Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 13UDK 323.2(497.1)"1968/1988" Peter Vodopivec* Od poskusov demokratizacije (1968–1972) do agonije in katastrofe (1988–1991)** »Mi v Jugoslaviji vse do leta 1972 še nismo prišli (do) oziroma zgradili javnega in kulturnega boja mnenj, v katerem bi lahko brez nevarnosti izob čenja, vsak povedal svoje mnenje, oziroma zagovarjal svoje prepri čanje o tej ali oni stvari,« si je v letu prisilnega odhoda s politi čnega pr izorišča zapisal v dnevnik Stane Kav čič. Svojo odstranitev in odstranitev t. i. liberalnih reformistov v dru- gih jugoslovanskih republikah je – prep ričan, da je bilo v Jugoslaviji še dovolj »sil, znanja in sposobnosti«, ki bi samoupravljavski socializem lahko popeljale v bolj »kvalitetno in demo kratično« prihodnost – doživljal ne le kot oseben polom, temve č tudi kot jugoslovansko tragedijo.1 Gospodarsko reformo leta 1965 so v Ljubljani in Beogradu razglašali za naj- globlji poseg v jugoslovanski gospodarski sistem vse od začetka petdesetih let, precej bolj nedoločni pa so bili pri napovedih njenih političnih posledic. 8. kon- gres Zveze komunistov Jugoslavije, ki je konec leta 1964 podprl reformno usme- ritev k bolj tržno usmerjenemu gospodarstvu, in brionski partijski plenum leto in pol pozneje, na katerem so odstavili Rankovića, sta sicer nedvoumno obsodila »birokratski centralizem« in pozvala k razvoju »samoupravljanja in neposredne demokracije«, kot so to tedaj imenovali, toda politične reforme, ki sta jih spro- žila, so težile predvsem k preoblikovanju odnosov v federaciji in v njenih vod- stvenih organih, niso pa predvidevale daljnosežnejše pluralizacije političnega življenja in odločnejših sprememb v sistemu političnega odločanja. Javno ozračje se je tako le počasi sproščalo, oblasti pa so se na kritike in pojave, ki so naspro- tovali njihovim predstavam in usmeritvam, večinoma še naprej in na vseh ravneh odzivale občutljivo in represivno. Zaostrene gospodarske in socialne razmere, ki so bile posledica spremenjene gospodarske politike, so pri tem poglabljale ne le nasprotja med zagovorniki in nasprotniki reformnih ukrepov v republiških in zveznem političnem vodstvu, temveč tudi v okoljih in gospodarskih panogah, ki *Dr., znanstveni svetnik, In štitut za novejšo zgodovino, Kongr esni trg 1, SI–1000 Ljubljana; e-naslov: peter.vodopivec@inz.si ** Svoj pogled na obdobje, ki ga obravnava ta razprava, sem obširneje predstavil v knjigi Od Pohlinove slovnice do samostojne drža ve, Ljubljana, 2006–2007, str. 386–421, 464–489, in tam zapisana stališ ča in ocene tu delno tudi povzemam. 1 Stane Kav čič: Dnevnik in spomini (1972–1979), Prva kn jiga. Ljubljana 1988, str. 71 in na- prej. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 14so se znašle v rdečih številkah in v negotovosti, do kakršne bi – po uradnih izja- vah in stališčih – v socializmu nikoli ne smelo priti. Boris Kraigher, eden glavnih zagovornikov in usmerjevalcev reforme, je bil konec leta 1966, dober mesec dni pred smrtjo, že prepričan, da je reforma zaradi pomanjkanja »stvarne idejno- politične podpore« propadla, pod vtisom družbenih in političnih posledic reform- ne politike pa so se odločnejšemu uresničevanju reformnih ciljev že prihodnje leto odpovedali tudi nekateri najvišji državni organi, npr. zvezna skupščina, in celo vplivni politični voditelji, kot sta bila Edvard Kardelj in Vladimir Bakarić.2 Nemirni dogodki leta 1968 z izbruhi študentskega nezadovoljstva v Beo- gradu, Zagrebu in precej manj v Ljubljani so ob čutje negotovosti še pove čali in dodatno razdelili zvezne in republiške politi čne veljake. Na študentski upor, ki je bil v Beogradu ne le najbolj množi čen in silovit, temve č tudi, kar zadeva politično kritiko in težnje, najradikalnejši, so n edvomno vplivali študentski nemiri v Nem čiji, Franciji in drugod v Evr opi, toda glavni vzrok za proteste so bile socialne, gospodarske in politi čne razmere doma. Študentske zahteve, ki so jih tako v Beogradu kot Zagre bu in Ljubljani podprli in pomagali natan čneje opredeliti nekateri univer zitetni učitelji, kriti čni do socialnih posledic gospo- darske reforme, so bile v tej lu či dokaj protislovne. Udeleženci protestov so se na eni strani zav zemali za nadaljnjo demokratizacijo politi čnega življenja v državi, sv obodo tiska in javno odgovornost politi čnih funkcionarjev in organov, zlasti policije, kar jih je zbliževalo s t. i. komunisti čnimi liberalci. Na drugi pa so zavračali tržno usmerjene reformne ukrepe, ki naj bi bili glavni kr ivci za socialno razslojevanje, vse bolj napete nacionalne odnose in brezposelnost kar naj bi Jugoslavijo oddaljevalo od socializma; ti pogledi so jih zbliževali z nas- protniki reform in partijskimi konservativci. Nepri čakovana študentska vstaja je s takšno protislovno, vendar nedvoumno protireformno usmeritvijo v napetihpolitičnih razmerah, ki jih je še za ostrila sovjetska zadušitev demokratizacije na Češkoslovaškem, neizogi bno bolj krepila nasprotnike reform kot pa njihove pri- vržence. 3 V jugoslo vanskem vrhu so demokrati čne procese na Češkoslovaškem spremljali z deljenimi ob čutki, saj so bile za jugoslovanske partijske voditelje težnje po politi čni pluralizaciji, ki bi lahko privedle do ve čstrankarstva, leta 2 Jože Prin čič, Neven Borak: Iz reforme v refo rmo: slovensko gospodarstvo 1970–1991. Ljubljana 2006, str. 133–135. 3 »V zgodovinsko najusodnejšem nasle dku »junijskih dogodkov« – žrtvovanju ekon omije so- cialnemu ravnovesju – se kaže vsa nebogljenost študentskega gibanja, da bi se uprlo ma- nipulaciji,« je dvajset let pozneje, leta 1988, v »prvomajski« številki informativnega tednika Dela Teleks zapisal Franci Pivec. »Nehote so pomagali zrušiti Kraigherjev projekt uveljavitve realnih cen razvojnih dejavnikov, ki je ed ini obljubljal pravilno ovrednotenje znanja, česar so si bodoči strokovnjaki tako zelo želeli. Toda sire nski klic kontrareforme je bil preve č vabljiv, da bi se zanosni mladinci, ki so se dobesedno preko no či prelevili v politike, ne odzvali. Na padec Kraigherjeve restriktivne ekonomije pa so čakali mnogi: brezposelni, investomani, republiški skrbniki družbenih dejavnosti in kon čno (po čehoslovaških dogodkih) tudi JNA. In zgodilo se je v imenu mlade generacije ...« Fr anci Pivec: Študentarija na ulicah. V: Teleks, informativni tednik Dela, št. 17–18, 18. 4. 1988, str. 61. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 151968 prav tako nesprejemljive kot dobro desetletje prej v času madžarske vstaje in Nagyevega poizkusa preoblikovanja komunisti čnega režima na Madžar- skem.4 Sovjetski vojaški vdor na Češkoslovaško pa je bil nespo rno tudi opo- zorilo, da za demokrati čne spremembe v vzhodnem bloku še ni nobenih mož- nosti, še ve č: v Beogradu so se za kratek čas celo (resni čno ali le na videz) zbali, da utegnejo Sovjeti nadaljevati kaznovalni pohod in napetosti v Jugo- slaviji izrabiti za vmešavanje v njene notranje za deve. To je okrepilo politi čno moč vojaškega vrha in zagovornikov drž avne in partijske enotnosti. Od leta 1967 (oziroma v Srbiji od leta 1968) do za četka sedemdesetih let so bili na čelu večine jugoslovanskih republik privrženci reform in politi čne libe- ralizacije, ki so bili pripravljeni na medsebojno sporazumevanje o preobliko- vanju odnosov v federaciji, o bolj tržno usmerjeni go spodarski politiki ter demokratizaciji javnega življenja, toda njihovi p ogledi na vlogo zveznih poli- tičnih ustanov in organov, na mednacionalna razmerja v Jugoslaviji in na gos- podarske odnose med republikami so se precej razlikovali. Del zgodovinopisja danes meni, da te razlike niso bile toliko konceptualne, kot so bile rezultat raz- ličnih politi čnih razmer ter r azlično močnih nacionalisti čnih pritiskov in soci- alnih in gospodarskih te žav, s katerimi so se v svojem okolju sre čevali reformno usmerjeni politiki.5 Srbski voditelji so v težnji po obvladovanju srbskega nacio- nalizma in notranje razdeljenosti odkrito nasprotovali napredujo či slabitvi osred njih državnih organov ter dokazovali, da odlo čanja o »modernizaciji« in »demokratizaciji« ne gre prepuš čati republiškim vodstvom, saj bi morali re- formni procesi, če naj bi bili resni čno učinkoviti, zajeti vso državo. »Nobeno zvezno telo naj bi ne bilo le mesto dogovarjanja,« je leta 1970, ko je pred kritiki v lastnih vrstah zagovarjal odlo čitev o oblikovanju k olektivnega državnega predsedstva, dejal predsednik centralnega komiteja Zveze komunistov SrbijeMarko Nikezi ć. »Kajti ob vsem poudarjanju f ederalizma vidimo, da je mogo če številne stvari reševati skupno, s sporazumom gospodarstva in republik /.../. Samostojno delovanje v enakopravnih odnosih lahko ustvarimo samo pod pogo- jem, da je mera vrednosti v vsej državi ista. In da bi se to zagotovilo, so po-trebni zapleten instrumentarij in sporazumi ...« 6 Hrvaški voditelji so se nas- 4 Mateja Režek: Odmev madžarske vstaje leta 1956 v Sloveniji in Jugoslaviji. V: Pri spevki za novejšo zgodovino, 2006, št. 2, str. 93–104; Pe ter Vodopivec: Madžarska vstaja leta 1956 v slovenskih in jugoslovanskih o čeh. V: Prispevki za novejšo zgodov ino, 2006, št. 2, str. 105– 116. 5 Jože Pirjevec: Jugoslavija 1918–1992: nastan ek, razvoj ter razpad Karadjordjevi ćeve in Ti- tove Jugoslavije. K oper 1995, str. 281–310. 6 Marko Nikezi ć: Srpska krhka vertikala. Svedo čanstva 15, Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji, Beograd 2003, str. 187. Stane Kav čič je v svojih dnevniških zapiskih leta 1972 ugo- tavljal, da je bila Nikezi ćeva politika »široka, razuma in orientirana na d aljše steze« in »ni mogla, niti ni hotela takoj in povsod z discip lino zamašiti usta vsakemu tehnokratu, stalinistu in meščanskemu strokovnjaku«. Kot je menil, je bila Nikezi ćeva ekipa najboljše, kar je lahko dala tedanja Srbija, čeprav si je želel, da bi »zlasti ne katere ekonomske stvari postavili in izvajali dosledneje«. Gl. Stane Kav čič, Dnevnik in spomini, op. 1, str. 39. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 16protno odlo čno z avzemali za nadaljnjo politi čno in gospodarsko decentrali- zacijo in posebej za svobodnejše razpolaganje z deviznim zaslužkom, ki naj bi na Hrvaškem (skupaj s turizmom) znašal kar 40 odstotkov vseh jugoslovanskihdeviznih prihodkov. V precepu med zveznimi pritiski in rasto čo naci onalistično vročico doma so se vse bolj opirali na socialno in nacionalno nezadovoljstvo med hrvaškim prebivalstvom in zaostrovali svoja stališ ča do federacije in Sr- bije. Posledica takšnega razvoja so bili ostri spori med Beogradom in Zagre- bom, ki so hromili ne le delovanje zveznih organov, temve č onemogo čali tudi vsako stvarnejše dogovarjanje in povezovanje med sicer nesporno reformnousmerjenimi voditelji v Srbiji, na Hrvaškem in v Sloveniji. 7 Slovenska vlada s Stanetom Kav čičem na čelu je poskušala ostati v srbsko- hrvaškem sporu ob strani. Slovenske reformiste je vedno bolj neprikrito spo-gledovanje hrvaških voditeljev z nacionalisti odbijalo, s srbskimi pa so se raz-hajali v temeljnih gledanjih na vlogo zvezne države in republik v njej, čeprav jim je bila umirjena srbska politika bližja kot h rvaški nacionalisti čni populi- zem. 8 Slovenija je razgibano leto 1968 in leta, ki so sledila, tako preživela pre- cej manj burno kot Srbija in Hrvaška, saj na Slovenskem obsežnejših mani-festacij socialnega, nacionalnega ali po litičnega nezadovoljstva ni bilo, Kav či- čeva vlada pa je uživala široko j avno podporo. 9 Študenti, ki so se v Ljubljani že 7 Kot je v leta 2008 objavljenem spomin skem zapisu opozorila Latinka Perovi ć, ki je bila v letih 1969–1972 sekretarka CK ZK Srbije in najožja članica srbskega partijskega vodstva, so bili odnosi med srbskimi in hrvaškimi reformisti sprva »zelo dobri«, z zaostrovanjem odnosov med Hrvaško in Srbijo pa so se ohladili, čeprav so med seboj še n aprej »korektno komunici- rali«. Z rastjo množi čnega gibanja na Hrvaškem in opiranj em hrvaškega vodstva na to gibanje v srbskem vodstvu, ki je razmere na Hrvaškem presojalo z vidika »odnosa sil v Srbiji«, za stališča hrvaških voditeljev pa č ni bilo ve č razumevanja.. Gl. Olivera Milosavljevi ć: Jugo- slavija je bila naša prva Evr opa – razgovor sa Latinkom Perovi ć. Snaga li čne odgovornosti, Svjedočanstva 32, Helsinški odbor za ljudska pr ava u Srbiji, Beograd 2008, str. 91–93. 8 Kavčič si je leta 1972 zapisal v dnevnik, da je bilo »obnašanje« srbskega politi čnega vodstva in Nikezi ća ob hrvaških dogodkih »razumno in dostojanstveno« in je v »mn ogočem omogo- čalo in olajšalo stabilizacijo razmer na Hrvatske m«. Za hrvaško politiko pa je menil, da je kot že velikokrat v zgodovini stavila na »vse ali ni č«. »Hrvati se dv igajo in padajo,« je zapisal. »In tako od Zrinjskega in Fra nkopana, kjer so padle glave, preko madžarske revolucije sredi prejšnega stoletja ...« in stare Jugoslavije do »M ika in Savke, kjer so z opet letele glave«. Gl. Kavčič, n. d, str. 26, 39. 9 V letih 1968 in 1969 sta bili v Sloveniji prvi č izvedeni raziskavi v okviru projekta Slovensko javno mnenje, ki so ga zasnovali v leta 1966 ustanovljenem Centru za raziskovanje javnega mnenja pri tedanji Visoki šoli za sociologijo, politi čne vede in novina rstvo. Raziskavi leta 1968 in leta 1969 sta anketirane med dr ugim povpraševali tudi o »osebah politi čnega življenja v Sloveniji«, ki uživata med ljudmi »najve čji« ugled, in tako leta 1968 kot leta 1968 je dobil največ glasov Stane Kav čič (več kot Edvard Ka rdelj); Kav čič leta 1968 16,3%, Vida Tomši č 8,2%, Boris Kraigher 8,1%, Edvard Kar delj 5,9% in leta 1969 Stane Kav čič 36,4%, Edvard Kardelj 25,7%, Vida Tomši č 21,9%, vsi drugi pa precej manj. Raziskava leta 1969 je bila za- radi takšnih rezultatov dele žna ostre kritike politike konservativnejših politi čnih veljakov in v vprašalniku leta 1970/71 vprašanja o ugledu slovenskih politi čnih osebnosti ni bilo ve č. Gl. Niko Toš (ured.): Vrednote v prehodu I, Slovensko javno mnenje 1968–1990. Dokumenti SJM. Ljubljana 1997, str. 10, 29–30. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 17v letih 1964–1965 razme roma množi čno vključili v javne razprave o aktualnih političnih, družb enih in gospodarskih vprašanjih, se leta 1968 niso v ve čjem številu pridru žili protestom zagrebških in beograjskih vrstnikov in ve činoma niso nas topali z daljnosežnejšimi politi čnimi stališ či in pobudami. V politi čne polemike so s težnjo po preseganju nacionalnih napetosti v Jugoslaviji in pod-pori slovenskim reformistom odlo čneje posegli šele pod vtisom za ostrenih na- cionalnih in družbenih razmer v državi ter v času vse bolj o dkritih razhajanj med starejšo in mlajšo generacijo slovenskih komunisti čnih voditeljev v letih 1969–1971 podprli Staneta Kav čiča in okoli njega zbrane reformiste. 10 Tudi od- nosi v slovenskem politi čnem vrhu so se n amreč ves čas zaostrovali, saj so sta- rejši politi čni veljaki s Kardeljem na čelu – kljub priseganju na decentralizacijo države, partije in politi čnega odlo čanja – vztrajali pri spoštovanju tradicionalne komunisti čne hiera rhije. To sta posebej nazorno razkrili t. i. cestna afera in t. i. afera petindvajsetih poslancev, ki sta bili s svojim razpletom jasno opozorilo nele slovenskim, temve č tudi reformatorjem v drugih republikah, da imata samo- upravljanje in avtonomnost zveznih enot jasno dolo čene meje, o katerih lahko še naprej odlo ča samo izbrani krog najuglednejših politi čnih veljakov in nih če drug. Še večji odpor kot težnje po samostojnejšem odlo čanju so pri starejših ko- munističnih voditeljih okoli Tita in Kardelja povzro čala gledanja lib eralnih reformistov na temeljne reformne cilje: uveljavljanje tržnega go spodarstva in pravne države, politi čno demokratizacijo in opuš čanje k omandne vloge partije ter na federalizem, ki bi celo v partiji dosledno od pravljal staro hierarhi čno vertikalo. Glavna razlika med reformnimi komunisti in njihovimi nasprotniki je bil njihov odnos do politi čnega sist ema, ugotavlja Ivo Banac. Za reformiste je bil sistem elasti čen in ga je bilo mogo če nadgrajevati ter na novo razlagati, za njihove nasprotnike pa so bile temeljne predpostavke sistema in njegovega de-lovanja nedotakljive in o njih ni bilo mogo če niti razpravljati. 11 Med reformno usmerjenimi republiškimi vodstvi se je za najradikalnejše spremembe zavze- malo slo vensko s Stanetom Kav čičem na čelu, ki je zagovarjalo kar se da svo- bodno dogovarjanje med republikami, pove čanje njihove samostojnosti pri sti- kih s tujino ter financiranje zveznih organov in ustanov po na čelu kot izacije. Kot komunisti so sicer Kav čič in somišljeniki vztrajali, da mora Zveza komu- nistov v Jugoslaviji obdržati vodilno politi čno vlogo, a hkrati so menili, da modernizacija politi čnega in gospodarskega življenja ni mogo ča brez učinkovite demokratizacije in pluralnega odpiranja politi čnega prostora. Njihove zahteve po večji prožnosti in odpiranju zasebni podjetniški pobudi in privatnemu kapi- talu pa so, čeprav niso bile povsem nove, že postavljale pod vprašanj nekatera temeljna ideološka izhodiš ča jugoslovanskega socializma.12 10 Peter Vodopivec: Leto 1964 in leto 1974. V: Nova rev ija, 1983, št. 13/14, str. 1562–1566. 11 Ivo Banac: Glavni tokovi reform nog pokreta u Hrvatskoj, Snaga li čne odgovornosti. V op. 6 n. d., str. 262. 12 Božo Repe: »Liberalizem« v Sloveniji. Ljublj ana 1992, str. 706–719. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 18Udar zveznega komunisti čnega vrha, ki je v letih 1971–1972 prisilil re- formno usmerjena republiška vodstva k odstopu in jih tako odstranil s poli- tičnega prizoriš ča, v tej lu či nikakor ni bil le odziv na skrajno zao strene hrvaško-srbske odnose ali hrvaško nacionalisti čno vročico, temve č predvsem poskus vrnitve k nikoli povsem opuš čenim leninsko-boljševiškim izhodiš čem in obrazcem. Tito, Kardelj in njuni najbližji s omišljeniki so se kljub spremembam v političnih konceptih in miselnosti v dvajsetih letih od jugoslovanskega preloma s Sovjetsko zvezo v kriti čnih razmerah konec šestdesetih in v za četku sedemdesetih let znašli na skraj ni meji svoje politi čne prilagodljivosti. Soo čeni z rastočimi zahtevami po osvobajanju gospodarstva, družbe in politike od boljševiške, v bistvu še vedno stalinisti čne dediščine so se – kot je dejal Ko ča Popović – prepr osto prestrašili. Po svoji formi mentis so pa č ostajali ujetniki tradicionalnih komunisti čnih predstav o partiji in oblasti, pri čemer zadnje – kljub več kot dvajsetletnemu priseganju na samoupravljanje in demokracijo – niso bili pripravljeni deliti z nikomer, niti z liberalneje misle čimi mlajšimi so- tovariši. »Komunisti se moramo zavzemati z takšno demokracijo, v kateri bo zagotovljena vodilna vloga interesov delavskega razreda,« je na 29. seji cen-tralnega komiteja ZKS 4. novembra 1972, posve čeni političnemu obra čunu s slovenskimi reformisti, dejal sekretar njegovega predsedstva Andrej Marinc, ko je Kavčiču in njegovim najbližjim somišljen ikom očital politiko, ki naj ne bi bila »v skladu« z usmeritvijo Zveze komunistov. »Vsaka druga demokracija bibila le navidezna in formalna«, »revolucionarni trenutek, v katerem smo«, panaj bi terjal »maksimalno mobilizacijo vseh ustvarjalnih sil na razrednih po- zicijah in izlo čitev vs ega tistega, kar je krnilo idejno, politi čno in akcijsko enot- nost Zveze komunistov Slovenije«. 13 Ponovna uveljavitev partijske enotnosti in odstra nitev izpod nadzora vrha jugoslovanske komunisti čne piramide uhajaj očih republiških reformistov je bila pirova (»grenka«) zmaga »starih bogov«, kot jeduhovito zapisal Jože Pirjevec. 14 Vseeno jugoslovanskega režima sedemdesetih let ni mogo če prepr osto ozna- čevati za »neostalinizem«. Vra čanje k staremu boljševiškemu politi čnemu bese- dišču, k ponovni utrditvi komunisti čne hierarhije in di scipline in preganjanju nasprotnikov t. i. samoupravnosocialisti čne dem okracije, ki so ga spremljale množične čistke na vseh ravneh in v vseh pomembnejših javnih in politi čnih organizacijah in ustanovah, je bilo se veda nesporna zna čilnost nove politi čne stvarnosti in svojevrstna »kulturna revolucija«. Toda Kardeljevo vztrajanje prisamoupravljanju in de centralizaciji je prepre čevalo vrnitev k centralizmu in zveznim enotam omogo čalo, da so ohranile (in celo razširile) ustavno zagotov- ljene pris tojnosti, dale č od boljševiških in sovjetskih gospodarskih obrazcev pa je bila tudi gospodarska politika, ki naj bi reformno usmeritev k trgu zamenjalaz dogovarjanjem med gospodarskimi partnerji in omogo čala oblas tni nadzor nad 13 Delo, 5. 11. 1972; Komunist, 9. 11. 1972. 14 Pirjevec, n. d., naslov 18. poglavja, str. 281–310. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 19gospodarskimi tokovi. Jugoslovanski režim sedemdesetih let je bil v tej lu či toga, predvsem pa mo čno protislovna oblika komuni stičnega avtoritarizma. Njegova protislovja je slikovito odražala leta 1974 brez kakršne koli stvarnerazprave sprejeta zvezna ustava, ki je bila svojevrstna krona Kardeljevih samo-upravljavskosocialisti čnih in boljševi ško-proudhonisti čnih vizij. Kriti čne Kar- deljeve biografije, ki bi natan čneje in analiti čno predstavila njegovo obzorje in misel, še nimamo, njegovi somišljeniki, politi čni sodobniki in poznejši razla- galci pa so ugotavljali, da se je opiral predvsem na Marxa ter na njegove ideje oodmiranju drž ave in socialisti čni družbi kot »svobodnem združenju proizva- jalcev«. 15 Toda nekateri sodobni avtorji menijo, da je bil projekt »jugoslovanske samoupravne demokracije«, ki ga je Kardelj po sporu z Moskvo oblikoval najprej skupaj z Đilasom in nato z drugimi somišljeniki v jugoslova nskem par- tijskem vrhu, precej bolj protisloven splet razli čnih, ne le Marxovih, temve č tudi socialno reformisti čnih, »revizionisti čnih« in anarhisti čnih (zlasti proud- honističnih)16 idej. Britanski sociolog George Schöpflin je Kardelja, ko je opo- zarjal na njegovo sposobnost »znanstvenega utemeljevanja« jugoslovanskih po- litičnih obratov in sprememb, zato ozna čil za »ideološkega kroja ča«.17 V resnici je bil Kardelj na eni strani trezen realist, ki se je dobro zavedal nevarnosti velikih kulturnozgodovinskih razlik in nacionalnih nasprotij za na- daljnji razvoj Jugoslavije, na drugi pa avtoritaren, neskrupulozen pragmatik, ki je iz srca preziral ustanove meš čanske demokracije in trdno verjel v socializem in komunisti čno gibanje. Jugoslavija naj bi po njegovih predstavah iz šestdesetih in sedemdesetih let postala decentarlizirana zveza bolj ali manj sa- mostojnih (deloma nacionalnih) držav s skrajno atomizirano politi čno in gos- podarsko ureditvijo, »samoupravljalsko oblastjo« delovnih ljudi in zapletenimsistemom politi čnega in go spodarskega dogovarjanja. Zadnja, leta 1974 sprejeta zvezna ustava je ta ko še oslabila federacijo in njene organe, do skrajnosti otežila sprejema nje odločitev na zvezni ravni, z vpeljavo delegatskega sistema razbli- nila zadnje iluzije o odgovornosti poslancev volivcem, hkrati pa prepre čevala »politični pluralizem«, saj ni dopuš čala političnih organizacij, ki ne bi bile pod okriljem (tj. nadzorom) Zveze komunistov. Ta je – kot edina »organizirana sila 15 Gl. Milovan Djilas: The Unperfect Society: Beyond the New Class, Harcourt Brace Jova- novich. New York 1969, str. 220–223. Franc Šetinc: Misel in delo Edvarda Kardelja. Ljub- ljana, 1979, str. 133. Dejan Jovi ć: Jugoslavija, država koja je odu mrla. Zagreb 2003, str. 104– 105. 16 Čeprav je Kardelj kritike, da se spog leduje z anarhizmom oz. Proudhonom, odlo čno zavračal, je vseeno presenetljivo, da podrobnejš e analize, ki bi pokazala na možne Pr oudhonove vplive na Kardeljeve zamisli o socialisti čnem federalizmu, samoupravnem organiziranju in dogovar- janju ter »svobodni menjavi dela«, še nimamo , saj podobnosti v Proudhonovih in Kardeljevih idejah in izrazoslovju po vsej verjetnosti niso le naklju čne. Sicer pa je o tem, kaj je Kardelj bral, od kod črpal svoje zamisli in kako sploh zbiral gradivo zanje, v splošnem malo znanega. 17 George Schöpflin: The Rise a nd the Fall of Yugoslavia. V: Jo hn McGarry, Brendan O'Leary (ur.): The Politics of Ethnic Conflict, Ro utledge 1993, str. 186, 189; Vojin Dimitrijevi ć: Suko- bi oko Ustava iz 1974. Srpska stra na rata, Truama i katarza u istorij skom pam ćenju. Priredio: Njeboša Popov, Beograd 1996, str. 447. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 20samoupravne demokracije« – ohranjala monopolni položaj v politi čnem siste- mu, bdela nad »pridobitvami revolucije in samoupravljanja« in se (povedano s Kardeljevimi besedami) »bojevala« za »neposredni vpliv na tiste klju čne pozi- cije državne oblasti, od katerih so (bili) odvisni obstoj, stabilnost in nadaljnjisvobodni razvoj socialisti čne družbe«. 18 Temeljne podmene Kardeljevih zamisli in vizij so bile torej v isti sapi uto- pične in protislovne, saj so bile na eni strani izraz prepri čanja, da v Jugoslaviji postopoma nastaja brezrazredna in nekonfliktna družba, ki bo, ko bo doseglazrelo razvojno stopnjo, s »samoupravnim dogovarjanjem« razreševala nasprotjain nesporazume, 19 na drugi pa stališ ča, da mora, vse dokler takšno stanje ne bo doseženo, ostati nosilni politi čni steber in v arovalna notranja vez v državi Zveza komunistov z Josipom Brozom Ti tom na čelu, ki mu je ustava zagotavljala časovno neomejen položaj predsednika. Nekaj mesecev po sprejetju zvezne in republiških ustav so sledili republiški, pokrajinski in zvezni kongres Zvezekomunistov, ki so sicer ohranili njeno federalno zasnovo, vendar obenem drug za drugim prisegali na enotnost komunisti čne organizacije, ki naj bi bila in ostala stranka »revolucionarne akcije«. Na zveznem kongresu Zveze komuni-stov so celo ugotovili, da je »sistem socialisti čnega samoupravljanja /.../ poseb- na oblika diktature proletariata« ter poudarili nepogrešljivo vlogo vojske, ki naj bi bila nenadomestljiv dejavnik »družbene stabilnosti« tudi v »trenutkih notra- njih družbenih napetosti«. 20 Zveza komunistov Jugos lavije je na ta na čin – kljub priseganju na samoupravljanje in ustavne pristojnosti zveznih enot – vse doTitove smrti delovala po na čelih »dem okratičnega centralizma«, tj. hierarhi čno in centralisti čno, saj so njeni na jvišji voditelji s Titom na čelu še naprej spre- jemali politi čne odločitve in posegali v politi čna razmerja ne glede na veljavno ustavo in sprejete partijske statute. 21 Kardelj in njegovi slovenski in jugoslovanski epigoni so trdno in samo- všečno verjeli v izjemnost družbenega in politi čnega sistema, ki so ga izmišljali in vzpostavljali, pri čemer je bil ta v resnici skrajno neu činkovit in nepregleden, hkrati pa – kar je bilo, gledano dolgoro čno, posebej usodno – razen splošnih ustavnih in zakonskih dolo čb, ki so predvidevale dogovarjanje in sporazume- vanje med federalnimi enotami, ni imel for malnih varovalk, ki bi prepre čevale in odpravljale konflikte.22 Navidezna politi čna umiritev, ki je sledila protili- beralnemu udaru jugoslovanskega partijskega vrha, je bila tako predvsem rezul-tat na silo vzpostavljene po litične discipline in enotnosti in ne dejanskega raz- 18 Šetinc, n. d., str. 173. Pri tem je v svojem komentarju celo Šetinc ugotavljal, da se »vodilna vloga Zveze komunistov izraža kot element oblasti«, zaradi česar »lahko g ovorimo o ele- mentih enopartijskega sistema«. 19 Mitja Žagar: Ustava socialisti čne federativne republike Jugoslavije iz leta 1974 in osamosva- janje republike Slovenije. V: Slovenci in država. Zbornik prispevkov z zna nstvenega posveta SAZU. Ljubljana 1995, str. 367–377. 20 Pirjevec, n. d., str. 340–341. 21 Dimitrijevi ć, n. d., str. 468. 22 Žagar, n. d., str. 368. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 21položenja v republikah in njihovih politi čnih vodstvih. V drugi polovici sedem- desetih let je poli tična mobilizacija, h kateri je spodbujal samoupravljalsko- delegatski sis tem, sicer dosegla vrhunec, saj je samo v Sloveniji najrazli čnejše »samoupravne« in delegatske funkcije opravljalo skoraj 300.000 ljudi,23 toda večina prebivalstva se je kljub temu (in če je bilo le mogo če) izogibala javnemu izražanju politi čnih stališč, ki bi jih lahko pripeljala v spor z oblastmi. Za ve čino ljudi je bila pa č (in povsem razumljivo) bolj kot p olitika in ideologija pomemb- na kakovost življenja s socialno varnostjo in življenjskim standardom , ki je vsedemdesetih letih v Jugoslaviji dosegel najvišjo raven po drugi svetovni vojni.Jugoslovanski partijski vrh – kljub priseganju na delavski razred in druga bolj- ševiška gesla – ni nasprotoval razvoju v smeri zahodnega potrošništva, saj naj bi bila dolo čena kakovost življenja sestavni del demokrati čnega socializma, in potrošniš ka vročica, ki je zajela prebivalstvo že po odpiranju državnih meja in gospodarski reformi v šestdesetih letih, se je nemoteno nadaljevala po obnovitviavtoritarne komunisti čne politike v za četku sedemdesetih let. V takšnih razme- rah se je za čel v vseh jugoslovanskih republikah, čeprav v razli čnih okoljih različno hitro, oblikovati nov, menedžersko-uradniški srednji sloj, ki je v osem- desetih in devetdesetih letih pomembno vplival na oblikovanje novih družbenihvrednot, življenjska stvarnost pa je imela vse bolj dva obraza, ki sta gledala vsak v svojo smer. 24 Medtem ko so oblasti še naprej vztrajale pri sistemu ene same stranke, omejevale svo boščine prebivalstva in se sklicevale na že povsem nestvarna politi čna gesla, se je vedno ve č ljudi oziralo na Zahod in se spo- gledovalo s potroš niško miselnostjo in na činom življenja. Omenjena in druga protislovja so neizogibno zaznamovala tudi postopno razkrajanje Jugoslavije in njenega politi čnega sistema v ose mdesetih letih, ko je bilo treba poravnati ra čune za prividno konjunkturna sedemdeseta leta in se hkrati soo čiti z naglim upadanjem avtoritete edine preostale politi čne varovalke, ki je lahko še bolj ali manj zagotavljala notranje jugoslovansko ravnovesje. Zveza komunistov Jugoslavije se je, kot je bilo realno pri čakovati (v tem po- gledu Kardelj prav gotovo ni bil vizionarski realist), ob zaostrovanju politi čnih odnosov skupaj z zvezno državo postopno tudi sama razkrajala v bolj ali manjrepubliške interese zastopajo če politične organizacije, kar naj bi bila – kot je že pred časom zapisala Vesna Peši ć – prepričljiva potrditev spoznanja, da sta res- nični federalizem in avtoritarna oblast nezdružljiva. 25 Slovenski predstavniki so pri tem v jugoslovanskem vrhu in zveznih organih tudi v prvi polovici osem- 23 Božo Repe: »Svin čena leta«. V: Slovenska kronika XX. stoletja, Ljubljana 1996, str. 341. 24 V tem pogledu so zelo zanimivi podatki raziskav javnega mnenja, ki npr. kažejo, da je ve čina vprašanih med najpomembnejše družbene vrednote v drugi polovici sedemd esetih let še vedno uvrš čala spoštovanje človeka, svobodo, enakost in humanizem, pri čemer pa je ve č kot 60% vprašanih odgovorilo, da bi želeli stanova ti v hiši z vrtom, in jih je kar 33% imelo potrošniški kredit. Gl. Vrednote v prehodu I, Slovensko javno mnenje 1968–1990. Ljubljana 1997, str. 244, 261. 25 Vesna Peši ć: Rat za nacionalne države. Srpska st rana rata. Truama i katarza u istori jskom pamćenju. Priredio: Njeboša Popov, Beograd 1996, str. 26. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 22desetih let opravljali pomembne državne in politi čne funkcije. Do lgoletni sekre- tar izvršnega komiteja in član predsedstva Zveze komuni stov Jugoslavije Stane Dolanc je postal leta 1982 zvezni minister za notra nje zadeve. Mitja Ribi čič je bil na XII. kongresu Zveze komunistov Jugoslavije istega leta izvoljen za pred-sednika njenega predsedstva, Sergej Kraigher pa je vodil komisijo za pripravopredloga reform, ki naj bi zagotovile »stabilizacijo« jugoslovanskega gospo- darstva. Toda slovenski politiki, ki so poskušali s taktiziranjem v zveznih orga- nih in skupš čini in s togim vztrajanjem pri ustavi iz leta 1974 sebe in Slovenijo zdaj bolj, zdaj manj uspešno obvarovati pred vse mo čnejšimi zveznimi pritiski, z ustavobraniteljskim sklicevanjem na Kardelja niso mogli ve č prispevati k učinkovitejšemu razreševanju napetosti in težav v državi. Skoraj deset let trajajo če razpadanje Jugoslavije v letih 1980–1990 je bilo pač ne le rezultat skrajno neugodnih gospodarskih razmer in nikoli premaganih nacionalnih nasprotij, temve č tudi globoke krize politi čnega sistema, ki se mu je po neuspelem in nasilnem poizkusu sanacije v sedemdesetih letih, desetletje pozneje – kot je leta 1986 zapisal France Bu čar – dobesedno iztekel »rok trajanja«. »Demokracija ni privilegij, ampak pogoj za delovanje sodobne dife-rencirane družbe,« je ugotavljal, ko je razpravljal o nepremostljivem prepadumed idejo na »svobodnem delovanju« in »uveljavljanju ekonomskih zakoni- tosti« temelje čega samou pravljanja in oblastnim vztrajanjem pri leninisti čnim vzorcem zavezanemu monopolnemu položaju »komunisti čne partije«. »V svo- bodnem tržnem gospodarstvu je, tudi po lastnem Marxovem opazovanju, državaomejena na vlogo 'no čnega čuvaja'«, je opozoril. Torej na vlogo, ki je »v po- polnem nasprotju z ideologijo in politi čno močjo, na katerih temelji (parti jska politična elita) svoj obstoj ...« 26 Bučarjeve ocene je konec devetd esetih let, ko je popisovala neu činkovitost zveznega vrha v spopadanju s krizo v osemdesetih letih, slikovito potrdila Milka Planinc, od odstranitve hrvaških reformistov leta1972 do leta 1982 predsednica Zveze komunistov Hrvaške in v letih 1982–1986 predsednica Zveznega izvršnega sveta. »Partija je bila glavna ovira,« je bilo njeno stališ če. »Oni so se ukva rjali z neskon čnimi lamentacijami o ideološkem in političnem položaju, o sovražnikih socializma itd. Vedno so poskušali najti kak argument proti radikalnejšim gospodarskim spremembam, ker so bili skeptični do trga /.../ Partijsko predsedstvo je bilo glavni problem, toda zavedala sem se, da brez njih ne bom mogla delovati. Člani predsedstva so kontrolirali glasove v Zvezni skupš čini in v vseh republikah in pokrajinah. Da bi pr idobila njihovo podporo, sem jih morala prepri čati, da trg ni v nasprotju s samo- upravljanjem. Trdili smo, da je trg v bistvu omejevanje države prav tako kot samoupravljanje. Da torej gresta trg in samoupravljanje skupaj, saj se eden in drugi upirata 'etatizmu'.« 27 26 France Bu čar: Resničnost in utvara. Maribor 1986, str. 84–85, 232. 27 Dejan Jovi ć, n. d., str. 233. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 23Z zaostrovanjem gospodarske in politi čne krize so se za čeli v prvi polovici osemdesetih let v raznih delih Jugoslavije oglašati posamezniki (ponekod pa tudi skupine izobražencev), ki so se zavzemali za postopno pluralizacijo indemokratizacijo javnega in politi čnega življenja. Toda med zveznimi enotami so bile, kar zadeva politi čno ozračje in možnosti za svobodno izražanje poli- tičnih stališč, velike razlike, ustanov, ki bi omogo čale ali celo pospeševale dia- log med politi čno različno mislečimi, pa ni bilo in jih tudi ni bilo mogo če usta- noviti. 28 Hkrati so se politi čni oporečniki iz razli čnih nacionalnih okolij ob čutno razhajali ne le v svojih gledanjih na prihodnost jugoslovanske federacije innjene demokratiza cije, temve č tudi v svojem odnosu do komunizma in vla- dajočega družb enega in politi čnega reda, ki so ju presojali razli čno, nekateri manj, drugi bolj kriti čno. V Srbiji in Sloveniji je prišlo v za četku osemdesetih let pod vplivom politikov, ki so poskušali v napetih in kriti čnih razmerah v državi – v nasprotju z manj prožnimi »tovariši« v lastnih republikah ter kol egi drugod v Jugoslaviji – skleniti premirje s kriti čno razpoloženo intel igenco in utrditi svoj položaj doma, do postopne in obotavljive, vendar opazne libera- lizacije javnega življenja, ki se je kazala v ve čji svobodi ti ska in v javnih raz- pravah o temah, o katerih dotlej ni bilo mogo če spreg ovoriti glasno in spro- ščeno. V Sloveniji so nov in za oblast neprijetno mote č politični dejavnik po- stala mladinska in druga civilna gibanja, ki so zavra čala preživeto komunisti čno simboliko in nekriti čno priseganje na jugoslovanstvo, se zavzemala za idejno in nazorsko svobodo, za civilni nadzor nad vojsko in spoštovanje človekovih pra- vic ter pozivala h kriti čnemu soo čanju z zapleteno in protislovno jugoslovansko stvarnostjo. Za hteve po demokratizaciji politi čnega življenja in odpravi komu- nističnih oblastnih in ideoloških monopolov so bile tudi osrednja tema pisanja leta 1982 ustanovljene Nove revije, dejavnosti pisateljskega društva in razpravnekaterih drugih revij in časnikov. »Prvi predpogoj, da se izmotamo iz pred- civilnih oziroma predmodernih oblik eksistence, je v vzpostavitvi človeka kot dejanskega subjekta, se pravi: avtonomne osebe,« je v 57. številki Nove revije leta 1987 pisal Tine Hribar. »Drugi pogoj je, da besedi republika vrnemo njenprvotni pomen in vzpostavimo javnost kot javnost. Javnost, v kateri posameznikkot poedinec svobodno – brez stra hu pred sankcijami – izraža svoja mnenja, svoje zahteve, skratka: svojo voljo«. 29 28 Vladimir Gligorov: Why Do Countries Break Up ? The Case of Yugoslavia, Acta Universitatis Uppsalensis, Uppsala Studies on Eastern Eur ope 2. Uppsala 1994, str. 41–43. Gligorov pri tem meni, da so bile opore čniške skupine v jugoslovanskih republikah bolj pripravljene sodelovati s »komunisti lastne« kot »druge narodnosti«, kar pa seveda ni povsem to čno. Slovenski izobraženci so se sredi in v drugi polovici osemdesetih let ve čkrat poskušali povezati s srbskimi, vendar to ni uspelo ne zaradi njihove preve č tesne zveze s komunisti v Sloveniji, temve č zaradi prevelikih razlik med po gledi srbskih in slovenskih opore čnikov na prihodnost Jugoslavije in prihodnost nacionalnih odnosov v državi. Podobne težave so oteže- vale tudi tesnejše zavezništvo med slovenskim in hrvaš kim opore čniškim izobraženstvom. 29 Tine Hribar: Slovenska država. V: No va revija, 1987, št. 57, str. 24. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 24Vendar takšni in drugačni kritiki komunisti čne politike in »samoupravnega socializma« sredi osemdesetih let tudi v Sloveniji še niso uživali širše družbene podpore. Še leta 1986 je v raziskavi javnega mnenja Fakultete za sociologijo, po- litične vede in novinarstvo v Ljubljani kar 45,2 odstotka vprašanih odgovorilo, da »večinoma zaupajo« sistemu »socialističnega samoupravljanja«, več kot 40 odstotkov jih je menilo, da Zveza komunistov še vedno uživa »srednji ugled« in ob 34 odstotkih anketirancev, ki so bili še prepričani, da so mednacionalni odnosi v Jugoslaviji dobri, se jih je kar 42,2 odstotka odločilo za odgovor, da niso »niti dobri, niti slabi«.30 Razpoloženje prebivalstva pa se je pod vplivom rastoče nacionalisti čne vročice v Srbiji, srbskih in vojaških groženj Sloveniji in njenemu vodstvu in vojaškega procesa proti četverici leta 1988 v Ljubljani naglo in iz leta v leto spreminjalo, medtem ko so razprave o položaju Slovenije v federaciji in njeni politični prihodnosti vse bolj dobivale poudarjeno nacionalno obeležje. Po leta 1988 opravljeni raziskavi javnega mnenja je na ta način že več kot 60 odstotkov Slovencev ugotavljalo, da ima Zveza komunistov »slab« ali »zelo slab ugled« oziroma ugleda sploh nima več, več kot 49 odstotkov bi jih ne hotelo več delovati v samoupravnih organih in krajevnih delegacijah, 37,5 odstotka jih je ocenjevalo, da so mednacionalni odnosi v državi »slabi« ali »zelo slabi«, skoraj 51 odstotkov pa jih je črnogledo menilo, da se bodo v tudi prihodnje še po- slabševali.31 Politični preobrat je bil na ta način vse bolj neizogiben, več kot očitne razlike med republikami v dinamiki demokratizacijskih procesov in hitrosti razhajanja z vladajočo komunisti čno politiko pa so postajale neobvladljiv dezintegracijski dejavnik, ki je odločilno pospešil razpadanje države. Vprašanje, ki si ga lahko zastavimo tudi zgodovinarji, čeprav po n avadi ne- zaupljivo presojamo hipoteti čna ugibanja, je, ali bi bil razvoj v Jugoslaviji v zadnjih desetletjih 20. stoletja druga čen, če v začetku s edemdesetih let jugoslo- vanski vrh s Titom in Kardeljem na čelu ne bi u stavil t. i. liberalnih reformistov. Jugoslovanski režim je v šestdesetih letih – kljub težavam – še nesporno deloval in zagotavljal dolo čeno, čeprav krhko notranjedržavno ravnovesje. Komunisti s Titom in Kardeljem na čelu so v ve čini Jugoslavije še uživali ugled kohezijske in modernizacij ske sile, ki bi lahko z odlo čnejšo opredelitvijo za demokra- tizacijo in za tržnogospodarsko politiko upo časnila stagnacijo in propadanje. Odnosi med republikami in narodi pa še niso bili na kriti čni meji, ki so jo dosegli konec osemdesetih let, ko ni bilo mogo če nobeno dogovarjanje ve č, četudi so bili že zelo napeti ter obremenjeni s predsodki in nezaupanjem. 30 Toda v isti sapi je že ve č kot 60% vprašanih menilo, da ima Zveza komunistov med ljudmi »majhen« ali »zelo majhen ugled«, ve č kot 20% jih sistemu »socialisti čnega samouprav- ljanja« ni ve č zaupalo, skoraj 45% pa jih je obkrožilo odgovor, da se je J ugoslavija znašla ne le v gospodarski, temve č tudi politi čni krizi, ki »zadeva celotno dr užbo«. Da so nacionalni odnosi v Jugoslaviji »slabi«, je pri tem presene tljivo še vedno menilo le 16% anketiranih (da so »zelo slabi« celo samo 1,5%). Vrednote v prehodu I, Slovensko javno mnenje 1968–1990. Ljubljana,1997, str. 509, 520, 521, 526. 31 Prav tam, str. 619, 629, 632. Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 25Toda če bi hoteli v Jugoslaviji konec šestdesetih in v za četku s edemdesetih let dosledno slediti na črtovanim gospodarskim reformam in tržnogospodarskim usmeritvam, bi morali odlo čneje (in povsem druga če kot so si to predstavljali Kardelj in njegovi epigoni) spremeniti družb enopolitično ureditev. Nekateri tuji avtorji – kot ameriški zgodovinar Gale Stokes – tako menijo, da sta moder-nizacija in demokratizacija v Jugosla viji konec šestdesetih in v za četku sedem- desetih let že dosegla skrajno mejo, ki jo je še dopuš čal komunisti čni, »samo- upravno« socialisti čni družbenopoliti čni sistem. Na radikalen politi čno-družbeni obrat, ki bi komunistom in zlasti njihovim najvišjim voditeljem odvzel njihovoodločujočo, vodilno vlogo, pa niso bili pripravljeni niti partijski tradicionalisti niti njihovi reformno razpoloženi kritiki. Reformni gospodarski ukrepi so imeli razen tega v razli čnih nacionalnih in socialnih okoljih razli čne p osledice in učinke in bi zato – kot je prepri čljivo ugotovila Latinka Perovi ć – v širših jugoslovanskih razmerah zlepa ne dobili konsezualne podpore ve čine. 32 Tako imenovani liberalni reformisti so imeli torej v drugi polovici šestdesetih let malo možnosti za temeljitejšo preusmeritev zgodovi nskega toka. Toda za raz- plet jugoslovanske krize konec osemdesetih in v za četku devetdesetih let je bilo nesporno usodno in tragi čno, da tedaj na čelu republiških vodstev in federacije ni bilo (povedano s Kav čičevimi besedami) niti toliko na »strpen, preudaren in kulturen dialog« priprav ljenih politi čnih voditeljev, kot jih je bilo v liberalno- reformisti čnem o bdobju dve desetletji prej. FROM DEMOCRATISATION ATTEMPTS (1968–1972) TO AGONY AND CATASTROPHE (1988–1991) SUMMARY »Until as late as 1972, we have not reached a public and cultural clash of opinions in Yugoslavia, where everyone, without a danger of being outlawed,could state their mind and argue for their convictions«, Stane Kav čič wrote into his diary in the year of his forced retreat from the political scene. He was convinced that there was enough »power, knowledge and skill« in Yugoslavia,which could lead the Yugoslav socialism into a »better and democratic« future,»if only we would come together in a tolerant, deliberate and cultured dia-logue«; so he saw his removal and the removal of the so-called liberal refor- mists in the other Yugoslav republics not only as a personal failure, but also as a Yugoslav tragedy. 32 Olivera Milosavljevi ć: Jugoslavija je bila naša prva Evropa – razgovor sa Latinkom Perovi ć. Snaga lične odgovornosti, Svjedo čanstva 32, Helsinški odbor za ljudska prava u Srbiji, Beo- grad 2008, str. 96–97. Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 26But was it still possible to carry out efficient reforms and transform Yugo- slavia in the years from 1968 to 1972 and thus prevent the agony and ca- tastrophe which followed in the 1980s? The economic reform, undertaken in1965, mostly already failed until 1968. The social, national and political unrest,brought about by the failed reforms, mostly anti-reform students' movements,and the violent demise of the Czechoslovak Spring even strengthened the opponents of the more radical changes in Yugoslavia. Until the beginning of the 1970s, most of the republics may have been led by the supporters of the refor-mist measures and political liberalisation, still open for mutual communicationabout the transformation of the relations between the republics, a more market- oriented economic policy and democratisation of public life; however, their views of the role of federation, relations between the Yugoslav nations andeconomic policy differed drastically. The Slovenian leadership, headed by StaneKavčič, argued for the most radical changes, speaking in favour of the freest possible negotiations between the republics, the increased independence of the republics in regard to their connections with foreign countries, and the financing of the federal bodies and institutions according to the principle of participationfees. As communists, Kav čič and his supporters may have maintained that the League of Communists should keep its leading political role in Yugoslavia, but at the same time they believed that modernisation of the political and economic system was impossible without efficient democratisation and pluralisation of thepolitical space. Their demands for greater flexibility in regard to allowingprivate enterprise initiatives and private capital, even though not completely new, already questioned some of the basic ideological assumptions of the Yugoslav socialism. The Yugoslav regime in the 1970s was not »neostalinist«, as we can fre- quently read and hear, but it was a hardline and contradictory form of communist authoritarianism. The new Yugoslav constitution of 1974, amended in 1976 by the Associated Labour Act, strengthened the political monopoly of the League of Communists on one hand, while on the other hand it weakened not only the federal but also the republican bodies and political institutions with a complex system of political representation and organisation as well as the atomisation of the society and economy through »TOZDs – Basic Organisations of Associated Labour«. The system, designed to encourage the mass politicisation of the population, was utterly inefficient and unintelligible, while all the important decisions were still made by selected leaderships of the League of Communists. With growing economic problems, mounting national tensions and the preparations for Tito's departure, the gradual process of disintegration in the second half of the 1970s also encompassed the authoritative vertical of the League of Communists, while the political initiative was taken over more and more independently by the republican communist leaderships. When because of the critical situation in the middle of the 1980s even these leaderships started loosing the political power and authority in Slovenia and Croatia, the final Peter Vodopivec Od poskusov demokratizacije (1968–1972) 27political crisis became unavoidable. Its bloody conclusion was fatally influenced by the dynamics of democratisation – slower in Serbia and swifter in Croatia and Slovenia – and the conflicts with the communist political concepts and patterns. The following contribution emphasises that the crisis in the 1980s, leading to the dissolution of Yugoslavia and the attainment of Slovenian independence, isnot only a result of critical economic situation and national aspirations of individual nations, but also a deep crisis of the political system, lasting for several decades, which was only intensified by the 1974 Constitution. TheSlovenian communist leadership, not prepared for deeper changes and rigidlyclinging to »Kardelj's system«, could not contribute anything in order to solve the tensions and problems. Thus in the second half of the 1980s, the time of the Yugoslav communism simply ran out, and the government elites in the indi-vidual republics were completely unprepared for the coming events. The question whether the development would be significantly different had the so-called »liberal« reformists prevailed in 1972 cannot be answered con- sistently. Certain foreign authors (for example, the American historian Gale Stokes) believe that modernisation and democratisation in Yugoslavia in theend of the 1960s already reached the final point still possible in the communistsystem. But there were no real possibilities for more decisive changes of the system in the circumstances of that time. In this light, it was especially tragic for Yugoslavia that in the end of the 1980s, when the Berlin Wall fell, therewere not even as many political leaders, ready for »tolerant, deliberate andcultured dialogue«, leading the republics and the federation, as in the »liberal – reformist« period twenty years earlier.