nimi zaimkovimi oblikami stavijo tudi pri poudarjenih italijanskih oblikah v oklepaj nepoudarjene (affissi), ker je s tem za slov. krajše oblike mi, me (daj. tož.) dana paralela za ital. mi, mi (daj. tož.). Isto velja tudi za druge zaimkove oblike (ti, ti, gli, lo, le, la, ci, ci, vi, vi, loro, li, loro, le) (str. 89.). Enako bi bilo treba storiti s povratnim zaimkom (stran 96.) v italijanski paradigmi, — Pravilo na str. 96. glede rabe povratno-svojilnega zaimka svoj bi bilo lahko jasnejše. — Str. 90.: Novčarka je hrvatizem, slov. je denarnica, mošnja. — Str. 96.: Marsikdo bi bilo bolje prestaviti s parecchio kakor z a 1 c u n o. Poleg nikdo se rabi bolje v imen. nihče — nessuno. Neki bi bilo prestaviti z un, u n o. — Str. 99.: Zakaj piše pisateljica za sadje (frutta) hrvatizem ovočje, mi ni jasno. — Str. 98.: Goščava pomeni macchia, dočim je selva sinonim (učen) besedi bosco (ozir. foresta). — Str. 99.: Mandorlo je kot drevo in kot sad tudi v slovenščini moškega spola. — Str, 55.: T e r -m i n a r e zahteva pred nedoločnikom di, terminar di scrivere. — Str. 94. in 95.: Napačna sta pri relat. zaimku kdor (kar) lokal in instrumental: pri komur, s komur, s čemer mesto pravilnih pri komer, s komer, s čimer. Enako je pravilno pri nikomer, z nikomer (mesto nikomur). — Str. 102.: Noi ci abbiamo divertito je grd germanizem (wir haben uns unterhalten) mesto c i siamo divertiti. Ne razumem, kako pride slična nepravilnost v slovnico. — Ibid.: Kazalec — ital. indice, ne pa police. — Str. 105.: Izlet — ital, scampagnata, medtem ko je g i t a — hoja, iz-prehod, — Str, 107,: Podati se je germanizem (sich begeben), — Ibid.: L'imperativo e equivale, mesto e equivalente, ozir. equivale (3. os. ed.), — Str. 109.: Glagolni deležnik na -ši, ozir. -vši se prestavlja v italijanščini najbolje s participio p a s s a t o. Za to bi bilo dobro navesti več ko dva primera. — Str. 110.: ... se je vrnil mož s pokopališča, ne iz pokopališča. — Str. 113.: Obravnava se vrši proti, ne pa napram komu, Isto velja za str. 129.: svak prihaja proti nama. — Ibid.: Nekim bi bilo treba nadomestiti z nekaterim. — Obdelati celo korensko vrsto na dveh straneh je nemogoče celo za onega, komur je slovenščina materin jezik (str. 114.—115.). — Ibid.: Prestralo (prest i r a 1 o ) je doma na Krasu in v Brdih, ni pa v splošni slovenski rabi. — Stavek o rimskih bljuvalnicah nikakor ne spada v slovnico. — Str. 116.: Smor-zare = slov. ugasiti, ugasniti se rabi bolje v intrans. pomenu. — Ibid.: Gad navadno piči, ne pa p i k n e. — Ibid.: Kopati (zappare) ima v sed. kopij e m , ne pa kopam, — Str, 120,: Tikati, tičem trans, se rabi le pri starejših pisateljih v pomenu b e -t r e f f e n. Danes rabimo glagol rajši povratno: T o s e tiče mene, v kolikor se tiče očeta (in quanto al padre). Toccare — dotakniti (dotikati se), Tocca a me — na vrsti sem (pripada meni), n. pr.: tocca a me a far le c ar te — na vrsti sem, da delim.   —   Ibid.: Janežič,
Jurčič, Gregorec, Gregorčič, Urbančič so priimki in jih nihče več ne smatra za deminutive: Janez, Jurij, Gregor, Urban. — Str. 126.: Contadiname vendar ni kmetavza r. Gl. Rigutini! — Str. 130.: Cionon-ostante — slov. kljub, navzlic temu. — Ibid.: Bolje je nascostamente kakor n a s c o -samente. — Str. 134.: le da, samo da — purche, n. pr. Voglio un bicchiere d'aqua, purche sia fresca. — Ibid.: Kjerkoli, koderkoli ni ital. laddove (in quel luogo, nel quale), ampak — ital. dovunque (in qualunque luogo). — Stran 135.: ...srce je otrpnilo, ne pa otrpnelo. — Ibid.: Predloge delimo v slovenščini v pristne (pre-posizioni schiette) in nepristne, enostavne in sestavljene. — Glede — in riguardo, poleg — accanto. — Str. 136.: membri secondari d'una p r o -posizione — stranski stavkovi členi, ne pa pridjani; 1'oggeto — predmet, dopolnilo (ne pa dopolnek!); il complemento avverbiale — prislovno določilo (ne d o 1 o -ček!). — Poglavje o zloženem stavku bi bilo lahko preglednejše in stvarno mnogo boljše. — Poleg drugih pomanjkljivosti sem omenil le one, ki bodejo najbolj v oči. Da bi se pa kak Italijan naučil iz te knjige »per-fettamente« slovenskega jezika, o tem smo opravičeni dvomiti, zlasti če je knjiga namenjena tudi samoukom. Zakaj pisateljica tiska debelo popolnoma poljubne besede brez vsakega kriterija, mi ni jasno. — Delo je sicer hvalevreden, a šibek poizkus za nekaj večjega, kar se mogoče pisateljici še lahko posreči, ko poglobi obojestransko jezikovno znanje.                          Ivan  Gruden.
Carniola. Letnik VII. Zvezek 2, Ljubljana, 1916. Izdaja in zalaga Muzejsko društvo za Kranjsko, — Dr, Jos. Gruden objavlja članek »K drugemu slovenskemu prevodu sv. pisma«, V 3, zvezku letošnjega »Časa« je že obravnaval o »Pričetkih našega janze-nizma«, sedaj opisuje, kako je janzenizem, ki ga kratko označuje kot »obnovitev starokrščanske discipline v cerkveni ustavi, upravi in vsem verskem življenju«, vplival na naše kulturno življenje. Dr. Gruden dokazuje, da se imamo zahvaliti janzenističnim težnjam škofa Herbersteina za drugi (Japljev) prevod sv. pisma, ki je tudi v janzenističnem duhu prirejen; novi prevod se »v tem ni strinjal s cerkvenimi predpisi, da je izšel brez razlagavnih opomb in dostavkov«. — Dr. Franjo Bučar je začel objavljati »Popis knjiga, koje su izašle u jugoslavenskoj protestantskoj tiskari u Urachu-Tiibin-genu u XVI. stolječu«, medtem ko dr. Janko Poneb-š e k in A. P a u 1 i n nadaljujeta svojo strokovno razpravo, prvi o »Naših ujedah«, drugi o nekaterih novih ali redkih rastlinah na Kranjskem. Novejše slovstvo ocenjujejo Jos. Breznik, J. Vesenjak in A. Seli š k a r. Med »Zapiski« poroča Mantuani o ploščici o posvečenju škofjeloške nunske cerkve 1, 1669., ki jo je pridobil deželnemu muzeju kranjskemu. Dr. J. Š 1 e b i n g e r objavlja kratek življenjepis umrlega Luka Pintarja, ki ima še posebno vrednost vsled seznama Pintarjevih spisov, ki je življenjepisu pridejan,    j q
275