180
Politične  stvari.
Pok v Carigradu.
V zadnjih „Novicah" že smo naznanili, da so Turski „softe" in „ulemi" prekucnili sultana Abdul Adšida raz prestola in dali mu naslednika, ki je „meso od mesa njihovega". Marsikdo se bo morda čudil, da ima Turška duhovščina toliko moči, da kar ministre in celo prestol prekucuje; temu se bo čudil tem bolj, ker je po koranu sultan ob enem tudi najviši verski vladar. Od kod tedaj ta moč, ta predrznost Turškega duhovenstva? To vprašanje je rešeno, če povemo , da za dubovstvom — kakor drugje — tiči tudi na Turškem narod,   t. j. mohamedansko prebivalstvo.
Prejšnji sultan, kolikor toliko po Evropski šegi odgojen, ni bil všeč koranski duhovščini. V vsaki državi je veliko nezadovoljnih ljudi, in če so tudi načela njihova sicer si nasprotna, — v sovraštvu do vzajemnega nasprotnika se zedinijo. Na Turškem, kjer ministri in drugi veljaki padajo, kakor črvivo sadje raz dreves, je sultan imel med sovražniki vse odstavljene ministre in sploh više uradnike in ti so se v sovraštvu in nakanih zoper sultana bratili z Mohamedovo duhovščino. Vsak propadli mogocnjak pa ima nekoliko privržencev, in tako se naredi sčasoma močna stranka zoper onega, po čegar volji se je tem kaka krivica ali neprijetnost zgodila.
Na ta način je sultan Abdul Adšid zbral sebi nasproti močno stranko, na katere čelu je bila Turška duhovščina. Ta ga je prej že prisilila, da je zamenil prejšnjega, drugovercem nasproti bolj potrpežljivega ministra nauka z novim ministrom, ki je po vsem veren mohamedanec in strog koranec. Od tega koraka do druzega ni bilo daleč, za ministrom nauka ali „Islama" prišel je sultan sam na vrsto, ki ni izpolnoval po vsem prerokovih zapovedi. Turška duhovščina, podpirana po gori opisanih velikaših,   iskala si je druzega
kalifa, boljšega „prerokovega namestnika", in ta se ji je zdel stričnik sultanov, Murad-Efendi, ker je obljubil in se jim zdel tudi sposoben za to, da spolni vse njihove želje in da bo sultan „po prerokovi volji".
Ta prevrača se je že dolgo pletla, a prav zdaj je prišel pravi čas, da se izvrši. Vojaki in uradniki niso dobivali plače, tedaj je tudi med njimi se razširila nezadovoljnost z vlado, s sultanom samim. Vrh tega je Turke gotovo jezilo to, da njihova vojna ne more potlačiti ustaje. Ki se toraj čuditi, če se je Turkov sploh lotila nevolja in da so jeli misliti, da sultanu ni posebno mar za slavo Turškega cesarstva in rnoharnedanstva.
Da Turčija pod nespretnimi rokami Abdui Ad-šida propada in hira, to sta, kakor je zdaj jasno, raz-videla Mithad- in H u s se i n- paša. Oba sta, kakor pravimo, „strašna", odločna značaja, — prvi v politiki, drugi v vojništvu, ker je stari Turčin in za Mohamedovo vero goreč. Po teh je razviden tedaj program, katerega hoče zdaj nastopiti Turčija.
Abdul Adšid ni prvi, ki je tako nagloma in silovito končal svoje vladanje. Enakih dogodeb je Turška zgodovina polna. Turški sultani so bili ali v vojski ubiti, ali pa v serailu zadavljeni po svojih žiahtnikih. V Turčiji namreč po zapovedi koranovi ne pride vladarstvo od očeta do sina, ampak do najstarejšega uda dinastije. Zato je vsak prejšnji sultan, če je videl, da je kak ud starejši od njegovega sina, dai onega s pota spraviti. Tudi sedanji sultan je bil na skrivnem odgojen in tako varovan sile prednika svojega. Da bi bil on energičen, kakor veliko njegovih prednikov, bil bi dal stričniKa svojega, sedanjega sultana M ur a d Efe n di j a , na enak način s pota spraviti; saj je izgledov dovolj, da so sinovi očete, strici stričnike, bratranci bratrance Mohamedu pošiljali, da so sebi in sinom hranili Turški prestol. Al Abdul-Adšid je bil morda preveč Evropejec, človek, ki ni hotel preliti krvi stričnika svojega, sicer bi bil njegov naslednik najstarejši sin njegov. Tedaj je sam kriv svoje osode. Bil je preboječ , pre-babji, ker se je dal odstaviti res kakor „baba". Se ve, da ves civilizirani in človeški svet odobruje vsaj v tem obziru njegovo bojazljivost iz obče človeškega stališča, a po Turških pojmih bil je „baba" in zakrivil svojo osodo sam.
Naslednik njegov, M urad - Efen d i, je sicer čisto neznan človek, a po prijateljih se človek spozna. Prijatelji pa, ki so ga na sultanski divan posadili, so Turki, to je, mohamedanci v najnatančnejšem pomenu besede. „Mohamedova vera" , to je „Turčija je v nevarnosti" — to je njihov krik. Rimljani so ob času nevarnosti sestavljali „triumvirate"; tudi Turki so zdaj to storili. Njihovi „triumviri" so namreč Mid-had-Avni- in Al i-paša. Prvi ima za-se poverjenje Angleške, Avstrije, Nemčije in Francoske, drugi ima veljavo pri vojni, tretji pa je vzrok, da se je vojna poslala na mejo Crnogorsko in Srbsko.
Velike pomenljivosti in kar utegne politiko Evropskih držav v vzhodnem vprašanji mahoma zasukati, je to, da Rusiji ni več prijazna Turčija; ker tedaj Ru sija nima več vpliva, pritiskala bo od zunaj; morda je tega pritiskanja nasledek ta, da ste Srbija in Cr nago r a odločili vojsko, katero boste zdaj zdaj Turčiji napovedali.    Zdaj bodo reforme diktirali topovi.
Turku prijaznim listom je kaj všeč, da je Rusija zdaj ob ves vpliv v Carigradu. Sultan Abdul Adšid jim ravno za tega del ni bil po volji, ker se je dal po Ruskem poslancu Ignatievu kolikor toliko voditi. Nada do rešitve Turčije napoti na vrat na nos proklamirane ustave (konstitucije) pa je na pesek zidana, kajti Rusija novega sultana gotovo ne bo pripoznala, a tudi če bi ga, Turki se gotovo ne bodo vdali nobeni ustavi
po Evropskem stroji narejeni, po kateri bi drugo-verci imeli enake pravice ž njimi. Taki ustavi bi se vdali še najmanj zdaj , ko je ves divan iz zagrizenih mohamedancev sestavljen.
Ob kratkem je sodba o Turčiji najbolj prava zdaj ta: skalasejevtrgalain dere navzdol; vstavil je nihče več ne bo.
181