o IZGOVORU LJ IN NJ
Kako malo je določena izgovarjava teh glasov v knjižni slovenščini ali zbornem govoru, kažejo stališča, ki so jih prav zadnja leta zavzeli različni avtorji. R. Kolarič se (JiS I, 43 si.) postavlja na skrajno stališče dveh ločenih glasov, celo zlogovno mejo postavlja med oba sestavna dela med samoglasnikoma, na koncu zloga (besede) pa otrditev po gorenjskem izgovoru, torej: (kral — kräl-ja, kon — kon-ja) za kralj — kralja, konj — konja, prav kakor mesar — mesär-ja. To novost naj bi bila uvedla Slov. slovnica III/IV (1940) proti Breznikovemu vzdrževanju topljenega Ij, nj; bodimo pravični, to novost je prinesel SP 1935 kot praktični povzetek Ramovševih dognanj v Historični gramatiki (II, 1923), kakor pravilno ugotavljata Toporišič (JiS III, 70 si.) in Iv. Tominec (JiS V, 62). Res je, da R. Kolarič delitev na zloge označuje za narečno, vendar ni povedano, kako je to spraviti v sklad s pravopisnimi predpisi istega SP 1935, da sta Ij in nj nedeljiva. Slovenska slovnica 1956 govori o nebnih ali palatalnih V in n (str. 22 si.) na koncu besede (zloga) in o izgovoru vsakega glasu zase (Ij, nj) pred samoglasnikom (46 si.). Oboje je posnetek po SP 1950, ta pa ponavlja SP 1935. V oceni slovnice (JiS II, 130) je Fr. Tomšič to opredelitev pohvalil kot posrečeno, Toporišič pa jo je (JiS III, 72) zavrnil, češ da ta dva glasova v slovenščini nikakor nista palatalna, kvečjemu palatalizirana, a tako rahlo, da skoraj ni upoštevanja vredno. Zdaj se je oglasil še Iv. Tominec (JiS V, 62) z odločno vrnitvijo k palatalnima V in n v vseh legah. Sklicuje se na to, da je izgovarjava dveh glasov l-j, n-j šolsko črkovanje, glasova pa da sta enotna in ju je treba tako tudi izgovarjati, se pravi kot nebna ali palatalna V in n. Vsa ta nesoglasja vpijejo po sporazumevanju in iskanju pametne rešitve; ta mora biti utemeljena v resničnem govoru in jezikovnih težnjah, ne sme mehanično posploševati, pa tudi ne zgolj teoretično terjati nemogočih glasov. Takemu iskanju so namenjene tudi naslednje vrstice.
Skrabec in njegova šola (Breznik i. dr.) postavljata v slovenski glasovni sistem tudi fonema palatalna V in n (v pismu od Kopitarja naprej Ij in nj) na zgodovinsko etimološki osnovi. Skrabec dela to celo nekoliko v nasprotju s svojim načelom, po katerem je izhodišče knjižnemu jeziku 16. stol., ko pa vemo, da n. pr. Trubar dosledno enači I j z I, manj dosledno pa tudi nj z n. Vedel je, da sta prava nebnika V, n v današnjih narečjih le redka, vendar so mu bile praktične težave v dejanskem izgovoru manj pomembne kakor etimološko zgodovinska utemeljenost. Ramovš v Hist. gr. ni iskal praktične rešitve za današnji zborni govor, marveč je ugotovil dejanske reflekse nekdanjih palatalnih glasov (i, V in n) v današnjih narečjih in v zgodovinskem razvoju, kolikor ga je mogoče slediti po naših starejših besedilih. Ko je bil pa pri delu za SP 1935 postavljen pred praktično reševanje, se je odločil za to, kar Tominec obžaluje, pa morda ne popolnoma upravičeno, če vse prav premislimo. Ta odločitev obsega troje: 1. da »Ij in nj pred samoglasniki govorimo raz-
158
ločno v obeh sestavnih delih«, 2. da se »na koncu zloga (besede) drugi del ne izgovori, prvi del (I, n) pa je bolj izrazito artikuliran, mehak in jasen glas« (SP 1950, § 81), 3. da >>sta znaka Ij in nj enotna, zato ju nikoli ne delimo« (SP 1950, § 50). Kako je treba razumeti tako odločitev, ali je sprejemljiva ali ne, kakšna naj bi bila drugačna odločitev — vse to je treba premisliti pri iskanju rešitve.
Po vsem povedanem se nam vsiljuje vprašanje, ali sta Ij in nj v današnji knjižni slovenščini sploh še samostojna glasova (fonema) ali ne; če se izgovarjata zdaj kot l-j in n-j, zdaj kot -I in -n [pdl-je — pol, sdn-je — sän] za polje — polj, sanje — sanj, potem je tu le vprašanje, kdaj se uveljavi glas (fonem) j, kdaj pa ne. S te strani bi bil torej rezultat domala isti kakor pri f, kjer smo to tudi v pisavi izvedli: mesdr-ja — mesar; v isto vrsto lahko postavimo: mesar, [mol, kön] za molj, konj; mesdr-ja, mol-ja, kön-ja, koder bi nam bil j povsod uveljavljen kot samostojen fonem, pa bolj kot sestavni del obrazila kakor osnove: mesdr-ski, [pdl-ski, kön-ski] za poljski, konjski se pa j v izgovoru zopet ne uveljavi. Imamo pa tudi drugačne primere, v katerih se nam pokaže, da jezik obravnava čisto drugače Ij in nj kakor rj, n. pr. morje, polje, sanje — rod. mn. morij, polj, sdnj; tu bi dosledno pričakovali [mor, pol, sdn] aU pa povsod [morij, *p6lij, *sdnij]. Ti primeri nam pa le jasno kažejo, da jezik drugače obravnava Ij in nj z ene in rj z druge strani; imamo sicer nekaj redkih novih besed, ki obravnavajo Ij kakor rj v rod. mn., n. pr. pročelje, naselje, okolje — pročelij, naselij, okolij, toda velikanska večina starih ljudskih besed ohranja skupino Ij kot enoto; za nj pa ne poznam nobenega primera, koder bi se j v rod. mn. uveljavil kot samostojen glas. To nam vendarle dokazuje, da sta po jezikovnem čutu Ij in nj res še glasovna enota, čeprav se je palatalnost izgubila.
Ali naj vzdržujemo ločitev v izgovoru -I in -Ij, -n in -nj na koncu zloga (besede), n. pr.: šol-ski, p6lj-ski, zak6n-ski, könj-ski? To. ločitev vzdržujeta SP 1950 in Slov. slovnica 1956. SP 1950 po SP 1935 pravi, da »se drugi del ne izgovori, prvi del (I, n) pa je bolj izrazito artikuliran, mehak in jasen glas«; Slov. slovnica 1956 pa pravi, da delamo zaporo namesto z jezično konico s sprednjo jezično ploskvijo na trdem nebu. Na prvi pogled se zdi, da je med tema opredelitvama razlika, če že ne nasprotje. Dejansko pa trdita obe isto, le da se prva opira na akustični vtis, druga pa na fiziološki pogoj za ta vtis; zakaj intenzivnost artikulacije terja močnejšo zaporo, pri tem pa se prisloni na prednje trdo nebo še prednja jezična ploskev, in ko se ta odlušči od trdega neba, dobimo vtis mehkega in jasnega glasu. Toporišič pravi, da to ni palatalen glas; saj ima prav, če ga primerjamo s palatalnimi glasovi drugih slovanskih jezikov ali tudi italijanskimi. Pri nas se je pač palatalnost izrodila do tega rahlega nakazila, ki je aicustično in fonično res tako neznatno, da je vprašanje ali zadošča za fonemsko ločitev -I in -Ij. Za fonemsko ločitev bi govorili primeri, kakor želj — žel (rod. mn. od želja — želo), polj — pol (južni...), drenj — dren, pdnj — pan ipd. Dejansko so nam to danes že skoraj homonima. Zato je tudi razumljivo, da je -Ij na koncu besed nastopil pogosto kot pravopisno mamenje, ki naj zavaruje pred izgovarjavo -u; tako še danes pišemo tempelj, krempelj, mandelj, nagelj, rdbelj, cilj itd., medtem ko jih je veliko že popravljenih v -I, n. pr. angel, kopel, zelnik itd. Sem sodi tudi znamenita Cankarjeva jedna jedelj pomaranča. Skrabec je pisal Ij zmeraj, kadar je bilo na koncu ali pred soglasnikom treba I izgovarjati kot (1) in ne (u): vokalj, generalj, palataljni, cerebraljni, kakuminaljni, celo Meteljko itd. Vse to pravzaprav govori za enačenje tujega (zlasti nemškega) [-1] z našim Ij, ki je po izgovoru daleč od palatalnosti, torej naš srednji [-1]. Za to govori tudi ljudska narečna govorica, saj je prehod »V > I zasegel vsa narečja, izvzemši zapadna (Notranjsko, Goriško, Rezijo)« po Ramovšu (HG II, § 38, str. 63). Zato ni čudno, da je pravopis tako omahoval in še omahuje med I in Ij, celo v primerih pred samoglasnikom. Tako n. pr. Breznik v 1. izdaji slovnice 1916 (§ 39) še navaja: bafclja, burfclje, cofclja, kuzlja, orgije, orgijati, orgljavec, preklja, Skiljav, škriljak, v SP 1920 pa že piše: bafcla, burkle, cokla, orgle, orglati, orglavec, prekla, škilav. Zato ima Tominec prav, če govori zoper pretirano ločevanje sestavljenih Ij in nj, ki kljub vsemu vendar zaznamujeta enoten fonem; to je razvidno tudi iz Ramovševe praktične rešitve, ko ju razglaša za nedeljivo enoto.
Se en razlog v prid enotnosti I j in nj moramo omeniti. V primerih, kakor kaplja, groblja, zemlja, Drdvlje nastopa Ij zmeraj kot enota, če v odvisnih sklonih ali izvedenkah pride na konec zloga ali besede: kapelj, grabelj, zemeljski, drdveljski. Enako tudi pri nj: grožnja, mošnja, stopnja itd. — groženj, mošenj, stopenj. Fonično imamo tu v enotnem zvočniku uveljavljen samoglasniški element v [-aV, -an]; kako drugače je tu pri rj, n. pr. nedrja, koder je r razvil samoglasnost že v imenovalniku
159
i
[ne-dar-ja]; dosledno bi morali imeti tudi [ka-pal-ja, sto-pan-ja] itd., ko bi Ij in nj ne bila res zlita v enoten glas. Seveda bi utegnil kdo reči, saj je -I- tu naravnost vtaknjen med p- in -ja. To je zgodovinsko res, fonično pa to samo dokazuje, kako sta trdno povezana v enoto že v imenovalniku, enako pa tudi na koncu besede ali zloga, koder za oba skupaj nastopa vokalizacija v obliki [-alj, -anj]; pri nedrja pa v rod. mn. ne-der-ij sprosti še j samoglasni element. Tudi ta okolnost nam močno priča za enotnost glasu Ij, nj bodi pred samoglasnikom ali v koncu besede ali zloga.
Manj težav je z nj. Tu so narečja razvila mnogo več refleksov, vse stopnje od n, preko n do j s prenosom nosniškega izgovora na okoliške samoglasnike; zlasti močna in ozemeljsko razsežna pa je tudi še izgovarjava -jn za nj. V tem refleksu ne smemo videti kake mehanične metateze, marveč prav organsko razvite oblike. Celo trdi n je v nekaterih legah to obliko tako močno razvil, da se je uveljavila tudi pravopisno. V mislih imam primere, kakor tanek — tdnjši. Pred pripornikl je bil n sam pripornik in se je le za hip v koncu strnila zapora za zobmi; zato je ves prvi del tega nosnega pripornika napravil vtis predhodnega nosnega j, ki je bil včasih tako slišen, da se je uveljavil tudi v pisavi. Tudi n-j sam na sebi je zveza zapore s priporo skoraj na istem trdem nebu. Zato je kaj razumljivo, da se je po isti poti spirantiziral n pred j in dal slednjič -jn. Tako imamo tipe: ko j — kdja na eni skrajnosti, kdn — köna na drugi, vmes pa vseh vrst nazalizacije in tip kojn — kdina. Tudi je pri nj več opozicij, ki terjajo ločitev, n. pr. v priponah -inja : -ina, -anje : -ane, n. pr. dejanje — dejane, branje — brane, vaščdnje (nom.) — vaščdne (ak.); vöjvodinja — vojvodina, kuna —• künja, sma — srnja ipd. Najmanjši po teritorialnem obsegu je ohranjeni n, pravi palatalni nosnik; srečujemo ga sicer v Rožu, Bohinju, Reziji, na Goriškem, Krasu, zahodnem delu Notranjskega, v Beli krajini in v Prekmurju — toda ne dosledno. Refleks j so razvila vsa vzhodna narečja, Podjuna, tudi Dolenjsko: Raščica, Vel. Lašče, Grosuplje, Dobrepolje, Bučka, Hotedrščica, Horjul; jn pa od črte Poljanska dolina — Cerkno v jugovzh. smeri do severnega dela Bele krajine; n pa gorenjska narečja.
Po vsem tem se mi zdi, da je Ramovševo odločitev treba prav razumeti in sprejeti. Iz nje govori tako dejanski stan razkroja nekdaj palatalnih V in n kakor čut za enotnost in posebnost glasu. Zato bi rekel, da sta Ij in nj za slovenski knjižni jezik še zmeraj dva fonema tudi v smislu pomenskega ločevanja, da pa sta tako kakor vsi zvočniki razvila svoje premene, ki jih je treba za posamezne njihove položaje upoštevati. Med samoglasnikoma jih danes res izgovarjamo v obeh sestavnih delih, toda ne kot dva glasova, marveč kot nekak zliti glas, ki je v prvem delu I ali n, v drugem pa j; nikakor pa ni vmes in ne sme biti vmes kake zlogovne meje, se pravi, da bi t in n imela vsak svojo eksplozijo in j svojo implozijo; nekako tako ju je treba zliti kakor zlivamo zaporni del (t) s pripornim delom s in š pri zlitih glasovih c in č. Tak izgovor bi zaviral tisto pretirano ločitev l-j, n-j, ki gotovo ni ne domača ne dobra; zoper to govori Tominec. Manj občutne so seveda posebnosti izgovora v premenah na koncu zloga (besede), ker sta glasova — posebno Ij ¦— zelo blizu [-1] in [-n]. Za ta izgovor pa lahko obvelja doslej uzakonjeni glas v SP 1950 in Slov. slovnici 195Ö, ki je v jedru isti. Gotovo nas pri tem nekoliko moti seveda tudi pravopis, da sliušamo po vsi sili ohraniti tudi razloček v izgovoru. Ko bi prišel danes kdo, ki bi moral samo po ušesu zapisovati te glasove in bi ne bil obremenjen od tradicije, bi po vsej verjetnosti ostal pri Ij, nj pred samoglasnikom, ker bi slišal oba glasova, in pri I, n na koncu zloga (besede). Taki atavizmi se v jeziku včasih dolgo vlečejo iz učbenika v učbenik, kakor nam dokazuje na primer predpis za izgovarjavo franc. palatalnegal' (Marseille, marseillaise), ki so ga še sto let po učbenikih predpisovali, potem ko je praksa že davno govorila samo j, torej ne [marselj, marseljeza], kakor smo pisali po uradnih predpisih tudi pri nas, marveč [marše j, mar se jeza]. Razumeti bi pa morali, da imajo ravno zvočniške premene zelo široko lestvico, ki sega v pravopis in pravo-rečje in bi bilo treba to poglavje posebej in na novo obdelati. To pa ob drugi
priložnosti. Jakob Šolar