E. K. : Izza plesa. 209 Izza plesa. črtica. Spisal E. K. Oj, kako je bilo lepo ! Bujna domišljija starih Grkov, ki je vstvarila neumljive, pozabljene olimpiške bogove, se je združila s cvetočimi bajkami vzhodnih narodov; božanske mitologije bi se lahko pomno- žile z novim elizijskim prizorom, lepa Šaharazada bi lahko pričela novo pripovedko — tisoč in drugo noč. Ona, ki je bila vedno tako praktična kakor kak trgovec, ka- teremu so vsi abstraktni pojmi tuja dežela, se je razgrela in razvnela liki šestletno dete ob božičnem drevescu, pod katerim leže njegove najsmelejše želje presegajoči darovi — in sedaj sloni v mehkih bla- zinah ude jej prelestno božajoče zofe ter sanja, pa sanja. — — — Kaj je bilo tam tako lepega, da je zbudilo vsa prej neznana čuvstva v njenem mladem srcu, nekdaj tako ledenem kakor visoki sever, kjer je rastla Heinejeva jela? Isto lepoto kakor sinoči je 210 E. K.: Izza plesa. našla že na mnogih plesih. Na veliki veselici »Rdečega križa« je bila dvorana z mnogo večjo potrato okinčana ; na plesu francozkega po- slanika se je zbralo mnogo več plemstva in odličnjaštva ; na cvet- lični slavnosti je bila oživljena pomlad in bajna vonjava je opajala duhove. Električna razsvetljava, visoka kristalna ogledala, krasne in elegantne toalete, ponosne uniforme, povznašajoča glazba: kje je tega nedostajalo ? In vendar se jej ni povračal spomin nikamor tako željno, tako živo, tako hrepeneče, kakor na sinočnji ples književnikov; nikdar niso šumeli sladko ubrani akordi valčekov in mazurk ves dan po ušesih, kakor to pot, nikdar še ni sanjala — sanjala kakor danes. Loin du bal — — — ! Laa la la, laa la la, la — la — la — — — Oh ! Ta melodija ! Kako se je zibala po ljubkih ritmih v njegovem objetju. vrteč se do pijanosti, kako je plesala z vso dušo — ne da bi bila opazila, kako jej namiguje mama, ker je zaničevaje najprimitivnejše zahteve etikete že trikrat preplesala dvorano z istim plesalcem ! A on je ple- sal kakor kak predkristijanski bog, tako lahno, tako gracijozno in ritmično. In držal jo je kakor peresce, katero nosi pomladna sapica, po zračnih valčikih je zibaje, ona pa se ga je oklepala kakor vitki bršljan močnega hrastovega debla. Iz njegove roke so prebijale fine vroče iskre v njene prstiče in odtod se je prelivala žarka struja po vsem mladem telesu — do srca. A ko sta plesala zadnjo tramblanko, stiskal jej je čvrsteje ročico in šepetal jej je sladke, opojne besede, kakošnih ni še nikdar slišala, s tresočim glasom, s pesniškim vzle- tom, s plamtečim čustvom. Ona je poslušala njegove strastne izlive kakor angeljsko pesem, ki oznanjuje nesanjano srečo. Odgovoriti mu ni znala, mu ni mogla, a njena mala ročica mu je povedala več nego zamorejo najdoločnejše besede. Tudi s prsti se lahko govori in poje — cele simfonije. — — - * Srdita skoči na noge in stopi brzih korakov k oknu. Ne ! Ona noče sanjariti. Kdo je ta človek, kaj je, da bi jej rušil srčni mir in uničeval njen ponos ? Mlad slikar, ki nima menda nič druzega, nego svoj kist, človak brez zvez, brez upliva, brez pomena v « družbi!« Kako predrzno se jej je približal ! Gledal jo je, kakor bi bila kak model za njegeve čudne slike — in ona je prenašala ta pogled. Zakaj ? E. K. : Izza plesa. 211 Zakaj se jej dozdeva, da se pokazuje njegova stasovita postava liki kaka sanjana prikazen v budvarje, da upira dvoje plamtečih črnih očij svoj pogled na — njo...? Zakaj? Ko je je prosil prvga valčeka, ko sta se vrtela po dvorani, ko je poslušala njegove besede, poe- zije, se ni vprašala, zakaj mu dovoljuje ples, zakaj sluša in posluša. — — Ona je morala! Stala je brez odporne moči pod njegovim uplivom, kateremu se še sedaj ne more odtrgniti. Ne ! Ne more. Volja in neznani upliv se borita v njeni duši z napetjem vseh moči, strastno, obupno, a volja peša, popušča — in konečno se umakne — — ona ne more — ne more ! Čudno! Čim jasneje čuti, da ne zmaga, tem čvrsteje objema čuvstvo neke neznane sreče njeno srce, njeno dušo, celo njeno bitje. In sedaj noče več nasprotovati — noče — noče ker bi bilo neumno, nesmiselno. Ne poje li odmev njegovih milih besed, ki zveni še vedno v njenih ušesih, nebeško pesem ljubke sreče. Oh, kaj so jej mar konvencijonalni obziri, s katerimi so jej pitali um in dušo, ko čuti, da je sreča tam — — tam, kjer je on? — — — Zgodil se je čudež. Če ne verujete v čudeže, pripuščam, da se je razvilo vse naravnim potom, toda z nekako brzino, ki vas osupne, ker na tem hitrem potu ne spoznate nobenih logičnih vezij, nobenega prehoda, nobenega umevnega izravnanja navidezno neizravnivih nas- protij. Ljubezen se je pojavila tu tako, kakor jo opevajo najbolj ide- alistični pesniki in izvršila je delo, vredno kakšnega Herakleja, du- ševni prevrat, katerega navaden prozaičen um jednostavno ne razume — s kratka čudež. Tradicije ponosnega doma, skrbno vcepljeni nauki iz penzijo- nata, strogo aristokratična vzgoja, splošno veljavni nazori «druzbe« — vse to se je prikazalo lepi mladi devojki v luči smešnosti in res se je morala glasno, glasno nasmejati. Potem jo je obšlo čustvo za- ničevanje za vse te puste, prazne reči, ki so imele še včeraj za njo isto veliko veljavo, kakor za ves svet, za njen svet namreč, ki je neizmerno udaljen od prostaškega sveta navadnih smrtnikov. Kakor bi se spremenile njene mišice v jeklo, je sprožila gibčne ude in v njenih očeh je zabliskala nepremagljiva odločnost. — — Moj mora biti, jaz pa njegova! To je sreča, to je blažen.stvo. Vse drugo je prazno, ničevno kakor pena. Moj, moj, naj se zgodi karkoli. — — — — — — — — — —¦ — — — — — — — — Trkanje na vratih. — Svobodno. 212 V sobo vstopi njen oče in vladni svetnik pl. Rodenstein. Jako eleganten mož. Pravijo, da je tudi bogat. Prileten je že, a v mladih letih ne postane nihče svetnik. Življenje je užival, kakor poznavalec dobre kapljice sladko pivo. Zato se mu pa tudi dobro pozna. —• Gospod svetnik izkazuje našemu domu čast, da prosi Tvoje roke. Čestitam tvoji sreči, hčerka. Podaj gospodu pl. Radensteinu roko 1 Bleda, z velikimi očmi srpo zroč v prišleca kakor v kako prikazen iz Hada, z levico opiraje se na stol, ker se boji, da jo izdajo kolena, vzdigne se dekle počasi, počasi sproži desnico ter jo položi kakor kos lesa v rokovico elegantneža, ki se pokloni natanko po pravilih eti- kete in poljubi malo, belo roko, v kateri ne bi zasledil kapljice krvi... Nevesta! Tako mora biti. To je čast. Tam — tam je pa sreča — tam. — Sreča — ?! — — — pa naj se zgodi karkoli — — —