—«   223   — LEOPOLD ŠMALC:
Lenoba je mati vseh pregreh.
(Konec.) IV.
gozdu se ustavi. Ozre se nazaj. Od vasi sem je prihajal krik; zdajpazdaj je videl žareč jezik plamena sikati iz srede vasi. Pade v nezavest in obleži na tleh. Ko se zave, vidi poleg sebe na smeh se držečega nekdanjega svojega tovariša — Kobetovega Lojzeta. France ga, čudeč se, vpraša:
^Kako si pa ti sem  zabredel, ko te vendar nismo videli že pet let?"
,Hi-hi-hi," se Lojze hudomušno nasraeje. »Zgodbe tnojega življenja so dolge in široke. Povem ti jih drugokrat. Zašel sem med razbojnike in ker vidim, da si tudi ti zrel, greš lahko z mano."
France nekaj časa vprašuje, kam pojdeta, a končno ga Lojze vendarle pripravi, da gre z njim.
Kmalu se navadi France temne votline, v kateri je prebival, svojih tovarišev, s katerimi je občeval, kmalu se privadi velikih umorov in tatvin, in kmalu se popolnoraa priuči razbojniškemu poslu. Pred orožniki ni bil več varen. Po vseh mestih in trgih so govorili le o njem.
V.
Bi!a je temna, viharna noč. Po cesti sta šla dva človeka. Ako bi kdo videl njihova obraza, bi sklepal da ne naraeravata nič dobrega. Bila sta nam že znana France in Lojze. Napotila sta se v bližnjo vas. Ko prideta v vas, potrkata na vrata prve hiše. Krepak mož jima odpre. Ko ju zagleda, prebledi in naglo zapre vrata. Vendar jima zopet odpre in pokaže na slamnato ležišče v veži. Onadva ležeta in kmalu trdno zaspita. Ko mož vidi, da sta zaspala, odpre vežna vrata in odide ven.
Med tem časom se zbudita, in France odide ven. Lojze zopet naprej zaspi.
Tudi mož je zopet prišel, a ne sam. Za njim so stopali trije orožniki. Ta mož pokaže na Lojzeta, in dva orožnika planeta na njega. Preden se Lojze zave, je stal zvezan med orožnikoma. Zamolkla kletvica se mu privije iz ust. Na vprašanje, kako je to, da je sam, ko sta vendar bila dva, odgovori:
»Drugega pa iščite!"
Prvi orožnik odvede Lojzeta, druga dva sta šla iskat Franceta.
France pa je že dobro vedel, kaj se v vasi godi. Z grozno obupnostjo teče v gozd. Urno odpne hlačni jermen, spleza na bližnje drevo, priveže jermen na močno vejo — in se obesi. Še enkrat sirovo zakolne, — in njegova duša splava nespokorjena pred večnega Sodnika.
-~   224   ~-
Ko pridejo orožniki do tega drevesa, vidijo, da visi France mrtev na njem.
Tudi Lojzeta je zadela zaslužena kazen. Umrl je na vislicah.
Dolgo so se ljudje spominjali na oba razbojnika in svarili otroke pred lenobo, češ:   »Lenoba je mati vseh pregreh."