347
Naši dopisi.
Iz Rusije 13. okt. — rj. — (Konec.) Turkov je v našem mestu bivalo 4600. Razen 300 mož so že vse odpravili v Turčijo.
Iz Batuma pišejo, da desinfekcija mesta bo stala 100.000 rubljev. Enake stroške ima Rusija tudivKarsu, Ardavanu in družin pridobljenih Turških mestih, katere je treba osnažiti, predno je mogoče v njih naseliti se.
Rusko časopisje je o Avstriji malo govorilo, dokler delo v Bosni ni slo prav izpod rok. Ko so pa Avstrijske zmage nad mahomedanskimi „puntarji" stresle podloge Avstrijske države, tako , da je Avstrija brez ministrov, so Rusi začeli tudi o Avstriji pisati, vendar ne s takim napuhnjenim zloradstvom, s kakoršnim so Avstro nemški in Magjarski časopisi pred letom pisali o Rusiji.
Avstrijskim Slavjanom se Rusi čudijo, da imate tako malo energije , da se za bilko lovite, ko je čas debia se polastiti. Te dni smo čitaii v enem izmed najbolj vplivajočih časopisov med drugim sledečo sodbo : „Avatrijskim Slavjanom se je začelo zdeti, da Magjarski vpliv pri Dunajskem dvoru pojema in da vojni krogi začenjajo vpljivati na politiko. V takem dozdevanji se oni nadejajo, da bo krona ocenila pokornost in neomejena čuvstva zvestobe svojih slavjanskih podložnih in jih bo tedaj upotrebila za protivovesje proti Magja-rom. Koliko pravičnih povodov imajo oni, gojiti tako upanje, si mi ne upamo določevati ter prepuščamo njim samim, doseči tak vspeh, ako je le tak vspeh mogoč, ali pa zopet se britko prepričati, da jim je upanje po vodi splavalo." — Drugi členek, ki govori o današnjem položaji Avstrije, pa se končuje tako-le: ,,Vsa ta zmešnjava , v katero se je zamotala Avstrijska monarhija sama, kakor v mrežo, je na dvojno stran interesantna: prvič ona kaže, koliko lažnjivosti je bilo v politiki Avstrije > ko je ona od začetka do konca naše vojske s Turki se pogajala za celotnost Osmanskega cesarstva in s svojim obnašanjem ne samo kratila vspeh našega dela tako, da se je veliko krvi nepotrebno prelilo, ampak je tudi sama sebi prigotovila današnje  težave,  katerih ne
bi imela,   ako bi bila z začetka sprevidela,   da ni mogoče,   ob enem potezati se za celotnost Turčije in pa jemati Turčiji eno  njenih najboljših  provinci).    Drugič pa ta stvar ima moralo   za   prihodnost,   zakaj   zdaj   je lahko sprevideti, kaj prav za prav je Avstrija in koliko moči ima ona kot velika država.    Zanimivo je, da Be-roiinsko časopisje, katero je ob Avstriji rado s spoštovanjem govorilo, zdaj misli, da od današnje  Avstrijske krize odviai vsa veljava Avstrije kot velike države.   V tretjem članku smo čitaii, kako po ,,očetovsko" iz Be-rplina svarč in podučnjejo Avstrijo,   da   naj   se   ne d& Cehom ogoljufati,   in   da   bi  Avstrija stala na trdnejih nogah,   ko   bi   ne   bili   sovražniki   Avstrije spodkopali Ceskih „fundamentalnih člankov"   in   ž njimi vred Ho-henwarta.
Iz Rusije. — Iz poročil tukajšnjih časnikov se razvidi, da se je Rusija odpovedala Julijanskemu koledarju, v katerem so celih 12 dni zadej po našem šte-viljenju časa ali po Gregorijanskem koledarju. Ta pre-memba, po kateri se Rusi zenačijo z našim katoliškim koledarjem,  bode se že upeijala 1. dne januarija 1879.
Iz Livna V Bosni 15. okt. (Pismo slovenskega častnika Kuhnovega polka,) Gotovo ste že več pisem prejeli iz Bosne, toraj to, kar Vam tu pišem, ne bo sicer čisto novo za Vas: vendar bo morda komu vstreženo s kratkim popisom vsega, kar je naš polk doživel pre-stopivši Savo do Livna, kjer smo zdaj in bomo menda tudi ostali čez zimo.
Ob Stari Gradiški smo prestopili Savo 29. julija in marširali brez napadov do „hana" (pristave, go-stilnice) Cadjavica. „Han" se imenuje namreč tukaj vsako ob cesti stoječe poslopje, ki je tudi gostiloica — posebno za kristijane; podobo pa ima kake kranjske bajte. Ponoči med 4. in 5. avgustom so začeli pa že streljati na naše sprednje straže; zdaj smo vedeli, da bo drugi dan pokanje. Drugi dan sem bil z batalijooom spredej in ravno moja kompanija prva na maršu. Dobro uro hodd smo zadeli ob sovražnika. Naša godba zaigra cesarjevo, fantje zaupijejo živijo, iz kanon pa prve krogle oškrope turške vstajnike; teh se turčini tako zbojč, da se brž na vse kraje razkrope. Prej pa so bili poslali nam veliko svinca iz pušek, ki pa nam ni veliko škodoval, ker so slabo merili in streljali tje v en dan. Krog mene in nad mano je frčalo več krogel, pa me ni zadela nobena.    Tu sem bil prvikrat v ognji.
Tretji dan, to je, 7. avgusta, je bila bitva pri Jajci. Turkov je bilo 6000 do 7000 dobro vtrjenih in zakopanih, nas pa komaj 4000; a vstrašili se nismo, „le naprej, nazaj ne!" kriči vse in tako primemo sovražnika ob devetih zjutraj. Razprostremo se na blizo 3000 korakov, 4 kanone začoo grometi in tudi pok iz naših pušk traja neprenehoma do pol sedmih zvečer. Turški ustajniki, katerim se je bilo pridružilo tudi 300 rednih Turških vojakov, so nas hoteli zajeti od strani in zapoditi nas v jezero poleg Jajca. To smo zapazili in moj (prvi) pol-batalijon mora naprej. Prijeli smo sovražnika od strani in kmalu je tekel, kar je mogel. Pobili smo jih 350, ranjenih pa našli čez 600; veliko pa so jih bili Turki seboj vzeli. Naših je bilo 20 mrtvih, 165 pa ranjenih. Kranjski faotje so se bili kakor levi, kakor nekdanji Spartanci; pogosto se je culo: „rajše sem mrtev, ko da se umaknem." Res, veselje je takim junakom biti poveljoik. Naš poveljnik, vojvoda Wurtemberg, je rekel: „Sedemnajstemu pešpolku se imam zahvaliti, da nam ni bilo treba plavati po jezeru in piti ga." Prav ima Koseški s svojim: „Hrast se omaja in hrib, zvestoba Slovenca ne gane", jaz bi pristavil temu le: „hrabrost, srčnost in stanovitnost so pri njem doma". — Jajce je bilo kmalu naše, jaz sem
si ogledal glasovi to trdnjavo, pri kateri je prejšnje čase že teklo veliko krvi krščanske in posebno veliko slovenske. Našli smo v nji veliko atreljiva, 4 kanone, orožja in   vjeli 300 Turkov.
Dne 11. avgusta smo zasedli brez upora Travni k. To mesto je 21/5 kilometra dolgo, v dolini na obeh krajih potoka Lašvar; na severni strani so strme skalnate pečine, na vzhodni in južni gorovje srednje višine, na zapadni in južno-vzhodni pa je piano. Zemlja je mokrotna, kraj nezdrav. Hiše so lesene, deloma z blatom, deloma z mavto ometane, ulice in ceste ozke, blata do kolen, ponoči nobene svečave. Mi smo v tem mestu bili 37 dni, toraj vsak lahko vgane, da se nam posebno dobro ni godilo.
Se le 18. septembra smo odrinili proti Livnu, kjer se je bilo razkropljenih TurČinov največ nakopičilo; tu je bilo njihovo najveČe gnjezdo, zato smo morali tudi tje, da jih razpodimo. Koliko smo tu trpeli! Pravi križev pot je bil, neprenehoma dež in mraz, blato smo gazili do kolen, a vendar trdni naši fantje so prestali vse te težave in tako smo 26. septembra dospeli do Livna. Skupni napad na to trdnjavo je bil odločen na drugi dan, to je, 27. septembra, namenjene so bile zanj 4 brigade. Trdnjavo smo zajeli od vseh strani tako, da bi nam noben Turek ne všel. Moj batalijon pod poveljstvom majorja Krčka je moral še isti dan, ko smo tje prišli, to je, 26. sept. popoldne iti dalje proti trdnjavi na ogled. Pri tem smo se Turškim zakopom približali na 600 korakov, kar se vsuje na nas gost dež krogel, mi eaako odzdravimo in prične se boj, v katerem so bili izmed častnikov ranjeni major sam, stotnik Salomon in lajtenaat Sever, druzih ranjenih alic e!6 mrtvih, čuda! ni bilo. To je bilo po vojaškem izrazu le „ostro ogledovanje" (scharfe Rekognoscirung) , pri katerem smo pozvedovaii moč sovražnih zakopov in število vojakov; mi smo svojo nalogo izvršili, potem umaknili se kakih 600 korakov nazaj na višave, kjer smo v vrstah razpostavljeni prebili vso noč na goli mokri zemlji do kože premočeni — brez jedi, brez ognja — in vrh tega nas je dež močil, da smo se mraza tresli. Po prejšnjem trpljenji na potu sem je to skoro preveč za človeka. Pa še pri vsem tem nismo imeli miru, ker je vso noč pokalo in so Turki na več krajih skušali predreti nas oklep in uiti; a nikjer se jim to ni posrečilo, povsod so bili krvavo odbiti ter zapodeni v trdnjavo nazaj.
Tako smo dočakali jutra vsi zmrznjeni in trudni. A kaj de to! Ko nas vojna tromba kliče k splošnemu napadu, smo vsi na nogah in se složno in enakomerno pomikamo proti trdnjavi, da je kolo krog nje zmiraj ožje. Artilerija začne od štirih strani z 38 kanoni metati ogenj in krogle v mesto. Turki skonca živahno odgovarjajo , a kmalu jim naši „Uhaciji" poder6 kanone in mesto jame goreti na 9 krajih. Zdaj bi bil Turek rad všel, a nima nobenega pota; kamor se kaka četa zažene, naši jo vržejo nazaj. Do večera je trajalo bombardiranje , mi smo z višav gledali le ogenj. Ponoči prijahata dva Turška poslanca k nam s ponudbo podaje. Drugi dan, 28. septembra, smo slavno marširali v mesto od štirih strani, štiri vojaške godbe so nam godle, ko smo po cestah slovesno korakali. To je bilo že tretji-krat, ko je Kuhnov polk zmagoslavno marširal v sovražno mesto.
Drugi dan, 28. septembra, je bila slovesna zahval-nica Bogu za slavno zmago v tukajšnji Frančiškanski cerkvi, pri kateri so bili vsi generali, štabni in visi častniki; privrelo pa je tudi sila veliko množice krščanske od vseh krajev z zastavami, na katerih so bili razni napisi. Nekaj sem si jih zapomnil, na priliko na rudeče-belo-višnjevi:  „Živila Hrvatska kraljevina!"   na
črno-rumeni: ,,Bosno 1463. Živijo Frano Josip I., nas hrvatski kralj." Na rudeče-belo-višnjevi tudi latinsko: „Ave alma mater Austro-Hungaria, msgna frugum exul-tans populua bosnenais 1878.'*
Sploh se zdimo mi kristijanom odreleniki, zato so nam povsod prijazni in nam strežejo , kolikor morejo* Drugače Turki. Ti nas grdo gledajo in bi nam najrajše posekali glave, če bi mogli.
Iz kratkega tega popisa že vsak lahko sprevidi, da so naši Slovenci v vseh bitkah pokazali junake, katerim jih je le malo para.
Iz Trsta. [Tabor v Dolini) preteklo nedeljo je bil velikansk. Za danes le to: nad 10.000 taboritov se jo sešlo, vse obravnave vršile so se v najlepšem redu, in med drugim sklenila se je a dres a verne udanosti do Njegovga veličanstva cesarja in vkrenil protest proti lahonskim nakanom, ki rog vilijo pod firmo „Italija irridenta". Došlo je taboru iz mnogih krajev Slovenije telegramov, med katerima sta telgrama dr. Bleiweisa in Nabergoja isto povdarjala s krepko besedo; dr. Bleiweisov telegram: ,,It ali j a naj ve, da živimo Slovenci, zavedni svojih pravic na zemlji Slovanski". — Nabergoj pa: Ne Italijan, ampakSlovenec jegospod Primorskega. Iz Krope 26. okt. (Javna zahvala.) Domorodnim gospicam LjudmiH Kapusovi pl. Pihelsteinski, Nežki, Ani in Terezi Sušteršičevim, izrekamo najiskre-nejšo zahvalo za velikodušno darilo krasne in dragocene slovenske zastave, ki so jo poklonile čitalnici Kro-pinsko-Kamnogoriški. Ona bo društvu ponos, odboru in udom pa spodbuda k ustrajnim delovanju v dosego domorodoega namena.
Janez Zupan, predsednik. Ig. Zupan mL,   Matej Soršak, Fort.  Warl, odborniki.
Iz Ljubljane. (Razglas.) Njihovo c. in k. apostolj-sko Veličanstvo so blagovolili premilostljivo razglasiti naslednje najviše ročno pismo do gospoda ministerskega predsednika:
,,Ljubi knez Auersperg! Ko so politične razmere vteku tega poletja prouzročile delno mobilizacijo stalne vojne, vojaškega mornarstva in deželnih bramb, bili so zdaj prvokrat po občni vojni dolžnosti udje iz vseh stanov in poklicev sklicani pod orožje, da spolnijo kot državljani najtežjo svojih dolžnosti.
Jaz moram s popolno zadovoljnostjo pripo-znati, da so k vsem vojaškim kaidelom prav naglo in točno prišli reservisti, deželni brambovci in namestne reserve, vsled česar je bilo mogoče hitreje, kakor seje pričakovalo, mobilizovati večja vojaška krdela, jih pripraviti za vojsko in na ta način bistveno skrčiti čas operacij.
Ta razveseljujoči nasledek je nov dokaz živega dolžnostnega čuta, požrtvovalnosti in domoljubja vsakega posameznega državljana, katerega je zadela občna vojna dolžnost, spričuje pa tudi o dobri volji in delavnosti občin, kakor tudi o koristnem sodelovanji vseh političnih upravnih oblastnij in uradov, — in z veseljem se čutim prisiljenega, Vam zaukazati, da izrečete Moje popolno priznanje in Mojo zahvalo celemu prebivalstvu, kakor tudi občinskim uradom in političnim uradom, ki so pod Vašim vodstvom.
Pri tej priložnosti ne morem zamolčati, kako dobro de Mojemu srcu,  ko vidim,   da  se  je v
348
349
vseh delih monarhije z nova pričelo živo udele-ženje za Našo vrlo armado, ki se kaže pred vsem v neomenjeni požrtvovalnosti in skrbi za družine reservistov, vzlasti pa v skrbi za ranjence in bolnike. Jaz zaukazujem Vam, da tudi v tem obziru že zdaj izrecete prebivalstvu Mojo cesarsko zahvalo."
Grodollo, dne 19. oktobra 1878.
Franc Jožef 1. r.
Z odkritosrčnim veseljem naznanim s tem vsem to najviše ročno pismo, prepričan, da se bode po blagem cesarskem priznanji čutil oarečenega vsak , ki je marljivo in požrtvovalno spolnval svoje težke dolžnosti, ali ki je, držeč se srčnega nagiba, z dobrotami prinašal svoje žrtve resnobnemu času.
V Ljubljani dne 22. oktobra 1878.
C. k. deželni predsednik: Franc vitez Kal lin a 1. r. — Naj tem toplim besedam, s katerimi Njegovo veličanstvo presvitli cesar zahvalo izrekuje našim deže-lanom , ki so bili poklicani v zasedo Bosne in Hercegovine, in domoljubnim našim županstvom in vsem prebivalcem nase domovine, dodamo še
prečastuo pismo vojakom našega domačega
polka,
da pride v vsako koČico domovine naše in vsi naši ljudje zved6 , kakošni junaki eo naši fantje , da tedaj nikakor ni pretirano, kar naš Koseški poje:
Cujte bor, vojaške roje!
Krogla žvižga, boben poje,
Grad vali se v sip in prah.
Vragu peta se zabliska,
En junak za njim pritiska,
Udri, udri, mah na mah !
Kjer zadene, iskra šine,
Šest jih pade, kjer porine,
Kdo je mar? —
Ta pogumen korenine
Je slovenski oratar! Govor, s katerimi je svetli kraljevič Wiirtember-ški,   oddelkini poveljnik,   vpričo generalov  in štabnih oficirjev  po boji pred Livno 30. dne septembra slavil naš domači (Kuhnov) polk št. 17., glasi se tako-le:
»Zahvaljujem se 17. polku za njegova izvrstna delat ki nimajo para, za hladnokrvno mirnost, red in hrabrost na bojišči, s katero je radovoljno in veselodušno zmagoval in prenašal ogromne težave in trpljenje v grozno neugodnih krajih in  vremenskih   razmerah.    Ni je boljše
armade kakor je ta polk in pa slavni 10. lovski batalijon, katerih veljavo sem spoznal v petih letih, kar sem bil jaz njihov poveljnik."
Vsled tega preČastnega spričala je polkovnik in polkini poveljnik gospod Prieger razposlal 30. septembra sledeče povelje:
„Ukazujem, naj se naznanijo te vzvišene, nas tako časteče in hvaleče besede zmagovalnega našega oddel-kinega poveljnika vsem oficirjem in možem vseh šestih polkovib batalijonov. Prepričan sem, da bode Kuhnov polk v vseh delih častnemu temu pripoznanju vedno sijajno zadostoval in v boji se vedno izvrstno držal, za katero izvrstnost sta mi že v poprejšnjih bojih čestitala njegova kraljeva visokost, pa tudi njegova cesarska visokost, naš gospod brigadir visi vojvoda Ivan. Posebno izvrstno se je držal polk tudi v bojih 26. in 27. septembra , ki je na dano povelje z veliko natančnostjo in odličnostjo zaprl mnoge, skoro v nedobodnih krajih ležeče  vtrjene  kraje,   kamenate   kule in stolpe.
Jako sijaj ni, natančni v resnici junaški so bili boji, ki so se bili za izvršitev te naloge, Če tudi se je moralo zarad prizadetih ran premeniti vodstvo v batalijonu in kompanijah. Nad vse sijajen je bil p o gu m in s previdnost (inteligenca), ko so se odvračali sovražnikovi napadi in poskusnje, da bi prodrl; čuditi se je kreposti, s katero se je v hudi burji in ledenem dežji, skozi 24 ur brez vode in ognja, prebilo veliko trpljenje na poti in v bojih ponoči. Posebnega priznanja je vreden boj za naše ranjence pri zapadni trdnjavi po ostrem reko-gnosciranji; zato izrekam v poikovem imenu hvalo gospodoma stotnikoma Stromaveru in Slivniku, njunim oficirjem in vojakom , da so se junaško, prav vi-težko tvegali lastnega življenja zato, da so oteli ranjence smrtnih muk nečloveškemu sovražniku iz zverinskih rok."
—   (Preskusnje na tukajšnji podkovski in živino-zdravski šoli) so bile po 4dnevnem izpraševanji 10 učencev iz 12 naukov, vpričo gosp. predsednika družbe kmetijske barona Wurzbacha in gosp. vladnega svetnika pl. Fladunga, ki je v subvencijskem odboru zastopnik c. kr. deželne vlade, v Četrtek dovršene. Oba gospoda sta pripoznala, da se je veči del učencev prav dobro izuril v podkovstvu in živinozdravstvu, in da je obžalovati, da, ker je potreba dobrih podkovskih kovačev in živinozdravskih pomočnikov tako očitna, ni še vsaka občina do tega prišla, da bi poslala kakega odrašenega brihtnega mladenČa v to šolo , ki bi potem jej dobro služil za pomočnika v sili živinskih bolezni in če je kovač, bi tudi bil dobro izučen podkovski mojster iz šole gosp. P. Skaleta, ki že 28 let, kar je učenik podkovstva in operater, slovi za prvega mojstra v podkovstvu zdravih in bolnih kopit. Ce je učenec prav priden, izvrši šolo v enem letu, in Če živi zmerno, tudi stroški niso preveliki, da se preživi eno leto v Ljubljani, ker za ves nauk, ki ga v tej šoli dobiva, ni nič učnine plačevati. — Izid letošnjih presku-šinj je pa bil ta-le:
Spričala podkovstva, da morejo kovaški mojstri postati, so prejeli:
Končnik Filip iz doljnega Drauburga na Koroškem^,
Sober Janez iz Toplic na Dolenjskem, S ček Jožef iz Vipave, in F r folij a Benedikt iz Proseka pri Trstu. Spričala ži vinozdr a v niških  pomočnikov so prejeli v sledeči vrsti:
Avžnar Leopold iz Velike Pirešče na Stajarskem, Zore Jožef iz Kandije na Doienskem, Hauptman Alojzi iz sv. Križa pri Mariboru, Faganel Karol iz Mirna na Goriškem, Mohor ko France iz Završ na Stajarskem, Sober Janez iz Toplic na Dolenjskem, Kamušič Jožef iz Vrholje na Goriškem, Mu s i France iz Ločice na Stajarskem, in Frfolija Benedikt iz Proseka pri Trstu.
— Dr. Feliks (Ceh) je postal asistent na ^tukajšnji c. k. šoli za babice, — dr. S ta vel (tudi Ceh) pa namestujedr. Zupanca v službi sekundarija v tukajšnji deželni bolnišnici, dokler se ta ne vrne iz Bosne.
—   (Maticine knjige), to je, 3. in 4. del ,,Leto-pisa" za leto 1878. in ,.Potovanje okolo sveta v 80 dnehu (francoski spisal Jules Verne, prevel D a v. Hostnik), bode se razpošiljal, ko bode natisnjen imenik Mati činih udov. Da je ta imenik brez pogreškov, naj — in to nemudoma — blagovolijo gospodje poverjeniki od udov svojega poverjeništva ali pa gospodje udje sami Matičinemu tajništvu naznaniti svoja zadnji čas spremenjena bivališča.
—   (Za postrežbo bolnikov) podučujejo, kakor Ranica" poroča, naše vrle usmiljene sestre v tukajšnji deželni bolnišnici sposobne ženske, da vedo tudi zunaj bolnišnice po hišah bolnikom lepo streČi. IzuČeni ste že dve Slovenki in dve Nemki. Prav hvale vredna je ta naprava, s katero bode gotovo marsikateri družini zel6 pomagano, ki dozdaj ni vedela kam se obrniti v potrebi. Prečastiti prednici usmiljenih sester naj se oglasijo, ki take postrežbe potrebujejo.
—   (Vabilo k izvanrednemu občnemu zboru »Matice Slovenske") , ki bode 13. novembra t. 1. ob 5. uri po-poludne v čitalnični dvorani v Ljubljani. Dnevni red temu zboru je: volitev častnih udov. — Pri vo-litvi častnih udov .,Matice Slovenske" vštevajo se tudi volilni listi takih družbenikov, ki sicer niso mogli sami k zboru priti, pa so vendar volilne liste s svojeročnim podpisom odboru poslali tako, da ni suma zarad kake prevare (§. 11. Matičinih pravil).
—  (Več sto reservistov domačega baron Kuhnovega polka) se ima v kratkem iz Bosne v Ljubljano vrniti — tako se govori zadnje dni po mestu in tudi novi privatni telegrami to potrjujejo. — Splošni želji, vračajoče se naše junake dostojno sprejeti in pogostiti, je gotovo vstreglo več narodnih meščanov, ki so se danes podali k mestnemu županu s prošnjo, da potrebno včini za tak sprejem. — Gospod župan je sicer tr(?:l, da mu o dohodu naših reservistov še ni nič .znanega, da se pa izrečena želja po vsem vjema z njegovo in bo svoj Čas tudi rad vse vpeljal, da se ta želja more izvršiti.
—  (Zahvala.) Plemenita gospd Julija Materna v Ljubljani je pevskemu zboru narodne naše čitalnice blagodušno poklonila lep harmonium, in sicer ob priliki, ko se pripravlja sedemdesetletnica gosp. dr. J. Bleivfeisu. Odbor si šteje v dolžnost, za velikodušni dar, poklonjen od imenovane blage in domoljubne Kra-njice domačemu pevskemu društvu, objaviti svojo srčno zahvalo.
Pevski odbor.
(Poziv.) Podpisani odbor je sklenil; da priredi dn6 19. novembra „banket slavnostnih gostov." Naznanjaje ta sklep, prosi odbor tiste rodoljube, kateri mislijo udeležiti se omenjenega banketa, naj se oglase* osobno ali pismeno do 6. novembra pri gospodu Franjo Bučarju (na Marijinem trgu, pred frančiškansko cerkvijo). Cena za kuvert (z namiznim vinom vred) je določena na 5 goldinarjev, kateri naj se blagovoli plačati pri oglašanji.
V Ljubljani, 29. oktobra 1877. Odbor za slavnost o dr. Jan. Bleiweisovi sedemdesetletnici.
350