Naše igre.
9. Zidarji.
sfejudje tožijo, da je dolgčas, če dežuje. Mogoče. Spominjam se pa, kako ljubi in dragi so mi bili včasih ravno deževni dnevi.
»Danes je pa dež.«
Kakor se razveiseli dete belega kruha, tako se je moje srce razveselilo dežja. Dež, dobrodejni dež, bodi mi pozdravljen! Ne vem, če si kmetu tako po-stregel, kakor si meni. Dež! Danes pojdemo pa zidat! Kaj pa boš zidal, otrok neumni? Saj nič ne znaš. — Pa moji tovariši znajo.   0, zidali bomo pa, zidali!
Hišo bomo zidali. Koliko je tam na vaški ulici razbite opeke. Čemu pa leži tam? Ali naj bo res samo zato tam, da jo drobe in po nji vozijo. Grem tja, pa naberem najlepših kosov in jih znosim domov. Če je prevelika opeka, jo pa s kakšnim debelejšim kamnom maJo obijem. Kaj to, če zadene včasih ka-men roko namesto opeke. Človek bi zajokal — ali čemu. Fant, vesel bodi, svojo hišo boš imel! Na ulici je dosti peska, pa tudi dosti vode. Iz tega se pa da narediti prav dobra malta, Joj, kako hitro delajo moji delavci. Kmalu bo hiša dodelana do vrha. Eno dopoldne, pa je narejena, popoldne bomo napravili še streho, pa bo ...
Pa ni bilo nič. Progarjev Jožek je hotel poizku-siti, kako močne stene ima kaj naša ali pravzaprav moja hiša.   Poizkuša in poizkuša,  sedaj  pri  vratih,
150
sedaj pri zadnji steni — na, pa ti jo podere kavka, potem jo pa ubere proti domu, kar ga neso noge. Bal se je ...
Drugič smo pa delali brez radovednega Jožka. Pa je šlo. Prebivati pa ni bilo mogoče v tisti hiši. Saj je bila še za polža skoraj premajhna, kaj pa za takega korenjaka, kot sem jaz?
O, pa smo tudi tako hišo naredili, da smo šli lahko vanjo.
Pozimi je to bilo.
Oho! Ta je pa že bosa. Pozimi pa zidarji nič ne zidajo.
Mi pa smo. Pa še kako lepo hišo smo naredili, čisto belo, pa brez vsakega apna, pa brez vsake opeke — iz čisto samega snega. Dosti snega pa moraš imeti. Če ga je na enem mestu premalo, ga pa malo pripelješ, saj imaš gotovo svoje lastne sani. Potem pa vzemi lopato, pa ga nameči na kup. Ko bo sneg toliko visok, da ne boš več čezenj videl, pa naredi stene. To narediš, če odmečeš nekaj snega iz srede kupa proč. Če hočeš imeti pa močno streho, pa prinesi par starih desk, pa jih položi vrhu sten, pa nameči nanje snega, in hiša bo gotova. Kdor pa zna zidati na obok, mu pa lesa prav nič treba ni.
No, ko pride zima, pa poizkusite. Če se vam koj ne posreči, pa nikarte obupati. Vnovič poizku-site, pa bo šlo, Na sedem let vsc prav pride. Lansko zimo mi piše prijatelj z bojišča takole: »Sedaj imamo dosti snega. Zato pa delamo take hišice iz snega, kakor smo jih včasih doma, ko smo bili še otroci, da se varujemo pred mrazom.«
No vidite!   Čez dvakrat sedem let.
J. E. B o g o ra i 1