35 mm, barvni, 90 min
producent Emotionfitm in RTV Slovenija, Video produkcija Kregar režija Metod Pevec scenarij Metod Pevec fotografija Žiga Koritnik glasba Aldo Kumar montaža Janez Bricelj igrajo Polona Juh (Duša), Marijana Brecelj (Vanda), Saša Tabakovid (Jaša), Robert Prebil (ljubimec), Zlatko Šugman (dedek), Tijana Zinajič, Jožica Avbelj, Andrej Nahtigal, Primož Petkovšek
Pod njenim oknom ni velik film, je pa pomemben film, sploh v okviru sodobne slovenske kinematografije. Iz več razlogov. Prvič, končno se nam je zgodil klasični, main-streamovski pripovedni film z aktualno zgodbo, karak-terizirajočimi dialogi, predvsem pa z dramaturško izde-lanostjo, ki vključuje vsem znan, a v slovenskem filmu doslej težko dosegljiv standard: močan identifikacijski potencial, verodostojnost situacij, likov in njihovih medsebojnih odnosov, suspenz, inteligenten zaplet in povrhu še niti najmanj deprimirajoč, celo optimističen razplet. Skratka, lep, v vseh segmentih dodelan film, vsebinsko privlačen, s pravim izborom igralcev, ki mu dajejo življenje, in z uravnovešenim ritmom, v katerem je čutiti zrelo, suvereno režijsko roko.
V	nasprotju s tem smo v zadnjih letih videli kar nekaj slovenskih filmov, ki so se trudili z realizmom, ne da bi dosegli kakršen koli estetski učinek. Vedno jim je nekje zmanjkalo. Mednje lahko uvrstimo tako Pevčev prvenec, abstraktno melodramatično Carmen (1996), ki bi s svojo fatalnostjo bolj sodila v kakšno drugo stoletje ali pač v pogrošno literaturo, kot Šmidovo Brezno (1997), ki mu za kritiko katolištva na slovenskem podeželju ni pomagal ne napol žanrski okvir psihološke drame/grozljivke niti dejstvo, da naj bi se zgodba dogajala v sedemdesetih letih.
V	isto kategorijo filmov, ki trpijo zaradi sindroma "kot (slaba) knjiga berljivega scenarija" sodita tudi Zupaniče-ve Barabe (2001), ki za tezo o tragiki mladostniške delik-ventnosti potrebuje osladno predzgodbo o "Janku in Metki" iz popravnega doma, in najnovejši primerek - tu bom najbolj ostra in heretična - Kozoletovi Rezervni deli (2003), ki niti s produkcijskim sijajem niti z izjemnim Petrom Musevskim ne morejo prikriti v oko bijočega dejstva, da so bili narejeni za stereotipni zahodnjaški pogled povprečnega festivalskega selektorja na Vzhodno Evropo.
DD NJENIM OKNOM
bteja valentinčič
Drugič. Tisto, kar navdušuje pri filmu Pod njenim oknom, je avtorjeva nepretencioznost pri izbiri tematike, majhne zgodbe o ljubezni, in način, kako je z minimalnimi sredstvi, s premišljenim scenarijem in nadaljnjimi odločitvami iz razpoložljivega iztisnil maksimum čisto pravih ernocij. Malo slovenskih režiserjev zna tako dobro re-žirati čustva kot Metod Pevec. Kar smo pravzaprav videli že v tisti sceni v Carmen, ko naslovna junakinja pomaga umreti svoji bolni in zavrženi materi. Ni čudno, da sta v obeh njegovih celovečercih tako Nataša Barbara Gračner kot Polona Juh nemudoma dobili nagradi kot najboljši igralki. V slovenski kinematografiji so bili ženski liki vedno zapostavljeni, nekako v drugem planu, kot da imajo njihova življenja premalo eksistencialne globine, da bi se okrog njih lahko spletale filmske zgodbe. Če pustimo ob strani Slakovo Evo (1983) in Jurjaševičeve Ljubezni Blanke Kolak (1987), se zdi, da poleg Pevčevega Pod njenim oknom obstajajo zgolj trije relevantni filmi, v katerih je glavna junakinja ženska: to so Pretnarjeva Laž-nivka (1965), Klopčičeva Karolina Žašler (Vdovstvo Ka-roline Žašler, 1977) in seveda Čapova Vesna (1953), ki je obenem tudi eden najpopularnejših slovenskih filmov sploh. Film, kakršnih imamo v naši filmski zgodovini premalo. Film, ki dokazuje, da popularno ni nujno populis-tično. Film predvsem kot sredstvo za pripovedovanje zgodbe, vendar pripovedovanje z občutkom, taktom, s pripovedno spretnostjo, ki površini, klišejem, zmore dati težo življenja, čustev, ki potegnejo gledalčev interes, ga zvabijo v identifikacijski odnos. Torej film, kakršnih je Holivud v boljših časih produciral na tone ... In film, kakršnega smo Slovenci od nekdaj zavidali našim epsko, dramsko in žanrsko, zlasti komedijsko nadarjenim južnim bratom. Slovenski film je imel svoj modernizem in artizem, klasični pripovedni film pa mu nikoli ni šel dobro od rok, kar se mu pozna še danes, tako v pozitivnem
kot negativnem smislu. V negativnem smislu žal tako, da mu še vedno manjka gledalcev. Zato je Pevčev Pod njenim oknom, upam vsaj, potencialna uspešnica, vsekakor pa korak v smeri krepitve samozavesti mladega slovenskega filma.
Tretjič. Pri tem ni zanemarljivo, da Pod njenim oknom obdeluje zelo aktualno zgodbo. Osamljenost in iskanje ljubezni sta v današnjem svetu univerzalni, ne le tipično ženski terrii. Pevec ju je utelesil v Duši, tridesetletnici, ujeti v neosrečujoce razmerje s poročenim moškim, ki se ji nekega dne začenja dozdevati, da jo nekdo zasleduje in celo vdira v njeno stanovanje. Tu se začne klasični suspenz, stopnjevanje napetosti, ko je gledalec v dvomih, ali je ženska zgolj depresivna, na drogah ali postaja paranoična. Lepota te zgodbe, ki jo Pevec pripoveduje tako "naravno", tekoče, elegantno, skoraj me mika, da bi rekla "narusejevsko", v pretežno statičnih kadrih, znotraj katerih daje prostor ekspresivnosti igralcev, je zlasti v tem, da se - presenetljivo - z enako intenzivnostjo nadaljuje vse do konca tudi po "razkritju storilca". Kar je seveda stvar izvrstnega scenarija, ki je tako konsekventno speljal žanr romantične drame, da je estetsko prerasel TV okvir, čeprav se bo na malem ekranu gledal, kot da bi bil ustvarjen zanj. S takšno dopadljivostjo, ki ni niti malo plehka in banalna, ker ima substanco, saj premore tako eksistencialno občutljivost kot formalno-vsebinsko celovitost, se ne more pohvaliti veliko filmov ... OK, strinjam se, da je Pod njenim oknom daleč od mojstrstva tipa Kiešlow-skega in realizma Kratkega filma o ljubezni (Krotki film o milošci, 1988), vendar nima po drugi strani tudi nič skupnega z všečnostjo Vinčijevega prvenca Babica gre na jug (1992) ali Košakovega Outsiderja (1996). Zato pa je Pevčev film dobro povedana zgodba za današnji čas, z občudovanja vrednim obrtniškim "stihom" in s prepoznavnim avtorskim pridihom: zdi se, da so ženske v novem slovenskem filmu dobile svojega režiserja. Končno! •
ass®"
BkpIL
1
lil


Wj r
iS

t
'-"-v -.v^v,.v.v-ši i t
■ i
VflSl
n: ■■.-■• vosa* 1
| ■ • |M
»Hm
Za tabo je Carmen, tvoj celovečerni prvenec, ki ga kritiki nis(m)o najbolj prijazno sprejeli, čeprav je že nakazoval smer in zametke tvojih režijskih vrlin. Že Nataša Barbara Gračner je na festivalu v Valladolidu dobila nagrado za najboljšo igralko ... Mene pa zanima, kaj je tisto, česar si se naučil kot režiser, in tisto, kar si spoznal v tem času - od filma Carmen do Pod njenim oknom?
Ta odgovor bi bil lahko dolg sedem let, ker se v sedmih letih s človekom dogaja marsikaj. Ko sem končal Carmen in potem, ko sem doživel vse reakcije, domače in tuje - čeprav moram reči, da so ga gledalci lepo sprejeli, predvsem pa je bil zelo lepo sprejet na tujem -, sem spoznal, kako smo bolj občutljivi do lastnega filma, natančneje do filma v lastnem jeziku, da je senzibilnost percepcije precej bolj prefinjena, bolj ostra. Odkrito povedano, v teh sedmih letih, o katerih govoriva, sem prebolel kar težko krizo, leta dvoma, a sem znal iz vseh teh odzivov izvleči bistveno; mislim, da sem se skozi delo pri dokumentarnih filmih, pri marketinških filmih in skozi pisanje literature precej naučil. Kaj je tisto, kar sem se naučil, je spet zapleteno ... Ampak glavna stvar je gotovo distança do lastnega dela, distança do lastne besede. To jc krut kriterij. Pri Carmen sem gotovo še bil v fazi ... ne narcisoidnosti, temveč pomanjkanja distance, kar je dobro, v kolikor to daje osnovno erotično energijo ustvarjalnemu delu, hkrati pa lahko prinese tudi izgubo orientacije. Po drugi strani je bil scenarij za Pod njenim oknom boljši, bolj temeljito premišljen, v njem so že bili vzpostavljeni varovalni mehanizmi, ni bilo toliko nevarnosti, da bi zapadel v nek absolutni sentiment ... Že v scenariju so bile postavljene varovalke, ves ta humor, ironija. Neko blaženje osnovne romantično komedijske drže.
mateja valentinčič
Janez Lapajne, predsednik strokovne žirije na Festivalu slovenskega filma v Celju, jc povedal, da je bila