SPOMINI IN MISLI O USTANOVITVI  KPJ
Ivan   Regent
Po polomu II. intemaoiioinale otb začetku prve svetovne imperialistične vojne, ki je sledila že dolgo trajajoči krizi II. internacionale in rezkim nasprotjem, ki so vladala v njej, po polomu, o katerem pravi Lenin, da je bil pravzaprav polom oportunizma, je ostalo delavsko gibanje vsega sveta brez svojega mednarodnega posvetovalnega foruma, ki naj bi bil vsaj simbolično utelešenje mednarodne delavske solidarnosti, tiste mednarodne solidarnosti, ki je bila tedaj delavstvu najbolj potrebna. Večina voditeljev socialističnih ali socialnodemo-kratičnih strank^, pr6d\Tseim voditelji socialističnih strank vojujočih se dežel, je zatajila radikalne sklepe poslednjih treh kongresov II. internacionale, ki je bila leta 1912 v Bazlu. Ta manifest je nalagal socialistom vseh dežel, da se morajo povsod in v vsakih okoJiščinah energično boriti proti vsakršnemu šovinizmu, da morajo že db začetku sleherne, po buržoaziji povzročene vojne na vse načine izkoristiti zaradi vojne nastalo gospodarsko in politično krizo, odgovoriti na vojno s povečano revolucionarno! dejavnostjo, propagirati državljansko vojno in nazadnje dvigniti ljudski upor, da bi pospešili padec kapitalizma.
Poziva na boj proti imperialistični vojni, ki se je bila že začela, ni bilo in ni bilo niti ljudskega upora. Pač pa se je večina voditeljev socialističnih ali socialnodemokratičnih strank vojujočih se dežel (An,g'lije, Francije, Nemčije, Belgije i. dr.) pridružila buržoaziji, prešla v buržoazni taibor, stopila v buržoazne vlade, začela zagovarjati šovinizem svoje buržoazije, postaila vojni hujskač in tako pomagala podpirati imperialistična vojna stremljenja svoje buržoazije. II. linteT-nacionale ni bilo več. Njen poloiia pa ni bil le polom oportunizma v socialiističnih vrstah, marveč je bil hkrati tudi začasni polom ideje in prakse mednarodne delavske solidarnosti.
Iz omrtvelosti je po treh letih vojne zdramila delavce oiktobrska socialistična revolucija. Njen učinek na ves svet in na vse ljudi je bil ogromen. Kakor učinek ogromnega vulkanskega izbruha. Na delavce vojujočih se dežel, ki jim je buržoazija naložila levji del vojnih naporov in vojnih žrtev, pa še posebej. Svinčeno vojno ndbo se je začelo počasi jasniti. Čim več je bilo vesti o^ o(ktobrski revoluciji in čim jasinejše so bile te vesti, tem bolj se je  vojno ozračje sproščalo na-
^ Pojma  ali naziva socialistični  in  socialnodemokratični  sta bila  v  dobi IL internacionale istovetna.
21*
323
petosti. Oktobrska sooialistična revolucija se je kot no\ činitelj od vsega svojega začetka odločno vrinila v proces vojnega in družbenega doigajanja. Poispešila je konec vojne. Odprla je vrata proletarskim revolucijam in revolucionarnemu gibanju za osvobojenje zatiranih narodov. Vlila je v srca in v duše delavcev in vseh zatiranih veliko upanje; priklicala je v življenje zamrlo razredno bojevitosi delavcev: dahnila je vanje nekdanji pogum in jih prepričala, da je s primernim načinom in primernimi sredstvi mogoče odpraviti veliko krivico zatiranja, poniževanja in izkoriščanja. Za proletariat vsega sveta, ki ga ni noben rosen socialist nikdar učil, naj pasivno- prenaša zlo, je bila oktobrska revolucija ogromno, po svojem obsegu in moralni moči ^¦eHlčalst(no utelešenje mita o Prometeju, ki je naposled pretrgal verige, na katere je bil priklenjen.
Oktobriska revolucija pa ni bila po dolgem mrtvilu le nov. navdušujoč pojav v zgodovini družbenega dogajanja in razrednega boja. Bila je tudi ogromen skok naprej, napoved novih dni. Kakor vsak družbeni napredek, kakor vsak novd čas tako je tudi oktobrska revolucija prinesla vrsto novih problemov, novih nalog, ki jih ni bilo več mogoče reševati po starem, s starimi metodami.
Po končani prvi svetovni, imperia)listioni vojni je pod vplivom oktobrske revolucije zajel Evropo val družbenih razrednih pretreso\ in delavskih uporov. Evropa se je tresla pod pritiskom proletarskega gibanja, ki je že bilo za\zelo revolucionarne obLike. Proletariat, ki je nad štiri leta pTenašal dejansko vso' težo in največje breme iinperia-listične vojne, ki mu buržoazija ni hotela priznati nobenih pravic, ki mu ni hotela izpolniti niti med vojno danih obljub, je skušal sedaj po svoje, ali kakor se je glasila tedaj parola, »na ruski način« rešiti vprašanje svojega mesta v družbi in državi. Ta val družbenih in razrednih pTetresov je zajel tudi Jugoslavijo, pa skupaj z Italijo tudi Julijsko krajiino. ki so jo mirovne konference po vojni izročile Italiji.
Razredni boj, ki je med vojno po volji voditeljev II. internacionale navidezno utihnil, je bruhal sedaj z vso silo na dan. Med proletari-atom in buržoazijo se je začel boj na življenje in smrt. Sedaj ni šlo več za boljšo plačo* in za boljše pogoje pri delu. Šlo je za oblast, za vprašanje oblasti, za vprašanje »kdo koga«. Ta ideja je bila prešla v zavest najnaprednejših vrst proletariata, pa tudi v zavest določenega sloja malih kmetov in v zavest najnaprednejših izobražencev. Toda ta zavest je bila še v povojih, ni mogla še postati materialna sila. Zato in še zaradi drugih razlogov je propadla Ogrska sovjetska republika, zato niso zmagali poskusi ustanovitve sovjetov v Nemčiji, v nekaterih krajih Italije, Jugoslavije in drugod. Hkrati je šlo za obrambo oktobr-
324
ske revolucije ali že nastale Sovjetske zveze, ki je delavski razred vsega sveta tudi zaradi svojih lastnih koristi ni smel pustiti na cedilu. Ni je pustil. Pri obrambi oktobrske revolucije je sodeloval proletariat \ seli dežel brez izjeme s svojo instinktiv^no razredno zavestjo in je s\'ojo nalogo, obraniti oktobirsko revolucijo, v nepozabnih, gigantskih bojih čaistno izvršil. Sovjetski delavci in kmetje so z njegovo pomočjo \ državljanski vojni premagali vse svoje sovražnike in naposled zmagali.
Druga velika, temeljna naloga proletariata: zavojevati oblast \' vseh ali vsaj v nekaterih velikih, naprednih, gospodarsko razvitih deželah, je bila težja in je proletariat v tistem razburkanem obdobju iz različnih razlogov ni izvršil. Bili so sicer delni poskusi, na Ogrskem in v Nemčiji celo v velikem obsegu, vendar so vsi propadli. Pa ne samo in tudi ne predvsem zato, ker je evropska buržoazija — ki je bila bolj Tazvita in na boj bolje pripravljeina kot ruska in ki si je ob dogodkih v Rusiji nabrala tudi nekaj izkušenj — z vso silo in z vsemi sredstvi preprečevala zmago delavskega razreda. Ti poskusi prole-lariata, da bi si zavojeval oblast, so propadli predvsem zato, ker še ni biil ves delavski razred na tak boj, na revolucionarne prijeme boja pripravljen. Tudi večina njegovih tedanjih strank in njih voditeljev ni bila za tak boj še zrela. V tistih nepozabnih razburkanih časih, ki so neposredno sledili oktobrski revoluciji in prvi svetovni lim^peria-listioni vojni, ko je delavski razred nujno potreboval pomoči resnih, poštenih, nesebičnih, pametnih, pogumnih in marksistično podiko\anih \'odiitelje\'. se je vsepovsod pojavilo vse polno najrazličnejših ;>\ odite-Ijev«, ki so prisilili Leinina, da je v začetku leta 1920 napisal znamenito brošuro o otroški bolezni »levičarstva« v komunizmu kot poskus poljudne razlage marksistične strategije in taktike. Pojavili so se razjarjeni malomeščanski ultrarevoilueionarji, anarhistično razpoloženi pučarji za vsako ceno, ki so< si bili vtepli v glavo, da je proletarska revolucija v vsakem trenutku in povsod mogoča ne glede na razmerje sil med proletariatom in buržoazijo in ne glede na to, ali je proletariat pripravljen ali ne prenesti žrtve, ki so nujni delež njegove revolucije; pojavili so se nasprotniki vsakega in ^sakršnega kompromisa prole-tarskih strank z buržoazijo, tudi če bi bilo to v korist proletarske revolucije; pojavili so se antiparlamentarci, t. j. taiki, ki niso hoteli nič vedeti o parlamentu, in trdili, da proletariat ne more izkoristiti parlamentarne tribume v svoje re^olucionairne namene; pojavili so se utopistični sanjači, ki so zahtevali odpravo denarja in uvedbo neposredne zamenjave blaga, kalkor da denar ne bi bil blago, ki je v določeni   ko^ličini   enakovreden   določeni   količini   katerega   koli   blaga.
325
Pojavili so se tudi vsakovrstni p^o^•olkatorji — zavedni in nezavedni, plačani in neplačani, ki so begali proletarlat. Zlasti je bil proletariat napačno poučen o nujnosti zigodovinskega naistamka države in o zgodovinski družbeni nalogi države, katero iso hoteli nekateri »voditelji« takoj »odpraviti«, odpra^riti tudi socialistično drža^^o, se pravi tisto edino obliko države, v kateri mora proletariat likvidirati razrede in v njej skupaj z vsem delovnim ljudstvom pripravljati pogoje za ujeuo postopno odmiranje.
Vse te napake, vse te in druge otroške bolezni »levičarstva« v vrstah komumstičnega gibanja, ki se je bilo že začelo, večina starih socialističnih voditeljev ni mogla odpraviti zaradi svoje zakrknjene protirevolucionairne miselnosti. Zato je bilo treba dati proletariatu vsake posamezne dežele novo, komunistično stranko ali partijo, partijo novega tipa, ki naj bi bila organizacijsko, ideološko in moralno sposobna povesti proletariat svoje dežele v zmagoviti revolucionarni upor proti domačemu kapitalizmu; vse te nove komunistične stranke združiti v nov mednaTodni posvetovalni organizem, v novo, revolucionarno intemacionalo, v internacionaloi novega tipa.
Kakorikoli pa je bil del proletariata že pripravljen na to zamisel in je čutil potre^bo po no\d imternacianali, je vendarle šlo' delo v tej smeri zelo počasi in je dolgo trajalo.
Prvi ponesrečeni poskus, da bi se socialistične stranke vrnile na pravo pot razrednega boja, da bi se otresle sodelovanja z buržoazijo in stopile na tir mednarodnega razrednega revolucionarnega boja proti kapitalizmu, je bila mednarodna socialistična koinlerenca. ki je ziboTovala od 5. do 8. septembra 1915 \' Zimmerwaldu (Švica). Na tej konferenci so bile zastopane le nekatere socialistične stranke in pa zastopniki opozicije drugih strank. Le^ ica, ki sta jo na tej konferenci zastopala Lenin in Zinovjev, je predlagala resolucijo, ki je obsojala vojno in zadržanje nekaterih socialističnih voditeljev v njej. Ta resolucija je ddbila le dvanajst glasov, devetnajst glasov je bilo proti. Kasneje se je levica na konferenci v Kienthalu (Švica), ki je bila nadaljevanje zimnle^^včlldske konference, izdružila posebej in sestavila jedro III. internacionale. Njen prvi ali ustanovni kongres je bil v marcu 1919 v Moskvi pod predsedstvom Lenina. Ce bi III. interna-cionala še obstajala, bi le za mesec pred štiridesetletnico KPJ slavili tudi štiridesetletnico Komunistične internacionale kot internacionale novega, revolucionarnega tipa.
Toda tudi ITI. internacionala, ki smemo o njej trditi, da je za Lenina vzgojila lepo število dobrih komunističnih voditeljev, je doživela svoj polom v Stalinovi dobi, ko jo je Stalin izrabljal kot organ,
326
« pomočjo katerega je diktiral vsem komunističnim strainkam svojo taiktiko in tako povzroičil tudi on, drugače sicer kot voditelji II. inter-nacioinale, oigromno, nepreceinljivo škodo komunističnemu in delav-sikemu gibanju vseh dežel.
Tretja ali Komunistična intemacionala se je usitanovila v dobi, ko je \ relo v vrstah delavstva kaikor v kotlu. Kjer je bilo le količkaj možnosti so delavci ustanavljali sovjete, pri čemer so jim pomagali poljedelski delavci in revni kmetje. V Sovjetskii zvezi pa je divjala državljanska vojna, katero so podpirale države Antante, ki so se v tistih dneh pripravljale na pojačano intervencijo proti Sovjetski zvezi.
V takih okoliščinah je sr*bska socialnodemokraitična stranka spoznala, da je zelo nevarno, če v državi, kjeir se je kapitalizem komaj začel razvijati, obstaja več socialističnih strank. Zato je predložila vsem ostalim socialnodemokratičnim strankam, da bi skupaj z njo ustanovile enotno fronto piroletariata proti enotni fronti kapitala in je sklicala v aprilu leta 1919 kongres zedinjenja. Kongres je imel nalogo, združiti vse socialnodemokratične stranke v Jugoslaviji v emotno dda\-sko socialistično stanko Jugoslavije. Udeležila se ga je srbska socialnodemokratična stranka, siocialnodemokratična opozicija iz Slavonije, socialnodemokrationa opozicija iz Bosne in socialmodemokra-tiona opozicija iz Vojvodine lin Dalmacije. Oficialne socialnodemokra-iične stranke Hrvatske, Vojvodine, Bosne in Slo\ enije se vabilu niso odzvale. Navzlic temu, da se te stranke miso odzvale vabilu, je kongres zboroval in ustanovil enoitno stranko pod imenom: »Socialistična delavska stranka Jugoslavije (komunistov)«. Ta, komaj ustanovljena enotna stranka komunisto\' Jugoslavije je sklenila, da ne priznava več
II.   internacionale, in je prijavila svoj vstop v pravkar ustanovljeno
III.  internacionalo.
Zamisel srbske socialnodemokratične stranke, da mora biti v vsaki držaAi le ena sama delavska stranka in da naj bo to stranka komunistov, je bila pravilna. Enako kakor srbski socialni dem okra tje so mislili tudi slovenski in hrvatski socialisti Juilijske krajine, se pravi, Istre z Reko. Slovenskega Primorja in dela Notranjske, priključenih Italiji. Ker so menili, da mora biti v vsaki državi le ena delavska stranka in ker je Socialistična stranka Italije prijavila svoj vstop v IlI. internacionalo in bila vanjo tudi sprejeta, so slovenski in hrvatski socialisti teh jx)krajin v septembru 1919 na konferenci v Trstu sklenili, da se spojijo s Socialistično stranko Italije. Samo enotna delavska stranka v vsaki državi, ki mora seveda imeti pametno vodstvo, se more uspešno boriti proti šovinizmu in proti malomeščanskim
327
vplivom v stranki. A italijanska socialistična stranka je bila \ tistem razdobju pod vodstvom Seiratija zares v dobrih socialističnih rokah in je njeno vodstvo v naciomalnem vprašanju šlo tako daleč, da je samo, brez naše intervencije določilo celo slovenske in hrvatske strankine izkaznice za slovenske in hrvatske sekcije v navedenih pokrajinah. (Takega tenkočutnega odnosa do svojih slovenskih in hrvatskih članov in do svojih slovenskih in hrvatskih organizacij ni žal imela niti KPI). Stara habsburška Avstrija, v kateri so imeli socialni demo-kratje vsake narodnosti svojo posebno, od drugih socialnodemokra-tičnih strank ločeno stranko, nam nudi zgled ogromne škode, ki jo je povzročilo tako stanje zlasti med prvo svetovno vojno, ko so se vodi-teilji teh strank pridružili buržoaznim in malomeščanskim elementom v boju za nacionalne države, medtem ko bi se bili morali boriti za mednaTodno enotno fronto proletariata, za razvoj revolucije in za socialistične države.
Vse to -se je godilo v času, ko je doseglo delavsko gibanje v vseh deželah ogromne dimenzije, se poglabljalo in ponekod zavzemalo revolucionarne oblike, ko je divjala v Sovjetski zvezi državljanska vojna, ko so se antantine države mrzlično pripravljale na ofenzi\'o proti Sovjetski zvezi in Sovjetski Ogrski in ju hotele zbrisati z zemeljske oble. Hkrati pa se je biiržoazija prav tako mrzlično pripravljala na najostrejšo splošno olenzivo proti proletariatu.
Ce izvzamemo boljševiško partijo, so imele vse komaj ustano\-Ijene komunistične in levo orientirane socialistične stranke, ki so stopile v III. internacionalo in bile vanjo sprejete, še vse premalo revolucionarnih izkušenj, bile so ideološko še vse premalo na trdnih nogah ter imele v svojih vrstah še vse preveč oportunističnih elementov, da bi bile mogle biti kos revolucionarnemu gibanju delavstva, ki je preitresalo svet. Tudi najboljši voditelji komunističnih in levo orientiranih socialističnih strank niso še imeli dovolj iziknšenj in niso bili ideološko še dovolj podkovani v leninističnem duhu. Med temi, tedaj še mailoštevilnimi strankami Partija komunistov Jugoslavije ni mogla biti izjema. Na kongresu zedinjenja v aprilu leta 1919 je ostalo med komunisti še mnogo starih oportunistov. Tudi po njenem^ II. kongresu v Vukovarju leta 1920, na katerem je olicialno sprejela naziv »Komunistična partija Jugoslavije« je več starih socialistov odklonilo sprejem nekaterih pogojev za pristop v III. internacionalo. Nekateri so to povedali ustno na kongresu, drugi pa pismeno po njem. Nekaj oportunistov pa je še vedno ostalo v stranki kot opozicija. Kongres je sicer sprejel pogoje III. internacionale, ki so bili hkrati v posebni <^bliki oibra^ložen   njen  program,  toda   partiji   (voditeljem   in   članstvu)   je
328
ostalo še dokaj dela, da bi si pojasnila svoj oidnos do mnogih vprašanj — do narodnega vprašanja, do kmetskega vprašanja, do vprašanja svojih zaveznikov itd. —, kakor tudi, da bi si zgradila svojo novo. novim nalogam ustrezno organizacijo. Poleg desnih oportunistov je bilo v stranki vse polno najrazličnejših sektašev. Partija je morala predvsem iztrebiti iz svojih vrst vso> tako navlako, če je hotela postati voditeljica revolucionarnega razreda v revolucionarni dobi, v kateri se je uistamovila.
Nič bolje ali prav tako, četudi v drugačnih pogojih, so se znašli slovenski in hrvatski komunisti po ustanovitvi Komiiinistične partije Italije leita 1921. Bilo je pač nekaj razlike, ki jo je treba pojasniti. LPI se je ustanovila kot pollegalna stranka, t. j. kot stranka, ki je smela legalno obstajati, a so ji oblasti in fašisti njeno delovanje onemogočali. To stanje je trajalo do jeseni leta 1926. Medtem je bila KPJ že v ilegalnosti, se pravi, je bila že prepovedana. KPI je dobila oli svoji ustanovitvi v Julijski krajini relativno močno organizacijo in dobro razširjeni list »Delo«, ki je poisital njeno osrednje glasilo v slovenskem jeziku. Za uistanovitev KPI so oddale slovenske in hr^^atske socialistične organizacije ogromno večino svojih glasov. To so storile v razdobji! največjega fašističnega terorja proti jugoslovanskemu prebivalstvu sploh, proti komunistom pa še posebej. Razkol v slovenskili in hrvatskih sekcijah ob ustanovitvi KPI se skoraj ni dotaknil članstva. Vsi voditelji razen dveh, treh so ostali v socialistični stranki ali pa so se. kakor dr. Tuma, umaknili v privatno življenje. V Jugosla\ iji je bil proti komunistom državni teror na podlagi določenih zakono^ in policijske pirakse. V Italiji je bil ilegalni fašistični teror, ki je pobil in umoril zelo veliko število prebivalstva, a v tem številu je bilo največ komunistov. Treba je priznati, da komunisti niso ostali paisivni. Julijska krajina je bila od leta 1919 do 1926 dobesedno en sam a eliki plamen komunističnega gibanja i;n je bilo^ slovensko, hrvatsko in italijansko delavstvo med seboj tako trdno, bratsko povezano, da je tedanji voditelj italijanskih komunistov v Julijski krajini, pokojni Giuiseppe Tuntar, na konferenci komunističnih organizacij Julijske krajine aprila leta 1921 v ponišenih prostorih Delavskega doma v zaključnem govoru vzkliknil: »Ce je na svetu kaka dežela, kjer je internacionalizem meso našega imesa in kri naše krvi, je to resnično Julijska krajina. Borili se bomo dotlej, dokler ne bo na mejnih vrhovih, ki ločijo Italijo in Jugoslavijo, zavihrala rdeča zastava jugoslovanskega in italijanskega proletariata.«
Po prvi svetovni, iimperialiistični vojni in med drugo svetovno \ojno je bilo toliko umorov, požigov in razdejanja, da bi se imi zdelo vsako
329
opisovanje posamionih zločinov kot zateninjevanje, zamegljevanje in celo zmanjševanje velikega, ogromnega isplošnega zla, ki so ga prizadejali imperiailisti, fašisti, nacisti, sploh okupatorji prebivalstvu, posebej še deJovnemu ljudstvu in njegovi komunistični avantgardi obeh držav.
Da je pioistala KPJ (sedaj ZKJ) sposobna izvršiti svojo zgodovinsko misijo, da je mogla dolga leta bojevno kljnlbovati v ilegalnosti in nazaldnje postati organizator in voditelj zmagovitega osvobodilnega boja in oinganizaior in voditelj socialistične graditve v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji, je morala prej očistiti svoje vrste vseh mogočih oportuinistov, sektašev, vseh omahljivcev, kar je bilo ne-dvonino težko, neprijetno, toda nujno potrdbno delo. S takim balastom v svojih vrstah, ki ji je dolga leta onemogočal vsakršno resno delo, ne bi bila mogla nikamor napirej. Da je to delo izvršila, je njena velika zasluga; prav tako velika kot njena zasluga v vodstvu boja za osvoboditev narodov Jugoslavije in prav tako velika kot njena zasluga \' boju za očuvanje suverenosti in neodvisnosti svojih na'Todo\.
330