Habdeliču, kar zopet potrjuje Pleteršnik II. str. 209. Iz Janka Pajka Črtic iz duševnega žitka štajerskih Slovencev 1884 si je pa Pleteršnik na prej navedenem mestu izpisal stavek: povodnji mož mlade ribiče pa mlade pralje lovi. 15 Izraz pisnik je Drobnič verjetno svojevoljno napravil, ker ga ni zapisal noben njegov vir in tudi ne Pleteršnik. Poleg svinčnik pa piše Drobnič tudi svinčenik, kakor ga je zabeležil tudi Pleteršnik II. str. 611 v pomenu risalnik in svinčeni, pečatnik. 16 Pleteršnik II. str. 44 in 45 pozna obe obliki, in sicer najprej v pomenu pijača, nato v pomenu pivo. Obliko piva, pive je vzel iz Habdeliča. 17 Množinsko obliko polnočnice. polnočnic pozna tudi Pleteršnik II. str. 151 in je vzeta iz jugovzhodne Štajerske in iz Bele krajine. Vsekakor izvira iz treh zaporednih maš v božični noči in na božični dan. 18 Pleteršnik TI. str. 185 navaja besedo iz Miklošičevega in Cafovega gradiva. izvaja pa po Levstiku iz koroško-nemškega tasigen. Primerjaj tudi Drob-ničevo potažba in Koseskega sonet Potažva! 19 y Pleteršniku II. str. 279 tudi lahko prebereš besedo preščeknjen in nomeni vitek, v sredi tenak. Tzraz preščeknjen je znan v Slovenskih goricah. Pleteršnik ga je zapisal iz Cafovega gradiva. 20 Beseda ravnitelj je kajkavskega izvora, znana tudi \ prekmurščini. Pleteršnik II. str. 377 jo pozna in jo je vzel i/. Valjavca. 21 Pleteršnik II. str. 451 navaja obliko ruče z 0-jem — roče. vzel jo je iz Z a 1 ok a r j e v ega slovarja. 22 Tako je Drobnič po primorsko prevedel italijansko rečenico favorite da rini. 23 Besedo lakomček je sprejel tudi Slovenski pravopis 1962. Pleteršnik I. str. 498 navaja iz Janežiča zvezo lakomo blago, to je blago, ki je tesno zanj v tem ali tem času. In ravno izraz tesno nam lepo pojasni pomen besede lakomček za lijak. 24 Beseda šaloderec je verjetno Drobničeva svojevoljna tvorba, ker je Pleteršnik ni zapisal. Razumljiva pa je iz zveze šale dreti, šale razdirati. 25 V Pleteršniku II, str. 438 glagola roniti ni. Najdeš pa na isti strani iz tolminščine besedo ronee za visečo njivo in ronek z Goriškega za viseči svet in viseči vinograd. Po Streklju izvaja Pleteršnik besedo iz furlanskega izraza ronc. 26 Pleteršnik I. str. 489 ima zapisano le besedo kupovnik iz Janežiča. 27 Pleteršnik II, str. 395 pozna le glagol razmiriti za razdvojiti, vzet iz Janežiča, in razmiriti se v pomenu priti v spor, spreti se iz Cafa. 28 O Janežičevem omahovanju v pisavi glej več v moji razpravi Ochnev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku. CZ 1962. str. 216. 29 Glej isto razpravo, 1. c. str. 219. 30 Skupina čre- se namere ni olajšala samo z izpadom r-a. ampak v nekaterih govorih na slovenskem zahodu tudi tako, da je med oba soglasnika stopil polglusnik. Odtod Drobničeva oblika čereslo. — Glej Fran Ramovš, Konzonantizem str. 72. 31 Fran Ramovš, Konzonantizem str. 173. 32 Isti. 1. c. str. 154. 33 Isti, 1. c. str. 89. 34 Isti. 1. c. str. 145. 35 Isti, 1. c. str. 207. 36 Pleteršnik I, str. 118 je zaznamoval besedo čuvstvo iz Lampeta kot sta-rocerkvenoslovansko in rusko besedo, v drugem delu na str. 75 pa oblike po-čuvstvo nima, ampak le poeutstvo iz Janežiča, pri čemer vidimo, da prvi -t-še ni izpadel. Danes pišemo čustvo brez t-ja in brez v-ja. 37 Fran Ramovš. Konzonantizem, str. 152. 38 Obliko v krezi je kot rezultat druge praslovanske palatalizacije gotovo povzel Drobnič iz Slomškovih Drobtinic 1. str. 29. — Glej tudi Fran Ramovš, Konzonantizem str. 290. 39 Rabo kazalnega zaimka za moški spol v zvezi »ti človek« je predlagal Jeriša v novooblikarskem viharju, a je nazadnje propadla, čeprav je našla oporo celo v Janežičevi slovnici iz 1854. — Več o tem glej v moji razpravi Odmev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku. CZ 1962. str. 216. 40 Fran Ramovš, Konzonantizem str. 254. — Slomšek piše v Blažetu in Nežici v nedeljski šoli str. 109: očeden. 41 Breznik je v svoji prvi izdaji Slovenske slovnice iz 1916 str. 128, v drugi izdaji iz 1921 str. 125 in celo v četrti izdaji iz 1954 str. 117 še pisal pelmiti. medtem ko je Breznfk-Ramovšev Slovenski pravopis iz 1955 in 1957 že uvedel analogno obliko pahniti, kakor pišemo tudi sedaj. 42 Fran Ramovš, Konzonantizem. str. 212. 43 Tsti, 1. c. str. 215. 44 Isti, 1. c. str. 85. — Obliko pestinja za pestunja so pisali že pisci v 16. stoletju. 45 Oblika polen je analogna po kalen. — Glej Fran Ramovš, Konzonantizem str. 250. 46 Že Megiser je zapisal nemško izposojenko riemen. povzel pa jo je tudi Anton Šerf 1852 v knjigi Pad ino zdig človeka, ki v nji piše na str. 57 remenje. Oblika riemen je prešla v remen in rjemen, ta pa po metatezi v jermen. Drobnič je zapisal obe obliki. — Prim. Fran Ramovš. Konzonantizem str. 75. 74 Fran Ramovš, Konzonantizem str. 86 in str 225. VIRI IN LITERATURA Viri. Jožef Drobnič. Slovensko-nemško-talianski in Taliansko-nemško-slovenski Besednjak, Ljubljana 1858. — Isti, Slovenskim pevoljuboni. Novice 1845, str. 147, 152, 156. — Vijanski Janko, Odprto pismo Janežiču, Novice 1857. str. 282. — Anton Janežič, Nov lepoznansk časnik. Novice 1857. str. 294. — Josip Drobnič, Odprto pismo o Glasniku. Novice 1857. str. 315. — Anton Janežič, V zadevah Glasnika, Novice 1857, str. 551. Literatura. Anton Breznik. Razvoj novejše slovenske pisave pa Levčev Pravopis. DS 1915, passim. — Isti, Slovenski pismeni jezik, SS IV, 1954, str. 4 — 12. — Karel Glaser, Zgodovina slovenskega slovstva, 5. zvezek 1896. sir. 31, 52. 175, 251. 232. — Fedor Gradišnik. Zgodovina celjskega gledališkega življenja. Gledališki list LGC 1947-1948. .št. 7 in 8. in Gledališki list MGC 1952-1955, št.'8. — Ivan Grafenauer, Zgodovina novejšega slovenskega slovstva 11. Ljubljana 1911. str. 52-54. — fsti, Kratka zgodovina slovenskega slovstva JI. Ljubljana 1919. str. 171. — Isti, Josip Drobnič. pisatelj in urednik, članek v SBL I, Ljubljana 1925. str. 145—146. — Fran llešlč, llirac Josip Drobnič. LJA 1917, str. 40. — Isti. O slovensko-hrvatski zajedli i c-i 1848-1849. Bleiweisov zbornik, Ljubljana 1909. str. 515. — Anton Janežič, Slovenska slovnica T. Celovec 1854. str. 155 in passim. — France Jesenovee, Odmev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku. Celjski zbornik 1962. str. 205-224. — Isti. Celjske slovenske novine, CZ 1963. str. 249. 251. 275. — Rudolf Kolarič, Slovenska narečia na Štajerskem. Pogovori o jeziku in slovstvu. Maribor 1955. str. 53—61. — Tine Logar, Karakteristika štajerskih govorov. Pogovori o jeziku in slovstvu. Maribor 1955. str. 61—66. — Janko Lokar, Bleiweis in Novičarji v borbi za slovenski jezik in domače slovstvo. Bleiweisov zbornik, Ljubljana 1909. str. 57—41. — Ivan Macun, Književna zgodovina slovenskega Štajerja, Gradec 1885. str. 148. 139. 173. — Vlado Novak. Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva, CZ T. str. 109. — Tsti. Utrinki o celjski dramatiki. Gledališki list MGC 1952-55, št. 8. — Fran Petre, Poizkus ilirizma pri Slovencih. Ljubljana. 1939. passim. — Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1 in 11. Ljubljana 1894 in 1895, passim. — Ivan Prijatelj, Borba za individualnost slovenskega knjižnega jezika v letih 1848-1857. Kulturna in politična zgodovina Slovencev II. LJubljana 1938. str. 50—57 in 101 ter separatno v Ljubljani 1937, str. 41. — Fran Ramovš. Historična gramatika slovenskega jezika II, Ljubljana 1924, passim. — Isti, Kratka zgodovina slovenskega jezika. Ljubljana 1936. passim. — Isti, Historična gramatika slovenskega jezika VII, Dialekti. Ljubljana 1935. str. 145 si.. — Isti. Slovenski knjižni jezik. Narodna enciklopedija IV, str. 208—209. — Anton Slodnjak, Pregled slovenskega slovstva. AZ v Ljubljani 1934. passim. — Isti, Realizem I, Zgodovina slovenskega slovstva H. SM v Ljubljani 1959. str. 166, 173, 189. 252. — Frane Tomšič. Razvoj slovenskega knjižnega jezika. Zgodovina slovenskega slovstva T. SM v Ljubljani 1956. str. 7—28. — Davorin Trstenjak. Prineski k zgodovini dušnega prerojenja Slovencev na Štajerskem. V. Josip Drobnič. Zora 1 v Mariboru 1872. str. 145—147. Z US AM M EN F ASS U NG Der Verfasser stellt in seiner Abhandlung die Arbeit am Wörterbuch von Josip Drobnič, eines der ausgezeichneten Mitglieder des kulturellen Kreises in Celje um das Jahr 1848 dar. Ausführlich behandelt er sein Wörterbuch aus dem Jahre 1858, welches in zwei Teile zerfällt, und zwar in Slovcnsko-nemško tali -anski besednjak und Taliansko-nemško-slovenski besednjak. Der Avtor behandelt besonders genau den Wortschatz des erwähnten Wörterbuches. Er beschreibt aber auch die Schriftsprache unseres Schriftstellers an diesem Wörterbuch. und zwar im Vokalismus. Konsonantismus, in der Rechtschreibung und in der Morphologie. Am Ende stellt er fest, dass Josip Drobnič in seinem Wörterbuch nicht genug entschlossen wäre, indem er zuviele Duldete ohne Bedürfnis geschrieben hatte. Daraus folgt es, dass Drobnič viel tiefer in die philologische Bemühungen seiner Zeitgenossen einfallen nüisste, als er tatsächlich gemacht hatte, ehe er zur Zusammensetzung seines Wörterbuchs zutrat. C E L J S K t ZBORNIK 1965 alenka vrabl ILUSTROVANI NARODNI KOLEDAR 1889-1914 Bibliografsko kazalo z uvodno študijo A. UVOD Uvodno pojasnilo "V Celjskem zborniku 1951 je dr. Pavel Strmšek v svojem zapisku Celjski literarni almanah (Ilustrovani narodni koledar 1890—1914) na kratko poudaril pomen te založniške zamisli Dragotina Hribarja, ki je v petindvajsetih letnikih v obliki salonskega koledarja pomagal oblikovati narodno in kulturno zavest takratnega slovenskega meščanstva. Na štirih straneh (CZb 1951, 240-243) je najprej navedel splošne podatke o tej publikaciji in imena njenih urednikov, nato pa povzel vsebino koledarja v tehle razdelkih: slovensko leposlovje (po abecednem redu avtorjev) in prevode tujih leposlovnih del (kronološko), življenjepise (po abecednem redu opisanih oseb), druge poučne sestavke (kronološko). Ta preprosta bibliografska skica se ne spušča v podrobnosti in probleme, tudi psevdonimov in šifer ne razrešuje. 1 I u sirova ni narodni koledar (INK) sicer ves čas, kar je izhajal, ni pokazal namena, da bi odigral kakršnokoli odločilno vlogo v slovenskem literarnem in kulturnem razvoju, a je vendar pod svojo koledarsko omnibusno streho objavljal tudi dela znanih literatov in publicistov svoje dobe. Zato vsekakor zasluži podrobnejšo bibliografsko obdelavo, kakršno hoče dati to bibliografsko kazalo. Najprej podajam pregleden oris razvoja INK-a, njegove splošne vsebinske zasnove in njegovega mesta med slovenskimi publikacijami iste vrste. V poglavju o urednikih podajani kratke biografije treh urednikov, kolikor se tičejo urejevanja. Nadalje se zadržujem pri ustanovitelju in prvem uredniku Dragotinu Hribarju, ki je bil za narodno politični in kulturni razvoj Celja in vse Spodnje Štajerske pomembna osebnost. Organiziral je slovensko tiskarno v Celju in bil delaven na kulturnem in političnem polju. V poglavju o sotrudnikih obravnavam predvsem tehničnega vodjo tiskarne Srečka Magoliea ter njegovo prizadevanje, da z ilustracijami in lepim tiskom dvigne zunanjo opremo koledarja. Manj podrobno navajam ostale važnejše sot rudnike; pri tem upoštevam njihovo korespondenco z drugim urednikom dr. Antonom Dolarjem, kolikor se je je slučajno ohranilo na njegovem domu v Hot inj i vasi. medtem ko je bila važnejša korespondenca med drugo svetovno vojno uničena od bomb v njegovem mariborskem stanovanju. Posebej sem sestavila seznani psevdonimov in šifer: 56 je razrešenih, 20 pa je ostalo nerazrešenih, vendar so to v glavnem pisci manj važnih prispevkov. Sin urednika dr. Antona Dolarja, ravnatelj Narodne in univerzitetne knjižnice, Jato Dolar, mi je še ohranjeno očetovo korespondenco dal na razpolago z dovoljenjem za uporabo. Z njegovo pomočjo sem razrešila nekatere psevdonime, šifre in anonimne spise njegovega pokojnega očeta. Vsebino INK sem zajela v dveh bibliografskih kazalih. Prvo je vsebinsko, in sicer posebej naštevam pesmi, pripovedne spise, poučne spise in življenjepise. Prvi trije pregledi so urejeni kronološko, ker se tako najlepše vidi razvoj INK-a od prvih let, ko je prinašal malodane samo koledarski del in življenjepise, do poznejših let. ko se je razvil v ilustrirani almanah. Življenjepisi, čeprav spadajo med poučne spise, so posebej urejeni po abecedi zaradi lažjega pregleda in ker so njih avtorji večinoma neznani. Od ostalih poučnih spisov sem jih oddelila. ker so bili bistveni sestavni del prvih koledarjev in ker so prav ti življenjepisi ena od prvin, ki je tem koledarjem do danes ohranila večjo vrednost. Drugo kazalo je avtorsko. Pri pisav i imen sem se držala SBL razen pri Lešničarju. ki je v SBL in na naslovenem listu INK-a 1915 napačno zabeležen kot Lesničar. On sam je svoje ime pisal s š in tako ga navajajo tudi šolska poročila mariborske gimnazije na podlagi njegovega rojstnega lista. Tudi Janko Glazer piše sedaj svoj priimek z z, prej ga je pisal s s, kakor je naveden tudi v SBL. Ves slikovni material sem razdelila na portrete, pokrajinske slike, kulturne spomenike ter umetniške in druge slike. Kot življenjepise tudi slik nisem razvrstila kronološko, temveč abecedno. Talko sem dosegla dosti boljši pregled slik. Razen tega je na ta način postalo nepotrebno abecedno kazalo vseli slik. ki ga sicer ne bi mogli pogrešati. Popolna zbirka INK-a je danes že redkost. Razen NUK v Ljubljani jo imata menda samo še dve slovenski knjižnici: Študijska knjižnica v Celju in Študijska knjižnica v Mariboru. Kratice uporabljam iste kakor Slovenski biografski leksikon. Ilustrovani narodni koledar. Pod tem naslovom je »za pouk in kratek čas« uredil, izdal in založil Dragotin Hribar v Ljubljani L letnik novega koledarja za leto 1889; ta koledar je izhajal prva tri leta v Ljubljani pri Narodni tiskarni, nato pa s presledkom leta 1902 do začetka prve svetovne vojne 1914 v Celju, najprej v »Društveni tiskarni Dragotin Hribar«, po 1904 pa v Zvezni tiskarni. Yisega skupaj je izšlo 25 letnikov. Izpočetka je bila vsebina skromna ter oprema preprosta, polagoma pa se je koledar v vsakem oziru dvignil in dosegel višek pod uredništvom dr. Antona Dolarja. Po pravici je veljal za najelegantnejši slovenski koledar. V zadnjih letih pa je začel kvalitetni nivo koledarja padati, kar so opazili tudi ocenjevalci. Samo letnik 1892 je dobil naslov »Narodni koledar«, očividno po nasvetu recenzenta v Ljubljanskem zvonu 1890, 658. Zakaj koledar za 1902 ni izšel, ni znano. Na drugi strani ovitka prvega letnika je Dragotin Hribar naslovil na p. n. čitatelje sledečo izjavo: »Uvidevši potrebo slovenskega koledarja. kateri bi prinašal jednako nemškim koledarjem razne tvarine, porabne za vskadanje slučaje, sklenil sem prirediti Slovencem knjižico »llustrovan narodni koledar«, katero imate pred seboj. — Res, da ni še povsem popolna, a izkušati hočem, če bodem našel primerne podpore, da se vsako leto zboljša. tako, da nam ne bode treba sezati po tujem blagu. — Nadejam se pa tudi. da sem s tem ustregel mnogokomu in da me slavno občinstvo z obilim kupovanjem koledarja obvaruje poleg dela še materijalme škode«. I a novi koledar bi naj po Hribarjevem mnenju nadomestil nemške koledarje, ki so bili takrat razširjeni med Slovenci, ker primernih praktičnih koledarjev ni bilo. Za širše kroge je sicer izdajala Družba sv. Mohorja svoj koledar, ki pa je bil že po svoji obliki nepraktičen. Razen tega je obsegal seznam vseh mohorjanov in prinašal članke, ki so utegnili zanimati kmečko prebivalstvo, ne pa inteligenco. Novi Hribarjev koledar pa je bil namenjen slovenski inteligenci, kar je izdajatelj poudaril tudi na ta način, da je na platnicah drugega letnika 1890 prinesel sliko meščanske družine. INK je obsegal praktični koledarksi del. zabavni del in oglase. Hriba r si je za INK vzel za vzgled najbrž Koledar in kažipot po Trstu 1884 z Dodatkom, ki ga je uredil Viktor Dolenc in založila Nova tiskarna V. Dolenc o Trstu. V prvem delu ima ta tržaški koledar prav obsežen kalendarij s takrat običajnimi praktičnimi podatki, kakor so kažipot po Trstu, duhovniški in civilni uradi, cerkve, šolstvo, društva, časopisi, trgovstvo, obrt. Precej je oglasov. V drugem delu prinaša življenjepis Frana Cegnarja s sliko, črtico Razpotje, razpravo o novem obrtnem zakonu in smešnice. Koledar je bil namenjen Primorcem, predvsem 1 ržačanom. Kot tiskarski pomočnik je Hribar koledar nedvomno poznal; to je tem bolj verjetno, ker je njegov koledar urejen po prav istih načelih, po vsebini pa prikrojen seveda za krajnsko, \ prvi vrsti za Ljubljančane. Hribar je kot -stavec v Blastiikovi tiskarni gotovo poznal tudi Blei-weisov Koledarček slovenski, ki ga je za 1852 do 1836 natisnil Jožef Blasnik; ti koledarčki, sicer skromni po obsegu in po obliki, vsebujejo poleg koledarja zanimiv leposlovni del. Praktični del je v vseh letnikih prinašal koledar z označbo mesecev z latinskimi in narodnimi imeni, od 1903 v vseh slovanskih jezikih, ter za vsakim mesecem po eno stran praznega prostora za zapiske. Kazen tega je koledar v večini letnikov obsegal običajne podatke o novem letu, o premakljivih praznikih, o prepovedanih časih, o deželnih patro-nih ter o sejmih. Prinašal je tudi poštne in brzojavne predpise, predpise o poštni hranilnici, lestvice o pristojbinah, imena evropskih vladarjev ter posebno podrobno dvorni koledar (rodovnik cesarske družine). Od leta 1901 naprej je koledar prinašal pregled denarja vseh držav, statistični pregled najvažnejših dežel, od 1903 naprej pa važne letnice iz slovenske zgodovine in druge važnejše dogodke iz slovenskih pokrajin. Letnik 1891 je prinesel obsežno »adresno knjigo« za kranjsko, ki je obsegala politično upravo, finančna oblastva, pravosodna oblastva, učilišča, rudniška oblastva. prometne zavode, cerkveno upravo, narodno zastopstvo in deželne zavode. Kmetijsko družbo kranjsko, finančne zavode, trgovino in obrt, gasilska društva, razen tega pa tudi popis vojaških oblasti za vso državo. Od letnika 1897 naprej je IN k objavljal tudi seznam narodnih krstnih imen. najprej po abecedi, od 1901 dalje po mesecih. J o je polagoma vplivalo na slovenske meščanske družine, da so svojim otrokom namesto »kmečkih« začele dajati narodna imena. Iz vsebine prvih treh letnikov je razv idno, da je bil IN k spočetka, to je, dokler je izhajal v Ljubljani, namenjen predvsem naročnikom iz nekdanje Kranjske. Po preselitvi v Celje se je INK oziral v svojih pregledih na vse slovenske dežele, v prvi vrsti na Štajersko. Opaža se. da so uredniki upoštevali migljaje in nasvete recenzentov in skušali izboljšati vsebino koledarja. Zanimivo je, da je INK-u 1898 bil dodan šele naknadno natisnjeni članek »Petdesetletni jubilej vladaristva cesarja Franca Jožefa I.«, letniku 1899 pa pozneje natisnjeni članek Umor cesarice Elizabete« -oboje takoj za naslovnim listom brez štetja strani. V »zabavnem delu« je INK prinašal v večini svojih letnikov na prvem mestu življenjepise predvsem slovenskih pisateljev in politikov, večinoma s portreti, nadalje različne sestavke iz zgodovine in zemljepis ja. Obširen življenjepis slovitega pravnika Jožefa Krajnca je objavil Karol Verstovšek. Fran Vidic pa biografije Vatroslava Oblaka, Frana Miklošiča. Janka Kersnika. Jerneja Kopitarja in Dragotina Ketteja. Brez življenjepisov so letniki 1905 ter 1909 do 1913. kar je ljubljanski zvon 1912 z obžalovanjem ugotovil, češ da so življenjepisne črtice dajale prejšnjim letnikom stalno vrednost. Sčasoma je INK posvečal vedno večjo pozornost leposlovju, pod uredništvom Antona Dolarja od 1905—1912 pa je res postal literarni almanah, kakor je to leta 1909 ugotovil Ljubljanski zvon. Novemu uredniku Dolarju, ki je 1905 objavil lepo študijo o Župančičevi pesniški zbirki Čez plan, se je posrečilo pritegniti skoraj vse takratne pesnike in pisatelje k sodelovanju z izvirnimi prispevki ali s prevodi iz slovanskih slovstev. Med pesniki so sodelovali Anton Aškerc in Vekoslav Spindler v prvem obdobju, pozneje Cvetko Golar. Vojeslav Mole, Ljudmila Poljančova, Anton Novačan. Janko Glazer in drugi. Med pisatelji so najboljše sestavke poslali Ivan Cankar, Anton Novačan, Vojeslav Mole in Milan Pugel j. Anton Novačan in Janko Glazer sta sodelovala že kot dijaka višje gimnazije. Ivan Cankar je v INK-u objavil nekatere odločilne satire, kakor sta Kajetan Ogrizek (1908) in Martin Skočir in Anastasius von Schmitz (1906): v prvem so čitatelji videli karikaturo novodobnega »llirca« prof. Frana llešiča. v Skočirju pa so slutili ost proti proslavljanju Jurija Vega po Maksu Pirnatu. Glede prvega je Ivan Cankar v svojem pismu z dne 9. januarja 1908. naslovljenem na urednika Dolarja, izjavil, da v svoji satirični črtici nikakor ni nameraval karikirati prof. llešiča. ki ga pozna in ceni. dasi se z njegovim novodobnim i I i rs tv oni ne strinja. Pač pa je hotel (kar je storil že velikokrat), udariti po frazerskein rodoljubju«. V resnici pa je Cankar nedvomno mislil na llešiča. Med zgodovinskimi članki bi bilo posebej omeniti Rutarjevo seminarsko nalogo Selitev Slovencev proti jugu«. INK je izhajal v priročni obliki male osmerke, le letniki 1890, 1891 1892 so izšli v velikosti velike osmerke. Do leta 1900 je bil od finančne oblasti opremljen s koledarskim žigom. Vsi letniki razen 1906 in 1915 so izšli brez kazala. Potreba po takem koledarju je bila nedvomno velika, saj se je INK tako razširil med slovenskimi inteligenčnimi sloji (prosvetnimi delavci. uradniki, duhovščino idr.), da je lahko vzdržal 25 let. in da ga je. kakor marsikatero drugö narodno podjetje, mogla ustaviti šele prva svetovna vojna. Kakor že omenjeno, razen Koledarja Družbe sv. Mohorja ni bilo nobenega drugega stičnega (podoben koledar za leto 1889 je sicer izdala Blasnikova tiskarna, a je s prvim letnikom prenehal). Koledar Katoliškega tiskovnega društva, ki je izšel za leto 1889, je bil namenjen duhovščini, Učiteljski koledar pa slovenskemu učiteljstvu. Pač je po ustanovitvi nove politične »Narodne stranke« na Spodnjem Štajerskem začel v Celju izdajati časnikar Vekoslav Spindler Slovenski kmečki koledar (1908 do 1914). v prvi vrsti za kmečko ljudstvo. Prvi letnik je založila Narodna stranka, drugega Narodna založba, poznejše letnike pa Vekoslav Spindler sam. Trgovec Vilko Weixl v Mariboru je izdal za leti 19(5 in 1914 Mariborski slovenski koledar, namenjen predvsem Mariborčanom. Štajerce vo« tiskovno društvo v Ptuju je od leta 1908 do 1914 izdajalo Štajereevi« kmečki koledar za svoje nemško misleče pristaše. I udi Ilustrovani tednik v Ljubljani je v letih 1912 do 1914 izdajal svoj koledar. I i koledarji vsak za sebe sicer niso pomenili luide konkurence INK-u, vsi skupaj (razen nemškutarskoga Štajerčevega, ki za inteligenco ni prihajal v poštev), pa bi mu lahko sčasoma izpodnesli tla. Tako bi bila razumljiva opomba Antona Dolarja v Triglavskih listih 19)3. 57, češ da je INK izdajala Celjska Zadružna zveza v reklamne svrhe. Iz lega bi se dalo sklepati, da je bil koledar v zadnjih letih deficiten in da ga je morala Zadružna zveza posredno vzdrževati: kot lastnica in založnica je sicer na letnikih 1905 do 1914 navedena Zadružna tiskarna, a ta je bila podjetje Zadružne zveze. Bolj nevarna je bila INK-u Literarna p raj tika, ki sta jo Kleinmayr & Bamberg izdala za leto 1914 z ilustracijami Hinka Smrekarja, z napisi za mesece Otona Župančiča in pod uredništvom Milana Puglja. Sekta pratika je bila res pravi literarni almanah, pa tudi tega je zatrla prva svetovna vojna. Po vojni poseben koledar ali almanah za inteligenco ni več izšel. Novoustanovljena Vodnikova družba je pač izdala Veliko pratiko za 1927, ki se je preimenovala v Vodnikovo pratiko in je izhajala od 1928 do 1945. ter je bila namenjena predvsem meščanskim slojem, Cankarjeva družba pa je v prvi vrsti za socialistično delavstvo izdajala Koledar Cankarjeve družbe od 1930 do 1941. Brez presledka med vojno in po vojni je izhajal Koledar Družbe sv. Mohorja in izhaja še po drugi svetovni vojni v Celju in v Celovcu. Uredniki. Dragotin Hribar (22. 10. 1862 — 10. 9. 1935 v Ljubljani) je bil ustanovitelj, založnik in prvi urednik INK-a. Po petih razredih srednje šole v Ljubljani je obiskoval gremijalno trgovsko in višjo trgovsko šolo na Dunaju, pri Blasnilku v Ljubljani pa se je izučil tiskarstva ter je pri njem tudi delal kot pomočnik. Sodeloval je pri več ljubljanskih listih, od 1887 pri Slovenskem narodu, ki mu je bil 1888 do 1890 odgovorni urednik, obenem pa je bil upravitelj Narodne tiskarne. Meseca aprila 1890 je Zveza slovenskih posojilnic v Celju po svojem predsedniku državnem poslancu Mihaelu Vošnjaku zaprosila pri namestništvu v Gradcu za koncesijo za ustanovitev nove tiskarne v Celju. Prošnjo je namestništvo 23. maja zavrnilo. Ministrstvo za notranje zadeve pa je 3. oktobra 1890 pod štev. 19.383 rekurzu ugodilo in dovolilo ustanovitev tiskarne: celjski mestni magistrat, ki je iz narodnostnih ozirov nasprotoval ustanovitvi nove tiskarne in skušal zadevo vsaj za-vleei, je šele po večkratnih urgencah izdal odlok 29. oktobra 1890. »To dovoljenje se ni izdalo kaki privatni osebi, ampak Zvezi posojilnic in ima v prvi vrsti namen, posojilnice podpirati pri prizadevanju, oskrbeti si cene administracije«. (Govor Mihaela Vošnjaka v državni zbornici 6. 4. 1894. D 1894, št. 12: Südstelrische Post 1890, št. 88; Fekonja A., Celje in okolica, DS 1897. 342). Tako je bila ustanovljena »Društvena tiskarna Dragotin Hribar v Celju«, ki je začela poslovati 2. maja 1891. Celjski rodoljubi so namreč za organizatorja in voditelja nove tisikame pridobili upravitelja ljubljanske Narodne tiskarne Dragotina Hribarja, ki je bil dovolj izobražen tiskarski strokovnjak in se je v svojem poznejšem delovanju izkazal tudi kot razgledan narodni gospodar, kakršnega je ravno Celje potrebovalo. V zadnjem desetletju XIX. stoletja je postalo Celje središče slovenske narodne napredne miselnosti in politične ter gospodarske aktivnosti na Slovenskem Štajerskem, zlasti odkar je 17. oktobra 1891 otvaril lastno odvetniško pisarno v Celju deželni poslanec dr. Ivan Dečko. Tudi Dragotin Hribar je aktivno posegel v politično borbo, leta 1897 kandidiral za državnega poslanca (D 1897), bil član celjskega okrajnega odbora, nastopal kot govornik na političnih shodih (npr U. julija 1895 skupaj z dr. Dečkom in dr. Rosino na velikem političnem zborovanju v Ljutomeru, D 1895, št. 21.) in je zastopal Slovence ter govoril 17. julija 1898 na slavnaslili Františku Palackemu v Pragi (INK 1899, 154). Istočasno z ustanovitvijo tiskarne je začel D. Hribar s pomočjo Ivana Lapajneta iz Krškega dvakrat na mesec izdajati politični list Domovino (D 1891. št. 1 in SBL l, 617); v prvi številki je Hribar kot izdajatelj in urednik izjavil, da je od tiskarne do časopisa le en korak, da pa Domovine ne izdaja zaradi tiskarne, temveč zaradi Celja. \ volilni borbi za državnega poslanca je Dragotin Hribar v Domovini izjavil, ko so mu politični nasprotniki odrekali kvalifikacijo za poslanca: »Kar sem, postal sem z lastno marljivostjo in zaradi tega si lahko mislite, da se dela ne ustrašim — osnoval sem v Celju tiskarno, trgovino, knjigoveznico, časopis »Domovina«. X dobro zavestjo lahko rečem, da je ta list mnogo pripomogel k povzdigu narodne zavesti na južnem Štajerskem, zlasti pa v Celju«. (Dragotin Hribar: Odgovor Slovenskem gospodarju in Slovencu. D 19. 2. 1897. št. 8). V Celje je Hribar prenesel tudi svoj INK. ki pa mu je v prvem v Celju izišlem letniku za 1892 izpremenil ime v Narodni koledar. Dragotin Hribar je v Celju, kakor omenjeno, ustanovil knjigarno in knjigoveznico ter je založil takoj prvo leto vrsto knjig, kakor se je v zadnji številki Domovine 1891 upravičeno pohvalil: »Celje se je zbudilo iz 50 in še več let trajajočega spanja. Od 1848 naprej se je sicer nekaj tiskalo, dokler sta živela Jeretin st. in ml. in dokler ni nenišku-tarski duh v Celju zatrl vsako slovensko gibanje razen Čitalnice. A leta 1891. ko je dobilo Celje slovensko tiskarno, so izšle knjige: Fuiitek, Obrtno spisje: Narodni koledar za 1892: drugi natis Zbirke domačih zdravil: Romih, Obrtno knjigovodstvo: Nerat. Popotnikov koledar za 1892 in Funtek, Luči. Razen tega je že začel izdajati Naš dom »zbirko povesti, pesmi, nar. blaga in zanimivosti:<, Lapajne pa je izdal v Celju Letopis slovenskih posojilnic. V Celju je izhajal Hribarjev INK do leta 1904, ko se je Hribar vrnil v Ljubljano, kjer je že 1902 ustanovil novo tiskarno in začel izdajali Slovana, INK pa je izdajala in zalagala celjska Zvezna oziroma Zadružna tiskarna do prve svetovne vojne 1914. (SBL 1, 552; Celjski zbornik 1951. 115; D 1897, št. 8, 10: J 1955, št. 210). Dr. Anton Dolar (9. \. IS73 v llotinji vasi pri Mariboru 4. \. 19)3 v Zagrebu). Po dovršeni gimnaziji v Mariboru je študiral klasično filologijo na dunajski univerzi, služboval kot profesor 1901 na gimnaziji v Mariboru, od 1902 rlo 1910 bil dodeljen nižji nemško-slovenski gimnaziji v Celju, od 1910 pa je bil zopet profesor v Mariboru. INK je urejeval od 1903 do 1912. Kot visokošolec na Dunaju se je seznanil 1897 z Ivanom Cankarjem; kot urednik INK-a je porabil svoje osebne stike z njim in drugimi mladimi pisatelji ter jili privabil v krog sol rudnikov. To mu ni bilo težko, ker je založnica pisateljske nagrade redno izplačevala in tudi uredniška cenzura ni bila stroga. Žal. da se je od Dolarjeve korespondence s sotrudniki obranilo le nekaj manj važnih dopisov. K sreči je pa Dolar sam že v Iriglavanskih listih 1933. 37-02 objavil 17 Cankarjevih dopisov, kolikor so se tikali njegovega sodelovanja pri INK-ti. Iz njih je razen sodelovanja pri INK-u razvidna tudi beda Cankarjevega boli emskeg a življenja, ko je komaj čakal na vsak tudi najmanjši honorar. Med drugo svetovno vojno je bil Dolar izseljen na Hrvatsko, kjer je živ el do svoje smrti v Zagrebu. (SBi. I. 139: Triglavanski listi 1933, 57-62, oziroma Pisma Ivana Cankarja II. 509-524). Po vrnitvi iz Celja v Maribor leta 1910 je Dolar uredil še dva letnika INK-a, kar mu je bilo zaradi oddaljenosti in druge zaposlenosti težavno. Zato je razumljivo, da je 1912 odložil uredništvo in je postal njegov naslednik ž uma list Janko Lešničar. ki se je že kot dijak zanimal za slovstveno delovanje in ki je že za letnik 191 I prispeval obširen politični pregled, za letnik 1912 pa članek o časnikarstvu in časnikih. Janko Lešničar (r. 14. V. 1884 na Humu pri Ormožu, u. 2. Vili. 1931 pred Zemunom kot žrtev atentata na brzovlak). Po maturi na gimnaziji v Mariboru je študiral na veterinarski visoki šoli na Dunaju, opustil pa je študij in vstopil v uredništvo celjske Domovine: pozneje je bil glavni urednik Narodnega dnevnika v Celju in štajerski urednik Slovenskega naroda. Med prvo svetovno vojno je postal zadružni uradnik. končno pa je bil ravnatelj Oblastne zadruge za poljedelski kredit v Čupriji. Kot gimnazijec je veljal za pesnika ter je dobil kot peto-šesto- in sedntošolee mariborske gimnazije Schiller je vo ustanovo za pesniške prispevke. INK je uredil za leti 1915 in 1914. (SB1. 1. 639: Jahresbericht des k. k. Stadtsgvmnasiums in Marburg. 1902. 1903. 1904.: NO 1931. št. 63 in 64). Sotrudniki. V prvem desetletju je INK poleg bolj ali manj obsežnega koledarskega dela v svojem »zabavnem delu« z izjemo življenjepisov in nekaterih zgodov inskih člankov skrbel predvsem za zabavo z lahko vsebino, smeišnieami in slikami. I ukaj pobliže navajam samo važnejše sotrudnike. Glavni sotrudnik urednika Dragotina Hribarja, pravzaprav njegova desna roka in dejanski urednik v prvi dobi je bil Srečko Magolič. Dragotin Hribar kot šel tiskarne, knjigoveznice in knjigarne ter kot aktivni politik ni mogel imeti ne časa in ne volje, da bi se osebno podrobno pečal z malenkostnim urejanjem in opremo koledarja. F o je pač prepustil tiskarni oziroma tehničnemu vodji M a go ličn. i a je bil tiskarski strokovnjak svobodne smeri, dober fotograf, ki je imel nekaj let v Celju tudi svoj fotografski atelje, ter najplodnejši slovenski slikar-samo-uk. Magolič ni skrbel samo za lep tisk in opremo koledarja, ampak tudi za lepe slike, na kar je bil posebno ponosen. V Koledarju 1900. 142. opozarja uredništvo čitatelje: »Kakor vsako leto. potrudili smo se tudi letos, pokazati v raznih slikah v koliko da je napredoval barvotisek v knjigotiskarstvu in kaj da se da že doseči z današnjimi stroji in pripravami na tem polju«. In v koledarju 1901. 148. pravi: »Tudi letos je napredovalo v svojih izdelkih tiskarstvo, posebno barvotisek. Sliki »Večer na obali Opatije« in pa »Pozdrav iz daljine«, ki ste prirejeni v večbarvnem tisku, kažeti. da bodemo v knjigotiskarstvu kmalu dosegli ono popolnost, katero zavzema danes še lito-grafija. svetlotisek in pa heliografija«. Leta 1903. 124. pa s ponosom pravi: »Sliko .O trgatvi' prinašamo v barvotisku. ki je umetniško dovršen«. Navzlic prizadevanju in vidnemu napredku, ki ga je dosegel Magolič v večbarvnem tisku pri takratnih »strojih in pripravah na teh poljih«, te slike niso bile niti zdaleč tako dovršene, kakor so bili npr. koledarjem priloženi reklamni listi za Kathreiner-Kueippovo sladno kavo (INK 1899. 1900. 1901. 1904) ali za Sehic-htovo milo (INK 1911. 1912). Ljubljanski zvon 1912. 54 posmehljivo omenja, da je umetniško čast koledarja tokrat rešil reklamni »Schichtov pritlikavček«. O Srečku Magoliču. bivšem izdajatelju in uredniku humorističnih listov »Škrat« (1885) in »Rogač« (1886 do 1888) ne moremo dvomiti, da je prav on objavil v prvih dveh letnikih koledarja suiešnice (INK 1889. 85-88: 1890. 94-97) ter v tretjem letniku nepodpisano humoresko »Vesela oporoka« (INK 1891. 102-104), čeprav je samo 1893 (INK 1893. 108-109) Magolič signiral z začetnima črkama svojega imena prispevek: »Iz moje liu moris t i č ne mape«. Verjetno je Magolič v prvih letnikih napisal tudi nepodpisane razglede po svetu in sestavil življenjepise. Kot prvi pesnik, ki je sodeloval pri INK-u. je Anion Aškerc objavil iz časopisa »Russkaja mvsL« (avgusta 1892) prevod gruzinske balade Vasilija Velička »Car Vahtang«. I emu je v naslednjih letih sledilo še šest prevodov ruskih pesmi, Aškerc pa je objavil samo eno svojo izvirno pesem »Fakir« v letniku 1899. X ruskim pesnikom A e ličkom je bil Aškerc v osebnih stikih. To je razvidno iz lastnoročnega posvetila z dne 7. 7/19. januarja 1894, ki je Veličko z njim svojemu »slovenskemu bratu g. Antonu Antonoviču Aškercu poklonil svojo pesniško zbirko »Vtoroj sbornik stihotvorenij«, v kateri je zgoraj navedena gruzinska balada.4 Antonu Aškercu se je pridružil pesnik Anion Hribar (korinjski) z novoletnico 1899. s koiifisciranim novoletnim voščilom za 1900 ter najbrž tudi z nepodpisano Kolednico 1896 in »Slavjem ob otvoritvi Narodnega doma v Celju« 1898. Anton Hribar je imel ožje stike s Celjem, kjer so izšle njegove »Popevčice milemu narodu« in je o njili v nasprotju z drugimi kritiki napisal zelo ugodno oceno dr. Mohorič v Domovini 1898. št. 48. Od pesnikov so v prvih letih v glavnem sodelovali še Fran EU er (1900. 1905). Franc Ksaoer Meško (1900). Engelbert Gangl (1901, 1903) in Cvetko Golar (1903. 1906). Edini pesnik koledarja 1904 je bil takratni dijak Ve kosi a v Spindler. ki je objavil leta 1907 tudi črtico Učitelj Sle-kovec. Z novim urednikom dr. Antonom Dolarjem je nastopila mlada generacija. Letnik 1905 je moral Dolar pravzaprav še sam napisati razen dveh pesmi in dveh črtic petošolca Novačana ter političnega pregleda Vekoslava Kukovca. Sodelovati začnejo v prihodnjih letnikih Cvetko Golar. Vojeslav Mole. Milan Pugelj. Anton Novačan in Vladimir Brezovnik s pesmimi in prozo. Ljudmila Poljančeva in šestošolec Janko Glazer s pesmimi. Odlično prozo je prispeval Ivan Cankar, čigar dopise je Dolar sam objavil v Triglavanskih listih, kakor je zgoraj navedeno. Dolar je vodil s sotrudniki obširno korespondenco, od katere se je pa zaradi vojnih dogodkov le malo ohranilo. Župančičevih pisem Dolarju ni nič ohranjenih, pač pa pisemski ovoj iz Bregenza z datumom 28. V. 1905. V pismu je bil morda odgovor na Dolarjevo povabilo k sodelovanju, ali pa je bilo v zvezi z Dolarjevim lepim esejem o Zupančičevi zbirki Čez plan« v koledarju 1905. Fran Govekar. urednik Slovana, ki je imel prispevke v INK-u 1897 in 1901. je 8. XI. 1905. neposredno po ravnokar izšlem koledarju zia 1906. pisal Dolarju: V pregledu (INK 1906. 171) iste omenili Slovana pač prebagatelno. ker naš list je brez samohvale najlepši jugoslovanski list. »Nova Iskra«. »Dom i Sviet«, »Pobratim« so v primeri s »Slovanom« — beraški lističi i po vsebini i po opremi. Pri »Slovanu« vlada predvsem — okus, eleganca! Primerjajte opremo in ureditev teksta v »Zvonu«! Io je starokopitnost »Narodne tiskarne«! ;Dom in Svet« dr. Lampeta pa izkuša le posnemati »Slovana«! ... koledar izborno urejen... Cankarjeva satira (Martin Skočir in Anastasius von Schiwitz) je izborna, toda za naše razmere malo pretirana. On misli na Vegov spomenik! No, tega spomenika pač ne postavi narod, nego le vojaški in oficialni drž. krogi!« Ivan Prijatelj, ki je sodeloval 1899. 1900. poroča 2. Vil. 1905 z Dunaja. Ivo Šorli pa 13. VII. 1905 iz Gorice, da ne moreta nič prispevati. Vendar je Šorli 1909 objavil črtico Flora. Ivan Fon. profesor v Celju, piše 3. V III. 1904 uredniku Dolarju, ki je bil takrat na počitnicah v Hot in ji vasi. in mu ponuja članek o Gregorju Kreku: »Naznani mi nemudoma, če sprejmeš v Narodni koledar spis o danes umrlem dvornem svetniku Kreku. Če ga ne sprejmeš, ga objavim v Domovini«. I a življenjepis je res izšel v prihodnjem letniku (1906) s šifro -a-. Ljudmila Poljanec, katere tri pesmi so prišle v koledar 1906, se na dopisnici 28. XI. 1905 zahvaljuje za poslani ji honorar in nadaljuje: »Tudi vam je častitati, saj ta koledar ni podoben drugim sovrstnikom suhoparne vsebine, temveč ima poleg lepih črtic tudi nekaj aktualnih člankov, ki bodo zanimali vsakega Slovenca. Posebno važen se mi zdi oni članek o srednjih šolah«. Ksaver Mesko. ki je že 1900 z dvema pesmicama sodeloval pri koledarju. piše 19. VIII. I'106 iz Št. Daniela: »Pošiljam malenkost, da izpolnim obljubo in da sein zastopan s svojim imenom med sotrudniki. Kaj posebnega pač ni. a nimam res zdaj nič boljšega. — Spišete pregled o slov. slovstvu za 1. 1906 spet Vi?« — Njegova pesem Srce in dolžnost je izšla v prihodnjem letniku 1907. Vojeslav Mole omenja koledar 21. XI. 1908 na razglednici iz Kra-kova, v pismu z dne 25. IX. 1909 iz Novega mesta pa pravi: »Pošiljam Vam devet pesmic (Pesmi hrepenenja INK 1910. 92), ki so posvečene Eli, t. j. moji zaročenki Poljakinji, in pa essay o ljubezni v obliki razgovora.« 9. XI. 1909 piše Mole zopet na razglednici iz Rima« — ker bi sicer v slučaju, da ga niste natisnili, izročil esej o ljubezni prvi »Zvonovi« številki p rili. letnika«. Esej Razgovor poletnega večera je izšel v INK-u 1910, 101. Dne 14. VIII. 1911 piše Mole Dolarju: »Če mi bo mogoče, Vam prav rad kaj pošljem, saj ste urednik in ne kak A. B. C. D. E. Gloaiar .. Moletovega ni bilo nič več obljavljenega v poznejših letnikih, medtem ko je bil 1907 do 1910 med najmarljivejšimi sotrudniki. Milan Pugelj v Ljubljani s pismom 13. IX. 1909 »pošilja prispevke, honorar takoj!« 21. I. 1910 sporoča: »Imam krajšo novelo pod enakimi pogoji kakor lani«, 17. XII. 1910 pa urgira honorar. Na dopisnicah z dne 21. in 27. IX. 1911 obljublja nadaljnje prispevke. Izšli so v letnikih 1910 in 1911. Vladimir Levstik 25. VI. 1910 sprašuje: »— Ali potrebuje še kaj rokopisov — seveda proti honorarju, ki je vsaj nekoliko vreden tega imena —«. Dne 15. IX. 1910: »Sporočam, da imam na razpolago par novih novel v obsegu po kakih 32 str. tiska. Katero da Vam pošljem, odločim te dni; gledal bom seveda, da vstrežem Vaši želji, naj bo povest umevna tudi omenjeni publiki?. V pismu nadalje Levstik zahteva »korekturo, ker je bilo v Pxterminateurju pred tremi leti (1909) vse polno tiskovnih napak —«. Vendar ni bila več obljavljena nobena njegova novela. Ivan Lah poši I ja v pismu 14. X. 1911 iz Ljubljane prispevek, na dopisnici z dne 10. XII. 1911 iz Gradca pa urgira honorar. Njegovi prispevki so v letnikih 1908. 1910 in 1912. Dr. Fran Jlešič j)iše 14. IV. 1908 dr. Dolarju, naj pošlje za »Zvono« M. Marja,novica v Zagrebu članek o Sloveniji, kakršnega je napisal v koledarju za 1906. V INK-u pa je llešič sam šele 1914 priobčil avtobiogra-fijo Eedorja Štiftarja. Poleg Ivana Cankarja in Vojeslava Moleta je bil Anton Novačan. po letih najmlajši, od 1905 do 1915 najplodnejši sotrudnik INK-a. Pri- spcval je pesmi in prozo. Uredniku Dolarju je pogosto pisal. Med ohranjenimi dopisi je npr. razglednica od 14. IV. 1908 iz Varaždina. kjer je bil takrat osmošolec: 12. XII. 1909 je pisal kot jurist iz Prage in mimogrede omenjal INK. konec leta 19.11 pa iz Münchena. Dne \ VITI. 1912 je poslal Novačan razglednico iz Moskve ter omenil tudi koledar: »— No in koledar? In naši kritiki? Zvedel sem. da so me ultramontanci hudo. hudo v Času —«. l e besede se tičejo kritike Pavla Perka v Času o prvem zvezku njegove »Naše vasi«, v katerem sta bili objavljeni dve črtici iz našega koledarja. Oba najmlajša: Brezovnik in Novačan. ki se jima je za 1912 pridružil še Janko Glazer. sta ostala Dolarju zvesta sotrudnika s pesmimi do konca njegovega urednikovanja. Pod novim urednikom I ešničarjem. ki ni imel ali ni znal najti stika s pesniki, je objavil samo še Novačan dve pesmi (1911). v zadnjem letniku 1914 pa je bil Lešničar prisiljen, priobčiti pet pesmic iz zapuščine že 1905 umrlega mladega mariborskega gimnazijca Ivana Baša. Prozo sta prispevala Novačan in Brezovnik prav do zadnjega letnika. Ni se torej čuditi, da je kritik Ljubljanskega zvona 1914. 151 ugotovil občutno pomanjkanje izvirne beletrije ter splošno nazadovanje koledarja po vsebini in obliki. Psevdonimi in šifre. a) razrešeni — a — = Fon Ivan (INK 1906, življenjepis dr. Gregorja Kreka — ugotovljen po pismu uredniku Dolarju z dne 5. VIII. 1905). A. N. = Novačan Anton (INK 1915. začetni črki njegovega imena). Ahasver = Turner Pavel (INK 1893. 1894- gl. Glaser IV, 179). Auoiiiiiius = Govekar Fran (INK 1900. življenjepis Ljubljančanke Marije Mur-nikove — pogost psevdonim tega pisatelja, ki je takrat sodeloval pri INK-u in se zanimal za ženska vprašanja). Borotha Vladimir = Treščee Vladimir (INK 1906 - gl. Bibliografija rasprava, članaka i književnih radova 1. 688: NE IV. 860). Borut = Eller Fran (INK 1905 — gl. SBL I. 136). Breznik Ivo = Skrjanec Ivan (INK 1900 — gl. SR 1950. 164). — e — = Novačan Anton (INK 1905 — verjetno). D. H. = Hribar Dragotin (INK 1900 — začetni črki njegovega imena). Dr. A. 1). = Dolar Anton (INK 1905 — začetni črki njegovega imena). Dr. Š. = Štor Fran (INK 1906. začetna črka njegovega priimka: razvidno tudi iz vsebine članka). Ur. V. K. = Kukovec Vekoslav (INK 1905 — začetni črki njegovega imena). Demeter G. = Golar Cvetko (INK 1905 — gl. SBL I. 227). F. K. = Kocbek Fran (INK 1907 — začetni črki njegovega imena). Ilotinjski = Dolar Anton (INK 1905 i/ ilotinje vasi. po izjavi njegovega sina J ara). T. L. = Lapajne Ivan (INK 1892 — znan posojilničar, začetni črki njegovega iinena). Kosec Fr. G. = Govekar Fran (INK 1901 — gl. SBL I. 238). Kres = Kersnik Janko (INK 1901 — gl. SBL 1. 445). — I — = Dolar Anton (INK 1905 — po izjavi sina J ara). Larclo T. - Dolar Anton (INK 1905 — po izjavi sina Jara). Mart i n u s = C.lazer Janko (INK 1912 — gl. Zmavc-Baranova, Bibliografija del J. G., 6). Mozirski = Laykauf Žiga (INK 1906. 1907 — gl. SBL I. 628). -n = Novatan Anton (INK 1906 — prevod iz hrvaščine, brez dvoma A. Nova-čana. takrat gimnazijca v Zagrebu). Nataša M. P. = Poljanec Ljudmila (INK 1906 — gl. SBL II. 457; ta psevdonim ji je določil A. Aškerc kot urednik Ljubljanskega zvona). Podkrajec M. P. = Pirnat Makso (INK 1899. 1900 — SBL II, 402, 460; pisatelj raznih življenjepisov). Podravski = Miklavec Peter (INK 1914 — gl. SBL II. 118). Quiclam = Schwab Anton (INK. 1903 — Schwab je brez dvoma napisal ta življenjepis Gustava Ipavca iz Šentjurja pri Celju, ker je o njem kot svojem stanovskem tovarišu in skladatelju predaval v Celju, Ljubljani ili Mariboru ter je bil po svoji ženi. roj. Kavčič, domačinki iz Šentjurja, tesno povezan s tem krajem. — Gl. Celjski zbornik 1951. 165). -r = Dolar Anton (INK 1905 — po izjavi sina Jara). S. M. = Magolič Srečko (INK 1895 — začetni črki njegovega imena). Sava = Derganc Franc (INK 1895 — gl. SBL I. 128). Semen S. = Prijatelj Ivan (INK 1897 — gl. SBL II. 575). Sevničan Fridolin = Kaučič Fridolin (INK 1897 — rojen v Sevnici — gl. SBL L 436; hkrati je v IMK 1896 očrtal zgodovino ruške gimnazije, ki jo v našem spisu samo omenja). Štefekov Tona = Dolar Anton (INK 1905 — po izjavi sina Jara; pri rojstni hiši A. Dolarja se po domače praxi »pri Štefeku«). T. = Tajnšek Vinko (INK 1914— gl. Slovenski branik 1915. 67).52 Vojnik Vladimir = Brezovnik Vladimir (INK 1914 — Brezovnik je rojen v Vojniku). Zvonko = Novačan Anton (= Zvonko) (INK 1911 — po domnevi Janka Gia-zerja. ker kaže besedilo te pesmice Novačanov slog njegove mladostne, ob objavi pa že >,stare« pesmi). b) nerazrešeni — a — (INK 1894). — a — (INK 1906: članek o srednjih šolali na Slovenskem — članek je napisal najbrž profesor Fran Vajda. ki se je v tisti dobi kot odbornik Profesorskega društva in dijaškega podpornega društva Radogoj vneto zanimal za statistiko srednjih šol in dijaško vprašanje ter je ob vsaki priložnosti o tem razpravljal z dijaki in študenti). A. V. (INK 1911). Beskid (INK 1905). Bogdan (INK 18%). Bosjak (INK 1905). J. V. (INK 1912; morda Josip Vuga, ki je 1914 objavil članek s polnim imenom). Josipinin Vekoslav (INK 1907). Mephisto (INK 1900. 1901; morda Robida Ivan, ki je pod psevdonimom Mefisto sodeloval pri dijaškem mesečniku Vesna 1892—1894 v Celju). — n — (INK 1905). N. O. (INK 1905). Pera (INK 1905). Podvidovski (INK 1890). Pohorski (INK 1914: to je bil psevdonim raznih pisateljev, ki pa pri članku v INK-u ne pridejo v poštev: Miklavec Filip, SBL II. 116: Miklavec Peter, SBL II, 116. 118; Glazer Janko po lastni izjavi; Štibler Miloš po izjavi v pismu z dne 29. II. 1956). Radovan (INK 1904). Rinaldo (INK 1904). Savinjska (INK 1906). Sever-Jugovič (INK 1908). Srečko (INK 1915). Š. K. (INK 1915). B. BIBLIOGRAFSKA KAZALA I. Vsebinsko kazalo Pesini 1895 1. Veličko Vasilij [Lvovič]: Car Vahtang. Gruzinska balada. Preložil A[ntou] Aškerc.6 Str. 56. 2. [Derganc Franc] Sava: Večerni zvon. 110. 1894 5. Veličko Vasilij [Lvovič]: Zadača. Mohamedanska legenda. Preložil A|nton| Aškerc.7 73—74. 4. Veličko Vasilij [Lvovič]: Odkritosrčni paša. Turška romanca. Preložil A|nton] Aškerc.8 84. 1895 5. Veličko Vasilij |Lvovič|: Ahmet na minaretu. Preložil A[nton| Aškerc.977. 6. Nadson S[emen[ J[akovlevič[: Naprej! Preložil A[nton] Aškerc.10 78. 7. Veličko Vasilij |Lvovič]: Tat. Preložil A[nton] Aškerc.11 82. 8. Kolednica. 59. 9. Saadi [Muschariff ud Din]: Sah Nuširvan. Na ruski jezik preložil V(asilij LvovičI Veličko. I/ ruščine preložil A[nton] Aškerc.12 143. 1897 10. Veličko V[asilij| L[vovie]: Slepec. Prevedel A[nton| Aškerc.13 91—93. 1898 11. Slavje ob otvoritvi »Narodnega doma« v Celji. 67—68. 1899 12. Hribar Anton [Korinjski]: Slovencem za novo leto. 67—68. 13. Aškerc A[nton]: Fakir. Indska legenda.14 125—127. 1900 14. |Robi(la Ivan?] Mephisto; P« zaplembi! 67—68. 15. Meško Fijanc] K[saver[: Zapuščena. 103. 16. Eller Fran: Kyrie eleison.15 114. 17. Meško Fr[anc] Ks[aver]: Ob potoku. 128. 1901 18. [Robida Ivan?] Mephisto: V Silvestrovi noči. 69—70. 19. Gangl E[ngelbertj: Slepec. 124—126. 1903 20. Gangl E[ngelbert[: Asta. 84—87. 21. [Eller Frani Borut: Čebelica. 95. 22. |GoIar Cvetko] G. Demeter: Na Silvestrov večer. 110—112. 1904 23. Spindler Vekoslav: \'a tihi poljani. 63. 24. Spindler Vekoslav: Zašepetala je poljana...16 66. 25. Spindler Vekoslav: Morda... 81. 26. Spindler Vekoslav: Spomin ... 88. 27. Spindler Vekoslav: Vaška noč. 103. 28. Spindler Vekoslav: Zaman... 117. 1905 29. Novačan A[ntonj: Tiho vi spomini. 69. 30. Novačan A[n(:on]: Pozdravi jo! 80. 31. [Novačan Anton] — č —: Doma. 80. 32. N. O. Lepote tvoje gledati ne smem. 88. 33. — n —: V jeseni. 109. >4. Pera: Hrvatska lira. 126. 35. Beskitl: Dan. 127. 36. Beskid: Na grobeh. 127. 37. [Poljanec Ljudmila] M. P. Nataša': Manom Prešerna." 71. 38. [Poljanec Ljudmila] M. P. Nataša: V srebrnih nočeh.16 78. 39. |Laykauf Žiga] Mozirski19 v članku F. Kocbeka: Izlet v Logarsko dolino). [Savinjski dolini].20 79. 40. [Laykauf Žiga] Mozirski: [Pri »Igli«]." 83. 41. [Lavkauf Žiga] Mozirski: PresihajoČi studenec.22 83—84. 42. [Laykauf Žiga] Mazirski: Rogovilec.23 86. 43. [Laykauf Žiga] Mozirski: Logarski dolini. 94. 44. [Poljanec Ljudmila] M. P. Nataša: Ej na polju, na zelenem ... (Motiv ru-sko-narodni.)24 95. 45. Novačan A[nton]: Spi že hrib in dol. 107. 46. Golar Cv|etko[: Pesem. (Iztočni motiv). 128. 47. Golar Cv[etko]: Zemlja diha... 170. 1907 48. Mole Vojeslav: Jesenska noč. 69. 49. Meško [Franc] Ksaver: Srce in dolžnost. 70. 50. Mole Vojeslav: Slovo. 85. 51. Mole Vojeslav: Čerkeska balada. 87. >2. [Laykauf Žiga] Ž. L. Mozirski (v članku F. K.: Izlet v Savinjske planine). [Savinjska dolina]. 89. 53. [Laykauf Žiga] Mozirski: |Robanov kot]. 92. 54. [Laykauf Žiga] Mozirski: [Naš dom]. 93. 55. Mole Vojeslav: Nova ljubav. 97. 56. Novačan Ant[on]: Če najdeš moj grob... 118. 57. Novačan Ant[on]: V tujini. 119. 58. Mole Vojeslav: Pozna jesen. 154. 1908 59. Dolce far niente. 78. 60. Mole Vojeslav: Zlato klasje. 115—125: Moja pesem — Tercine — Dan pred bitko (Fragment) — Vrnitev vojske — Jutro — Panthea — Noč — Geslo — Slovenska pesem — Stance o tulipanih — Ljubav — Sapfične kitice — Erotika. 61. Novačan Ant[on]: Veverici. 134. 62. Novačan A[nton]: Sodni dan. 141. 63. Mole Vojeslav: Divje rože. 55—62: Kot sen si šla... — Pramati Smrt — De profunclis — Moj prapor — lz pesmi sanj in hrepenenja — Pesem — Naša pesem — Po zatonu — V oglejskem muzeju. 64. Bosjak: Nevenki. 108. 1910 65. Novačan Anton: Sonet. 55. 66. Novačan Anton: Res je, ali ... 56. 67. Novačan Anton: Tihe želje. 56—57. 68. Novačan Anton: Grad. (Prijatelju I. 27. IV. 1909). 57—58. 69. Brezovnik M[ii'ko] Vladimir]: Otožno temno je nebo... 59. 70. Pugelj Milan: Jezerske rože. 86—91. 71. Mole Vojeslav: Pesmd hrepenenja. Posvečene Eli. 92—99.: Pozdrav iz daljine — V somraku — Videl sem tvojo dušo — V pomladni večer — Antična strofa — Akord v molu — V jesenski večer — V motnjavi šumni tujega življenja — Svatbena pesem. 1911 72. Brezovnik M[irko] V[ladiinir]: Fantovska. 82. 75. Novačan A[nton]: Zimski večer. 87—88. 74. [Novačan Anton) Zvonko: Stara pesem. 98. 75. Novačan A[nton): Familija. 107.51 76. Novačan Anton: Satanas. 121. 1912 77. [Glazer Janko] Martinus: Pomladno hrepenenje. 85. 78. [Glazer Janko) Martinus: Sentimentalnost. 124. 1913 79. Novačan Anton: Na grobu Napoleonovem. 72. 80. Novačan Anton: Eno je zmirom. 83. 1914 81. Baš Ivan: Iz pesniške zapuščine Ivana Baša. Priobčil Janko Lešničar. 76—80.: Narodne — Pesmi — Jesenski motiv — Gazela — Soneta. Pripovedni spisi 1889 82. Na svet večer. Str. 76—84. 83. [Magolič Srečko]: Smešnice. 85—88. 1890 84. Jelinek E[duard): V noči Rusalk. Slike kozaške; poslovenil Podvidovski.) 71—77. 85. [Magolič Srečko]: Smešnice. 94—97. 86. [Magolič Srečko]: Vesela oporoka. Humoreska. 102—10-1. 1893 87. Pajkova Pavlina: Igra s srečo. Novela. 57—108. 88. |Magolič Srečko] S. M.: Iz moje humoristične mape. 108—109. 1896 89. Bogdan: Večerne slike. 104—106. 90. Kas Igo: Stana. 107—126. 1897 91. Govekar Fran: Pisatelj Orlov: (Velikomestna črtica.) 105—109. 92. [Prijatelj Ivan] Semen S.: Na letovišču. Počitniška idila. 115—119. 93. Kvedeir Zofija: Služba. 120—124. 1900 94. [Škrjanec lvan| Ivo Brežnik: Iz letovišča. 97—102. 95. Prijatelj Ivan: Filozof. Počitniška idila. 114—127. 96. Josipinin Vek[oslav]: Mi nismo krivi!... Črtica. 129—155. 1901 97. (Kersnik Janko) Kres: Vzor. 100—106. 98. Gangl E]ngelbert|: Stric Kopaševič. Črtica. 127—131. 99. [Govekar Fran]: Fr. G. Kosec: Dva portreta. 132—139. 1903 100. Škrjanec Ivan: Njen ponos. 96—100. 101. Gangl E[ngelbert[: Moč molitve in trpljenja. Črtica. 101 — 109. 102. Homec Jože: Koncem sezona. Črtica. 113—123. 1904 103. Rinaldo: Višji vzori. 82—87. 104. Radovan: Našla sta se. 104—116. 1905 105. Novačan Ant[on[: Pater Sebastijan. 81—8723. 106. |Dolar Anton] Štefekov Tona: Ena noč na gori Sv. Urše. 97—101. 107. [Dolar Anton] —r: Pripovedka o žitnem klasu. 102. 108. Neruda Jan: Kam z njim? Sličica iz velikomestnega življenja [Prevedel Anton Dolar.] 103—109. 109. Novačan Ant[on]: Zadnji goldinar. 110—114. 1906 110. Cankar Ivan: Martin Skočir in Anastasius von Schiwitz. 96—10728. 111. Savinjska: Zora in Zoe. 116—122. 1)2. [Treščec Vladimir] Borotha Vladimir: Ksenija. [Prevedel Anton Novačanl —n. 129—142. 113. Novačan A[nton]: Krištof Vran. 167—170. 1907 114. Cankar Ivan: Domovina. 74—8427. 115. Cankar Ivan: Mrovec in njegova slava. 98—1 1482. 116. Novačan Ant[oiij: Razpoloženja. I. II. 115—118. 117. Spindler Vekoslav: Učitelj Slekovec. 155—149. 118. Mole Vojeslav: Hrepenenje. 151—154. 1908 119. Lah Ivjanj: Anjela. Dolenjska slika. 69—78. 120. Cankar Ivan: Kajetan Ogrizek. 79—8929. 121. Sever-Jugovič: Ivanka. 102—114. 122. Novačan Anton: Razpoloženja. III. IV. 126—129. 123. Mole Vojeslav: Brez moči. 130—154. 124. Mole Vojeslav: Legenda o človeškem srcu. 155—141. 1909 125. Cankar Ivan: Slaba družba. 65—71:!0. 126. Levstik Vladimir: L'Exterminateur. 73—98. 127. Mole Vojeslav: Eno noč na Španskem. Čudna zgodba. 100—107. 128. Šorli Ivo: Flora. 109—118. 129. Novačan Anton: Vaški ateist. 120— 12931. 1910 130. Cankar Ivan: Zgodba o zaplenjenem pravičniku. 60—72'2. 151. Pugelj Milan: Sestanek. 74—85. 152. Mole Vojeslav: Razgovor poletnega večera. 101—105. 155. Lah Ivan: Božičnica. Fantazija. 106—111. 154. Novačan Anton: Smeh pred smrtjo. 112—11733. 155. Svetina Stanko: Arabeske. 1. Anetta. 2. Na večer. 5. Izidor Nadloga 119—134. 136. Kaminek Karel: Življenja pot. 137—139. 1911 137. Novačan Anton: Spokornik Elija34. 55—81. 158. Brezovnik M[irko] Vladimir]: Gledal sem v oči... 85—87. 139. Novačan Anton: Učiteljici. 99—107. 140. Čehov Ajnton] P[avlovičj: Tsss!... Poslovenil A. V. 108—111. 141. Golar C[vetko|: Nevesta Ana. 112—121. 142. Pugelj Milan: Ljubezen in vino 122—137. 143. Novačan A[nton]: Romantični intermezzo. (Zapiski starega devičnika). 55—85. 144. Cankar Ivan: Sošolci35. 86—91. 145. Lall Ivan: Trenutki 97—106. 146. Štrukelj Ivan: Brez ciljev. 116—124. 1915 147. Maksimov A. J.: Žrtev volkov. Božična bilja. Frevel Srečko. 55—71. 148. Svetina Stanko: Zlomila so se vesla. 77—82. 149. Šenoa Avgust: P rim a donna. Posovenii Š. K. 84—125. 150. Novačan Anton: Beg. 152—158. 151. Čehov Anton [Pavlovič]: Noč pred obravnavo. Povest obtoženca. Prevel A. N. [Novačan Anton]. 159—144. 152. Vazov Ivan: Črni junak. Povest. Poslovenil Podravski [= Miklavec Peteri. 155. Brezovnik M[irko] V[ladimir]: Aforizmi. 93. 134. [Brezovnik Mirko] Vladimir Vojuik: Dialog, ki sem ga slišal. 103—106. 155. Potapcnko I[gnatij[ N[ikoIaevič[: Sramovala sta se. 107—115. 156. [Brezovnik Mirko] Vladimir Vojnik: Silhueta. 116—119. 157. Lagerlöf S[elma]: Pridigar. Odlomek iz romana »Gosta Berlings Saga«. Poslovenil M. V. Brezovnik. 135—140. Poučni spisi 1889 158. Štiridesetletniea vladanja cesarja Fanca Josipa 1. 30—58. 159. Radios P[eter]: Božja pota Slovencev. L Marija na otoku jezera Blejskega. 73—75. 1890 160. Radics P[eterj: Božja pota Slovencev. 11. Marija na Dobrovi. 67—70. 161. Razgled po svetu. (Sokolova petindvajsetletnica. — Vodnikova slavnost v Ljubljani. — Slovenska zmaga v Velikovei — Dogodki v Srbiji, idr.) 79—94. 1891 162. Razgled po svetu. (Narodne slavnosti. Umrli slovanski slavni in zaslužni možje, idr.) 91—99. 1892 163. [Lapajne Ivan] L I.. Denarni zavodi in denarne razmere po Slovenskem. 53—63. 164. Razgled po svetil. (Družba sv. Cirila in Metoda. — Strossmaverjeva štiridesetletniea. — Shod slovenskih poslancev. — Dve pomenljivi slavnosti, idr.) 63—69. 165. [Turner Pavel| Ahasver: I/ popotnih spominov. 111—121. 166. Rutar S[imon]: Selitev Slovanov proti jugu. (Uvod. — Slovani. — »Scla-veni«.) 122—158. 167. Kopališče »Diane« v Celju 139—140. 1894 168. Medved Anton: Moj sprehod po staroslavnem Pompeju. 77—83. 169. —a—: Teharje in Teharski plemiči . 87—94. 170. Rutar Sjiinon]: Selitev Slovanov proti jugu. (Selitev »Sclavenov« na jug, — Selitev »Sel a veno v na zapad«. — Avari.) 95—118. 171. Kaš Igo: Spomini iz jugovzhodne Bosne. 131—144. 172. Rosina Fr[an]: Naši denairni zavodi. 145—148. 1895 173. Rajhenhurg. 79—81. 174. Medved Ant[on]: Na Vezuvu. (Potopisne črtice). 83—94. 175. Rutar Sjiinon]: Selitev Slovanov proti jugu. (Srbo-Hrvati.) 97-107. 176. Kaš Igo: Skenderbeg (Juro Kastriot). (Po Kačiču in drugih spisal). 111—145. 177. Kratke kulturne črtice o Slovencih. 149—155. 1896 178. Medved Ant[on]: »Čudež sv. Januvarija. (Spomin s potovanja po južni Italiji.) 94—105. 179. Rutar Sjimon]: Velika Moravska in staroslovenski jezik. 127—142. 180. Potres na Slovenskem. 144—165. 181. Knaflič Radoslav: Zgodovinska in kulturna črtica o čeških razstavah s posebnim ozirom na jubilejno razstavo 1. 1891. in narodopisno razstavo 1. 1895. v Pragi. 166—182. 1897 182. Kocbek Fr[an|: »Huda luknja« in njene podzemeljske jame. 96—101. 183. |Kaučič] Fridolin Sevničan: Ruše. 102—104. 184. Radics P|eterJ: Celjski grofi. 110—150. 185. Važni dogodki v letu 1896. (Narodni domovi. — Slovensko šolstvo. — Madjarska tisočletniea. — Dogodki v Turčiji. — Italijani v Afriki, idr.l 129—147. 1898 186. Petdesetletni jubilej vladarstva našega presvitlega cesarja Frana Jožefa I. Za naslovnim listom. 187. Radics Pjeterj: Ljubljanski knezoškof Tomaž Hren na Spodnještajerskem. Spomenica k 300-letnici njegovega imenovanja Ij. škofom 18. vinotoka 1597. leta. 105—119. 188. Majar [Valentin] H[rizogon|: Rast, moč in razpad osmanske države. Zgodovinski pregled. 120—133. 189. Važni dogodki v letu 1897. (»Narodni dom v Celju. — Vseslovenski shod. — Občeslovenske vesti. — Splošni evropski razgled, idr.) 154—142. 1899 190. Orel I[van]: Umor naše cesarice. Za nasl. listom. 191. Radics P[eter]: Valvazorjev rod na Spodnjem Štajerskem. 103—114. 192. Ogled po svetu. (Naše šolstvo. — Shodi v Ljubljani. — Celjske slavnosti. — Ljubljana. — Društva. — Slavnosti Fr. Palackemu v Pragi. — Shod slovenskih časnikarjev, idr. 128—140. 1900 193. Radics P[eter]: Vrhnika in nova železnična proga Ljubljana— Vrhnika. 104—113. 194. Važnejši dogodki preteklega leta. (Naše časnikarstvo. — Naše šolstvo. — Celjske slavnosti. — Shodi in veselice po Slovenskem. — Naša društva. -Slovenske zmage na Spodnještajerskeni. — II. shod slovanskih časnikarjev, idr.) 134—141. 1901 195. Radics P[eter]: Idrijeanka »prijateljica« in spremljevalka Napoleona I. imenovana »pasja grofica«. 107—125. 196. Važnejši dogodki v preteklem letu. (Celjski Slovenci. — Naše časnikarstvo. Slomškove slavnosti. — France Prešern 1800—1900. »Proč od Gradca!« --Vseslovenska zveza županov, idr.) 140—147. 1905 197. Radics P[eter]: Novi deželni dvorec v Ljubljani. 88—94. 1904 198. Lupša Feido: Črtica o severnem tečaju. 89—102. 199. Razgled po svetu. (Slovenci. — Drugi slovanski narodi. — Neslovanski svet.) 118—126. 1905 200. [Dolar Anton] T. Lardo: Oton Župančič, 70—79. 201. [Dolar Anton] Hotinjski: Beseda o Lužičanih. 89—92. 202. [Dolar Anton] —1—: Pozabljivost. 95—96. 205. [Dölau Anton] Dr. A. D.: Kultumo-politična sličica. (Uvod. — Kulturni pregled leta 1904.) 116—125. 204. [Kukovec Vekoslav] Dr. V. K.: Politični pregled leta 1904. 123—125. 1906 205. Kocbek Fr[an[: Izlet v Logalrsko dolino. 79—95. 206. [Vajda Fran]: —a—: Srednje šole na Slovenskem 1. 1904—05. 125—123. 207. [Verstovšek Kari]: Celjski grofje in jugoslovansko ozemlje. (Govoril na občnem zborovanju »Zgodovinskega društva za Spodnji Štajer« dne 22. oktobra 1905.) 149—165. 208. [Dolar Anton]: —r: Kulturnopolitičrai pregled 1. 1905. 171 — 183. 209. [Kocbek Fran] F. K.: Izlet v Savinske planine. 88—97. 210. Merliar Iv [an]: Umetnost na kmetih. Počitniški vtisi in spomini. 120—154. 211. [Dolar Anton]: Politični pregled 1. 1906. (Štajersko. — Kranjsko. — Primorsko. Koroška.) 155—170. 190S 212. [Dolar Anton]: Politični pregled 1. 1907. (štajersko. — Druge slovenske dežele.) 142—150. 1909 215 |Dolar Anton]: Politični pregled 1. 1908. (Štajersko — Druge slovenske dežele. — Po svetu). 150—140. 1910 214. IBrezovnik Mirko V[ladiinir]: Glasovi v naravi. 140—147. 215. [Dolar Anton]: Politični pregled za 1. 1909. (Štajersko. — Druge slovenske dežele. Po svetu.) 149—162. 1911 2,16. Dolar Anton: Češkoslovaška vzajemnost. 89—98. 217. Lešničar Janko: Politični pregled za I. 1910. (Uvod. — Štajersko. -■ Druge slovenske dežele. — Po svetu.) 158—156. 1912 218. Lešničar Janko: Nekaj o časnikarstvu in časnikih. 92—96. 219. Brezovnik Mirko Vladimir: Problem življenja. 107—115. 220. J. V.: Leto 1911. (Kratek pregled važnejših dogodkov. — štajersko. — Druge slovenske dežele.) 125—158. 1915 22il. Vidic Josip: Župani občine Št. Pavel pri Preboldu in njih delovanje od leta 1848/49. 124—151. 222. Leto 1912. Kratek pregled najvažnejših dogodkov. (Balkanska vojska. — Vseslovanski sokolski zlet v Pragi. — Petdesetletnica celjske Narodne čitalnice. — f Anton Aškerc.) 145—159. 1914 225. Pohorski: Razmerje slovenske inteligence do katoliške vere in njenih predstaviteljev. 94—102 224. [Tajnšek Vinko] T.: Kratek pregled zgodovine srbskega in bolgarksega naroda. 120—152.52 225. Leto 1915. (Vojni dogodki na Balkanu. — Ob gomili znamenitih mož. — Nekoliko domače politične kronike za 1. 1913.) 141 — 148. Življenjepisi 226. Dr. Bleiweis Janez vitez Trsteniški. (»Oče naroda slovenskega«.) 1889, 59—65. 227. Celestin Fran. 1892, 5053. [Dragotin Hribar].50 228. Cigale Matej. 1890, 58—61. 229. Cimperman Josip. 1896, 72—79. 230. Dolinar Ivan. 1891, 88—90. 231. Erjavec Fran. c. Er. profesor (1854—11887. I.). [Dragotin Hribar]51. 1889. 66—69. 252. Dr. Ipavic Gustav. (Qtiiclam ]=Anton Schwab].) 1903, 71—73.38 233. Dr. Jagič Vatroslav, profesor. Ob njegovi šestdesetletnici (M. P. Podkrajec |=Makso Pirnat].) 1899, 86—94. 234. Jeran Luka. 1898, 69—74." 235. Kersnik Janko. (Fr[an| Vidic.) 1898. 93—10238. 236. Kette Dragotin, (Fr[an| "Vidic.) 1901. 78—8138. 237. Klun Karol, kanonik. 1897, 79—8339. 258. Koeen Blaž. (Iv[an| Zabukovšek.) 1899, 81—85.38 239. Kopitar Jernej. (Fr[an] Vidic.) 1899. 98—10238. 240. Košar Fran. hišni prelat sv. očeta, kn.-šik.-kons.-svetovalec, infulirani stolni dekan lavantinski. 1896. 61—71. 241. Dr. K rajne Jože. (Karol Verstovšek.) 1901, 82—99. 242. Dr. K|rek Gregor, dvorni svetnik. (Pokojnemu .učitelju v spomin (—a— [=Ivan Fon].) 1906. 72—77. 243. Krempelj Anton. 1896, 80—87. 244. Dr. Lampe Frančišek. 1903. 74—7 740. 245. Lego Jan V. O priliki njegove smrti. (A|nton| Dolar.) 1907, 71—7341. 246. Lendovšek Josip. 1897, 74—78. 247. Majar Ziljski Matija. 1892. 5242. 248. Mara Josip, c. kr. profesor, predsednik »Matice Slovenske«. 1892, 474'. 249. Dr. Miklosich vitez Fran. (Fr|an] Vidic.) 1898, 75—8538. 250. Murnikova Marija. (Anonimus [=Govekar Fran].) 1900, 69—72. 251. Nabergoj Ivan. 1892, 65; 1903, 78—80. 252. Dr. Oblak Vatroslav. (Fr[an| Vidic.) 1697, 63—7338. 253. Pagliaruzzi-Krilan Josip. 1897, 84—90. 254. Dr. Pajk Janko. (Životopisna črtica.) (Makso Pirnat). 1901, 71—77. 255. Pajkova Pavlina. (Ahasver |=Pavel Turner].) 1894, 68—72. 256. Parma Viktor. 1904. 77—8044. 257. Pečnak Josip. (Življenjepis.) (Dr. Š]tor Fran].) 1906, 108. 258. Dr. Ploj Jakob (D[ragotin) H[ribar].) 1900. 73—7543. 259. Podmiišak Jožef (Andrejčkov Jože) pisatelj slovenski. (O'b petindvajset-letnici njegove smrti.) (M. P. Podkrajec [=Makso Pirnat].) 1900, 77—90. 260. Dr. Pogačar Janez Zlatoust. Knezoškof ljubljanski (od 1875. do 1884. 1.) 1889, 63—6646. 261. Dr. Poklukar Josip. (D]ragotin] Hribar.) 1899, 95—97. 262. Potočnik Blaž, slovenski pesnik. (Ob stoletnici njegovega rojstva.) (M. P. Podkrajec |=Makso Pirnat].) 1900, 91—96. 263. Praprotnik Andrej. 1896, 88—93. 264. Dr. Preširen Fran [Dragotin Hribar|5», 1889, 71—72. 265. Dr. Rački Franjo. 1895, 70—76. 266. Raič Božidar. 1891. 82—85. 267. Robič Simon 1898, 86—92. 268. Rudež Dragotin. 1890. 64—66. 269. Rutar Simon. 1904. 67—70. 270. Serajnik Lovro. 1905, 81—85. 271. Slomšek Anton Martin, knezoškof lavantinski. 1890, 62—64. 272. Strindberg Avgust. (Jos[ip| Vuga.) 1913, 73. 273. Strmšek Vekoslav. (Mihael Levstik.) 1908. 90. 274. Strossmayer Josip j ura j. 1890. 55—58. 1892. 64. 275. Stiftar Fedor Matvejevič, »slavjanski štipendist«. (Avtobiografija njegova.) (Frjan] llešič.) 1914, 55. 276. Šubic Janez. 1891, 85—88. 277. Šubic Jurij. 1892, 48. 278. Šuklje Fran. 1895, 59—65. 279. Dr. Šuklje Hinko. 1904, 71—73. 280. Vesel Koseski Ivan, slovenski pesnik. Ob stoletnici njegovega rojstva (M. P Podkrajec [=Makso Pirnat|.) 1899, 69—80. 281. Vošnjak Mihael, oče slovenskih posojilnic. 1895, 51—55. 282. Vošnjak Mihael (Vladimir] Pušenjak.) 1908, 59—68. 285. Vrhovec Ivan. 1904, 74—76. 284. Winkler baron Andrej. 1894. 65—67. 285. Dr. Zhishman vitez Josip. 1895, 66—69. 286. Zupan Jožef (Stolni prost ljubljanski.) 1889, 69—70. 287. Dr. Zupanec Andrej. 1891, 78—82. II. Abecedno kazalo piscev in prevajalcev (Za imenom so navedene zaporedne številke iz vsebinskega kazala, kjer je popoln bibliografski opis) —a— 169 —a— glej Vaj da Fran? —a— glej Fon Ivan A. N. glej Novačan Anton A. V. 140 Ahasver glej Turner Pavel Anonimus glej Govekar Fran Aškerc Anton 1, 3, 4, 5, 6, 7, 9, 10, 13 Baš Ivan 81 Beskid 35, 56 Bogdan 89 Borotha Vladimir glej Treščec Vladimir Borut glej Eller Fran B osja k 64 Brezovnik Vladimir Mirko 69. 72, 158, 153, 154. 156, 157, 214. 219 Breznik Ivo glej Škrjanec Ivan. Cankar Ivan 110. 114, 115. 120, 125, 150, 144 —č— glej Novačan Anton Čehov Anton Pavlovič 140, 151 Demeter G. glej Golar Cvetko D. H. glej Hribar Dragotin Dr. A. D. glej Dolar Anton Dr. Š. glej Štor Fran Dr. V. K. glej Kukovec Vekoslav Derganc Franc 2 Dolar Anton 106, 107, 108, 200. 201. 202, 205, 208, 211, 212, 215, 215, 216, 245 Eller Fran 16, 21 F. K. glej Kocbek Fran Fon Ivan 242 Gangl Engelbert 19, 20, 98, 101 Glazer Janko 77, 78 Golar Cvetko 22. 46. 47. 141 Govekar Fran 91. 99, 250 Homec Jože 102 Hotinjski glej Dolar Anton Hribar Anton Korinjski 12 Hribar Dragotin 258, 261, 227, 231, 264 I. L. glej Lapajne Ivan Ilešič Fran 275 J. V. 220 Jelinek Eduard 84 Josipinin Vekoslav 96 Kaminek Karel 136 Kaš Igo 90. 171, 176 Kaučič Fridolin 1S3 Kersnik Janko 97 Knaflič Radoslav 181 Kocbek Fran 182, 205, 209 Kosec Fr. glej Govekar Fran Kres glej Kersnik Janko Kukovec Vekoslav 204 Kveder Zofija 93 —1— glej Dolar Anton Lagerlöf Selma 157 Lah Ivan 119, 133, 145 Lapajne tvan 163 Lardo T. glej Dolar Anton Laykauf Žiga 39, 40. 41. 42, 43, 52, 53, 54 Lešničar Janko 81, 217, 218 Levstik Mihael 273 Levstik Vladimir 126 Lupša Ferdo 198 Magolič Srečko 83, 85, S6, S8 Majar Valentin Hrizogon 188 Martinu® glej Glazer Janko Maksimov A. J. 147 Medved Anton 168. 174. 178 Mephisto glej Robida Ivan? Merhar Ivan 210 Meško Fran ksaver 15, 17, 49 Miklavec Peter 152 Mozirski glej Laykauf Žiga Mole Vojeslav 48, 50, 51, 55, 58, 60. 65, "1. 118, 123, 124, 127, 132 -n glej Novačan Anton —n— 35 N. O. 52 Nadson Semen Jakovlevič 6 Nataša M. P. glej Poljanec Ljudmila Nerada Jan 108 Novačan Anton 29. 50. 51. 45, 56. 57. 61. 62. 65. 66. 67. 68. 75, 74. 75, 76, 79, 80, 105. 109. 112, 115, 116, 122. 129, 154, 137, 159, 145, 150. 151 Orel Ivan 190 Pajkova Pavlina 87 Pera 54 Pirnat Makso 255. 254. 259, 262. 280 Podkrajee M. P. glej Pirnat Makso Podravski glej Miklavec Peter Podvidovski 84 Pohorski 225 Poljanec Ljudmila 57. 58, 44 Potapenko lgnatij Nikolaevič 155 Prijatelj Ivan 92.' 95 Pugelj Milan 70, 131, 142 Pušenjak Vladimir 282 Quidam glej Schwab Anton -r glej Dolar Anton Radies Peter 159, 160, 184, 187, 191. 193, 195, 197 Radovan 104 Rinaldo 105 Robida Ivan 14. 18 Rosina Fran j o 172 Rutar Simon 166. 170, 175, 179 S. M. glej Magolič Srečko Saadi Muslih ed din 9 Sava glej Derganc Franc Savinjska 111 Schwab Anton 252 Semen S. glej Prijatelj Ivan Sever-Jugovič 121 Sevničan Fridolin glej Kaučič Fridolin Spindler Vekoslav 25. 24. 25, 26, 27, 28, 117 Srečko 147 Stukelj Ivan 146 Svetina Stanko 155, 148 Š. K. 149 Šenoa August 149 Škrjanee Ivan 94, 100 Sorli Ivo 128 Stefekov Tona glej Dolar Anton Stor Fran 257 T. gl. Tajnšek Vinko Tajnšek Vinko 224 Treščec Vladimir 112 Turner Pavel 165, 255 Vajda Fran 206 Vazov Ivan 152 Verstovšek Karel 207, 241 Vidic Fran 255, 236. 259. 249, 252 Vidic Josip 221 Veličko Vasilij Lvovič 1. 5, 4. 5. 7. 9, 10 Vojnik Vladimir glej Brezovnik Vladimir Mirko Vu ga Josip 272 Zabukovšek Ivan 258 Zvonko glej Novačan Anton III. Kazalo slik* Portreti Aleksander I. (Obrenovič), srbski kralj. 1901, str. 145. Bleiweis Janez. 1889, 59. Bleriot Louis. zrakoplovee. 1910, 156. Celestin Fran. 1892. 51. Cliotek Zofija, soproga prestolonaslednika. 1901, 143. Cigale Matej. 1890. 59. Cimperman Josip. 1896, 75 = DS 1895, 161. Dimitrijev Radko. general. 1915, 152. Dolinar Ivan. 1891. 88. Draga, kraljica srbska. 1901. 145. Elizabeta, cesarica. 1889, 51; 1899 za nasl. listom. Erjavec Fran. 1889. 67. Franc Jožef I., cesar. 1889. 50; 1898 za nasl. listom. Helena, srbska princezinja. 1912, 101. lpavic Benjamin. 1894. 93 = DS 1893, 496. Ipavic Gustav. 1903, 72. *Ivan, avstrijski nadvojvoda. 1898 pred nasl. listom = DS 1895, 417. Jagič Vatroslav. 1899, 86 = DS 1899, 55. Jeglič Anton Bonaventura. 1899, 151. Jeran Luka. 1898, 69 = DS 1896. 584. Kersnik Janko. 1898. 95. Klun Karol. 1897, 79. Kocen Blaž. 1899, 81 = DS 1898, 737. *Opomba: Z zvezdico so označene slike na posebnih prilogah. — Pri posameznih slikali so navedene identične slike v DS oziroma v Sn. 3 84 Konstantinovič Ivan, ruski princ. 1912, 101. Košar Fran. 1896, 62. K ran j c Jožef, 1901, 83. Krek Gregor. 1906, 73 = DS 1903, 73. Krempel j Anton. 1896, 82. Lampe Frančišek. 1903, 73 = DS 1901, 3. Lego Jan. 1907, 72 = Sn 1905/06, 352. Majar Ziljski Matija. 1892. 52. ! Marn Josip. 1892. 47 = DS 1891, 97. Miklošič Fran. 1898. 75. Murnikova Marija. 1900, 71 = Sn 1905/04, 298. Nabergoj Ivan. 1903, 79. Oblak Vatroslav. 1897, 63 = I)S 1896, 453. Pagliaruzzi-Krilan Josip. 1897. 84. Pajk Janko. 1901, 71 = DS 1899, 705. Pajkova Pavlina. 1894. 69. Palacky František. 1899, 134. Parma Viktor. 1904, 78. Pečnak Jože. 1894, 91: 1906. 109. Ploj Jakob. 1900. 73. Podmilšak Jožef kot dijak. 1900, 81. Pogačar Janez Zlatoust. 1889. 64. Poklukar Josip. 1889, 95. Potočnik Blaž. 1900, 91 = DS 1891. 481. Praprotnik Andrej. 1896, 90 = DS 1895. 515. ^Prešeren France. (Kurz von Goldenstein — A[lojzij] Šubic).47 1903, za 104. Rački Franjo. 1895, 75. Raič Božidar. 1891. 82. Robič Simon. 1898, 86 = DS 1897, 257. Rudež Dragotin. 1890, 65. Rudolf, avstr. prestolonaslednik, 1899. 57. Rutar Simon. 1904, 68. Serajnik Lovro. 1905, 82. Slomšek Anton Martin. 1890, 62. Strmšek Vekoslav. 1908, 91. Strossmayer Josip Juraj. 1890, 56-57. Škrjanec Ivan. 1904, 122 = Sn 1902/3, 360. Štefanija, nadvojvodinja. 1889, 56. Štiftar Božidar. 1914. 57. Šubic Janez. 1891, 76. Šubic Jurij. 1892, 49. Šuklje Fran. 1895, 60. Tolstoj Lev Nikolajevič. 1911. 154. *Trubar Primož. 1909, za 128. Umberto, italijanski kralj. 1091, 147. Vesel Koseski Ivan. 1899, 70. Vošnjak Josip. 1893, 53. Vošnjak Mihael. 1893. 52. "Vošnjak Mihael. 1908. za 64 = Sn 1907, 293. Vrhovec Ivan. 1904. 75 = Sn 1902/3, 71. Wilson Woodrow, predsednik ZDA. 1913, 159. Winkler baron Andrej. 1894, 65. Zhishman vitez Josip. 1895, 68. Zupanec Jernej. 1891, 78. Zupančič Oton. 1905, 72 = Sn 1903/04. 92. Pokrajinske slike *Bled. 1901. za str. 136. Bohinjska Bistrica. 1911. 137. *Bohinjsko jezero. 1903, za 72. Bohinjsko jezero. Sv. Janez s turistovskim hotelom. 1908, 138. Bole (zdaj Bovec) s Kaninom in Bombonom. 1908. 108. »Bolška (Bovška) dolina. 1908. pred nasl. listom. Buče. 1908. 127. Celje. (Po fotografiji S. Magoliča). 1893. 49 = DS 1895, 336. Kopališče »Diane«. (Po fotografiji S. Magoliča). 1893, 140. "Narodni dom. Narisal J. Hraskv. 1894. pred nasl. listom = DS 1897. 361. Narodni dom. 1908, 63. (Vila Livada). 1908. 102.« Celovec, Dom Mohorjeve družbe. 1895. 147. Dobrova. Marija na Dobrovi. 1890. 68. Dol pri Ljubljani. 1910. 59 = DS 1902. 129. »Gibraltarske trdnjave. 1914. za 96 = DS 1906. 185. *Gornji grad. (Foto Rovšek Davorin). 1900, pred nasl. listom. »Huda luknja. (Foto M. Helff). 1897, za 96 = DS 1897, 392. »Nadvojvode Ivana jama. (Foto M. Helff). 1897, za 104 = DS 1897. 393. »Kamnik na Kranjskem. 1900, za 104. Kamniška Bistrica, ob izviru. (Foto Anton Gregorec). 1914, 145 = DS 1909, 369. Kamniška Bistrica, sklep doline. 1909, 99. »Koper v Istriji. 1896, za 136 = DS 1892, 400. »Na koroških planinah. 1899. za 72. »Kranj. 1900, za 72. Krško. 1895, 95. »Laški trg. 1899. pred nasl. listom = Sn 1905/06, 216. Ljubljana. Gradišče po potresu. 1896, 153. Sv. Petra cesta po potresu (Foto H. Dolenec). 1896, 148. Špitalske ulice po potresu. 1896, 145. Ljubno (Foto H. Helff). 1805. 129. »Ljubno. (Foto M. Helff). 1905. za 104 = DS 1899. 689. Logarska dolina. Vhod v Logarsko dolino. 1906. 81. »Luče. 1906. za 136. Luče. Igla pri Lučah. 1906, 148 = Sn 1907, 97. Jezernikova brv pri Lučah. 1906, 166. »Mostar. 1897, za 88. »Mozirje, trg. 1901, za 120. Mozirje. Trg v Mozirji. 1895, 109. Niš, srbsko glavno taborišče. 1913, 95. 386 »Opatija. zdravilišče v Istri. 1909, pred nasl. listom. Orglice«, slap v dolini Bistriške Bele. 1909. 119. »Orth, grad. 1897. za 120. »Orth, grad pri Gmundenu. 1898, za 104. Pariz, Eiffelov stolp. 1890. 88—89. »Pfalc oh Reni. 1897, za 72. Plovdiv, bolgarsko mesto. 1915, 59. »Postojna. 1896. za 72 (rjavo) = DS 1895, 561. »Postojna. 1898, za 120 (zeleno). Praga. Hradčin (Hradčani). 1893. 89 = Sn 1902/03. 349. »Staro mesto Praga v praški razstavi. 1896. za 168. »Ptuj. Pogled na Ptuj. 1897, pred nasl. listom. »Rajhenburg. (Po fotografiji S. Magoličevi). 1895. pred nasl. listom. Rim. Iz parka »Vila Borghese«. 1914. 139 == DS 1909, 550. Rinka. Slap pod Rinko. 1906, 113 = Sn 1905/06, 321. »Savinja pri Lučah. 1906, pred. nasl. listom. Savinjske Alpe: Brana s Kamniškega sedla. 1907, 150. Češka koča (1954 m) in njeno ozad je na vzhodni strani. 1909. 72. Jubilejna kapelica sv. Cirila in Metoda pod Ojstrico. 1907, 102. »Kamniška koča. 1907. za 96. Ojstrica (2349 m). 1907, 108. »Ojstrica na Štajerskem. (Foto M. Helff). 1905. za 80 = DS 1899, 658. »Okrešelj. 1906. za 152. Partija v Turškem žlebu. 1906. 85 = Sn 1905/06. 542 »V Savinskih planinah«. Pogled na Grintavec. 1907, 128. Pogled na Ojstrico od Kneza. 1906 92. Pogled raz Ojstrice. 1907, 116. Pogled s Kamniškega sedla proti Planjavi. 1907, 86. Pogled s pota na Ojstrico. 1907. 79. Pogled s Škarij na Okrešelj. 1906, 88. Skuta od Grintavca. 1907, 136. Snežišče na Planjavi. 1907, 122. »Turška gora s Kamniškega sedla. 1907, za 112. Turški žleb. 1907, 142. »Sofija. Poslopje narodnega sobranja. 1913, pred nasl. listom. Prestolica bolgarskega cara. 1914, 121 = DS 1908, 573. »Solčava. 1906. za 104. "Sveti Pavel v Savinjski dolini (zdaj Prebold). 1901. za 72. Šent-Jurij ob južni železnici (zdaj Šentjur pri Celju). (Po fotografiji S. Mago- liča). 1894. 85. »Škofja Loka. 1901. za 88. Štanjel na Krasu. 1908, 99. Tabris v Perziji. 1912, 89. Teharje. (Po fotografiji S. Magoliča). 1894, 89. Trenta. Zlatorog na Trenti. 1914. 75. Triglav. Na poti na Triglav. 1914, 102. »Varna, bolgarsko pristanišče ob Črnem morju. 1913, za 104. Vurberg na Štajerskem. 1905, 115 = DS 1895. 494. Zibika. 1908. 151. :25 58? *Zilipolje. 1908, za 112. Žubriuci pri Vinici ob Kolpi. 1910, 73 = DS 1908, 130. Kulturni spomeniki Krajnc Jožef. Rojstna hiša v Skalah. 1901, 83. Prelog Matija. Rojstna hiša na Muti (pravilno na Moti). (Foto A. Huber). 1910, 91 = DS 1908, 453. Valvasor Janez Krstnik: Nagrobni spomenik (v Laškem). 1899, 110 = DS 1900, 185, 192. Vodnik Valentin. (Spomenik v Ljubljani). 1890, 82. (Alojz Gangl). Umetniške in druge slike Bleriotov zrakoplov. 1910, 148. 'Bolgarski ples. 1914, za 64. »Car cvetja. 1900, med 120/121. Čorl. S topovi uničena cerkev. 1915, 131. ♦Dobre moje kokoši. (Gvaiz [Anton]). 1904, pred nasl. listom = Sn 1902/05, priloga IX. zv. »Golgata. 1910, za 112. Gozdna idila. 1910, 136. »Hrepenenje. (Lieck Josip). 1904, za 88 = Sn 1902/03, priloga X. zv. »Jan Hus pred cerkvenim zborom. 1911. pred nasl. listom. »»Kdo je učil ptičice peti?« (Wesselly & Falta). 1898, za 129 = DS 1894, 297. Kosovo polje. Tipi prebivalcev. 1913, 147. Ljubljana. Cesar v Ljubljani. (Foto J. Miiller). 1896, 161. Deželni dvorec (maketa). 1903, pred nasl. listom. Kuhinja za silo. 1896, 157. Prenočišče v jahalnici. (Foto M. Dolenec). 1896. 155. London. Delavska stavka (1. 1911). 1912, 119. »Materinska ljubezen. 1899, za 120 = DS 1897, 161. Miš v sodu. 1894, 119. Mladoturki ženo vjete sultanove vojake v zapor. 1910. 64. Monna Lisa ^Leonardo da Vinci). 1912, 71. *Na bliščečih valovih (J. Dahl). 1912. pred nasl. listom. »Na boljarski svatbi. 1914, pred nasl. listom. Na morskem obrežji. 1893, 73. Nezgoda. (Po sliki S. Magoliča). 1894, 105. Norveška svatba. 1912, 59. »O trgatvi. 1905, za 88. »Ob Ljubljanici, Srečko Magolič. 1909. za 80 = Sn 1902/3, 340. »Ob Savini. (S. Magolič). 1904, za 104 = Sn 1902/03, 340. Otok mrtvih. (A. Böcklin). 1910, 91. »Pergola. (K. Crnčič). 1904, za 120. Perzijski revolucionarji. 1910, 100. Pesnica. Železniška nesreča. 1910, 69. »Po izprehodu, 1899, za 104. Pogum velja! Kageberg & Oertel X). 1894, 75. »Poldne. (Uprka J.) 1904, za 72. »Pomlad. 1896, za 104. »Pozdrav iz daljine. 1901, za 104. »(Prve vaje za boj. Jovanovič Pavel Pajk). 1907, pred nasl. listom = Sn 1905/06. priloga VIII. zv. »Ruska deklica. 1905, pred. nasl. listom. »Slepi ubožec. 1899, za 88. (Model. j. Repie). = DS 1897, 97. Študija. 1910, 85. »Svatben sen. 1910, pred nasl. listom, »Svatje. 1911, za 112. »Tržaška okoličanka. 1898, za 112. V pod večer. 1909, 152. V vinogradu (dr. Ivana Dečka nad Vojiiikom). 1908, 69.49 »Vaja na glasovirju. 1900, za 88. Večer. 1910, 108. »Večer na obali Opatije. 1901, pred nasl. listom = Sn 1903/04, priloga IV. zv.: Magolič Srečko: Noč na morju. Visoka politika (razmnožil R. Brend'Amour). 1893, pred nasl. listom. »Za metuljčki. 1896, pred nasl. listom. Zima v gozdu. (Kageberg & Oertel X). 1894, 133. Zima v gozdu. 1910, 118. OPOMBE 1 Po več letih so bile objavljene slike: Iz DS v INK-u 1895, 417 Nadvojvoda Ivan 1898, pred nasl. listom 1891, 481 Potočnik Blaž 1900. 91 1902, 129 Dol pri Ljubljani 1910. 59 1906, 185 Gibraltarske trdnjave 1914, 96 1909, 369 Kamniška Bistrica, ob izviru 1914. 145 1899, 689 Ljubno 1905. za 104 1909, 350 Rim, »Vila Borghese« 1914^ 139 1899, 658 Ojstrica na Štajerskem 1905. za 80 1908, 573 Sofija, prestolica bolgarskega cara 1914, 121 1895, 494 Vurberg 1905, 115 1894, 297 »Kdo je učil ptičiee peti?« 1898, za 128 2 Iz INK-a je objavil DS 1899. 96 Jagič Vatroslav 1899, 33 1893, 49 Celje (Po fotografiji S. Magoliča) 1895, 336 1894 Narodni dom (J. Hrasky) 1S97, 361 1897, 96 Huda luknja 1897, 392 1897, 96 Huda luknja, jaima nadvojvoda Ivana 1897, 393 1899. 110 J. K. Valvasorja nagrobni spomenik 1900, 185 Posebno evidenten je poslednji primer. V INK-u 1899 opisuje Peter Radies daljši razpravi Valvasorjev rod na Spodnjem Štajerskem in prinaša sliko nagrobnega spomenika Janeza Krstnika Valvasorja v Laškem, v DS 1900. 183 pa je objavljena ista slika tega spomenika samo s kratkim pojasnilom na str. 192. 3 Iz IiNiK-a je objavil Sn 1900, 71 Murnikova Marija 1903/04, 298 1899 Laški trg 1905/06, 216 1906, 148 Igla pri Lučah 1907, 97 1895, 89 Hradčani 1902/05, 349 1901 Večer na obali Opatije 1903/04 Zadnje navedena slika Večer na obali Opatije je v INK-u 1901 (pred naslovnim listom) brez navedbe avtorja, v Sn 1905/04 pa je v prilogi IV. zvezku objavljena s polnim imenom: Srečko Magolič, Noe na morju. 4 Knjigo, pridobljeno iz Aškerčeve zapuščine, hrani študijska knjižnica v Mariboru pod signatliro 15558. 5 V SR 1950. 178 je letnica smrti 1940 napalčna. 0 1. Vesel — A. Aškerc: Ruska antologija. 1901. 521 Gruzinska hlada 7 1. Vesel — A. Aškerc: Ruska antologija, 1901. 325 Težka zadača 8 L Vesel — A. Aškerc: Ruska; antologija, 1901, 322 8 I. Vesel — A. Aškerc: Ruska antologija. 1901. 326 10 ,1. Vesel — A. Aškerc: Ruska antologija. 1901, 289 11 1. Vesel — A. Aškerc: Ruska antologija, 1901. 324 12 1. Vesel — A. Aškerc: Ruska antologija, 1901. 325 13 I. Vesel — A. Aškerc: Ruska antologija, 1901, 527 14 A. Aškerc: Nove poezije, 1900. 68 15 F. Eller: Koroške pesmi 1947, 41 16 V. Spindler: Zapihal je jug, 48 17 L. Poljanee: Poezije 1906. 120 z malenkostno izpremenjenim besedilom 18 L. Poljanee: Poezije i960, z malenkostno izpremenjenim besedilom: iz puščena sta dva verza 10 Pesmi Mozirskega so z dovoljenjem pesnikovim ponatisnjene iz Slovenke 1902 (IINlK 1906. 94.) 20 Ska 1902. 206 21 Ska 1902. 152 22 Ska 1902, 164 23 Ska 1902, 152 24 1.. Poljanee: Poezije 1906, 31 pod naslovom: Tam na polju, na zelenem. Malo izpremenjeno besedilo. 25 A. Novačan: Samosilnik 1925. 109 20 CZS XI. pod skrajšanim naslovom: Anastasius von Schiwitz. 27 CZS X. 358 28 CZS XV111. 127 29 CZS XI. 300. Dne 27. X. 1908 je Ivan Cankar v tržaškem Delavskem domu predaval o navdušenju, nato pa med drugim prečital svojo satirično črtico Kajetan Ogrizek (Novi svet 1947. 40.) 30 CZS XI, >12 31 A. Novačan: Naša vas I. 191-2. 152 32 CZS XVI. 3 33 A. Novačan: Samosilnik, 1923, 17 34 A. Novačan: Naša vas L 1912. 165 35 CZS XVII, 3 in IZ VII. 256 36 Ta članek je prezrl SBL I. 364 37 Ta članek je prezrl SBL I, 404 38 Vidičeve življenjepise so prezrli pisci SBL, in sicer: Janka Kersnika, SBL I. 455; Dragotina Ketteja SBL L 452; Jerneja Kopitarja. SBL I. 496: Frana Miklošiča SBL II, 118; Vatroslava Oblaka, SBL II, 214. 39 Ta članek je prezrl SBL 1, 464 40 Ta članek je prezrl SBL I. 610 41 Ta članek je prezrl SBL I, 631 42 Ta članek je prezrl SBL II, 15 4:1 Ta članek je prezrl SBL lil, 50 44 Ta članek je prezrl SBL 11, 262 45 Ta članek je prezrl SBL 11, 386 40 Ta članek je prezrl SBL 11. 404 47 Celjski akademski slikar Alojzij gubic je 1902 po Goldensteinovi sliki izdelal portret Franceta Prešerna z njegovo rojstno hišo v ozadju. Reprodukcijo v barvotisiku sta založila dr. Ivan Dečko in Anton Kolenc v Celju. Slika je do prve svetovne vojne visela po vseh slovenskih salonih ter društvenih in boljših gostilniških sobah (Sn 1902/05. 51; Prešernov album, 1949 205, 524). 48 Ugotovljeno po sliki v V. Spindler: Dr. Ivan Dečko in njegova doba, 1958, 37. 49 Prav tam, 69. 50 Bibliografija rasprava, člana i književnih radova L 539. 51 Novačanm-o Familijo je u glasbi I Slavko Osterc (1927) v Novi muziki I. 1928, št. 3. str. 4. 52 »'O Srbiji je predaval dne 15. m. m. v celjskem Narodnem domu g. dr. Vinko Tajnšek iz Ljubljane na povabilo kluba naprednih slovenskih akademikov. Ob tej priliki se je nabrala lepa vsota za Društvo sv. C. in M,« (Slovenski Branik VI. št. 3. z dne 1. marca 1915. str. 67). C t: I, J S K I / H O R \ I K I 9 6 J JANKO OROŽEN PROFESORJU DR. PAVLU STRMŠKU V SPOMIN Dne 7. junija 1965 smo izročili materi zemlji telesne ostanke ti r. Pavla Strmška. ki si je kot pedagog, kulturni in javni delavec ler kot pisatelj pridobil lepe zasluge za naš narod. Ker se je v zadnjih letih svojega življenja zaradi težje in nepremagljive bolezni moral umakniti iz javnega življenja, mlajši rod zanj skoraj ne ve. Vendar bi mu bil zaradi svoje delavnosti in domovinske ljubezni lahko vzor. Mnogi njegovi spisi nam ostanejo kot zrcalo časa dragocen zgodovinski vir. Dr. Pavel Strmšek je delal iz notranje potrebe in zato izžarevajo tudi njegovi zgodovinski spisi pravo osebno toplino. Dr. Pavel Strmšek se je rodil 15. decembra 1891 pri Sv. Petru na Medvedovem selu kot sin nadučitelja Alojzija Strmška. Njegov oče je bil cenjen pedagog in mladinski pisatelj. Umrl je za rakom, ko je bil sin Pavel še deček. Izhajal je iz kmečke rodbine, ki je imela posestvo v Bohovi pri lločah. Mati Rozalija je bila iz znane Zdolškove rodbine na Ponikvi. Zdolškovi so imeli posestvo in gostilno. Pavel je bil najstarejši, imel pa je še brata Slavka in sestro Zaliko. Na Medvedovem selu sta si oče in mati kupila kmečko posestvo, ki sta si ga vzorno uredila. Po moževi smrti ga je vodila mati sama. Imela je majhno pokojnino in posestv o je pomagalo, da je mogla otroke primerno vzgojiti. Umrla je leta 1926. Za njo je posestvo prevzel sin Pavel in izplačal brata in sestro. Bil je zelo navezan nanj. kajti silno je ljubil prirodo. Roditelja sta ga poslala na celjsko gimnazijo. Kot nižješolec je obiskoval slov ensko-nemške gimnazijske razrede, ki so bili nastanjeni v hiši dr. Kukovca ob Savinji. Maturiral je leta 1912. Po maturi se je napotil v Gradec in se vpisal na filozofski fakulteti. Študiral je slavistiko, zgodovino i ji zemljepis. Bil je še študent, ko je leta 1914 izbruhnila svetovna vojna. Moral je dati univerzi slovo. Vlada ga je poslala kot suplenta v Most (Brüx) na severnem Češkem, kjer je poučeval na gimnaziji. V Mostu je ostal do leta 1916. V tem času je napravil diplomski in hkrati profesorski izpit iz slovenščine in zgodovine kot glavnih i,ni zeml jepisa kot stranskega predmeta. Usposobil se je za pouk v nemškem in slovenskem jeziku. V istem času je tudi doktoriral. Za doktorsko disertacijo je obdelal temo »Orožje v jugoslovanski epiki«. V izbiri teme se vidi vpliv profesorja dr. Matija Murka, ki mu je bil akademska učitelj. Disertacija je bila pravo znanstveno delo: o tem priča dejstvo, da jo je v celoti izdala Jugoslovanska akademija v Zagrebu, v Zborniku za narodni život i običaje Južnih Slovena (1921). Iz Mosta je vlada v jeseni leta 1916 premestila dr. Pavla Strmška na klasično gimnazijo v Maribor. Ravnatelj dr. Josip Tominšek ga je sprejel z odprtimi rokami, saj mu je primanjkovalo učnih moči. Bilo mu je posebno ljubo, ker je bil novi suplent Slovenec. Dr. Pavel Strmšek je do konca vojne razen svojih predmetov poučeval tudi vse druge, med njimi latinščino. Zaradi izredne dobrosrčnosti in Ijudomilosti so ga dijaki imeli zelo radi. Vojaška oblast pa ga je zopet poklicala pod orožje. Prišel je v Žalec, kjer naj bi se bil izvežbal, v endar so ga kmalu odpu stili in vrnil se je na svoje službeno mesto. Kot graški študent je spoznal sošolko Milico, hčerko pokojnega univerzitetnega profesorja in znanega slavista dr. Karla Št rek I ja. Milica je proti koncu vojne napravila doktorski izpit iz zgodovine. Bila je prva Slovenka z doktoratom. Po končani vojni sta se leta 1918 poročila. Zdaj se je začelo mnogostransko delo dr. Pavla Strmška. Poučeval je še nadalje na gimnaziji, ženo pa so namestili na učiteljišču. Leta 1919 je prevzel upravo dijaškega doma, ki ga je vodil deset let, vso svojo mariborsko dobo. Bil je pravi oče svojim dijakom, žena mu je vneto pomagala. Še zadnja leta se je v ganjenosti spominjal svojih nekdanjih dijakov in se veselil njihovih uspehov. Med njimi so bili sedanji lavan-tinslki škof dr. Maksimiljan Držečnik. zdravstveni svetnik in pisatelj dr. Franjo Smerdu ter skladatelj in dirigent Radovan Gobec. Literarno je skrb za dijaštvo v Mariboru obdelal v spisu Maribor za svoje dijaštvo in podporne ustanove, ki ga je v knjižni obliki izdala in založila Dijaška kuhinja v Mariboru (1929). Zelo mu je bilo pri srcu slovensko gledališče v Mariboru. Izvolili so ga za predsednika Dramatičnega društva. Urejeval je gledališki list Zrnje (1920/21, 1928). Leta 1929 je Dramatično društvo v Mariboru v knjižni obliki izdalo njegov spis Deset let narodnega gledališča v Mariboru (1929). Zanimal se je pa tudi za začetke slovenskega gledališkega in javnega življenja v Mariboru. O tem priča spis Dramatično društvo v Mariboru, Prispevek k naši politični in kulturni zgodovni d dobi od 1909 do 1919, ki je izšel v XXIII, letniku mariborskega »Časopisa za zgodovino in narodopisje« iin ga je kot posebno knjižico z dodatnimi slikami izdalo Dramatično društvo v Mariboru leta 1928. Milan Lorenčak: Portret dr. Pavla Strrnška (olje). Tega leta (1928) mu je Ljudska tiskarna v Mariboru izdala in založila gledališki spis »Nad pogoriščem . dramo v treh slikali, ki ji je snov vzel iz ljudskega življenja. Da ga je močno zanimalo javno življenje, priča njegova knjižica Problemi naše državne ureditve in Slovenci, ki jo je leta 1923 založila knjigarna Vilka Weixla v Mariboru. Knjižica je izraz globokega patriotskega čustvovanja. Ima trojni motto: besede dr. Dragotina Lončarja. Zlo ni samo v razmerah, zlo je v ljudeh samih — in to je najhujše, pokvarjeno in zastrupljeno je naše mišljenje, čustvovanje in hotenje. Vprašanja Otona Župančiča: kdo si, ki rad bi kupil narod moj: s čim si prišel za duše barantat? O siromak, da vidiš naš zaklad, razdrl bi šotor, zbežal še nocoj. kdo si, ki vodil rad bi narod moj? Si naskrivaj si kdaj izprašal vest? Si našel, da do zadnjega si zvest? Če nisi, skleni roke za seboj; in dr. Janeza Kreka oporoko: Vi vsi, ki ste seme izkrvavelega naroda, mislite le eno: kako boste združeni vse svoje moči, vse svoje zmožnosti, vso svojo ljubezen in vse svoje srce posvečali naši jugoslovanski državi, za njen procvit, kulturo in blagostanje. Globoko ljubezen do naroda in njegove kulture je izkazoval tudi v Prosvetnem Glasniku, glasilu zveze kulturnih društev Ljubljana in Maribor, ki ga je od leta 1926 do 192S urejeval skupaj z Antonom Skalo. Glasilo je pomemben zgodovinski vir za tista leta. Takoj ko je prispel v Maribor, zlasti pa po prevratu leta 1918 se je pridružil Zgodovinskemu društvu in njegovemu prizadevanju, da bi tudi ta del Slovenije z znanstvenimi raziskavami in publikacijami kar največ prispeval k razmahu slovenske zgodovinske, literarnozgodovinske, jezikoslovne in narodopisne znanosti. Sodeloval je v Časopisu za zgodovino in narodopisje, leta 1922 pa je po univerzitetnih predavanjih svojega pokojnega tasta, dr. Karla Štreklja pripravil za natis njegovo Historično gramatiko slovenskega jezika. Izšle so samo prve pole v dveh snopičih, ki obsegajo glasoslovje in del oblikoslovja in so bile tedaj, ko še ni bilo Ramovševih knjig, v veliko pomoč študentom slavistom. Tedaj so naše zgodovinarje močno razburjala vprašanja starejše zgodovine Slovencev in Slovanov. Šlo je za vpliv Obrov na Slovence in Slovane. V odgovoru na ta vprašanja sta se močno razhajala dva naša vidna zgodovinarja dr. Josip Mal in univ. profesor dr. Ljudmil Hauptmann. Dr. Pavel Strmšek je svoje poglede na ta vprašanja razložil v knjižici Zur älteren Geschichte der tvestliehen Siidslamen, ki jo je leta 1929 izdalo mariborsko Muzejsko društvo. V knjižici je pisec zbral rezultate svojega večletnega razmišljanja. Že ta pregled spisov priča, da so bila mariborska leta dr. Pavla Strmška zelo plodna. Bila so vrhunec njegovega življenja. Pri delu mu je bila ob strani kot bodriteljica in pomočnica žena dr. Milica. O vitalnosti mladega dr. Strmška priča dejstvo, da je poleg vsega drugega dela še našel čas za poučevanje slovenščine na privatnem Lega-tovem zavodu. V jeseni leta 1929 je prevzel dr. Pavel Strmšek novo nalogo. Šel je za gimnazijskega ravnatelja v Mursko Saboto. kjer je bilo šolsko in prosvetno delo treba poglobiti. Naša javnost je popolnoma pozabila, koliko se je v težkih gospodarskih in neurejenih razmerah trudil, da bi postala gimnazija popolna. V prekmurski dobi je izdal mladinsko knjižico Zvončki moje mladosti, ki jo je leta 1930 založil Vilko Weixl v Mariboru. Knjižica temelji na mladostnih opazovanjih in spominih. Iz uvoda zvemo, da sta izšli prvi njegovi povestici že, ko je bil v četrti šoli. »Ko sem bil še v četrti šoli, sta izšli v Zvončku prvi moji povestici o ljubem sončku in zvezdi — večemici, pogladil me je oče po glavici in že mu je omahnila roka. Od takrat nisem imel očeta več. nadomeščala mi ga je blaga mamica.« Knjižica bi lahko še danes v mladini budila blag čut za dom in pri rod o. »ko bi jo še mogla dobiti v roke. Razen te knjižice je za mladino objavil še mnogo krajših spisov v mladinskih listih, zlasti v Zvončku in Našem rodu. A' jeseni leta 1931 je prišel dr. Pavel Strmšek kot profesor na celjsko gimnazijo. Ker mu je bilo kmečko gospodarjenje silno pri srcu, si je kupil na Miklavškem hribu od znanega učitelja in sadjarja Miloša Levstika, očeta pisatelja Vladimira in ravnateljice Vere Levstikove, majhno domačijo, kjer je lahko užival prirodo in po malem kmetoval. Poleg tega pa se je takoj vključil v socialno in kulturno delo. Na gimnaziji se je priključil upokojenemu profesorju Josipu Kožuhu in pozneje ravnatelju Francu Mravljaku in jima je pomagal voditi Dijaško kuhinjo, ki je zelo mnogim potrebnim dijakom dajala brezplačno kosilo. Kakor v Mariboru je tucli v Celju opisal zgodovino skrbi za di-jaštvo v knjižici. Kot neugnan kulturni delavec je v Celju leta 1938 in 1939 bistveno pripomogel, da je uspel kulturni teden, bil je dvakrat predsednik njegovega delovnega odbora. Prav posebno je v celjski dobi prišla do izraza ljubezen do ožje rodne pokrajine. Šmarskega. Posotelja in Kozjanskega. Utanovil je Ob-sotelsko turistično družbo. Posebno knjižico je posvetil svojemu rodnemu kraju. Leta 1936 mu jo je pod naslovom Medvedovo selo založilo Muzejsko društvo v Celju. Leta 1940 mu je Tujsko-prometno društvo v Šmarju pri Jelšah založilo nekoliko večjo knjižico Srna rs ko-roga š ko-kozjanski okraj. Še v tem času se je začela njegova velika skrb za znamenite freske v pavlinski lekarni v Olimju. In s kako zavzetostjo je v tej dobi v družbi z že umrlim drogeristom in domoljubom Kramarjem vodil skupinske izlete po svoji domači pokrajini in po vsej Sloveniji. Nedvomno najlepši dokument njegovega življenja iz te dobe je knjižica Ljudje iz naše vasi. ki jo je izdala in založila Zvezna tiskarna v Celju (1939). Knjižica slika v obliki kratkih črtic njegove vasi z veliko toplino in na način, ki zasluži pozornost narodopiscev. V tem času (1937) je Mohorjeva družba v Celju izdala njegov Kratek pregled svetovne književnosti, majhen priročnik, ki je prišel prav čitateljem svetovnih književnih del. Okupator ga je pregnal iz ožje domovine. Narodna nesreča je bila zanj strašen osebni udarec. Vendar si je opomogel ter trdno in pogumno veroval v osvoboditev. Kot pregnanec je živel v Čupriji. Tam so mu leta 1943 poverili vodstvo gimnazije. Srbski učenci se ga še zdaj s hvaležnostjo spominjajo. Leta 1944 mu je šel sin v partizane. Junija 1945 sta se z ženo vrnila domov. Zopet je začel poučevati na gimnaziji. Skrb za rodno pokrajino se je obnovila. V zgodovinskem društvu je mnogo zaleglo njegovo delo. Zopet je prirejal skupinske izlete. V prvi knjigi Celjskega zbornika je objavil še dva krajša spisa: Celjski literarni almanah; Ilustrooani narodni koledar 1890—1914 in Šolske kronike celjskega okraja (1952). Leta 1950 je stopil v pokoj. Spominjam se. kako radostno mi je pripovedoval o obisku, ki ga je s svojo rodbino napravil Štrekljevi rodni Iii ž i v Gorjamskem pri Komnu in o odkritju spominske plošče, pri čemer je še govoril. To so bili poslednji svetli trenutki v življenju idealista. Toda že se je javljala kruta bolezen, ki mu je končno vzela tisto, kar mu je bilo najbolj dragoceno, dar asociativnega mišljenja. Po mukah, ki so trajale leta, je 5. junija 1965 podlegel. Prijatelji, učenci in poznavalci njegovega dela so se poslovili od njega na mestnem pokopališču. Z njim je umrl mož, ki je ljubil svoj narod, nepreskrbljeno mladino in delovne ljudi, svobodno mišljenje in kulturo. CEL J S K I ZBORNIK 1965 BRUNO HARTMAN SLOVENSKO LJUDSKO GLEDALIŠČE CELJE V SEZONI 1%4/1%5 Splošna situacija S lovensko l judsko gledališče Celje je v tej sezoni še nadalje viselo v precepu neurejenega finansiranja. se prax i, da je prenašalo tegobe, ki so prizadele ob gospodarskih in upravnih rošadah na novo tudi marsikatero drugo celjsko kulturno ustanovo. Skrb za finansira-nje SLG Celje je še vnaprej preostala zgolj Skupščini občine Celje, medtem ko so se druge občinske skupščine bivšega celjskega okraja sofinanciranju odrekle. Konferenca predsednikov občinskih skupščin bivšega celjskega okraja v maju 1965. ki naj bi ta problem skušala razrešiti, ni segla čez dobrohotno deklarativ nost. Skupščina občine Celje je torej sama oddelila sredstva za SLG Celje, omogočala pa mu je dejavnost zgol j v Celju samem. Za kakršnokoli gostovanje izven Cel ja Skupščina občine Celje ni bila pripravljena prispevati niti dinarja. Žal z odobrenimi sredstvi ni bilo mogoče (v skladu v novimi predpisi) zagotoviti rešitev vsaj najbolj vpijoče stanovanjske problematike (igravcev po garderobah) in pa razpisati štipendije za študente igravske akademije. Tako je bilo že vnaprej spodrezano sistematično urejanje življenjskega standarda v kolektivu, podrte pa so bile tudi osnove, s katerih bi izvajali sedemletni razvojni načrt ustanove. Gledališču ni preostalo drugo, kakor da z najrazličnejšimi ukrepi in dogovori prenese svoj umetniški potencial tudi iz Celja. Tako je sklepalo pogodbe bodisi za serijo predstav bodisi za posamezne predstave, te zlasti v sklopu različnih praznovanj. Pretežna večina dogovorov za gostovanja pa je bila sklenjena šele v proračunskem letu 1965. ko so občinske skupščine ali različne organizacije pripravile posebne postavke za ta gostovanja. Seveda je bilo treba za ureditev teh pogodbenih odnosov mnogo organizacijskega dela. Vsote, za katere je SLG Celje gostovalo, so bile skoraj po pravilu relativno nizke. Ker je Sklad SRS za pospeševanje kulturnih dejavnosti uvidel, da je radij celjskega gledališča širok in da gledališče opravlja širše kulturne naloge, je za gostovanja v sezoni 1964/65 prispeval 2.000.009 dinarjev. Gledališče je moralo s sredstvi, ki jih je dobivalo ali pa samo ustvarjalo, nadvse skrbno gospodariti; to tembolj, ker so občinski skupščini v Celju proračunska sredstva neredno pritekala, zaradi česar ustanova ni dobivala redno svojih mesečnih tranš. Zategadelj je morala odlagati izplačila za blago in storitve, zgodilo pa se je celo, da ni mogla umetniško neoporečno opremiti uprizoritev, ker ni imela na bančnem računu minimalne vsote. Celjskih grajskih iger iz redne dotacije in lastnih dohodkov ni bilo mogoče pripraviti. Ker po veljavnih predpisih gledališče ni moglo dobiti posojila v ta namen, občinska skupščina pa ni mogla podpisati poroštvene garancije, si je potrebni denar po daljšem iskanju izposodilo pri Olepševalnem in turističnem društvu Celje. Toliko o finančnih težavah. Kljub uvidevnosti kolektiva pa so spričo takšnega položaja le nastajale težave. Gledališče ni moglo skrbeti za izboljšanje standarda svojih članov. Osebni dohodki so bili zmeraj v zaostanku za osebnimi dohodki v ljubljanskih gledališčih, neurejene so bile stanovanjske razmere, da ne govorimo o izredno napeti delovni obveznosti kolektiva, ki so jo še dodatno napenjale razne obolelosti v ansamblu. Bilo je treba zelo gibkih organizacijskih in umetniških ukrepov, da se je sezona mogla odvijati nemoteno in v tolikšnem obsegu. Problemi gledališkega dela Umetniški ansambel jc v sezoni 1964/1)5 štel 17 igraveev. (11 moških: Janez Bermež. Marjan Dolinar. Franc Gabrovšek, Branko Grubar, Pavle Jeršin. Drago Kastelic, Aleksander Krošl. Volodja Peer, Jože Pristov, Janez Skof. Štefan Volf, in 6 žensk: Nada Božičeva, Marija Goršičeva, Minu Kj ud rova. Marjana Krošlova, Mija Mencejeva in Jana Šmidova.) Zaradi obolelosti v ansamblu ali iz umetniških razlogov so gostovali med sezono Lenka Ferenčakova. Metka Leskov škova in Joško Lukeš. Stalno nameščeni režiserji so bili trije: Branko Gombač. Miran Herzog in Juro Kislinger, kot gost pa je režiral v sezoni Janez Drozg. Situacija je bila v primerjavi s sezono 1963/64 nekoliko ugodnejša, saj se je ansambel povečal za tri igravce. vendar spričo obširnega programa še zmeraj nezadostna. Priprave za uprizoritve so bile ob zadostni zasedbi režiserjev primerne, pač pa sta bila utesnjena dramaturgija in lektorat, ker je skrbel zanju upravnik poleg svojih upravniških poslov in umetniškega vodstva Med sezono si je umetniški vodstveni kader širil obzorje s študijem v tujini. Režiser Miran Herzog je tri mesece študiral v Parizu francosko gledališče in kinoteko, umetniški tajnik Janez Žmavc pa tri mesece angleško gledališče in dramatiko v Londonu. Oba sta bila štipendista Prešernovega sklada. Upravnika Bruna Hartmana je di- rckcija Teatra Polskega v Poznanju povabila na tritedenski obisk v pozmanjskih in varšavskih gledališčih. Ta pa je v minuli sezoni spoznal tudi režiser Juro Kislinger, ki je s scenografom Avgustom Lavrenči-čem kot zastopnik celjskega Likovnega salona obiskal Poljsko. Študij navedenih umetniških sodelavcev je gotovo pomenil bogato poglobitev znanja ožjega strokovnega vodstva o sodobnem evropskem gledališču, kar se je nedvomno pokazalo tudi v najrazličnejših aspektih odrskega ustvarjanja v celjskem gledališču. Ne nazadnje so k temu pripomogli tudi obiski raznih gledaliških strokovnjakov v Celju, med njimi znamenitega shakespearologa Jana Kotta, enega najpomembnejših režiserjev srednje poljske gledališke generacije, in direktorja poznanskega Teatra Polskega Mareka Okopinskega, podpredsednika Zveze poljskih likovnih umetnikov Zbygnewa Bedna-rowieza, načelnika za gledališko kulturo v poljskem ministrstvu za kulturo in umetnost Henryka Beniewskega, direktorja British Coun-cila za Jugoslavijo dr. J. Mitchella, da omenimo samo najpomembnejše. le poglobljene mednarodne zveze so omogočile, da je prišlo do mednarodnega umetniškega sodelovanja tudi na celjskem odru. Tako je Zbygnew Bednarowicz scenografsko in kostumsko sodeloval z režiserjem Brankom Gombačem, ko je ta pripravil uprizoritev dramatizacije ZLOČINA IN KAZNI F. M. Dostojevskega. Repertoar je bil v sezoni 1964/65 zaokrožen v smislu dosedanjega gledališkega koncepta umetniškega vodstva. Kot novost je bil v okviru malega odra pripravljen večer recitacij SLOVENSKE LJUBEZENSKE POEZIJE. Posebno mesto je v celotni repertorarni podobi zavzela uprizoritev v okviru CELJSKIH GRAJSKIH IGER. Dasiravno je strokova kritika zelo ugodno ocenila repertoarni obračun sezone (France Vurnik v NAŠIH RAZGLEDIH), je bilo med sezono vendarle čutiti, da so o gledališču in njegovem delu tudi drugačna mnenja. Celjski tednik je nameraval na široko odpreti prostor za debato o celjskem gledališču, vendar je kaj kmalu neplodno usahnila. V debati, če je sploh bila, je bilo izrečenih le malo sprejemljivih misli, dosti pa je bilo pavšalnega in nestrokovnega pisanja, na osnovi katerega bi ,ne bilo mogoče prav začeti poglobljene in stvarne analize, ki bi iz širših vidikov mogle pozitivno korigirati delo gledališča. Zanimivo je bilo tudi to, da je med sezono prišlo do precej ostrih diskusij v ansamblu in to ne toliko o repertoarnem izboru, kolikor o načinu odrskega interpretiranja tekstov. Diskusije bi mogli označiti kot spopad tradicionalizma s sodobnejšim odrskim izrazom, ki so ga želeli uveljaviti režiserji skupaj z umetniškim vodjo. Kljub temu, da so bila nasprotja nekako zglajena — kar se je navsezadnje pokazalo v uprizoritvah — so umetniški nazori ostali dispolarizirani. Po umetniški plati je bilo delo v gledališču usmerjeno predvsem v to, da bi nove, mlade igravce čimprej vključili v ansambel in da bi ansambelsko igro priredili estetskim in idejnim osnovani reperto-arnega izbora. Repertoar in realizacija Repertoar je bil razdeljen v štiri oddelke: v prvem je bilo zaobseženo abonmajsko zaporedje sedmih uprizoritev, drugi je bil namenjeni mladimi, tretji malemu odru, četrti pa uprizoritvi na prostem — Celjskim grajskim igram. Repertoar za abonma je bil sestavljen tako, da so bila v njegovem jedru tri klasična dela: Shakespearov VIHAR, dramatizacija romana ZLOČIN IN KAZEN F. M. Dostojevskga in Cankarjev KRALJ NA BETAJNOVI (ta je bil uprizorjen v počastitev 20-letnice osvoboditve.) Drugo skupino sta sestavljali uprizoritvi satiričnega žanra: Velimira Lukiča DOLGO ŽIVLJENJE KRALJA OSVALDA in satirični večer RINGAR1NGARAJA (lepljenka satiričnih tekstov slovenskih in poljskih avtorjev ter Vlada Bulatovica-Viba), v tretji skupini pa sta bili komediji Sama in Belle Spewacka: NAŠI TRIJE ANGELI in nezahtevna komedija Normana Krasne NEDELJSKA LJUBEZEN. To notranje razmerje je bilo postavljeno tako. da bi kar najbolje ustrezalo občinstvu. hkrati pa gledališču omogočilo razmah ustvarjalnosti. Pri tem sta bila Shakespeare in Dostojevski prikazana iz sodobnih estet- ZbygneiD Hühner in Branko Gombač: Zločin in kazen Režiser: Branko Gombač. ,Sonja — Mija Mencejeva, Razkolnikov — Sandi Krošl. Razumihin — Janez Bermež relitnir Lukič: Dolgo življenje kralja Osoalda Režiser: Miran Herzog. General Žerar — Sandi Kroti, Kralj Osvald — Volodja Peer, Kraljica Konstanca — Marjanca Krošlova škili in idejnih stališč, prav tako pa se je skušala umakniti od tradicionalne interpretacije tudi uprizoritev KRALJA NA BETAJNOVI. Poudariti je treba, da sta satirični uprizoritvi izpričali neko avtohtonost, ki je bila deležna posebnega priznanja (zlasti še televizijska adaptacija RINGARINGARAJA, ki je dobila najboljše kritične ocene.) Svojevrstna interpretacija satiričnih tekstov je SLG Celje odmerila posebno mesto v sodobni slovenski gledališki kulturi. Za mlade obiskovavce sta bili v eni uprizoritvi združeni igrica POJOČA SKRINJICA Nakamure Šinkičija in dramatizacija Ander-senove pravljice CESARJEVA NOVA OBLAČILA. V sklopu Malega odra je bil pripravljen VEČER SLOVENSKE LJUBEZENSKE POEZIJE, v kat erem so bile povezane pesmi z ljubezensko tematiko od ljudske pesmi preko Prešerna do Gregorja Strniše. 1 a novima za celjsko gledališče je naletela na presenetljivo ugoden sprejem pri občinstvu, pomenila pa je tudi prispevek k izraznim možnostim sodobnega slovenskega gledališča. Za Celjske grajske igre je bil izbran HERMAN CELJSKI Antona Novačana. Po več kot tridesetih letih je bilo najboljše Novačanovo literarno delo predstavljeno občinstvu v naravnem ambientu celjskih grajskih, razvalin. SI.G Celje je tako potegnilo iz pozab» dober dramski tekst domačega pisca. Ob rekapitulaciji je mogoče razvideti, da je bil delež slovenskih avtorjev dovolj prisoten in da je bilo dobro upoštevano razmerje med klasiko in sodobnimi teksti. Repertoar je bil v sezoni realiziran takole: Predstave Obisk Predstava Skupaj v Cel ju gostov. Skupaj v Celju gostov. Ponovitev iz sezone 6">164 DRAGI LAŽNIVEC 11 4 2.94" 2.002 945 Redne predstave: DOLGO ŽIVLJENJE 6.210 2.650 KRALJA OSVALDA 22 14 S 5.5S0 POJOČA SKRINJICA 51 25 6 12.072 9.261 2.811 CESARJEVA OBLAČILA NEDELJSKA LJUBEZEN 25 n 12 7.387 3.554 5.853 ZLOČIN IN KAZEN 19 14 5 5.715 3.665 2.052 VIHAR 23 17 6 6.792 4.687 2.105 VEČER SLOVENSKE 2.215 LJUBEZENSKE POEZIJE 14 9 5 4.791 2.578 NAŠI TRIJE ANGELI 24 16 8 6.697 4.314 2.585 KRALJ NA BETAJNOVI 22 16 6 6.417 4.581 2.056 RING A R INGA R A J A 22 15 5.662 4.135 1.527 Skupaj 213 146 67 64.690 42.155 22.535 HERMAN CELJSKI 10 10 9.874 9.874 VSEGA SKUPAJ 225 156 67 74.564 52.029 22.555 Razpredelnica nam kaže, da je SLG Celje odigralo v sezoni 1964/65 znatno več predstav kot poprejšnjo sezono, da se je znatno povečalo število predstav v Celju in da se je kljub neugodnim finančnim razmeram število gostovanj le neznatno zmanjšalo. V petnajsti (nekakšni jubilejni) sezoni poklicnega celjskega gledališča je mogoče našteti nekaj doslej nedoseženih podatkov: doslej najvišje število abonmajev: 14 (6 za odrasle, 8 za mladino); doslej najvišje število abonentov: 3.135 (od tega 2.271 mladine); doslej najvišje število gledalcev: 74.564. Gostovanja so bila v tehle krajih: Ljubljana, Maribor. Novo mesto. Trbovlje, Velenje, Murska Sobota, Brežice, Sevnica, Vojn i k. Store, Sam in Bella Spemack: Saši trije angeli Režiser: Miran Herzog. Alfred — Branko Gruber. Joseph — Janez Škof. Jules — Volodja Peer lopolščica. Prebold. Griže, Kostanjev ica. Slovenske Konjice, Žalec in Rogaška Slatina. Televizijska oddaja v izvedbi SLG Celje je bila to sezono samo ena: Satirični večer: RINCARINGAR A J A. Gostovanja drugih gledališč V sezoni 1964/65 je SLG Celje organiziralo dvoje tujih gostovanj: Mestno gledališče ljubljansko je gostovalo s Kreftovimi KREATURAMI. Jugoslovansko dramsko pozorište iz Beograda pa je nastopilo v Cel ju prvič in to s Shawowo komedijo NIKOLI SE NE VE. \ organizaciji Olepševalnega in turističnega društva Celje je v gledališki stavbi nastopila Opera SNG Maribor z delom Gaetana Donizettija DON PASQUALE, v organizaciji Delavskega odra Celje pa Gradsko kazalište iz Virovitice s Krstulovičevo komedijo I\ DANILO. Žal je treba na tejn mestu povedati tudi to. da je odpadel letošnji LEDEN SLOVENSKE DRAMATIKE, čeprav je SLG Celje v spora- zumii z drugimi slovenskimi poklicnimi gledališči to manifestacijo že podrobno pripravilo. Vendar pa so finančne nevšečnosti organizacijo tedna onemogočile. Iz istih razlogov je odpadla tudi izmenjava poznanjskegja Teatra Polskega s SLG Celje. Po dogovorih v Poznanju in na ministrstvu v Varšavi bi moralo SLG Celje na gostovanje na Poljsko novembra 1965. Nastopilo bi v Poznanju in Kaliszu. Nagrade članom SLG Celje Tudi letošnjo sezono so dobili člani SLG Celje vrsto Prvomajskih nagrad Združenja dramskih umetnikov Slovenije. Za režijo Shakespearovega VIHARJA je bil nagrajen Branko Gombač, za vlogo Ariela in Kalibana v isti uprizoritvi pa Marjana Krošlova in Janez Škof. Posebno priznanje je dobil Marjan Dolinar za samostojne večere umetniške besede. Ko je zastopnik ZDUS osebno izročil nagrajencem nagrade, so se intimne slovesnosti v gledališču udeležili tudi najvišji funkcionarji celjskih družbenih organizacij in politično-teritorialnih enot ter s tem podčrtali vrednost nagrajenega dela. Celjske grajske igre Spričo najrazličnejših znanih okoliščin se je SLG Celje odločilo, da bo pripravilo uprizoritev na prostem — Novačanovega HERMANA CELJSKEGA na razvalinah celjskega starega gradu. Da bi bila uprizoritev kar najboljša in da bi zajela čimveč sodelujočih, je SLG Celje predlagalo celjskemu Delavskemu odru. da bi uprizoritev pripravila z združenimi močmi. Ta koristna kooperacija je požela v se priznanje Sveta za kulturo in prosveto Skupščine občine Celje. SLG Celje se je vrh tega ponudilo, da bi ob pripravah za uprizoritev na prostem organiziralo tudi tečaj za režiserje amaterje. Toliko večje je bilo presenečenje, ko je Delavski oder svoje sodelovanje tik pred velikimi skušnjami odpovedal. SLG Celje ni preostalo drugo, kakor da je vso veliko komparzerijo organiziralo samo. Pri tem ni imelo nobenih posebnih težav , nekateri člani Delavskega odra pa so kot zasebniki sodelovali pri uprizoritvi. Kljub temu, da so bolezni razredčile že tako maloštevilni ansambel, se je vodstvu s prezasedbami in z igravcem — gostom posrečilo pripraviti dobro uprizoritev. Pri tem je maloštevilni tehnični zbor opravil organizacijsko mojstrovino in postavil ne samo estetsko dog-uanio prizorišče, ki ga je tehnično odlično opremil, marveč je poskrbel tudi za amfitaetralni avditorij, ki je omogočil občinstvu, da je neovirano in sproščeno spremljalo predstave. Ne glede na nekatere rahle organizacijske spodrsljaje so prve Celjske grajske igre ustvarile solidno osnovo za njihovo nadaljnje življenje. Odslej so lahko ena največjih poletnih kulturnih prireditev v Sloveniji. Delo članov SLG Celje zunaj matične ustanove Čeprav so bili člani SLG Celje dovolj ob rem njeni z delom v svoji ustanovi, so vendarle devetindvajset krat nastopili na prireditvah zunaj nje, na proslavah državnih in občinskih praznikov, komemora-cijah. na samostojnih umetniških večerih in pri filmu. Miran Herzog je v Drami SNG Ljubljana zrežiral KORENINE Arnoida Weskerja, na TV Ljubljana pa satirični večer RINGARINGA-RAJA. Branko Gombač pa v Slovenskem gledališču v- Trstu 1'SAD Cga Bettija in Partizanski večer (za katerega je scenarij napisal podpisani). Poleg tega sta člana ožjega strokovnega vodstva predavala: Janez Zmavc na britanskem BBC o srečanju s sodobnim angleškim gledališčem, podpisani pa v Poznanju o slovenskem gledališču. Miran Herzog je bil edini zastopnik Slovenije v žiriji Jugoslovanskih televizijskih iger 1%5 na Bledu, podpisani pa v žiriji za radijske in televizijske igre pri RTV Ljubljana. Razstave v SLG Celje V najtesnejšem sodelovanju s celjskim Likovnim salonom je bilo tudi to sezono v gledališkem foyerju šest likovnih razstav (Marjan Ravnikar, Jože Tisnikar. poznanjski grafiki, Adolf Mljač, Ljuboinir Bašič in Mira Pregelj). Umetniški sodelavec prof. Avgust Eavrenčič je s svojimi sceno-grafskimi osnutki za celjsko gledališče sodeloval na razstavi scenografije v Bologni v Italiji. Stalni fotograf SLG Celje Viktor Berk pa je z več umetniškimi fotografijami iz ustvarjanja SLG Celje sodeloval na mednarodni razstavi gledališke fotografije v Novem Sadu. SKLEP Menda lahko sklenemo podatke o sezoni 1964/6) v SLG Celje z ugotovitvijo, da je bila dovolj razgibana in delovna. Z njo lahko SLG Celje mirno pričakuje petnajstletnico svojega poklicnega obstoja, ki jo bo praznovalo 6. decembra 1965. C E 1. J S K r ZBORNIK 1965 JURO KISLINGER RAZSTAVNO OBDOBJE 1964/65 V CELJSKEM LIKOVNEM SALONU Z razstav no sezono 1964/65 se je za Likovni salon Celje — naj mlajšo celjsko kulturno ustanovo — končalo tretje leto uspešnega razvoja. Likovna razstavna dejavnost Likovnega salona je leto dni pred tem zabredla v precejšnje težave. Poglavitni vzrok omenjenih težav je bil ta, da so popolnoma zamrli odkupi likovnih del. Zaradi tega je predvsem začelo upadati zanimanje boljših likovnih ustvarjalcev za razstavljanje v celjskem likovnem razstavišču. V začetku razstavne dobe 1964/65 se stanje tudi ni popravilo, tako da se je moralo vodstvo Likovnega salona zateči k zasilnim rešitvam, ki sicer niso ogrozile kakovostne ravni razstav, so pa pomenile odmik od naše žive likovne tvornosti. Odraz tega stanja sta bili predvsem »Razstava barvnih reprodukcij starega indijskega stenskega slikarstva iz Ajante« in razstava »Mariborski slikarji 1930 — 1940«. Spomladi leta 1964 so se pojavile tudi nevšečnosti organizacijskega značaja. Likovni salon se je šele pravkar uspel notranje organizacijsko ustaliti kot samostojni kulturni zavod, ko so ga zadeli v aprilu leta 1964 uveljavljeni zakonski predpisi, ki so bolj ali manj točno predpisali pogoje za status samostojnih zavodov. Likovni salon jih zaradi premajhnega obsega ni izpolnjeval. Vprašanje je rešil sporazum med Skupščino občine Celje in Društvom slovenskih likovnih umetnikov, s katerim je občina prenesla svoje ustanoviteljske pravice na DSLU, a se je hkrati obvezala z namenskimi dotacijami še nadalje omogočati redno delovanje Likovnega salona (društvo namreč tolikih sredstev ne premore). Likovni salon je prenehal delovati kot samostojni zavod in postal društveno likovno razstavišče Društva slovenskih likovnih umetnikov (DSLU) — pododbora Celje. Takšna rešitev se je izkazala kot zelo koristna, saj so člani celjskega pododbora DSLU že dotlej omogočali redno delovanje Likovnega salona z brezplačnim in prostovoljnimi strokovnim delom, ki je taki ustanovi potrebno (finančnih sredstev za redno nastavljene strokovne moči namreč tudi že prej ni bilo). Ta reorganizacija je bila izvedena v zimskem obdobju 1964/65. Kmalu so so pokazale tudi še druge dobre strani nove organizacijske oblike Likovnega salona, č im je Likovni salon Celje postal društveno likovno razstavišče, so ga bili člani DSU dolžni podpreti. Nenadoma ni bilo več težko pridobiti kakovostne likovne ustvarjalce za razstavljanje v celjskem Likovnem salonu. Za razstave so se začeli priglašati delno zaradi društvene discipline, delno pa zaradi večjega zaupanja v likovno razstavišče, ki je pod okriljem lastnega strokovnega združenja. Razstavna dejavnost Likov nega salona je nenadoma doživela močnejši razmah. Čeprav reorganizacija Likovnega salona v začetku leta 1965 še ni bila povsem izvedena, so se že tedaj pokazale prve koristne posledice. DSLU goji živahne stike z likovnimi ustvarjalci drugih narodov. Tako je celjskemu pododboru DSLU, ki zdaj vodi Likovni salon, uspelo navezati stike s poljskimi likovnimi umetniki. Brez večjih finančnih sredstv je bilo možno organizirati koristno in zelo plodno kulturno izmenjavo. Odraz tega je bila razstava »Poznanjski grafiki v celjskem likovnem razstavišču. Ta razstava je prva mednarodna likovna prireditev v Celju. Likovni salon lahko zdaj nudi celjskemu likovnemu občinstvu tudi majhen vpogled v mednarodno likovno dogajanje, kar vsekakor širi ozke provincialne poglede. Likovne razstave umetnikov drugih narodnosti so zagotovljene tudi v bodoče. Hkrati pa je olajšana mednarodna afirmacija celjskih likovnih ustvarjalcev, saj bodo v okviru izmenjav lažje prodrli v zamejska likovna razstavišča. Korist je torej dvojna. Razen izmenjalnih razstav pa je uspelo organizirati tudi izmenjavo študijskih potovanj, ki bodo razširjala obzorja posameznih likovnih ustvarjalcev in tako pripomogla k njihovi umetniški rasti. Razstavi »Poznanjskih grafikov« je v hitrem zaporedju sledilo več razstav domačih likovnih ustvarjalcev, ki se v likovnem svetu lahko ponašajo z zvenečimi imeni. Izmed teh razstav bi veljalo posebej omeniti predvsem razstave Mihe Maleša. Janeza Pirnata, Maksima Gasparija in Ive Šubica. Zveneča imena in predvsem dvig kakovostne ravni razstav v Likovnem salonu so povzročili porast števila obiskovalcev na razstavah ter ponovno oživitev odkupovanja razstavljenih likovnih umetnin. Kmalu je število odkupov preseglo število vseh odkupov od začetka delovanja Likovnega salona dotlej. Posebej razveseljivo je dejstvo, da so večino odkupov opravili zasebniki. S porastom števila odkupov je začel rasti tudi lastni dohodek Likovnega salona, saj ima kot vsa druga likovna razstavišča pravico do določene provizije od prodanih del. Med prej naštete najbolj uspešne razstavljalee pa se je po kakovosti in iio uspehu razstave proti koncu razstavne sezone uvrstil tudi celjski likovni ustvarjalec prof. Avgust Lavrenčič. Po odmevu v strokovnih krogih in po številu odkupljenih del je njegova razstava cikla akvarelov »Morje« celo prekosila v se prej naštete. Že med razstavo je prejel več vabil za razstavljanje v drugih krajih naše domovine in tudi več ponudb za razstave v zamejstvu. Tako ga je ta razstava nje- govih najnovejših tlel na mah uvrstila meti elito naših likovnih ustvarjalcev. V poletnih mesecih pa je prav za to razstavo prejel tudi celjsko priznanje. Podeljena mu je bila Šlandrova nagrada. Porast kakovosti in pomembnosti razstav v celjskem Likovnem salonu je povzročil tudi večje zanimanje strokovnih ocenjevalcev za njegovo razstavno dejavnost. Celjski Likovni salon, se je tako začel uvrščati med pomembnejša slovenska likovna razstavišča. Večji razmah razstavne dejavnosti celjskega Likovnega salona še vedno ti uši premajhni razstavni prostor. Kljub prizadevanjem je ostalo vse pri starem. Uspel pa je prvi zelo skromni korak pri zbiranju gradiva za bodočo stalno galerijsko zbirko sodobnih likovnih umetnin. Ob ukinitvi okrajev je Likovni salon prejel iz inventarja bivše Skupščine okraja Celje prve slike za svojo bodočo stalno zbirko. Ob tem pa se začne odpirati novo vprašanje. Kaže, tla bi bilo koristno pametno razmejiti zbiranje gradiva za bodoče stalne galerijske zbirke med Likovnim salonom in celjskim Mestnim muzejem. Likovni salon pod okriljem DSLU nikakor nima namena zbirati likovnih umetnin starejšega izvora, temveč zgolj sodobna dela. Veljalo bi zbiranje gradiva razmejiti med obema ustanovama tako, tla bi v Mestnem muzeju zbirali vse likovne umetnine, ki so nastale pred drugo veliko vojno, v Likovnem salonu pa bi si prizadevali ustvariti zbirko sodobnih umetnin, ki so nastale po tej vojni. Nerazsodno bi bilo tudi pričakovati, da bi stalna galerijska zbirka sodobnih umetnin lahko nastala v enem letu. Zagotoviti pa bi bilo treba v ta namen finančna sredstva za odkupovanje najkakovostnejših sodobnih likovnih umetnin z razstav v Likovnem salonu. Po preteku nekaj let bi potem bilo mogoče zbrati zadostno število likovnih umetnin s trajno vrednostjo, ki bi bile srž stalne galerijske zbirke sodobnih likovnih umetnin v Celju. Ko bi bila taka osnova že ustvarjena, pa bi se zbirka lahko stalno še bogatila z novimi odkupi. Izbor odkupov naj bi se ne omejeval zgolj na likovne ustvarjalce naše ožje domovine, temveč bi lahko zajel tudi dela likovnih umetnikov drugih narodnosti. Nekateri kraji v Sloveniji, ki so neprimerno manjši od Celja, take zbirke že imajo. Podatki o razstavah Likovnega salona Celje v razstavni sezoni 196-4/65 Zaporedne številke razstav štejemo od začetka delovanja Likovnega salona Celje). 27. razstava »Razstava Šole za oblikovanje iz Ljubljane« (22. 9. do 16. 10. 1964). Razstava je bila pripravljena v sodelovanju s Šolo za oblikovanje iz Ljubljane. Razstavljeni so bili diplomski in drugi izdelki gojencev vseh oddelkov Šole za oblikovanje iz Ljubljane. Prospekt. 1475 obiskovalcev; od tega 937 mladine in 538 odraslih. (Razstava v Likovnem salonu). 28. razstava: »Razstava del likovnika ljubitelja Marjana Ravnikarja« (2. 10. do 8. 11. 1964). Razstavljenih 7 olj in 5 grafik, skupno 12 del. Prospekt. (Razstava v foyerju SLG Celje). 29. razstava: »Razstava reprodukcij starega indijskega stenskega slikarstva iz Ajante (23. 10. do 14. II. 1964). Razstavljenih 32 barvnih reprodukcij. Vabilo. 1300 obiskovalcev: od tega 871 mladine in 42') odraslih. (Razstava v Likovnem salonu). 30. razstava: »Razstava likovnih del slikarja samouka Jožeta Tisnikarja 10. I I. do 10. 12. 1964). Razstavljenih 19 olj in 4 risbe. skupno 23 del. Prospekt. (Razstava v foyerju SLG Celje). 51. razstava: »Mariborski slikarji 1950-1940« (18. II. do 9. 12. 19o4). Razstava je bila pripravljena v sodelovanju z Umetnostno galerijo Maribor. Razstavljenih 14 olj — 7 avtorjev: F ran jo Golob (5), Maks Kavčič (2). Ivan Kos (3). France Milvelič (2), Zoran Mušič (2). Lojze šušmelj (1) in Klavdij Zornik (I). Prospekt. 1817 obiskovalcev: od tega 909 mladine in 908 odraslih. (Razstava v Likovnem salonu). 32. razstava: »Poznanjski grafiki« (26. 1. do 27. 2. 1965). Razstava je bila pripravljena v okviru izmenjav med ZPAP - Poznan (Poljska) in DSLU — pododbor Celje. Razstavljenih 58 grafik 8 avtorjev: Jan Berdvszak (5), Franciszek Burkiewicz (8). Zbygniew Kaja (7). Andrzej Kandziora (9). Eugeniusz Maldzis (7). Zygmunt Miszezyk (4), Eugeniusz Rosik (8) in Kaziniierz Slawinski (10). Ob razstavi je bil izdan katalog. 1414 obiskovalcev; od tega 854 mladine in 560 odraslih. (Zaradi obsežnosti razstavnega gradiva je bila razstava razdeljena na dva dela, v Likovnem salonu iin v foyerju SLG Celje). 55. razstava: »Razstava grafik Mihe Maleša« (5. 3. do 27. 3. 1965). Razstavljenih 21 grafik. Prospekt. 1851 obiskovalcev: od tega 1155 mladine in 718 odraslih. (Razstava v Likovnem salonu). 34. razstava: »Razstava likovnih del likovnika amaterja Adolfa Mljača (4. 3. do 30. 3. 1965). Razstavljenih 15 olj in 5 risb, skupno 18 del. Prospekt. (Razstava v foyerju SLG Celje). 55. razstava: »Razstava kiparskih del in risarskih študij Janeza Pirnata« (2. 4. do 25. 4. 1965). Razstavljenih 15 kipov in 50 risb (študij), skupno 43 del. Ob razstavi je bil izdan prospekt v razširjenem obsegu (sofinanciral razstavljajoči avtor). 1383 obiskovalcev; od tega 816 mladine in 569 odraslih. (Razstava v Likovnem salonu). 36. razstava: »Razstava slikarskih del dalmatinskega slikarja Ljubomira Bašiča« (3. 4. do 30. 4. 1965). Razstavljenih 24 olj. Prospekt. (Razstava v foyerju SLG Celje). 37. razstava: »Razstava slikarskih del Mire Pregljeve« (11. 5. do 12. 6. 1965). Razstavljenih 19 olj. Prospekt. (Razstava v foyerju SLG Celje). 58. razstava: »Razstava cikla akvarelov — Morje — Avgusta Laorenčiča« (15. 5. do 30. 6. 1965). Razstavljenih 17 akvarelov. Brez prospekta. 1718 obiskovalcev; od tega 728 mladine in 920 odraslih. (Razstava v Likovnem salonu). 59. razstava: »Razstava slikarskih del Maksima Gasparija z motiviko narodnih pesmi ali običajev« (4. 6. do 22. 6. 1965). Razstava je bila pripravljena v sodelovanju z Mladinskim pevskim festivalom v Celju. Prospekt. Razstavljenih 23 del v različnih slikarskih tehnikah. 2872 obiskovalcev; od tega 1599 mladine in 1275 odraslih. (Razstava v- Likovnem salonu). 40. razstava: »Razstava likovnih del s tematiko iz NOV — Ive Siibica« (25. 6. do 22. 7. 1965). Razstava je bila posvečena 20. obletnici osvoboditve. Razstavljenih 8 olj in 6 grafik, skupno 14 del. 1016 obiskovalcev; od tega 407 mladine in 609 odraslih. (Razstava v Likovnem salonu). ^ Na razstavah, ki jih prireja Društvo slovenskih likovnih umetnikov — pododbor Celje v foverju Slovenskega ljudskega gledališča Celje števila obiskovalcev ni mogoče točno evidentirati, temveč le oceniti po številu obiskovalcev gledališča (ca. 2000 na razstavo, kar nanese v sezoni 1964/65 pri 6 razstavah v foverju SLG Celje približno 12.000 ogledo-valcev). V likovnem salonu je bilo v razstavni sezoni 1964/65 9 razstav s skupno 14.848 obiskovalci; od tega 8.324 mladine in 6.524 odraslih. [V sezoni 1963/34 je bilo v LS 9 razstav s skupno 15.958 obiskovalci; od tega 8.508 mladine in 5.450 odraslih]. Iz gornjih podatkov sledi, da skupno število obiskovalcev v Likovnem salonu še nadalje narašča. Povprečni obisk na razstavo je znašal v razstavni sezoni 1963/64 nekaj nad 1.500 obiskovalcev, v razstavni sezjoni 1964/65 pa že okroglo 1650 obiskovalcev. V tej sezoni je bila najbolj obiskana razstava Maksi in a Gasparija, ki je dosegla novi rekordni obisk 2.872 obiskovalcev. (Doslej je imela največji obisk I. posmrtna razstava kiparja Ivana Napotnika — 2.169 obiskovalcev — v prvem letu delovanja celjskega Likovnega salona). Z razstavno sezono 1964/65 je celjski Likovni salon zaključil tretje leto svojega delovanja. V tem obdobju je bilo v njegovi organizaciji v Celju pripravljenih 40 različnih razstav v obeh razstavnih prostorih (v Likovnem salonu in foverju SLG Celje). Samo v razstavnem prostoru Likovnega salona pa je bilo v tem času 25 razstav s 37.371 obiskovalci. CELJSKI /IIOKMK I ') ft t ANTON STUPICA STIPLOVŠEK IN POSAVSKI MUZEJ V mogočnem brežiškem gradu, ki v svoji spodnji partiji še spominja na svoj srednjeveški obrambni smoter, ima danes svoj dom Posavski muzej. Njegova soseda sta: na jugu Dolenjski muzej v Novem mestu, na severu oz. severovzhodu pa Pokrajinski muzej v Celju. Osnova za delo in rast Posavskega muzeja v Brežicah je bogato arheološko in etnografsko izročilo pokrajine ob Savi. ki ji ni mogoče zarisati trdnih meja, ker sega na jugu na dolenjsko Krško polje, na severu pa zajema gričevnati bizeljski svet jugovzhodne Štajerske in prehaja na Kozjansko. Na Osnovi tega izročila so ljubitelji domače zgodovine in starin zbrali muzejsko gradivo in eden najbolj delavnih med njimi Fran Stiplovšek, profesor in akademski slikar, je iz nabranega gradiva izoblikoval in uredil po osvoboditvi leta 1945 pokrajinski muzej, najprej v Krškem, leta 1949 pa ga je prenesel v Brežice, kajti Valvazor-jeva hiša v Krškem je bila že prepolna, v razsežnem brežiškem gradu pa se je obetala možnost za nadaljnji razvoj tako kot le za redko-kateri pokrajinski muzej. Stiplovšek je že v prvih letih razvil svoj plodni koncept ureditve muzejskih zbirk. Temelj je bila bogata etnografska zbirka, ki jo je postavil strokovno vestno in ji dal privlačen estetski videz. Hkrati pa je dal pravilen poudarek tudi arheološkemu oddelku, a tega je lahko bolj razvil šele v Brežicah. Med številnimi predmeti antične keramike, antičnimi kovinskimi orodji in okraski, novci ter kamnoseškimi izdelki velja posebej omeniti vsaj enega: glavo rimske žene, ki je zanimiva v več pogledih. Gre za rustificirano kamnoseško delo kiparja, ki s prepričljivo tektonsko govorico podoživlja svoj model, ženo mladih let s trpkim izrazom na obrazu. Strogost izvedbe je precej oddaljena od lepotnega kanoma starih Grkov, saj gre očitno za izdelek provincialnega umetnika iz konca prvega ali začetka drugega stoletja naše ere. To je upodobitev domačinke s Posavja. tedaj davne prednice iz časov pred preseljevanjem narodov. Žal ta umetnina v muzeju ni prav osvetljena in pride zato premalo do izraza. Posebnega poudarka je vredna specialna zbirka s nazornim prikazom kmečkih puntov. Mnogi odločilni dogodki iz teb bojev so se vršili tudi na tem posavskem ozemlju, neposrednem sosedu Hrvaškega Zagorja. Muzejski prikaz tega znamenitega obdobja slovenske in hrvaške preteklosti v tem najbolj pristnem okolju je zahteva, ki je ta muzej ni smel zanemariti. S postavitvijo te zbirke je svojo nalogo zelo uspešno opravil. Že takoj po osvoboditvi je Stiplovšek s svojimi sodelavci skrbno zbiral tudi gradivo za zgodovino NOB v tej pokrajini in ga lepo urejenega tudi muzejsko prezentiral. Odlična znamenitost v brežiškem gradu je slavnostna viteška dvorana, ki spada po svojem pomenu med najpomembnejše profane kulturne spomenike v Sloveniji. Dvorana je bogato poslikana od stropa do tal. Njene freske so nastale v osemnajstem stoletju. To je delo neznanega avtorja, ki se je tudi sam upodobil v stoječi pozi s paleto v roki. Avtoportretov v arhitektonskih ustvaritvah je kaj malo pri nas. Najbližji primer je Jelovškov na Sladki gori. Vzorno restavrirama dvorana je tako mikavna, da že sam ogled te znamenitosti, ki je danes del brežiškega Posavskega muzeja, poplača obisk Brežic. Vsega razvoja Stiplovšek ni več dočakal, zarisal pa je temu pokrajinskemu muzeju pravo pot. Pri ureditvi muzejskih zbirk o kmečkih puntih in o zgodovini NOB je že močno prispeval Stiplovškov sodelavec profesor Stanko Škaler, zgodovinar in arheolog, ki je po Stiiplovškovi smrti sam prevzel tudi vodstvo. Pobude prednika in lastne načrte vztrajno uresničuje ter si prizadeva, da bi v razsežnem gradil pridobil za muzejske namene še več prostorov, da bi lahko zbirke uredil še moderne je in še bolj živo. Posebno priznanje zasluži prikaz Stiplovškove umetnosti v okviru tega muzeja. To ni le znak pietete, ampak zelo naravno dopolnjuje vsebinski koncept tega muzeja, saj je Stiplovšek kot izvrstni risar zapisal marsikatero značilnost te krajine in njenih ljudi, kar daje njegovemu delu tudi narodopisni pomen. V organizmu Posavskega muzeja sta Stip-lovškovi spominski sobi neke vrste corpus separatnim V programu pa je obsežnejša galerijska zbirka domače umetnosti, v kateri bo Stiplov-škovo delo zaključni kamen v razvoju. Na svoji umetniški poti Stiplovšek ni mogel poleg likovno pedagoške in muzealne dejavnosti posvetiti slikarstvu toliko časa, kakor lahko to dela svobodni umetnik. Vrista njegovih grafik in olj je že danes tudi historično zanimiva in značilna kot odsev nekdanjih umetnostnih teženj in dosežkov. Stiplovškova generacija (1898—1963) je bila zelo dovzetna za ekspresianistično pojmovanje, ki je bilo v ostrem nasprotju z impresionističnim nazorom. Ekspresionisti so dopolnili slikarska prizadevanja impresionistov zlasti s tem, da so utemeljili slovensko sodobno grafiko (Božidar Jakac, France in Tone Kralj, Veno Pilon, Fran Stiplovšek. Miiha Males). Kot član Kluba mladih se je Stiplovšek udeležil mednarodnih grafičnih razstav (Firenze, Paris, Barcelona) in jugoslovanskih razstav v Londonu, Amsterdamu, Bruslju in Trstu. Skupaj s Francetom Kraljem ter Nandetom in Dragom Vidmarjem je ustanovil podobno generacijsko umetniško skupino Slovenski lik. Zadnja njegova samostojna razstava v Jakopičevem paviljonu je bila dokaz njegove iskrene pripadnosti idejam umetniške skupine Slovenski lik. Doma je mimo tega razstavljal še v Mariboru, v Celjn in v Brežicah, pa še v Splitu, v Sarajevu, v Beogradu, v Zagrebu, na Reki in v Gorici. Stiplovškovi naravi pa se je kar najbolj prilegla stroja nove stvarnosti. Stroga risba, temačni kolorit, plastična modelacija v olju in v risbi so zunanji stilni znaki teh načel, ki jim je Stiplovšek ostal zvest do konca svojega življenja. Po strogosti spominja v tem ali onem delu celo na stare holandske mojstre. Stiplovškova zbirka nam predstavlja tega umetnika v dobri osvetljavi. Vodstvo muzeja pa si bo gotovo prizadevalo, da to ali ono delo še zamenja z deli njegovih vrhunskih dosežkov in tako še jasneje predstavi njegov umetniški lik. Ko obiskovalec pregleda vrsto grafik, ugotovi, da je Stiplovšek rojen grafik. Po virtuoznosti risanja in rezanja v les je v svoji izraziti izpovednosti pravi mojster. Kritik lahko ugotavlja le višjo ali nižjo stopnjo umetniške izpovedi. Slikarjevo ostro oko ter vešča roka in čut odgovornosti pri umetniškem ustvarjanju so umetnika vodili k sarno-kritičnosti. zato med njegovimi grafičnimi listi ni nobenega, ki bi bil le izdelek rutine. Prav zato je ta mojster zasedel clobro mesto tudi v strokovnih prikazih razvoja slovenske grafike. Njegova udeležba na mednarodnih razstavah grafike izpričuje njegovo dobro ime. Strogi izbor žirije gotovo ne bi pristal na udeležbo, če bi bil umetnik nestalnih kvalitet. V tujini se je udeležil grafičnih razstav v Hocloninu, v Pragi, na Dunaju, v Amsterdamu, v Firencah, v Parizu, v Londonu, v Barceloni, v Strassbourgu in v Bruslju. Naj tu opozorim na značilno Stiplovškovo risbo s svinčnikom Domačija pod Bohorjem. Avtor nas popelje na dvorišče kmečke domačije. Človeku našega časa se ta virtuozna risba zdi že kot etnografski zapis s prizvokom odmaknjenega miru. Čeprav je delo realistično tre-tirano, je v njem prisoten navdih pravljičnega sveta. Podobna je Mirna, zopet risba, polna tektonike arhitekturnih ploskev s cerkvenim stolpom, harmonično grajena, svetloba lin mehke sence so kaj dobro pomagalo risarskega prikaza. Ta risba bi bila sijajna predloga za reprodukcije našega domačijskega sveta, namenjene lokalni turistični propagandi, ki bi s tem dosegla višjo raven kakor pa z bornimi fotografskimi posnetki. Drevo je slika osamljenega, skoraj golega debla z izrastki vej, značilno podanega v vsej njegovi grčavosti. Stiplovšku so bila borna zapuščena drevesa očitno zelo pri srcu, saj jih je umel upodobiti nadvse živo. Njegov Avtoportret prikazuje le glavo brez ozadja, kot da bi risal po kiparjevem osnutku. Modelacija je mehka, prikazuje osebo v zreli mladosti s poudarkom realnih črt. Lesorez Ljubljanski motiv je iz njegovega zgodnjega časa (1923) in pomeni obračun z ek sp res i on i sli čno smerjo. Ta list se stilno močno loči od cikla Stari Maribor in Stiplovšek se je v njem dokopal do svojega definitivnega grafizma. Njegov mladostni ciklus Stari Maribor je pomemben. Lesorezi so nastajali v letih 1924-1927. Sled ekspresionizma je tu vidna bolj v občutku kot v formi, saj se je ta čas njegov stil prevesil na realistično plat. Pogorišče spada v vrsto lesorezov velikega formata. Avtor nas tu po tehnični strani preseneti, ko vso površino ploskve črtkastko drobi, pri tem pa kompozicija celotne slike prav nič ne trpi. Njegov nedokončani lesorez (l%3) je nastajal že v težki bolezni tik pred smrtjo. Dvoje debel s povezanima krošnjama meče senco na kmečko hišo. Kaj je nameraval vgrebsti še v preostalo deviško ploščo, pa je ponesel v grob kot poslednjo skrivnost. V naslednji sobi visijo njegova olja. Tukaj pritegne gledalca delo, imenovano Hiše. Slika je izvedena v pastozni tehniki in od daleč spominja na Groharja. Izvira iz časov, ko je Stiiplovšek iskal svojo pot in lastni izraz. Po razdelitvi širokih barvnih ploskev, svetlobe in senc daje slika slutiti, da imamo pred seboj umetnika, nagnjenega k grafičnemu izražanju. Tihožitje s čebulo, slamnikom in vrčem ter z mehom za razpihovanje žerjavice kaže prav tak trden zasnutek. Slikarsko privlačen je lesk čebule, med tem ko je vise ostalo slikano v zamolklih tonih. Dekle (1925) je risarsko dognana kompozicija s poudarjeno držo rok, ki so privzdignjene v nežno in elegantno držo prstov. Cerknica ponoči nam predstavi konglomerat hiš s poudarkom na tektoniki in kakor vselej pri Stiplovšku v neoporečni kompoziciji. Mesečina, ki je mojstru realistu dober modelator, je redko kdaj tako učinkovito prikazana v našem slikarstvu. Njegovo Cerknico je treba uvrstiti med vrhunska slikarjeva dela. Podobnega značaja so njegove Brežice. V ozadju je strnjen zid mestnih hiš. v ospredju pa kontrastirajo z zidnimi ploskvami okleščena debla. To delo povzdiguje Stiplovška v vrsto odličnih oblikovalcev mestnih vechit. Brežice bi morale oskrbeti za svojo reputacijo barvno reprodukcijo tega Stiplovškovega umetniškega dela. Hiše oh vodi so oljna slika v temnih tonih s skopo barvitostjo. Kapelica z lipami podaja mogočno skupino dreves, ki so ujela v svojo sredino skromno arhitekturo. To olje priča o monumemtalnih zmožnostih našega slikarja. Skupina treh portretov pripoveduje o slikarjevem posluhu za enkratne značilnosti vsakega modela. Stiplovšek je do umetnosti skrajno pošten. Nikdar ne stremi po nedostopnem, ostaja na trdnih tleli realnosti, tu pa nam ima s svojo umetnostjo kaj povedati. Zoprne so mu patetične geste, nadutost in domišljavost modnih stremuhov. V marsikateri potezi nas spominja na srednjeveške oblikovalce. Ne bi se čudil, če bi mi Stiplovšek dejal, da od starih mojstrov nadvse ceni Rembrandta. Danes je Stiplovškovo delo že odmaknjeno od naše dobe. Nemara bo že čez dve generaciji dobil zgodovinski pomen kot značilen umetniški glasnik svojega pokolenja. V tistem času pa bo tudi galerijska vrednost njegovih slikarskih del stopnjevana. CELJSKI ZBORNIK 1965 ANTON STUPICA CELJSKI GODALNI ORKESTER »IVAN CANKAR« Oris dvajsetletne dejavnosti Takoj po osvoboditvi so se okoli dirigenta prof. Dušana Sancina strnili prvi godbeniki. Čeprav je bila spočetka le skromna skupina (deset godbenikov), so sodelovali že na prvi akademiji 12. maja 1945. Na sporedu so bile partizanske pesmi in koračnice. Muzikalna vnema in vztrajnost ni usahnila vseh dvajset let. Neštevilne vaje v tem obdobju in disciplina posameznih članov, vse to je odsevalo poglobljeno resnost muzikalnega pojmovanja, zahtevnejši program, interpretacijo na višji ravni ter gibčnejšo tehniko, vse to je povzročilo, da se je sedaj ta orkester zlil v homogeno glasbeno telo. Orkester se je le polagoma širil. Za zahtevnejše koncerte so si izposojali manjkajoče potrebne godbenike, s tem je bilo moč izvajati tudi klasične simfonije. Na ravno, s to pomočjo je bila dana orkestru večja barvitost in zvoč-nejši ton. Tako se je iz začetnega šibkega orkestra izoblikoval mali simfonični orkerster. V danih razmerah je dosežena optimalna zmogljivost celjskega amaterskega orkestra. Duša orkestra je Dušan Sanciin. Dirigent vodi vse nastope, vsa leta sleherno vajo, sestavlja repertoar, aranžira skladbe za manjši godalni sestav in prireja pesmi za orkestralno obliko. Poleg tako raz-sežnega dela je vzgojil že trideset godbenikov, ki sodelujejo ali pa so sodelovali v godalnem orkestru. Fluktuiranje le teh pa ni v korist našemu zboru. V opisanem obdobju se je udeležilo njihovih koncertov okoli trideset tisoč prebivalcev. Repertoar celjskega godalnega orkestra Pomnoženi orkester s pihali in trobili je izvajal tele skladbe: Simfonije: Havdn: Simfonija v G-duru Beethoven: 1. simfonija Mozart: Simfonija v G-molu k oncerti: Beethoven: Klavirski koncert št. 1 v C-duru (solist Breda Rajh). Grieg: Koncert v A-molu (solist H. Horakova). J. Ch. Bach: Koncert v B-diiru, (solistka Marenka Sancin). Uverture v salonski zasedbi: Cimarosa: Matrimonio segrelo Auber: Fra Diavolo Nicolai: Vesele žene Mozart: Titus Rossini: Seviljski brivec Stole: Odboj Gluck: Ifigenija na Aulidi Koncerti za godalni orkester: Škerlanec: Concertino za klavir (solistka Marenka Sancin) Dittersdorf: Koncert v A-duru za klavir (solistki M. Sancin; Majda Fišer) Tartini: Koncert v D-molu za violino in godalni orkester (solista K. Rupel in T. Poljanee) Rode: Koncert št. 7 za violino in godalni orkester (solist K. Rupel) J. S. Bach: Koncert v D-molu za dve violini in godalni orkester (solista Božo in Mirko Gorše) Braviličar: Divertimento za klavir in godalni orkester (solistka Marenka SamcAn) Skladbe za godalni orkester s klavirsko spremljavo: Vivaldi: Concerto grosso, opus 3. št. 11 J. F. Händel: Concerto grosso št. 6, op. 6 J. F. Händel: Silita v B-duru Corelli: Concerto grosso v D-duru Gluck: Simfonija v G-duru Mozart: Sinifonietta Violina solo s spremljavo godalnega orkestra: Svendsen: Romanca (solisti: B. Gorše L. Prevoršek, V. Tanšek) Monti: Čardaš (solisti: B. Gorše, U. Prevoršek, V. Tanšek, Boris Orel) Schubert-Elman: Podoknica (solist Božo Gorše) Naehez: Ciganski ples op. št. 14. št. 1 (solista K. Rupel in 1. Poljanee) Drdla: Souvenir (solista V. Tanšek in B. Orel) Drdla: Serenada (solist V. Tanšek) Seybold: Schuhplattler (solist V. Tanšek) Seybold: Španski napev (solist V. Tanšek) Skladbe za godalni orkester brez klavirja: Flgar: Seronada op. 20 Grieg: Holberg silila Grieg: Norveški napcvi Čajkovski: Serenada, op. št. 48. 2.. "5. in 4. stavek Mozart: Mala nočna serenada Šantek Belokranjska serenada B. Ipavec: Serenada krajše skladbe za godalni orkester: Bernard: Scherzo De lak F.: I egenda Dvora k: H u in oreška Gossec: Gavota lliindl: Largo (aranžiral D. Sancin) J. S. Bacil: Aria (aranžiral D. Sancin) Fibich: Poem s klavirjem (aranžiral D. Sancin) Mascagni: Intermezzo (Cavalleria rusticana) s klavirjem Glinka: Škrjanček (s flaut o) Schubert: Moment musicale (aranžiral D. Sancin) Čajkovski: Andante cantabile iz kvarteta Jenko—Škerjanec: Srpkinja. uvertura s klavirjem Seybold: Španski napev (aranžiral D. Sancin) Smetana: Polka iz opere Prodana nevesta (aranžiral D. Sancin) krajše skladbe za salonski orkester: Nedbal: Valse triste Brahms: Ogrski ples (aranžiral D. Sancin) Chopin: Poloneza v A-duru Heller: češka beseda (s plesom) Mascagni: Ratcliffov sen (aranžiral D. Sancin) Bizet: Reminiscence (iz opere Carmen) Prinčič: Šopek partizanskih Narodne in umetne pesmi za glas in godalni orkester (vse aranžiral D. Sancin) Odpiraj, dekle kamrico Ti si urce zamudila So še rožce v hartlnu žalovale Pa moje ženke glas Spomlad prav lušno je Venček narodnih (za dva glasova) Adamič: Nocoj je pa lep večer Simoniti: Izgnanci Simoniti: Talcem Simoniti: Na krasu Miclil: Pevcu Villi ar: Mornar Vilhar: Ukazi Jenko: Na tujih tleli (clvospev) Pavčič: Ženice Pavčič: Dedek samonog R. Strauss: Vseli mrtvih dan Schubert: Popotnik Böhm: Tiha kot noč J. Kuhar: Slovo partizana Schumann: Dva grenadirja Rubinstein: Azra Po Chopinu: Hrepenenje Grieg: Ljubim te Vilhar: Nezakonska mati Gr eča n i nov: Usp a vank a Greeanimov: Breza Glinka: Margareta Bvlakov: Moja radost Operete v salonski zasedbi: Gobec: Planinska roža (aranžiral. D. Sanein) Kaiman: Grofica Marica (aranžiral D. Sanein) Lehar: Vesela vdova (aranžiral D. Sanein) Lehar: Grof Luxemburški (valček, aranžiral D. Sanein) Lehar: Paganini (aranžiral D. Sanein) Lehar: Zemlja smehljaja (aranžiral D. Sanein) Gregore. J.: Rogaška Slatina (koračnica) Tijardovič: Mala Floramy Operne arije o salonski zasedbi: Tosca, Boheme, Rusalka, Prodana nevesta, Mignon, Trubadur, Čarobna piščalka, Traviata, Faust, (aranžiral D. Sanein) Solisti, ki so nastopali d celjskem orkestru: Violina: Božo Gorše, Mirko Gorše, Karlo Rupel. Uroš Pre-voršek, Taras Poljanec, Vili Tanšek. Boris Orel Klavir: Mafenka Sanein, Breda Rajh, Hilda Horak, Majda Fišer Pevci (operni): Vilma Bukovec, Milan Gorenšek. Drago Čuden, Aleksander Kovač, Belizar Sanein, Sonja Draksler, Nada Zrimšek, Nada Sevšek, Božena Glavak, F an i Markič. Ostali pevci: Erika Kozoderc, Tinea Kovač, Helena Rajh, Helena Lapajne, Dr. Herbert Zaveršnik, Zlata Zohar, Jože Kores, Štefka heiser. Člani orkestra o dvajsetletnem obdobju: Franjo Antlej, Brigita Blazina, Emiest Blažon, Pavel Čremož-nik, Franc Cokan, Jakob Černe, Franc Čuk, Božo Greb- Iaber, Božo Gorše, Božo Grgič, Zlata Hrdbovšek, Dušan Hvala, Jože Janežič, Albert Jarh. Jožica Jagodic, Štefan Jug, Peter Jaglič. Ferdo Kunej, Anton Kunej, Gregor Kolar, Konrad Korent, Peter Leskov ar, Vlado Modic, Alojz Menliart, Ivan Medved, Urban Majcen. Boriis Magdič, Boris Orel, Dance Pestotnik, Mitja Pestoinik, Stanko Pojavnik, Ivo Petrak, Franc Požun, Albin Podjaveršek, Marjan Pukmajster, Dr. Rado Pilili, Breda Pilili, ing. Rikard Pompe, Ribard Pompe ml.. Anton Raspolič. Valter Ratej, Santo Serpo, Franc Sek, Zivko Šoberik, Dr. Viktor Tominšek, Albin Tome, Vili Tanšek. Franc Tanšek, Olga Tičar, Majda Toplak, Edvard Toplak. Milan Videnšek. Damjana Videnšek, Dušan Vo-diišek, Nada V račko, Kari Veršnak, Ivana Veršnak, Igor Vovik, Anton Zorko, Anton Zelenik, Marjan Zadravec, Milica Zuža. Od začetka celjskega orkestra do danes je dirigent prof. Dušan Sancin. Poleg tega sodelujeta prof. Marenka Sancin (klavir) in Konrad Korent (čelo). Sestan orkestra v letu 1965: Dirigent: Dušan Sancin, Klavir: Marenka Sancin Violina I., Milan Videnšek, Pavel Čremožnik. Dr. Rado Pilili, Breda Pilili, Stanko Pojavnik, Štefan Jug, Albin Podjaveršek. Anica Veršnak. Violina II.. ing. Riliard Pompe, Boris Magdič, Damjana Videnšek. Milica Zuža. Riliard Pompe ml. Violina III., — viola: Santo Serpo, Olga Tičar, Ferdo Kunej, Igor Vovk. Čelo: Konrad Korent, Alojz Menliart. Bas: Valter Ratej, Marjan Pukmajster. Nastopi: V času od 6. 9. 1946 do 29. 3. 1965 je bilo 118 nastopov (brez nastopov v radiu in gledališču) med temi 79 koncertov, ostalo pa sodelovanje, akademije in tekmovanja. Orkester je sodeloval pri 57 gledaliških predstavah. (Celjski grofje, Deseti brat, Krajnski komedijanti, Triglavska bajka). Nastopal je v telile krajih: Celje, Laško, Ljubljana, Trst, Koper, Šmarje pri Kopru, Krško, Brežice, Zagreb, Beograd, Šmarje pri Jelšah, Rogaška Slatina, Rogatec, Vojnik, Konjice, Hoče (bolnišnica), Pohorje (bolnišnica), Maribor, Ptuj, Murska Sobota, Dobrna, Novo Celje, Petrovče, Polzela, Šoštanj, lo-polšica, Štore, Kozje, Bistrica ob Sotli, Vransko, Šentjur pri Celju, Radeče pri Zidanem mostu, Gornji grad, Planina pri Sevnici, Šentvid pri Planini, Žalec. Prebold, Velenje, Polzela (Dom oskrbovancev). Radijske posla je, ki so oddajale program celjskega godalnega orkestra: Celje, Maribor, Ljubljana, Koper, Trst. Zagreb. 31. 1. 1950.: Nastoipili v Ljubljani vsi nagrajenci velikega tekmovanja. (Javna oddaja) 27. 1. 1950.: Maribor (v studiu, polurna odaja) 13. 5. 1951.: Koper (v študiju, polurna oddaja) 18. 1. 1953.: Maribor (javna enourna oddaja) 24. 5. 1955.: Koper (v studiu) 25. 5. 1953.: Trst (koncert v Avditoriju, ves koncert je odda- jala ali snemala radijska postaja) 26. 4. 1954.: Zagreb ( v studiu, 30 minutna oddaja) 23. 5. 1954.: Maribor (v studiu, 40 minutna oddaja) 26. 9. 1954.: Maribor (koncert, javna oddaja) Tekmovanja: 4. 12 1949.: Okrajno tekmovanje v Šoštanju, dosegli smo 87 % viseli dosegljivih točk. 21. 12. 1949.: Oblastno tekmovanje v Celju, ocena 93% ali 37,25 točk od dosegljivih 40 tč. 9. 1. 1950.: Ljubljana, republiško tekmovanje, na katerem je dosegel celjski gradbeni orkester 1. nagrado. 24. 1. 1950.: Beograd, zvezno tekmovanje; ocena: I. mesto. 51. 3. 1951.: Celje, republiško tekmovanje; ocena: 1. mesto: dosegli 92°,o od vseh dosegljivih točk. Subvencije s strani oblasti: V letih 1958—1964 je prejel celjski godalni orkester skupaj 346.000 dinarjev ali nekaj manj kot 50.000 dinarjev letno. Šlandrova nagrada: Kolektiv celjskega godalnega orkestra je 20. 7. 1965 prejel I. nagrado. Dvajset let uspešnega delovanja celjskega godalnega orkestra je za nami! Kakšni so pogledi v bodočnost? Za kulturno sliko Celja kaj malo rožnati. Da bi naše mesto pridobilo stalni poklicni orkester čeprav le mali simfonični, je težko upati vsaj deset ali več let. Ljubitelji glasbe pa si lahko predstavljamo, kako bomo obubožani, če bi zamrl celjski amaterski godalni orkester. Prinašamo nekaj izvlečkov iz pisem in kritik: Anton Neffat, Ljubljana, 20. 1. 1950 (pismo prof. D. Sancinu) .. Poslušal sem koncert celjskega orkestra pod našim vodstvom ob zaključni prireditvi SKUD-ov. Čestitam vam prav iskreno! Krasno ste zadevo opravili. Korajžo, še en korak naprej pa imate prav lep simfonični ansambl. Vam in vašim sodelavcem želim veliko uspehov.« Danilo Švara, Ljubljana, 15. 1. 1950 (pismo prof. D. Sanciuu): »Predvsem Ti od srca čestitam k uspehu, ki si ga dosegel s svojim orkestrom in prosim, da moje čestitke sporočiš tudi orkestru. Čeprav ne poznam orkestrov drugih republik, mislim, da tudi v Beogradu ne boste imeli resnega konkurenta, kar bi bil za Vas lep in velik uspeh. Poslušal sem po radiu — zdelo se mi je mestoma bolj nervozno d ostalem pa še bolj zlito kot v Celju.« Vlado Golob, Maribor, (»Večer« 5. 10. 1954) »... Celjanom je treba priznati, da so iznajdljivi, prizadevni in požrtvovalni, saj je njihov godalni orkester z ozirom na to. da je amaterski, na visoki stopnji. Tehten in resen spored iz predkla-sike, romantike iti moderne so izvajali zelo dostojno in lepo ter želi mnogo odobravanja. Nehote smo pomislili na to, da bi bilo dobro, če bi kaj takega zmogel tudi Maribor in bi tako sčasoma morda prav z godali pomagal našemu orkestru Mariborske filharmonije, ki bi bil te pomoči potreben. Celjskim gostom se za njih obisk lepo zahvaljujemo.« Vlado Golob, Maribor (»Večer« 14. 11. 1955): ...»Že samo dejstvo, da deluje ta orkester — edini v Sloveniji — že deset let, in to v težkih pogojih amaterstva je za orkester, vodstvo in društvo veliki uspeh. Tako delo terja veliko požrtvovalnost članstva in neizmerno potrpežljivost vodstva in to zlasti v teh letih, ko je bil vsakdo med nami več kot zaposlen pri obnovi in izgradnji naše domovine. In vendar so Celjani vztrajali, si nabirali lovorike in sedaj pridobili še novo z velikim uspehom tega simfoničnega koncerta, ki so ga vestno pripravili in zelo lepo izvedli. Prvi in glavni pogoj za delo takega združenja je sposobno in neumorno vodstvo, ki ga v Celju idealno predstavlja dirigent orkestra prof. Dušan Sancin. Nekaj desetletij deluje ta priznani violinski vzgojitelj v Celju, dolgi vrsti ljudi je dal osnovno znanje v glasbi, in jim vcepil ljubezen do te plemenite umetnosti. Prav pretresljivo je bilo videti že odrasle može poleg dečkov in deklic, ki se vsi enako predano trudijo, da b.i posredovali sebi in drugim bogastvo iz glasbene zakladnice in so skoro vsi bivši ali sedanji gojenci prof. Sancina. To so bogati sadovi, k.i jih lahko pri nas le redko kdo uživa. Dvakrat na teden se sestajajo po napornem celodnevnem delu člani orkestra k vajam, zato bi bilo krivično primerjati tehnično raven izvedbe z onim pri poklicnih orkestrih. Toda ali je tehnična dospelost, za katero današnji svet tako hlepi, res najvišja blagodat? Ali se ne sprevrže mnogokrat v gol artizem, ki sicer ne izključuje napake, ki pa vendar poslušalcu ne seže v listi najgloblji kotiček, kamor ne seže nobena druga umetnost? Celjani so odigrali ves spored s takim žarom iti zavzetostjo, da so prepričali vse poslušalce v polni dvorani, takoj je bil ustvarjen pravi »trikotnik stika«: skladatelj — izvajalec — poslušalec — skladatelj. To je pa tisti veliki uspeh, ki si ga pravi glasbetiik edino le želi in ta bo tako orkestru kot dirigentu močna vzpodbuda v nadaljnjem plodnem delu.« Vlado Golob, Maribor (»Večer« 17. 4. 1959): »Celje z a zdaj še nima pogojev za ustanovitev poklicnega orkestra, s katerim je mogoče doseči višji tehnično izvajalsko raven, pač pa imajo Celjani izreden smisel za plemenito amatersko delo; to terja sicer od sodelujočih, ki jih poklicno delo močno okupira, veliko žrtev in samopremagovanja, nudi jim pa pravo notranje zadovoljstvo in obogatitev, ki je resnični cilj vsake umetnosti.« ... . . . koncert je pripravil (kdor tega ni poskusil, ne ve. kakšen trud je za to potreben) in uspešno dirigiral prof. Dušan Sancin. Neposredno je prav njegova osebna zasluga, da ta požrtvovalni celjski orkester dela tako uspešno o težkih pogojih amaterizma, saj je priznani in ugledni violinski pedagog že mnogo let duša vsega celjskega instrumentalnega življenja in je zato tudi najbolj poklican, da to delo opravlja .. .« Pričujoči oris je nastal iz zapisov v arliivu celjskega orkestra. Za atke se zahvaljujem prof. Dušanu Sancinu. CELJSKI ZBORNIK 1965 MILAN BOŽIČ DESET LET RADIA CELJE D ne 18. septembra 1954. leia se je prvič oglasil celjski radio. Prvič so šle s pomočjo šibkega, komaj petdesetvatnega oddajnika v celjski eter besede domačega radia. Rojstvo Radia Celje je spremljal zbor štajerskih partizanskih brigad na Ostrožnem pri Celju. Začetki so bili skromni, zato pa ni manjkalo navdušenja in pripravljenosti, da se ta skromna radijska postaja razvije v pomembno sredstvo za informiranje občanov in za komuniciranje. Prvim oddajam, ki so trajale po največ pol ure na dan, so sledile enourne in v določenem obdobju celo daljše, zlasti takrat, ko je bilo naročenih več žel j in pozdravov poslušalcev. Ko je bil postavljen in urejen antenski stolp na Golovcu ter nameščen dvaikilovatni oddajnik, se je krog poslušalcev znatno razširil. To dejstvo je zahtevalo tudi popestritev radijskega sporeda. Radio Celje je ustanovil takratni Mestni ljudski odbor v Celju, ki je odobril tudi potrebna finančna sredstva, da bi zagotovil nemoteno delo te nove ustanove. Po dveh letih samostojnega dela je postal Radio Celje relejna postaja Radia Ljubljane. Pod tem okriljem je delal vse do 30. junija 1962. leta, ko je prešel v okvir Časopisnega podjetja »Celjski tisk«. Pod okriljem tega podjetja je tudi pričakaT desetletnico svojega dela. Pozneje so nastale določene organizacijske spremembe. Tako je delavski svet podjetja »Celjski tisk« sprejel 12. oktobra 1964. leta sklep, da se radijska postaja izloči iz podjetja. Sklep je utemeljil z dejstvom, da skupščina okraja Celje, ki je prevzela ob prehodu celjskega radia pod okrilje Časopisnega podjetja »Celjski tisk« obveznosti, da bo krila denarno razliko med dohodki in izdatki za delo radijske postaje, ni izpolnila pogodbe. J ako se je Radio Celje 1. januarja 1965. leta znašel v okviru novoustanovljenega Zavoda za informativno službo, ki ga je ustanovila Skupščina občine Celje. Za rojstvo in začetek dela celjske radijske postaje imajo poleg članov predsedstva takratnega mestnega ljudskega odbora v Celju in zlasti tovariša Eedorja Gradišnika največ zaslug, njen prvi direktor Risto C iajšek, prvi predsednik upravnega odbora Igor Ponikvar. prvi urednik radijskega programa Milan Božič, prvi tehnik Alojz Berton-celj itd. Med dolgoletne aktivne sodelavce in tvorce celjske radijske postaje sodijo še: Peter Božič (bil je dolgoletni upravnik). Edi Goršič (glasbeni urednik), in drugi oblikovalci programa, prav tako pa tudi napovedovalci, zlasti Nuša Marušičeva in oni iz vrst celjskega gledališča (Nada Božič-Belakov a, Sand i in Marjanca Krošl) itd. Seznam sodelavcev pa s tem še ni končan, saj obsega še vise člane samoupravnega organa, dopisnike in druge, ki so kakor koli. tudi v tehničnem pogledu, sodelovali pri prvih in naslednjih oddajah. V času, ko je Radio Celje delal kot relejna postaja Radia Ljubljane, je uredništvo te postaje vodil Srečko Pratnemer. Med stalnimi novinarji je bil tudi pokojni Mile lršič in nekaj časa še Drago Ham. Prvi skromni prostori Radia Celje so bili v prvem nadstropju takratnega sedeža Mestnega ljudskega odbora, to je v zdravstvenem domu ob Gregorčičevi ulici. Po nekajmesečnem delu v eni sami sobici je dobil v pritličju istega poslopja dva prostora. Tu je delal Radio Celje vse do 15. februarja 1965. ko se je preselil v tretje nadstropje starega trakta Narodnega doma. Desetletnico dela je kolektiv Radia Celje počastil na skromni proslavil (19. septembra 1964. leta v mali dvorani Narodnega doma), na kateri je takratni glavni urednik ekonomske enote informacije pri C P Celjski tisk. Rudi Lešnik, med drugim ugotovil: »Lahko rečemo, da je bilo rojstvo cel jskega radia vsaj za naše mesto resnično pomemben dogodek. Radio Celje je začel svojo pot vedro, optimistično in ni bilo vprašanja, kako se bo razvijal, kdo bo dajal in ustvarjal pogoje za nemoteno delovanje. Vsebinsko se je radio uspešno razvijal. Med občani je njegova veljava vse večja in potrebe po obveščanju rase jo iz dneva v dan. Dokaz za to je tudi razmerje med govornim in glasbenim delom oddaj, ki se je bistveno spremenilo v korist govornega. Radio Celje je s svojo dejavnostjo nedvomno opravičil svoj obstoj, iu ustanoviteljem, entuziastom, ki so se zan j zavzeli z v semi silami, je to tudi največje zadoščenje.« Na proslavi pa je spregovoril tudi takratni predsednik Občinskega odbora SZDL Celje. Marjan Ravnikar, ki je med drugim ugotovil: »V današnjem intenzivnem gospodarskem, predvsem pa družbenem življenju, si je nemogoče zamisliti Celje brez lastne radijske postaje. Naš občan hoče preko radia spoznati življenje, ga spremljati in komentirati. Želi si informacije od tod. Zdi se mi in to moram povedati tudi na tem mestu, da bi bila kulturna sramota, da bi bila družbena sramota, če bi še v bodoče morali razmišljati, ali je potrebno imeti v današnjem času in v mestu kot je Celje, industrijsko razvitem mestu, takšno institucijo, kot je radio.« Optimizem, ki je navzlic kritičnemu stanju vel s proslave desetletnice Radia Celje, je vendarle našel trdna tla. Ustanoviteljstvo nad Radiom Celje je namreč prevzela Skupščina občine Celje in tako zagotovila tej ustanovi nadaljnje delo. Značilno za desetletno delo celjskega radia je tudi to. da je skozi vso to dobo ostal zvest svoji začetni programski usmeritvi. Četudi so bile določene spremembe, dopolnitve in podobno, je programska struktura ostala ves čas skoraj takšna, kot je bila na začetku in v prvih letih. Radio Celje posreduje svoj program že ves čas na srednjem valu 202 metra oziroma v zadnjih letih na UKV omrežju 97 MHz. Redni čas lokalnih oddaj je ob delavnikih od 17.00 do 18.00 ure. ob nedeljah pa od 12.00 do 15.00 ure. Oddaje celjskega radia dobro slišijo na območjih celjske, žalske, šentjurske, laške ter deloma konjiške in mozirske občine, zadovoljivo pa tudi v velenjski in še izven starega območja celjskega okraja. V sporedu celjskega radia so vsekakor najvažnejše naslednje govorne oddaje: celjska kronika ali drugače rečeno domača poročila, ki so na sporedu vsak delavnik, zatem obvestila ter nedeljski pogovori s poslušalci. Dolgoletno stalno mesto imajo tudi spomini iz partizanskega življenja, krajše literarne in podobne oddaje, ki so na sporedu na koncu nedeljskih oddaj. Nekajletno tradicijo imajo mladinske oddaje ob torkih, zatem oddaje »V galeriji kulturnih in zgodovinskih spomenikov«, turistične oddaje, športni pregledi, desetminutni po-menki z zdravniki itd. Izredno hvaležne in pomembne so različne reportaže, potem radijska univerza, šola za starše in podobno. Značilne pa so tudi stalne rubrike. Tako ponedeljkovo kroniko že dolga leta izpopolnjuje tedenski filmski pregled. Začetnik kritičnih pregledov filmskega repertoarja je bil tovariš Slavko Belak. Ob torkih je v kroniki kulturni obzornik, ob sredah prometna kronika, ob četrtkih pa zapisi iz dnevnika Slovenskega ljudskega gledališča v Celju. Pomembno mesito so imeli oziroma imajo nedeljski utrinki, potem oddaje »za vsakogar nekaj« itd. Povsem razumljivo je, da je Radio Celje z vso pozornostjo spremljal pomembne politične akcije kot volitve, razpravo o ustavi itd. Za izredne oddaje ob katastrofalni poplavi 25. oktobra 19(>4 je sprejel posebno priznanje. Znani so za tem izredni pozivi prostovoljnim krvodajalcem. saj so v celjski bolnišnici mnogokrat prav po zaslugi celjskega radia rešili življenje težkim ponesrečencem. V takih primerih je Radio Celje ne glede na dan in uro pozval krvodajalce k oddaji življenjske tekočine. Ob drugih ima svoj stalni prostor oddaja »naši poslušalci čestitajo in pozdravljajo«, zatem oddaje, v katerih se predstavljajo domači vokalni in instrumentalni ansambli itd. Tehnična oprema Radia Celje je zastarela in, že dolgo vrsto let problem, ki najbolj tare vse sodelavce. Zato je nadomestilo dotrajanih aparatur trenutno prva naloga radijskega kolektiva. Dejavnost radia Celje v zadnjih letih kaže tudi statistični pregled lastnega programa (v urah). leto skupaj vseli ur govorni del glasbeni del 1961 1962 1963 1964 330.30 337.59 334.59 348.54 93.25 100.00 125.26 140.16 257.05 237.59 209.33 208.38 Iz razpredelnice je očitno, da se v skupnem številu oddajnih ur veča delež govornega programa na račun glasbenega. To je tudi povsem razumljivo, saj je naloga lokalnih radijskih postaj bistveno drugačna od vloge matičnih. V radijskih sporedih lokalnih postaj prevladujejo govorni programi, poročila in drugi sestavki, ki podrobno seznanjajo občane s posameznimi dogajanji, ki jih komentirajo itd. Seveda pa takšna vsebinska sprememba terja tudi večji delež stalnih sodelavcev, več pisanja in več napora. Če bi na primer zbrali ves material govornih oddaj v celjskem radiu 1964. leta in ga uredili na papirjih formata 21X30 cm, bi dobili knjigo, ki bi obsegala nekaj nad 2.800 strani. In perspektiva? Vsekakor številčna okrepitev skromne redakcije in kolektiva ter podaljšanje lastnega programa na dve uri na dan. Radio Celje je praznoval desetletnico svojega dela na pragu hvaležnih izkušenj in novih načrtov. Slednji pa sodijo v novo obdobje, ki se je šele začelo in ki obeta nove napore in uspehe. CEL J S K I ZBORNIK i 0 fe 5 GUSTAV C.ROBELMK K PETLETNICI ADMINISTRATIVNE ŠOLE V CELJU Vzačetku julija 1965 je poteklo pet let, kar je tedanji občinski ljudski odbor mesta Celja na predlog sveta za šolstvo ustanovil administrativno šolo. Predlog o ustanovitvi so predlagatelji naslonili na resolucijo zvezne ljudske skupščine o izobraževanju strokovnega kadra1, ki je priporočila odpiranje novih strokovnih šol. »ki bi čim hitreje in čim popolneje usposabljale znatno številnejše in kvalitetnejše kadre za sodobno organizirano gospodarstvo in družbene službe.« K ustanovitvi administrativne šole so predlagatelje vodili ekonomski in socialni razlogi. Ekonomski, ker so po anketi sveta za šolstvo potrebovali v celjskem okraju v naslednjih petih letih okoli 150, takoj pa okoli 50 ljudi, izobraženih za administrativno-upravna dela, socialni pa, ker znatnemu številu ženske mladine, med njimi mladine socialno prizadetih družin in oirok padlih borcev ter žrtev fašističnega nasilja, zaradi omejenih možnosti za vpis v tedanje šole druge stopnje, ni bilo mogoče nadaljevati z rednim šolanjem. Seveda tudi novoustanovljena administrativna šola ni mogla niti iz objektivnih niti iz subjektivnih razlogov (prostori in učni kader) sprejeti vseh intere-sentk. Sprejela je 180 dijakinj od 204 prijavljenih. (Kasneje so 4 odpadle). Od sprejetih je bilo 50 dijakinj iz Celja, 22 iz drugih krajev celjske občine, 117 iz ostalih občin, celjskega okraja, II pa iz krajev izven celjskega okraja; v odstotkih 29% z območja celjske občine, 64% z območja zunaj celjske občine, toda še z območja celjskega okraja, 7% pa od drugod. Šola je torej že ob ustanovitvi postala »okrajni« vzgojno-izobraževalni zavod, ki mu ni veljala le skrb celjske občine, temveč tudi skrb ostalih občin celjskega okraja. Vendar je od vseh občin tedanjega celjskega okraja prevzela glavni delež vzdrževalnih stroškov v letu ustanovitve le celjska občina, medtem ko so se od ostalih občin odzvale z direktnimi dotacijami šoli le občine Žalec, Mozirje in Šoštanj ter Laško.2 Šola je dobila prostore v pritličju celjske gimnazije — 3 učilnice in I sobo za šolsko upravo. V takih razmerah šola s 5 oz. 6 oddelki ne bi mogla — kljub pouku v dveh izmenah - trajno delovati, zato ji je bilo na predlog zavoda za prosvetno-pedagoško službo dodeljeno šolsko poslopje bivše vajenske šole za kovinarsko stroko v Gaberju, na Dečkovi cesti št. 1. Kljub temu. da nudi poslopje 5 učilnic, 2 upravna prostora. 2 delovna kabineta ter skromno enosobno stanovanje za hišnika. pomeni tudi ta preselitev le začasno rešitev-. Enako začasno rešitev bi predstavljala tudi vsaka druga preselitev, če ne bi omogočila samo enoizmenskega tj. dopoldanskega pouka. Po dosedanjih izkušnjah in razvojnih tendencah bi šola potrebovala za osnovno, pedagoškim načelom povsem ustrezno vzgojno-izobraževalno delo minimalno 8 učilnic, od teh 6 učilnic za teoretični pouk in 2 strojepisnici za pouk strojepisja, 5 drugih delovnih prostorov (delovni kabineti, knjižnica, mladinska soba), 2 upravna prostora ter pritikline vključno z garderobo in šolskim igriščem. Ta zahteva seveda ni identična z zahtevo po novi šolski gradnji, bila bi pa uresničljiva s preselitvijo v ustreznejše večje šolsko poslopje. Taka rešitev, ki jo podpira tudi zavod za prosvetno-pedagoško službo, se ponuja z izselitvijo tehniške šole iz sedanjega šolskega poslopja, ko bo zanjo zgrajeno novo poslopje.3 Predvidevajo, da bi ta preselitev bila možna neposredno pred začetkom šolskega leta 1968/69.4 V petih letih delovanja je šola dala štiri letnike absolventov, kakor ponazarja naslednja tabela: Šol. leto vpisa Število vpisanih Zaključno šol. leto Število absolventk od % vpisanih 1960/61 176 1961/62 95 53 1961/62 62 1962/63 59 63 1962/63 50 1963/64 59 78 1963/64 75 1964/65 43 57 1964/65 78 1965/66 ? ? Skupaj 441 214 70 Z dodatno dejavnostjo, ki jo je šola namenila strokovnemu izobraževanju in spopolmjevanju odraslih5 je dala šola do junija 1963 še naslednje število absolventov: — iz oddelka za že zaposlene 52 — iz oddelka za dopisno šolanje 31 — iz višjega administrativnega tečaja 25 Materialno skrb za šolo v preteklem obdobju ponazarja naslednja tabela: Leto 1961 1962 1963 1964 1965 Število rednih učencev 199 100 114 133 160 Letna dotacija sklada za šolstvo 9.139.721 10.149.348 9.229.015 12,629.672 21.984.312 Na učenca v 000 din 46 101 81 95 137* Vendar je bilo na učenca izdanega več denarja, kakor kaže gornji račun, kajti z udeležbo sredstev, ki jih je ustvarila šola z razširjeno dejavnostjo ali pridobila z lastno iniciativo, je bilo dejansko planirano izdano 9,712.947 15,667.578 13,682.318 14,611.038 25,575.000 na učenca v 000 din 49 157 120 110 160 v % več 6,5 55.4 34.2 11,3 16,7 kar pomeni, da si šolska skupnost tudi sama prizadeva dvigati mate-alni standard šole in s tem tudi bol jše učnovzgojne razmere in osnove. Z ustanovitvijo administrativne šole je torej dobilo Celje in njegovo zaledje eno strokovno šolo več. Toda še po petih letih obstoja njen status v šolskem omrežju Celja ni povsem jasen. Šola se uvršča med »strokovne šole« v smislu čl. 5 splošnega zakona o šolstvu,6 ki določa v sistemu vzgoje in izobraževanja kot drugostopenjske šole le gimnazije in strokovne šole. Statistična služba je še do konca šolskega leta 1962/63 prištevala šolo med »tehnične in njim ustrezne strokovne šole za gospodarstvo in družbene službe« v skupino šol »za drug strokovni kader (Zdravstvene, Administrativne)«,7 od konca šolskega leta 1963/64 pa med poklicne šole (vajenske šole in šole s praktičnim poukom) in sicer v skupino šol »za drug strokovni kader (administrativne, nižje medicinske)«.8 Zavod za prosvetno-pedagoško službo v Celju je uvrstil šolo v šol. letu 1961/62 za skupino »Srednje šole« (gimnazija, učiteljišče, ekonomska šola, tehniška šola in šola za zdravstvene delavce) v skupino »Strokovno šolstvo« med »ostale«, ki so kmetijska šola Šentjur, poljedelsko-hmeljarska šola Vrb je in vrtnarska šola Celje.9 Enako — po razpravi o minimalnih zahtevah in drugih pogojih za verifikacijo osnovnih vzgojno izobraževalnih dejavnosti — v šol. letu 1962/63 pod »ostale strokovne šole« in prav tako — po zadnjem poročilu zavoda za prosvetno-pedagoško službo za šol, leto 1963/64 — le da pod naslov »Poklicne šole«.10 Tako se organizacijska in učno- * Zaradi višjih osebnih dohodkov V teh in nadaljnjih zneskih niso upoštevane namenske dotacije za velika popravila šolskega poslopja. vzgojna problematika administrativne šole v Celju obravnava hkrati z »ostalimi strokovnimi šolami«, dejansko z bivšimi vajenskimi šolami za trgovino in gostinstvo, za industrijo in kmetijstvo. Očitno je, da je na tako uvrstitev vplivalo trajanje učne dobe, ki znaša na administrativni šoli »le« dve šolski leti. čeravno že resolucija zvezne ljudske skupščine o izobraževanju strokovnih kadrov z dne 4. 6. 1961 odpravl ja prakso sistemiziranja šol po dolžini šolanja, uvaja pa prilagajanje šol zahtevam profilov strokovnega kadra in tako via facti klasifikacijo po vsebinski sorodnosti vzgojno-izobraževalnih procesov šol. Po takem kriteriju sodi administrativna šola ne glede na dolžino trajanja šolanja — k ekonomskim šolam. Za pravilnost tega stališča govori med drugim tudi tendenca k oblikovanju ekonom sko-administra-tivnih šolskih centrov drugod v Sloveniji (Ptuj, Kranj, Koper)11. Pričakujemo, da bo nejasnost dokončno odpravil posebni zakon o strokovnem šolstvu, ki se pripravlja.12 Reformna prizadevanja v strokovnem šolstvu so med tem časom sprožila tudi vprašanje trajanja učnovzgojnega procesa na administrativni šoli. Trenutno najpopularnejši predlog se zavzema za dvoletno in posebej za štiriletno administrativno šolo. Dvoletna administrativna šola naj bi vzgajala pomožni administrativni, zlasti steno-daktilografski kader, štiriletna pa vodilni administrativni, oziroma srednji a d i n in i s t r a t i v n o - u p r a v n i kader.13 Naši pogledi na to vprašanje so znani.14 Upravičenost štiriletne administrativne šole, se pravi šole, ki bi nudila obsežnejše in temeljitejše znanje za zasedbo delovnega mesta bodisi v poslovni, bodisi v javni upravi, izhaja že iz golega statističnega podatka, da v občinskih upravah 63 občin Slovenije 1200 upravnih delavcev nima srednje strokovne izobrazbe. Toda priprave republiškega zakona o strokovnem izobraževanju, zlasti pa priprava zveznega dokumenta o vzgoji in izobraževanju, posebej o sistemu drugostopenjskega izobraževanja, odpirajo nove poglede na mesto administrativne šole v sistemu strokovnega izobraževanja, predvsem pa na dolžino učnovzgojnega procesa. Zvezni predlog namreč predvideva po končani osnovni šoli še dve leti »pripravljalnega« izobraževanja na dvoletni politehnični šoli. To izobraževanje naj bi bilo organizirano v tri smeri: v industrijsko stroko, v kmetijsko stroko in v terciarne ter kvartarne dejavnosti. Šele temu dvoletnemu strokovnemu izobraževanju v tej ali oni smeri, bi sledilo ožje, specialno strokovno izobraževanje, ki bi glede na zahteve poklicev trajalo eno do dve leti.15 V tako reformiranem sistemu drugostopenjskega izobraževanja izgublja na pomenu zamisel o posebnih dvoletnih in posebnih štiriletnih administrativnih šolah ter ostaja vprašanje organizacije učnovzgojnega procesa na administrativni šoli še naprej nerešeno. Zmanjšanje poslovnih stroškov*, ki ga narekuje nov gospodarski sistem, vidimo med drugim tudi v krčenju in poenostavljanju administracije. Prenekateri vidijo v administraciji le skromne strojepiske in drug pisarniški kader v ožjem pomenu besede. Toda ali res pomeni administracija samo pisarniškega delavca za pisalnim strojem in dikta- fonom, ob delovodniku in pri kartoteki kot edino »neproduktivno delovno silo?« V strokovni literaturi in v slovarjih je administracija prvenstveno sinonim za upravo, upravljanje, upravno oblast, v gospodarski organizaciji pomeni »uslužbence« za razliko od neposrednih proizvajalcev, nazadnje pa »ves profesionalni strokovni in tehnični aparat, ki sodeluje in pomaga pri delu vsem organom oblasti vključno organom državne uprave«.15 Iz tega izhaja, da ima priporočilo zvezne skupščine delovnim organizacijam v gospodarstvu, da »z bolj racionalno organizacijo svojih poslov zmanjšajo izdatke za lastno administracijo« ter predstavniškim organom vseh družbenopolitičnih skupnosti, da »zavro financiranje administrativnih funkcij družbenopolitičnih skupnosti«, na umu razen »administratorjev« tudi upravno-prav-ne delavce, vse stopnje raznih referentov, komercialistov in inšpektorjev pa sekretarjev in njihovih pomočnikov. Vsega tega in podobnega kadra pa dvoletna administrativna šola ne vzgaja. Zato se ponuja misel, da postaja naziv administrativna šola neprimeren, ker se besedi administracija prav v novem gospodarskem sistemu vrača pravi pomen. Glede na namen šole, ki je, da vzgaja pisarniški kader, bi bil primernejši naziv birotehnična šola. S tem nazivom bi se približali vzgojno-izobra-ževalnim zavodom ostalih naših republik, v katerih se bodisi v okviru ekonomskih (Srbija) bodisi upravnih šol (Hrvatska, BiH, Makedonija) ali pa v samostojnih šolah (Birotehnička škola. Zagreb) poučujejo biro-tehnika oz. birotehnični predmeti (däktilografija, stenografija, pisarniško poslovanje, korespondenca). OPOMBE 1 Ur. 1. FLRJ št. 25-1960. • Laško je v letu 1960 prispevalo din 72.500, — Šoštanj 99.733, — Mozirje 54.000, — Zalee pa do konca šolskega leta 1960/61 din 500.000, — obenem pa je materialno podpiralo dislocirani oddelek AS v Žalcu; o tem beri G. G. Administrativna šola v Žalcu. Savinjski zbornik 11. Žalec 1965, str. 310. 3 Zavod za prosvetno pedagoško službo Celje. Poročilo za šolsko leto 1963/64. Celje 1964. Str. 111. 4 Zavod za prosvetno-pedagoško službo Celje. Sedemletni načrt razvoja šolstva 1963/64 — 1969/70. Osnutek. Celje, decembra 1964. Str. 49. 5 Beri G. G. O strokovnem spopolnjevanju pisarniškega kadra na administrativni šoli. Celjski zbornik 1963, str. 303. 6 Ur. I. SFRJ št. 4-1964. 7 Po obrazcu S-S/K Zavoda SR Slovenije za statistiko. 8 Po obrazcu S-R/K Zavoda SR Slovenije za statistiko. 9 Zavod za prosvetno-pedagoško službo Celje. Poročilo za šolsko leto 1961/62. Celje, julij 1962. 10 O. c. str. 107 in si. 11 O tem beri tudi G. G. Perspektive v izobraževanju administrativnega kadra. Celjski zbornik 1961, str. 507. 12 Teze za zakon o strokovnem izobraževanju (Izdal republiški sekretariat za šolstvo SRS novembra 1964) navajajo, da se za strokovne šole štejejo poklicne šole, tehniške in tehniškim šolam ustrezne šole ter umetniške šole, ki morajo za svojo dejavnost izpolnjevati določene minimalne organizacijske, materialne in kadrovske pogoje. Da hi izraz poklicna šola ne bil le drugo ime za vajensko šolo in ker so poklici, ki ustvarjajo dobrine in poklici, ki opravljajo storitve, je učni zbor AŠ v razprav i o omenjenih tezah predlagal delitev poklicnih šol v obratoone poklicne šole. ki vzgajajo kader za produktivne poklice (kovinarji, rudarji ud.) in v katerih se del šolanja obvezno odvija v tovarniških ali v lastnih delavnicah, ter v splošne poklicne šole, ki vzgajajo kader za terciarne 111 kvartarne dejavnosti. tj. trgovski, ekonomski, upravni, birotehnični. medicinski ipd. kader. (Dopis AŠ št 6-46/1-1964 /. eine 2^/11-1964 republiškemu sekretariatu za šolstvo süss. 13 Drago Christof, O razvoju administrativne sole, njenem pomenu m mestu v našem sistemu strokovnega izobraževanja. Referat na ustanovnem obenem zboru skupnosti AŠ SRS 16. decembra 1964. 14 Beri C-. G. Šolanje administrativnih kadrov. Celjski zbornik 1964. stir. 289. 15 Slovenski pravopis 1962; Stanko Bune. Slovar tujk: Enciklopedija leksi-kografskog zavoda; Privredni leksikon. Informator Zagreb 1961: beri tudi F ran i o Peric. Pogledi na pojem »administracija«. Ekonomska revija: Ekonomski zbornik. Ljubljana 1956. CELJSKI z B O H X I K 196 5 JURČE VREZE RAZVOJ IN RAST MLADINSKEGA PEVSKEGA FESTIVALA V CELJU -Prvi poskus širjenja in združevanja mladinskih zborov je bil že v letu 1946. ko se je po predhodnih okrajnih revijah 29. VI. 1946 zbralo v Celju 3000 mladih pevcev ob »Prazniku mladinske pegmi«. To delo pa se iz objektivnih in subjektivnih vzrokov ni nadaljevalo sistematično in kontinuirano. Šele v letu 1958 je bil ponovno prirejen iz istih nagibov v merilu celjskega okraja mladinski festival, ki je zajel in zbral v skupnem zboru 4500 mladih pevcev. Ta festival je razgibal vso Slovenijo. Ustanavljati so se začeli novi mladinski zbori, prirejati občinske in okrajne revije mladinskih zborov po vsej Sloveniji. Tako se je v letu 1960 spontano razrasel v republiški festival, ob katerem je sodelovalo na občinskih in okrajnih revijah 605 zborov z 31.148 pevci. O samem festivalu. ki je zbudil pozornost po vsej državi, so bile izrečene mnoge laskave ocene iin priznanja najvišjih kulturnih, glasbenih in političnih forumov. Predsednik Zveze komponistov Jugoslavije tov. Zlatic je napisal za Celjski tednik: »Mladinski pevski festival v Celju je proti vsakemu pričakovanju uspel tako kuIturno-poMtično, kakor tudi manifestacijsko in organizacijsko. Na tem festivalu smo videli predvsem sadove letošnjega dela otroških in mladinskih zborov, ki jih je MPF v okrilju Zveze Svobod in prosvetnih društev razgibal v trajno in sistematično delo. Zajeti 30.000 otrok in mladincev v tako gibanje ni sanno organizacijski uspeh, marveč predvsem kulturno politično dejanje, ki usmerja delo šolske in izvenšolske mladine na področju, na katerem naša mladina že sedaj žanje zadovoljive uspehe«. Glasbeni kritik Dušan Plavša iz Beograda pravi v izjavi za CT: »Težko je reči, katera stran takšnih festivalov je važnejša, ali vzgojna, aktivizatorska ali kulturno-glasbena Celjski mladinski festival je obdržal kontinuiteto akcije, začeto pred nekaj leti. Zdaj vidimo, da postaja to tradicija, da pomaga ena republika drugi, da se je kontinuiteta zborovskega petja obdržala, da ne čakamo več na organizatorje v zveznih aktivih. Organizatorji celjskega festivala so delali brezhibno, tako da so vsi udeleženci in gostje doživeli festival kot praznik. Kakovost nastopajočih zborov je takšna, da lahko gremo od tod varno naprej in navzgor.« Znani dirigent Marjan Zuber iz Varaždina pravi v izjavi za CT: »Dostikrat smo slišali neutemeljeno mnenje, da naša mladina nima smisla za zborovsiko petje in da se je to petje preživelo. MPF v Celju jasno kaže, kolikšen kapital, moč, kolikšen smisel za lepoto in plemenito disciplino, za glasbo preveva našo mladino, njene vnete lin požrtvovalne vzgojitelje. Poudarjam zlasti veliko vzgojnopolitiično in etično — estetsko moč, ki odseva iz tako popolne organizacije. Ta festival je v marsičem v zor vsemi in daje vzgled po moči, s katero je razgibal vso Slovenijo. To kar se ni posrečilo mnogim strokovnjakom oziroma strokovnim organizacijam, se je posrečilo Mladinskemu pevskemu festivalu pod okriljem Zveze Svobod«. Naslednji festival v letu 1961 je svoje delo še razširil in poglobil. Tako smo k sodelovanju vabili že zbore iz vseh republik in zamejstva. Število mladinskih zborov v Sloveniji pa je občutno naraslo. V letu 1961 je sodelovalo na občinskih in okrajnih revijah mladinskih zborov že 844 mladinskih zborov z 42.934 pevci, kar je za 239 zborov in 11.786 pevcev več, kot v letu 1960. Poleg tega se je že dvignila tudi kvaliteta. Ta festival je vplival tudi na ostale republike, po katerih so se začeli ustanavljati mladinski zbori, v NR Hrvatski pa so organizirali v letu 1962 po celjskem vzoru sektorske in republiško smotro mladinskih zborov Hrvatske. V letu 1963 se je mladinski pevski festival zopet razširil. Število pevcev v Sloveniji je ostalo skoro isto, pač pa se je občutno dvignila kvaliteta in javno delovanje zborov. Mladinski zbori so nastopili v letu 1963 na šolskih prireditvah 2.398-krat, zelo pa so se uveljavili že tudi na javnih prireditvah za širše občinstvo, saj so sodelovali na takih prireditvah kar 1325-krat. Na te prireditve so vnesli ti zbori svežino, iskrenost in prisrčnost, kakor tudi polno mladostne vedrine in zanosa. Tudi v vseli ostalih republikah se je začelo intenzivnejše delo z zbori in tako so sodelovali na tem festivalu zbori iz vseli republik. Festivala 1963 so se udeležili že tudi inozemski glasbeni pedagogi (bolgarski, poljski, avstrijski, nemški). Dr. Felix Oberborbeck, podpredsednik nemške pevske zveze je v revijah »Musica« iu »Kontakte« zapisal med drugim: »Kar je zbudilo pozornost nepristranskega poslušalca iz Zvezne republike, je bila presenetljivo visoka raven glasbenih dosežkov, ki so jo pokazali tudi pevci z manjših podeželskih šol. Predvsem je bila vidna tudi za naše pojme izredna disciplina. Vzoren je bil prihod in odhod zborov, ki je potekal hitro in pogosto med bučnim odobravanjem poslušalcev. Zaradi česa lahko zavidamo pevcem in pevkam jugoslovanskih republik: zaradi naravne muzikalnosti njihovih mladih članov, zaradi bližine pesmi in plesa, zaradi njihovega prirojenega ritmičnega čuta. K temu zgovoren primer: med radijskimi zbori in zbori nekaterih pode- želskih šol je bilo večkrat komaj čutiti razliko. Pelješ se zamišljen domov in pomisliš, ali ne bodo tam naredili tega, o čemer pri nas samo govorimo, pa ne storimo. Nekaj malega od vsega tega. kar spada v Jugoslaviji k samoumevni vzgoji, bi mogli želeti tudi našim šolam.€ Festival v letu 1965 je nekoliko spremenil obliko. Na vseli dosedanjih so morali slovenski zboni predhodno sodelovati na občinskih in okrajnih revijah. Najboljši zboni občinskih revij so nato sodelovali na okrajnih revijah, najboljši zbori okrajnih revij pa so si pridobili pravico nastopa na festivalu v Celju. V letu 1965 pa je dobil festival tekmovalni značaj in so se nanj prijavili vsi zbori, kii so dosegli določeno raven. Tako se je prijavilo iz Slovenije 23 zborov, iz Srbije 12, iz Hrvatske 5, iz BIH 3, iz Makedonije 2 in iz Črne gore t zbor. Ker je bilo prijavljenih preveč slovenskih zborov, srno organizirali 27. marca 1965 republiško tekmovanje, na katerem je bilo za festival izbranih 7 zborov. Zbore iz ostalih republik so izbrali ali s tekmovanjem ali pa po posebni glasbeni komisiji republiški sveti kulturno prosvetnih organizacij in to iz Srbije 5, iz Hrvatske 2. iz Bosne in Hercegovine 2. iz Makedonije 2 in Črne gore 1 zbor. Zanimivo je, da smo za festival v letu 1963 komaj našli kak zbor v Srbiji, ki bi ga lahko povabili k sodelovanju, leta 1965 pa se jih je prijavilo že 12. Gotovo razveseljiv napredek. (3 tem festivalu so izrekli znani naši in inozemski glasbeni pedagogi mnoge misli in mnenja, ki jih v izvlečku navajam iz festivalskega Biltena: Truda Reich — Zagreb — glasbeni pedagog, urednica revije Muzika i škola. večletna članica ISMF in avtorica mnogih pedagoško glasbenih tlel: Po mom sudu MPF je najvredniji dogacljaj na planu muzičkog od-goja djece i omladine, koji imamo u poslednjih nekoliko godina. Ni jedan seminar, ni jedan kongres niti konferencija ne može nadomjestiti živi dodir s muzikom odnosno muzike s izvocljačima. Zato smatram, da je Celje najeminentniji doprinos napretku muzičkog oclgoja kod nas.« (Iz pisma MPF). Prof. Mladen Pozajic — Sarajevo — jugoslovanski komponist, profesor GA in dirigent sarajevske opere: »Prilikom ovog boravka u Celju osječao sam se kao svaki Jugo-sloven, kad a dodje u uredim, vedru, čistu i prijaznu Sloveniju. No ovoga puta dirnuo me je naročito humani karakter čitavog Mlaclinskog festivala. A laj humani karakter očitovao se u pazljivo odabranim uzvani-cirna, muzičkim pedagozima iz Jugoslavije i susjednih zemalja, i u du-hovitom, a ujedno ganutljivom uključivanju cjelokupne pionirske omladine Celja i u prikazu prekrasnih dostignuča naših školskili horova. A duboku sadržinu dao je festivalu topli naglasak: želja, da ostvarimo radost života i mir medju ljudima.« (Iz pisma MPF). Dt. h. c. Rudolf Schach — Zürich — evropsko priznam! švicarski glasbeni pedagog in pisec mnogih pedagoško-glasbenih del. »kar so dosegli vaši mladi pevci, je napravilo name globok vtis. D a so Slovani po naravi muzikalni, sem že vedel. Da pa pojo vaši mladinski zbori s tako odlično glasovno kulturo in oblikovalno silo, pojo vse na pamet, ubogajo dirigenta na najrahlejši gib, da tako slede njegovi volji in najgloblji vsebini dela, da so s tolikšno pozornostjo pri stvari, da tako fanatično ljubijo glasbo in zastavijo zanjo vse, to je bilo zame vseeno veliko presenečenje. Posamezne storitve smem označiti za popolne. Vi osebno, organizatorji, otroci in mladina, vaši skladatelji, osi zaslužite javno priznanje.« (Iz pisma podpisanemu). Prof. Erzeibeth Szönyi — Budapest — profesorica na F. Lizstovi Akademiji, dobitnica »Erkleve« nagrade za kompozicijo, članica predsedstva ISME. Na mnogih mestih sem že pripovedovala o vašem lepem in uspešnem mladinskem festivalu, najprej v Bonnu na 6. zveznem šolskem glasbenem tednu, tli v Budimpešti, in bom pripovedovala povsod, kjer bom, 0 velikih dosežkih mladinske glasbe v Celju. Čestitam tudi vam nad tako discipliniranimi in miizikaličnimi mladinskimi zbori, ki sem jih slišala. (Iz pisma podpisanemu). Zoltan Kodah' — gotovo eden največjih živečih komponistov in glasbeni h p eda gogo v: »Z velikim interesom sem prebral vašo festivalsko literaturo in se veselim vaših, našim podobnih naporov in prizadevanj za dvig mladinske glasbe. Želeli bi tudi na ISME slišati kaj več o vašem delu.« (Iz pisma MPF). Tudi tisk je posvečal takrat festivalu večjo pozornost. Kritične članke o njem so objavili: Delo, Ljubljanski dnevnik, Večer, Celjski tednik,, Primorski) dnevnik, Mladina, Naši razgledi, Grlica, Muzika 1 šikola in Front. Poleg glasbenih prireditev je bila ob vsakem festivalu tudi glasbena razstava. Tako je bila leta 1960. Razstava mladinske glasbene literature in dejavnosti mladinskih zborov Slovenije. 1961. Razstava mladinske glasbene literature, ki je izšla od leta 1945 do 1961 v vsej Jugoslaviji. Razstavljale so vse založbe Jugoslavije. 1963. Razstava narodnih instrumentov Jugoslavije in mednarodna razstava učnih knjig in priročnikov za glasbeni pouk na osnovnih, strokovnih in srednjih šolah. Razstavljene so bile knjige iz: Avstri- je, Bolgarije, Češkoslovaške, Finske, Francije. Madžarske, Nemčije, Poljs'ke. USA, Velike Britanije in Jugoslavije. 1965. Razstava glasbeno-foklorniih motivov Maksi ina Gasparija. Tz materialov teh razstav je zrasla centralna festivalska knjižnica, ki obsega že skoraj 1500 štev ilk. Ob vsakem festivalu je bila izdana festivalska brošura s tehtnimi članki s področja glasbene vzgoje. Poleg tega pa je festival razpisal tri natečaje za kompozicije mladinskih zborov. Nagrajene kompozicije je izdal v 6. zvezkih »Mladinski zbori«. Ob vsakem festivalu je bilo tudi dvodnevno posvetovanje glasbenih pedagogov Jugoslavije. Na posvetovanju so bile obravnavane tele teme: 1960. Stanje in naloge glasbene vzgoje v Jugoslaviji (prof. Slavko Zlatic, predsednik udiruženja kompozitora Jugoslavije). 1961. Glasbena vzgoja mladine (prof. Vojislav 1 lic, Beograd, prof. Marjan Zuber, Varaždin in prof. Fgon Kunej, Celje). 1963. Problemi mladinske glasbene vzgoje (Vlado Golob, Maribor); Aktivna muziička nastava u razredu (prof. Joža Požgaj, Zagreb); Obrazovanje nas ta v nog kadra za nastavu muzičkog odgoja u osnov-uoj školi (prof. Popovič, Beograd). 1965. Problematika glasbenega pouka v osnovni šolli (prof. M. Hasl, Koper); Vloga in pomen mladinskega zbora v okviru glasbene vzgoje (prof. Egon Kunej, Celje: prof. Erzebeth Szönyi, Budapest; prof. llija Hurniik. Praha, prof. Jaroslav Dostalik. Brno, Dr. h. c. Rudolf Sehoch, Zürich, Dr. Felix Oberborbeck, Bremen). Da je bilo mogoče vse to doseči, je bilo potrebno skrbeti tudi za izpopolnjevanje zboirovodskega kadra. Že leta 1945 smo bili mnenja, da nam tega kadra v dovoljni meri ne bo vzgojila nobena šola, zato sem po prvem festivalu leta 1946 organiziral 10-dnevni zborovodski tečaj, ki se ga je udeležilo 40 zborovodij celjskega okrožja. Glavni predavatelj na tem tečaju je bil pokojni France Marolt. To je bil tudi njegov zadnji seminar. Nadaljevanje tega tečaja so mesečni dvodnevni tečaji do leta 1950, ki so se jih udeleževali isti zborovodje, predavatelji pa so predvsem domače moči: prof. Egon Kunej, Boris Ferlrnc: in Jurče Vreze, iz Ljubljane pa dr. Valens Vodušek. To delo se je nadaljevalo tudi po letu 1950, vendar manj redno in načrtno. Novo dobo celjskih zborovodskih tečajev oživi drugi okrajni mladinski festival v Celju 1958. Prvi tak enotedenski tečaj je bil v Velenju 1958, nato v Gornjem gradu 1959, i960, v Crikvenici 1961, 1962 in v Krškem 1963, 1964 in 1965. Vse te seminarje je dotiral in organiziral Okrajni svet Svobod v Celju. Sodelavci in predavatelji na teh tečajih so bili: prof. Egon Kunej, prof. Radovan Gobec, prof. Slavko Mihelčič, ped. svetnik Peter Lipar, Boniis Ferlinc in ped. svetnik Jurče Vreže, poleg teh pa še prof. Zoran Palčok in prof. Božo Palčok iz Zagreba in Ivan Srebotnjak in Andro Štrukelj (iz Ljubljane. Nesporno so li tečaji oblikovali zborovodje in ni le slučaj, da so v celjskem okraju od leta 1958 vsako leto občinske revije mladinskih zborov skoraj po vseli občinah in da so mladinski zbori dosegli tako visok nivo. Na te tečaje je vsako leto prihajalo tudi več zborovodij izven celjskega območja. Zato organizirata MPF in Društvo glasbenih pedagogov - Celje od 24. VI. clo 30. VI. 1966 zborovodski seminar v Velenju, na katerega se je prijavilo že nad 60 zborovodij iz Slovenije in vse Jugoslavije ter zamejstva. I o je ob 20-letnici prvih poizkusov le bežen pregled prispevka Celja k dvigu glasbene kulture in prizadevanj za etično-estetsko rast našega mladega rodu. CELJSKI ZBORNIK 1965 VLADO NOVAK BIBLIOGRAFSKO KAZALO ZA PRVIH DESET LETNIKOV CELJSKEGA ZBORNIKA (1951—1965) V petnajstih letih od 1951 do 1965 je izšlo deset knjig Celjskega zbornika. V njih je objavljenih lepo število prispevkov (skupaj 232), v katerih je z različnih strokovnih stališč, obravnavano povečini celjsko pokrajinsko območje, priroda in ljudje na njej v preteklosti in se-danjosii. Avtorji teh prispevkov so povečini ljudje, ki še danes tu žive in delajo ter pomagajo temu kosu slovenskega ozemlja oblikovati družbeni in duhovni obraz. Razen teh domačih sodelavcev pa je zbornik pritegoval tudi pisce iz drugih pokrajin, ki so raziskovali in obdelovali problematiko celjskega pokrajinskega območja. Ob koncu desete knjige se je uredništvu zdelo primerno to obsežno in vsebinsko raznolično gradivo tudi bibliografsko orisati, da bi s tem ustvarili osnovo za komparativno presojo o vrednosti posameznih prispevkov in celotne vsebine prvih desetih knjig Celjskega zbornika, da bi dobili jasnejšo sliko o vsebinskih sorazmerjih v dosedanjih zbornikih, da bi videli, katera področja raziskovalnega in publicističnega dela so močneje zastopana, katera vprašanja so obsežneje in temeljiteje obdelana in za katera bi bilo treba iskati raziskovalce, da bi jih obdelali v prihodnjih letnikih. Naposled pa ne smemo prezreti tudi praktičnega namena: takole bibliografsko kazalo naj tudi olajša interesentom uporabo vsebine dosedanjih Celjskih zbornikov, da jim ne bo treba prelistavati vseh desetih knjig vsakokrat, kadar bodo iskali posamezne prispevke, oziroma obdelave posameznih problemov. Splošnih bibliografskih podatkov za posamezne letnike Celjskega zbornika ne podajamo podrobno in v posebnem poglavju, ampak kar v tem uvodu navajamo za vsak letnik letnico izida, obseg in naklado, vse druge podatke o urednikih, izdajateljih, tiskarni in podobno pa samo sumarno. 1. letnik nosi letnico 1951. Dotiskan je bil v februarju 1952. Obseg: 271 strani. Naklada: 1500 izvodov. 2. letnik je bil dotiskan meseca avgusta 1957. Obseg: 294 strani. Naklada: 1000 izvodov. 3. letnik je bil dotiskan meseca novembra 1958. Obseg: >24 strani. Naklada: 1000 izvodov. 4. letnik je bil dotiskan meseca decembra 1959. Obseg: 542 strani. Naklada: 800 izvodov . 5. letnik je izšel leta i960. Obseg: 551 strani. Naklada 800 izvodov. 6. letnik nosi letnico 1961 in je posvečen dvajsetletnici vstaje jugoslovanskih narodov (1941—1961). Obseg: 536 strani. Naklada: 800 izvodov. 7. letnik je izšel leta 1962. Obseg: 298 strani. Naklada: 800 izvodov. 8. letnik nosi letnico 1965, izšel pa je v začetku leta 1964. Obseg: 308 strani. Naklada: 800 izvodov. 9. letnik je izšel ob koncu leta 1964. Obseg: 296 strani. Naklada: 800 izvodov. 10. letnik nosi letnico 1965, izšel pa je šele proti sredini leta 1966. Obseg: 468 strani. Naklada: 800 izvodov. Razen teh desetih zbornikov so izšle od leta 1958 do 1960 še štiri posebne izdaje posameznih del. ki so bibliografsko opisane v osrednjem poglav ju tega kazala pod tekočimi številkami 70 a. 70 b, 72 a, 152 a. Uredniki prvega letnika (1951) so bili: Gustav Grobelnik, France Kotnik in Vlado Novak. Izdal ga je Svet za prosveto in kulturo mesta Celja. Od drugega do sedmega letnika (1957 — 1962) sta zbornik urejala line Orel in Gustav Grobelnik. Izdajal ga je Svet za prosveto in kulturo okraja Celje (1957 — 1959), oz. Svet za kulturo okraja Celje (i960 — 1962). Osmi in deveti letnik (1963 — 1964) je uredil uredniški odbor, v katerem so bili: Gustav Grobelnik, Bruno Hartman, Vika Kavčič, Janko Lešničar, Vojko Simončič in Jože Vajdetič. v devetem letniku (1964) pa še Vlado Novak. Oba letnika je izdal Svet za šolstvo, prosveto, kulturo in telesno vzgojo okrajne skupščine Celje. Deseti letnik (1965) je uredil uredniški odbor v spremenjenem sestavu: Anton Erjavec, Gustav Grobelnik. Bruno Hartman, Vlado Novak, Jože Vajdet ič in Marica Zorko. Izdal ga je Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje. Odgovorni urednik vseh desetih letnikov je bil Gustav Grobelnik. Zunanjo opremo za prvi letnik (1951) je oskrbel Jože Kroflič. od drugega do desetega letnika (1957 — 1965) pa je oprema delo arh. Bojana Kovača. Vseh deset letnikov je natisnilo Časopisno podjetje Celjski tisk. Format je ostal vsa leta enak: velika osmerka (17 X 24 cm). Jedro te bibliografske obdelave Celjskega zbornika je KAZALO PRISPEVKOV PO STROKAH. Stroke so razvrščene po mednarodnem sistemu univerzalne decimalne klasifikacije (UDK). Številčne oznake po sistemu UDK so navedene samo v zaglavjih posameznih strok. Vsak prispevek je kot bibliografska enota opisan samo enkrat in uvrščen v ustrezno strokovno skupino. Prispevek, ki sega s svojo vsebino v različne stroke, je uvrščen v tisto strokovno skupino, kamor sodi po najmočnejšem ali najobsežnejšem vsebinskem poudarku, vendar kazalk.. ki bi opozarjale, na katera strokovna področja še sega vsebina posameznih prispevkov, nismo dodajali. V okviru posamezne strokovne skupine so prispevki razvrščeni po abecednem redu avtorjev, dela istega avtorja pa kronološko. Samo v skupini 92 so prispevki razvrščeni po abecednem redu oseb. na katere se biografsko gradivo nanaša. Njihova imena so natisnjena z verzalkami kot značnice nad imeni a\ torjev. Oblika bibliografskega popisa se drži ustaljenih načel osrednje slovenske bibliografske publikacije, Slovenske bibliografije, ki jo za posamezna leta po 1945 izdaja Narodna in univerzitetna knjižnica v Ljubljani. Nahajališče posameznega prispevka je navedeno za naslovom v posebni vrstici. Prva številka pomeni letnico, za njo pa so navedene strani. Vsaka bibliografska enota je oštevilčena z zaporedno številko (v krepkem tisku na skrajni desni strani ob koncu vsake enote). Na koncu je dodano ABEČ EDNO KAZALO AVTORJEV. Za priimkom in imenom av torja so navedene zaporedne številke, pod katerimi je v kazalu prispevkov po strokah uvrščen popolni bibliografski opis vsakega članka. Podrobna imenska in stvarna kazala, ki naj podrobno zajamejo vsebino vseli prispevkov v prvih desetih letnikih Celjskega zbornika, presegajo okvir bibliografske obdelave in segajo na področje dokumentacije. čeprav v najpreprostejši obliki. Morda se bo kdaj pozneje ponudila priložnost tudi za izdelavo in objavo takih kazal, ki bi še bolj olajšala uporabo dognanj in podatkov, objavljenih v Celjskih zbornikih. KAZALO PRISPEVKOV PO STROKAH O SPLOŠNO 0 Kulturna politika. Zborniki Aškerc Anton: (Uvodna beseda v prvem Celjskem zborniku). 1951. 5—6. 1 Orel Tine: (Uvodna beseda v drugem Celjskem zborniku). 1957.7—8. 2 Orel Tine: Ob četrtem Celjskem zborniku. 1959,338—540. 3 0[rel] T(ine): Uredniški zapisek ob petem Cel jskem zborniku. 1960. 348—349. 4 Uredniški zapisek ob desetem Celjskem zborniku. 1965. 465—464. 5 Ziherl Boris: O nekaterih vprašanjih naše kulturne politike v luči programa ZKJ. (Odlomek). 1959, 5. 6 01 Bibliografija Novak Vlado: Bibliografsko kazalo za prvih deset letnikov Celjskega zbornika (1951—1965). 1965, 445— ? Strmšek Pavel: Celjski literarni almanah (llustrovani narodni koledar 1890—1914). 1951, 240—245. 8 Vrabl Alenka: llustrovani narodni koledar 1889—1914. Bibliografsko kazalo z uvodno študijo. 1965,557—391. 9 069 Muzeji Bolta Alojz: Uspehi in obeti Mestnega muzeja v Celju. 1961, 515—515. 10 Najnovejši uspehi razvoja Mestnega muzeja v Celju. 1963, 295—298. ' 11 Pernat Arnold: Beležka o laškem muzeju. 1960. 346—347. 12 Stupiea Anton: Stiplovšek in Posavski muzej. 1965,415—418. ' 13 5 DRUŽBENE VEDE 33 Gospodarstvo Felicijan Justin: Ekonomska utemeljenost celjske Cinkarne in njen pomen za Celje in državo. 1957, 75—91. 14 Lokacija einkovega metalurškega kombinata (Makroekonomska analiza z zaključki za Jugoslavijo in Cinkarno Celje). 1960, 109—191. 15 Markovič Rudi: Problemi hribovskega kmeta v celjskem okraju. 1958, 216—232. 16 Žagar Marjan: Problemi delovne sile železarne v Štorah. 1959, 64—76. 17 347.7 Gospodarsko pravo Strohsack Boris: Nekaj prav nih problemov v zvezi s pogodbami o sodelovanju v hmeljarski proizvodnji. 1964, 5—30. 18 361 Socialno skrbstvo Kiolšek Tone: Dom oskrbovancev v Vojniku in skrb za starostno onemogle na celjskem področju. 1963,303—342. 368.4 Socialno zavarovanje. Zdravstveno zavarovanje Hrašovec Aleksander: Razvoj socialnega zavarovanja po osvoboditvi s posebnim ozirom na celjski okraj. 1957, 231—250. 20 - Splošno zdravstveno zavarovanje v celjskem okraju. 1958, 263—277. 21 — Rehabilitacija in zaposlitev invalidov. 1961, 417—421. 22 — Zapis ob letnem poročilu Okrajnega zavoda za socialno zavarovanje v Celju. 1962, 181—193. 23 — Novi principi organizacije in finansiranja socialnega zavarovanja. 1963, 97—112. ' 24 — Kaj otežuje pri nas poslovanje skladov za zdravstveno zavarovanje. 1965, 183—192. 25 37 Vzgoja. Šolstvo Grobelnik Gustav: Osemdesetletnica v nižjem trgovskem šolstvu v Celju. 195i, 244—249. 26 — Petdeset let srednje gospodarske šole v Celju. 1957, 284—291. ' 27 — Pouk poslovne korespondence na ekonomski šoli. (Prispevek za razpravo). 1959, 308—312. 28 — Ekonomska šola tretjič šola za odrasle. 1960, 342—345. 29 — Perspektive v izobraževanju administrativnega kadra. 1961, 507—512. 30 — Novi vidiki v organizaciji v zgoje administrativnega kadra. 1962, 292—294. 31 — O strokovnem spopolnjevanju pisarniškega kadra na administrativni šoli. 1963, 303—306. 32 — Šolanje administrativnih kadrov. (Triletna ali štiriletna administrativna šola). 1964, 289—293. 33 — K petletnici administrativne šole v Celju. 1965, 431—436. 34 Mlinar Janez: 150 let celjske gimnazije. 1958, 5—61. Rebeušek Ludvik: Ob 90-letnici trgovskega šolstva v Celju. 1959, 315—319. 36 Strmšek Pavel: Šolske kronike celjskega okraja. 1951, 249—250. ' 37 38 Trgovina Cukala Lojze: Prerez skozi trgovino celjskega okraja v zadnjih letih. 1957, 219—230. 38 — Problematika hmeljskega trga. 1965, 93 147. 39 Jakop Ivan: Cinkarna in njeno mesto v mednarodni trgov ini s cinkom. 1957, 209—218. 40 Rebeušek Ludvik: Problematika prodaje rogaških slatin. 1963, 89—96. 41 380.8 Turizem Orel Tine: Logarska dolina in Gornja Savinjska dolina v luči turistične problematike. 1961. 256—286. 42 — Dokument o delu odbora za turistično izgradnjo Gornje Sav injske doline od jeseni leta 1959 do marca 1962. 1962, 255—260. 43 Rebeušek Ludvik: O pomenu in problematiki prirodnih zdravilišč celjskega področja. 1957, 34—72. 44 — Rekonstrukcija zdravilišča Rogaška Slatina. 1958, 288—509. 45 — Zdraviliški kraji ob novih pogojih. 1961, 233—255. 46 — Delež Rogaške Slatine v razvoju jugoslovanskega zdraviliškega turizma. 1964, 31—42. 47 — Študij obiskovalcev zdraviliško turističnih krajev v okviru raziskave tržišča. 1965, 149—181. 48 Vudler Zoran: Celjsko turistično področje. 1959,92—106. 49 — Turizem na celjskem področju 1958—1963. 1964, 43—52. 50 — Turistična društva na celjskem turističnem območju in njihovo delo. 1965, 217—229. 51 Kotnik Fr[ance]: Letnice 1951, 94—97. — Potašnica. 1951, 97. 39 Narodopisje Moškon Milena: Poročilo o etnografskem raziskovanju na terenu za leto 1960. 1961, 516—518. 54 5 P RI RODOSLO VNE VEDE 551.1/4 Geologija. Fizikalna geografija Bae Josip: Rezultati raziskovalnih in kaptažnih del v Rimskih Toplicah, izvršenih v letu 1958/59. 1961, 217—232. 55 Beg Dušan: Postanek in zgradba Celjske kotline. 1951, 84—88. 56 Rihteršič Janez: Bentonitna nahajališča severno od Celja. 1957, 204—208. 57 — Poročilo o geološkem raziskovalnem delu v celjskem okraju za obdobje od 1. 10. 1954 do 31. 12. 1957. 1958, 249—255. 58 — Zgradba tal na širšem ozemlju mesta Celja in njihova uporabnost za gradbene namene. 1958, 233—248. 59 — Geološki obris Spodnje Savinjske doline. 1959, 46—55. 60 — Porečje Bolske. 1960, 80—94. 61 6 UPORABNE VEDE 61 Zdravstvo Berce Dušan: Alkoholizem pri nas. 1961, 367—381. 62 Brenčič Leopold: Razvoj zobozdravstvene službe v celjskem okraju. 1961, 405—416. 65 Četina Jože: Anesteziologija v celjski bolnici. 1964, 97—104. 64 Fazarinc Anton in dr.: Zdravstvena služba v celjski občini. 1960, 192—236. Soavtorji: Bele Marjan, Fludernik Franc, Greblaher Božo, Hrušovar Gabrijel, Lovšin Janez, Planinšek Franc, Volk Bojan, Vrankovič Dalibor. Hrašovec Aleksander: Preventivno delo v celjskem okraju. 1959, 77—91. 66 — Obratne ambulante v celjskem okraju. 1960, 257—256. 67 Kopač Ivan: O readaptaciji in rehabilitaciji pljučnih invalidov. 1958, 278—287. ' 68 Leskovar Rudolf: Slovenska naravna zdravilišča in njihova razvojna perspektiva. 1961, 177—216. 69 Lešničar Janko: Centralnoevropski meningoencefalitis okolici. 1957, 191—205. 70 — Ureditev infektološke službe v LRS s posebnim ozirom na ustanove za zdravljenje infekcijskih obolenj. Smotrna oskrba prebivalstva LRS s posteljami za bolnike z akutnimi infekcijskimi obolenji. Posebna izdaja CeZb 1959. 40 strani -j- 6 prilog. 70 a — Prispevek h kliniki, terapiji in epidemiologiji aktualnih infekcijskih bolezni. Posebna izdaja CeZb 1960. 174 strani + 6 prilog. (Vsebuje deset razprav in člankov). 70 b — Hypoliquorrhea oz. aliquorrhea pri bolnikih z akutnim meningo-encefalitisom. 1963,115—146. 71 — Meningitis multirecurrens benigna Mollarct, 1963, 211—218. 72 Raišp Ivo: Potek okulokardialnega refleksa pri ikterusu. Posebna izdaja CeZb 1958. 64. strani. 72 a — Študija o okvari jeter pri srčnih boleznih v Sloveniji. 1961. 382—397. Soavtorji: Masle Sonja, Zupančič Stane. Simoniti Jurij. Rogel Jože. 73 — Bolezni ščitnice v severni Sloveniji. 1964. 87—96. Soavtor: Burnik Janez. 74 Straus-Bračko Stana: Ob petnajstletnici postaje za transfuzijo krvi v Celju. 1964. 105—115. 75 Sušteršič Zvonimir: Prometni travmatizem celjskega področja v luči statistike. 1961. 356—366. 76 — Kirurgija in njene perspektive. 1963, 187—210. 77 Veber Marjan: Razvoj in problematika šolske zdravstvene službe v občini Celje. 1961, 398—404. 78 — Zdravstveno stanje šolske mladine. 1963, 219—234. T9 Zaveršnik Herberl: Dispepsija akutnega hepatitisa in problem gastri-tisa. 1963. 147—186. 80 626/627 Hidrotehnika. 628.1 Preskrba z vodo C valite Srečko: Ob zaključku regulacijskih del na Savinji. 1961, 331—333. 81 Lah Fran: Vodnogospodarska problematika celjske kotline. 1958, 256—262. 82 — O preskrbi s pitno vodo v celjskem okraju. 1959, 56—65. 83 633.819.2 Hmeljarstvo Četina Lojze: Obiranje hmelja s strojem. 1962, 117—130. 84 Kač Lojze: Hmeljarstv o v Savinjski dolini. 1951, 67—84! 85 Petriček Janko: Izboljšani tehnološki postopek v našem hmeljarstvu. 1962.83—116. 86 Slokan Jaka: Berilo o hmelju. I. knjiga. 1965, 25—91. 87 Žagar Marjan: Savinjska dolina in hmelj. 1957. 9—33. 88 634 Gozdarstvo. 674 Lesna industrija Dečko Milan: Vzroki preraščanja gozdov v pašnike. 1959, 20—45. 89 Jug Dušan: Mehanizacija gozdarstva. 1962, 166—180. 90 Knez Anton: Značilnosti gozdnega gospodarstva v celjskem okraju. 1959, 7—19. 91 — O pogojih za razvoj lesne industrije v celjskem okraju. 1960, 95—108. 92 — Gozdno gospodarstvo v Gornji Savinjski dolini. 1961, 287—289. 93 — Gozdno gospodarstvo Gornje Sav injske doline. 1962, 135—152. 94 — Projektiranje in gradnja gozdnih cest v okraju Celje iz sredstev okrajnega gozdnega sklada, 1962, 153—165. 95 — Povečanje proizvodnje v zasebnih gozdovih celjskega okraja. 1963, 79—87. 96 654.19 Radio Božič Milan: Deset let Radia Celje. 1965. 427—430. 97 66 Kemična tehnologija in industrija. Prehranbena industrija Trebar Marko in Jošl Jože: Študij metod za belo enoplaslno einajli-ranje in osvajanje najprimernejšega postopka. 1964, 53—85. ' 98 Vale Alojz: O vzgoji kvasovk. 1962, 131—134. 99 677 Tekstilna industrija Štrukel j Janko: Razvoj tekstilne industrije v Celju in okolici. 1951, 256—265. 100 7 UMETNOST 7.025 Spomeniško varstvo Curk Jože: Poročilo o delovanju referata za spomeniško varstvo OLO Celje. 1958, 213—215. 101 — Delovno poročilo Zavoda za spomeniško varstvo Maribor za leto 1960. 1961, 530—533. 102 — Delovno poročilo Zavoda za spomeniško varstvo Maribor za leto 1961. 1962, 261—268. — Konservatorska problematika Posavinja. 1961, 457—469. 104 — Konservatorska problematika Laškega. 1964, 129—132. 105 [Novak Vlado] vin: Povojna prizadevanja za obnovo obeh poslopij grofije v namene Mestnega muzeja in Študijske knjižnice (1946 do 1956). 1958, 208—212. 106 71/72 Urbanizem. Arhitektura Curk Jože: Razvoj celjske mestne vedute. 1957, 251 —269. 10" — Grad Gornje Celje, njegov opis in zgodovina. 1957, 103—152. 108 — Stara grofija. 1958, 184—204. 109 Olimje (Njegoša stavbno zgodovinska skica in konservacija). 1959, 277—297. 110 O urbanistično-gradbenih zasnovah trgov in mest v Posavinju, Obsotelju in Posavju. 1962, 225—254. 111 — Celje. Urbanistično-gradbeni zgodovinski oris. 1965, 5—44. ' 112 — Nastanek in razvoj fevdalne arhitekture v Posavinju, Obsotelju in Posavju s posebnim ozirom na celjske grofijske posesti. 1965,248—280. 113 Veliovar Jelka: Glasbena šola v Celju in njena problematika. 1959, 320—324. [Objava idejnega projekta za novo zgradbo]. 114 75/76 Likovna umetnost. 06 (73/76) Likovne razstave Curk Jože: Umetnost v Celju in okolici v zadnjih 150 letih. 1959. 196—229. 115 — Umetnostni profil Posavinja skozi stoletja. 1960. 292—304. 116 Umetnostni profil šmarsko-rogaško-kozjanskega skozi stoletja. 1961. 487—501. 117 Kislinger Juro: Likovni salon — novi celjski kulturni hram. 1965, 287—294. 118 — Celjska likovna razstavna dejavnost v sezoni 1965/64. 1964.275—281. 119 Razstavno obdobje 1964/1965 v celjskem Likovnem Salonu. 1965, 409—413. 120 73 Kiparstvo Gerlanc Bogomil: Bernekerjeva zapuščina v Celju. J 951, 250—251. 121 Stupiea Afnton]: Bernekerjevi osnutki v Razlagovi ulici. 1951. 251. " 122 — (T. S.): [Napoinikova Eva]. 1963, priloga med 234 in 235. 125 Vrišer Sergej: Ferdinand Gallo, baročni kipar Celja. i960. 305—316. 124 737 Numizmatika Kolšek Vera: Iz numizmatične zbirke celjskega muzeja. 1962, 273—275. 125 76 Grafična umetnost Moškon Milena: Šest grafik Štefana della Belle. 1959, 188—195. 126 78 Glasba. 06 (78) Glasbena društva Grobelnik Gustav: Komorni moški zbor. 1962, 287—291. 127 — Od Llangollena do Arezza. 1964, 283—288. 128 Kunej Egon: K problematiki celjske glasbene kulture. 1962, 284—285. ' 129 Stupiea Anton: Celjski godalni orkester »Ivan Cankar« (Oris dvajsetletne dejavnosti). 1965,419—426. 130 Vreže Jurče: Razvoj in rast Mladinskega pevskega festivala v Celju. 1965,437—442. 130a 792 Gledališče Grün Herbert: Neumrljivi Pav liha ali poročilo o življenju SI.G v letu 1957—1958 (Odlomki iz dnevnika). 1958, 138—154. 131 Hartman Bruno: Slovensko ljudsko gledališče Celje v sezoni 1962/1963. 1963, 277—286. 132 — Slovensko ljudsko gledališče v Celju v sezoni 1963/1964. 1964, 267—273. 133 — Slovensko ljudsko gledališče Celje v sezoni 1964/1965. 1965, 399—407. 134 Žmave Janez: Repertoarne smeri celjskega gledališča. Sprehod skozi dve sezoni. 1961, 502—506. 135 8 JEZIKOSLOVJE. LITERARNE VEDE 80 Jezikoslovje Jesenovec France: Narečje vasi Sotensko nad Šmarjami pri Jelšah. 1959, 298—307. 136 — Odmev štajerščine v slovenskem knjižnem jeziku. 1962, 205—224. ' ' 137 — Drobničev slovar iz leta 1858. 1965, 343—355. 138 Mlinar Ivan: Pripombe k tolmačenju nekaterih slovenskih krajevnih imen. 1964, 251—256. 139 886.3 (091) Slovenska literarna zgodovina Jesenovec France: Celjske slovenske novine. Ob 115-letnici njihovega izhajanja. 1963, 249—276. 140 — Pogled v Hribarjevo celjsko Domovino. 1964, 181—194. 141 Novak Vlado: Delež celjskega okoliša v razvoju slovenskega slovstva (Osnutek). 1951, 97—123. 142 Orožen Božena: Veronika Deseniška in Barbara Celjska v češkem leposlovju. 1960, 338—341. 143 Rode Matej: Aškerc v Bolgariji. 1964, 195—250. 144 > 886.3—1 Slovenska poezija Levstik Vladimir: Smreka na gori. 1951, 180—181. 145 — Omnia mea mecum porto. 1951, 213. 146 Napotnik Josip: »Ex Ponto«. Sonetni venec. 1951, 192—198. 14? Roš Fran: Svoboda (Ob Savinji 1945). 1951, 181. 148 — Kapitan Marko. 1951, 213—214. 149 — Novo pričakovanje. 1958, 133. 150 — Kajuhova smrt (22. februarja 1944). 1958, 134—137. 151 886.3—2 Slovenska drama Lešnik Rudi: Noči ob jezu (Odlomek iz drame). 1961, 166—174. 152 Zniavc Janez: V pristanu so orehove lupine. Dramska epizoda v dveh dejanj ih. Posebna izdaja CeZb 1958. 63 strani. 152 a 886.3—3 Slovenska proza Bračič Julija: Jarmenče. 1951, 182—192. 153 Frece Franc: Horvatov svet. 1951, 224—230. 154 Kroflič Jože: Strto srce. 1951, 220—223. 155 Meško Ksaver: Pred šestdesetimi leti. 1951,215—220. 156 Moder Janko: Prepozno pismo (Odlomki). 1951. 167—179. 157 9 ZEMLJEPIS. BIOGRAFIJA. ZGODOVINA 914.971.2 Zemljepis Slovenije Meze Drago: Gostota naseljenosti in agrarna obljudenost Gornje Savinjske doline1. i960, 68—79. 159 — Prebivalstvo Gornje Savinjske doline. 1960, 5—67. 160 — Še nekaj geografskih drobcev iz Gornje Savinjske doline. 1962, 5—35. 161 Natek Milan: Zemlja in človek po Dobrovljah. 1962, 36—82. ' 162 - Nekaj demogeografskih pojavov v žalski občini. 1963, 45—78. 163 Sore Anton: O ljudeh ob zgornji Sotli. 1965, 164 Zupančič Zlata: Velenjsko industrijsko žarišče in njegov razmah. 1961, 315—350. 165 92 Biografije in biografsko gradivo DESTOVNIK KAREL - KAJUH Hreščak-Bebler Vera: Kajuhovo izročilo (Govor ob odkritju spomenika v Celju 21. 5. 1965). 1965.5—8. 166 KAČ JANKO Orožen Roženo: Savinjski pisatelj Janko Kač (Izvleček iz daljšega spisa). 1958, 107 121. 167 KIDRIČ FRANC. KIDRIČ BORIS Orožen Janko: Dva Kidriča v Rogaški Slatini. 1958. 84—97. 168 LAVRENČIČ AVGUST [Kislinger Juro]: Avgust Lavrenčič. 1964, priloga med 128 in 129. 1965. priloga med 248 in 249. 169 LEVSTIK VLADIMIR Novak Vlado: Književno delo Vladimira Levstika (Nekaj črt za por-tretno silhueto). 1958. 98 106. 179 MAISTER RUDOLF Roš Fran: Maistrova celjska doba. 1957, 270—283. ' 171 MALGAJFRANJO Roš Fran: Malgaj. 1959, 325—337. 172 MEŠKO KSAVER Novak Vlado: Nekaj Meškovih pisem Celjanom. 1964, 153—169. 173 NAPOTNIK IVAN Gerlanc Bogomil: Ivan Napotnik. 1951. 146—152. 174 Stupica Anton: Napotnik — človek in umetnik. 1951, 152—158. 175 OBLAK VATROSLA V Jakopin Franc: Vatroslav Oblak. Ob stoletnici rojstva. 1964, 145—151. !76 ROS FRAN Orel Tine: (T. O.): Beležka o Franu Rošu. 1958, 131—132. 177 SCHWAB ANTON Fink Konrad: Dr. Anton Schwab. 1951. 158—166. 178 SIRK ALBERT Šijanec Fran: Celjska leta slikarja Alberta Sirka. 1951, 138—145. 179 SLEMENIK FRANC Glazer Janko: »Neki« Slemenik. 1964. 171—179. 180 SLOMŠEK ANTON MARTIN Novak Vlado: Zadnje Slomškovo pismo Bleiweisu. 1951, 237—259. 181 STEINFELSER FRANC Primarij1 dr. Franc Steinfelser. 1961, 422—423. 182 STRMŠEK PAVEL Orožen Janko: Profesorju dr. Pavlu Strmšku v spomin. 1965, 185 ŠLANDER SLAVKO Terčak Stane: Iz zapuščine narodnega heroja Slavka Šlandra (Prispevek k monografiji). 1965, 15—25. 184 ŠTIFTAR FRANC Pustoslemšek Rasto: O očetu turizma v Savinjskih Alpah (Ob 45-letni-ci smrti Solčavana prof. Fr. Šliftarja). 1958, 122—150. 185 VRECER JANKO Orožen Janko: V spomin Rajka Vrečerja. 1962, 295—2%. 186 ZAGAJŠEK MIHAEL Jesenovec France: Mihael ZagajŠek (Ob dvestodvajsetletnici njegovega rojstva). 1960, 317—337. 187 930.25 Arhivi Orožen Janko: Celjski arhiv. 1961, 519—529. 188 — Poročilo o delu celjskega mestnega arhiva v letu 1961/1962. 1962, 283. 189 — Zgodovinski arhiv v Celju leta 1962/1963. 1963, 299—301. 190 930.26 Arheologija Bolta Alojzij: Srebrni rimski svetilki iz Šentjurja pri Celju. 1951, 88—93. 191 — O letošnjih arheoloških izkopavanjih v Celju in Gotovljah. 1951, 251—256. 192 — Ilirska naselbina na Rifniku pri Šentjurju. 1959, 258—276. ' 193 — Poročilo o dosedanjem delu na Rifniku in o pomenu tega najdišča za slovensko arheologijo. 1962, 269—272. 194 — Ilirsko grobišče v Šentjanžu pri Rečici. 1965, 295—301. 195 Dqbrowski Krzysztof, Kozlowska Ryta, Bolta Alojz, Kolšek Vera: Poljsko jugoslovanska arheološka izkopavanja na področju Kalisza v letu 1961. 1962, 194—204. 196 Klemene Josip: Izkopavanja na Sadnikovem vrtu v Celju. 1957, 92—102. 197 — Rimsko grobišče v Šempetru v Savinjski dolini. 1958, 155—164. 198 — Celeia v antiki. 1961, 427— 456. 199 Kolšek Vera in Tone: Ločica v okviru rimske vojaške dejavnosti na našem ozemlju. 1958, 165—183. 200 Kolšek Vera: Nekaj prispevkov k topografiji rimske Celeje. 1959, 230—257. 201 — Rimska nekropola v Šempetru v Savinjski dolini. 1961, 470—486. 202. — Rifnik v antiki. 1965, 281—294. 203 949.712 Zgodovina Slovencev Baš Angelos: Celje in njegova pokrajina v 15. stoletju po pričevanju sodobnikov. 1951, 231—237. 204 Baš Franjo: Celjski grofi in njihova doba. 1951, 7—22. 205 Golia Modest: Obrtniško življenje v preteklosti. 1951, 39-53. 206 Grobelnik Ivan: Nastanek in razvoj zdravilišča Dobrna. 1959, 107—118. 207 Hartman Bruno: Prvo leto celjske čitalnice. 1958, 62—83. 208 Kreft Ivan: Vloga Celja v novejši zgodovini progresivnega delavskega gibanja na Slovenskem. 1965,9—14. 209 Orožen Janko: Fevdalno omrežje v srednjem in spodnjem Posavinju. 1931, 22—39. 210 — O nastanku rudarstva in industrije v Celju in njegovem zaledju. 1951,53—66. 211 — O delavskih stavkali v naših glavnih premogovnih revirjih. 1951,125-130. 212 — Gmajne na področju srednje Savinje in njenih pritokov. 1957, 153—190. • • ■ 2(_ —- Zgodovinski pregled gospodarjenja celjske občine clo leta 1941. 1958. 310—321. 214 — Gradivo za zgodovino Rimskih Toplic in okolice. 1959. 119—187. 215 — Zgodovina premogovnika v Velenju. 1960, 257—279. 216 — Donesek k zgodov ini Dobrne. 1960, 280—291. 217 — Štiri skice iz zgodovine Rogaške Slatine. 1961, 290—314. (Irje in Ločka vas. Nastanek zdraviliške Rogaške Slatine. Steklarna. Okupacija in narodno osvobodilna borba). 218 — Varia iz celjskega mestnega arhiva. 1962, 276—282. (Delavsko gibanje in socializem. Gospoščina Gornji Rogatec prodaja gozdove, grmovje in pašnike. K zgodovini naših arhi-valij). 219 — Ceste in zidani most na Zidanem mostu. 949.712 »1941/1945« Zgodovina narodnoosvobodilne borbe v Sloveniji Habjan Vlado: Spomini žive delj ko ljudje. 1961, 26—79. 223 Hriberšek Dane: Gornja Savinjska dolina v luči NOB. 1963, 235—247. 224 Jurčec Ivan: Nacistični »Übermensch« v naših krajih. 1961, 80—102. 225 Roš Fran: Celjsko šolstvo med okupacijo. 1961, 135—146. 226 — Celjski dnevnik 1941. 1961, 147—165. 227 1964, 115-128. — Ostrovrhar ji. 1965, 231—248. 220 220 221 Roš Fran: Srečanja z Žalcem. 1964. 257—265. Te renk Stane: I. štajerski bataljon v letu 1941 (Borba na Creti in pohod na Kozjansko). 1951, 131—158. 228 — Zaseda v Gračnici (Odlomek s pohoda Štirinajste udarne divizije). 1951, 206—212. 229 — K zgodovini 1. celjske čete. 1961, 7—25. 25« - Iz tajnih okupatorjevih arhivov. 1961.' 105—154. ... 251 Revsova gestapovska skupina v Gornji Savinjski dolini. Prispevek k topografiji NOB v Gornji Savinjski dolini. 1964, 133—143. 232 ABECEDNO KAZALO AVTORJEV Anonimno 5, 11, 182 Aškerc Anton 1 Bač Josip 55 Baš Angelos 204 Baš Iran j o 205 Beg Dušan 56 Bele Marjan 65 Berce Dušan 62 Boha Alojzij 10, 191-196 Božič Milan 97 Bračič Julija 153 Brenčič Leopold 63 Burnik Janez 74 C likala Lojze 38, 39 Curk Jože 101- 105, 107—115 115—117 Cvahte Srečko 81 Cetina Jože 64 Četina Lojze 84 Dqbrowski Krzystof 196 Dečko Milan 89' Fazarine Anton 65 Felicijan Justin 14, 15 Fink Konrad 178 Fludernik Franc 65 Frece Franc 154 Gerlanc Bogomil 121, 174 Glazer Janko 180 Goba Modest 206 Greblaher Božo 65 Grobelnik Gustav 26—34, 127, 128 Grobelnik Ivan 207 Griin Herbert 131 Ilabjan Vlado 223 Hartman Bruno 132—134, 208 Hrašovec Aleksander 20—25, 66. 67 Hreščak—Bebler Vera 166 Hriberšek Dane 224 Ilrušovar Gabrijel 65 Jakop Ivan 40 Jakopin Franc 176 Jesenovec France 156—158, 140—142, 187 Jošt Jože 98 Jug Dušan 90 Jurčec Ivan 225 Kač Lojze 85 Kislinger Juro 118—120, 169 Klemene Josip 197—199 Knez Anton 91—96 Kolšek Tone 19. 200 Kolšek Vera 125, 196, 200—205 Kopač Ivan 68 Kotnik France 52, 55 Kozlowska Ryta 196 Kreft Ivan 209 Kroflič Jože 155 Kunej Egon 129 Lah Fran 82, 83 Leskovar Rudolf 69 Lešničar Janko 70—72 Lešnik Rudi 152 Levstik Vladimir 145, 146 Lovšin Janez 65 Masle Sonja 73 Markovič Rudi 16 Meško Ksaver 156 Meze Drago 159—161 Mlinar Ivan 35, 139 Moder Janko 157 Moškon Milena 54, 126 Napotnik Josip 147 Natek Milan 162, 163 Novak Vlado 7, 106, 170, 173, 181 Orel Tine 2—4, 42, 43 Orožen Božena 143, 167 Orožen Janko 168, 183, 186, 188—190, 210—221 Pernat Arnold 12 Petriček Janko 86 Planinšek Frane 65 Pustoslemšek Rasto 185 Raišp Ivo 72a—74 Rebeušek Ludvik 36, 41, 44—48 Rihteršič Janez 57—61 Rode Matej 144 Rogel Jože 73 Roš Fran 148—151, 158, 171, 172. 177, 222, 226, 227 Simoniti Jurij 73 Slokan Jaka 87 Sore Anton. 164 Straus-Bračko Stana 75 Strmšek Pavel 8, 37 Strohsack Boris 18 Stupica Anton 13, 122, 123, 130, 175 šijanec Fran 179 Štrukelj Janko 100 Sušteršič Zvonimir 76, 77 Terčak Stane 184, 228—232 Trebar Marko 98 Vale Alojz 99 Veber Marjan 78, 79 Vehovar Jelka 114 Volk Bojan 65 V rabi Alenka 9 Vrankovič Dalibor 65 Vreže Jurče 150a Vrišer Sergej 124 Vudler Zoran 49—51 Zaveršnik Herbert 80 Ziherl Boris 6 Zupančič Stane 73 Zupančič Zlata 165 Žagar Marjan 17, 88 Žmavc Janez 135, 152a UREDNIŠKI ZAPISEK OB DESETEM CELJSKEM ZBORNIKU Ob petstoletnem jubileju mesta Celju leta 1951 je izšel prvi Celjski zbornik. Z njim naj bi v Celju kot gospodarskem in političnem središču dokaj širokega pokrajinskega območja osrednje Slovenije ustvarili tvorno vzpodbudo za organizirano kulturno in znanstveno delo, da bi tudi ta del slovenske zemlje čim več prispeval li krepki rasti slovenske narodne skupnosti v socialistični stvarnosti nove Jugoslavije, porojeni iz našega narodnoosvobodilnega boja in ljudske revolucije. Težko je presoditi, zakaj je ta prvi zbornik ostal nekaj let edini. Ali so bili vzroki samo denarni ali pa so imeli morda korenine drugje: v različnih sodbah celjskih kulturnih in javnih delavcev o potrebi po stalnem glasilu? Nekateri itzmed njih, zlasti tisti, ki so bili usmerjeni predvsem k leposlovju, so si tedaj in še pozneje prizadevali ustanoviti tudi v Celju samostojno literarno in kulturno revijo. Toda za tako stalno revijo na celjskem območju ni bilo dovolj sil, v slovenskem narodnem obsegu pa poleg drugih tedaj izhajajočih revij prav gotovo ne prave potrebe. Mnogo bolj realistična je bila zamisel, porojena ob jiripravali na celjsko gospodarsko in kulturno manifestacijo pod naslovom Celje 1957. V skladu s konceptom te prireditve naj bi tudi oživljeni Celjski zbornik predstavil in jdo-kazal najvažnejše probleme tedanjega celjskega okraja od gospodarskih do kulturnih. iako zasnovani Celjski zbornik je od tedaj leto za letom zbiral okrog sebe kulturne in javne delavce z vsega območja tedanjega celjskega okraja in jmstal tako dejansko njihovo glasilo. Razen teh pa je uredništvo pridobilo tudi strokovnjake iz drugih krajev Slovenije, da so na straneh Celjskega zbornika objavili svoja dognanja o problemih te jsokrajine. Ustanoviteljem je bila najbolj pri srcu znanstvena in poljudno znanstvena dokumentacija za materialni, gospodarski napredek nekdanjega celjskega okraja, uredništvo pa je ves čas segalo širše in objavljalo dosežke z vseh jjodročij javnega družbenega dela, ki v resnici nekaj pomenijo za najiredek tega ozemlja ter preko njega za napredek Slovenije in Jugoslavije. Da bi zbornik čim bolje opravljal to nalogo, je uredništvo poskušalo sodelavce zbirati tudi na sestankih, da bi razširilo krog tistih javnih delavcev, ki imajo voljo s svojim strokovnim znanjem čim več koristiti skupnosti na ta način, da z objavljanjem svojih prispevkov omogočajo temeljito javno razpravo in obenem kot tvorni razumniki vjjlivajo na dogajanja in napredek na pokrajinskem pa tudi na širših območjih. Čeprav so bile te družabne vezi med sodelavci jirecej rahle, je uredništvu vendarle uspelo, da je zbornik od leta 1957 do leta 1965 izšel vsako leto, le včasih z nekaj meseci zamude. Količina in vsebina v desetih zbornikih objavljenih del je prikazana v bibliografskem kazalu, natisnjenem na koncu desetega zbornika. Tu ni pravo mesto, da bi uredništvo samo ocenjevalo, katere od objavljenih razprav, esejev in člankov imajo trajno ali trajnejšo vrednost, in tudi ne, da bi razpravljalo, v koliki meri je Celjski zbornik izvrševal svoje naloge, začrtane v nenapisanih dogovorih in javno objavljenih programih. Zapišimo le, da je Celjski zbornik hotel z vsako publikacijo koristiti tej pokrajini med Savinjskimi Alpami in Sotlo ter ljudem, ki na njej žive. Ni si lastil najvišjih ambicij, skušal pa je z rednim izhajanjem množiti lokalno kulturno in znanstveno tvornost, s tem j>a tudi nekaj prispevati k družbenemu razvoju naše socialistične skupnosti, zlasti k razvoju slovenske kulture in znanosti. Deseti Celjski zbornik naj bi poleg svojega lastnega skromnega jubileja jjroslavil še drugo, mnogo pomembnejšo obletnico: dvajsetletnico osvoboditve. Uredništvo si je prizadevalo, da bi jjridobilo jjrispevke, ki bi s svojo vsebino poudarili prav ta veliki jubilej naše socialistične domovine in vsega svobodoljubnega sveta, jubilej zmage nad temnimi silami fašizma, jubilej rojstva prave narodne in socialne svobode slovenskega naroda. Zal pa nam je uspelo dobiii le manjši del naprošenili prispevkov. Prav zaradi teli le delno uspelih prizadevanj smo tudi redakcijo zbornika za leto 1965 lahko končali zelo pozno, zaio lio zbornik izšel s precejšnjo zamudo. Morda nam ho uspelo to vrzel izpolnili v naslednjem zborniku ter združiti vsebinske poudarke ob dvajsetletnici osvoboditve z nič manj pomembnimi poudarki, ki jili vzbuja letošnji jubilej petindvajseti ei niča. vstaje in ustanovitve Osvobodilne fronte slovenskega naroda. iskreno želimo, da bi se vrsta Celjskih zbornikov nadaljevala v drugo desetino in še naprej. Prepričani smo, da bo zrela družbena in kulturna zavest ob delitvi družbenega dohodka znala zagotoviti primeren delež za razvoj kulturnih dejavnosti, ki skupaj z gospodarskimi dajejo Celju značaj pokrajinskega središča. Med te sodi prav gotovo tuili Celjski zbornik, viden dokument trajnega kulturnega izročila, živ dokaz, da družba na tem pokrajinskem območju skrbi tudi za kulturni razvoj ilu za kulturno tvornost. Ta pa je odvisna od svojih nosilcev, sposobnih posameznikov. Če teh ni pri roki, tudi kulture in znanosti ni, saj je ni mogoče z zakonom predpisati in naročiti, ampak je treba kulturnim in znanstvenim delavcem ustvariti materialno in družbeno osnovo za delo. pa bo zagotovljena tudi zdrava kulturna rast in skladnejši družbeni razvoj. VSEBINA Vera Ilreščak-Bebler: Kajuhovo izročilo ..................................................................5 Ivan Kreft: Vloga Celja v novejši zgodovini progresivnega delavskega gibanja na Slovenskem....................................................................................9 Stane Terčak: Iz zapuščine narodnega heroja Slavka Šlandra..........................15 Jaka Slokan: Berilo o hmelju. I. knjiga ....................................................................25 Lojze Cukala: Problematika hmeljskega trga ........................................................93 Ludvik Rebeušek: Študij obiskovalcev zdraviliško-turističnih krajev v okviru raziskave tržišča ..........................................................................................149 Aleksander Hrašovee: Kaj otežuje pri nas poslovanje skladov za zdravstveno zavarovanje ..............................................................................................183 Anton Sore: O ljudeh ob zgornji Sotli ................................................195 Zoran Vudler: Turistična društva na celjskem področju in njihovo delo . . 216 Janko Orožen: Ostrovrharji ........................................................................................231 Jože Curk: Nastanek in razvoj fevdalne arhitekture v Posavinju, Obsotelju in Posavju s posebnim ozirom na razvoj celjske grofijske posesti .. 249 Vera Kolšek: Rifnik v antiki ........................................................................................281 Lojze Bolta: Ilirsko grobišče v Šentjanžu pri Rečici ............................................295 Tone Kolšek: Dom oskrbovancev v Vojniku in skrb za starostno onemogle na celjskem področju ........................................................................................303 France Jesenovec: Drobničev slovar iz leta 1858 ....................................................343 Alenka Vrabl: Ilustrovani narodni koledar 1889-1914 ..........................................35T Janko Orožen: Profesorju dr. Pavlu Strmšku v spomin ......................................393 Bruno Hartman: Slovensko ljudsko gledališče Celje v sezoni 1964/1965 ..........399 Juro Kislinger: Razstavno obdobje 1964/1965 v celjskem likovnem salonu .. 409 Anton Stupica: Celjski godalni orkester »Ivan Cankar« ......................................419 Anton Stupica: Stiplovšek in Posavski muzej ..........................................................415 Milan Božič: Deset let Radia Celje..............................................................................427 Gustav Grobelnik: K petletnici Administrativne šole v Celju ............................431 Jurče Vreže: Razvoj i'n rast Mladinskega pevskega festivala v Celju..............457 Vlado Novak: Bibliografsko kazalo za prvih deset letnikov Celjskega zbornika (1951—1965) ....................................................................................................443 Uredniški zapisek ob desetem Celjskem zborniku..................................................463 CELJSKI ZBORNIK 1965 Izdal Svet za kulturo in znanost Skupščine občine Celje (predsednik Boris Strohsack) Uredil uredniški odbor: Anion Erjavec, Gustav Grobelnik (odgovorni urednik). Bruno Hartman, Vlado Novak, Jože Vajdetič in Marica Zorko Lektor: Vlado Novak Redakcija končana 8. 2. t%6 Zunanja oprema Bojan Kovač Natisnilo Grafično podjetje »Celjski tisk« Celje 1966