Nali fcipar. (Da1-.) »Mogoče pa boš tudi zadovoljen, da ostane kip tam, kjer je sedaj.« »Videli bomo«, je menil deč.k. »Dobro, dajmo torcj videti!« je zaključil gospod. Neznanec je šel v dvor povsem mirno. Ko je hotel stojiti v vežo, ga je deček zadržal ter mu je napol sramežljivo, napol jezno rekel: »Kam greste, gospod? Vendar ne boste šli v ikneževe sobane? Dosti je, če nam dov.lijo, da smemo na vrt, vendar ne bomo hodili še po grajskih sobah!« Neznanec je stopil na hodnik. Sluge in stražniki so ga pozdravljali z velikim spoštovanjem. Deček ga je spremljal vse bolj vznemirjen. »Mogoee je to kak uradnik na dvoru«, je pomislil Michelangelo. »Če je to res, potem mi ni bilo treba tako nevljudno z njim postopati. Pa! Naj bo, kdo hoče, moj faun je samo rnoj. Mora mi ga vrniti. Če pa noče, potem ga bom sam vsega razbil.« Gospod je prehodil mnogo razkošno opremljenih dvoran, a nihče ga ni ustavil. »Za Boga!« je pomislil Michelangelo zopet, »morda je to ikak knežev soronik, jaz pa sem bil napram njemu tako drzen. To bo še lep konec!« Neznanec se ni obrnil, ampak je samo odprl vrata krasno opremljene dvorane, v kateri je bilo vse polno dragocenih umetnin. Dečck je obstal nem, preplašen. Dozdevalo se mu je, da se tla šabijo pod njim. On je vendar bil tako brez-obziren napram osebi, ki kar tako vstopa v 'kneževe dvorane. Dvignil je oči, da bi prosil -dpuš.anja, ali v tem trcnutku opazi svoiega fauna na lepem postavku. »Vidiš, dragi moj prijatelj«, mu je rekel gospod zslo nežno in dobrohotno. »Jaz sem tvoj kip vzel iz vrta, da bi ga postavil na boljše mesto.« »Oh, moj Bog! Kaj pa poreče knez, ko vidi ta siromašni kamen med temi-le umetninami?« »Knez ti s tem podaja. roko, moj prijatelj..— Primi jo!« Vsak drugi bi bil padel na ikoiena. Mali Michelangelo pa je do solz ganjen prijel knežovo roko in jo je srčno stisnil. Bila je roka kncza Lovrenca Veličastnega. »Odslej boš živel na tem dvoru; Delal boš zame in sodel boš pri moji lnizi. Ne bom dclal razliko med teboj in med mojo deco. Idi tja v onole obla.ilnico in naroči, naj ti dado prav tako obleko, kakršno imata mala princa Peter in Jafcob!« Ali no sliči to pravljici? Pa tu ni nič izmišljenega. Michelangelu je bilo tedaj šele štirinajst let. Neizprosni oče« Michelangelo je povedal knczu, <kako ga je oče napodil iz domače hiše samo zato, ker je hotel postati umetnik. Prosil ga je dovoljenja, da sme posetiti svojega očeta in mu sporo.iti, kako ga je knez zadržal, da more živeti na dvoru. »Idi, dragi moj!« mu je rekel knez, »in povej očetu, naj pride sem še on. Dal mu bom vsako službo, ki bi mu na mojera dvoru ugajala.« Deček je bil vesel, ker je po tolikem času zopet mogel domov, ikamor ni bil po svojem izgnanstvu več prišel. Ali morda sedaj ni šel tja s ponosnim čelom? Ali ni imel pravice, da je stremel ve.no za tem, za kar je čutil v sebi največ sposobnosti? Mali kipar, še ves prašen od pota, je potrkal na vrata o.etovo sobe. 05e jih je odprl. Otrok ga je hotel objeti. Ali oče je stopil par korakov nazaj. Čujte, ikako opisuje Ivlichelang.lov življenjepisec to srečanje: »Proč od mene, nesrečnik!« jc vzkliknil cče, tresoč se jeze. »Oče moj, oče moj! Bodi usmiljen! Poslušaj me prej, preden me odženeš!« je klical deček. »Ne pridi mi blizu, ti izprijeni in nehvaležni sinl Ne stresaj tu prahu pred mano!« »Za Boga, poslušaj me samo trenutek!« »Spravil me boS do tega, da te še prekolnem.« »Prihajam s kneževega dvora.« »Niti vedeti nočem, cd kod prihajaš, niti kaj delaš. To sedaj niso vec moji posli. Imel sem nekoč sina, ki mu je bilo ime Michelangelo. Upal sem, da bo v slavo in ponos moji rodbini, veselje in tolažba mojih starih dni. Ali tega nehvaležnega in razuzdanega sina nimam veC. Podaril se.a ga nekemu slikarju.« »Radi moje matere poslušaj me, oče! Glej me tu na kolenih.« »Beži od tod, zidarček! Podaj se tja, 'kamor spadaš!« »Moje mesto je sedaj na dvoru kneza Lovrenca Veličastnega.« »Bog moj, Bog moj! Zbiaznel je!« je zaklical oče ves preplašen in takoj ga je minila jeza. »Pojdi z mano, oče moj,« je nadaljeval Michelangelo z jedernatim in mo.nim glasom, v katerem se ni čulo nič oklevanja ali dvoma. »Pojdi z menoj in videl boš. K~?z Lovrenc te čaka in ti ponuja službo, kakršno hočeš.« Oče se je dal nazadnje prepričati, da se je napotil na dvor, kjer ga je knez prisrčno irt dostojanstveno pričakal. »Čestitam Vam na takem otroku, ki bo nekoč v slavo svoje domovine. Hotel sem Vas vidcti in prosim, ua dovoiite ostati Vašemu sinu na mojem dvoru, ikjer ga bom smatral za člana svoje rodbine.« (Dalje sledi.)