»VIGRED«, ženski list z Modno in Krojno ter Vzorčno prilogo. — Izhaja vsak mesec. — Naročnina znaša Din 25.—, z mesečno prilogo Din 50.—. Če se naroči 20 izvodov (brez priloge) pod enim naslovom, le Din 20.—. Za inozemstvo Din 32.—, s prilogo Din 64.—. Izdaja konzorcij »Vigredi« (Vida Mašičt v Ljubljani, Pražakova 8. Uredništvo (odgovorna urednica Zora Poženel) in upravništvo Pražakova 8. Vzajemna zavarovalnica. Telef. št. 4034. Tiska Misijonska tiskarna v Grobljah. — Za tiskarno odgovarja A. Trontelj C. M. Sklep uredništva 10. dan prejšnjega meseca. Rokopisov uredništvo ne vrača, nena- ročenih prispevkov ne honorira. Rokopisi in vsi dopisi, ki se tičejo vsebine lista, naj se naslove na uredništvo, vsi dopisi glede priloge na upravo. Naročila, reklamacije in naročnino sprejema uprava »Vigredi«. Uredništvo in uprava: Pražakova, 8. VSEBINA 2. ŠTEVILKE: Hrepenenje po luči (La.). — Resolucije KKK. — Peter (E. Deisinger). — Dve kroni (M, Seemann-Lebar). — Slovo (J. Borštnar). — Moderna pravljica (M. Žnidaršič). — O razstavi likovnih umetnic (Emarija). — Moj rojstni kraj (M. Pučko). — Luna, zaman (A. Salmič). — Izobraženo dekle (Gerely-Mastnak). — Kaj je novega (S. Šali). — Deklica na tuje gre... — Iz domačih krogov. — V naših domovih. — Za pridne roke. Vigred ima v zalogiin PriP°roča: Mati vzgojiteljica din 16 Med pomladjo in poletjem Predavanja socialnega tečaja Materam Kuhaj varčno in dobro Praktični nasveti gospodinji Higijena žene Higijena hiše Vigrednice, kakor vsako leto, prevzemite tudi letos važno nabiralno delo za Mohorjevo družbo! Zdaj v zimskem času Vam ne bo težko po vasi in župniji potrkati na vrata in opozoriti dosedanje naročnike, da ne zamude predpisanega roka za naročilo Mohorjevih knjig, pa spotoma seznanite tudi one, ki knjig še ne poznajo! Zavedajte se, da je apostolat tiska najvažnejši v Katoliški akciji! it 10 ft 10 u 3 u 3 ii 3 ii 3 ii 3- Plačljivo tudi v pisemskih znamkah. LETO XVIII. LJUBLJANA, 1. FEBRUARJA ŠTEV. 2. La: Hrepenenje po luči Po dolgih mračnih zimskih dnevih zahrepenimo po luči. Če bi morali vedno živeti v tej megli in temi, bi ne mogli zdržati. Kjer manjka sonca, manjka tudi življenja. Zato pozdravljamo svečnico, praznik luči z dvakratnim veseljem . . . Nekaj nepopisno lepega in razveseljivega je luč. Svetlejšega, prijaznejšega kakor luč v vesoljnem stvarstvu ni. V trenutku, ko je Stvarnik v jutru vseh dni spregovoril: »Bodi luč!« in je luč bila, je podaril človeštvu enega izmed svojih najdragocenejših darov. V mnogoličnem življenju stvarstva vodi šele luč vse k svojim ciljem. Vsakič, če iz temne noči vznikne mladi dan in se razširi po vsem stvarstvu, zaplove »kakor vrisk radosti ob novem dnevu po vesoljstvu« in vsa ljudstva se razvesele svetlobe in luči. Brez njenega zlatega sijaja bi bila prostrana zemlja zapisana strahu, neplodnosti in smrti. Zato pozdravljamo o svečnici hvaležno praznik luči, ki nam prinaša daljše dneve in nam naznanja prebujajoče se pomladno življenje. Kot kristjani pa ljubimo luč, ker nam govori prijazno in prijetno govorico. V luči naj hodimo. V luč naj verujemo. Mi sami naj bomo luč; vsa temota v nas naj izgine in vsako srce naj bo napolnjeno z lučjo. Tako hoče naša vera. Krščanstvo je vera luči. Samo je luč in določeno zato, da nas vodi v občestvo luči: »Verujte v luč!« Tako je rekel On, ki se je sam imenoval »Luč sveta« in ki je v svojem nauku in svojem življenju postal »nosilec Luči«: »Luč v razsvetljenje ne-vernikov in v slavo Izraela svojega ljudstva.« Iskal je in želel je v tmine človeškega življenja in v noč dvomov, nerešenih vprašanj, malodušnosti svojih, prinesti luči . . . Resnično, vse nam postane jasno in svetlo, če verujemo Vanj in v Njegovo besedo in postanemo otroci Luči. V luči vere postane tudi tema luč — v tmini nevere pa je vse mrko in temno. V luči vere gledamo v obsežni svet svetlobe in luči božjih resnic in božjih milosti in v tej luči spoznamo božje namene in se brez skrbi moremo predati Njegovemu vodstvu. Zato pa moramo ob roki verskega razsvetljenja prodreti v globine in višine božjih naukov; ogledati se moramo za lučjo, ki nam jo pripravlja vera z besedo in pismom. »Vsi ne morejo biti učeni, toda vsi so lahko razsvetljeni. Vsi ne morejo biti apostoli luči, vsi pa se lahko zavarujemo pred očitkom, da so mračnjaki in se luči boje. Le toliko časa, dokler ni Kristus prišel s Svojo božjo Lučjo, smo bili mračnjaki, zdaj pa smo v Njegovi Luči vsi Njegovi.« (Rottmanner). Ker pa je Kristus že prišel s Svojo Lučjo k nam in mi vsi vsak dan hodimo v Njegovi Luči, smo postali »prijatelji in nosilci luči, pa če nas imajo drugi še in še za mračnjake.« »Verujmo v Luč, da postanemo otroci Luči!« Resolucije kongresa Kristusa Kralja 1. Družina. Družina je korenina človeškega rodu. Da bo človeški rod zdrav, mora biti zdrava korenina. Za vsakega človeka je največje važnosti, v kaki družini je rojen in vzgojen. Dobre družine so stebri krščanske družbe (župnije). Da se versko prenovimo, je treba predvsem, da so družine res krščanske. Prva zahteva je zakonska, zvestoba. •—- Druga: vršiti zakonske pravice in dolžnosti po volji božji; zloraba zakona ubija naš mali narod. — Tretja: medsebojna ljubezen in uslužnost, krotkost in potrpežljivost. -— Četrta: skrbna vzgoja otrok. Verski duh in strah božji naj prešinjata družino in vodita vzgojo. Vzgajajo naj se otroci ne samo za zemljo, marveč predvsem za nebesa, kar je njih pravi in končni namen. Zlasti naj se navajajo na pogostno sv. obhajilo. ■—- Peta: krščanske družine naj zvesto goje skupno molitev in naj se posvete sv. Družini in presv. Srcu Jezusovemu; naj to po-svečenje redno ponavljajo in stalno goje. Take družine so mala svetišča božja. 2. Šola. Vsak otrok je božja last in odkupljen s krvjo Kristusovo. Njegov končni namen je onstranski, večna sreča v Bogu. Zato se mora krščansko ljudstvo zavedati, da mora biti vsaka vzgoja, kakor doma tako v šoli, verska. Ker pa naša šola ni verska, zato je krščansko ljudstvo, ki šolo vzdržuje, upravičeno in dolžno tako dolgo zahtevali versko Šolo, dokler je ne doseže. KKK poživlja katoliško ljudstvo, naj na zakonit način zahteva sledeče: Ljudstvo mora po starših, po svoji Cerkvi in po svojih narodnih zastopnikih imeti v šolstvu prvo in glavno besedo. Vse naše šole morajo biti katoliške; zasebne enakopravne državnim šolam. V naših šolah: a) mora biti verouk najvažnejši predmet; b) vsa šolska vzgoja mora biti v duhu katoliške vere; c) naše otroke morajo poučevati katoliški učitelji in to le učitelji, ki dajejo otrokom s svojim življenjem dober zgled; učitelje, ki niso katoliške vere, in učitelje, ki ne izpolnjujejo verskih dolžnosti in s svojim življenjem na otroke kvarno vplivaj o, katoliško ljudstvo odločno odklanja. (Dalje prih.) Ema Deisinger: Peter »Lepo!« sta vzkliknila od začudenja, ko sta se nekoliko razgledala. Vila je ležala kakor bela kraljica v smrekovem gozdiču parka. Bela marmornata terasa ju je vabila s svojim kamenitim stebrovjem, ob katerem so ju mrtvo zrle kamenite sohe. Nista se še dobro razgledala, ko začujeta korake na terasi. Hitro sta smuknila za gosto visoko palmo in počenila. Jan je izprevidel, da bi palma težko skrila oba dečka, zato je naglo pocenil za bližnji grm. Oba sta napeto prisluškovala; srce jima je bilo tako močno, da sta lahko čula lastne utripe. Visok, resen mož se je pojavil na terasi. »Tovarnar«, je šepnil Jan izpod grma Andreju za palmo. Gospod je šel par korakov proč od vile k garaži. Pojavil se je nato šofer, pripeljal avtomobil iz garaže ter čakal, da bi gospod sedel vanj. Po terasi se je bližala gospa. Gospod, ki se je nameraval odpeljati v tovarno, je pristopil h gospe in izmenjala sta nekaj besed. Nato je gospa možu prijazno pokimala, avtomobil je zabrnel in odpeljal tovarnarja skozi glavna vrata. Prestrašena dečka sta se oddahnila, Jan pa bi rad natančneje videl gospo. Okrenil je glavo v tisto smer, a tudi gospa se je nehote ozrla proti Janu. Še preden se je deček zavedel, je bila gospa ob njem, ga objemala, poljubljala, med veseljem in solzami mu božala lase, obraz, presrečna, da je našla končno svojega sinka Petra. Na gospodinjine krike veselja je takoj prihitela zaskrbljena služinčad; sluga in za njim služkinja sta planila k Janu in ga trgala iz rok blazne gospe. Zaman ji je dopovedoval strežaj, da to ni njen sin Peter, a gospa se ni hotela ločiti od dečka, držala ga je trdo kakor v kleščah. Naposled sta strežaj in služkinja vendarle iztrgala dečka iz gospejinih rok, strežaj ga je brezobzirno sunil s pestjo. Gospa pa je hrepeneče iztegovala roke za odišlim dečkom. Ko je služinčad odpeljala jokajočo gospo v vilo, "se je Andrej, bled ko smrt, splazil iz svojega skrivališča in smuknil na prosto skozi odprtino v steni pregraje, kjer je bil odmaknjen železni drog, in zbežal za Ja-nom. Ko ga je dohitel, sta se nasmehnila skozi solze, a strah ju je še vedno oklepal, (Nadaljevanje.) da sta molče korakala proti Domu. Tik pred vhodom ustavi Andrej korak in vpraša Jana: »Ali naj kaj poveva?< »Nič!« »Velja!« Po kratkem dialogu sta vstopila, se pomešala med druge dečke in šla kakor običajno po svojih poslih. Nihče .ni zapazil kake izpremembe na njih, saj se nihče ni mogel baviti z njima. Drugega dne zjutraj sta šla dečka, kakor običajno v šolo. Vmes pa se je dogodilo, da je ravnatelj Doma dobil od tovarnarja obvestilo o dogodku včerajšnjega dne. Po obedu je ravnatelj vse dečke pridržal v obed-nici. Ko sta prišla dečka Jan in Andrej ia šole, sta videla, da je ravnatelj slabe volje. Zbrane dečke je ravnatelj vprašal, naj se oglasi oni, ki je bil včeraj navzlic strogi prepovedi v vrtu ravnateljeve vile. Molk. Ravnatelj, videč, da tako nič ne opravi, je začel izpraševati posamič. Postavil je dečke v vrsto kakor vojake. Nato je pristopil k vsakemu posameznemu, mu pogledal v oči ter mu stavil isto vprašanje: »Si bil ti?« Zanikanje. Jan in Andrej sta trepetala, rdečica in bledica se je menjavala na njunem obrazu. Ni še prišla vrsta na Andreja, ko je zahu-pal avtomobil pred vrati zavoda. Čez nekaj trenutkov je vstopil v obednico tisti služabnik, ki je iztrgal včeraj Jana iz rok blazne gospe. Bil je oblečen v črno in zelo elegantno. Ravnatelj je prosil, naj izmed zbranih dečkov prepozna onega, ki je bil včeraj v vrtu. Nastala je moreča tišina. »Mogoče je kak drug otrok in ne iz našega zavoda«, je opravičujoče povzel ravnatelj . Oba motrita dečke. Ko je ravnatelj opazil, da je Andrej ves razburjen in ves bled, je pristopil k njemu in ga vprašal: »Si bil ta?« Andrej je odkimal in zanikal. Sluga pokaže na Jana;, češ da je močno podoben onemu dečku. Ravnatelj vpraša tudi njega. Jan prikima in potrdi: »Da, gospod ravnatelj! Prosim, oprostite!« Mrmranje in začudenje se je razlilo po ostalih dečkih. Preiskava je bila zaključena. Andrej je stal s povešenimi očmi, bled od strahu in sramu se je naslanjal na mizo, vse telo mu je drhtelo od razburjenja in pridržanega joka. Pomiloval in obenem občudoval je pogumnega Jana. Jan pa je vprašujoče in prestrašeno zrl v ravnatelja, pripravljen sprejeti zasluženo kazen. »Ti greš s tem gospodom«, mu je zaukazal ravnatelj. »To jih bo dobil«, so tiho šepetali dečki in sočutno zrli za odhajajočim Janom. Andreja pa je pekla vest, sram, krivda in laž, da se je zdel sebi kakor izdajalec. Žal mu je bilo, da ni kakor Jan glasno izpovedal svojo krivdo, zdaj ga je ta zatajitev bolela hujše od vsake kazni. (Dalje prih.) Mira Tojf — Hibser: V bojazni Zdaj govorijo mi dnevi prepreženi s sivino morečih skrbi in težav: občutim jih z bolečino. Radost moje duše v molčanje se pogrezne. Misel zajeti skuša v daljavi viharje jezne. Glas iz globine dvomeče: »Saj ne bo ti uspelo, morda še vse ostalo kradoma ti bo vzelo!« »To se ne sme zgoditi!« rotim sovražne sile. Bog ne dopusti, da bi mi razdejanje pustile! Bog Vsemogočni, čuvaj mi deco mojo ljubo! Saj veš, da ne mogla prenesti bi to izgubo! Marg. Seemann-A. Lebar: DVE KRONI (Nadaljevan Premnoge pripovedke cveto s svojimi čudežnimi dogodki okoli Delnic. Kakor bršljan se spenjajo po pokopališkem zidu; zeleni so listi, a krvavordeči šipek se meša med zelenje ... Na travniku za vasjo so pokopani trije Francozi. Vaščani so jih ubili, ker so jim sestrelili zastavo z vrha zvonika. Dolgo so jih iskali, ker so se znali dobro skrivati, a končno le niso u:~li splošnemu ljudskemu ogorčenju in maščevanju. — Neko leto pa bodo na obletnico svoje smrti planili iz svojega groba in si v vsaki vaški hiši poiskali moža, da ga postavijo pred svoje puške in ga ustrele ter se tako maščujejo nad vaščani. Kdaj bo to, se ne ve. Kadar se poleti pripravlja h hudi uri, se vprašujejo stari ljudje, če se morebiti ne prebujajo Francozi za vasjo . . . je.) Okoli kapelice sv. Roka ob cesti proti Kamnici cvete rdeča detelja. Nekoč pa bo cvetela bela detelja tam okoli, ki je pa nihče ne sme posejati. Takrat bo svetnik stopil s svojega oltarja, bo natrgal belega cvetja in ga oddal vetru, da ga raztrosi po Delnicah. Tista hiša, na katero bo padel detelj in cvet, bo za sto let obvarovana vsega hudega... Taka-le pa je pripovedka o Krvavem kamnu: Jerman je bil kmet v Delnicah kakor je mnogo drugih. Ni pa bil tak, kakor jih je večina, ampak je bil trd do revežev in tudi do svoje družine. Vročega poletnega dne je oral za drugo setev na polju za vasjo, mali njegov s;n, Miha, pa naj bi branil konja obadov. Vse raje, kakor, da bi hodil po trdih kepah na njivi, se je igral s kobilicami, ki so skakale v travi na koncu njive. Zopet in zopet ga je moral oče klicati k delu. Naposled mu je zagrozil: »Če ne pustiš svoje igre s kobilicami, ti odsekam roke!« Deček je še in še lovil kobilice in se igral z njimi, dokler ni oče srdit zaklical: »Še enkrat, pa izpolnim, kar sem rekel.« Sinko je preslišal te besede in se je naprej igral; oče pa pribiti, ga zgrabi in mu s srpom odseka obe roki v zapestju. Daleč na okoii je brizgnila kri nedolžnega otroka; kamen na koncu njive pa je bil je začel cvesti mak in ga je vsako leto polno tam okoli, kakor da poganja iz otrokove krvi. Vaščani so postavili pred kamen malo leseno kapelico, da zakriva krvavi kamen. Konec pripovedke pa se glasi: Kadarkoli se bo lesena kapelica podrla in se bo kamen zopet videl, takrat se bo v vasi zgodilo zopet nekaj strašnega. Vse od tedaj vozniki vozijo posebno počasi na onem ovinku, da bi se kapelici kaj Brezdomci ves rdeč. Otrok je zbledel, ker mu je odtekla vsa kri; očetu pa se je omračil um. Z glasnim krohotom je oddivjal v sosednjo vas. Dva dni pozneje se je posrečilo trem močnim možem, da so ga zvezali in oddali v blaznico. Strahotna novica se je raznesla po domači vasi. »Ne puščajte nosečih mimo te njive! Jezus, Marija, mučeniška kri otrokova!« Noben dež ni opral krvi s kamna; rdeč je ostal do današnjih dni. Okoli in okoli pa ne zgodilo. Kapelica z Žalostno Materjo je vedno polna cvetja, toda zadaj do krvavega kamna si nihče ne upa. Njive, kjer se je to grozodejstvo zgodilo, ni hotel nihče kupiti; nihče je ne orje več, da je postala zapuščeno občinsko zemljišče, kamor pastirji nikoli ne gonijo živine. Nihče ne ve, koliko časa že kapelica stoji. Vsakih pet let kapelico popravijo na občinske stroške, a vselej mora biti župnik zraven, ker si sicer delavci ne upajo blizu. Od kolodvora sem se pelje zapravljivček; Anže je šel po Korbarico, ki se vrača od Marije iz mesta. Tri noči po vrsti je imela strašne sanje: bila je v tuji hiši in vsa soba je bila zagrnjena v črna pregrinjala. Sredi sobe pa je etala rakev, zakrita rakev. Hotela je kričati, klicati, vprašati, kdo je v rakvi, pa ni spravila iz sebe nobenega glasu. Uiti je hotela iz te strašne črne sobe, pa ni bilo ne oken ne vrat. V taki grozi se je prebudila. Kaj naj pomenijo te sanje? Koga naj zadenejo? Jože je šele včeraj pisal. Kaj pa Marija? Če se je njej kaj zgodilo? Saj domov tako redko piše. Ko je bilo enajst in nobenega sporočila, Korbarica ni več strpela doma; oblekla se je in Anže jo je potegnil do postaje. Tako sta odhitela na vlak, ki sta ga komaj ujela. Danes pa je že zopet tu. Marija ni bila bolna, pač pa zelo tiha in resna. »Morebiti bo pa le končno postala dobra?« se je tiho vprašala Korbarica. O, da bi vsaj! Toda mati se ni mogla razveseliti 6vojega otroka; nekaj je v zasanjanih očeh, kar povzroča materi skrbi. Če jo nagovori, se strese, kakor bi se prebudila iz sanj, potem je pa zopet živahna in vesela. »Mamica, ali se boš še danes odpeljala? Nič ne skrbi, meni ničesar ne manjka. Zaradi mene ti ni treba tu v mestu ostajati. Saj Marjanca bo težko čakala, kdaj se vrneš.« Iz tega čuti, da se je hoče znebiti. Kaj bo še vse prišlo na te, Korbarica? -— Grenka so taka vprašanja, ki si jih mora tolikokrat staviti. Vedno pa je le en in isti odgovor: Eden, edino on je vsega tega kriv!« »Da, še danes se vrnem z večernim vlakom.« Ves čas na povralku razmišlja in premišljuje ... Kakor trnjeva pot je njeno življenje in je bilo nekoč s cvetjem posuto. Rože 60 odcvele, trnje pa je ostalo in se vedno tesneje ovija njenega srca. Korbarica, sedem mečev si si takrat izprosila na Sv. gori, sedem ostrih mečev za tvoje srce! Na kolodvoru jo je Anže že čakal. Takoj 6ta se odpeljala: Anže spredaj, Korbarica zadaj. Prav nič se nista razgovarjala; kajti Korbarica je postala tiha, odkar presoja sama sebe noč in dan. Iz vsake stiske vodi vsaj ena pot k luči; toda le tisti jo najdejo, ki gledajo kvišku. Korbarici pa se že leta poveša glava, da njene oči ne najdejo pota v višino. Voz je naenkrat obstal; Anže je zadržal konja, ker je pred njimi drug voz in ne morejo naprej. Zdaj se je Korbarica prebudila iz svojega težkega razmišljanja. Spredaj na cesti je tovorni voz z naloženimi sodi; zato mora Anže počakati, da se počasi umakne. Tudi Korbarica dvigne glavo. Toda, ali je to samo slučaj? Iz svojega premišljevanja o nekdanjih srečnih časih, vidi naenkrat pred seboj tistega, ki ji je povzročil toliko gorja, ki ga sovraži v dno duše. Saj je uničil srečo njenega srca in belo dušico njenega otroka otroval še preden je bil rojen. Nebeški Bog ali je to pravica, da se vozi rušilec njene sreče po božjem soncu in ima zanjo in njeno izmučeno srce le porogljiv zasmeh! Že dolgo je tega, kar ne more več moliti. Kako naj neki moli: Kakor tudi mi odpuščamo svojim dolžnikom. Na Sv. gori že ni bila vrsto let — pa kdo je tega kriv? Saj je hotela že Jožeta vzeti iz semenišča, da ne bi hvalil pravice, ki njej toliko zagre-njuje življenje. Kdo bi bil tudi tega kriv? O, Korbarica, da si pozabila na Kristusovo besedo: »Moje je maščevanje« in še: »Dobro storite njim, ki vas žalijo in preganjajo!« Ne more videti tega človeka, ne more prenašati njegove bližine; kakor plamen se je zopet dvignilo sovraštvo. »Poženi, Anže!« »Ne morem, prav ob Krvavem kamnu smo.« In Kopaču se prav nič ne mudi, počasi se umika s svojim težkim vozom in z vsakim trenutkom podžiga sovraštvo v Korbarici. Korbarica, premaguj se! Toda v njej vse gori; tudi sonce ima danes tisoč žgočih žarkov, ki jo bodejo v oči, v obraz, da vse v njej in okoli nje gori. Ta, mimo katerega se pravkar vozi, je užgal ta ogenj. V njeno srce, v njen dom je vrgel plamenico — preklet bodi zato! — pod njeno srce, ko je še nerojeno počivati tam, v dušo njenega otroka — tisočkrat preklet zato! Ha, če bi bila jaz Bog, te v tem trenutku zdrobim! Saj nič več ne ve, kaj misli, vse žari okoli nje v neznanem ognju; oprime se sedeža in zakliče Anžetu: »Hitreje, hitreje!« Z obema rokama se prime za srce; zdaj sta voza drug ob drugem. Komaj dve pedi od nje se prikaže zabuhel obraz, zdi se, da ee je mož prestrašil divjega izraza v njenem obrazu in še tega, kako mu je s stisnjenimi pestmi požugala z obema rokama; hitro potegne za vajeti, oba konja se vzpne-ta. Strašen sunek, da se strese voziček; ponosno se vzpneta konja, skočita v stran in čez ojnice — vajeti so Kopaču ušle iz rok — voz se nagiblje — sodi se zamajejo, se zvale v stran, ipritisnejo voz na eno stran k tlom. Močan sunek — strašen ropot — težki sodi se vale po cesti in drug za drugim 6ujejo ob kamen, da se obroči polomijo in teče rdeče vino kakor potok po cesti. Konji zdivjajo in v divjem teku polomijo nekaj dreves ob cesti. Z vso močjo se zalete v kapelico pred krvavim kamnom in jo porušijo, da se deske razlete na vse strani. Tega ropota in razdejanja se še bolj prestrašijo, da zdivjajo v divjem teku po cesti in vlečejo za seboj zdrobljeni voz in — Kopača, ki si je v vajetih zapletel noge in se ne more rešiti. V obcestnem jarku leži zlomljena soha Žalostne Matere. Krvavi kamen pa je prost in strahotno zeva na cesto. Korliarica, ali veš kaj to pomeni? Tam spredaj pa divjajo konji; voz sta izgubila že ob prvem kupu gramoza; toda Kopač še vedno visi na vajetih in njegova glava se odbija ob cesto in pušča za seboj rdečo sled . .. Anže je slišal ropot in divji krik, a ni mogel pomagati, ker se je že tudi njegov konj plašil. Zdaj se ozre v stran: Moj Bog, Krvavi kamen je ves odkrit; strahotno zeva na cesto, kjer se dogaja strašna nesreča .. . »Poženi vendar, Anže!« kriči Korbarica in si z obema rokama zatisne oči, da ne vidi krvavega kamna in strahotne žalaigre na cesti in rdeče sledi, ki se kakor rdeča nit vleče po cesti. Anže miri konja in ga na kratkih vajetih pripravi, da obstoji. A le za trenutek, potem pa: Sveti ktlž božji! — švrkne z bičem konju nad glavo, zakliče nazaj: Držite se — pa že hiti v galopu njegov pram. Prav dober je v teku, to je vedel, toda, da bo v tako kratkem času prehitel divjajoče Kopačeve konje, ni verjel. Že je pred njimi tri, pet, deset metrov, dovolj je! Pod njegovo močno roko se v trenutku ustavi. Kor- Janez Borštnar: SLOVO Vijoličast mrak na naju sneži od povsod in senca je pala čez pot: ustavila sva korak. Lej, jagned in križ kraj poti — poglejva si še v oči! Nad mestom tam zarja ugaša že in gmajna ječi, boji se noči — podaj va si še roke! Nad mestom že nočna leži perot, v njej zvezda gori in dobra srebri, ah, vsakemu svojo pot. Pa skrivno ozreva se še nazaj — tam jagned visok trepeta nad križem iz brezovega lesa in bogec gori ves zlat. Jaz nekaj še vprašal bi rad, a njo najbrž isto teži, zato je zakrila oči in tiha zgubila se v temen gaj . . . barico je vrglo s sedeža; hitro ji vrže vajeti in zakriči: »Držite!« in že je odhitel nazaj h Kopačevemu vozu. Zdaj gre za dve življenji, ne samo za eno! Še sta konja v polnem diru, a Anže jima vskoči v bok, z železno roko zagrabi za uzdo in z vso močjo vleče nazaj, na mesto. Nekaj metrov ga vlečeta konja za seboj, a njun odpor je vedno slabejši in po nekaterih brezuspešnih poskusih, da bi se osvobodila Anžetove močne roke, se končno ustavita. Negibno leži Kopač na tleh ves zamotan v jermen je. Nič ne čuti, da je strašna vožnja končana. Kakor spečega otroka ga izmota iz vajeti in prenese na voz in ga položi k nogam Korbaričinim. Nič ne ve, da njegov strašen pogled trka na Korbaričino srce za odpuščanje. Kdo bi proslil zate, Kopač, če bi se ne bila zgodila ta nesreča! Ni več druge pomoči zate! Pa tudi nič ne ve, da je srce te žene tako zelo zakrknjeno v bolesti in sovraštvu, da se tej prošnji za odpuščanje ni odprlo. »Večja je moja bolečina! Odpustiti? — Ne morem!« Žalostna vožnja se je pričela. Po sredi ceste stopa Anže; z desno roko vodi splaSene in že nekoliko umirjene Kopačeve konje, ki še vsi drhte v neznanem strahu, z levo pa vajeti svojega voza. Ob sedežu čepi Korbarica in si z rokami zatiska oči. Za njo pa mož v globoki nezavesti, glavo poJoženo na kupček sena. Že so zavili proti Kopačevi hiši; mimo Ravnikove gredo pravkar. Na pragu stoji Ravnik. Oči se mu razširijo, ko zagleda, kdo prihaja. »Za božjo voljo, kaj pa je?« »Konji so se splašili in vlekli Kopača nekaj časa za sabo. Pošljite po zdravnika, gospod župan — pa hitro!« Pred gostilno so se ustavili. Anže vrže vajeti Jaku; potem pomaga opotekajoči se Korbarici z voza in s Stanetom dvigne nezavestnega z voza. Preneseta ga v pivnico. Stane skoči v spalnico in pripravi posteljo. Anže drži nezavestnega, kri mu kaplja po rokavu. Skrbno ga zaneseta v spalnico. Stane razreže očetu obleko s telesa. Zunaj je Jaka že odjezdil po zdravnika. Zdaj se prikaže Marica. Ko zagleda kri, zakriči in Stane jo narahlo porine ven iz sobe: »S kričanjem se zdaj ne da pomagati! Teci po župnika, Marica, pa hitro!« Tekla je, tekla, kar je le mogla v župni-šče in sporočila, kako in kaj. Od tam pa naprej h Klemenovim. Nima več matere, dobro pa ve, če ji kdo more pomagati, je to Leniča. Leniča je takoj odšla z Marico. Dolgo je že tega. kar je šla isto pot, da pomaga bolni Kopačevi ženi; zelo mlada je bila še takrat, pa ji je tista noč odprla oči za tujo bol in trpljenje. Hiteli sta proti Kopačevim. Na cesti so stale gruče ljudi, ki so si pripovedovale strašno pripovedko o Krvavem kamnu, katere konec se je danes izvršil tako strašno'. Leniča je stopila v sobo kot stara znanka. Sklonila se je nad nezavestnega Kopača. Kri in prah sta se zmešala v temno blatno plast, kakor bi bile padle že prve grude na mrtvo truplo. Umila mu je obraz, ki je zdaj bled, kakor alabaster. Kakor mrlič leži Kopač, roke in noge so mrzle. Stane se je zgrudil na najbližji stol. »Oče, ne smeš še umreti, tako ne umreti!« tako se bori s smrtjo. In vendar leži negibno, kakor bi se bila duša že ločila od telesa. Stane mu položi roko na srce. Počasi, komaj še utriplje, kakor vodica, ki polagoma usiha. Glas zvončka se zasliši s ceste, vedno bliže. Pavel Trdina je prinesel Najsvetejše. Ti si me zavrgel za vse svoje življenje, jaz pa sem se dal prinesti pod tvojo streho in vse hočem pozabiti, kar si hudega storil. Stane in Leniča sta pokleknila ob mizo, kjer je ležalo Najsvetejše pod neznatno podobo. »Gospod, ne hodi mimo njega!« je molil Pavel. V njegovi duši se je zbudil spomin na besede starega župnika: »Vsaka krivda je le revščina, revščina na spoznanju in ljubezni. Da si ti bogatejši od tega tu, ni tvoja zasluga!« Nihče ni govoril, nepremično je ležal Kopač. Štiri srca in božje usmiljenje je čakalo, da bi se bolnik zbudil. Končen rahel drget v vseh okončinah, kakor zaznava bolečine. Potem rahel pregib ustnic — nerazumljivo mrmranje. Leniča mu je vlila žličico vode v usta, lahko jo zaužije. Toda njegov duh ne najde iz teme. Tri duše molijo, prisrčno in proseče, le Marica se stiska v kotu; strah jo je. S poudarkom tiktaka ura, kakor bi hotela reči: »Pridi — pridi — smrt je tu!« Smrt je tu! Že stoji sredi med njimi. Toda na mizi še čaka Gospod nebes in zemlje in ukazuje tudi smrti: Počakaj! Dr. Možina je skočil s kolesa in urnih korakov stopil v sobo. Kakor so vsi pričakovali, ugotovi: pretres možganov. Že se je pričelo mračiti. Pa še vedno čaka Pavel Trdina, da se bolnik osvesti. (Dalje prihodnjič.) Janez Borstnar: BREZ MOČI Zapel v grmovju bo strnad, tja v polja spela bo pomlad . . . Velel bo tajni zakon spet: Zajemi v pesem jo, poet! Da takrat bi že v gluhem grobu spal, da ta ukaz bi mimo mene pal! Sever in Šali: Ne boj se... Nemiren od tokov vrvenja, stesnjen od časa in samote, zaslišal klic sem hrepenenja. Tako, poglej, prišel sem pote. Ne boj se romanja v neznano: roke v zavezo si podava, zvonjenje sladko in ubrano bo najini poti spremljava. Minljivo mimo naju teče, pojdiva v tempelj Darovanja, prižgiva vonjajoče sveče na žrtvenik Spreminjevanja. Če mrak nam pota zaustavi in vse bo slika daljna, pestra, počaka naju in pozdravi Marija, tvoja božja sestra. Ko noč zažge neba lestence ter svit pokrije čelo tvoje, sprejela bova zadnje vence in trudna počivala v dvoje. Marija Žnidaršič: Moderna pravljica... Julka je bila inteligentna in globoko verna kmečka deklica. Bila je srednje postave. Gosti, temno kostanjevi lasje so obkrožali njen bledi obrazek, iz katerega je plaho zrlo-dvoje velikih, temnih oči. Kdorkoli je zašel na dno teh oči, se je v njih izgubil in ni več našel pota nazaj ... Lepa je bila Julčka, kadar je stopala skozi vas samozavestno, z visoko dvignjeno glavo in marsikatero moško oko se je nehote ustavilo na njej. Navadno je imela oči vedno uprte v tla, le kadar je srečala znanko ali znanca, jih je za trenutek dvignila. In tedaj se je kakor morje odprlo pred teboj. Pogledala je s temi zasanjanimi očmi tako, da ti je nehote spravila kri v lice. JulČka se tega ni zavedala in prav radi tega je bila tako čudovito lepa. Vse proste ure je preživela ob knjigah in tudi zvečer je čestokrat čitala pozno v noč. Včasih je dejala sama sebi: »Če bi jaz Študirala, bi prav gotovo študirala filozofijo, tako pa . . .« Vselej se je zdrznila ob tej misli in njene temne oči so zaplavale v solzah. »Mar je vredno, da berač študira?« ji je nehote vstalo v duši vprašanje. Prav nekje na dnu je tiho šepetalo: »Da, da!« Srce pa je vpilo: »Ni? ni!« — Toplega nedeljskega popoldneva v avgustu, ko je vse hitelo ven, je Julčka zamišljeno strmela v nedeljskega »Slovenca« in to prav na tisto stran, kjer so bile ženitne ponudbe. Navadno tega dela lista sploh ni pogledala, danes pa se je njeno oko nehote ustavilo ob besedah: »Učitelj na deželi, 35 let star, želi spoznati preprosto, skromno in verno mladenko s primernimi sredstvi.« Nekaj ji je reklo: »Julčka. daj, piši ženitno ponudbo.« »Ne, ne!« je odgovarjala s prirojeno odločnostjo. Glas v notranjosti pa ni ponehal, temveč je še dalje prigovarjal: »Dober je, inteligenten in iz besed, ki jih je napisal, lahko sklepaš, da je tudi veren; saj drugače ne bi iskal verne mladenke. Ali si ne želiš ti prav takega? — In leta? ... 35 let je star. To je vsekakor najlepša moška doba in ti si vedno trdila, da hočeš vsaj deset let starejšega. Kaj bi še dalje blodila v svojih sanjah, ko vendar vidiš, da tukaj ni nič tebi primernega. Ti pa se hočeš poročiti, ustvariti dom in biti mati.« — »Toda kaj. če je to nekdo iz nasprotnega tabora, ki samo preiskuša katoliška dekleta?« se je Julčka na tihem zbala. In zopet ji je odgovarjalo: »Ne, Julčka. nasprotniki nikoli ne oglašajo v katoliških časopisih.« Oko se je ustavilo na steni, kjer je visel Križani in iz prsi prikipel globok vzdih: »Kaj naj storim? Gospod, daj, Ti mi svetuj!« In Julčki se je zazdelo, da so Zveli-čarjeve ustnice dahnile: »Piši!« In zgodilo se je, da je Julčka poiskala papir, sedla za mizo in pisala : Spoštovani! Danes sem čitala v »Slovencu« ženitne ponudbe. kar le redkokdaj storim. Oko se mi je nehote ustavilo ob besedah: »Učitelj na deželi, 35 let star želi spoznati preprosto, skromno in verno mladenko s primernimi sredstvi.« Malokateri današnji inteligent si želi preproste, skromne in verne družice- Zdi se mi, da ste Vi edini izjema, za kar Vam vsa čast. Danes išče vsak le sebi enake, bodisi glede premoženja ali izobrazbe, kar po mojem nikakor ni prav. Jaz mislim, da skromno kmečko dekle veliko bolj ljubi in spoštuje moža; ki jo je na kakršenkoli način osrečil, kot pa bogata razvajenka, ki ni še nikoli okusila trdega kmečkega kruha. Ni čudno torej, če so Vaše besede vzbudile v meni pozornost. Nekaj mi je reklo: poizkusi svojo srečo in po večurnem premišljevanju sem se odločila. V svoji mladosti sem vedno hrepenela po višji izobrazbi, toda vse hrepenenje je bilo zaman. Danes pri svojih štiri in dvajsetih letih pa ta želja polagoma umira in vzbuja se nova. doslej nepoznana. Dobiti predvsem vernega in inteligentnega zakonskega druga, ki bi mi bil zvest tovariš v današnjem modernem, vzburkanem življenju in dober oče mojim otrokom, ako bi mi jih Bog v svoji dobroti dal. To je moja želja, Bog ve, če se mi bo izpolnila? Nekoč sem pisala ponudbo za službo vzgojiteljice. Takrat sem natančno opisala svoje telo in stavila v ospredje vse lepe lastnosti. Kaj naj napišem danes? Barva oči, lasje, vse to po mojem ni važno, važna je le notranja lepota, lepota duše. Če pa bi Vas morda to zanimalo, Vam lahko opišem v prihodnjem pismu. Toda mislim, da ne bo treba. In lepe lastnosti? Tudi o tem nočem govoriti, saj sem tudi jaz le samo človek, kar pa je človeškega, je itak vse slabo. Na željo Vam prilagam svojo sliko s prošnjo, da mi jo vrnete če Vam morda ni po volji. Seveda Vas le prosim in tako želim. Polagam Vam na srce: Preglejte in preštudirajte natančno vsako pismo, oziroma ponudbo, ki jo prejmete; saj je pismo, kakor pravijo, ogledalo človeka samega. Želim Vam, da si izberete mladenko prav tako, kot ste si jo zamislili v svojih sanjah! Bog z Vami, dragi neznanec, in iskreno pozdravljeni! Še enkrat je pismo prečitala, nato ga je zalepila in nesla v nabiralnik. Potem pa so nastopili dnevi čakanja. Dan za dnem je čakala odgovora ina svoje pismo, toda tega ni bilo. Minili so tedni, minil je mesec, dva, a odgovora ni bilo. Julčka pa je na tihem še vedno upala, da odgovor pride in res je nekega dne prejela pismo z naslednjo vsebino: Cenjena gospodična! S težkim srcem Vam vračam Vašo sliko in se Vam prisrčno zahvaljujem za ljubeznivi dopis. Razočarala me je ženitev potom časopisa in sem zato sklenil ostati sam še teh par ur življenja. Vaše pismo me je globoko ganilo in sem spoznal iz njega, da ste plemenita mladenka, ki globoko čuti s svojim bližnjim. Škoda, da je bila prišla Vaša ponudba prepozno in sem med tem časom že spoznal osebo, ki me je varala že takoj v prvih početkih. No, nič zato! Postal sem bogatejši za novo izkušnjo življenja in to je tudi nekaj vredno. S prošnjo, da mi oprostite, ker Vam šele sedaj vračam sliko, Vas prisrčno pozdravljam in ostajam z odličnim spoštovanjem udani . .. Sledil je podpis, ki pa je bil nejasen. Zraven je bila priložena slika in zadaj napisane besede: Naj sreča spremlja Vas povsod, in pota vedno vodi Bog! Zopet je sledil podpis, a tudi tukaj nečitljiv. V Julčki se je vzbudila želja, spoznati tega skrivnostnega tujca, ki je zadnja dva meseca toliko mislila nanj. Toda kako? V oglasih je bilo pisano »učitelj na Gorenjskem« pismo pa je bilo oddano v prestolici Dolenjske. Kje naj ga išče? — Kam naj se obrne? — Kakor takrat pred dvema mesecema, tako se je tudi sedaj zatekla k Križanemu in vroče molila: »Gospod, Ti edini me poznaš in veš, da nočem ničesar drugega, kakor majhen, čisto majhen del sreče. Že dolgih štiri in dvajset let blodim v temi, daj razženi oblake, ki se zbirajo nad menoj in pošlji mi sonca!« Odnekod je prihajala otožna melodija zaljubljene fantovske pesmi in se izgubljala v oblačno noč. Julčka je tiho zajokala. . . Spet sta pretekla dva meseca in Julčko je zasnubil najbogatejši kmet iz vasi. In spet se je zgodilo, da je Julčka rekla: da. Čez leto dni, prav na svoj rojstni dan, pa je prejela pismo z naslednjimi besedami: Gospodična Julčka! Ako ste še istih misli, kot ste bili pred letom dni, Vas prosim, da me jutri pri večernem vlaku počakate. Hotel bi se namreč natančno dogovoriti glede najine poroke, ki naj bo — po mojem v teku dveh mesecev. Oprostite, ker sem ves čas molčal, bo pa najino snidenje tem prisrčne-je. Da me lažje spoznate Vam prilagam svojo sliko. Prisrčno Vas pozdravlja udani Pavel. Otrok v zibeli Dolgo, dolgo je strmela Julčka v sliko. Potem pa je oboje spravila med svoje mladostne spomine. Razni spisi so bili to, dnevnik in pesmi polne hrepenenja. Ko se je sklonila, je pod njenim srcem lahno zatrepetalo ... Prihodnji večer je na postaji s tropo delavcev izstopil tudi visok, črno oblečen gospod z naočniki. Zaman je iskal znanega obraza, ni ga bilo. Ko je čez eno uro pripeljal vlak iz Zagreba je vstopil in se odpeljal Bog ve kam .. . Vika Razlag: Spomini iz življenja (Konec.) Sestra! O čuj mojo srčno prošnjo! — Ko bo tvoje blago srce prosilo sreče — blagoslova in vztrajnosti Vsemogočnega, ko boš klečala pred tabernakljem, proseča za večni mir svoje zlate mamice, ki ti je bila odvzeta v času mojega bivanja v bolnici, — takrat se spomni tudi — mene! Spomni se na moje trpljenje, ki si ga tolikokrat zrla, ko si mi še ljubeče stregla! Sestra Erika! Mnogo, mnogo ti dolgujem! Ko bi mo prav dobro izpadle kljub temu, da je tekmovalo malo število članic. Res se je v našem krožku nekaj števila članic zmanjšalo, a kar nas je ostalo, delamo z veseljem naprej Bogu v čast in narodu v korist. Lepo smo proslavile v marcu »Materinski dan«; na sporedu smo imele prav lepih točk, dobro je izpadla igra »Po truju do cvetja« ter simbolična vaja »Slepčeva tož-ba», kakor tudi ostale točke. Udeležile smo se tudi K. K. K. v Ljubljani, nadalje tabora na Vrhniki, v Št. Joštu in v Logatcu. Na praznik 8. decembra smo skupno s fantovskim odsekom priredili »Akademijo«. Na sporedu smo imeli 18 točk. Najbolj so gledalcem ugajale simbolične vaje in sicer: članice smo izvajale vajo »Dvignite orli« s spremljevanjem društvenega orkestra, ter simbolično vajo »Za materjo«, člani »Oj Doberdob« in »Lepa naša domovina« tudi mladci- mladenke in naraščaj so lepo naredili; tako, da smo povsem zadovoljili gledalce. K sestankom se še precej redno zbiramo; tu prebiramo okrožnice, seveda ne manjka tudi debatiranja, vmes pa še kakšno zapojemo, da kar odmeva po dvorani. Seveda pa nekaj manjka pri naših sestankih in sicer: da bi imele vsaj vsak mesec enkrat kak poučen govor, ali predavanje, da bi se naša načela bolj poglobila. Upajmo, da se nam bodo želje izpolnile in, da bomo tako srečne, da bomo prišle enkrat do tega, kar že dolgo želimo. Telovadimo tudi rade, toda včasih moramo tudi malo popustiti, ker je naš dom pozimi največ posvečen dramatiki, zato se pa moramo kar razvrstiti, da moremo vsi na vrsto. Vsem sestrskim krožkom in Vigrednicam želimo srečno, blagoslovljeno Novo leto in jih toplo pozdravljamo. — Bog živi! Majda Kovačič. V ZGLEDNI MAMICI, JOZEFINI GALOVI V BLAG SPOMIN. t 29. XI. 1939. Pomlad, katere se vsak človek veseli, je razprostrla svoja krila čez naša polja in gozdove. Z njo je prišel maj, mesec Marijin, kateri je Tebi, o mamica, prinesel tako dolgo in mučno bolezen. Četrti maj .. ., kako grenak mi je sipomin na te, ker si prisilil mojo mamico v postelj, iz katere ni vstala celih v naših domovih KUHARSKI ZAPISNIK ZA FEBRUAR Zeljnata juha. % kg kislega zelja nekoliko razrezi in deni kuhati. Če imaš, dodaj kako kožo ali kost od prekajenega mesa, malo kumne in soli ter kuhaj do mehkega. Prepraži 6 dkg prekajene slanine, dodaj 4 dkg moke, da zarumeni, nato prepraži še pol sesekljane čebule, zrno česna in zalij z juho od zelja. Vloži 3 na kocke zrezane osemnajst tednov. — Srčna vodenica, katera je divjala vedno hujše, jo je izčrpala do skrajnosti. V devetnajstem tednu njene bolezni, pa so vse otekline kar naenkrat izginile. Prepričana sem, da po priprošnji nebeške Mamice, kateri se je tolikokrat priporočala. Kdo more popisati moje veselje, ko sem čutila in videla, da se ji telesne moči spet počasi vračajo. Pa le kratko je bilo to veselje, v katerem sem spoznala, kako minljiv je svet, da vse časno hitro mine. O mamica, ko so zadnje krizanteme še krasile naš vrt, si odšla od nas, vedoč, da bo to zadnje jesensko cvetje krasilo Tvojo prezgodnjo gomilo. Za Tebe, o mamica, sem tedaj gojila in negovala to cvetje, za Tvoj tihi, mirni in zadnji dom. Težke bolečine si trpela zadnje dni, a trpela si Bogu vdano. Vsak, kdor Te je videl, je slutil, da si vse to trpljenje darovala za svojega moža in hčerki. O jaz, ki sem čula dan in noč ob Tvoji postelji, sem videla še več; za vsakega posebej si se darovala. Bog je gotovo sprejel Tvojo daritev, in jo po svoji neskončni pravičnosti razdelil Tvojim, za Teboj jokaj očim. Ko so svetonočne lučice zagorele pred jas-slicami in smo se zbrali pri novorojenem Je-zušfiku, takrat sem skušala doumeti, kaj si mi hotesa in želela nazadnje povedati, ko so Tvoje ustnice onemele... ustvarjam si nejasne slike in trpim, ker Te več ni. . . A morda bom spoznala, da je prav, da si odšla, ker Tvoje življenje je bilo eno samo veliko trpljenje in odpoved. V Tvojem materinskem mučeniiškem vencu pa bo vpletenih nešteto biserov — Tvojih žrtev. Te vrstice, a mamica, Ti posveča v spomin Tvoja žalujoča hčerka „ ., r, , ' 1 Pepika (jalova. krompirje, kuhamo zelje in pol na kocke zrezane kranjske klobase. Ko je vse kuhano, je juha gotova. Prežgana zdrobova juha. 6 dkg pšenične-ga zdroba prepraži na 4 dkg presnega masla, da močno zarumeni. Zalij s kostno ali zelenjavno juho, osoli in kuhaj, da se zdrob zmehča. V jušni lonec vžvrkljaj 1 rumenjak in 2 žlici kisle smetane. Vlij na to vrelo juho in jo takoj postavi na mizo. Krompirjeva juha. Olupi 5 velikih krompirjev in jih toliko obrezi, da moreš zrezati enakomerne za lešnik velike kocke. Te kocke deni kuhati v slano vodo, ki si ji dodala žlico kisa. Krompir naj bo od vode same ■pokrit in naj počasi vre, da kocke ohranijo obliko. Ostali krompir pa pristavi s slane vode, odišavi s par zrni popra, ščepcem kumne, pol listkom lorberja in 10 dkg zre-zane juhine zelenjave, (čebule, korenja, peteršilja, zelene.) Zelo zboljšaš okus, če dodaš še nekaj listov suhih gob in kost ali kože od suhega mesa. Sesekljaj košček čebule, ščepec majarona in peresce zelene. Prepraži 5 dkg sesekljane prekaj ene slanine, za-rumeni zvrhano žlico moke, dodaj sesekljano in zalij s precejeno juho, ki se je medtem skuhala. Ko to še 15 minut vre, vloži tudi že kuhane krompirjeve kocke in potresi s prepraženimi kruhovimi kockami. Gosposka pljučka. Pol telečjih pljučk in pol srca dobro operi in deni kuhati v 2 1 mrzle vode. Osoli in dodaj peresce lorberja, nekaj zrn popra, vršiček timeza, pol čebule, zrno česna in 5 dkg juhine zelenjave. Pljučka naj se pokrita počasi kuhajo pol ure. Po 20 minutah jih obrni, da se morejo na obeh 6traneh prekuhati. Kuhana so, če ne priteče nič krvi, ko jih prebodeš. Vzemi jih tedaj iz juhe in deni hladiti v mrzlo vodo. Srce naj še nekaj časa vre, da se dobro zmehča. Potem daj tudi srce hladiti v mrzlo vodo in ereži oboje na rezance ter odišavi s soljo, poprom in limonovim sokom. Sesekljaj pol čebule, 2 kisli kumarci, 6 kaper, 1 sardelo, šopek peteršilja, lupino od četrt limone in vršiček majarona. Napravi temno prežganje iz 6 dkg masti in 4 dkg moke, dodaj sesekljano, malo prepraži in poprši z žlico vinskega kisa. Ko se ta skadi, zalij s precejeno juho od pljučk, vendar ne preveč, da ne bo preredko. Ko omaka 20 minut vre, vloži zre-zana pljučka in srce ter odišavi z žličko gorčice, pol žličke sladkorja, in žlico kisa od kumaric. Pljučka naj imajo pikanten okus, vendar ne sme biti nobene stvari toliko, da bi prevladovala. Po okusu primešaj še nekoliko sladke paprike in kuhaj še 15 minut. Zdrobovi štruklji. Zavri 1 mleka s ščepcem soli in 1 dkg presnega masla. Med vednim mešanjem vsuj 8 dkg pšeničnega zdroba in kuhaj, da se zgosti. Potem postavi hladiti. Iz 20 dkg moke, 1 jajca, ščepca soli, žlice olja in potrebne tople vode za- mesi vlečeno testo in dobro vdelaj. Deni ga na pomokan krožnik, po vrhu namaži z oljem in pokrij, da počiva vsaj 20 minut. Medtem vmešaj 4 dkg presnega masla in 2 rumenjaka, dodajaj po žličkah ohlajeni kuhani zdrob in % 1 goste kisle smetane; odišavi z zribanim muškatovim oreškom in zelenim peteršiljem ter primešaj slednjič še sneg 2 beljakov. Razvleci testo prav tanko in ga namaži z nadevom, le na eni strani pusti za ped praznega testa. Zvij proti prazni strani in pretisni s kuhalničnim reci j cm štruklje, ki jih nato z nožem razreži. 15 minut pred obedom vloži štruklje v vrelo slano vodo in odkrite kuhaj najprej 7 minut na eni in potem 7 minut na drugi strani. Kuhane štruklje poberi s penovko iz vode in zabeli s presnim maslom in drobtinami. Če jih daš poleg pljučk, ki smo jih zgoraj opisali, imaš okusno in izdatno večerjo. Nadevana zeljnata glava. Ne preveliki zeljnati glavi izreži štor in jo iztrebi, da ostane še za prst debelo listov. Kar si iztrebila, zmelji z mesnim strojem in odišavi s soljo, poprom in kumno. Prepraži 8 dkg prekajene slanine, zarumeni na njej košček seseljane čebule, dodaj zelje in 2 žlici paradižnikove konzerve ter praži v lastnem soku, da se zmehča. Ko se to zelje shladi, primešaj 10—15 dkg sesekljanega suhega mesa, 1 jajce in 2 kuhana in na kocke zrezana krompirja. Napolni vse to v izvotljeno zeljnato glavo, pokrij z zeljnatim listom in zaveži v servijeto. Obesi jo na kuhalničnem reci ju v lonec vrele, slane vode in kuhaj 1% ure. Potem položi zeljnato glavo na primeren krožnik in zabeli s presnim maslom in drobtinami. Prašičevo meso v frikase omaki. 60 dkg bolj pustega prašičjega mesa od stegna ali pleča, pristavi s pet četrt 1 mrzle vode. Dodaj šop osnažene juhine zelenjave, pol lor-berjevega lista, malce žajblja in potrebno sol ter kuhaj do mehkega. Potem odcedi juho in zreži meso na za oreh velike koščke. Naredi bledo prežganje iz 7 dkg masti in 6 dkg moke, odišavi z muškatovim oreškom in 2 kislima gobicama ter zalij z juho. Dodaj zrezano meso in sok 1 limone. Ko še 20 minut vre, hitro vmešaj 1 jajce, ki si ga zmešala z 2 žlicama mlelka in postavi v stran. Vreti ne sme več. Če ne moreš takoj postaviti na mizo, deni v večjo posodo z vročo vodo in pokrij. Ko serviraš, potresi s se-kljanim peteršiljem in daj poleg še s presnim maslom zabeljen krompir ali pražen riž. Jeterna pašteta. Zreži na listke % kg svinjskih ali telečjih jeter. Zreži na kocke 15 dkg prekajene slanine, sesekljaj bolj grobo I veliko ali 2 mali čebuli. Prepraži slanino, da postane prozorna, in odstrani kocke. V ostali masti prepraži najprej čebulo in potem še jetra, da niso več krvava. Odišavi jih s poprom in naribanim muškatovim oreškom. Zavri % 1 vode in 5 dkg masti, vsuj 15 dkg moke in kuhaj, da se loči od žlice in ponve. To testo in prepražena jetra dvakrat premiji na mesnem stroju, potem primešaj kocke slanine, 2 celi jajci in 2 žlici ruma. Osoli in prav dobro premešaj. Podolgovat model obloži s prašičjo pečico in natlači vanj paštete. Pokrij jo s pečico in kuhaj v sopari ali peci v srednje topli pečici 1 uro. Kadar jo rabiš, nareži na lepe rezine, obloži z aspikom in zelenim peteršiljem ter po-strezi. Cmoki s sirom. Zavri % 1 mleka s 3 dkg presnega masla, ščepcem soli in popra ter vsuj 20 dkg suhe pšenične moke. Mešaj, da se loči od žlice in ponve. V vroče testo vmešaj posamezno 2 celi jajci, 1 rumenjak in 3 dkg zribanega sira. Vedno prej dobro vmešaj eno jajce, predno dodaš drugo. Ko se shladi, sesvaljkaj na deski za mezinec debelo kačo in jo zreži na 3 cm dolge koščke. Zakuhaj jih v veliko posodo vrele slane vode, kjer naj vre 8 minut. Poberi jih s penovko in deni v mrzlo vodo, da se shlade in ne sprimejo. Hladne odcedi in stresi v dobro namazano kožico. Potresi jih z *41 kisle smetane, v katero si vžvrkljala 1 jajce in 1 be-ljah. Potresi po vrhu z naribanim sirom in daj sem in tja kak kosmiček presnega masla. Peci v srednje topli pečici tričetrt ure. Ser-viraj v posodi, kjer si pekla in daj poleg zelene solate ali paradižnikove omake. Lešnikov narastek. Vmešaj 10 dkg presnega masla, 10 dkg sladkorja, nekoliko cimeta in limonove lupinice ter drugega za drugim 4 rumenjake. Primešaj 6 dkg lepih belih drobtin, 6 dkg zmletih lešnikov, 1 žlico ruma in 3 dkg sesekljanega arancinija. Stepi v sneg vse 4 beljake in ga s 4 dkg sladkorja še nekaj minut stepaj. Zrahljaj z eno žlico tega snega prejšnjo zmes in primešaj potem prav rahlo ostali sneg. Stresi v namazano in z drobtinami potreseno porcelanasto skledo, ali če imaš morda posebno skledo za narastke, in peci v srednje topli pečici 40—50 m':nut. Pečen narastek potresi močno s sladkorjem in daj s toplim malinovcem ali kuhanim vinom na mizo. Marmelada iz suhih čespelj. Skuhaj 2 kg suhih češpelj, samo pičlo pokritih z vodo. Odišavi z 2 klinčkoma in skorjico cimeta. Ko so češplje mehke, jih odcedi in odstrani koščice. Potem jih zmelji z mesnim strojem in stresi nazaj k soku. Dodaj še 30—50 dkg sladkorja in kuhaj, da se primerno zgosti. Potem primešaj 2 žlici ruma in še vroče napolni v kozarce ali prstene lonce. Zaveži šele drugi dan. Fini krofi. Postavi kvašček iz 4 dkg kvasu, 3 žlic mlačnega mleka in žlice moke. Nad soparo stepaj 5 rumenjakov, 5 dkg sladkorja, žlico ruma, sok pol pomaranče in malo limonove lupinice. Ko dobro naraste, počasi primešaj 9 dkg stopljenega presnega masla. Vmesi iz Vi kg sipke moke s tem mešanjem, vzišlim kvasom in ostankom od % 1 surovega mleka bolj mehko testo in dobro stepaj. Če bi bilo le premehko, dodaj še nekaj moke. Testo naj samo deset minut počiva, potem ga takoj razvaljaj, izreži iz polovice testa krofe, na drugi polovici jih pa z obodcem samo nakaži. Napolni zadnje z gosto marmelado, pokrij jih z zrezanimi krofi, dobro pritisni okrog in okrog marmelade in še enkrat izreži. Deni jih shajati na segreto in pomokano desko in pokrij s segretim prtičem. Med shajanjem jih enkrat obrni, ker potem bolj enakomerno vzidejo'. Segrej za tri prste masti, da za-cvrči, če pomočiš mokre vilice vanjo in vloži krofe z lapo stranjo navzdol. Vlagaj le toliko krofov, kot jih ima res prostor. Ko so na eni strani ocvrti, jih obrni in ocvri še na drugi strani. Poberi jih s penovko in še tople potresi s sladkorjem. Ostalo testo zgneti, bolj debelo razvaljaj in zreži krofe, ki jih pa ne nadevaj. To testo je že bolj trdo in bi se ne sprijelo več tako lepo. Če pa le želiš nadevanih, naredi ocvrtim s škarjami majhno zarezo in jim vzbrizgaj tople marlelade. GOSPODINJE VPRAŠUJEJO H. J. Kako skuham dobro govejo juho za 5 oseb? Koliko rabim mesa, koliko in kakšne zelenjave? Ker to vprašanje morda še več Vigrednic zanima, ga hočem odgovoriti, dasi se je tu-lcaj že večkrat razpravljalo o dobri goveji juhi. Kupili boste % kg govejega mesa s privago t. j. približno 40 dkg mesa in 10 dkg kosti. Meso naj ne bo prepusto, pa tudi ne premastno. A to je bolj stvar okusa. Dober za juho je prsni kos, šimbas, seveda tudi stegno in križ, za druge so zopet najboljša reberca in tretja je vsa nesrečna, če ne dobi »dekelčka«. To meso zaliješ z IV2 1 vode in dodaš 10 dkg takozvane juhine zelenjave, to je korenčeik, peteršilj, (zelenje in koreninica,) zelena, rumena koleraba, čebula, peresce od zelene, por in malce česna, za toliko juhe samo pol zrna. Če hočeš res dobro juho, boš zelenjavo zrezala na kolesca ali rezance in na malo masti prepražila, da lepo zarumeni. Mast potem odliješ, da ne bo juha premastna, zelenjavo pa streseš v juho. Mast se porabi za prikuhe. Čebule pa ni treba pražiti na masti. To kar s prerezano stranjo navzdol spražiš precej temno na čisti štedilnikovi plošči. Da naj juha prav počasi vre, da je bolj čista, če se zalije z vročo vodo, da se pene ne sme pobirati itd., to bo pa vsaki gospodinji dobro znano. Važno je to, da mora dobra juha vsaj IV2 ure vrcti. drugače je vsa skrb in delo zaman. Meso bo trdo in juha pomije. Zato glej, da zjutraj pravočasno pristaviš in potem paziš na ogenj, pa boš imela dobro juho, tudi če ne stojiš vse dopoldne pri štedilniku. A. Č.: Zakaj se krhko testo včasih tako zelo drobi? Saj ga vedno tako skrbno gne-tem in gnetem. pa se mi vse zmrvi pod prsti in da bi delala krhke prestice, še misliti ni. Kaj je vzrok? Zdi se mi, da je vaše testo pregreto ali pregneteno. Za krhko testo je treba presno maslo dobro zdrobiti med moko, predno se začne gnesti. Gnete se pa potem hitro in lahko s hladnimi rokami. Če pa presno maslo ni dovolj zdrobljeno, se testo preveč ogreje, preden je dobro, potem se pa drobi in lomi. Torej poskusite prihodnjič maslo dobro zdrobiti in hitro ugnesti. Če bi se Vam pa zopet kdaj zgodilo, da se testo drobi, tedaj mu vdelajte žličko tople vode. Tako ga spravite zopet skupaj, kakor bi rekle, le pecivo bo nekoliko manj krhko. M. K. Letošnji krompir se posebno rad irazkuha. Kako bi mogla pomagati? Najpreprostejše sredstvo, da se krompir ne razkuha je, če nekoliko osolimo vodo. Krompir je potem tudi bolj okusen. Vendar samo to ne pomaga vedno. Zato naj krompir prav počasi zavre in se napol kuhan odlije in potem v sopari pokrit pari do mehkega. Fr. P.: Kako preprečim, da se majoneza ne sesiri in kako si pomagam, če se mi je to le pripetilo? Da se majoneza sesiri, je lahko več vzrokov, v glavnem prideta pa le dva v poštev. Da jajca in olje nimajo enake temperature ali, da se olje prehitro priliva. Olje imate v kuhinji, jajca pa v mrzli shrambi. Prinesite jajca vsaj eno uro, predno jih rabite, v kuhinjo. To ne velja samo za majonezo, temveč tudi za močnate jedi, kjer vmešamo jajca in presno maslo itd. Potem dolivamo pri majonezi olje v začetku samo po kapljicah. Ko se že gosti in dobiva obliko, lahko malo hitreje vlijemo. Če se nam je pa majoneza le sesirila. jo vzamemo za malo žličko v posebno skodelico in zmešamo z nekaj kapljicami vročega kisa. Tako bo postala kmalu gladka. Potem pa po žličkah primešava-mo ostalo majonezo — in država je rešena! R Š.: Zakaj krofi nimajo belih robov ali venca, kakor pravijo pri nas? Zato je prav mnogo vzrokov. Če ste testo premrzlo ali pretoplo zamesili, če so se že izrezani krofi med shajanjem preveč posušili, kar povzroči poleg tega še velike luknje, da skoraj niso več krofi, ampak mehurčki ali balončki, če so neenakomerno ali preveč shajani, če marmelada ni v sredini in slednjič, če je mast za crenje prevroča ali prehladna. Kakor vidite, si morate za krofe vzeti čas in na vsako malenkost skrbno paziti. Vse, kar rabimo za krofe, naj bo .sveže in najboljše kakovosti, vse primerno toplo, in delo naj gre hitro izpod rok, po boste videli, da bo vsaj nekaj lepih, ker vsi so le prav redko lepi, posebno če jih veliko naredimo. P. Š. Ali sme suho meso zmrzniti, da je lahko tudi v hudem mrazu na podstrešju spravljeno? Seveda sme biti meso vso zimo na podstrešju spravljeno, če tudi zmrzuje. Samo pri miru ga pustite, da se potem samo od-topi in na zraku presuši. Ne smete ga /nositi na toplo, da bi ga odtopili. Glavno je, da je podstrešje zračno pa se vam bo meso gotovo dobro držalo. za pridne roke Tanjše posteljno pregrinjalo. Tanke svilene nogavice v raznih barvah porežemo v dva cm širok trak. Kvačkamo s tanko kor-donet prejico v rdeči in modri barvi 1 ne-ovita, 2 verižni, druga vrsta 1 neovita v neovito spodnje vrste, 2 verižni. Izdelamo šest pol v širini 30 cm, v višini približno 120 cm. Pri delu moramo trak nogavice rahlo nategniti. Svetle barve obkvačkamo z rdečo prejo, temne z modro. Pri menjavi ne odrežemo prejice, temveč jo pustimo zadaj ter nadaljujemo s prejico druge barve. V naslednji vrsti rabimo zopet prvo prejico in pustimo drugo zadaj. Odrezati pa moramo vsakič trak nogavice kadar moramo menjati barvo. Po končanem delu pošijemo vse končke odrezanih trakov zadaj z nekaj vbodi, še bolje pa je, da zaobrnemo že med delom odrezan trak nogavice nazaj in vključimo dvojen trak v neovite. Ako hočemo bolj pestro delo, menjamo barvasto prejico čez nekaj kvadratov pozneje kakor barvo traka iz nogavice. N. pr. imamo za srednje kvadrate trak rožnate barve in prejico v rdeči barvi, za stranske trikotnike trak ru-jave barve in prejico modre barve, vendar pa začnemo nekaj neovitih z modro prejo čez trak rožnate barve, nadaljujemo z rdečo prejo čez trak rožnate barve itd. Vse velike pole obkvačkamo 3—4 vrste s temnim trakom nogavic in s prejico v rdeči barvi. Z isto prejico ali pa z modro prejico združimo vseh šest pol z neovitimi. Zaključek je več vrst neovitih s trakovi in prejico kakor prej. Pregrinjalo je lahko izredno lepo, potrebno je pa večje število svilenih nogavic. Ako ga rabimo obenem za odejo, vzamemo namesto kordoneta volno tanjše vrste. Mizni prt izdelamo po enakem načinu in vzorcu, toda v obliki kvadrata. Blazina je kvačkanta po istem vzorcu in načinu. Ob obeh krajših stranicah kvačkamo franže. Velik šal delamo po istem vzorcu s kor-donetom ali z volno ter prikvačkamo franže. Razne tople posteljne odeje si umislimo na podlagi popisov v današnji in prejšnjih številkah. Kvadrati, katere sestavljamo v odejo so lahko iz različnega materijala, toda enaki kvadrati se morajo večkrat ponavljati. Poleg kvadratov, ki so kvačkani iz nogavic lahko postavljamo kvadrate, ki so tudi kvačkani v obliki polža iz ostankov volne ali iz razparane volne čez volneno blago ali čez nogavice. Kvadrate združimo z neovitimi v v volni, kakor opisuje »Vigred« v november-ski številki. Kvadrate pa lahko zaobrnemo v poševo, t .j. diagonalno smer, torej nevz-poredno s stranicami odeje. V tem slučaju moramo kvačkati še trikotnike, ki izpolnijo ob robu manjkajoče zobe v polno črto. Zelo lepe, tople in mehke kvadrate dobimo tudi, ako porežemo nogavico v več cm širok trak, ki ga obkvačkamo v obliki polža z debelo prejo v rjavi barvi: 1 neov., 1 ver. Naraščamo v vsaki vrsti na štirih voglih. Nogavice svetlih barv rabimo za sredino vsakega kvadrata. Otroški plašček. Sivo, enobarvno volneno blago odnošene obleke porežemo v 2 cm široke trakove. Robova spodvijemo in na-vdarimo, da meri širina traka le V2 cm. Trak navijemo v klopčič. Po kroju kvačkamo vrsto verižnih iz domače volne v beli ali sivi barvi in začnemo pri spodnji širini plašča. Druga vrsta: ena neovita v tretjo verižno in hkrati vključimo siv trak, 1 verižna itd. Vse dele plašča sešijemo in obkvačkamo plašček gosto z neovitimi. Topla domača jutranja halja. Po kroju kvačkamo kakor zgoraj, v poljubnih barvah. Z volneno zvitko v rdeči ali modri barvi kvačkamo v enakomernih razdaljah verižni vbod v navpični smeri. Otroška kapuca. Kvačkamo po načinu plaščka progo 35 X 12 cm, nato ožimo vrste po obliki topega trikotnika v skupno višino 30 cm. Sedaj imamo peterokotnik. Obe stranici, kjer smo ožile vrste, prišijemo skupaj. Sedaj bo merila kapuca ob vratu 24 cm, odprtina za obraz pa 35 cm. Za vrat kvačkamo z neovitimi trakovi 3 X 34 cm z gumbnico in ga prišijemo na kapuco na oni del, ki meri 24 cm. Topla otroška oblekca. Srednje tanke nogavice porežemo v 1 cm širok trak, ki ga rahlo navijemo v klopčič. Pletemo z debelejšimi pletilkami poljuben vzorec, toda s pomočjo volnene nitke v modri, beli ali sivi barvi. Delo mora ostati zelo rahlo, vendar / / / obenem tudi gosto. Le na ta način bo lepo učinkovalo. Primeren vzorec je n. pr. dve levo, dve desno, dve vrsti, v tretji vrsti menjamo nad desnimi leve. Krilce pletemo zvončasto do rokavne izreze ter naj meri 10 cm več kot prsna širina. Kratek životek ima četverooglato vratno izrezo<. Naberemo krilce in ga prišijemo inanj. Rokave začnemo ob zapestju in pletemo 10 cm dve levo dve desno, nato širimo. Zgoraj pletemo v obliki polkroga. Dolžina rokava je pol dolžine obleke. Vse prišijemo s sukancem. Razpork je zadaj ter ga obkvačkamo z neovitimi v volni, hkrati kvačkamo gumbnice. Z enakim pletivom delamo domače jopice, kostime in druge stvari. Košek iz ličja. Iz debelejše lepenke zaši-jemo dva navpična okvirja v poljubni velikosti. Drugi naj bo za toliko manjši, da ga lahko položimo v prvega. Lažje nam bo delo, ako odrežemo iz škatle pri pokrovu pokrovno ploskev, da ostane le okvir po- krova, ki ga potrebujemo ter iz škatle zgornji del v višini zunanjega okvirja. Ostali spodnji del škatle služi za pomoč pri oblikovanju koška. Iz ličja, katerega smo delili na ožje, enake dele, spletemo močno>, 1 cm debelo kito. Ličnate proge vstavljamo sproti, nevidno. Teh kitk potrebujemo več metrov, toda pripravljamo jih med delom, ne izgo-tavljamo jih vnaprej. Kitko pritrdimo na zunanji okvir, potem jo pa napeljemo ob škatli navzdol in zopet navzgor, da pridemo k nasprotni stranici okvirja. Tu jo položimo čez okvir navznotraj, pod okvirjem ven, gremo zopet ob škatli navzdol in nadaljujemo kakor prej. Kitke naj stoje po 2 cm narazen. Ko smo širše ploskve obložili, pripnemo zadnji del kitke z risalnimi žeblički na dno škatle in nadaljujemo stransko ploskev, kjer napeljemo kitko le v navpični smeri gor in dol. Spodaj moramo seveda vtikati čez zadnjo vodoravno kitko. Nato končamo še četrto stransko ploskev. Sedaj spletemo novo, široko ploščato kito iz treh ali štirih ličnatih prog. Za začetek vtaknemo proge čez kitko, ki je bila pritrjena z žeblički. Sproti jo vtikamo enkrat pod, enkrat nad prejšnjimi kitkami ob škatlinem dnu tja in nazaj, dokler ni vse dno tesno zadelano. Nadaljujemo po enakem načinu ob stranskih ploskvah škatle v vodoravni smeri vedno višje, dokler pridemo do vrha, vendar ni potrebno, da vtikamo tudi čez okvir. Spodnji del škatle snamemo, da ostane sam košek. Ploščato kito pustimo, da jo porabimo pozneje za zaključek. Držalo pripravimo iz dveh vrbovih razpolovljenih šibic, katere segajo do dna koška. Po sredini obeh šibic prišijemo ozko kitko iz ličja, to kitko priši-jemo potem pri obeh spodnjih delih v košek. Sedaj spletemo široko ploščato kito in jo prišijemo na notranjo stran držala, da pokrije držalo v košku do dna. Z enako kito pokrijemo zunanji del držala do koška. Ob straneh prišijemo zgornjo in spodnjo kito čvrsto skupaj. Sedaj položimo v košek notranji okvir lepenke in ga prišijemo z motvozom k zunanjemu. Znotraj in zunaj nadaljujemo s široko kito iz ličja, da pokrijemo vso lepenko ter obšivamo obe kiti zgoraj in spodaj čvrsto z motvozom. Košek lakiramo v poljubnih barvah. Glede ročnih del, ki so spletena ali kvač-kana iz odnošenih nogavic, je potrebno omeniti, da so izdelki dovolj močni, navadno ne zaostajajo po trpežnosti za pletennami iz volne. Z lahkoto se tudi operejo in zlikajo. V uredništvu Vigredi je nekaj vzorcev iz nogavic za vpogled na razpolago. Kvačkana pomladanska bluza Nebeljena bombažna prejica št. 10, luknji-časti vzorec. Kvačkamo po meri bluze, ki nam najbolje pristoja, ne da bi jo razparali. Zadaj je kratek razporek, ki je zapet z gumbi. Kvačkana otroška obleka Delamo z enakim materijalom in z enakim vzorcem kakor bluzo. Pasovi so sestavljeni iz dveh vrst ovitih- Pomladanska jopica Debelejša nebeljena bombažna prejica; kvačkamo čez dve niti bele debele prejice. Prva vrsta verižne. Druga vrsta: 1. neovita, 2 verižni, 1 neovita v prvo spodnjo verižno. Tako ponavljamo v vsako tretjo verižno. Kvačkati pa moramo čez obe niti bele iprejice, da jo vključimo. Tretja vrsta kakor druga, vbadamo pa v spodnje loke dveh verižnih. S tem načinom lahko kvačkamo lep poletni kostum svetle barve. Ako potrebujemo samo jopico, jo kvačkamo kakor prej z nebeljeno prejico poljubne barve n. pr. modro prejico, namesto dveh belih nitk pa izberemo prejico poljubne barve n, pr. modro ali sivo. ali sivo. Jopico obšijemo s svilenim trakom iste ali bledordeče barve. Piščanec. 1 i 1 a i t UREDNIŠTVO PROSI: 1. Vse tiste, ki pošiljajo svoje prispevke in žele, da bi bili objavljeni v prihodnjem mesecu, naj pošljejo vse do 10. prejšnjega meseca, ker izide vsaka številka že zadnje dni prejšnjega meseca za prihodnji mesec. 2. Od tega tudi niso izvzeti tisti sotrudniki, ki jih je uredništvo naprosilo za sodelovanje. Nemogoče je določiti prostor za naprošeno, dokler uredništvo ne ve, v kakšnem obsegu ga namerava izdelati. Ni res, da se »vtakne« še kaj tudi po korekturi! Vsaka stran je popolnoma zaokrožena enota in se ne da po želji »stisniti«, kakor nekateri zamudniki svojim poši-ljatvam pristavljajo. 3. Pišite s črnilom! 4. Pišite samo na eno stran lista! Uredništvo nima časa prepisovati, a tiskarna načeloma ne sprejema rokopisov na obeh straneh lista- 5. Vsi sotrudniki naj preberejo v Književnem glasniku družbe sv. Mohorja članek g. prof. J. Šolarja, ki ima naslov »Uredniki in avtorji«. Iz tega bodo razbrali, koliko nepotrebnega dela napravljajo sotrudniki uredništvu in se bodo tudi naučili pravilno pri listih sodelovati! 6. Kdor želi k besedilu, ki ga pošilja, tudi kako sliko, naj pošlje dobro, jasno sliko, fotografijo, ne pa izrezke iz časopisov ali razglednice z obledelo ali nejasno sliko! Priloži naj tudi izjavo, da nosi stroške za kliše, ki ga pa po porabi v Vigredi lahko dobi v uredništvu kot svojo last. 7. Uredništvo pričakuje pogostnih poročil dekliških krožkov in ženskih odsekov, ki imajo svoj odmerjeni prostor v oddelku »Iz naših krogov«. Vse, kar se v društvu važnega zgodi in kar bi moglo zanimati tudi druga društva, naj čimprej pride v Vigred! 8. Za natečaj »Moj rojstni kraj« je še vedno čas in naj se še čim več Vigrednic oglasi! Ako gre za zavarovanje pride v poštev le Vzajemna zavarovalnica LJUBLJANA • Miklošičeva 19 1. požar, vlom, nezgode, jamstvo, kasko, steklo, zvonovi; 2. doživetje, smrt; rente in dote v vseh možnostih; posmrtninsko zavarovanje »KARITAS«. Zavarujte sebe in svoje imetje vedno pri naši slovenski zavarovalnici. LJUDSKA POSOJILNICA V LJUBLJANI r. z. z n. z. Ljubljana, Miklošičeva c. 6 (v lastni palači) obrestuje hranilne vloge najugodneje Nove in Stare Vloge, ki so v celoti vsak čas razpoložljive, obrestuje po 4°j0, proti odpovedi do 5°|0 Električna kuhinja v gospodinjstvu in gostinstvu najbolj smotrena in udobna. Električna ureditev kuhinje ustreza vsem predpisom higi- jene in omogoča najokusnejšo prehrano. Cena električnega toka je tako nizka, da omogoča vsakomur uporabo elektrike za kuho in ogrevanje. Vsaka kilovatna nra uporabljena za kuho velja le 90 para, medtem ko velja za luč celih pet din. Popust na ceno toka za luč iznaša 82% pri toku za kuhanje. Zahtevajte predvsem odštevalen števec za gospodinjski tok, ki velja le din 4.- mesečno. Poraba toka iznaša za 4 člansko družino komaj 60 kwh mesečno. MESTNA ELEKTRARNA LJUBLJANSKA Informacije v pisarni ravnateljstva KREKOV TRG 10/11.