Politične stvari.
Panslavizem (vseslavjanstvo) in nevarnost za
Avstrijo.
Dandanes so Slovani v Avstrii zopet prav na re-šetu svojih politično-narodnih protivnikov. Potovanje Slovanov v Moskvo k narodopisni (etnografični) izložbi je pa še le prav razvozlalo strastne jezike. Naj že človek misli kakor koli hoče o tem Moskavskem shodu — naj reče, da je prav, da so avstrijski Slovani potovali na Rusovsko, ali naj reče, da ni prav bilo ali da saj zdaj ni bilo ob pravem času; •— to je vsaj gotovo, da je žalostno, da večidel vsi nemški in magjarski časniki so za tega voljo odprli svoji strasti zatvornice in najpred začeli grditi nektere osebe, potem so jeli pso-vati slovanske narode avstrijske, končavajo pa zdaj s tem, da pridigovajo križansko vojsko proti Slovanom v Avstrii*
Naš namen ni preiskovati tukaj, kakošne politične nasledke bode potovanje mnozih avstrijskih Slovanov imelo ali kakošne utegne imeti; le to rečemo, da so v Avstrii zopet začeli o panslavizmu govoriti in o nevarnostih, s kterimi žuga, in da kolovodji teh časnikarjev že priporočajo pomoč, po kteri bi se zatrl panslavizem. Pomoč je lahka — pravijo; le preganjati po vseh potih je treba Slovane; „slovanska surovost se mora teptati z omiko Nemcev in Magjarov !" To je pesem, ki jo v stoternih variacijah pojo Slovanom sovražni časniki.
Vredno je tedaj, da to reč bolj na drobno preiščemo.
Tudi Avstrii je Bog dal Slovane. Naj ta ali uni obžaluje, da so Slovani v Avstrii; al drugače ni, Bog jih je dal. In še cel6 večina avstrijskih narodov so Slovani; al tudi tega zdaj ne moremo predrugačiti; tako je. Dalje je pa tudi to resnica, da tisti možaki, ki se domišljujejo stebre današnje avstrijske ustavnosti (konstitutionalizma), sovražijo Slovane za nasprotnike svoje. V takih okolščinah je pač čisto naravno, da se posamni slovanski narodi drug drugemu bolj bližajo v zavesti, da so si sorodni. Ako tedaj psovanje, kakoršno se vsak dan bere v mnozih nemških in magjarskih časnikih, draži in žali slovanske narode, je li po takem čuda, da taka razdraženost utegne nevarna postati? Ta nevarnost pa — pravijo zopet ti nasprotni časniki — je zatega del še veča, ker drugi veliki slovanski narodi bivajo okoli Avstrije in jim je zel6 mar za to, kar se godi v Avstrii. To vse skupaj dela strah panslavizma za Avstrijo.
Naš namen ni, da bi to besedovanje v pretres vzeli. Vendar recimo to, kar pravijo nasprotniki, da se Slovani hočejo združiti in da to panslavistično gibanje žuga Avstrii z veliko nevarnostjo, — po takem pa vprašamo: ali je sredstvo, ktero nasprotniki priporočajo proti temu slovanskemu gibanju, res tudi pravo, dobro sredstvo?
Nam se  zdi to sredstvo — namreč   zatirati Slo-
221
vane, kakor ga priporočajo mnogi nemški in magjarski časniki, strašno slabo. Poglejmo okoli sebe! Od ene strani se širi Prusija, ktero mika pod svoje peruti spraviti vse, kar je nemškega v Avstrii, — od druge strani pritiska na meje avstrijske Italija, ktera še ni sita tega, kar je od cesarstva našega že požrla, — na jugu v Turčii zdihujejo slovanski kristijani po rešitvi in upajo, da jim pomoč doide iz Rusije. To so pre-važne okolice: C e s k o blizo Prusije, Slovenci in H r v a t j e blizo Italijanov , Srbi in H r v a t j e blizo Turčije, Poljaki in Rusini blizo Rusije. Kdor tedaj priporoča te avstrijske narode zatirati namesti vzdigniti jih v tabore proti vnanji sili, ta ni zdrave pameti, ta je norec ali pa skrit sovražnik Avstrije. Saj vendar skušnja uči, da še nikoli ni bilo dobro zatirati veČine prebivalcev kakoršne koli države, in vprašanje je tudi: kako dolgo bi se dala zatirati večina, zlasti v takih časih, ko se je vsak hip bati kakega potresa vnanjega, proti kteremu je treba, da „z a tirani" kri in premoženje žrtujejo?
Ako res Avstrii od zunaj žugajo nevarnosti in jej je treba moči in miru doma, — ako se res čuti kako panslavistično gibanje, ktero preti celoti državni: tedaj poznamo mi vse drugačno sredstvo proti nevarnosti panslavizma in to s r e d s t v o je gotovo : imenuje se zadovoljnost slovanskih narodov v Avstrii! Dajte tem narodom njihove narodne pravice, kakor jih vživa Nemec in Magjar, ker tudi Slovani kakor Nemci in Magjari plačujejo davek in prelivajo kri za državo, in ravnopravni, zadovoljni Slovani ne bojo hrepeneli po druzih združbah.
Zatiranje pa še ni nobenega človeka in nobenega naroda navdalo z ljubeznijo do tistega, ki ga zatira.                                                      Po „Patriotu."
222