List 18.
Politiški oddelek.
V varstvo narodnostnih manjšin.
V dunajskem parlamentu razpravljajo o jezikovnem vprašanji. Zanimiva je ta razprava, ki se naslanja na izjavo ministerskega predsednika grefa Thuna, največ zategadelj, ker je prinesla pojasnilo, kako sodita o jezikovnem vprašanji tiste dve stranki, kateri so Slovani smatrali za najpravičnejši, namreč protisemitje in nemška katoliška ljudska stranka. Po pojasnilih princa Lichten-steina in barona Dipaulija je vse nemštvo v Avstrija je-dino v tem, da gre nemškemu narodu popolna hegemonija, da morajo Slovani biti deležni manjših pravic kakor Nemci. Facit razprave je: Nemci so vsi jedini v tem, kar zahtevajo, samo niso jedini, kako vlado prisiliti, da prekliče jezikovne naredbe za Češko in Moravsko. Jedni nočejo odnehati od obstrukcije in vstopiti v jezikovni odsek, dokler se naredbe ne prekličejo, drugi pa s tem radikalizmom niso zadovoljni.
Slovanske stranke niso tako jedine. Pač so vse za to, da se izvoli jezikovni odsek, ali o tem, kaj naj ta odsek sklene, niso jednih misli, cehi in Poljaki so proti temu. da bi se sklenil državni jezikovni zakon, ker so mnenja, da spada jezikovno vprašanje v kompetenco dež. zborov. Slovenci so za to, da jezikovno vprašanje uredi državni zbor, poglavitno zategadelj, ker jim je varovati slovenske rojake na Koroškem, na Štajerskem in na Primorskem, izročene na milost in nemilost brutalnim nemškim oziroma italijanskim večinam.
Vlada je na usta grofa Thuna povedala, da po njenem mnenji se jezikovno in narodnostno vprašanje ne da za celo državo rešiti z jednim samim zakonom, ampak da je treba stvar urediti za posamične kronovine s posebnimi zakoni tako, da bode načela določil državni zbor, podrobnosti pa deželni zbori oziroma vlada nared-benim potom.
Razlika v nazorih je torej jako velika, tako velika, da se po naših mislih ne bo dala premostiti. Po naši sodbi ni upanja, da se doseže v jezikovnem odseku tisto porazumljenje, katero je potrebno, da se začno priprave za uredbo jezikovnega vprašanja. Ako se vladi tudi posreči, pridobiti vse stranke, da odpošljejo svoje zastopnike v jezikovni odsek, s tem še nikakor ni rečeno, da bodo imela posvetovanja tega odseka kak pozitiven uspeh. Debatiralo se bo gdtovo mnogo, ali da bi se samo glede kompetence doseglo porazuaaljenje, tega ne verjamemo, kaj še, da bi se stranke porazumele o podrobnostih.
Tudi slovenski poslanci so, kakor se kaže, ttga mnenja, da se obsežni kompleks vprašanj, za katerih rešitev se gre, ne da rešiti v državnem zboru, pač pa sodijo, da bi se dalo doseči porazumljenje mej strankami glede načel v varstvb narodnostnih manjšin. Vsaka stranka ima kje varovati kake manjšine, katere so v nevarnosti, in katerih pravice in eksistence je treba zavarovati za slučaj, da se jezikovno vprašanje prenese iz državnega zbora v deželne zbore. Čehi in Poljki imajo take manjšine v Šleziji, Poljaki tudi v Bukovini, Nemci ne samo da so na Češkem in na Moravskem v manjšini, ampak imajo tudi svoje manjšine na južnem Tirolskem in na Kranjskem, o Slovencih pač ni treba govoriti. Zagotoviti tem manjšinam obstanek in pogoje napredku in razvoju mora biti vsaki stranki na srca. To se lahko doseže s splošnimi določili, veljavnimi za vse kronovine in v to lahko privolijo tudi najodločnejši avtonomisti kakor Čehi in Poljaki.
Ako store slovenski poslanci v tem oziru svojo dolžnost, ako poskusijo pridobiti parlament za zakon v varstvo narodnostnih manjšin, potem bi Slovenci lahko mirnega srca gledali prizadevanja zapriseženih avtono-mistov, da se rešitev jezikovnega vprašanja in kar je druzih, ž njim v zvezi stoječih vprašanj, prepusti kom-petenci deželnih zborov. Glede varstva narodnostnih manjšin pa bode treba zlasti s češkimi in poljskimi poslanci govoriti resno besedo. Druge stranke se najbrž takemu zakonu ne bi upirale,  pač pa se je bati,   da  se
172
*
upro cehi in Poljaki. V tem slučaji bode pač treba Čehom in Poljakom povedati, da ima tudi slovanska solidarnost svoje meje in da slovenski poslanci niso bili poslani na Dunaj samo za to, da pomagajo do zmage samo avtonomistični ideji, ampak da varujejo svoj narod in vse njegove dele ne samo pred sovražniki, ampak tudi pred prijatelji.
Slovenci imamo za svoje brate na Štajerskem, na Koroškem in na Primorskem le tedaj pričakovati boljših časov in boljših razmer, ako se jezikovno vprašanje reši ali popolnoma ali vsaj deloma — namreč v kolikor se nanaša na varstvo narodnostnih manjšin — v državnem zboru, ker bi naši zunajkranjski bratje bili sicer izgubljeni, ako bi jim Nemci in Italijani po svoji volji določali jezikovne in narodnostne pravice. Zategadelj je želeti in tudi pričakovati, da odnehajo Čehi in Poljaki od avto-nomističnega principa, katerega zagovarjajo z veliko vnemo, da odnehajo vsaj v toliko, da se doseže porazumljenje glede varstva narodnostnih manjšin, zakaj če bi tega ne storili, bi se lahko zgodilo, da bodo nekega dne s svojimi pretiranimi avtanomističnimi načeli vred — izolirani.